363 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 061.2(450.361Trst=163.6)"1848" Prejeto: 25. 4. 2022 Daša Ličen asist. z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: dasa.licen@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0001-8202-6295 Zbližati, izobraziti in razvedriti slovanski živelj Članstvo Slavjanskega društva v Trstu ob pomladi narodov IZVLEČEK Leta 1848 je v Trstu nastalo Slavjansko društvo. Njegovi člani so si prizadevali zbližati, izobraziti in razve- driti slovanski živelj v Trstu ter ga obenem vključiti v veliko slovansko družino. Po ustaljenih pripovedovanjih je bilo to društvo izraz vseh tržaških Slovanov, vendar ga avtorica članka na podlagi obširnega arhivskega gradiva razgrinja drugače, in sicer kot izraz tankega sloja visoko izobraženih tržaških Slovanov. Poudarja tudi pomen in- telektualnih mrež, ki so vplivale na delovanje ključnih akterjev Slavjanskega društva in s tem na njihovo vlogo v procesu razširjanja liberalnih idej. KLJUČNE BESEDE Slavjansko društvo, Slovani, Trst, buržoazija, socialne mreže, društva ABSTRACT TO BRING TOGETHER, EDUCATE, AND ENTERTAIN THE SLAVS. MEMBERSHIP IN THE SLAVIC SOCIETY IN TRIESTE DURING THE SPRINGTIME OF NATIONS The Slavic Society was founded in Trieste in 1848. Its members endeavoured to bring together, educate, and entertain the Slavic inhabitants of Trieste while also integrating them into the great Slavic family. According to the established narrative, the Slavic Society was the voice of all Trieste Slavs; however, based on extensive archival materials, the author of the article presents it as the voice of a thin stratum of well-educated Trieste Slavs. She also emphasises the importance of intellectual networks that influenced the activities of the key actors of the Slavic Society and their role in disseminating liberal ideas. KEY WORDS Slavic Society, Slavs, Trieste, bourgeoisie, social networks, voluntary associations 364 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 Uvod V pričujočem članku kritično pretresam uveljav- ljene predstave o Slavjanskem društvu, v katero so se leta 1848 včlanili številni tržaški Slovani. Med njegove poglavitne cilje je ob medsebojnem druže- nju in spoznavanju spadala skrb za izobraževanje in večjo enakopravnost slovanskih prebivalcev Habs- burške monarhije. Pod vprašaj postavljam idejo, da je bilo Slavjansko društvo nekakšen zastopnik vseh tržaških Slovanov. Zdi se namreč, da gre v njegovem primeru za institucijo razmeroma majhne skupine izobraženih aktivistov. Dobro leto po ustanovitvi je Slavjansko društvo združevalo že več kot 300 rednih članov. Vendar je nabor imen v kopici virov, ki sli- kajo delovanje društva, skromen. Iz razpoložljivih virov je mogoče izluščiti predvsem ponavljajoča se imena nekaterih posameznikov: Ivan Cerar (1789– 1849), Ivan Blažir (1820–1866), Jovan Vesel Koseski (1798–1884), Simon Rudmaš (1795–1858) in Ivan Macun (1821–1883).1 Gre za visoko izobražene mo- ške, nosilce pomembnih odborniških funkcij, orga- nizatorje prireditev in pisce prispevkov tako za oba društvena lista kot za druge tiskane medije. V Trst so prišli iz drugih krajev, v mestu so delovali nekaj let in tu vseskozi gojili tesne stike s proslovanskimi intelektualnimi krogi urbanih središč Habsburške monarhije. V nadaljevanju torej utemeljujem stališče, da je Slavjansko društvo izraz tankega sloja izobražen- ske »prebuditeljske« elite, pri tem pa bom prikazala vpetost najaktivnejših članov in društva kot takega v široke socialne mreže, kar nakazuje, da ideje, ki so pomenile jedro društva, niso bile samonikle. Bile so rezultat številnih dopisovanj in fizičnih obiskov dru- gih krajev, kjer so se lahko omenjeni tržaški aktivisti navzemali navdušenja za »slavjanstvo«. Te mreže so združevale podobno misleče slovanske oziroma slo- venske člane izobraženske elite v urbanih aglomera- cijah na vseh koncih in krajih habsburškega imperija. Krhanje stikov s posamezniki in društvi onkraj Trsta, ki je bilo rezultat odhajanja članov tržaške izobra- ženske elite, je po letu 1849 bistveno prispevalo k vse večji mlačnosti Slavjanskega društva. Vse strožji poli- tični okvir ter bolezni, smrti in premestitve najvpliv- nejših članov društva so nazadnje privedle do popol- ne transformacije in konec petdesetih let 19. stoletja do prenehanja delovanja Slavjanskega društva. V nadaljevanju najprej predstavim društvo in njegove najpomembnejše člane ter nakažem njihovo vpetost v socialne mreže, nato spregovorim o skupnih lastnostih teh posameznikov in poskusim pokazati, da je bila gibalo društva razmeroma maloštevilna 1 V razpoložljivih virih so imena in priimki naštetih zapisana v različnih oblikah. Iz želje po jasnosti in razumljivosti upo- rabljam imena, pod katerimi so ti posamezniki najbolj znani danes. V primeru Koseskega pa sledim argumentaciji Andra- ža Ježa, Stanko Vraz in nacionalizem, str. 356. skupnost pripadnikov izobraženskega meščanstva. Zatem analiziram vključenost Slavjanskega društva v slovanske izobraženske mreže ter pojasnim, zakaj in kako je prišlo do zatona Slavjanskega društva. Poleg političnega konteksta je, kot rečeno, k zatonu močno prispeval umik najaktivnejših društvenikov, s čimer so se pretrgale mnoge niti, ki so tržaške slavjane dru- žile z drugimi slovanstvu naklonjenimi gibanji po vsem imperiju. Da bi se izognili nesporazumom, naj še pojasnim, zakaj v pričujočem besedilu Slavjanskega društva ne istim s »slovenskim«, ampak ostajam pri izvirnem »slavjanskem« oziroma »slovanskem«. Razpoložljivi viri sugerirajo, da je šlo pri članih Slavjanskega dru- štva za nekoherentno in spreminjajočo se mešanico pisanih kolektivnih čutenj in identifikacij, ki jih lah- ko povzamemo z izrazi, kot so panslavizem, avstro- slavizem, ilirizem, jugoslovanstvo, naklonjenost ideji Slovenije oziroma »slovenstva« – v različicah, ki so bolj ali manj podobne današnji – in ne nazadnje izra- žanje naklonjenosti Habsburški monarhiji kot taki.2 Nastanek in delovanje društva Turbulentno leto 1848 je pustilo pečat na različ- nih področjih družbenega življenja, med drugim tudi na društvenem. Očetje in razširjevalci svežih pobud, med njimi posebno političnih, so iskani oder dobili v vse številnejših društvih,3 ki so razprla do tedaj ozek prostor javnega družbenega delovanja, omogočala kritične razprave o družbenih problemih in ustvarja- la »javno mnenje«.4 Če se izrazim v besednjaku Jür- gena Habermasa, so bila društva – ob tisku – temelj oblikovanja družbenega prostora, ki mu pravimo me- ščanska javnost.5 Čeprav je Slavjansko društvo luč sveta uradno ugledalo decembra 1848, so se priprave na ustano- vitev začele že nekaj mesecev prej. Oktobra 1848 so pobudniki razposlali »Povabljenje« na ustanovni obč- ni zbor, ki je potekal novembra.6 Ob tej priložnosti je bil kot predsednik, »verjetno zgolj zaradi svojega pesniškega slovesa«, potrjen Jovan Vesel Koseski, kot tajnik pa gimnazijski učitelj Ivan Macun.7 Že pred formalnim nastankom je društvo štelo skoraj dvesto 2 Podrobneje o vprašanju identifikacij članov Slavjanskega društva v poglavju Prvo društvo tržaških Slovencev? Slavjan- sko društvo (1848–1858) (Ličen, Kulturna društva v Trstu). 