351
Podučne stvari.
Kako moramo otroke vzgojevati in učiti, da postanejo odkritosrčni in resnični?
Spisal J. Dimnik.
Ako hočemo, da otrok postane kedaj prida človek in samostojen, mora biti odkritosrčen in resničen.
Dokler pa otrok čuti, da je odvisen od druzih, je zelo boječ in radi tega nagnjen k malopridnosti. Ker se ta odvisnost njegovemu nagibu k prosti samovlad-nosti upira , je radi tega^ njegova podložnost le navidezna — on se potuhne. Ce postane to potuhnenje navada, postane otrok hinavec in prilizovavec. To pa ne sme biti.    Otrok se mora vedno odkritosrčnega kazati
in to je mogoče, če se povsod in vselej lahko razodene, kakoršeu je v resnici. Ako to stori, je odkritosrčen in to stori le takrat, če se nikogar ne boji. Mi mu ne smemo onega hlapčevskega strahu usiljevati, ampak ga vedno navduševati, da se pred nami odkrije in razodene, kakoršen je v resnici, da je odkritosrčen. Moramo ga sami na to napeljavati, in to storimo, če smo sami dosti odkritosrčni. Povedati moramo tudi otroku, da nam je odkritosrčni grešnik ljubši, kakor potuhnjen junak in da hinavstvo vedno zaničujemo. Kazati moramo otroku v besedi in dejanji, da nam je hinavščina in potuhnjenost bolj zoprna, kakor vse druge napake.
En del odkritosrčnosti je resničnost.
Otrok mora pa imeti vedno priliko, resnico govoriti in prvo je pri tem, da jo sme govoriti. Imeti mora pogum k temu in tega mu moramo sami dajati. Otroku moramo tudi zaupati in ga toliko časa za resničnega imeti, dokler gotovo nismo prepričani, da se res laže. Ako mislimo, da je otrok lažnik in on to ve, bode gotovo lažnik.   Sami smo ga lažnika naredili.
Na nekaj moramo pa tu le paziti.
Otrok ima znabiti ojstro razumnost.
Pripoveduje nam neki dogodjaj, pa ne popolnem tako, kakor bi moral. Ali je neresnico govoril? Ne, ako je hotel resnico govoriti. Na voljo moramo gledati.
Drugi otrok ima znabiti slab razum. Pripoveduje nam nekaj, pa jako pomanjkljivo in nepopolno. Ali se je lagal?   Ne, če je hotel resnico povedati.
Zopet drugi ima znabiti prav živo domišljijo in nam nekaj prav živo, skoraj več, kakor je res, pripoveduje. Ali je neresnico govoril? Ne, če je hotel resničen biti.
Mi moramo toraj vselej na voljo gledati in še le potem preiskovati, od kot pride, da^otrok ne pove vsega tako natančno, kakor bi moral. Ce pa zapazimo , da hoče otrok res lagati, ne vporabimo nikdar pregovora, ki pravi: ^^Kdor se enkrat zlaže, mu več ne verjamemo, če prav resnico govori^^ Ta pregovor moramo popolnem ovreči.
Toraj mi bi otroku več ne verjeli, ker se je enkrat zlagal, če tudi resnico govori. Ali bi mu toraj tudi resnice ne verjeli?   Ali je to pravično?
Kakor sem rekel, ta pregovor moramo opustiti, ker je res nespametno govorjenje, mi ne verjamemo resnice zato, ker jo je govoril človek, kateri se je enkrat zlagal. Zahtevati bi morali potem takem od otroka, da bi se nam vedno lagal, ako bi hoteli resnico od njega izvedeti.
Ne očitajmo tudi nikdar otroku: „Ti si lažnik", ker s tem mu njegovo notranje razžalirao ter mu pobivamo dobro voljo, za kar pa nimamo pravice, ker volja je lahko vsaki trenutek dobra, če prav poprej ni bila.
(Konec prihodnjič.)
Podučne stvari.
Kako moramo otroke vzgojevati in učiti, da postanejo odkritosrčni in resnični?
Spisal J. Dimnik. (Konec.)
Dokler so otroci še nepopačeni, jih lahko navadimo odkritosrčnosti, vendar so pa še le potem prav odkritosrčni, ko jih napeljemo na to, da imajo trdno voljo, kedaj prida ljudje postati, in jih prepričamo, da mi trdno voljo, dober človek postati, spoštujemo in visoko cenimo.
Povedati moramo otroku, da je Bog človeku jezik vstvaril, ne da bi svoje misli prikrival, ampak da jih pove, kakor so. Odkritosrčnost in resničnost dajete človeku tako lepoto in krasoto, katera se ne da z nobeno drugo primerjati. Malo ljudi je sicer tacih in mnogi se tako lažejo, da večkrat sami sebe nalažejo.
Povedati hočem izgled, kako se otrok lahko k odkritosrčnosti napelje.
Jaz vprašam: Janezek, ali imaš ti navado, da rad zjutraj nekoliko dalje poležiš?
Janezek zarudi in pravi: „ja".
Jaz mu poplačam njegovo odkritosrčnost s svojo odkritosrčnostjo in pravim: to navado imam tudi jaz, Janezek!   Kako jo hočeva premagati?
Kedar imam prav trdno voljo, odgovori Janezek, koj  skočim pokonci, ko me mati pokličejo.
Jaz tudi tako storim, mu jaz odvrnem koj, ko jutranji zvon slišim. Ko sem bil tako mlad, kakor si ti, bilo mi je to težko, a sedaj mi je laglje. To stori vaja in volja.   Ali si znabiti tudi ti uže to zapazil?
Tudi, odgovori Janezek. Letošnjo zimo veliko ložje vstajam, kakor sem pa lansko.
Vidite, taki in enaki pogovori so prav pripravni, otroke k odkritosrčnosti vaditi. In kakošni so potem taki otroci?
Ponosni so sami na-se.
Iz otrokovega srca zgine malosrčnost in prevzetnost in pokaže se kmalu ponižnost in ponos. Otroci so ponosni, ker imajo trdno voljo odkritosrčni biti. Ravno zaradi tega blagega ponosa zasmehujejo in črtijo vsako hinavščino in laž in ravno ta ponos jim daje pogum, da so odkritosrčni. Odkritosrčnost jim ni potem le dolžnost, ampak pravica, ker imajo popolno oblast, odkritosrčni biti.
Ako hočemo toraj odkritosrčnega otroka vzgojiti, dajmo mu oblast. Dolžnost, pravica in oblast so si popolnem podobni pojmi, kateri morajo pri vzgoji vedno združeni biti. če povemo toraj otroku, da je njegova dolžnost, da je odkritosrčen, povedati mu moramo tudi o njegovi pravici in oblasti in če ga silimo, da spolni svojo dolžnost, mora imeti poprej uže oblast in pravico do tega.