Poštenje in siromaštvo (Povest; posl. Iv. Tomšič.) ,,Glej, mamica, tukaj le v tem germovji je tudi še nekaj suhe preklovine, poruj jo, da jo iznosim tja na kupec in jo potlej povežeš v butaro," rekpl je Jožek materi, ki je nabirala suhih derv po grajskem gozdu. _ o __ ,,Tak<5j pridem, Ijubi Jožek, da si le iz tega Ieščevja terto izvijem za po-vezek; potlej pa inorava hiteti, oče leži bolan doma in nikoger nima, ki bi mu postregel." ,,Kaj misliš, mamica, ali bode oče kmalu zopet ozdravel ?" ,,To, Ijubo moje dete, to ve le Bog v nebesih. Oče ležf že skoro leto ia dan t postelji, hud kašelj ga duši, vse noči herka in meče kri iz sebe; sam Bog ga znaj, kaj bode iz tega. ,Dolga bolezen, gotova smert', pravijo ljudje. Lanjsko leto o Martinji je bil še zdrav, a letos —" pri teh besedah se vden5 materi debele solze po licib. — ,,moramo stradati in terpeti, da se Bogu usmili. Oče bolan, zaslužka nij, živeža nij, zima pred vrati, — jaoh, kako to peče in boli!" Jožek žalostno pogleda svojo mater, tudi on bi se skoro jokal, oberne se v stran ia si z rokavom obriše solzice, ki mu so prikapljale iz oči. ,,Ako bi le oce zopet oadravel," reče Jožek čez malo potem, ,,kaj ne, potlej tudi ti ne bi toliko terpela, ljuba mamica, in jaz bi glad tudi laglje prenašal." ,,Vse, kar Bog stori, dobro je, in njegova sveta volja je, da moramo ljudje terpeti," reče mati ter gre, da bi povezala nabrana derva v butaro. Jožek jej pomaga derva v butaro zlagati, pa tudi izdere še sim ter tja kak suh kolec in ga vtakne v breine. ;,Tako, zdaj sva gotova" reče mati, zadene brerne na glavo, prime Jožka za roko in počasi gresta iz gozda proti domu. Ali jedva naredita par stopinj, zalaja pes v bližini, da po vsem gozdu odmeFa. ,,Bog ia vsi svetrtiki božji, kaj bode zdaj," reče prebledela mati ter nagloi.¦ verže breme poleg sebe na tla. fi?.-, V tem trenotku stoji grajski logar pred njo s puško čez ramo in lovskim nožem v pasu. ,,Kaj iščete tukaj, Martinovka, kaj iščete?" vpraša jo grajski logar ter jo pogleda tako osfcro, da se uboga žena strese po vsem životu. Jožek se bolj tesno potisne k materi ter se je čversto derži za zastor. ,,Oj, ne bodite hudi, prijatelj božji, in odpustite lni velik pregrešek," reee Martinovka, prime logarja za roko, ter mu jo boče poljubiti. ,,Ne, ne, baš tako liudo nisem mislil, kakor se bojifce," odgovori logar ter jej odtegne roko. ,,Kakor je Bog v nebesih! verujte mi, da setn denes pervič šla v grajski gozd, da bi si nabrala m^Io suhib. derv; sila me je nagnala k temu, velika sila. Doma na smertnej postelji leži moj mož v merzlej sobi; oj, pustite me dom<5v, pustite me, da si odnesem to majhao breme suhljadi, ki semjo uabvalaz mojim Jožkom v grajskem gozdu; zagotovim vas, da je ta nioj prestopek pervi in zadnji." ,,Kaj ne, da ne bosfce peljali moje dobre mamice pred hudega grajskega gospoda," reče zdaj Joz'ek, ter tako milo pogleda logarja, da bi se tudi najterše človeško serce moralo omečiti pri tem otročjem pogledu. ,,In ako bi morala moja dobra mamica v ječo, zaprite rajše mene, ter pu-stite mamico, ki je že bvez tega jako nesrečna," prosi Jožek povzdigovaje svoji nežni rcčici k logarju. ,,Verujte mi, mati Martinovka, da tudi ruene aerce boli, to tem bolj, ker vas poznam, da ste bila dosihdob jako pošteaa žena. Ako pustite breme na- -3 - branih suhih derv, kafcere varovati je moja dolžnost, tukaj v gozdu, nečem vam storiti ničesar žalega, ter pojdite v miru se svojim Jožkom dom<5v." To rekši oberne se logar v stran, da bi ne videl na bledih in prepadenih licih uboge Martinovke, kako se v njenem serci bori poštenje z največjo silo in terpljenjem. ,,Nu, pa je dobro," odgovori stara Martinovka, potegne nabrana derva iz kolovoznega pota bolj v varen kraj, pogleda k nebu in reče: ,,Ljubše mi je dobro in pošteno ime nego ljudsko (tuje) blago, naj tudL moj mož v merzlej sobi umira, upam da bode