OBISK
SLOVENSKIH
PARLAMEN-
TARCEV
str. 2
NAPAU ŽE PORABSKA SLOVENKA
str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 12. februarja 1998 # Leto VIII, št. 3
Monošter: državna sekretarka Mihaela Logar na obisku
Budimpešta ne izpolnjuje dogovorjenega
Državna sekretarka za Slo-vence Ifeamejstvu in po svetu Mihaela Logar in svetovalca Jure Žmauc in Geza Bačič io se v Monoštru pogovarjali s predsednikom Zveze^Slovencev Jožetom Hirndkom in njegovimi sodelavci o najpomembnejših nalogah med porabskimi Slovenci v letošnjem letu.
Še preden so se lotili nalog, jjpjpredsednik Zveze Slovencev ugodno ocenil uresničevanje lanskih programskih načrtov na kulturnem področju in posebej poudaril začetek gradnje kulturno - informativnega centra, pri katerem je finančne sodelovala prvič z nekoliko večjim zalogajem tudi Slovenija, in sicer Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Nadaljevanje in izgradnja kultujiiD-mformativnega centra v Monoštru je tudi v tem letu najpomembnejša naloga. Zlasti zaradi uresničevanja zamisli o prvi narodnostni radijski postaji s slovenskim programom VPorabju. Po tem ko je žehjtazalo. da so po-rabskl llovenci dobili svojo frekvenco (106,6 mega-herca), jim zdaj Budimpešta zopet otežuje delo. V medijskem zakonu je določeno, da lahko manjšina pripravlja tedensko do osem ur programa brez javnega razpisa, če je na voljo Srekvenca, za več programa pa se je potrebno prijaviti na javni razpitfiZato so se odločili
za to možnost, ko bo razpis, pa se bodo prijavili za daljše oddaje. Toda v Budimpešti (pogovor pri državni sekretarki Evi Orsos) so ugotovili, da za porabske Slovence to določilo ne velja, ker že imajo trideset minut radijskega programa tedensko. Statistično, kot smo to že nekajkrat opredelili, niso brez oddaj, ugotavlja bu-dimpeštanska birokracija, v življenju manjšine je teh nekaj piškavih minut na sedanji razvojni stopnji radijskega medija brez posebnega pomena in učinka. Stališče državne sekretarke Mihaele Logar do zapletov z radijsko frekven-
co je po lanskem "lendavskem" sestanku mešane komisije nedvoumno: "Na državni ravni bomo uporabili svoje možnosti in opozorili, da se ta problem mora rešiti, manjšina frekvenco mota dobiti. Na sestanku v Lendavi smo z zadovoljstvom ocenili, da je ena izmed zahtev manjšine rešena, zdaj ugotavljamo, da ni tako. Prek posebnega sporazuma in prek kulturnega sporazuma bomo ponovno opozorili na problem, ki mora biti rešen pravočasno." Glede na predvideno dinamiko del, naj bi kultur-no-informativni center odprli septembra, in tedaj naj
bi se (kako nepriljubljena formulacija) oglasil tudi porabski narodnostni radio, kljub sedanjim, odvečnim, zapletom. Z otvoritvijo bo povezanih več prireditev in dogodkov, med katerimi naj bi bilo tudi srečanje dveh visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta in sombotelskega škofa dr. Istvana Konkolya, kajti: "Cerkev je ločena od države, vendar jnizelo pomembna pri vsakdanjem življenju ljudi. Tu moramo poudariti vlogo cerkve, ki jo ima pri ohranjanju slovenskega jezika in slovenske narodnosti v Porabju
in madžarske v Prekmurju," pravi državna sekretarka.
Predsednik Zveze Slovencev je napovedal tudi natis turističnega vodnika po Porabju, izid porabske kuharske knjige in še nekaj novosti, za katere bo, ob osrednji naložbi, potrebno kar precej denarja, tudi iz Slovenije: "Po pričakovanju naj bi bil proračun sprejet konec marca ali v aprilu, dotlej smo na začasnem financiranju. Že lani smo fmancirali odkup zgradbe, tako daje znesek za Slovence na Madžarskem sorazmerno visok, denar bomo zagotovili tudi letos, tako da bodo potekala dela nemoteno," je zagotovila državna sekretarka Mihaela Logar. Medtem smo tudi izvedeli, daje mestni svet Monoštra odobril 20 milijonov forintov za naložbo porabskih Slovencev, kar je pomemben finančni delež in važno politično dejanje, povsem nasprotno od zavlačevanja, ki se dogaja ob dodelitvi radijske frekvence.
Med važne letošnje dogodke v Porabju sodi tudi predvideno odprtje slovenskega generalnega konzulata v Monoštru in 60-letnica gornjeseniškega mešanega pevskega zbora Avgust Pavel, najstarejše in najbolj uveljavljene slovenske narodnostne kulturne skupine na Madžarskem.
eR
2
Obisk slovenskih parlamentarcev
Državni zbor Republike Slovenije ima, poleg številnih komisij, odborov in pododborov, tudi Komisijo za Slovence v zamejstvu in po svetu; to parlamentarno telo, ki ga sestavlja 8 poslancev - po eden iz vsake parlamentarne stranke in 1 poslanec narodnosti ter sekretarka (obiska so se udeležili -Marjan Schifrer (SKD) - predsednik, Davorin Terčon (LDS) -podpredsednik in člani: Jože Možgan (SLS), Zoran Lešnik (DESUS) in Maria Pozsonecz (narodnosti) ter sekretarka komisije Barbara Sušnik), se ukvarja s problemi Slovencev, ki živijo izven meja slovenske države. Državni zbor se ukvarja trenutno s sprejemanjem letošnjega proračuna, v katerem je tudi postavka - finančna pomoč zamejcem in Slovencem po svetu. Zato se je omenjena komisija odločila obiskati - pred proračunskimi odločitvami - zamejske slovenske organizacije v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Obisk v Porabju je bil zadnji, in sicer 4. februarja. Komisija kljub strankarski pestrosti deluje zelo enotno in konstruktivno sodeluje z Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, tako se je sestanka udeležil tudi predstavnik Urada, Jure Žmauc.
Pogovori so potekali na Zvezi Slovencev v Monoštru. Jože Hirnok, predsednik Zveze, je gostom predstavil delovanje in pomen Zveze Slovencev ter prizadevanja ob gradnji Slovenskega kulturno-informativnega centra, Marijana Sukič, urednica Porabja, je spregovorila o informativni dejavnosti porabs-kih Slovencev, Šandor Merkli, podpredsednik Državne slovenske manjšinske samouprave, o vlogi le-te v političnem življenju manjšine, Valerija Perger, pedagoška svetovalka, pa o problemih narodnostnega šolstva. Prav tako je bilo govora o gospodarskih problemih, ki so, kot se je pokazalo, najbolj zaskrbljujoče dejstvo v porabskem vsakdanu, in o nujnosti odprtja mejnega prehoda Verica-Čepinci.