3 Judson, Habsburški imperij, str. 183–184. 4 Leta 1848 ni bilo ustanovljeno le tržaško Slavjansko društvo, pač pa so pobude lokalnih aktivistov v kombinaciji s tole- rantnejšim pravnim okvirjem spodbudile nastanek podobnih društev tudi v drugih urbanih središčih Habsburške monar- hije. Tako so denimo nastali Riječka čitaonica (Polić, Riječka čitaonica, str. 26) ter graško in dunajsko Društvo Slovenija, kratek čas je obstajalo tudi goriško Slavjansko bravno družtvo (Marušič, Pregled, str. 170) in ne nazadnje Slovensko društvo v Ljubljani (Novice, 26. 7. 1848, str. 130). 5 Habermas, The Public Sphere, str. 49–55. 6 Vilhar, Trst, str. 108. 7 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 4. 365 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 članov – med njimi ni bilo niti ene ženske –, število članov pa je v naslednjih mesecih še naraščalo.8 Tudi v kasnejših letih v Slavjanskem društvu ni bilo žensk, saj po društveni zakonodaji iz leta 1848 ženske niso smele biti članice političnih društev.9 Sodelovale so zgolj na društvenih zabavah in plesih.10 Do slovesne ustanovitve društva je prišlo v prvih društvenih prostorih v Palači Tergesteo na osrednjem Borznem trgu. Ob tej priložnosti so prostore svečano okrasili s slovanskimi in monarhičnimi barvami. Kot je v otvoritvenem govoru tistega večera dejal Koseski, »slavjanske barve ob stropu dvorane blesketajo, slav- janska lica se nam po vsih straneh svetijo, slavjanske misli naše persi dvigajo: in slavjanske besede naš po- sluh zadevajo.«11 Ustanavljanje društva pa ni imelo zgolj ceremo- nialne, pač pa tudi formalno plat, ki so jo narekovala zakonodajna določila. Ustanovni odborniki Slavjan- skega društva oziroma Slavjanskega zbora, kot se je društvo sprva imenovalo, so v svoj pravilnik pod toč- ko 1. zapisali naslednje namene: a. Dvignjenje slavjanstva v Austriji po mogočnosti na nar višji stopnjo izobraženja po vodilu slobode, ena- kosti in bratinstva. b. Zagotovljenje in obramba ustavnih naprav na potu enacih pravic vsih austrijanskih narodnosti. c. Vzajemnost, približevanje in sporazumevanje vsih kolen velikega slavjanskiga naroda. d. Podpiranje cesarstva in ustavnega prestola.12 Predstavniki Slavjanskega društva so tržaško državno namestništvo že januarja 1849 seznanili z odstopom predsednika Koseskega. Neuradno naj bi njegova odločitev izhajala iz nestrinjanja s politič- no angažiranostjo Slavjanskega društva.13 Z odsto- pom Koseskega je predsedništvo februarja 1849, ko je društvo štelo že 336 članov,14 prešlo v roke Ivana Cerarja, kontrolorja pri glavnem carinskem uradu. Cerar je bil po besedah Salvatorja Žitka od samega začetka duša Slavjanskega društva.15 Močno si je pri- zadeval za ustanovitev društvenega časopisa in ga že marca 1849 naznanil namestništvu.16 Društvu in novemu mesečniku Slavjanski ro- doljub vnovičen preobrat na političnem prizorišču Habsburške monarhije ni spodmaknil tal pod noga- mi. Marca 1849 je bila namreč razglašena nova usta- va, ki je zavrla društveno življenje ter pričela društva strogo ločevati na politična in nepolitična.17 Strožja 8 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 4. 9 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 461. 10 Verginella, Ženska obrobja, str. 166. 11 Slovenija, 15. 12. 1848, str. 192. 12 Po Pahor, Tržaški Slovenci, str. 4. 13 Prav tam. 14 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 1–22. 15 Žitko, Leto 1848, str. 293. 16 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 3, 5. 17 Marušič, Pregled, str. 164; Zajc Cizelj, Pravna osnova, str. 146–148. pravna določila, ki so od marca 1849 vse bolj omeje- vala delovanje društev širom monarhije, so spreme- nila tudi tržaški društveni svet. Kljub povečanemu nadzoru so člani Slavjanskega društva sklenili ostati politično društvo, zato so oblastem vnovič predložili pravila in seznam odbornikov.18 Kot so zapisali, dru- gače od drugih društev niso želeli »plašno odstopiti, in v tihe pohlevne berilne ali literarne družtva spre- meniti se«.19 Nov pretres je sledil že jeseni 1849, ko je umrl predsednik Cerar, s katerim je usahnil tudi Slav- janski rodoljub. Za predsednika je bil marca 1850 v prvi številki novega društvenega mesečnika razglašen German Angelić (1822–1888), diakon pravoslavne cerkve, medtem ko je mesto namestnika (še naprej) zasedal Simon Rudmaš,20 prizadeven društvenik, du- hovnik in šolnik. Angelić in Rudmaš sta si potem funkciji izmenjala.21 Že avgusta 1850 je izšla zadnja številka drugega časopisnega poskusa, v kar so člane prisilile »nepredvidljive okoliščine«. Iz zapisa lahko sklepamo, da je šlo za odsotnost urednika oziroma pomanjkanje sredstev, s katerimi bi ga plačali.22 Med dejavnostmi, ki so združevale člane Slavjan- skega društva, je bilo razen sestankov ter pisanja pro- gramskih in drugih besedil tudi druženje razvedrilne narave. Člani so lahko v društveni čitalnici listali raz- novrstno čtivo: naročeni so bili na 34 različnih ča- sopisov.23 Med bolj sproščene društvene aktivnosti je spadalo petje slovanskih pesmi, »vse tó kar močno v dosego naših namenov perpomore«.24 Manjkale niso niti gledališke predstave, kajti »kazališne, gledišne, ali če hočete, teatralne igre k obudi jezikoslovja, in tako k omiki ljudstva veliko prizamorejo«.25 Člani Slavjan- skega društva so uživali tudi na »veselicah«, a so v ob- javljenih besedilih obenem večkrat ponavljali, da »ne smemo rok v krilo djati, ne smemo le novine čitati, ali v našem zbornišu le kratek čas jiskati, in se radovati. Naš pervi namen je bil viši, je bil imenitnejši ...«26 V letih restavracije, ki so sledila »pomladnemu« letu, so bili številni prebivalci imperija prisiljeni pov- sem pozabiti na politično udejstvovanje. Novi ukrepi so segli tudi na področje delovanja društev. Ustanav- ljanje in delovanje društev je od konca leta 1852 re- guliral nov patent, s katerim so vsa društva prešla pod nadzor države, ki jim je za delovanje morala podeliti koncesijo.27 Z uvedbo strožjih ukrepov je povezana 18 Slavjanski Rodoljub, april 1849, str. 9. 19 Slovenija, 5. 6. 1849, str. 178. 20 Jadranski Slavjan, marec 1850, str. 5. 21 Prav tam. 22 Jadranski Slavjan, julij 1850, str. 120. Predsednik Simon Rud- maš si je sicer neuspešno prizadeval pridobiti gmotna sred- stva za angažma novega predvidenega urednika društvenega lista – Lovra Tomana (1827–1870) (NUK, ZLT). 23 Sturman, Le associazioni, str. 37. 24 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 7. 25 Jadranski Slavjan, junij 1850, str. 4. 26 Jadranski Slavjan, marec 1850, str. 2. 27 Zajc Cizelj, Pravna osnova, str. 148. 