Političen list za slovenski narod Po poŠti prejoman veljd: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gid.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredniStvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob ''«6. uri popoludne. Štev. XO.*>. 7 Ljubljani, v petek 27. avgusta 1886. Letnilt XIV. Kaj pa sedaj? Mogoče, da bode to, kar sedaj pišemo, ko pride list čč. naročnikom v roke, že zastarano, in bode zadnja stran lista ovrgla to, kar je pisanega na prvi strani. Kljubu temu vendar ne moremo molčati, ker pred našimi očmi se vrše dejanja tako nepričakovana in tako naglo, da bi človek skoraj mislil, da sanjari, ali da bere kake pravljice. 23. t. m. smo brali, da je knez Aleksander bolgarski odstavljen, in da je šel, Bog zmi kam, ter da je osnovana začasna vlada za Bolgarijo. A 25. t. m. že čitamo, da je začasna vlada odstavljena in so kolovodje zaprti ter da se je osnovala zopet druga vlada; 22. t. m. ob 2. uri popolunoči sta dva polka konjiče obstopila knezovo palačo, ter so kneza v imenu ljudstva prisilili k odpovedi; sedaj pa, ko se je zvedelo sleparstvo, da je bil knez namreč prisiljen odpovedati se, ne v imenu naroda, ampak nekterih izdajalcev, vzdignila se je vojna in ljudstvo, vstra-hovala vstajnike, zaprla začasno vlado ter vstano-vila drugo. Ta si pred vsem drugem prizadeva poklicati zopet kneza k vladi. Prvo, kar si je vsakdo mislil, je bilo, da ima Rusija roke vmes; ker po tem soditi, kar se je prej pisalo in govorilo, ni mogel svet drugače soditi. Vsaki se je moral čuditi bolgarskemu narodu, za kterega je knez Aleksander toliko storil, ter misliti, da je ta narod čeda ovac, ki tam čez plot skače, kjer je prvi oven skočil, ali pa, da je tako nehvaležen, da hitro pozabi svojih dobrotnikov. Drugi pa so si to zopet tako tolmačili, da je vsa oblast pri ministerskemu predsedniku, da knez le izvršuje, kar se mu ukazuje, oziroma svetuje, in da se meroda-javne osebe, Zankov, metropolit Klement in drugi, drže načela: »Bolje je, da jeden človek umrje, kakor da vse ljudstvo pogine." Znano je namreč, da v novejšem času Rusija ni marala za kneza Aleksandra, ker ni hotel biti ruski sluga, ampak samostojen vladar. Ker so okoliščine tako nanesle, se je nemara bolj naslanjal na Angleže, kakor na Ruse, da, celo s Turčijo se je raje pogajal, kakor da bi bil Ruse pomoči prosil v vojski s Srbijo. Neka bolgarska stranka mu je posebno to zamerila, ker se je v vzhodnji Rumeliji smatral za turškega uradnika. Ta stranka se je raz-govarjala z ruskim poslancem in nasledek tega je bil, da so kneza odstavili in ga prisilili k odpovedi, ter pravijo, da je celo podpisal, da odstopi zarad tega, ker noče biti deželi in narodu na škodo in pogube, za vselej od vladanja Bolgarije. Mimogrede le opomnimo, da se nam »lastnoročni" podpis sumljiv zdi. Hraber in odločen mož, kakor je Aleksander vselej bil, tudi iz strahu pred smrtjo ne bode kaj tacega podpisal, kar ni res in kar ga sramoti; to stori le kak gibčen kraljev dvornik in služabnik. Mar li ni mogoče, da so knezovi nasprotniki sami Aleksandra podpisali, če ne naravnost kot lastnoročno, pa z možmi kot pričami odpovedi? To sklepamo iz tega, da so v prvem trenutku res vojno in ljudstvo preslepili, češ, knez Aleksander se je sam »prostovoljno" deželi in narodu na korist vladi odpovedal. Koliko so Rusi z dobrimi besedami ali bržkone tudi s čim drugim okroglim pripomogli, da so kneza Aleksandra tako hitro na suho djali, se ne dii natanko dopovedati; le nekoliko se da to slutiti iz poslednjih