Gostje so nam z zanimanjem prisluhnili, pohvalno spregovorili o sodelovanju obeh manjšinskih organizacij ter menili, da so pričakovanja porabskih Slovencev do matice realna, kar bi lahko bilo nekaterim drugim za zgled. V času splošne gospodarske krize pač ne moremo pričakovati, da bi bil proračunski denar matice "vreča brez dna", naše želje in potrebe morajo biti objektivne, slovenski proračun pa lahko financira le konkretne zamejske projekte, ki imajo za cilj ohranjanje narodnostne identitete in vsesplošno koristijo slovenskim skupnostim. Bodoči Slovenski kultumo-informativni center to prav gotovo je, zato so si slovenski parlamentarci z zanimanjem ogledali zdaj še gradbišče bodočega slovenskega doma, za katerega je že doslej veliko večino sredstev prispevala Slovenija.
Ko bo ta center začel opravljati svojo funkcijo, verjamemo, da bo tudi slovenski jezik pridobil na veljavi in da bodo slovenski starši v Porabju doumeli svoje zmotne predstave o učenju jezika ter svoje otroke učili tudi slovenščino, ki - prepričana sem - bo v bodočnosti imela v Porabju vse bolj tudi uporabno vrednost!
Valerija Perger
Tudi v prihodnjih letih dobro sodelovanje Zveze Slovencev z Mestno občino Murska Sobota
Mestni svet občine Murska Sobota je pred dnevi na svoji seji obravnaval in sprejel poseben Sporazum o sodelovanju Mestne občine Murska Sobota z Zvezo Slovencev na Madžarskem. Dosedanji dobri stiki in odnosi mestne občine s porabskimi Slovenci se bodo še izboljšali. Tokratni sporazum je podoben prejšnjemu, dodani pa so nekateri vsebinski poudarki, ki naj bi še bolj pripomogli k ohranitvi slovenske narodne zavesti in identitete Slovencev na Madžarskem.
Tako je že v 1. točki Sporazuma zapisano: "Mestni svet občine Murska Sobota se s tem Sporazumom obvezuje, da bo mestna občina v prihodnjih letih še bolj dosledno pomagala uresničevati ustavno obveznost do zamejskih Slovencev, meddržavni Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodnosti v Sloveniji ter intenzivno spodbujala stike na gospodarskem, kulturnem, političnem, športnem in drugih področjih z Zvezo
Slovencev na Madžarskem, poleg tega pa pospeševala njene stike z matično domovino Slovenijo in prebivalci mestne občine Murska Sobota."
Občina bo posebno skrb namenjala šolanju slovenskih otrok in izpopolnjevanju slovenskega maternega jezika na osnovnih šolah, vrtcih ter v ta namen spodbujala izmenjavo otrok in vzgojiteljev, strokovno izpopolnjevanje učiteljev in vzgojiteljic ter sodelovanje šol in vrtcev. Materialno bo podpirala stike, gostovanja in nastope kulturnih skupin iz Porabja v Murski Soboti v okviru Zveze kulturnih organizacij.
Mestni svet se bo tudi vključil v prizadevanja slovenske vlade, da z vlado Republike Madžarske odpreta še mejni prehod Čepinci-Verica (Ketvolgy) in tako izboljšata pretok ljudi ter omogočita tesnejšo povezanost slovenske narodne skupnosti z matično domovino Slovenijo. Mestni svet podpira tudi ustanovitev slovenskega radia v Monoštru in izgradnjo Informacij sko-kulturnega ce-
ntra za porabske Slovence, kar bo podprl tudi s finančnim prispevkom.
Ne glede na sicer dober meddržavni madžarsko-slovenski Sporazum o skrbi za slovensko manjšino na Madžarskem in madžarsko v Sloveniji, ki sta ga obe državi podpisali že pred šestimi leti, sprejetje tega dokumenta pomeni, da se skrb za porabske Slovence konkretizira in bolj približuje ljudem. Očitno gre za nov dokaz, da imate Slovenci na Madžarskem v Sloveniji prijatelje, dobre sosede in zaveznike. Zopet se potrjuje, da marsikaj lahko ljudje ob skupni meji in njihove lokalne skupnosti opravijo bolje kot državni organi. Podobne izkušnje imajo tudi pripadniki madžarske narodnosti v Sloveniji, kjer so podoben sporazum podpisali predstavniki obmejnih županij Vas in Zala.
Sporazum bo veljal 5 let, torej do leta 2003 in ga obe podpisnici lahko dopolnjujeta.
Geza Bačič
Predstavitev dveh novih publikacij Inštituta za narodnostna vprašanja
23. januarja 1998 je v prostorih Zemljepisnega muzeja v Ljubljani potekala predstavitev dveh novih publikacij s področja nacionalnih vprašanj.
Navzoče (strokovnjake različnih ved, predstavnike medijev itd.) sta pozdravila dr. Jernej Zupančič, direktor Geografskega inštituta in direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja, mag. Vera Klopčič.
Mag. Vera Klopčič je v svojem govoru poudarila, da je "nova številka inštitutove revije Razprave in gradivo vedno tudi priložnost, da se ozremo na vlogo in položaj, ki ga ima Inštitut za narodnostna vprašanja v danem času in prostoru". V nadaljevanju je izpostavila, da je INV v vsebinskem delu, poleg proučevanja položaja posameznih skupin, nadaljeval z interdisciplinarnim proučevanjem medetničnih odnosov. S tem pristopom so dosegli novo kvaliteto v proučevanju narodnostnih vprašanj. V nadaljevanju je navzoče seznanila z raziskovalnimi projekti s področja proučevanj mede-
tničnih odnosov, ki potekajo na INV (7 jih je), omenila je tudi tri mednarodna strokovna srečanja, na katerih je sodeloval INV. Posebnost in pomembnost INV je tudi v tem, da so v raziskovalno delo vključeni trije pripadniki manjšin iz zamejstva ter en pripadnik narodne skupnosti v Sloveniji.
Po uradnem, uvodnem delu sta bili predstavljeni obe publikaciji. Mag. Boris Jesih je odgovorni urednik 32. št. revije Razprave in gradivo, katera vsebuje prispevke domačih in tujih avtorjev o sodobnih trendih razvoja manjšinske zaščite, še posebej v srednjeevropskem prostoru. Tem temam je namenjen prvi, osrednji del (le nekaj naslovov: npr. Mitja Žaga: Rešitev, ki je postala problem, podnaslov Nacionalne države in večetnična realnost, Vojko Bučar: Nastanek novih držav, meja in manjšine itd.). Drugi del knjige je namenjen gradivu, ki vsebuje poročila o znanstvenih srečanjih, sporazume, dekleracije, recenzije in še kaj. RIG 32 z objavami ne-
katerih prispevkov in povzetkov v tujih jezikih in z objavami prispevkov tujih avtorjev pravgotovo odpira pot slovenskim raziskovalcem v evropski prostor, in to v času, ko narodnostna vprašanja dobivajo posebno težo.
