TTAWT T5TT TTTrTPTST T JuXJCJ« JL WJL3LJLJDxv. wJCaJAXV. V JCaJN JLaJLo JL . »Danica« izhaja vsak petek na celi poli in veljd po poŠti za celo leto 4 gl. 20 kr.. /.a pol leta 2 gl. 20 kr.. za fetrt leta t gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto 8 gl.HO kr.. za 1 s leta 1 gl. 80 kr., za 14 leta kr.. ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej. Tečaj Lil. V Ljubljani, 26. majnika 1899. List 21. Na božji poti. 5 ) „Na božji poti! Glej, bedaka, doma pa delo nate čaka!. . In, ,skrbni' mož se je z zasmebom jezil nad mojim .smrtnim grehom * A jaz ... Ej kaj bi... saj vsi veste ni treba psa poditi s ceste; čeprav te z lajanjem napade, Čemu?! On laja iz navade . .. 6) O ti možje, ti ljubijo nebeško čista lica . .. A Tebe ne. a Tebe ne Brezmadežna kraljica! Tam sredi dražestnih sem vil na voglu bral .vabilo* .h koncertu v slavo vseh Marij!" tako se je glasilo. In vrste spele so v hotel... „Glej, to so poti prave", moj ,skrbni mož' bi mi zapel: »Glej, to so bistre glave!.. — Mir ose laki. Prva obletnica mojega prihoda v ljubljansko škofijo. (Ponatisnjeno iz »Ljubljantkeira Škofijskega lista« St b - 18«»9.) 1. Zatrepetal sem v dnu svoje duše, ko sem izvedel, da bom imenovan škofom ljubljanskim. Saj sem iz daljave gledajoč opazil, kako je mila domovina moja razburjena in v razne silno nasprotne tabore razdeljena, čital sem, kako se grdi knez in škof ljubljanski, kako se preganjajo delavni duhovniki, kako narašča demokracija, kako prevladuje bogati tuji živelj, kako vpije na pomoč trgovski stan, kako si nasprotujejo razne domače stranke. Zdelo se mi je, da je v boju mnogo mnogo strasti, da so preostri tudi konservativni, Bogu in narodu vdani organi: zdelo se mi je, da so tudi oni zakrivili strastno, brezobzirno odpornost od druge nasprotne strani: mislil sem, da mi morebiti časopisi ne pokazujejo prave slike mile mi domovine. Ker so mi prevzvišeni knez in škof Missia pogum dajali in me tolažili, da bom mogel mnogo storiti za Boga, za cerkev in za dom. umiril sem se in vdal se popolnoma v roke Previdnosti Božje misleč, kako je ravno prav, da sem bil mnogo let daleč od svoie domovine, ter nisem na nobeno 8tran zavezan ali zapleten, pa mi bo laglje stati nad razburjenimi strankami in morda mogoče kaj pomoči, da se vihar poleže. Sel sem za nekoliko tednov v samoto dalmatinskega otoka Lokromskega, da se z molitvijo, premišljevanjem in proučavanjem pripravim za vzvišeno, prevažno in pretežko mesto. Grede v Ljubljano sem obiskal tudi Trsat, da prečisti in premogočni Devici Mariji izročim sebe in vso svojo prihodnjost. Jasna mi je bila naloga: kraljestvo Jezusovo utrjevati, če treba braniti kot skof v Avstriji med rojaki Slovenci, katerim je tudi nekoliko Nemcev primešanih. II. Pripeljal sem se v Ljubljano v petek 20. maj" nika. Pripravil se mi je veličasten sprejem, sijajna je bila intronizacija v nedeljo 22. majnika. V prvem pastirskem listu, v svojih govorih v cerkvi, pri banketu in druzih okolnostih sem želel pokazati, kaj mislim in nameravam. Naj bi vsakdo znal. da ljubim svoj narod, ali da nečem zanemarjati Nemcev, živečih v moji Škofiji; naj bi vsakdo znal, da ne želim drugega, kakor da v moji skoti ji vlada naš Gospod Jezus Kristus in sicer vlada po svoji sveti katoliški cerkvi, in da hi v luči njegovih naukov vsi premagovali svoje strasti, pobijali svoje sebične namene in njemu pokorni zedinili se in tako ž»veli, da pridemo do srečne smrti. Želel sem se tako obnašati, da nobenega ne odbijem od sebe, nobenega ne odbijem od cerkve, ampak tudi nasprotnike pomirim in jim vsaj razloge za morebiti opravičeno nasprotovanje od vzamem, ako se mi ne bi posrečilo popolnoma jih pridobiti. Za to sera se odločil za marsikatere korake in za razna obiskovanja, ki so se mnogim uerazumljiva zdela: ali odločil sem se zanje prav iz prepričanja, prav po željah svojega srca in pomolivši se v svoji kapelici pred tabernakeljnora. 