telegramov, ako jim je kaj verjeti. Iz Bukarešta, 25. avgusta, se bere telegram: »Knez Aleksander je včeraj popoludne po nakazu revolucijske vlade v Reni kot državni vjetnik Rusiji bil izročen" . . . Včeraj pa je brati drug telegram iz Petrograda, 25. avgusta: »Knez Aleksander podal se je včeraj iz Renija preko Voločiška v Avstrijo in to ne, kakor vjetnik. Vpraša se: Od kod vendar to pride, da v Petrogradu tako dobro vedo, kje je knez in da še pristavijo, ne kot vjetnik." Kar se tiče protosti kneza Aleksandra, mislimo mi, da je stvar taka: Če ima Rusija svojo roko zraven in se je na njeno agitacijo odstavljanje zgodilo, ga Rusija gotovo ni pustila prostega, ampak revolucijonalna vlada gaje ruskim gosposkam izročila. Oe je pa Zankov to na svojo roko storil, da bi se Rusiji s tem prikupil, je mogoče, da je knez Aleksander prost, bodisi že v Avstriji, Rumuniji ali kje drugje. Je pa še nekaj druzega, kar pri vsi tej zadevi najbolj stvar pojasnuje. Med tistimi, ki so šli kneza odstavljat, je bil metropolit Klement tisti, ki je bil potem načelnik vstajniške vlade. Kaj ima tam opraviti razkolniški metropolit? On je hotel, to je oči-vidno, vstaji verski značaj vtisniti, tolažil in miril je ljudstvo, kazaje na mogočnega cara; potem je imel zahvalno službo božjo za to, da je revolucija srečno zmagala. S tem gotovo ni kazal zvestobe do kneza, marveč očitno, da je ruski agent in kdo zna kaj še vse. Pa še več! Narod je baje šel k ruskemu poslaniku priporočevat se mogočnemu caru in odpuščanja prosit, da so hotli kedaj Bolgari stati na svojih nogah. Med tem , ko so odposlani bili pri ruskemu poslaniku in molili »mea culpa" , je baje narod pred hišo klečal. Koma ne pride na misel postopanje ruskega poslanca Repnin-a, ko so se hotli poljski rodoljubje ruski prijaznosti vstaviti, ki je bila tako močna in silna, da je poslednjič poljski narod vdušila. Tudi nas spominja komedija, ki se je vršila te dni v Sofiji, na tisto žaloigro, ki se je vršila v nekdanji kraljevini Poljski, ko so podkupljene izdajice prosile mogočno in »veledušno" cesarico Katarino za pomoč. Kje je sedaj knez? Ali ga bodo našli ti, ki so baje odposlani iskat ga? Recimo, da ga najdejo, ali se bode hotel vrniti v deželo, kjer so tako nehvaležno ž njim postopali? To so vprašanja, na ktera nam bode odgovorila prihodnost. Isto tako tudi svet vpraša: Ali ste li vedeli Prusija in Avstrija, da se ima knez bolgarski odstraniti. Brali smo sicer, da se je to zgodilo s privoljenjem teh dveh držav in da je tudi Anglija popustila kneza, toraj je že dalje časa kakor v zraku visel. Zato je bilo tako lahko spodmakniti mu prestol. A sedaj se je pokazalo, da je knez vendar-le trdno stal, ker ga je narod ljubil ter mu je bil z dušo in telesom vdan. Narod bolgarski toraj ni čeda ovac, tudi ni nezavedno ljudstvo, marveč v poličičnem oziru rekli bi nekako zrelo. Da pa tam vre, kakor novo vino v sodu, ni se čuditi; želeti je le, da bi s tega za-vrelka ne postala, ampak čisto vino. Ko bi velevlasti pošteno mislile z narodom, bi LISTEK. Herbart Tuijaški (1528—1575). Spisal J. S te k las a. (Dalje.) Senj je spadal za čase turških bojev med tako zvane morske meje (Meergrenzen), t. j. medmejne trdnjavice, ki so stale ob morju ali blizo morja. Na ta način je spadal med splošne mejne trdnjave, ktere je po trditvi Valvazorjevi ter po računih še do zdaj ohranjenih vzdrževala in oskrbovala Kranjska dežela. Kranjska je bila, ki je pošiljala plačo in hrano večidel iz teh krajev nabrani vojski v oddaljene trdnjavice. Denarničarji in oskrbniki so imeli pri vsem tem mnogo težav in skrbi, kajti bili so v vedni nevarnosti, da jih razbojniki napadejo in pošiljatve odvzamejo. Denarničar, ki je čete oskrboval s suknom za obleko in z denarji, ni imel nikjer stalnega prebivališča; mogel si ga je le za kratek čas izbrati. Za oskrbnika hrane pa je bila Reka vpredeljena, ker se je semkaj vozilo žito od vseh strani in od tukaj po vodi dalje. Tako je tudi Senj dobiva! hrano Trdnjave teh pomejnih mest so bile, kakor jih je Valvazor naslikal, precej znatne. 