V drugi publikaciji "Narodnostna sestava v obmejnem prostoru med Slovenijo in Hrvaško/Statistični kazalci narodnostnega (samo)opre-deljevanja in maternega jezika po popisu prebivalstva iz leta 1901 s posebnim poudarkom na Slovencih in Hrvatih/, avtorice dr. Vere Kržišnik-Bukič, so predstavljeni prvi rezultati znanstve-no-raziskovalnega projekta: Medetnični odnosi v obmejnem prostoru med Slovenijo in Hrvaško.
Po predstavitvi omenjenih publikacij se je razvila živahna in dolga diskusija, kar je dokaz, da so objavljene teme, ki so predstavljene v obeh novih knjigah, tako za strokovnjake kot novinarje zelo aktualne.
Katarina Munda Hirnok
Porabje, 12. februarja 1998
3
Štenjé
STRITAR-MADÁCH
Slovenski pesnik i pisateu Josip Stritar (1836-1923) sé je naraudo v paverskoj držini na Dolenjskom, v gimnazijo je odo v Ljubljani, na univerzo pa v Beči. Tü je živo i delo kak škonik, Vmejs pa je odo po svejti (v Švici, Češki, Italiji, Franciji, Nemčiji). Gda je penzionist grato, sé je üšo držat v Rogaško Slatino, gde je mrau tö.
Stritar je piso pesmi, pripo-vejsti, igre, kritike i knige za mladino. V Beči je vödavo slovenske novine Zvon (1870, 1876-1880), v štere je sam tö piso.
Stritarove najbole erične pesmi so Dunajski soneti (1872). V romani (regény) Zorin (1870) pa je piso o sebi, o svojom živlenji, mišlenji. V tej knigaj sé zgle-davo pri drügi vekši pisatelaj
(Goethe, Rousseau, Dumas). V knigaj so pisma nesrečno-ga, mladoga Slovenca, šteri v Parizi sreča svojo mlašečo lübezen. Una sé z drügim more oženiti, pa betežna tö grata. Zorin pride nazaj na Slovensko, na Bled. Tü dobi zadnje pismo od dekline, štera je v Parizi mrla. Zorin več tö nema volé za živlenje.
V pismi, šteroga je Zorin napiso na Bledi, etak premišlava: "Čüdno sé človeku godi, ko gleda in premišljuje razvijanje človeška. Zdaj gre pot gor, Zdaj dol, Zdaj sé popolnem izgubi v temi in goščavi; tam sé prikaže zopet in kmalu zopet izgine! Kam drži ta pot? Ali sé človeško bliža svojemu namenu, ali ga doseže kdaj? Vprašanja, ki so bila že zdavnaj rešena, stavijo sé znova. Z bojem si moramo zopet pridobivati pravice, za katere je bilo prelito že toliko človeške krvi. Z malo mero sé nam odmerja prostost, kakor bi nam hotel kdo odmerjati zrak v dihanje. Strašno bi bilo iti s sveta s prepričanjem, da nikdar človeštvu ne zasije rešenja in sreče dan. Ne, kažejo se znamenja, če jih prav umejem, da ni treba obupati."
Podobno je premišlavo o tome, če je vrejdno živeti ali nej madžarski pisateu Imre Madách (1823-1864) v igri Tragedija človeka (Az ember tragédiája). Knige sta na slovensko rejč dojobrnila Tine Debeljak i Vilko Novak.
Na konci te igre Adam spitava Gospouda Boga:
"Gospod, v prividih groznih sem sé mučil,/ a nič ne vem, kaj je na njih resnica./ O reči, kakšna me Usoda čaka?/ Je kratkotrajno bivanje tü vse,/ ki skozenj düša v borbah sé preceja/ kot vino, da potem, ko sé očisti,/ na tla vliješ ga in ga vpije prah?/ Določil mar si duhu višji Cilj?/ Bo rod mučil sé do smrti kot živinče,/ ki brez rešitve v mlinu kolobari?/ Bo nagrajeno mar srce predobro,/ ki puhli množici njegova kri v zasmeh je? To razjasni mi in vsako/ usodo bom hvaležno nosil, saj/ le pridobim, naj bo že kakor koli,/ zakaj ta negotovost je pekel."
(Uram! rettentő látásokgyötörtek,/ És nem tudom, mi bennök a való./ Oh mondd, oh mondd, minő šorš vár reám:/ E szűk határú lét-e mindenem,/ Melynek küzdése közt lelkem szürődik,/ Mint bor, hogy végre, amidőn kitisztult,/ A földre öntsd, és béigya porond?/ Vagy a nemes szeszt jobbra rendeléd?/ Megy-é előbbre majdan fajzatom,/ Nemesbedvén, hogy trónodhoz közelgjen,/ Vagy, mint malomnak barma, holtra fárad,/ S a körből, melyben jár, nem bír kitömi?/ Van-é jutalma a nemes kebelnek,/ Melyet kigúnyol vérhullásaért/ A kislelkű tömeg? Világosíts fel/ S hálásan hordok bármi végzetet;/ Csak nyerhetek cserémben, meri ezen/ Bizonytalanság a pokol.-)
Gospaud Baug samo teuko pravi:
"Deja! sem, človek: bori sé — zaupaj!" (Mondottam ember: küzdj és bízva bízzál!)
Marija Kozar
KNJIŽNICA, NEJ KNYIŽNICA (2)
V	2. številki Porabja smo sé ukvarjali s pravilnimi poimenovanji ustanov in drugega na zdravstvenem področju; v množici besed pa je izostala želo pomem-bna in primerna, tö je beseda AMBULANTA - JÁ-RÓBETEG - RENDELŐ-INTÉZET (zdravstvena us-tanova za bolnike, ki lahko sami hodijo na preglede ali zdravljenje: ambulanta je odprta dopoldne; splošna, šolska, zobna ambulanta). Toliko o temi iz prejšnje številke.
Tudi izrazi s šolskega pod-ročja povzročajo mnogim velike težave; ko naletim na take nepotrebne nerod-nosti, sé vprašam: Kje pa so bili, na primer učitelji SJ, ko je nastajal tak po-nesrečen napis??
V	Porabju imamo 3+1 narodnostno osnovne šole; če so že narodnostno, je nujno, da je tö tudi vidno.
V	SSKJ, ki ga imajo v knjižnicah vse porabske šole, je pri geslu ŠOLA želo obširen geselski članek. Si ga kdo ogleda, ko sodeluje pri pripravi dvojezično^ napisa?
Izraz ŠOLA brez ustrezne-ga prilastka nam seveda ničesar konkretnega ne pove (1. osnovni pomen: vzgojno-izobraževalna us-tanova, ki omogoča učen-cem sistematično, organizirano pridobivanje zna-nja, spretnosti;/osnovna, srednja, glasbena, politi-čna, plesna, državna, pri-vatna, cerkvena.../ 2. pog. pouk: šola sé začne ob osmih; danes nimamo šole... itd.)