111. Tri okolnosti so me kmalu mučno zaskelele. Najprej sem opazil strastno borbo stanu trgovskega pa stanu kmečkega in delavskega. Za pomoč so me prosili posebno trgovci, ker jim kon-surnna društva in zadruge silno škodo napravljajo. Obljubil sem raznim prosilcem, da se bom o okolnostih dal točno podučiti. To sem storil deloma po zanesljivih možeh, deloma osebno. Videl sem, da so posojilnice, zadruge in konsumna društva sploh za ljudstvo navadno ne le koristna, ampak kar naravnost potrebna: saj se po njih dobiva reneje posojilo, ceneje stvari, potrebne za delo in gospodarstvo, ceneje obleka in hrana: videl sem, da so na mnogih mestih nekateri trgovci poprej ljudstvo kar odirali in neusmiljeno prodajali njegove domačije: videl sera, da se je na mnogih krajih ravno od trgovcev, posebno gostilničarjev širil med ljudstvo duh protiven Bogu in nravnosti. Sera se li mogel zavzeti za nekoliko deloma po pravici, deloma nedolžno trpečih trgovcev proti ogromni večini naroda? Navadno sera molčal, žalost v srcu zakrival, pustil, da tudi za naprej duhovniki delajo kakor do sedaj in premišljeval, kako bi se nasprotstva mogla ublažiti. Opazil sem onda. da mc sumljivim očesom pogledujejo ravno najodličnejši katoličani, da se od svojega škofa obračajo tudi dobri duhovniki, čul sem, kako se govori, da je v Ljubljani liberalen škot. Opazil sem vse to in tudi vedel, od kod nesporazumljenje, ali vendarle sem hotel ostati na potu odkritosrčne prijaznosti do mož, zbranih pod zastavo svobodomiselnosti, od katerih so mi ravno najglavnejši prav posebno ali vsaj precej prijazni bili, pripravljen prijenjavati do najskrajnejših meja, do katerih se sploh prijenjati raore. Tudi zavoljo teh odnašajev me je srce peklo. Ohladilo se mi je samo onda, ko sera na bir-manju, pri posvečevanju cerkva, pri shodih Marijinih kongregacij gledal naše ljudstvo, naše mladeniče in dekleta, ter se prepričal, da so Bogu vdani, da plamte za lepo krščansko življenje, da so v resnici plemenitih src, pravi ponos za vse Slovence. Opazil sem nazadnje tudi, kako tako zvani liberalni časopisi neprestano donašajo vesti, 8 katerimi se grdi sv. cerkev, ali zasramujejo redovniki in redovnice, ali tožijo duhovniki, posebno mlajši: zraven pa sem tudi opažal, kako ravno ti listi posebno v podlistkih pišejo naravnost spodtakljivo, pohujšljivo, pohotno, nesramno, kako priporočajo pesmi in knjige, v katerih se kar naravnost slavi življenje, kakoršno obsoja šesta Božja zapoved. Ko sera stvari bolje preiskoval, sem doznal, da se ravno okoli teh listov zbirajo možje, ki so si na prapor zapisali svobodomiselnost. ter jo v govorih poudarjali. Da se še bolj podučim, sem šel in sem preiskal precej tožba zoper naše duhovnike. Duhovniki, nevedoči za moje namere, so se tega prestrašili in videl sem iz raznih odgovorov, da so tudi starejši in pametni gospodje začeli nad menoj obupavati. Jaz pa sem šel svojim potom in prepričal sem se, kako grdo in nesramno se duhovniki obrekujejo: prepričal sem se, da so se obrekovali najbolj oni duhovniki, ki so, nameščeui na bolj kritičnih župnijah, žrtvovali svoj mir. svoj denar in svoje zdravje, da siromašno ljudstvo obranijo onih. ki so mu raaterijelno in duševno škodovali; prepričal sem se, da se včasih kak duhovnik res kaj zaleti, kaj nerodnega v naglosti stori, kako preostro besedo izgovori, ali da je resnično komaj četrtina tega, kar se zoper uje piše in govori. Tudi te okolnosti so me silno pekle. IV. Ne smem pozabiti meseca avgusta in raznih shodov v Ljubljani. Veselo sem pozdravil v Ljubljani učitelje: udeležil sem se njihovih svečanih sestankov, ker spoštujem in cenim učiteljski stan, pa mi je drago, ako napreduje, ako si pridobiva zmiraj več ugleda, ako se mu podajajo sredstva za mirno vsakdanje življenje. Nisem se bal prestopiti praga „ Narod nega doma". Pa sera tudi pozneje na birmovanju obis-kaval gg. učitelje, da, še one, o katerih sem vedel, da so do Boga in cerkve bolj hladni, ali hotel sem pokazati svoje spoštovanje do učiteljskega stanu sploh. Veselilo me je, ko sem mogel soditi, da učitelji iskreno moje spoštovanje do njih priznavajo. Pozdravil sem tudi shod županov in potem shod naših visokošolcev. Toda govori dijakov pri shodu in banketu, kjer se je krščanstvo kar