366 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 tudi ključna sprememba v delovanju Slavjanskega društva.28 Policijsko poročilo iz leta 1852 priča o tem, da je bilo oktobra 1851 Slavjansko društvo, v tem primeru opredeljeno kot »Slavenverein«, zadnje tržaško društvo, ki je opustilo politično delovanje.29 Kolesje zgodovine ga je iz družbeno angažiranega foruma pretvorilo v prostočasni kazino. Viri, ki pričajo o Slavjanskem društvu po letu 1852, so redki. Vemo, da je do leta 1853 redno izda- jalo Koledarčke za prihajajoče leto.30 V različnih šte- vilkah časopisov, ki datirajo v december 1853, nisem zasledila sicer rednega poročanja o koledarčku za leto 1854. Robi Sturman pa pravi, da je bil koledarček za leto 1854 sicer pripravljen, a ga nazadnje niso natis- nili.31 Da je društvo leta 1853 še delovalo in s tem preživelo ljubljansko Slovensko društvo, izvemo tudi iz poročila tržaškega podestata. Slavjansko društvo je postavil ob bok drugim združenjem, katerih čla- ne je družila želja po »družabnih srečanjih in pošteni zabavi«.32 Na tem mestu je Slavjansko društvo poi- menovano Società Slava, vendar ga vse pogosteje naj- demo pod imenom Casino Slavo, s čimer se je tudi na ravni ciljev in poimenovanja približalo tržaškim dru- štvom, kazinom, namenjenim kulturnemu razvedrilu elite. Tudi po mnenju Marte Verginella se je Casino Slavo vse bolj pretvarjal v zbirališče slovanske elite in se s tem bližal salonskim društvom tipa Casino Vecchio.33 Društvene aktivnosti so bile od leta 1853 ome- jene na občasne zabave.34 V ljubljanskih Novicah so konec januarja 1854 poročali o plesu, ki ga je orga- niziralo Slavjansko društvo. Društvene veselice naj bi bile dobro obiskane, a so se nekateri člani pritoževali nad tem, da se »društva pravi namen, zavolj kterega se je osnovalo, žalibog, vedno bolj zanemarja, in ra- zun slovanskih časopisov ki na mizi ležé, se v njem skoraj nič več ne najde, kar bi opravičilo ime njego- vo«. Vse to naj bi se odražalo tudi na spremembah v članstvu: »To je uzrok, da je več družbinikov, gorečih za narodno reč, odstopilo, in mnogo druzih udov, ktere je le bolj mar za hopsasa, hajsasa, pristopilo.«35 Do preobrazbe je bil kritičen tudi škof Jernej Legat, ki je bil član društva vse od ustanovitve. Zdelo se mu je nadvse sporno, da je društvo postalo prostor, kjer naj bi dekleta iskala moža.36 Podobno mnenje je z Legatom delil France Cegnar.37 Samo Pahor pravi, da zadnjo omembo Slavjan- skega društva najdemo leta 1856, ko so njegovi člani 28 Gl. Marušič, Die Vereinstätigkeit, str. 547; Klabjan, Puzzling, str. 269. 29 AST, LAP, 9, 1852, 1/9.1. 30 Verdelski, Opis, str. 478. 31 Sturman, Le associazioni, str. 37. 32 AST, LAP, 13, 1853, 1/9.1. 33 Verginella, Sloveni, str. 457. 34 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 13. 35 Novice, 4. 2. 1854, str. 39. 36 Verginella, Sloveni, str. 457. 37 Novice, 27. 12. 1854, str. 416. organizirali pustno prireditev.38 Zatem naj bi društvo »ostalo slovensko zgolj še po imenu (Casino slavo)«.39 O tem, da je leta 1856 še obstajalo in združevalo 210 članov, poročajo tudi viri namestništva.40 Med spi- si namestništva sem naletela na indice, ki pričajo o delovanju Slavjanskega društva po letu 1856, in si- cer da se je Casino Slavo leta 1858 preimenoval v »Società del casino filodramatico«.41 Iz poročila je razvidno, da so se oblasti strinjale s spremembo ime- na in namembnosti. Po novem naj bi se namreč člani Società del casino filodramatico osredinjali predvsem na dramsko in glasbeno umetnost. Da se je Casino Slavo pretvoril v Società del casino filodramatico, je razvidno tudi iz mimobežne omembe tržaškega ar- hivista Pierpaola Dorsija.42 Najkasneje leta 1858 je torej izvirno Slavjansko društvo popolnoma izginilo s tržaškega prizorišča. Najaktivnejši društveniki Med tistimi, ki so najživahneje sodelovali v Slav- janskem društvu, je bil od samega začetka Simon Rudmaš. Rodil se je leta 1795 v kmečki družini na Koroškem,43 v Gradcu študiral filozofijo in po dveh letih vstopil k benediktincem.44 Že v tridesetih letih 19. stoletja je izražal zanimanje za napredek na po- dročju pedagogike in s tem nadaljeval tudi po letu 1839, ko je postal vodja normalne šole v Trstu in izdal vrsto učnih knjig.45 Od samega začetka je bil med najbolj zagnanimi člani Slavjanskega društva, nekaj časa tudi njegov predsednik, urednik in pisec številnih prispevkov za drugi društveni list – Jadran- ski Slavjan. Ko se je s sodelavcema podal na študijsko potovanje v Švico in Nemčijo, kjer je želel svoja teo- retična znanja o pedagoških procesih in organizaciji šolstva podpreti s praktičnimi izkušnjami, je to obšir- no opisal v več prispevkih za Jadranski Slavjan. Med njegovimi dolgoletnimi prijatelji je bil škof Anton Martin Slomšek, s katerim je stike ohranjal tudi po letu 1851, ko je zapustil Trst.46 Prvi predsednik Slavjanskega društva Jovan Vesel Koseski (1798–1884) je prav tako izhajal iz kmeč- ke, resda premožnejše družine. Literarne aspiracije je kazal že v gimnazijskih letih, kasneje, med študijem prava na Dunaju in v Gradcu, pa je svojo naklonje- nost verzom še poglobil in napisal prvi slovenski sonet.47 V dvajsetih letih 19. stoletja je vstopil v dr- žavno službo in bil leta 1832 premeščen v Trst, kjer 38 Pahor, Družina Kalister v Trstu, str. 49. 39 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 13. 40 AST, LAP, 28, 1856, 1/9. 41 AST, LAP, 35, 1858, 1/9.1. 42 Dorsi, Stranieri in patria, str. 121. 43 Lach, Rudmaš, str. 1143. 44 Logar, »Simon Rudmaš« (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi524611/) (24. 2. 2022). 45 Prav tam. 46 Lach, Rudmaš, str. 1144. 47 Jež, Stanko Vraz in nacionalizem, str. 356. 367 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 je opravljal funkcijo finančnega svetovalca.48 Sočasno je vneto pesniško ustvarjal ter za Novice prevajal gr- ška, italijanska, angleška, nemška in ruska besedila.49 K pisanju ga je dolga leta spodbujala tudi živahna korespondenca z Bleiweisom, ki je občasno potekala v nemškem in občasno v slovenskem jeziku.50 Leta 1848 si je Koseski v nemščini dopisoval tudi s filolo- gom in slavistom Franom Miklošičem (1813–1891), ki je tega leta postal predsednik dunajskega Dru- štva Slovenija.51 Koseski je bil kot dobro povezan in ugleden pesnik, prevajalec in pravnik eden ključnih članov Slavjanskega društva ter je kljub hitremu od- stopu s predsedniške funkcije ostal eden najvidnejših tržaških Slovanov tudi v kasnejših letih. Delo Koseskega je bilo pri srcu še enemu po- membnemu članu Slavjanskega društva, in sicer Iva- 48 Koblar, »Vesel-Koseski, Jovan« (https://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi778833/) (24. 2. 2022). 49 Krek, Slovenska literatura, str. 118. 50 NUK, ZJVK. 51 NUK, ZJVK. nu Macunu, ki je Koseskega v svoji pesniški zbirki okronal za »kralja sedanje slovenske poezije«.52 Ma- cun se je rodil leta 1821 v Slovenskih goricah ter štu- diral filozofijo in pravo v Gradcu. Že v mladih letih je vzpostavil stike s Stankom Vrazom, pod vplivom katerega je leta 1844 postal dopisnik časopisa Zora dalmatinska. Dve leti kasneje je postal suplent na tržaški gimnaziji, leta 1848 pa je napredoval v stal- nega gimnazijskega učitelja.53 Podobno kot Rud- maš in Koseski je tudi Macun v času bivanja v Trstu prizadevno deloval v javnosti. Svoj čas je namenjal predvsem razpravam o vprašanju maternega jezika in pozival k dvigu izobraženosti. Bil je prvi tajnik Slav- janskega društva in tako avtor nekaterih najizčrpnej- ših poročil o njegovih prvih korakih. Svoj čas pa je vendar namenjal tudi leposlovju. 