V	Monoštru je nad vrati ene izmed šol slovenski napis "ISTVÁN SZÉ-CHENYI" ŠOLA MONOŠTER. Kakšna? Katera? Osnovna, visoka, plesna, politična? Če obiskovalec ne obvlada madžarščine ali nemščine, v teh jezikih sta napisa pravilna, seveda ne more vedeti, za katero šolo gre. Pravilno bi torej bilo OSNOVNA ŠOLA "ISTVÁN SZÉCHENYI" MONOŠTER.
OSNOVNA ŠOLA - ÁLr TALÁNOS ISKOLA Tako še: OSNOVNA ŠOLA GORNJI SENIK-Ál-talános Iskola Felsőszöl-nök, OSNOVNA ŠOLA
ŠTEVANOVCI - Általá-nos Iskola Apátistvánfal-va, OSNOVNA ŠOLA SAKALOVCI - Általános Iskola Szakonyfalu, SREDNJA STROKOVNA ŠOLA "BÉLA in." MONOŠTER - ffl. Bela Szakközép- és Szakmun-kásképző Iskola, GIMNA-ZIJA "VÖRÖSMARTY MIHÁLV’ MONOŠTER -Vörösmarty Mihály Gim-názium Szentgotthárd.
Po slovenskem pravopisu so tö ti. večbesedna STVA-RNA LASTNA IMENA; če jih zapišemo z malimi tiskanimi ali pisanimi čr-kami, je z veliko začetnico zapisana le prva beseda, ra-zen če je v večbesednem poimenovanju osebno ali zemljepisno ime, npr. Osnovna šola "István Széche-nyi" Monošter.
Navajamo še nekaj pogo-sto rabljenih izrazov v zvezi s šolskim področjem: UČITELJ/UČITELJICA -TANÍTÓ/TANÍTÓNŐ, RA-VNATELJ/RAVNATELJI-CA - IGAZGATÓ/IGAZGA-TÓNŐ, POMOČNIK/PO-MOČNICA RAVNATELA JA/RAVNATELJICE IGAZGATÓ-HELYETTES, PROFESOR/PROFESORI-CA-TANÁR/TANÁRNŐ, UČENEC/UČENKA - TA-
NULÓ, DIJAK/DIJAKIN-JA - DIÁK, RAZRED -OSZTÁLY, UČILNICA (ZA BIOLOGIJO, KRMIJO, FIZIKO, SLOVENSKI JEZIK...) - TANTEREM, KABINET (ZA NARAVO-SLOVJE, KEMIJO, FIZI-KO, TEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO...) - SZER-TÁR, ZBORNICA - TANÁ-RI SZOBA, TAJNIŠTVO -TITKÁRSÁG, RAČUNO-VODSTVO - GAZDASÁGI IRODA, RAVNATELJ-STVO (urad ravnatela) -IGAZGATÓSÁG, TELO-VADNICA - TORNATE-REM, IGRIŠČE (NOGO-METNO, ROKOMET-NO...) - PÁLYA (FUT-BALL, KÉZILABDA), KNJIŽNICA - KÖNYV-TÁR, ČITALNICA - OL-VASÓTEREM, ŠOLSKA KUHINJA - ISKOLAI KONYHA, JEDILNICA -EBÉDLŐ, KROŽEK (na šoli/v šoli imamo različne krožke - ne pa krožnike, kot je včasih slišati) -SZAKKÖR, ODMOR -SZÜNET, POČITNICE (ni-kakor ne počitnica!) SZÜNIDŐ, ŠOLSKA URA TRAJA 45 MINUT - EGY TANÓRA 45 PERCIG TART.
(sé nadaljuje) Valerija Perger
Poseben sldad podpore raziskovalni dejavnosti zamejskih Slovencev
Na pobudo Prežihove ustanove je uprava Slovenske znanstvene fundacije (SZF) ustanovila poseben sklad podpore raziskovalni dejavnosti zamejskih Slovencev. 28. januarja ob 13. uri so v klubu Tivoli v Hotelu Slon ob krajši priložnostni slovesnosti podpisali izjave o donaciji (tajnik Prežihove ustanove Stane Virtič, pomočnik generalnega direktorja Krke prof. dr. Miha Japelj, z likovnim prispevkom je sodelovala Matjuška Teja Krašek, SZF pa je za začetek dela iz lastnih sredstev prispevala 500.000 tolarjev).
Po slovesnem vpisu so se predstavili predstavniki zamejskih znanstveno-raziskovalnih ustanov. V imenu porabskih Slovencev (oz. Zveze Slovencev na Madžarskem) je Katarina Munda Hirnok govorila o znanstveno-raziskovalni dejavnosti Inštituta za narodnostna vprašanja, ki v okviru svojega programa poskuša v svoje projekte vključiti tudi porabske Slovence. Nadalje je poudarila, da bodo z ustanovitvijo Kulturno-informacijskega centra v Monoštru dane možnosti (primerni prostori kot npr. konferenčna dvorana, sodobna infrastruktura) za začetek raziskovalnega dela v Porabju. Poudarila je tovrstne težnje pri porabskih posameznikih (Marija Kozar-Mukič, Franček Mukič) ter s strani države matičnega naroda.
Predstavniki ustanov in združenj so navzoče seznanili s svojimi dobrodelnimi oblikami, s katerimi pomagajo zbolj-ševati možnosti za razvoj ustvarjalnih ljudi. Razpravljalci so poudarili, da se bo potrebno v prihodnje bolje povezati, med drugim zato, da bi laže tudi v nacionalnem okviru opredelili donacije v luči davčnih olajšav.
Porabje, 12. februarja 1998
4
FRLEC VELIKO POTOVAL
Slovensko politično prizorišče je v začetku leta 1998 zaznamovala hiperaktivnost zunanjega ministra Borisa Frleca, ki je obiskal kar tri kolege, in sicer na Dunaju, v Bonnu in Bratislavi, na Otočcu pa seje srečal z vodjo hrvaške diplomacije.
"VOHUNSKA AFERA"
Slovensko javnost je presenetila "vohunska afera", v katero sta bila vpletena dva pripadnika slovenske obve-ščevalno-varnostne službe, ki so ju hrvaške oblasti zalotile na hrvaškem ozemlju v vozilu s prisluškovalno opremo. Po obilici pojasnjevanj je od vladnih predstavnikov javnost izvedela le, daje preiskava še v teku, o podrobnostih pa bo še obveščana, so zatrdili.
SREČANJE
PREDSEDNIKOV
SREDNJEEVROPSKIH
DRŽAV
Med petim srečanjem predsednikov srednjeevropskih držav, ki so se jim pridružili še voditelji Ukrajine, Romunije in Bolgarije, se je predsednik Kučan ločeno sestal z večino kolegov, vključno z ukrajinskim kolegom Leonidom Kučmo, madžarskim Arpadom Gonczem in romunskim Emilom Constanti-nescujem. Tradicionalno srednjeevropsko srečanje, ki je bilo tokrat na Slovaškem, je bilo priložnost za razpravo o civilni družbi kot upu združene Evrope.