7 stolpov je bilo postavljenih proti kopnemu in jak zid, ker se je mesto bolj širilo na suhem, kakor proti morju, Na desno znotraj je bil grad; zunaj pa je bil čvrst stolp in nad njim drugi tako, zvana stražarnica »Fortalitium". Tudi Senj je bil tako vtrjen. V mestu je bil škof in 14 cerkev. Valvazor hvali Senjane, da se čvrsto drže svojih starih uavad in da so nenavadno hrabri in smeli. Nad tem mestom toraj je prevzel Herbart zapovedništvo ter svoje dolžnosti najtočneje spolnoval in napade turške hrabro odbijal. Skrbel je za red in napredek v vsakem pogledu in prebivalci so ga spoštovali kot svojega varha ter mu bili hvaležni za obrambo svojega življenja in imetka. Dokler jej bil Herbart tukaj stotnik, imamo dveh večjih podvzetij proti Turkom omeniti. Prvo spada na 1. 1552. Takrat je bila nevarnost velika. Na državnem zboru v Pasavi so zarad Turkov hitro mir sklenili, samo da se morejo poprej v bran postaviti splošnemu sovražniku krščanstva. Nabor je bil razpisan od cesarja Karola V. za celo Kranjsko meseca septembra. Hitro so se čete zbirale in tudi imenovani, častniki na čelu jim Herbart. Vendar pa je vsa ta nevarnost srečno minula. Leta 1557 pa je prišlo do hude borbe, ko so Turki obsedli Senj. Herbart je pri tej priložnosti kot stotnik Senjski in zapovednik trdnjave navalil se iz mesta na Turka s 400 vojaki ter ž njimi 4200 sovražnikov pregnal. Vsled te zmage je bil povzdignjen na čast »lajtnanta na hrvatski granici", t. j. namestnika glavnega zapovednika. S tem imenovanjem se začne najsijajneja doba v življenju našega viteza. Že 1. 1549 se je oženil kot stotnik Senjski z Marijo Kristino baronovko Spauersko iu Valorsko, tirolskega natakarja Ulriha Spauerskega barona hčerjo, ki mu je prinesla precejšno doto, s ktero se je še povikšalo njegovo bogastvo. Izvrstna svojstva, posebno pa njegova nesebičnost in odvažnost, so ga povzdignila do časti lajtnanta na meji. Pa to je tudi v popolni meri zaslužil. Njegov životopisec Kisi pripoveduje, kako je Herbart spremljal njegovega očeta Ivana, ko je le-ta kot blagajnik nosil pomoč krščanskim četam v Bihač. Žvedilo se je bilo namreč, da so Turki Sluin napadli, grad in vasi v okolici požgali, polja pokončali ter mnogo kristjanov polovili in p»bili. Precej se je se vmes ne mešale, narod bi ostal gotovo Rusom hvaležen, Rusija bi se le ne smela tako prisrčno brigati za »osvobojeno" ljudstvo. Ruski listi, kakor pravi včeraj telegram iz Petrograda, že nasvetujejo Rusko posredovanje, trdeč, da ne bode poprej miru in se vtegne nered brez taistega še po celem Balkanu razširiti. To poslednje je sicer res, česar se vsa Evropa boji, zato tako posluša glas iz poluotoka Balkanskega. Srbski kralj Milan hoteč odpotovati je ostal doma in še poklical svojega prvega ministra domu. Turčija se oborožuje, ker nekako sluti, da bode morala ona račun plačati, naj se že stvar za-suče kakor koli. Evropejske velevlasti bodo brž ko ne zopet konferenco sklicale in se mnogo posvetovale, ako se kaj nenavadnega ne zgodi, kar