naravnost zametavalo, kjer se je mala peščica krščanskih dijakov zaničevala, potem govori bolj zrelih mož iz kroga pod zastavo svobodomiselnosti, ki so dijake proslavljali, v njihovih svobodomiselnih načelih utrjevali in odobravali njihove naklepe, naj bi isto svobodomiselnost nosili na raznih shodih med narod: to me je osupnilo, to mi je ko blisk v temi posvetilo in razsvetilo položaj prenevaren za krščansko naše ljudstvo, pa sem hitel pred tabernakelj iskat sveta in pomoči za prihodnjost. Prvi plod mojega razmišljanja je bil „Poziv častiti duhovščini" od 30. avgusta 189« v škofijskem listu 1898, stran 101 in 102, kjer duhovnike opozarjam na nevarnosti in kličem na požrtvovalno delo, da obvarujemo narod, obvarujemo v narodu sv. krščansko vero. Sprožil seru misel o katoliški gimnaziji, povprašal sem o misijonih, če bi jih mogli prav obilno obhajati tekom leta 1899. in 1900, razpisal sem nagrade za delo o življenju Gospoda našega Jezusa Kristusa. Opazil sem, kako iz svobodomiselnih krogov švigajo prve strele proti meni, opazil sem pa tudi, da so moji duhovniki za najrlašene ideje sicer zavzeti in navdušeni, ali da premnogim manjka potrebnega poguma, da se izpeljejo in uresničijo V. Prepričan, da me čaka hud odpor, ko bom moral vse odločnejše nastopiti za pravice Božje in za kraljestvo Jezusovo, prepričan, da se bo „hosanaM kmalu spremenil v „crucifigeu in lioteč v miru in prtd Bogom vsaj v glavnih potezah osnovati si branibeni program, sem pohitel v Rim, toda skozi Lurd. Mnogo sem se na potu posvetoval z najodličnejšimi cerkvenimi osebami, še več pa v vroči molitvi k prečisti Devici Mariji, ki je »sedež modrosti Božje" in po njej k presv. Srcu Jezusovemu. V srcu so se viharji polegli, teme so se razpršile, negotovosti so minule; vrnil sem se domov miren in pripravljen zadeti križ na ramo in iti za Gospodom in Bogom svojim na Kalvarijo. Prvi plod mojega romanja je bil božični pastirski list na duhovnike in oni na narod, potem pa poziv gg. dekanom na dekanski shod po beli nedelji. Ves program meri na to, da se verniki moje škofije obvarujejo nevarnosti, skritih pod navidezno nedolžnim imenom slo-bodomiselnosti. da se vernikom mojim ohrani in poživi in utrdi vera v Boga Očeta in Sina in sv. Duha, da vzgojimo tudi lajikov omikanih, zvesto vdanih večni resnici, ne pa oni grozni in silno škodljivi zmoti, ki se nam ponuja pod navidez bliščečo zastavo svobodomiselnosti. Kar sem slutil, to se je zgodilo. Od novega leta pada udarec za udarcem na škofa in njegove zavode; nadaljuje se pa tudi ostudna borba zoper duhovnike, zoper verske nauke, zoper čisto krščansko življenje. In kako se je po škofu udrihalo, ko je pokupil vse zvezke nesramnih pesmi, v katerih se je mesenost poveličevala, v katerih se je nečista ljubezen slavla kot presladek užitek, po katerem treba koprneti! VI. Prišle so ljubljanske volitve. Ker sem čul, da se jih bo udt.cžila tudi konservativna stranka, to je ona, ki si je na prapor svoj napisala krščanska načela, ki hoče biti pokorna Bogu in Jezusu v njegovi cerkvi, sem bil tako slo-boden. da sem pisal dvema župnikoma in ju po-pr*.šal, ali bi ne bilo dobro poseči nekoliko v volitve za kandidate konservativne stranke ? Malo poprej se je udrihalo po duhovnikih, udrihalo v deželnem zboru, udrihalo v „Narodnem domu1', ndrihanje pa se odobravalo tudi od mož, ki v privatnih razgovorih niso ravno najhujši pristaši svobodomiselnosti: zato sem mislil, da ne bodem zagreši), če samo po-prašani dva gg. župnika, ali bi ne bilo prav, da se skušamo teh mož ubraniti in sicer poslužujoč se svojih pravic pri volitvah? List moj jc prišel v roke meni nasprotnih mož: od tedaj še hujša vika na mene, češ. postal sem stran kar, stopil sem na čelo ene stranke, drugi pa napovedal boj. Kaj ne, jaz naj samo lepo rožni venec v svoji kapelici molim, mirno naj pa gledam, ko volk v ovčji koži skuša raztrgati v skrb mi izročene ovce? Da. kar molčim naj in dopuščam, da se skuša izpodkopati temelj večnih resnic, da se zapeljuje narod, da se oskrunja čisto življenje, da se v spisih grdi Bog, Devica Marija, sveti