SLOVENIJA-EU
Slovenska vlada je potrdila Strategijo Republike Slovenije o vključevanju v EU in jo poslala v državni zbor, ki naj bi jo predvidoma obravnal na eni od sej v februarju. V okviru priprav na pogajanja o polnopravnem članstvu se je delegacija slovenskih veleposlanikov, akreditiranih v državah EU, ki se ji je pridružil minister za evropske zadeve Bavčar, na posebnih posvetovanjih seznanila z različnimi vidiki delovanja in širitvi unije. Njeni sogovorniki so bili številni predstavniki delovnih teles Evropske komisije, predvsem direktorata za zunanje zadeve, za regionalno politiko in povezovanje ter za kmetijstvo.
NémarKejp (1)
ÓZ(D)
Oz, eden od najvekši čüdodélnikov na svejti.
Ozd, ena od najvekši industrijski čüd na Vogrskom.
Gda je mala Dorothy prišla do Oza, séjije najbole vüdo strašno visek zeleni tronuš iz marvanja, nad šterim je ena orjaška glavo plavala v zraki, štera nej mejla nej tejla, nej rauk, nej naug. Glavo je bila sploj plešiva.
Gda so v Ózdi te velke rame zozidati, sé je vogrskim malim lidam nika nej vüdo strašno visek redeči tronuš iz marvanja, nad šterim je ena orjaška glavo plavala v zraki, štera nej mejla nej tejla, nej rauk nej naug. Glavo je bila sploj plešiva ("Él-jen Rá-ko-si! Él-jen Rá-ko-sU"). Megalomanski plani so sé vküper porünili, kak hiše iz kart. Velka Plešiva Glavo nas Zdaj že od vrtcaj doj gleda, šken povedati, Vüpam sé, ka od Spodkar. Če una ne pride v pekeu, Sto pa te drugi?
Strašno visek redeči tronuš iz marvanja sé je tö dojporüno. Té celou viski dimniki pa so ostali. Njim redeča farba je že tö fejst zblednila. Gda človek stogi pri tej Jakobovaj lesnicaj, škem povedati, Mátyáso-vaj/Jánosovaj sociolesknicaj, sé tak maloga čüti, kak prdec v praji. Pa te za par minut gorpride, ka ga je žardjavi stra nej najbole zavolo té strašansko viski raurov, šteri so — kak babelski toren — tö steli do neba segati, ka so prej njini gospodari, plešivi pa malo menje plešivi, ranč tak velki, kak Baug, liki človekova düša začne trpetati od smrtne tišine... Nin žive düše nego na tom več hektarov velkom placi. Včasik tü pa tam zagle-dnemo kakše zbiksane, čüdne lüdi, šteri mije-niks-tijeniks preminijo, ovak pa nikoga.
Žlato tele je samo ostalo. Više nad raurami eške sunce sije, spodik, gde mi stogimo, pa že kmečno gratüje. V tej krajini kauti 60 procentov lüdi nema dela, nema iz (Romi), nema kürdjenjé, nema penaz, nema šaul, nema meštrije.
V tej krajini največ lüdi ranč vüpanja nema.
Pojmo brš od tec, ka nad dimniki že tö kmečno postajo! Posnetek in besedilo:
Francek Mukič
Pismo iz Sobote
GRMLANCA
Sé ške spoumnite, ka sé je pri nas doma godilo? Ja, moja tašča Regina, trno čedna ženska, si je po dosta lejtaj ziskala moškoga. V našo kučo sé je priselo Fredi m zalüblenca sta začala živeti nouvo živlenje. Zato, ka naša Regina ne trpi, ka bi moški, steri njoj je pri srci, kaj piu, me je začalo migati, če Fredi ne pije na skrivma mejo palinko. Nut v en glaž sam zmejšo malo tistoga, ka človeka rejdno potira in san Čako, Čako.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je šla bole rano spat, Fredi pa njoj je pravo, ka de un ške malo glejdo televizijo. Ge sam pa Čako. Že sam redno sneni biu, gda čüjem, ka Fredi ide vö iz sobe. Dapa, neje šou v spalnico, liki je šou doj po stubaj in ta prouti pivnici, gé so meji glaži s palinko. Dugo ga nej vö bilou, znan si je rejdno potejgno. Te so sé dveri v pivnici li zaprle in malo po tistom sije že prau zobe, naj ne bi Regini v posteli vonjalo po palinka Te je šou iz kopalnice prouti spalnici, dapa nej daleč prišo. Nagnouk sé samo čülo, kak če bi v bečki zgrmelo, in že je leto prouti WC-ji. Tam je te ške bole grmelo, znan sé je čülo do sousidov. Kcuj pa je tak kunou, ka tou ranč ne smem napisali. Ranč nej trbej povedati, ka sé je zbidila Regina tö. Najprle sije brodila, ka sé nam kuča vküp sinjavle, te je pa li v pamet zejla, ka tou njeni Fredi črvou prazni. Un jo je pa brž zmiriu, naj sé nika ne sekejra, ka je mogouče kaj takšoga pojo, ka ga Zdaj doj žene. Pistila ga je sideti na WC-ji in šla dale spat. Po tistom je te ške eno pet minut grmelo, te pa je enjalo. Fredi je žmetno sopo ta prouti spalnici. Vse vküper ga je rejdno zmantralo. Glij je prijo za klüko, ka bi sé lejgo kre svoje Regine, pa je znouva zgrmelo. Znanje ške te, ga je mladi biu, nej tak brž bejžo, kak je Zdaj bejžo ta nazaj na sraunjek.
Tak je tou te trpelo cejlo nouč, dokejč je vgojno nej vö iz njega spucalo slejdnjo kraplo. Tak sam rejšo svojo palinko pred Fredijom. Samo ka sé razmejmo, Vej bi njemi ge dau za piti, če bi mi bar rejč vouščo. Vej sam pa ge nej moja tašča Regina, trno čedna ženska. Dapa če me nej vüpo pitati, tak njemi trbej. Zdaj sam gvüšen, ka me nigdar nede pito, vej si znan brodi, Zakoj je cejlo nouč grmelo.
Eto je k meni prišo eden moj dober pajdaš. Šla sva doj v pivnico, ka spijeva vsikši eno ali dvej palinki. Lipou sam nama vtočo, prajla sva na zdravje in špila. Gda sam nama drugič natako, me neka ščipnolo v črvej, te pa sam sé spoumno. Pila sva ranč tisto palinko, stero je piu naš Fredi. Najprle sam ge emo grmlanco na sraunjeki pa te un, pa že palik ge, pa te pa un, pa že palik ge in te že palik un in te...