bi poslednjič vse še tako dobro prevdarjene načrte prekrižalo. Toda nehajmo za zdaj, ter počakajmo, kaj nam prihodnji dnevi prinesejo. Vsekako je reč jako zapletena, zna se zasukati tako ali tako — znabiti ravno tako, kakor nobeden ne misli. Politični pregled. V Ljubljani, 27. avgusta. Notranje dežele. Prepad med Avstrijo in Ogersko se od leta do leta razširja; kako daleč da se bo še širil in kako daleč ga bo razganjal še madjarski šovinizem, se pač danes še ne dii določiti. Bo sedaj je bilo med obema državama običajno, da je pri vpo-kojevanji c. kr. uradnikov, ki so po obeh državnih polovicah služili, vladala nekaka vzajemnost, t. j., tista leta, ki jih je kak uradnik v drugi polovici države doslužil, so mu v prvi polovici ravno tako štele v pokojnino, kakor če bi bil ves čas svojega življenja le v eni in tisti polovici služboval Madjarom to ni bilo všeč; šli so in so napravili postavo, da je to le veljavno za tiste uradnike, ki so v onstranski polovici države služili le do leta 1875 in tedaj prestopili v tostransko. Kdor je prestopil pozneje, tisti zgubi pravico, da bi se mu vštevala v pokojnino leta v drugi polovici doslužena. Kakor ti meni, tako jaz tebi, mislila si je Avstrija, ter je napravila prav tako postavo glede tistih ogerskih uradnikov, ki so še le po letu 1875 prestopili v tostransko službo. Dalje Madjare silno grize, da imamo še vedno skupno armado. Noč in dan si glavo belijo, kako bi ta poslednji most za seboj podrli, ki jih še z nami veže, in nikakor ne morejo pričakovati trenutka, kedaj da se bo to zgodilo. Ker pa sami dobro vedo, da to še ne bo tako kmalo, tolažijo se in stavijo nasvete, kako bi se dolg čas do tja najbolje preganjati dal. „Egyetertes" predlaga sledeče: „1. Vrhovno vodstvo armade ostane skupno, loči naj se pa že sedaj upravništvo njeno na dva dela, kakor je ločeno ono obeh deželnih bramb. Vrhovno voditeljstvo polkov, ki se popol-nuje pod ogersko krono, naj bode podrejeno presvitli kroni, za njihovo oboroževanje skrbel naj bode pa ogerski brambovski minister. To bi nikakor ne oviralo edinosti v c. kr. vojski, kajti višja in najvišja zapovedništva od brigade na dalje ostala bi v rokah skupnih generalov. 2. Službeni jezik pri madjarskih polkih bode naj madjarski, zapovedništvo madjarsko. Vsaj je bilo nekdaj tudi tako in vendar jednota vojske pri tem ni nič trpela. Saj je nekaj sličnega že sedaj pri honvedu. Kedar je honved združen z redno vojsko, zapoveduje brigadir vsim skupaj nemški, polkovniki polkom pa nemški, ozi- vzdignil naš Herbart, čim je mesto Senj preskrbel z dobro posadko, s svojo četo proti Sluinu ter zadel na sovražnika pri Drežniku na Korani (21/, ure od Sluina), odvzel mu plen, oslobodil vjetnike ter vlovil sam do 200 Turkov, a od vseh svojih pa je zgubil samo dva moža. V tej borbi so delovali tudi Nikolaj in Eranjo, grofa Erankopana, prvi posestnik Trsata (3 ure od Sluina), drugi pa grada Sluinskega, potem grofi Ursini Blagajski, Maksimilijan Lamberg in Ivan Kisi. Ko je hotel dalje spremljevati Kisla, sprijel se je zopet s Turki, ki so prežali na blago in denar ter jih zapodi v beg. Komaj pa se je pri Korenici vtaboril, da se malo odpočije s svojimi vojaki, raznesel se je glas po taboru, da so Turki napadli grad Pergno ter mislili potem moriti in požigati po celi okolici; ali naš junak oboroži hitro svoje ljudi, jih nagovori in ohrabri ter ž njimi napade sovražnika. 