zakramenti! In če se za te naše svetinje postavim na noge, postal sem strankar! VII. Takšen je položaj danes in tako je do tega položaja prišlo. Pa zakaj to objavljam ? Zato, da se resnica prav spozna, in da se bodo mogli orientirati tudi dobri možje, ki z glavo majejo, nesrečni položaj objokujejo in ne vedo prav za prav, kaj je temu krivo? Med drugim sem dobil sledeči list: Presvetli knez in škof! Se nikdar niso bile strasti v naši lepi domovini tako razdivjane, se nikoli ni bilo toliko nasprotstva. toliko kletja na Kranjskem, kakor ravno v zadnjem času. Srce mora boleti vsakega prstenega domoljuba, če se spomni na te pretužne razmere. Na drugi strani pa se mora tudi vsak pošteno misleči vprašati, od kod vse to prihaja? Kes da je narodna napredna stranka mnogo mnogo zakrivila, res, da je „Slov. Narod" v zadnjih časih po nepotrebnem blatil vzvišeni duhovski stan. a nastane vzlic temu vprašanje: Ali se to ni dalo nekoliko omejiti, ali ni bilo mogoče nasprotstva ublažiti, in ali res ni bilo mogoče najti nek modus vivendi, ki bi bil mero-dajen za sinove jedne in iste matere? Da, bilo je mogoče! Presvetli knez in škof, gotovo niste pozabili, kako odkritosrčno je bilo veselje vseh Slovencev nad Vašim prihodom v rodno deželo. Veselje bralo se je vsakemu na obrazu, ker je bilo upanje opravičeno, da pridejo oni možje obeh strank, katerim je boj življenski pogoj, in ki se le med prepirom zamorejo obdržati na površju, ob veljavo. Nada je bila, da se ljudstvo otrese nezdravega razmerja in da se bode odslej zbiralo le okrog Vas, presvetli knez in škof! Kakor zvezda danica pokazali ste se, prevzvišeni vladika. na slovenskem obzorju! Zali Bog. da se ti upi, te nade niso uresničile! Brezvestni sebičneži vedeli so s prehlinjenimi govoricami, s pretiravanjem razmer. Vas, prevzvišeni vladika, potegniti na jedno samo stran in od tod prihaja vse zlo. Možje, katerim je boj namen, kateri iz osebnih zavisti, iz osebnega sovraštva delajo na to, da se prepir vedno huje in huje razširja, možje, katerih veljava raste samo ob prepiru — morali bi se odstraniti, taki možje ne bi smeli imeti odločilne besede! Zakaj se te vrstice pišejo? Pisec si pač ne osmeluje. dajati pouk svojemu višjemu pastirju! Ne. kaj tacega smatra sploh za nedopustno! Le opozoriti vas je hotel na pravi izvir zavratnega boja, zajedno proseč Boga, naj bi Vam, prevzvišeni, dal milost, konec storiti boju! Kake bodo posledice vsega tega! Ce prihli-njeni politiki konservativne stranke trdijo, da se bo vsled boja sčistilo ozračje in se ukrepilo katoliško prepričanje, je to trditev brez podlage. Človek je vedno bolj k slabemu kot k dobremu nagnjen in tudi stanovniki na deželi so dovzetni katoliškemu prepričanju nasprotnim idejam! Kaj lahko se pripeti, da začne tudi pri kmečkih ljudeh vreti in to vrenje se ne bi dalo tako lahko ustaviti, saj so skrbeli gotovi ljudje, da je avtoriteta pred oblastmi kolikor toliko spodkopana ! Prevzvišeni knez in škof, v Vaši moči je, da se z nova ožive upi in nade, katere je stavilo kranjsko prebivalstvo brez izjeme v Vas prihod! Eden, kojega domači prepiri ne vesele. V tem listu gledam dušne borbe poštenega, vernega Slovenca, ki mnogo mnogo trpi in bi narodu rad pomagal, pa ne ve kako. Ker mislim, da ima precej somišljenikov, za to ga prosim, naj on in slično misleči moja pojasnila preči-tajo in premislijo, pa bodo spoznali tečaj stvari, ter jih mogli bolje presoditi. VIII. Hvaležen sem za list. Ne bom pobijal, kar je krivega v njem. Naj zadostuje, kar sem do-sedaj napisal. Dodajem pa še to le, da pokažem mesto, na katerem bi se mogli Slovenci sestati in zediniti. Ce tudi osebno spoštujem nasprotne može, spoštujem radi marsikaterih dobrih lastnosti, pa vendar ne morem spoštovati njihovih zmot, ne morem mirno gledati pogubnega njihovega delovanja, ampak sem dolžan Bogu, cerkvi in domovini, da se jim postavim v bran. Kar sem rekel v zadnjem pastirskem listu od 22. januarja 1898, rečem tudi sedaj: „0 naj nam dobri Bog dodeli, da se pod križem sesta-nemo vsi Slovenci, ne samo oni po vaseh, ampak tudi oni po mestih, ne samo