Vej bi vam ške kaj napiso, dapa moram že pa leteti...
MIKI
PRIDTE VSI
22. februara,
na fašensko nedelo, na 11 vöro
NA BOROVO GOSTÜVANJE,
v Andovce pa/ali v Sakalauvec.
Porabje, 12. februara 1998
5
Ge sam sé od starejši včila
Znano je, ka gnes v slovenskom Porabji, na žalost, dosti mladine več ne zna ali ne guči slovenski gezik. Tau zatok ne znamenüje, ka mladi ne razmejo materni gezik. Pravica je tau, ka med sebov sploj malo gučijo v matemom geziki. Prva pa, liki bi sé nistarni naši mladi za toga volo gor prosili, moremo priznati, ka so zatok takši tü - sploj pa na G. Seniki - šteri sé ne držijo med tiste, ki ne gučijo slovenski. Med njimi so tisti tü, steri so členi v kakšni skupinaj. V Porabski kulturni skupinaj delamo od 14 lejt do 60 lejt starosti. Pa steri smo gnes 40,50,60 lejt stari, smo tü bili mladi. Mladi, steri smo sé tistoga reda dosta včili od starejši. Edno takšo žensko sam spitavala, štera sé je narodila na G. Seniki, žive pa gnes v Monoštri. Rada guči pa lepau spejva slovenski. Pravla mi je, da sé je ona vsigdar od starejši včila. Vse, ka gnes za sveto drži, rada ma, sé je od nji navčila.
Agi Molnar (Braunstein) je - če go poglednaš - flajsna, na vse kreda, prijazna ženska. Takša prava slovenska ženska. Tau sé ja ne šika ovaditi, kelko je stara, depa naj bi tau nej tak velka skrbnost ostala, malo več kak 40, pa menja kak 50. V najlepši lejtaj je, depa ge tak mislim pa Vüpam, ka ona nede ovakša te tü nej, gda de že več kak 70 lejt stara. Takši lüdje, kak je Agi, ne gratajo nigdar nej stari.
Agi, že dugo lejt te vidimo v naši različni Porabski kulturni skupinaj. Na kratki mi povej, kak si prišla ti do toga, gda si najoprvin "kauštala" te luft?
"Od daleča ti morem začnili. Kakoli ka sam ešče nej stara, moji mlašeči cajti so nej bili léki. Rada bi sé včila po osmom klasi, depa kak v držini najstarejšo dejte, sam že v 14-tom leti üšla na ma-rofe v Šopron. Po nistarni lejtaj -1971. leta - sam sé pa oženila z ednim sodakom, šteri je tüj na G. Seniki bio graničar. On me je odpelo
na Vogrsko. Tam sé je z menov nika takšo Zgodilo, ka gnesden čütim, pa bi mabiti - če bi doma ostala -tau nigdar nej spoznala. Tam na Vogrskom, gdekoli sam sé ta obernaula, sam nej čüla moj gezik, sam sé nej čütila med svojimi, kakoli, ka me je nišče nej odürjavo pa bantivo. Edne stvar meje v mojoj "žalosti" rešüvala, tau je pa bio radio. Gda sam ga poslüšala, slovensko soboško oddajo, sam pred očami vidla mojo
mater, kak doma pri špajeti stojijo, pa očo, šteri je po nedelaj, gda so te oddaje bile, pri stoli sejdo, pa mojo malo sestro, štera sé pa na serteli špilala. Tam sé mi je "razvedrilo", Sto sam pa ge, ka sem ge. Dostakrat sam sé razjokala. Mojo domotožje (honvágy) je bilau brezmej-no. Na teltja, ka sam že v 9. mejseci bila noseča, depa mauž me je z motorom mogo pelati domau, na moj Janošov brejg. Morem pa povedati, ka je moj mauž ranč tak rad bio tüj na G. Seniki, tüj v tauj pokrajini kak ge. On je bio na tejm, da bi si tüj zidali nauvo ižo, naš nauvi dom."
Gda je pa te tau bilau, ka si sé iz Zalske županije domau znosila?
"1983. leta sva prišla domau. Dobro Znam, da si mi ešče ti dala edno sobo za butor (pohištvo), gde sva si not spakivala vse, pa sva sé znosila nazaj k starišom, da bi v Varaša nauvi ram zida-la. Pa kumaj sam februara prišla nazaj, marciuša sam
že bila član seničkoga pevskega zbora. Za tau si ma ranč ti naprosila tistoga reda. Morem povedati, dos-ta-dosta leko zavalim tomi zbori. Tüj sam sé navčila, ka je edna skupina leko takša kak edna držina. Ge sam napona starejše gledala pa sam sé včila od nji. Nepoza-bléne ženske so zame Ulica, Šafarca, pa vsij tisti, od šterij smo sé navčili lepe pesmi, pa lübezen eden do drügoga. Nepozabléni je meni tisti nastop, gda smo v
Ljubljani v Cankarjevem domi meli predstavitev. Naš Bandi "bači", naša cejla kompanija."
Znano je, da si sé po nistarni lejtaj v Varaš znosila, tü si pa staupila med pevke k Korpičevoj bandi. Tau tü vejmo od tebé, da si nej tak dugo gratala hirešnja porabska "igralka".
"Te, gda smo si že nauvi ram v Varaša naprajli, sam pevski zbor zapüstila pa sam not stanila k Korpičovi bandi. Par lejt sam pa mogla vönjati za volo držine, depa na gnes sam dosti s tejmi pevkami pa bandov.
Zgodilo sé je pa 1996. leta, ka smo s porabsko dramsko skupino vküper meli nastop v Čöpencaj. Oni so sé tistoga reda vküp zbrali. Sploj sé mi je vidlo, kak so špilali. Mislim, tau je vidla Klara Fodor tü, pa me je včasin začnila nanjé djema-ti, naj prej ge tü baudem članica v skupini. Kak pa po Vogrskom šegau majo povedati "naletja je Katico plesat pelati, sploj pa če ona
Sama bi tü rada", sam sé vzela za tau. Napamet mi je prišlo v tistoj minuti tau tü, ka sam že takšo nika probala tistoga reda v Cankarjevem domi v Ljubljani, gda smo mogli zašpilati kak goškice lüpamo. Tam mi je Lujzek Hanžek bio partner. Tam smo tak nastopili, ka smo kumaj ednok ali dvakrat probali pa je itak šlau. Sam si mislila, vrag si z njim, Zakoj pa nej? Etak sam članica od 1996. leta gledališke družine Nindrik-Indrik. Zdaj si že bola leko dopüstim tü, zatok ka je deca gor zrasla, več cajta mam za tau."
Zdaj, gda si mi tak lepau vadlüvala od vse tistega, ka si doživela v naši kulturni skupinaj, mi povej, ka ti misliš, mogoče de zdržati naš materin gezik, zdržati nase šege, nase pesmi, vse ka je v Porabji slovensko?