30 konjikov pošlje naprej za pred-stražo, on se pa z ostalo četo počasi in oprezno za njimi pomika. Kar zadene predstraža na 800 turških konjikov in slabo bi bilo za-njo, da jej ni Herbart prišel hitro na pomoč ter razbil Turke, kterih je 150 vjel skup s stotnikom Poturnelijem. Na ta način si je odprl pot v Bihač. Ker je pa roma pri honvedu madjarski ali hrvatski. 3. Za Častnike pri madjarskih polkih jemljo naj se le madjarski državljani in naj imajo svoj status, po kterem naj prestopajo v više službe popolnoma neodvisno od avstrijskih polkov. 4. Madjarski polki naj prisegajo na madjarsko ustavo, na ktero je prisegel celo kralj Prane Josip I. sam. če to zanj ni bilo poniževalno, naj tudi za polke ne bo." Tako si smatra „Eg." popolnoma ločitev armade v avstrijski in madjarski tabor. Erdeljski Sasi so prišli iz Sibinja in Bra-ševega v teku letošnjega leta k ministerskemu predsedniku Tiszi in so mu med štirimi očmi na ušesa povedali, da bi se Erdeljski Saši (Nemci) takoj pridružili Madjarom ter bi jih spoznali za svoje politične prijatelje, če bi jim le madjarska vlada vsaj nekaj pa določnih predpravic naklonila zlasti, kar se šolstva tiče. Pa tudi glede uradništva Saši pravijo, da ni vse tako pri njih, kakor bi moralo biti. S tem nikakor nečejo trditi, češ, krivica se na godi. Tega ne; toda kaj posebnega bi radi za se, ker so nemške krvi, nemška kri ima pa že to lastnost, da mora vedno nekaj posebnega imeti, sicer pa miru ne da. Tisza je bil, kakor trdijo, vidno zadovoljen in jim je takoj v roko segel, da bodo že dobili, kolikor bo ravno mogoče iu kar ne bo v nasprotji z javnimi državnimi interesi. Dal jim bo nekaj tega, za kar so ga prosili, po administrativnem potu; če bodo pa prav pridni, pa še celo po postavodajalnem. — Tako le je! Nemec, ker je povsod drzen vse doseže, kar mu drago. Pod visoko Tatro zdihuje pa vklenjen slovaški rod in prav toliko da duše ne iz-dahne pod krivično in silno pestjo madjarsko. Zakaj to? Zato, ker neče svojih svetinj izdati, ker neče svojega maternega jezika zameniti z madjarskim in ker neče svojega Boga zatajiti. Zato se mu bo pa tudi vedno slabo godilo, dokler bota na Madjarskem pravičnost in katoličanstvo za duri v kot potisnjena, luteranizem se bo pa za mizo gostil. Vnanje države. Knez Aleksander se je v Reni izkrcal, ker je sam želel na rumunska tla priti; glede tega je poveljnik kneževe jahte dobil povelje, kneza v Reni prepeljati, naj je to Rusom všeč, ali ne. Sicer pa menda Rusom tudi ni bilo kdo ve kaj na tem ležeče, kajti sami so rekli, ali vsaj sedaj tako pravijo, da so v Sofijo sporočili, da naj se knezu dovoli prosta pot, kamor mu drago. Drugi pa trdijo, da je Rusija še celo prepovedala kneza na rusko zemljo postaviti; vsled tega šel je menda v Reni. Ob 2. uri popoludne 25. t. m. so ga ljudje še ondi videli. Kmalo na to odplula je knežja ladija iz Reni proti domu brez kneza, ki je v Reni ostal, če tudi je telegram iz Sofije, da naj kneza nazaj pripeljejo, došel poveljniku zadosti zgodaj v roke. Toda knez mu najbrž ni upal, kar je tudi prav storil. Za sedaj naj le Boga zahvali, da je tako srečno zdrave ude odnesel in naj si dobro premisli, pieden se v Bolgarijo povrne. Da mu tudi sedaj ondi niso rožice cvetele, razvidi se iz pisma, ki ga je letos meseca avgusta, 4 dni, preden so ga zapodili, pisal prijatelju. Kakor mu ondi svoj položaj opisuje, je v resnici boljše kje drugje za pastirja biti, kakor pa v Bolgariji za kneza. »Položaj je silno težaven, piše prijatelju, ker je narod vznemirjen vsled priprav za boj, ki jih Srbi pred našimi očmi in tik naše meje s silno naglico izvršujejo in pa turška komisija mu v želodci leži. Vse