tisti, ki poznajo samo svojo domačo vaško šolo, ampak tudi tisti, ki so dovršili svoje nauke na visokih šolah! Ce se mi pod križem snidemo in srca z rimskim stotnikom zakličemo: „Resnično, ta je Sin Božji" '): koliko laže se bomo zedinili tudi v skrbi za razne časne naše potrebe in težnje, pa z zjedi-njenimi močmi bolj gotovo in bolj lahko dosegli vse to, kar je zares koristno in potrebno, da Slovenci napredujemo in se tako razvijamo, da bomo sredi drugih bratskih nam narodov mogli vedno častno mesto zavzemati." Da pa to dosežemo, delajte, da se vresni-čijo moji načrti o katoliških zavodih, posebno ') Mat. 27. 54. o katoliški gimnaziji, o svetih misijonih letos in prihodnje leto, o romanju v Jeruzalem, 2) o katoliškem shodu. Vsaj ž njimi samo to nameravam, da vlada med nami naš Bog in Gospod in da se okoli njega vsi zedinimo. Za one pa, ki nam nasprotujejo, molimo in kličimo k Bogu. Vsaj jaz se jih vsak dau spominjam pri daritvi sv. mase in trdno upam, da bo napočil dan, ko se bodo tudi oni z vsemi silami svojega srca oklenili Jezusa križanega. IX. Tako sem na kratko načrtal tečaj svojega javnega življenja in delovanja v prvem letu, odkar sem postal ljubljanski škof. Na dan obletnice prihoda v Ljubljano bom zjutraj zopet na Trsatu, da se tam zahvalim premogočni Materi Božji za neizmerno veliko pomoč v minulem letu in da se ji priporočim tudi za drugo leto: ona je peklenski kači glavo strla. na njo zaupam. Vse vernike pa prosim, da se me tistega dne prav posebno spominjajo v molitvah svojih. Z Bogom! V Ljubljani, dne 13. mainika 1899. Anton Bonaventura, knez in škof. Darovi sv. Duha. Mi spoznavamo revščino svoje narave, kteri ste lastni nevednost in greh. To vemo, da glede izveličanja iz samih sebe nič ne moremo. Kajti nihče ne more reči: Gospod Jezus, kakor v sv. Duhu. (I. Kor. 12, 3.) — Kako človek želi zadobiti to moč od zgoraj, pravim to moč, ki edina zamore podpirati našo nedopovedljivo slabost in onemoglost! Sveti Duh podpira našo slabost po besedah sv. Pavla (Rim. 8, 26). Slabost na vseh straneh. Slabost razuma, ki je nezmožen pojmiti večne resnice: slabost volje, ki se tako težko k čednosti nagiba, slabost spominja, ki tako hitro Boga pozabi: slabost za delovanje, za trpljenje, za molitev, ker ne vemo, česa in kako nam je prositi. Po besedah sv. Petra nam je Bog storil največjih, najbolj dragocenih obljub, da bi po njih deležni postali božjih obljub. (II. Petr. 1, 4.) Oglejmo si nekoliko, kako ti darovi vplivajo in blagodejno v človeku delujejo. Dar strahu božjega navdihuje duši neko nežno boječnost pred nezvestobo in ') Gosp župnike, kapela ie in sploh duhovnike prosim, naj osebno nagovarjajo one. ki bi mogli v Jeruzalem. Mnogi bi mogli, ali manjka odvažnosti in poguma, moramo jih samo spodbuditi. Torej na delo! globoko spoštovanje do božjega veličastva. Dar pobožnosti nam vliva duhovno veselje pri vseh vajah, 8 kterimi Boga častimo in službo božjo opravljamo; dar srčnosti ali poguma nas dviguje nad vse dobrote in nad vsa zla sedanjega življenja in nam olajša naj več e dušno žrtvovanje. Ti tri darovi nagibajo in nam spopolnijo voljo; drugi štirje pa vplivajo naravnost naum, ter se morejo enačiti s štirimi gorečimi jeziki, po kterih nas sv. Duh poučuje in vodi, Hkrati govori z nami kot prijatelj, ki svojemu prijatelju daje dober svet v težkem položaju ter nam podeli dar sveta. Po tem daru nam kaže pot, ki nas vodi iz težav; zopet nas poučuje kot mojster, ki nas uči na j p le m en i te j s e vede, vede ali učenosti svetnikov. Z njeno pomočjo reči prav presojamo, da je toliko ceuimo ali grajamo, kolikor jim to gre. V svitlobi te luči spoznamo ničevost vsega, kar mine: v revščini uvidevamo ceno nebeškega kraljestva, v boleznih telesa se zdravje duše žari, smrt nam je srečno prerojenje k neumrjočnosti. Dar modrosti nas varuje strašne zmotnjave v zadevah izveličanja: po modrosti odtegnemo stvarem svojo ljubezen ter jo darujemo Bogu: modrost dviguje naša srca od zemlje proti nebesom, kakor veli sv. Pavel. (Kol. 3. 