52 Dom in svet, 20. 12. 1899, str. 65. 53 Šlebinger, »Macun, Ivan« (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi337395/) (24. 2. 2022). 368 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 Koseskemu je kot društveni predsednik leta 1849 sledil Ivan Cerar, ki se je leta 1789 rodil v Škofji Loki. Njegov oče je bil orglar in najbrž učitelj. Gimnazi- jo je sprva obiskoval v Ljubljani, kasneje v Novem mestu, konec leta 1816 pa je postal oskrbnik gozda pri Ilirski Bistrici. Znano je, da je leta 1821 napisal gozdarski spis, ki velja za prvi prispevek v slovenšči- ni na to temo. Služboval je v več krajih, leta 1839 pa prispel v Trst, kjer je sprva deloval kot inšpektor finančnih straž in bil kasneje povišan v kontrolorja pri glavnem carinskem uradu.54 Cerar je v zrelih letih vse odločneje vstopal v javno sfero. Po nasvetu Kose- skega in neznanega tržaškega kanonika je leta 1848 celo (neuspešno) kandidiral v dunajski parlament.55 Istega leta je začel objavljati v Novicah in bil kasne- je pobudnik časopisa Slavjanski rodoljub, ki je prvič izšel leta 1849. Morda je Rudmaš Cerarja prav zato označil za »najtrdnejši steber društva«, medtem ko ga je Luka Svetec postavil ob bok Francetu Prešernu in Antonu Mažgonu, dvema »rodoljuboma«, ki sta tako kot Cerar umrla leta 1849.56 Zelo pomemben akter je bil tudi Ivan Blažir, ki se je rodil leta 1820 v Kranju. Z izjemo dejstva, da je bil njegov oče gostilničar,57 je o njegovem otroštvu in od- raščanju znanega malo. Leta 1842 je bil imenovan za uradniškega praktikanta pri kameralni upravi v Trstu, leta 1848 je nastopil službo pri policijskem ravnatelj- stvu in leto kasneje napredoval v drugega koncipista tržaške vlade.58 Do leta 1850 lahko zasledimo več Blažirjevih časopisnih prispevkov, v katerih je pou- darjal pomen prevajanja zakonov, da bi bili razumljivi vsem. Svoja besedila je objavljal tudi v obeh društve- nih mesečnikih, a je mnoga stališča že pred nastan- kom Slavjanskega društva izpostavil v tržaškem ča- sopisu L'Osservatore triestino in v Giornale del Lloyd.59 Nekaj besed je treba nameniti tudi Dimitriju Vla- disavljeviću, ki je na društveni oder stopil že ob otvo- ritvi. Rojen je bil leta 1788 v Kuzminu pri Sremski Mitrovici,60 gimnazijo in teološke študije pa je opra- vil v Karlovcu, od koder ga je pot peljala na Reko61 in potem leta 1812 v Trst.62 V Trstu je dvakrat tedensko poučeval ilirski jezik in književnost. Aktivno je de- loval v društvu, bil je med društvenimi odborniki in pisal za oba društvena lista. Posebno zanimivo je Vla- disavljevićevo prijateljevanje s pesnikom in vladiko Črne gore Petrom II. Petrovićem Njegošem.63 Kot Vladisavljević je tudi Marko Kvekić (tudi 54 Jevnikar, »Cerer, Ivan Nepomuk« (https://www.slovenska-bi- ografija.si/oseba/sbi1005210/) (24. 2. 2022). 55 SI AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani. 56 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 12. 57 Marušič, »Blažir, Ivan« (https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi1004340/) (24. 2. 2022). 58 Prav tam. 59 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 3. 60 Slovan, 15. 6. 1886, str. 186–188. 61 Wurzbach, Vladisavljević, str. 102. 62 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 47. 63 Bonači, Njegoš u Splitu, str. 138. Kvekvič in Kvekvić) pripadal tržaški pravoslavni skupnosti in prijateljeval z velikim Njegošem.64 Za razliko od do sedaj omenjenih je predstavnik neko- liko drugačnega, starejšega tipa meščanstva. Njegov status ni temeljil na izobrazbi, pač pa predvsem na premoženju, bil je namreč trgovec. V emporialni Trst se je priselil v dvajsetih letih 19. stoletja.65 Trgovska klima je na Kvekićev posel vplivala ugodno, na občin- skih volitvah leta 1848 se je uvrstil med izbrane sve- tovalce, in sicer v kategorijo posestnikov nepremič- nin, veletrgovcev, tovarnarjev in ladjarjev.66 Kvekiću je bil blizu tudi svet kulture in politike. Od samih začetkov je bil član Slavjanskega društva in izvoljen celo za predsednika, za kar se je članom prijazno za- hvalil, a funkcijo kljub temu odklonil.67 Naj nazadnje omenim še Antona Rušnova, ki je bil kot večina drugih najaktivnejših udov Slavjan- skega društva del državnega uradniškega aparata, a edinstven po tem, da je bil plemiškega porekla. O njem je znanega izredno malo, a vemo, da je leta 1848 predsedoval osrednjemu zdravstvenemu magistratu v Trstu.68 Konec istega leta je bil med prvimi člani Slavjanskega društva, leto kasneje pa je postal eden od društvenih odbornikov in je kot tak gmotno pri- speval k društvenemu časopisu Jadranski Slavjan.69 Tržaški Slovani kot pripadniki izobraženskega meščanstva Ko se je leta 1849 Viljem Dušan Lambl (1824– 1895), tajnik pripravljalnega odbora slovanskega kongresa v Pragi, na obisku v Trstu seznanil s Slav- janskim društvom, ga je označil za »elitno«.70 Napisal je, da je društvo »v rokah samih starih, zelo važnih in izredno besedljivih gospodov«.71 Tudi Borut Klabjan je prepričan, da je bilo Slavjansko društvo pretežno v domeni buržoazije,72 medtem ko je Salvator Žitko v enem svojih člankov zapisal, da pri Slavjanskem dru- štvu »po mnenju nekaterih italijanskih zgodovinarjev ni šlo za asociacijo okoliškega slovenskega prebival- stva, ki je bilo v veliki meri nacionalno neosveščeno, temveč za zvezo avstrijsko usmerjenih meščansko 64 Prav tam. 65 Dogo, La comunità, str. 591. 66 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 4. 67 Jadranski Slavjan, marec 1850, str. 4. Kvekić je zanimiv tudi zaradi hčere Darinke, ki se je rodila v drugi polovici tridesetih let 19. stoletja. Na večerji pri Špiru (tudi Spiro) Gopčeviću, še enem premožnem Tržačanu srbskih korenin, je mlada Darin- ka leta 1854 spoznala Danila Petrovića Njegoša, naslednika črnogorske vladike Petra. Danilo naj bi v Trstu imel kopico prijateljev in se tam oglasil na poti z Dunaja, nevedoč, da bo v Trstu spoznal bodočo soprogo in jo komaj dan kasneje zapro- sil za roko (Vrčević, O knjazu Danilu). Razvoj dogodkov kaže na visok družbeni status družine Kvekić in na njeno vpetost v elitne družbene mreže. 68 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 47. 69 Jadranski Slavjan, april 1850, str. 46. 70 Klabjan, Češka, str. 72–73. 71 Klabjan, Čehi v zalivu, str. 73–74. 72 Klabjan, Puzzling, str. 267. 