"Ge tak mislim, ka je tau potrejbno zdržati. Naša kultura je ovakšna kak vogrska, zatok smo pa mi malo drugi, kak je v rosagi večina. Moremo mauč pa volau meti mladino aktivizejrati, vcuj spravlati. Navčiti njim je potrejbno vse, od starejši sé morajo včiti. Leko, ka je že tau vse zamüdleno. Depa na tau ne smejmo misliti zatok, ka ji nej malo • pa med njimi eške nistarni Vaugri tü - šteri z nami držijo. Moremo je včiti pa poštüvati. Vsakši stopaj je potrejben."
Čüjem pa, da skupina Nindrik-Indrik ma nauvo igro z naslovom Gde je meja? Dobro sé čütiš v tauj igri?
"Sploj dobra. Najbole sé mi zatok vidi ta igra, ka v njej lejpe pesmi spejvamo. Tisti navekša igramo, šteri smo bili. Žau, Eva Časar je za volo objektivni vzrokov nej vcuj, depa na našo najvekšo veselje sé je itak pridružila, pomaga nam spejvati. Zvün toga velko radost mam, da mamo dva nauviva igralca iz mlade generacije. Mislim, lepše bi si nej mogla zaželeti.
I. Barber
PODPORA
MONOŠTRA
Mestni svet Monoštra je na zadnji svoji seji sprejel proračun mesta. Med postavkami je tudi 20 milijonov forintov za izgradnjo Slovenskega kul-turno-informativnega centra. Izmed 13-ih navzočih svetnikov jih je 8 glasovalo za, trije so bili proti, 2 sta se vzdržala.
POGOVOR V BUDIMPEŠTI
Konec januarja je potekal v Uradu za narodne in etnične manjšine v Budimpešti pogovor o izgradnji slovenskega radia v Monoštru. Na pogovoru so sodelovali Eva Or-sos-Hegyesine, državna sekretarka in vodja urada, Janos Simko, direktor manjšinskih programov madžarskega radia, predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš in predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnok. Pri projektu Slovenskega kultumo-informativnega centra Urad podpira v prvi vrsti ustanovitev radia, ki naj bi ga v tem letu podprl s 4 milijoni forintov. Le v oklepaju naj omenimo, daje to le petina vsote, ki naj bi jo za iste cilje namenil Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
KANADA IN DANSKA STAŽA
Dve državi izmed 16-ih članic NATA sta na začetku februarja pozitivno odgovorili na širitev NATA. Njuna parlamenta sta ratificirala protokol o pridružitvi novih članic. Prva država je bila Kanada, kjer je odločitev v pristojnosti vlade, na Danskem je glasovalo 97 poslancev za in 17 proti.
VOLITVE NA MADŽARSKEM
Predsednik R Madžarske Arpad Goncz je določil datum parlamentarnih volitev na Madžarskem. Prvi krog bo v nedeljo, 10. maja, drugi krog pa čez dva tedna.
V zvezi z manjšinskimi volitvami še ni končne odločitve, najnovejši predlog določenih poslancev je ustanovitev ti. manjšinske skupine (podobno kot sosvet v Avstriji), ki bi imela pravico sodelovanja le pri vprašanjih, ki se nanašajo (tudi) na manjšine. Člane omenjene skupine bi delegirale državne manjšinske samouprave.
s«™®™ Porabje, 12. februarja 1998
6
Napau že porabska Slovenka
Djelte, ka bi radijske novinarko Silvo Eöry iz Murske Sobote že leko vzeli za porabsko Slovenko tö!?! Šteri go poznate — pa Sto go ne pozna v Porabji, Vejpa že duga lejta odi k nam —, Znate, kakša fajna mlada gospodična je Silva. Una sé zna zgučati z vsakšim, z najbole čednim profesorom pa najbole prausnim pavrom tö. Tak, ka njau tö vsakši razmej, nej samo una nji. Prava novinarka, štera néde samo zato k lidam, ka una nika nüca za svoj radio, liki zato tö, ka njau lidgé rejsan brigajo. Do vsakšoga svojoga intervjuvanca má poštenje, eške do tistoga tö, šteroga tü pa tam malo more kaj skritizérati.
Silva je nej samo novinarka, liki človek tö.
V	preminauči lejtaj je kak novinarka Murskoga vala (svojcajt kak sodelavka Radia Murska Sobota pa Vestnika tö) dosta naredila, ka naj nas Porabski slovenski materni gezik bole pomalek méra (če rejsan je dugo merati nejfanj)...
V	imeni Porabski Slovencov sam go te Zdaj ge malo spitavo, kak una tau cejlo delo vidi.
—	Ja, leko bi skoraj Tekla, ka de Zdaj že pomali mali jubilej, letos de 10 lejt, ka hodim v Porabje.
—	Te mo ti mogli kakšo torto spečti!
—	Aaaah, mislim, ka torto zato nede trbölo! Ovak pa sam ges v Porabji že prlé tü hodila, nej samo v pretekli 10 lejtaj, depa te eške nej kak novinarka. Prvič sam bila v Porabji, gda sam 6-7 lejt stara bila, nindri 70-oga leta. Oča me je pelo prvič, ka je borovo gostüvanje bilo, tak sé mi vidi, ka na Gornjem Siniki. Zdaj, gda sam si probala Večkrat nazaj spomnili, gde je točno tö bilo, ka sam vidla, meni sé vidi, ka sé Cifrove gostilne tak malo spomnim...
—	Takšo formo si ti že te mala novinarka bila, ka novinarge najprva v krčme déjo, pa sé najleži po gostilnaj orienté-rajo.
—	No, Včasik je v gosilne tü trbej iti, mi pa sploj, ka sé ponavadi v gostilnaj najbole lüstvo najde.
—	Pa je lidam vendrak nej tak špajsno, če je na poštiji doj-staviš, pa jim mikrofon nutri pod naus potisneš?
—	Enim je, enim nej... Sama sam nutri v gostilnaj nej dosti snemala (gordjemala), liki bole kauli gostiln pro-bam loviti lüstvo, pa si človek misli, šteri bi dober biu, ka bi kaj fajn povödo po domačom... Po tej dugoíejtnaj izkušnjaj (tapasztalat) moram povödati, ka ne vem, če sta bila eden ali dva človeka, ka sta nej ščela gučati za radio... Na začetki je vsigdar malo "nevola", ka štera si pa te Zdaj ti, od kec si? Te ges povejm, ka sam iz Sobo-
te prišla, od radia. Jaaa?!? S "Slavskoga"? Pa kak te tö, ka ti tak "po naše" znaš? Pa te jim ges povem, ka ges po prekmurske govorim, pa ka vidite, ka je tö en pa isti gezik, samo sploj malo sé loči od drüg drügoga...
—Misliš ka ti je tau, ka si "po naše" gučala s porabskimi Slovenci, pomagalo pri tvojom deli?