4). Mislite to, kar je zgoraj, ne pa to, kar je na zemlji. Dar uma nam deli moči, da prodremo v skrivnosti. Osvitljuje nas s tako svitlo lučjo, da vera oblake prodere: človek takorekoč gleda i 11 u v i de v a, kar ver nje. Ta dar odvzame dejanskim resnicam — kakor je samozatajevanje, ljubezen do križa — vso ne-doumljivost in zopernost: ta dar nas uči, da moremo najti svojo srečo v trpljenju, svojo čast v zaničevanju, in da le svetniki prav urnejo pravo samosvojo ljubezen. Popačeni človeški naravi pa je vse to jako težko. Te in razne druge darove deli sv. Duh kakor pravi sv. Pavel (I. Kor. 12, 4, 11): Darovi so mnogoteri, Duh pa je eden. Vse to pa dela eden in prav isti Duh, kteri deli slehernemu kakor hoče. Zlasti o Binkoštih deli sv. Duh svoje darove. Po besedah častivrednega francoskega govornika in duhovnika Burdalu se Bi n kosti mnogo razločujejo od drugih praznikov: kajti ti prazniki so nam v spomin sv. vere, ki je že dovršena: o Binkoštih se za naš vnovič skrivnost prihoda sv. Duha zopet ponavlja: „Isti Duh, ki je vidno prišel nad apostole, prihaja o Binkoštih resnično in bistveno nad nas, ne sicer sijaj no in čudežno, kakor v Jeruzalemu, pač pa istimi učinki prenovljenja in posvečen ja.a Od aposteljnov pa se učimo, kako se nam je pripraviti za Binkošti. Apostoli so bili enega duha in stanovitni v molitvi z ženami in z Marijo, materjo Jezusovo. (Dj. ap. 1, 14). Deset dni so izdihovali ter prosili sv. Duha za njegove darove. In prišel je sv. Duh k enodušnim, sedečim in molečim. Tu sv. Duh ljubi edinost, ceni mir in ljubi sloznost. i Govor Lavr. Just. za Binkosti >. Po Marijinih zdihljejih in molitvah so bili apostoli s svetim Duhom napolnjeni. iDionis. Cart. de lau-dibus B. V. 1, 4.) Kakor so apostoli delali, tako je tudi nam storiti. Prosimo sv. Duha svesti si svoje slabosti za pomoč in podporo in posvečenje. Osnažimo svoja srca, ter pripravimo mu čedno bivališče v srcih naših, — kajti v prevzetno dušo ne pride sv. Duh in ne biva v srcu. ki je grehu vdano. Prosimo, da naj on razsvitljuje in vodi du-hovsko in deželsko gosposko ter vse one, ki postave sklepajo po zbornicah, naj on blagoslovi naše hlagodejanje in nehanje, ktero naj on milost-ljivo spremlja svojo sveto pomočjo, da se naše molitve in dela vselej "fr sv. Duhu začno in iz njega začete tudi v njem končajo. /upnik Alojzij Kummer. Rimsko. Sv. Oče je podaril bralnemu društvu v Ahenu oh priliki društvenega jubileja, krasno izdelano lastno sliko v zlatem okvirju Imenitno pri tem je zlasti to, da je napisal sv. Oče spodaj pod podobo naslednje Horacijeve besede: Vivite fortes— fortiaque adversis opponite pectora rebus (živite kot hrabri možje in neustrašeno kljubujte nezgodami. P P. Sv. Ose j** odredil z ozirom na svojo visoko starost (81» let». da bodo avdijence v prihodnje krajše in da bodo sledile po daljših presledkih. — Sicer je pa zdravje sv. Očeta še dosti trdno. Ne dolgočasi se niti za trenotek: vedno ali bere, ali piše. narekuje, ali pa zloži pri svojih Številnih letih latinski spev kot da bi bil potekel iz prsi 20letnemu mladeniču. Oči ima še tako dobre, da bere pri jed ni sami sveči najfinejšo pisavo. V svojem poslu dela čisto samostojno m si ne da vplivati od nobene strani. Spomin mu je še čvrst. P. P. Razgled po domovini. Z Dobrove, 18 maja. (Lepa slovesnost.) — Pretečeno nedeljo dne 14. t. m, je bil za nas Marijine otroke z Dobrove in iz Horjula v resnici krasen in ginljiv dan. Tega dne se je blagoslovil slovesno kip Marije čistega spočetja, kateri bode v bodoče pravi kinč v zbiralnici Marijinih otrok dobrovskih. Počastile so nas tega dne Marijine hčere iz Horjula, po številu 76 deklet. Ob 1/t3. uro popoludne smo jih pričakovale dobrovske Marijine hčere na cesti pod cerkvijo. Ko so horjulske Marijine hčere v lepem sprevodu došle, pozdravila jih je naša prednica kratko a prisrčno, a horjulska prednica se jej je za sprejemni pozdrav iskreno zahvalila Obe družbi uvrstite se na to v lep spored; Horjulke so se postavile paroma spredaj; za temi uvrstile so se pa Dobrovčanke, po številu 80 deklet, vse z venci na glavah Lepa ta procesija šla je potem med popevanjem družbene pesmi „Tebe zbrali