to pa ruska opozicija za-se porablja in narod nezmerno bega. Da bi temu v okom prišel, prosil sem že pred tremi tedni grofa Kalno-ky-ja, da naj on skuša vpeljati pričetek diplomatič-nega poslovanja med Srbijo in Bolgarijo, tako namreč, da naj Avstrija dotični predlog h krati vstavi na obeh krajih — v Belemgradu in pri nas, ki ga že naprej sprejmemo. Kalnoky je bil takoj zadovoljen — iz Srbije pa ni bilo nobenega odgovora, pač pa so jeli Srbi tik naše meje iu pri Pirotu dobro vedel, da Turki še vedno prežijo na Kisla in njegovo spremstvo, spremljal je blagajnika v društvu s stotnikom Ivanom Lenkovičem, ki je šel bržkone Bihač pregledavat. Temu poslednjemu je bil Herbart, pravi Kis!, pravi sin, sovetnik v nevarnosti in sodrug. Kako prav je imel Herbart, da je bil tako oprezen, pokazalo se je v kratkem. Popotniki so se nekega večera sošli v Petrinji, a ker se niso mogli v gradu namestiti, a grdo vreme jim je pretilo, podali so se v tamošnji samostan, da tamkaj prenočijo. Ali drugo jutro se čuje strel od Sluina Sem, kar je bil dokaz, da Turčin zopet pleni in mori. To opazi tudi precej grof Eranjo Frankopan Sluinski ter poprosi Lenkoviča za dovoljenje, da sme navaliti se s svojimi konjiki na sovražnika, da reši okolico teh neljubih gostov. Lenkovič mu to dovoli; ali ob enem je dobil Herbart nalog, da se podii za njim s 300 konjiki ter mu v sili pomore, ko bi bilo morda preveč Turkov. In to se je tudi pri tej priložnosti zgodilo. Grofovi konjiki so ne-oprezno napadli sovražnika, kteri je bil mnogo močneji, pa jih je zatoraj tudi hitro premagal, nekaj polovil, nekaj pa pobil.- Kar se zaleti iz zasede tja do Caribroda zakope delati; v Pirotu so pa napravili veliko založišče živeža in klaje, kamor dan na dan po sto voz živeža pride. Vse to uič druzega ne kaže, kakor da Srbija zopet misli boj z nami začeti. Ministerstvo zahteva, da naj vojakov nastavim ob srbski meji; za sedaj sem to reč še odložil, ker dobro vem, kako silno nevaren da je vsak tak prvi korak. Po drugi strani me pa časniki brezmerno napadajo, ker sera imenoval poslanca v turško komisijo. Neizrečeno rad bi imel toraj proti Srbiji hrbet zavarovan, da bi se mogel edino le s turškim vprašanjem pečati. Razburjenost do Turkov je tukaj silna in bojim se, da se ne bodo koj pomorili. Na boj pri nas nihče ne misli in bi Bolgari Boga prisrčno hvalili, če bi se že skoraj pričelo diplomatsko poslovanje med Srbijo in Bolgarijo, da bi bilo srbsko vprašanje vendar že enkrat pri kraji". -iProklamacija Stambulovega, ki jo vče-ranji telegram omenja, se glasi: »V imenu kneza Aleksandra I. in v imenu narodnega sobranja naznanjam, da sem prevzel začasno vlado v Sofiji, ter bom proti vsakemu postopal potom nagle sodbe, kdor bi se ne podvrgel postavam. Ob enem imenujem za vrhovnega poveljnika skupne bolgarske armade brigadnega generala Mutkurovega ter mu podeljujem vso državno in vojaško oblast, na podlagi kterih naj mu bo vsakdo pokoren. Bolgarski narod pa poživljam, da brani krono in domovino pred izdajalci, ki hočejo junaškega in ljubljenega našega kneza iz dežele zapoditi. Večni Bog okrepčal nam bo naše roke, da nam bo mogoče ljubljenega od naroda izvoljenega kneza braniti. Bog nam poživi bolgarskega kneza Aleksandra I.!" Ob enem so odšle po vseh večjih evropejskih mestih deputacije kneza iskat; le-te imajo nalog razodeti mu, da sta narod in vojska pripravljena zanj boriti se in umreti. Tisti, ki so ga pregnali, so bili podkupljeni z ruskimi novci. Ruski rubelj ga je prepodil in nihče drugi in to ob