Bog kmalu preložil njegovo terpljenje!" — Ko je stara Martiaovka te besede govorila, izgiail je grajski logar izpred nje. — Brez derv iu brez vsega se verneta zdaj mati in Jožek domdv. Ees da je prijetno fcam v gozdu! Po leti vse tako lepo zeleno in hladno. Veseli tički v nebrojnem številu skačejo z drevesa ua drevo prepevaje si mične pesnice, da jih je le veselo poslusati. Pozno v jeseni je to res vse drugače. Nie zelenega, vse tiho in mertvo, kakor v kakej puščavi. A vendar je še dosti prijetuosti zunaj v prostej narari, v velikem templji božjetn; maogo več uego v razterganej bajti bornega seljaka Marfciaa, ki je poleg merzle peči za sraert bolan ležal ter čakal, da ga ljubi Bog pokliče iz tega sveta v boljše življenje. — Stopimo za Martinovko in Jožkom v borno bajtico tam doli v samoti pod grajskim gozdom. Tu imaino pred saboj podobo ubožnosti in terpljenja človeškega. — Tam na tleh na golej slami pokrit se svojo staro haljo leži oče Martin, bled in pre-paden, bolj merliču podoben nego živemu človeku. Sama kost in koža ga je. Od eue strani poleg njega kleči uboga mati Martinovka, od druge pa Jožek, ter joLa-a, ker pri svojej najboljšej volji ue raoreta pomagati dobremu očetu. ,,Ne jokajfca, Ijuba moja, ne jokajta," začne oče se slabim glasom ter klene svoji suM, košceai roki, kakor bi hotel Boga za njiju prositi. ,,Ne jokajta, kmalu se vernem tja gori k dobremu očetu, kjer nij nobenega terpljenja, nobe-nih težav. Pač mora tam gori boljše biti, nego tukaj na golej slami v merzlej hiži, polnej ubostva in terplenja. Ne jokajta tedaj po ineni; pustite me, da gretn k našernu dobremu očetu, ki me kliče; on bode skerbel tudi za vaju, vsaj smo vsi njegovi otroci!" ,,Oj ostani pri naju, dobri oče, ostani pri naju!" vpije Jožek ter skriva svoje objokaae oči v očetovo haljo. ,,Kedar uam bije zadnja ura naSega življenja, tedaj ne pomaga nič, moramo iti iz tega sveta," reče oče Martin s pojemajočim glasom. ,,Modrost božja je uže tako naredila, da je človek zato na svetu, da mora umreti. Storil sem svojo dolžnost, kakor sem znal in mogel, pustita me tedaj, da grem po doveršenem delu dora6v, tja gori k očetu, pri katerem nij nobenih težav, nobenega terpljenja. — Tebi, dvaga uaoja žena, bvala ti na vsem, kar mi si dobrega storila; pri-serčna hvala ti za tvojo Ijubezen, za tvoje žertve in tvoj trud, ki si ga imela z manoj v raojej dolgej bolezni. Ti me nijsi nikoli zapustila, kedar me je po noči airaz tresel iu mi so po glavi divje domišljije rojile, da se nijsem siromak ničesar zavedal. Koliko noči nijsi reva spala, da si le pri rneni čula in mi stregla; kolikokrat si pičlo hrano svojim ustora pvitergovala, da si jo meni dala; za vse to, draga moja žena, bodi ti najgorkejša hvala in Bog naj ti poverae stotero!" i* *_ 4 - ,,0j ko bi s tem bila le merrico k tvojemu zdravju pripomogla, Ijubi moj Martin," mermlja uboga žena ter še hujše joka; ,,ali gospod Bog je sklenil, da se moramo ločiti, ia ajegovej svetej volji se ne smemo zoperstavljati!" ,,Ia ti moje veselje, ljubi moj Jožek," reče oče Martin oberaivši se k Jožku, ki se okolo njega vije ter neprenehoma joka, ,,ti moj Jožek slušaj odsih-dob svojo mater, bodi jej podpora v njenej starosti in blagoslov tvojega umira-jočega očeta te bode spremljal ves čas tvojega življenja. Pred vsem drugim pa prosim te: ostani pošten, ne dotakni se aičesar, kar nij tvojega, naj bi tudi moral glad ia pomankanje terpeti. Poštenje naj ti bode nad vse, kajti pošteno imč je več vredno nego vse drugo posvetno blago !" „0 moj preljubi Martin," joka uboga žena, ,,pusti me, naj ti povem relik pregrešek — Bog zna moje terpljenje, moje težave in nadloge, on zna tudi, da me je velika sila k temu naguala — čuj Martin, to tvojo zapoved , ki 1 jo našemu Jožku tako živo na serce polagaš, sem jaz, tvoja žena, prelomila. Šla sem deaes v grajski gozd, da bi z Jožkom — ,,Kaj? kaj