369 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 birokratskih-trgovskih skupin širšega balkanskega prostora oziroma slovanskega dela monarhije«.73 Z Bourdieujevimi besedami lahko zapišemo, da so ti najvidnejši in najaktivnejši člani posedovali specifičen kulturni, socialni in simbolni kapital, ki je definiral horizont njihovega delovanja oziroma specifičen habitus.74 Zgornji orisi biografij kažejo na veliko značilnosti, ki so družile najaktivnejše člane Slavjanskega društva in jih označujejo kot posebno skupino meščanstva: izobrazba, večjezičnost, visoka stopnja pismenosti, družbena angažiranost, mobil- nost, pripadnost istim socialnim mrežam in vzpon po družbeni lestvici. Koseski, Macun in drugi so v večini pripadali razmeroma enotnemu in vse bolj vplivne- mu Bildungsbürgertumu, tj. izobraženemu oziroma izobraženskemu meščanstvu.75 Tudi Ana Cergol Paradiž in Irena Selišnik sta v natančni raziskavi »slovenskih« intelektualcev, ki so v drugi polovici 19. stoletja bivali v Trstu, dognali, da jih je veliko izhajalo iz kmečkega okolja. S pomočjo šolanja in izobraz- be so si ustvarili premoženje in se naposled še dobro poročili.76 V prvi polovici 19. stoletja je po osnovni šoli s šolanjem nadaljeval le malokdo. Še leta 1854 je bilo »slovenskih« dijakov manj kot 1000, od teh se jih je na univerzitetni študij vpisala le peščica.77 Po za- ključenem študiju se mnogi dijaki in študentje niso vrnili v rodni kraj, pač pa so si zaposlitev poiskali na Dunaju, v Celju, Trstu ali kakem drugem impe- rialnem središču.78 Ker predstavniki izobraženega meščanstva navadno niso izhajali iz vrst plemstva ali premožne gospode, sta pridobljena izobrazba (sploh na področju humanistike) in zaposlitev v državnem uradništvu (Beamte), sodstvu ali šolstvu zanje pome- nili vzpon na družbeni lestvici.79 Nastajal je torej sloj, ki ni bil definiran ekonomsko ali politično, temveč predvsem kulturno. Meritokratski pristop, ki je imperialno državno službo oblikoval že od časov Jožefa II., in razsvetlje- na vera v pozitivne učinke izobraževanja sta v prvi polovici 19. stoletja državne uslužbence ustoličila kot 73 Žitko, Leto 1848, str. 293. Interpretacijam Slavjanskega društva kot pretežno elitne skupnosti nasprotuje mnenje hrvaškega novinarja Iveta Mihovilovića (1971), ki je v svo- ji kronologiji Slavjanskega društva ob stoletnici njegovega nastanka društvo razumel skozi lečo razrednega boja. Da bi opozoril na »revolucionarne ideje« njegovih članov, se je oprl na marksistično terminologijo in govoril o »eksploataciji« s strani »dominantne građanske klase Talijana«, »zamecih zadruge«, »subverzivnosti« in seveda »borbi« (Mihovilović, Slavjansko društvo, str. 7–9). Mihovilovićeve besede je verjet- no treba razumeti v luči povojne Jugoslavije, ki se je zavezala izničenju buržoazije in diktaturi proletariata. Ta leitmotiv je vplival tudi na njegovo razumevanje preteklosti. 74 Bourdieu, Praktični razlogi. 75 Kocka, The European Pattern. 76 Cergol Paradiž in Selišnik, Soproge, str. 78. 77 Šuštar, The historical, str. 510. 78 Prav tam, str. 515. 79 Več v Cohen, Education. vodilno skupino nastajajoče civilne družbe.80 Leto 1848 je pomenilo prelomnico, s katero se je krepko povečala družbena inkluzivnost. V javni sferi je bilo odslej odmerjenega več prostora posebnemu sloju, ki so ga zastopali Macun, Rudmaš, Vladisavljević in drugi vplivni člani Slavjanskega društva. Tanka plast intelektualcev, ki so se zavzeto zanimali za jezik, zgo- dovino, politiko, šolstvo in kulturo, je zdaj svoje ideje vse pogosteje razširjala v tiskanih medijih oziroma ob različnih javnih ali poljavnih društvenih priložnostih. Predstavniki inteligence so postajali javne figure: šte- vilni med njimi so svoje ideje prevajali v politično do- jemljiv jezik in tako oblikovali javno mnenje.81 Glede na široka zanimanja in družbeno anga- žiranost ne preseneča, da je bila prav izobraženska elita motor nacionalnega razcveta.82 Neznani av- tor je v Jadranskem Slavjanu zapisal: »Kar sta milo sonce in vlažni dež zelišem in cvetlicam, to so dobri, za domovino vneti vradniki svojemu narodu!«83 Po Pietru Judsonu je bila leta 1848 nacionalna misel- nost prisotna zgolj med majhno, a dobro pismeno skupino urbanih prebivalcev.84 Bili so pobudniki šte- vilnih kolektivnih gibanj, ki so se v desetletjih po letu 1848 izkristalizirala v nacionalna in materializirala v vsakdanu splošne populacije. Od šestdesetih let 19. stoletja lahko govorimo o fazi nacionalnega »prepo- roda«, ko se pod vplivom večje politične svobode in dostopa do politične oblasti pričenja na nastajajočem nacionalnem ozemlju razpredati trdna nacional- na organizacijska struktura, ki pa vendar temelji na poprejšnjih dogodkih, predvsem turbulentnem letu 1848. Pri tem ima izobraženo meščanstvo s svojo interpretativno mrežo, ki se je vzpostavila okoli leta 1848 in nato prevladala tudi med bolj neukimi sloji prebivalstva, pomembno vlogo. Seveda pa so bili med člani Slavjanskega društva tudi premožni podjetniki, pripadniki t. i. Wirtschafts- bürgertuma. Med njimi najdemo zelo uspešnega finančnika in mecena Janeza Kalistra.85 Najdemo tudi cerkvene može, ki jih pogojno prav tako lahko štejemo med izobražensko meščanstvo, sploh v slo- venskem primeru. Zelo aktivni so bili denimo Simon Rudmaš, Mihael Verne in Miha Švab. Člani društva so bili verjetno tudi delavci, saj so bila vrata odprta vsem, »naj si bodo v gosposki ali kmečki suknji«.86 Vpetost v socialne mreže Za razmeroma majhno skupino visoko izobra- ženih meščanov, ki so vodili Slavjansko društvo, je 80 Göderle, Administration, str. 63. 81 Krueger, Czech, str. 6. 82 Prav tam. 83 Jadranski Slavjan, junij 1850, str. 96. Verjetno Simon Rud- maš. 84 Judson, Habsburški imperij, str. 212. 85 NŠK, H, 7, 32, Seznam članov (Elenco de'Nomi). 86 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 2. 370 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 bila značilna izrazita fizična in idejna vpetost v ši- roke mišljenjske mreže. Tovrstna omreženost ni za- nimiva zgolj sama po sebi, ampak tudi kot posebna značilnost meščanstva – in če govorimo o izmenjavi idej, zlasti izobraženskega meščanstva. Stiki s sodob- nimi razmisleki slovanskih in drugih intelektualcev so odmevali tudi v Trstu ter nedvomno vplivali na mišljenjske vzorce in prakse tamkajšnje slovanske in- teligence. Zato bi bilo nesmiselno trditi, da je bilo Slavjansko društvo samonikel izraz političnih in kul- turnih hotenj lokalnih Slovanov. Vključenosti v socialne mreže je med drugim bo- trovalo dejstvo, da je bil Trst za najaktivnejše člane društva zgolj začasni dom, saj je narava njihove za- poslitve terjala nenehne premike. Tako so Rudmaš, Cerar, Sporer in drugi večkrat zamenjali kraj bivanja. S pomočjo občasnih živih stikov in predvsem pisem so ohranjali stike z nekdanjimi sodelavci, družinski- mi člani in prijatelji. Izpostavljeni historični akterji so bili torej izrazito mobilni, kar je Ernst Bruckmül- ler opredelil kot eno ključnih značilnosti tedanjega meščanstva.87 Tudi tisk je pripomogel k vzpostavitvi mreže podobno mislečih prebivalcev Trsta, Reke, Ljubljane, Gradca, Dunaja, Gorice in nekaterih dru- gih krajev. Že v kratkih biografskih orisih najaktivnejših čla- nov sem izpostavila nekaj potez posameznih egocen- tričnih mrež. Na tem mestu pa bom, da bi poudarila vpliv široke idejne mreže na delovanje društva, pri- kazala še pregled stikov, ki jih je Slavjansko društvo kot združenje gojilo z drugimi društvi, pa tudi stike, ki so jih posamezni vplivni člani vzdrževali z drugimi društvi, in nazadnje še vpetost v cirkulacijske mreže tiskanih medijev. Mreže poznanstev in povezav med različnimi društvi so se pletle že od samega začetka. Koseski, prvi predsednik Slavjanskega društva, je decembra 1848 člane Slovenskega društva v Ljubljani pisno obvestil o nastanku novega društva v Trstu.88 Spod- buda k ustanavljanju »slovenskih« društev je decem- bra istega leta prišla tudi s strani Matije Majarja (1809–1892). Majarjeve ideje se vsebinsko sicer niso povsem skladale z idejami, ki so združevale člane Slavjanskega društva v Trstu. Tržačani so bili slovan- sko in zgolj pogojno slovensko usmerjeni, vendar to ni bila ovira pri sodelovanju z eksplicitno slovenski- mi društvi. Slavjansko društvo v Trstu je namreč goji- lo stike s številnimi rodoljubnimi društvi, ki so imela sedeže na Dunaju, v Gradcu, Gorici in drugod. Tržačani so sodelovali tudi z geografsko bolj od- daljenimi, a podobnimi društvi, denimo z Družtvom za povjesticu jugoslavensku89 in češkim društvom Slovanska lipa. Interes so izkazovali tudi za društva drugačnega tipa, na primer za Kmetijsko društvo v 87 Bruckmüller, Nove raziskave. 