uri, ko je narod njegov spal. Zjutraj zgodaj — ob 2. uri po polunoči so ga napadli v postelji prav roparski. Morda so mu tudi še celo pištolo na prsa nastavili zahtevajoč od njega : »Podpiši Aleksanderček!" Ob enem imajo tiste deputacije nalog kneza nazaj pripeljati. Na Francoskem je bolgarska prokucija jako razne vtise napravila, ki so povsem slični onima po ostali Evropi. Radikalcem je po volji, da je Rusija Aleksandru stol spodmaknila in se nadjajo, da bi to Angleže spodrepnilo, kajti Rusi so se s tem za jeden korak Carigradu približali. Tega pa Angleži nikakor ne bodo trpeli, ter se bodo sami pognali za spoštovanje Borolinske prigodbe in za pravice Bolgarskega kneza. Nam se to nič kaj ne zdi verjetno, da bi se Angleži v Evropi z Rusi v boj podajali — za domišljene interese. Dejanskega pa tako ali tako ondi nimajo kaj zgubiti naj bo v Bolgariji na prestolu Battenberg ali pa Karadjordjevič. Angleži bodo pač nekoliko ropotali, to bo pa tudi vse, do boja se pa v Evropi zarad Battenberga ne bodo podajali. V tem oziru se toraj strinjajo francoski radikalci s konservativci, kteri Angležev tudi ne morejo trpeti. Drugačni so pa nazori glede kneza samega. Radikalci ga ne marajo, ker je Nemec; konservativci so mu pa sočutno naklonjeni, kakor drugod po Evropi, ne oziraje se na njegovo rojstvo, temveč pa na njegove zasluge in na njegove pravice. V tem se konservativci skupne Evrope vjemamo z Bolgari samimi, kar jih namreč ne pripada k ruski opoziciji. Bolgari, kakor tudi vojska njihova izrekla se je zadosti odločno, da hoče kneza nazaj in to je vendar zadosti merodajno za narodno mišljenje, če skupni narod soglasno kaj zahteva. Po odstavljenji bolgarskega kneza vstopili so se Angleži na politično zvezdarno in so jeli hudo uro prerokovati. Vse, kakor sedaj na Bolgarskem kaže, od konca do kraja pomeni grom in tresk! Toliko črnih oblakov ni še bilo kmalo nakopičenih, kakor jih je sedaj in strela se jim pa tudi že bliža v po- Herbart na brezskrbnega sovražnika ter ga popolnoma razbije, oslobodi do 60 hrvatskih plemičev ter mnogo žen in otrok. Turki se razpršijo na vse strani, ali brzi konjiki jih vendar mnogo pobijejo, med ostalimi tudi zapovednika Ali Dumlija, kterega so Turki posebno čislali zarad njegove velike smelosti. Lenkovič je tudi sam prišel na bojišče, kjer so imeli čez sto povezanih Turkov, kterim so se naši po navadi osvetili. Ti zadnji boji so se morali goditi 1. 1556, ker 1. 1557 Lenkovič ni bil več glavni zapovednik v Krajini. Zarad poprejšnjih napadov med 1. 1552—1555 so se pritožili Kranjci na državnem zboru v Regens-burgu ter zahtevali po svojem poslancu, Turnu, državne pomoči za obrambo dežele. Ali le-te niso dobili, kajti Nemčija je bila takrat sama razdeljena na dva protivna taborja; zatoraj se imajo pa ti bo-ritelji slovenski tem bolj ceniti, ker so žrtvovali premoženje svoje in kri za domovino slovensko. A ta obramba je bila posebno težavna, kajti okoli polovice XVI. veka imeli so naši junaci braniti ne samo dolenjske meje, ampak tudi meje celega Krasa in Notranjske, kajti zgodovinski je dokazano, da so Turki 1. 1552 prvikrat prišli na Kras, a 1. 