pripoveduješ, Ijuba žeaa?" ,,Šla sem v gozd, da bi malo suhih derv nabrala, ter bi v peč zakurila, da bi tebe bolnega siromaka tako hudo iie zeblo." Oče Martia molči, a vidi se niu, da je jako ganjen. ,,Ali mi bodeš odpustil ta pregrešek, ljubi moj Martin," prosi žena Sez nekoliko časa. ,,Nečem te žaliti v zadnjem treuotku svojega življenja, predraga moja Dora, vsaj tudi nijsi zaslužila, da bi ti kaj očital; to stvar poravnaj sama se svojim Bogom, njega prosi odpuščenja, dober in milostljiv je, gotovo ti bode odpustil. Samo to bi te prosil, ne stori nikedar več kaj tacega, ne stori več, ter bodi v dober in lep zgled našemu Jožku." — ,,To hočem tudi biti in obljubim ti, dragi moj Martin, da —" ,,Ljuba moja Dora, poznaš me. Imela sva še enega sina, oj presladko moje dete — —" ,,Da, da, imela sva še svojega Kadovana; oj kolikokrat mislim nanj, koli-kokrat-------" ,,Vkradel je našemu sosedu kot dvajsetletni mladenič verše *) ua rakah, in jaz sem ga zaradi tega izbrisal iz svojega serca, iz svoje ljubezni." Dora globoko vzdihae ter milo pogleda svojega moža. ,,Ko sem ga zavergel, tak6j je zapustil svoj rojstni kraj, šel je nekam tja proti Terstu in od tam čez morje; pismeno je vzel od naju slovd; kako težko je bilo nama takrat pri serci; obljubil je, da se bode poboljšal, obljubil je, da se zopet poverne — ali od onega casa nij bilo ničesar več slišati o njem." ,,V morji počiva truplo našega Eadovana," vzdihne Dora. ,,Našel ga bodem tedaj na onem svetu; moj dub. ga bode veselo objel, odpustil mu sem njegovo pregreho," — zašepta oče Martin z onernoglim glasom. Zdajci se sliši, da nekedč prav tiho stopa po veži; bai tako tiho se vrata odpr6 ia v hižo stopi mlad, visok ia čverst mladeaič, lepo aapravljea, ter se bliža k amirajočemu. ,,Ked6 je prišel v kižo?" vpraša oče Martia. *) Košare, y katere se ribe love. __5__ Tujec stopi bližej ter pobesi oči v tla. ,,Jaz, jaz pridem," začne zdaj tujec z žalostnim glasom, ,jaz pridem od vašega — Radovana." ,,Ali še živi?" vpraša naglo oče Martin. ,,Da, da, še živi še, — oče!" zavpije inladenič ter pade na koleai, ,,tukaj pred vami je, prosi vas odpuščenja in blagoslova!" ,,Ti — moje dete, moj Kadovan," zakriči mati, ,,da, da, ti si!" V tem hipu se ga oklene okolo vratu ter pravi: ,,Dobri Bog v nebesih je uslišal mojo vroeo molitev, vsak dan sem molila zate, — čast in. hvala mu bodi na veke!" Vse je bilo zdaj tiho v sobi. — Ta trenotek naj kedi5 drugi popiše, moje pero tega ne more. ,,Ali si obžaloval svoj pregrešek, si se li poboljšal, moj Radovati," reče zdaj oče; ,,nu tako pridi tu sim na moje serce, — vse ti je odpuščeno!" ,,Da, da, srečo sem imel, oče! S pridnostjo in varčnostjo sem si pridobil nekaj premoženja, ki ga položim tukaj v tvoje roke," reče Radovan ter položi k očetu na postelj veliko mošnjo napolnjeno z novci. Zdaj se sklone k očetu po-ljubi mu roko in pravi: ,,Nijsem si upal prej domov pred tvoje oči, dokler si nijsein prihranil tega premoženja, da pomorem tebi na tvoje stare dni." ,,Daj materi novce, jaz ne potrebujem ničesar več, dragi moj Radovan, lo-čiti se moram!" ,,Oj oče! oče! ostani pri nas, ostani pri nas," vpije Radovan in solz ploha se mu vsiplje po obrazu. ,,Blagoslov božji naj bode z vaini, njegova sveta ljubezen naj vas vse skupaj objame!" To rekši stegne oče Martin svoji suhi roki še enkrat čez tri osobe, ki so klečale pri njegovej postelji ter so milo milo jokale; sladek smehljej se prikaže še enkrat na njegovem bledem obrazu, potlej globoko vzdihne, zarohm in-------Martina nij bilo več med živiini. Še so klečali vsi trije pri postelji; — inati Dora se oglasiin pravi: ,,Tako je umerl pošten mož, človek s čisto dušo in s čisto vestjd! Bog mu daj večni pokoj in večna luč naj mu sveti!" — LRadovan je staro bajto vso predelal, ia je svojej materi stregel do smerti. A Jožek je bil čverst, skoz in skoz pošten rokodelec.