88 SI AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani. 89 Jadranski Slavjan, junij 1850, str. 89–91. Gorici, ki je v Jadranski Slavjan pošiljalo izčrpna po- ročila o svojih skupščinah.90 Skratka, stiki Slavjanskega društva z drugimi dru- štvi in vplivnimi Slavjani so bili precej pogosti. Tudi posamezni člani društva so gojili številne interese (od poezije do gozdarstva), pisali za zelo različne časopi- se in sodelovali v različnih društvih. Ivan Cerar je bil na primer vse od leta 1827 član Kranjske kmetijske družbe, sprva redni, nato dopisni.91 Od julija 1848 ga najdemo tudi med člani že omenjenega Sloven- skega društva v Ljubljani.92 Člani Slovenskega dru- štva v Ljubljani so bili tudi drugi člani Slavjanskega društva, na primer uradnik Ludvik Paveš in seveda Koseski.93 Članstvo Slavjanskega društva je do dolo- čene mere sovpadalo tudi s članstvom leta 1851 usta- novljenega Društva Sv. Mohora (kasnejša Mohorjeva družba), ki je ciljalo na pobožnejše naročnike in si prizadevalo širiti katoliško literaturo. Prvaka Slavjan- skega društva, Miha Švab in Jovan Vesel Koseski, sta v knjižici Društva Sv. Mohora iz leta 1852 zavedena celo kot društvena odbornika.94 Stike s sorodnimi izobraženskimi krogi so člani Slavjanskega društva gojili tudi s pomočjo tiska. Na enem izmed seznamov časopisja, ki ga je prejemalo Slavjansko društvo, poleg že omenjenih Novic naj- demo še dva ljubljanska časopisa: Vedež in Slovenija. Iz Zagreba so Tržačani prejemali Novine hervaške, slavonske i dalmatinske in Slavenski Jug, Noviny Lipu Slovanske in Nàrodni Noviny iz Prage, Moravské No- viny iz Brna, Zoro dalmatinsko iz Zadra, Napredak iz Karlovca, Serbske Novine iz Beograda in Zoro galčko iz Lviva.95 Občasno so v Slavjanskem rodoljubu in Ja- dranskem Slavjanu objavili besedila iz sorodnih ča- sopisov, na primer Zore Dalmatinske,96 kar kaže tudi na tesne stike med uredništvi. Članom so bili na raz- polago tudi v nemščini pisani časopisi, ki so se osre- dinjali na slovanske skupnosti, na primer Laibacher Zeitung mit dem Ilyrischen Blatt in Der Serbe. Ne na- zadnje so bili seznanjeni s časopisjem, pisanim v ita- lijanskem jeziku (Osservatore Triestino, Il Diavoletto, Gazzetta di Milano, Gazzetta di Zara in drugi).97 Slovo vodilnih članov Na novo uvedeni neoabsolutistični ukrepi so vpli- vali na postopno zamrtje številnih društev, med njimi 90 Jadranski Slavjan, april 1850, str. 37; Jadranski Slavjan, junij 1850, str. 94. 91 Pahor, Tržaški Slovenci, str. 10. 92 SI AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani. Na seznam članov je vpisan kot Johann Cörrer, medtem ko se je istega leta v pismu članom Slovenskega društva podpisal kot Janez Cerer, pod poziv kranjskim Slovencem, posebno tistim v postojnski kresiji, pa kot Janez Cerrer (Zörrer). 93 Prav tam. 94 AST, LAP, 13, 1853, 1/9.1. 95 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 6–7. 96 Jadranski Slavjan, april 1850, str. 40. 97 Slavjanski Rodoljub, marec 1849, str. 6–7. 371 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 tudi Slavjanskega. K njegovi preobrazbi in zamrtju pa je prispeval tudi odhod najpomembnejših članov. Prvi se je od društva poslovil Ivan Cerar. Zaradi ko- lere je preminil že avgusta 1849.98 Sledil mu je Ivan Macun, ki je bil premeščen v Zagreb, kjer je kot gim- nazijski učitelj nastopil oktobra 1850. Zaradi števil- nih kritik, ki jih je požela njegova krestomatija, naj bi se za kratek čas zaprl vase in se umaknil »vsake- mu javnemu narodnemu delu«.99 Z objavo podobnih besedil je potem nadaljeval. Leta 1852 je sodeloval pri sestavi hrvaške terminologije, kasneje je pripravil več slovnic in drugih šolskih knjig, tik pred smrtjo pa tudi delo Književna zgodovina Slovenskega Štajerja (1883), ki ga je posvetil Franu Miklošiču. Naj do- dam, da je Macun v šestdesetih letih prevzel še eno pomembno vlogo, postal je tajnik Narodne čitalnice v Ljubljani.100 Kljub umiku iz Trsta je torej ostal ak- tiven v javnem življenju in zavzet za rodoljubne cilje. Istega leta kot Macun je s tržaškega prizorišča iz- ginil Ivan Blažir. V svojem zadnjem javnem pismu, ki ga je leta 1850 objavil v Jadranskem rodoljubu, je agitiral za rabo materinščine, kritiziral povezovanje z Nemci ter hvalil cesarja in »milo Avstrijo«.101 Od te- daj se v javnosti, kot kaže, ni več oglasil, pri čemer ni povsem znano, zakaj. Trst je zapustil najkasneje leta 1855, ko je postal tajnik na notranjem ministrstvu na Dunaju.102 Približno v istem času je iz Slavjanskega dru- štva odšel Anton Rušnov. Poleti 1850 se je preselil na Reko, kjer je pod banom Jelačićem nastopil novo funkcijo. Postal je »banski povjerenik« oziroma »iz- voljeni veliki župan v Reki«.103 Obvestilo iz Jadran- skega Slavjana, ki je sledilo njegovemu odhodu, priča o »solznih očeh« tržaških Slavjanov, pa vendar tudi o veselju, da je bila ta pomembna naloga poverjena prav sotrudniku Rušnovu.104 Eden hujših udarcev za Slavjansko društvo je bila premestitev Simona Rudmaša. Z začetkom leta 1851 je nastopil službo šolskega svetnika in nadzor- nika ljudskih šol na rodnem Koroškem. Naselil se je v Celovcu, kjer je vztrajno nadaljeval z »akcijo«.105 Bil je aktiven v Društvu Sv. Mohora, nekaj časa tudi kot odbornik;106 naročen je bil na Slovensko bčelo107 in velikokrat omenjen v raznih tiskanih medijih. V Slovenskem prijatelju: Časopisu za šolo in dom ga je 98 Jevnikar, »Cerer, Ivan Nepomuk« (https://www.slovenska-bi- ografija.si/oseba/sbi1005210/) (24. 2. 2022). 99 Šlebinger, »Macun, Ivan« (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi337395/) (24. 2. 2022). 100 SI AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani. 101 Jadranski Slavjan, marec 1850, str. 6–8. 102 Marušič, »Blažir, Ivan« (https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi1004340/) (24. 2. 2022). 103 Jadranski Slavjan, avgust 1850, str. 117–118. Nepodpisani avtor vira je verjetno Simon Rudmaš. 104 Prav tam. 105 Lach, Rudmaš, str. 1144. 106 Slovenska bčela, 1. 1. 1852, str. 1–2. 107 Slovenska bčela, 1. 1. 