1559 ia dobi ruskega cara. Evropejski mir v tolikošnji nevarnosti še ni bil z lepo, kakor je ravno sedaj. Čle bi bili knezu Aleksandru le mirno domu posvetili in če bi bil bolgarski narod pri tem sam svetilke nosil, t. j. če bi bil z odstavo zadovoljen, no potem bi se že smeli nadjati, da se bodo Avstrija, Nemčija in Rusija med seboj sporazumele, tako pa ni pravega upanja. Rusiji je pa menda le na tem ležeče, da bi v Bolgariji domač boj zanetila, kar bi ji povod dalo do okupacije omenjene nesrečne dežele. Vsaj ruski listi so jeli že kar od kraja priporočati, da je še najbolje, če Rusija Bolgarijo zasede. Temu bi se Angleži sicer ne upirali naravnost, pač pa bi jim bil to prej ko ne povod, da bi se z Rusi v Aziji sprli, če imajo namreč za to že zadosti poguma, t. j. ie je njihovo vojno brodovje že tolikanj popravljeno in če so že stare ladije pomorske nameščene že z novimi današnjim zahtevam primernimi parniki; kajti glavni boj v Aziji med Rusi in Angleži vršil se bo prej ko ne na vodi in manj na suhem. Preden se bo pa vse to zgodilo, sošli ali vsaj pisali si bodo diplomatje velesil, ki bodo določili, kdo da naj v slučaji potrebe Bolgarijo zasede ali Rus ali pa morda kar bi bilo posebno Angležem všeč, tudi Turčija. Poslednjega se menda ni bati, če prav se Turčija enakega poslanstva nekoliko nadja. Evropska diplomacija menda vendar ne bo tolikanj slepa, da bi med jagnjeta volkove spuščala. Izvirni dopisi. Iz Idrije, 26. avgusta. Nameravali smo pokojnemu knezoškofu Antonu Alojziju Wolfu v njegovo rojstno hišo spominsko ploščo vzidati s sledečim napisom : V tej hiši bil je rojen 14. rožnika - 1782 Anton Alojzij Wolf, knezoškof Ljubljanski. Bil je preblagi mecen Kranjske dežele, ustanovitelj „Alojzije-višča", svojemu narodu podaril jo sveto pismo in slovarja. Idriji bil jo največji dobrotnik. Umrl v Ljubljani 7. svečana 1859. leta. V hvaležni spomin postavili sorojaki 1886, ktero izdeljuje g. Vinko Ča mer ni k v Ljubljani, ter jo v dan 7. in 8. septembra slovesno, kakor se takemu velikanu spodobi, odkriti. Ker je pa c. kr. okrajno glavarstvo nam prepovedalo, društva in zunanje osebe zaradi se razširjajoče kolere vabiti, je slavnostni odbor sklenil, to stvar do prihodnega leta meseca avgusta 14. in 15. preložiti. S tem upamo ne le domačinom, ampak tudi zunanjim častilcem ranjcega vstreči. Iz Vipavske doline, 26. avgusta. Včeraj zbralo se je več duhovnov v prijazni vasi Podragi. Postavil se je namreč čeden, skromen, kameniti nagrobni spominik 10. februvarja t. 1. umrlemu beneficijatu Janezu Pogačniku. Pretečeno nedeljo oznanila se je za ta dan slovesna sv. maša in bilje, da bi se ljudje tudi vdeležili slavnosti in se v pobožni molitvi spo-minjevali svojega bivšega duhovna. In res, oklic ni bil zatsonj! Veliko število ljudi iz vasi Podrage prišlo je ob določeni uri v cerkev, ki so pokazali s tem, da prerano umrlega' gospoda Janeza še niso pozabili. Sedem duhovnikov iz Vipavske doline in trije iz dveh sosednih fara Hrenovic in Senožeč je bilo navzočih. 1560 pa so se ti napadi ponavljali. Da se pa vendar Herbart za te napade maščuje, plane on s svojo četo meseca junija 1. 1560 čez mejo na Turško, popali mnogo vasi, odžene 20.000 ovac kot plen ter se zopet lepo povrne v svoje kraje. Vkljub 1. 1562 pred cesarjem Ferdinandom I. in sultanom sklenjenemu miru napadejo Turki Hrvatsko in Kranjsko po stari njihovi navadi. Tako Turško četo, ki je privalila se na Kranjsko do Novega mesta, napade Herbart ter jo zapodi do Kostanjevice, kjer jih je pognal v vodo, da so se mnogi vtopili. Valvazor (XV. 467) pravi, da jih je Herbart silil v vodi plavati, vojaki pa so jih streljali, kakor race, tako da jih je čez sto v vodi ostalo in da so le štiri take race pobegnile. To vse pa so bile le neznatne borbe in praske večidel na mejah zarad pomejuih paš in medsebojnih zdražb. Od 1. 1565 pa se začno pohodi "Turjaškega v veči meri in čete iz cele Kranjske so