smo Devica" i. dr. proti cerkvi; pred cerkvijo Čakali so mladeniči dobrovske Mar družbe, da smo šli tako skupno v svetišče božje. Na velikem oltarju je stala lepa soha Marijinega čistega spočetja, katera se je potem slovesno blagoslovila Nato so opravili naš veleč. g. župnik Anton Lovšin šmanrce, po šmarnicah je pa stopil č. g. Ivan Smukavec kapelan iz Horjula pred altar. Imel je do nas Marijinih otrok, precej dolg krasen govor, v katerem nam je razkladal pomen Marijine podobe, ter nas spodbujal, kako naj jo posnemamo. da dosežemo časno in večno srečo. Po govoru se je zapela na koru ena kitica družbene pesmi: „0 Marija milostljiva" i. dr. Nato so naš blagi g župnik ob asistenci domačega in horjulskega g. kapelana slovesno blagoslovili kip Matere božje. Po dovršenem blagoslovu se je na koru zapela druga kitica preje omenjene pesmi, na kar so bile pete li-tanije z blagoslovom. Potem so Marijine hčere vzdignile blagoslovljeni kip Matere Božje in so ga postavile v nalašč zato napravljena okinčana nosila. Sprevod Mar. otrok jel se je med slovesnim pritrkavanjem zvonov in med ginljivim petjem pesmi „Zapojte jeziki" i. dr. pomikati iz cerkve proti družbini sobi. Na čelu tega sprevoda so šli preč. gg duhovniki; za temi mladeniči domače Mar. družbe in predstojništvo z gorečimi svečami: tem je sledil Marijin kio katerega so nosile 4 dekleta, potem pevke domače družbe, katerim so sledile Mar. hčere iz Horjula, a za temi pa ostali otroci domače dobrovske družbe. Ves sprevod je spremljalo tudi veliko ljudi obojnegr, spola. Ko smo bili vsi skupaj v družbeni sobi zbrani, postavila je domača prednica Marijin kip na zato odločeni prostor, ki je bil kaj lepo okrašen z vencem in cvetlicami. Naš g. župnik so se obema gg. kape-lanoma, Ivanu Meršolju in Smukavcu, lepo zahvalili za ves trud, ki ga imata v povzdigo Marijine slave. V kratkem in lepem govoru so se potem naš g. kapelan Meršolj zahvalili vsem, ki so k tej slovesnosti kakor si bodi pripomogli Nato se je zapelo še nekaj družbenih pesmic. Iz družbene sobe podali smo se potem v cerkev, kjer smo četrt ure molili presv. Rešnje Telo. Nato je sledil poslov Marijinih otrok. Horjulske Mar. hčere so se potem v gostilni pri „Mežnarjiu nekoliko okrepčale za daljno pešpot in so se vrnile povodom te ginljive slovesnosti vse vesele domov. - Ta dan ostane nam, Mar. otrokom v neizbris-ljivem spominu. Prisrčno zahvalo izrekam s tem našemu vrlemu g. kapelanu kot društvenemu predniku, ki nam je preskrbel tako lepo slavnost; prav tako lepo zahvalo javljam čast. g. horjulskemu kapelanu Ivanu Smu- O sveti Jožef, predpodoba in varuh častilcev presv. Srca Jezusovega, prosi za nas! (100 dnij odpustka enkrat na dan. Leon XIII. 1892.) Sveti nadangelj Mihael, sv. Bonifacij, bi. Peter Kanizij, prosite za nas! N. Zahvali: Bila sem v veliki dušni stiski; z vsim zaup.mjem sem se zatekla k naši ljubi irospej. sv. Jožefu in sv Antonu Pad ter obljubila, ako bodem uslišana, hočem to v ^Danici" nunaniti. Po več opravljenih devetdn-ivnicah bila sem res uslišana. Hvaležnega srca se torej zahvaljujem naši ljubi '_rosp\j. sv. Jožefu in sv. Antonu Pad. ter dano obljubo danes izp<.lnujem I. P kavču in hčeram Mar. družbe horjulske, katere so nas počastile s svojo navzočnostjo. Ti pa, o Marija Devica sprejmi nas vse v svoje varstvo in pomagaj nam do takega življenja, da bomo vredni biti Tvoji zvesti sinovi in Tvoje pokorne hčerke. Pridi nam nasproti v naši smrtni uri. Usliši nas, Marija! M. R., Marijina hči. Sv. Magdalena v Mariboru. Blagim dobrotnikom loterije za zidanje nove župne cerkve pri sv. Magda« leni naznanjam, da se je moralo srečkanje preložiti od 15. maja do 31. avgusta tega leta. Prav lepo prosim, da bi se še kaj dobrotnikov oglasilo, in se ob jednem prisrčno zahvaljujem vsem dosedanjim. Tom. Rožanec, kanonik in dekan. L Bratovske zadeve molitvenega apostoljstva. Nameni za mesec majnik 1899. (Spis potrjen in blagoslovljen od sv. Očeta.) a) Glavni namen: Bonifucijeva družba. b) Posebni nameni: 26.) Sv. Filip Nerl. Krščanske naprave in društva v reševanje mladine. Duhovniki in obhajanci 27.) Sv. Magdalena Paciška. Karmeličanski red. Mnoge važne redovniške zadeve Katoliška učilišča in vzgojevališča. 