1852, str. V. zaradi rodoljubnih pedagoških naprezanj hvalil sam Majar.108 Do leta 1852 zelo angažiranega Koseskega ni ča- kalo nič dobrega. Operacija tura na licu je imela hude posledice. Otrpnili so mu udi, zaradi česar se je bil že leta 1852 prisiljen upokojiti.109 Čeprav je pred nasto- pom bolezni načrtoval objavo verzificirane mitologi- je in zgodovine človeštva pod naslovom Jabelkobranje in Golobnjak, je za kar šestnajst let umolknil.110 Tr- sta ni zapustil. Leta 1884 je tu umrl in bil pokopan na pokopališču pri Sv. Ani. Na njegovem pogrebu je spregovoril eden njegovih dolgoletnih prijateljev France Cegnar.111 Naj naposled omenimo še Vladisavljevića in Kve- kića, ki Trsta nista zapustila. Lahko le ugibamo, kaj točno se je z njima zgodilo. Morda je na šibitev njune vloge v tržaškem javnem življenju vplivala tudi njuna visoka starost. Ne nazadnje sta že pred koncem šeste- ga desetletja 19. stoletja oba našla svoj poslednji mir; Kvekić je svet živih zapustil leta 1855, Vladisavljević pa tri leta kasneje.112 Nastop Bachovega absolutizma je brez dvoma vplival na oženje javnega prostora in diskurza ter s tem na življenje društev, ki so bila prisiljena opustiti politične ambicije. A ob zunanjih dejavnikih so bili, kot rečeno, ključni tudi notranji. Kot kaže, so se ne- kateri najaktivnejši člani Slavjanskega društva kmalu po letu 1849 razkropili na različne konce monarhi- je, drugim jo je zagodlo zdravje, za tretje pa so bile usodne bolezni. Člani, ki so se preselili drugam, so v novem kraju nadaljevali z delovanjem v javnem živ- ljenju. Tu velja omeniti predvsem Macuna in Rud- maša, ki se je kot rodoljub v naslednjih desetletjih udejstvoval še bolj goreče. To bi lahko pomenilo, da Bachov absolutizem ni bil edini razlog za postopno zamrtje Slavjanskega društva. Na to kažejo tudi zgo- raj omenjene kritike vse bolj zabavljaškega značaja Slavjanskega društva, ki so prihajale s strani sodob- nikov in kažejo na to, da bi bilo – novemu režimu navkljub – resnejše politično delovanje v kulturni preobleki mogoče tudi v petdesetih letih, ko bi le ob- stajali posamezniki, ki bi jih to zanimalo. Društvo kot izraz peščice izobraženih meščanov Slavjansko društvo potemtakem ni zastopalo ko- lektivnega stališča tržaških Slovanov oziroma Slav- janov, saj je v resnici združevalo le njihov manjši del. Še več, v društvu je bilo zares aktivnih le manjše šte- vilo članov, ki sem jih identificirala kot predstavnike izobraženega meščanstva. Najbolj zavzeti člani Slav- janskega društva so pripadali maloštevilni skupnosti 108 Slovenski prijatel, 1856, str. 129–132. 109 Koblar, »Vesel-Koseski, Jovan« (https://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi778833/) (24. 2. 2022) 110 Prav tam. 111 Dom in svet, 1. 12. 1898, str. 714. 112 Slovan, 15. 6. 1886, str. 170. 372 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 visoko izobraženih in spremembam naklonjenih me- ščanov, ki so bili leta 1848 predvsem s pomočjo dru- štev in časopisja ključni akterji v procesu osamosva- janja angažiranega javnega mnenja. Njihov angažma pa ni bil samonikel. Nasprotno, bil je plod stikov s številnimi drugimi podobno mislečimi angažirani- mi rodoljubi in rodoljubnimi društvi. Kroženje idej je obenem omogočala vključenost v podobno bralno mrežo. Gosta, po prostoru celotne srednje Evrope razpredena socialna mreža je podobno misleče ro- doljube, društva in medije prepletala v razmeroma enotno skupnost, ki se je leta 1848 živahno razmah- nila, a je bila nedolgo zatem v veliki meri utišana. Vse strožji mehanizmi državnega nadzora, ki so nastopili v petdesetih letih, so delovanju Slavjanskega društva prirezali krila, k zaspanemu koncu društva pa je pri- spevalo tudi izginotje aktivističnega humusa. Pri- padniki skupnosti izobraženih meščanov, ki je vodila Slavjansko društvo, sicer niso bili rojeni v Trstu, so pa med letoma 1848 in 1852 v njem prebivali ter v tem času bistveno vplivali na tamkajšnjo slavjansko skupnost, še bolj pa na podobo o tedanjih tržaških Slovanih, kakršno imamo danes. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 585, Slovensko društvo v Ljubljani, 1848– 1853. AST – Archivio di Stato di Trieste LAP, Luogotenenza Atti Presidiali (1850–1905). NŠK – Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino in etnografijo Kulturna društva na Tržaškem 1845–1927, fasc. 7; mapa 32, Slavjansko društvo, Seznam članov (Elenco de'Nomi). NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica ZJVK – Rokopisni oddelek, Ms 1912, Zapuščina Jovana Vesela Koseskega. ZLT – Rokopisni oddelek, Ms 1446, Zapuščina Lovra Tomana. ČASOPISI Dom in svet, 1898–1899. Jadranski Slavjan, 1850. (Kmetijske in rokodelske) Novice, 1848, 1854. Slavjanski Rodoljub, 1849. Slovan, 1886. Slovenija, 1848–1849. Slovenska Bčela, 1852. Slovenski prijatel, 1856. LITERATURA Bonači, Ivan: Njegoš u Splitu. Njegoš i Hrvati. Zbor- nik o Njegošu (ur. Radoslav Ratković in Jelena Đurović). Zagreb: Nacionalna zajednica Crno- goraca Hrvatske; Podgorica: Matica crnogorska, 2011, str. 138–143. Bourdieu, Pierre: Praktični razlogi: o teoriji delovanja. Ljubljana, Krtina, 2019 [1977]. Bruckmüller, Ernst: Nove raziskave zgodovine av- strijskega meščanstva. Zgodovinski časopis 45, 1991, št. 3, str. 369–389. Cergol Paradiž, Ana in Selišnik, Irena: Soproge slo- venske elite v Ljubljani in Trstu. Prispevki za no- vejšo zgodovino 58, 2018, št. 2, str. 51–84. Cohen, Gary B.: Education and Middle-Class Society in Imperial Austria 1848–1918. West Lafayette: Purdue University Press, 1996. Dogo, Marco: La comunità serbo-illirica di Trieste v Storia economica e sociale di Trieste. 1748–1901. Storia economica e sociale di Trieste I, La città dei gruppi 1719–1918 (ur. Roberto Finzi in Giovanni Panjek). Trst: Lint, 2001, str. 573–602. Dorsi, Pierpaolo: Stranieri in patria. La parabola del gruppo minoritario tedesco nella Trieste austria- ca. Clio XXXVII, 2001, št. 1, str. 5–58. Dorsi, Pierpaolo: Le fonti per la storia dell’asso- ciazionismo sloveno nell' Archivio di Stato di Trieste. Arhivi 25, 2002, št. 1, str. 119–127. Göderle, Wolfgang: Administration, Science, and the State: The 1869 Population Census in Au- stria-Hungary. Austrian History Yearbook 47, 2016, str. 61–88. Habermas, Jürgen: The Public Sphere: An Encyclo- pedia Article (1964). New German Critique 1, 1974, št. 3, str. 49–55. Jež, Andraž: Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna. Ljubljana: Založba ZRC, 2016. Judson, Pieter: Habsburški imperij: nova zgodovina. Ljubljana: Sophia, 2018. Klabjan, Borut: Čehi v zalivu. Zgodovinski časopis 60, 2006, št. 1–2, str. 69–94. Klabjan, Borut: Puzzling (out) citizenship and na- tionality: Czechs in Trieste before and after the First World War. Beyond the Balkans: towards an inclusive history of Southeastern Europe (ur. Sabi- ne Rutar). Zürich, Münster: Lit Verlag, 2014, str. 265–278. Klabjan, Borut: Češka, slovenska in slovanska naro- dna zavest v Trstu od leta 1848 do prve svetov- ne vojne. Trst: Umetnostni izraz ob nacionalnem vprašanju: glasba, likovna in besedna umetnost ob slovensko-italijanski meji v drugi polovici XIX. stoletja do prihoda fašizma (ur. Aleksander Rojc). Trst: Glasbena matica; Ljubljana: Založba ZRC, 2014, str. 67–90. 373 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–3742022 Kocka, Jürgen: The European Pattern and the Ger- man Case. Bourgeois Society in Nineteenth-Century Europe (ur. Allan Mitchell, Gus Fagan in Jürgen Kocka). Oxford: Berg, 1993 [1988], str. 13–39. Krek, Gregor: Slovenska literatura. Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. Slovenci 2. Kranjska, Primorje. Ljubljana: Založba ZRC, 2018 [1891], str. 97–121. Krueger, Rita: Czech, German & Noble. Status and National Identity in Habsburg Bohemia. Oxford: Oxford University Press, 2009. Lach, Alois: Rudmaš, Šimen. Enzyklopaedie der Slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška. Von den Anfangen bis 1942. Band 3: PO–Ž (ur. Ka- tja Sturm-Schnabl in Bojan-Ilija Schnabl). Du- naj: Böhlau, 2016, str. 1143–1145. Ličen, Daša: Kulturna društva v Trstu kot prizorišča identifikacijskih procesov tržaškega prebivalstva (1848–1914). Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2021. Marušič, Branko: Pregled društvene dejavnosti v Av- strijskem primorju (1848–1918). Annales series historia et sociologia 9, 1999, št. 1, str. 163–193. Marušič, Branko: Die Vereinstätigkeit im österrei- chischen Küstenland (Triest, Görz-Gradisca, Is- trien). Die Habsburgermonarchie 1848–1918. Band VIII, Politische Öffentlichkeit und Zivilgesellschaft 1. Teil: Vereine, Parteien und Interessenverbände als Träger der politischen Partizipation (ur. Helmut Rumpler in Peter Urbanitsch). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2006, str. 541-585. Mihovilović, Ive: Slavjansko društvo (Iz »Kola«, br. 4–1948). Slavjanski Rodoljub. Faksimile vseh šestih številk iz leta 1849 (ur. Stanislav Renko). Trst: Za- ložništvo tržaškega tiska, 1971, str. 7–9. Pahor, Milan: Družina Kalister v Trstu. Podoba Trsta v 19. in začetku 20. stoletja ter narodni prepo- rod tržaških Slovencev. Kronika 58, 2010, št. 1, str. 29–58. Pahor, Samo: Tržaški Slovenci v letih 1848–49 in Slavjanski Rodoljub. Slavjanski Rodoljub. Faksi- mile vseh šestih številk iz leta 1849 (ur. Stanislav Renko). Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1971, str. 3–6. Polić, Maja: Riječka čitaonica od osnutka do 1918. godine. Rijeka 16, 2001, št. 2, str. 13–71. Sturman, Roberto: Le associazioni e i giornali sloveni a Trieste dal 1848 al 1890. Trst: Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, 1996. Šuštar, Branko: The historical development of the formation of the elite in the south of the Habs- burg Empire. Slovenes and the schooling of the intellectual class in the late 1800s and early 1900s. History of education & children's literature 10, 2015, št. 1, str. 505–526. Verdelski, Josip: Opis in zgodovina Trsta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografičnega in zgo- dovinskega pregléda starih in sedanih Slavjanov, kakor še tudi kratke omémbe njihove osode in omike. Trst: Avstrijski Lloyd, 1872. Verginella, Marta: Sloveni a Trieste tra Sette e Otto- cento. Da comunità etnica a minoranza naziona- le. Storia economica e sociale di Trieste (ur. Roberto Finzi, Giovanni Panjek, Giacomo Borruso in Lo- redana Panariti). Trieste: Lint, 2001, str. 441–471. Verginella, Marta: Ženska obrobja: vpis žensk v zgodo- vino Slovencev. Ljubljana: Delta, 2006. Vilfan, Sergej: Pravna zgodovina Slovencev od naseli- tve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1961. Vilhar, Srečko: Trst v dva tisoč letih. Jadranski kole- dar. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1959, str. 103–111. Zajc Cizelj, Ivanka: Pravna osnova za delovanje dru- štev 1849–1941. Arhivi 27, 2004, št. 1, str. 145– 166. Žitko, Salvator: Leto 1848 in proces formiranja na- cionalne zavesti pri tržaških in istrskih Slovencih. Annales 9, 1999, št. 2, str. 291–300. Wurzbach, Constant von (ur.): Vladisavljevic, De- meter. Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich. Dunaj: K. k. Hof und Staatsdruckerei, 1885, str. 102. SPLETNI VIRI Slovenska biografija Jevnikar, Martin: Cerer, Ivan Nepomuk (https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005210/). Koblar, France: Vesel-Koseski, Jovan (https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi778833/). Logar, Janez: Simon Rudmaš (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi524611/). Marušič, Branko: Blažir, Ivan (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi1004340/). Šlebinger, Janko: Macun, Ivan (https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi337395/). Portal Montenegrina. Kulturna kapija Crne Gore Vrčević, Vuk: O knjazu Danilu. Prvič objavljeno v Vijestima od 3. do 13. aprila 2010. Http://mon- tenegrina.net/nauka/istorija/crna-gora-u-xix-v/ vladavina-knjaza-danila/o-knjazu-danilu-vuk- -vrcevic/ 374 DAŠA LIČEN: ZBLIŽATI, IZOBRAZITI IN RAZVEDRITI SLOVANSKI ŽIVELJ, 363–374 2022 S U M M A R Y To bring together, educate, and entertain the Slavs. Membership in the Slavic Society in Trieste during the Springtime of Nations In 1848, Trieste witnessed the establishment of a new voluntary association, “Slavjansko društvo” or the Slavic Society. A year later, the society already had over 300 regular and exclusively male members who strove to bring together the Slavic inhabitants of Trieste, educate and entertain them, as well as to integrate the local Slavs in what they perceived as the great Pan-European Slavic family. The sources available make repeated mention of the following individuals: Ivan Cerar (1789–1849), Ivan Blažir (1820–1866), Jovan Vesel Koseski (1798–1884), Si- mon Rudmaš (1795–1858), and Ivan Macun (1821– 1883). These were well-educated men, holders of important committee positions, organisers of events, and writers of articles for both the Society’s journals and other printed media. Having come to Trieste from elsewhere, they were active in the city for a few years and throughout maintained close contacts with pro-Slavic intellectual circles in the urban centres of the Habsburg Monarchy. The Slavic Society has commonly been in- terpreted as the voice of all Slavs living in Trieste. However, drawing on an array of sources available, the author of the article questions this notion and suggests that the voluntary association was, in fact, the voice of a very thin stratum of the local Slavic bourgeoisie. More specifically, the Slavic Society was founded and actively led by approximately a dozen of educated men. In addition, the article highlights the importance of social networks that influenced the spread of liberal ideas, practices, and, not least, hopes that the members held and strove to disseminate. At that time, a dense social network spread across Central Europe integrating like-minded patriots, as- sociations, and media into a relatively unified com- munity that was largely silenced not long after 1848. The increasingly stringent mechanisms of state con- trol that came in the 1850s clipped the wings of the Slavic Society, and the disappearance of the activist humus further contributed to its end. In this context, the author interprets the Slavic Society not simply as a grassroot and innate association but as a part of the bigger Central and Southeastern European intellec- tual network.