28.) Praznik presv. Trojice, spreobrnjenje paganskih narodov. Pobožno zaznamovanje z znamenjem sv. križa. Umirajoči. Neprevideni umrli. 29.) Sv. Emil. Krščanski zastopniki ljudstva Redovni predstojniki in njihovi podložni. Uradne in scdnijske zadeve. 30.) Sv. Ferdinand, kralj. Misijon v Zambeziju. Deška in duhovniška semenišča. Sodnijski stan. Španija. 31.) Sv. Angela. Uršul nski samostani. Vse doposlane pa še ne uslišane zadeve. Udje molitvenega apostoljstva in bratovščine srca Jezusovega, ki so umrli v maju in ki bodo v juniju umrli. X. Molitev, (ktero naj bi molili udje molitvenega apostoljstva.) Gospod Jezus Kristus! V edinosti s tistim Božjim namenom, s katerim si Ti, sam Bog, Gospoda poveličal nekdaj na zemlji s Svojim presv. Srcem, in Ga še sedaj neprenehoma v najsv. Zakramentu po vsem svetu do konca časov poveličuješ, in da posnemam presv. Srce preblažene, vselej brezmadežne Device Marije. Ti darujem danes in vsak hip današnjega dneva vse svoje namene in misli, vsa svoja čutila in želje, vsa svoja dela in besede. (100 dnij odpustka enkrat na dan Leon XIII. 1885.j Zlasti Ti jih darujem za duhovne vaje, kakor tudi za vse v tem mesecu in zlasti današnji dan udom molitvenega apostoljstva priporočene zadeve O sladko Srce mojega Jezusa, stori, da Te vedno bolj ljubim! Amen. (Vsakikrat 300 dnij odpustka, enkrat v mesecu, če se moli vsak dan, popolni odpustek! Pi) IX. 26. listop. 1876.) Sladko srce Marijino, bodi moje rešenje! (300 dnij odpustka vsakikrat. Pij IX. 1852.) Zahvala za uslišanje presvet-mu srcu Jezusovemu m Marijinemu. sv. Jožefu, sv. Antonu, sv. Frančišku, sv. Kozmu in Damijanu. Opravljali smo devetdnevnico. Xiirnč> talka „Zy>rl prvi za cesarjem. Je pa dvoboj tudi pregreha zoper vladarja Tako se cesarju jemljejo rabljive moči. — 6. zapoved. Ne govorim rad o tem. Torej s cela na kratko Brez vere na Boga — prepričan sem tega — ni mogoče zdrž-ljivo živeti. — Kje dobi duhovnik v tolikih nevarnostih do zdržljivosti moč? V veri. Pa pravite: Tudi slabih duhovnov je. Vem; zato Vas svarim — nikoli ne silite koga v kak stan. Vi mislite, da pride v du-hovstvu do časti; da vam bo duhoven v denarno pomoč! Nikar tega! Sicer pa dobro vemo, da v du hovstvu nikakor tako ni, kot bi radi nasprotniki in kot pišejo nasprotniki. — Če je brezveren tvoj mož: uboga žena! Ubog_mož, čejeponosita prikazen tvoja žena — ijmh tega še__brezverna. Ponasliam 1L — smiliš se mi, ubogi mož! — Kaka čuda dela krščanska čednost, tista čednost, ki je uprav nasprotna grehom zoper 6. zapoved. Glejte, častite armade usmiljenih sestra, teh apostolic krščanskih kreposti; teh junaških izgledov krščanske zdržnosti. Kdo je stvarja? Vera; ljubezen do Krista. — 7. zapoved. Kradel bo brez vere vsak; če le upa, da kazni uide. — A ne mislim samo surove kraje. Pri bankah; pri hranilnicah — ko na troške ubozega ljudstva visoki gospodje de-belč. Gospod gori ali doli — tat je tat! — 8. zapoved. Ob opravljanji in obrekovanji. Morda je vse tvoje živenje hvalevredno. Dober kristijan si; veren. A bližnjega ne pustiš pri miru: o izmišljenih slabotinah govoriš in o resničnih. Oboje je napačno. In ko bi bil vsak dan pri treh svetih mašah in pa v tednu pri treh do petih svetih obhajilih: vse to je prav lepo, a nič ne pomaga. Dokler svojega jezika ne udobriš, nisi na poti prave vere. To popravi in potem le pristopaj pogosteje k Gospodnji mizi. V 9. in 10. zapovedi se prepoveduje ne le samo napak dejanje in napak govorjenje; ampak prepovedane so tudi grešne misli. — Misel in želja je cvet; iz tega se izcima sad: beseda in dozorjen plod: dejanje. Kakor torej napačno dejanje in napačna beseda — tako je napačna že tudi misel; ali pa je dobra. Kaznovati mora zato Bog slabo misel in željo, kot mora dobro obdarovati. — Listek. ,.Deželni šolski nadzornik44 naj se bere v .Danici" št. 20 napačno imenovani .gimnazijski" nadzornik Jakob Smolej. Odgovorni nrednik Tomo Zupan. — Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.