—	Strašno fejst. V začetki je tak bilo, ka tü pri nas na radiji je tü nikša bole resna politika bila, in smo mogli mi tü knjižno slovensko gučati s Porabci za tö oddajo, šteri Zdaj pravimo Panonski odmevi, te pa sé je zvala Doma in onkraj meja. Gda smo v stari cajtaj knjižno gučali, te nas je v Porabji dosta lüdi nej razmilo. Te sam sé ges za leto ali dvej odločila, ka bomo po doma-če gučali v Porabji... Seveda s tistimi, šteri bole razmijo knjižno, ali pa celo govo-rijo, z njimi knjižno slovensko komuniciramo, ka si leko kaj bole resnoga tü zgučimo.
—	Kak sé kaj spominaš tisti cajtov, gda si kak mala dekličina prvič bila v Porabji, v nikši tihinski državi, gde tö živijo Slovenci?
—Najbole sé spominjam bogatoga kulturnoga programa. Ge sam te živela na Goričkom, v Fokovcaj, mi smo tam tü meli borovo gostüvanje, tak ka sam leko malo primerjala (összehason-lít). Videla sam, ka smo mi pa vi isti lüdje. To sam pa znala, ka sam v drügi državi, na Vogrskom, ka tistoga časa, tak Znate, gda smo tap-rejk k vam šli, skoro na vsakšom kiklej stau kakši
SILVA
vojak. Gda smo domau šli, od Őriszentpétra do Baján-senye, bar meni sé tak vidi, kak če bi nas na vsakšom kilomejter} dojstavili graničare en deset- ali petnajstimi. Po moje smo sé tiste par kilomejtre vozili ene tri vöre...
—	Vsakšo paut so vas tak dojstavlali?
—	Nej, nej, tö sé je samo te gnauk zgaudilo, gvüšno so koga iskali. Ovak so nas "normalno samo" na dve-tri mestaj stavili.
—	Na meji so vas vsigdar pitali, kam dete, ka te delali, ka te gordjemali?
—	Kaj posebnoga so nej spitavali, magnetofon pa fotoaparat je trbölo prijaviti, tö so kaj poglednili... Bole je tisto bilo lagvo, gda so nas na Gornjem Siniki stavili, pa so te telefonarili kolivrat, pa spitavali, komi dem. Ges sam pa nej naprej znala komi idem, ka sam najprlé mogla lüdi poiskati, te sam si pa zmisliia, pa sam zvek-šoga pravla, ka v "iskolo", v šolo idem. Ta mala "folišija" mi je zvekšoga vsigder pomagala.
—	Na začetki si pravla, ka je samo enpar takši lüdi bilau, šteri so ti nej steli odgovar-djati. Ka so pravli, Zaka nej?
—	Ja, prej ka so stari, pa nemajo, ka gučati... Depa tö je rejsan mogoče samo dvakrat bilo v deseti lejtaj.
—	Tau nej zato tö leko bilau, ka je starejšo lüstvo lagve spomine melo zatogavolo, ka so Slovenci na Vogrskom, sploj pa v 40-aj, 50-aj lejtaj.
—	Verjetno, da je tako, liki v zadnjij lejtaj je že dosta več svobode, kak inda svejta, Zdaj več nega tolko toga straja. Lüdje so sé tačas malo bojali, ka so človeka nej
spoznali. Od toga so sé tö malo bojali, ka nedo raz-meli "slavski", pa ka do te Zdaj gučali? Gda sé zgučimo, ka mo "po naše" gučali, pa ka nika lagvoga neške-mo, te smo naslednje vsi srečni. Ges tü, skorok vsakši keden ali vsakši drügi keden sam v Porabji. Vsigdar, gda sé z našimi porabskimi Slovenci pogučavam, jih snemam na magnetofon, gda idem domau, sam ges tüdi srečna, puna sam z nikšim dobrim čütenjom.
Če rejsan so zvekšoga Prausni lüdje, de so pa puni dü-šne dobraute, norije, čedno-sti, če gli ništarni rejsan žmetno živijo.. Porabski lü-djé so takši, ka gda vidijo, ka jim nika lagvoga neškeš pa si pošten do nji, te ti uni ešče svojo düšo tö tádajo. Največ dobri spominov s starejšimi lidami mam, pa jezika gledauč sé z njimi tü leži sporazumemo, ka na žalost, vejmo, kak je z mla-dino... S šaulsko deco je sploj žmetni radijske reportažo delati, ka tü je problem, ka več ne govorijo svojoga lejpoga domačega slovenskoga jezika, knjižnoga pa eške ne vejo. Tak pa je težko delati pogovor, če te deca ne razmi, ali pa ga ti prlé moraš navčiti, ka naj ti pove.
—	Porabski intervjuvanci kaj poslüšajo sebé pa drüge na Murskom vali? Šteri so že Večkrat bili nutri v radioni, tisti vas gvüšno poslüšajo.
—	Ja, probam vsigder kakšoga novoga sogovomika (beszélgetőtárs) najti. Če gli sé eni hecajo, ka je Zdaj že oddaja tak duga, ka sam prej Zdaj že vsakšoga porabskoga Slovenca posnela, depa tau zato nej istina. So
eni, ka so dobri sogovomi-ki, pa vejš, gda je kakša dobra tema, te spet probam k njim iti, ka te pa leko kaj lejpoga ali fajnoga povejo. Liki skoro vsakši ti zna nika novoga povödati o sebi, o Porabji, samo moraš biti potrpljiv.
—	Radijski novinar ne more biti brezi tehnike. Kak pa kaj s tem stogiš? Name so na mezevaj ali v lesaj že tö pitali, gde pa te Zdaj nutri vtekneš svoj magnetofon?
—	V tisti časaj, gda smo kolivrat prejk Bajánsenye ojdli, te smo eške nej tak po-gosti hodili, zato sam mogla naredili interjuje za štiri od-daje. Gnauk je jesen bila, že bole slabše vrejmen, pridem lepo v Porabje. Na Dolenjom Siniki sé ustavim, Vidim, ka en človek na njivi nika dela. Aj, tü je tak tö problem, ka eni nemški znajo, drügi samo Vogrski, najmenje slovenski. Te sam si pa mislila, če zavadim, zavadim. Ges takšo taktiko mam, ka idem tá, pa pravim, Dober den, kak ste kaj? Te Sprvoga dostakrat začnejo Vogrski gučati. Tisto paut sam fajn srečo mejla, ka je tisti možak znau slovenski gučati. Tak na žmani mi je pripovejdo, ka sam sé že veseíila, kak na fajni ges toga gospoda doj-posnemem! Te pa ges svojo šker poglednem, magnetofon vredi, baterije (elem) vredi, kaseta je tü notri, gde pa je mikrofon?!? Nega nindri mikrofona! Ešče gnauk gledam, nega pa nega! Celau sam žalostna bila, ka maš dobroga sogovornika, tak daleč prideš, pa te ne-maš mikrofona! Tau najmenje, ka so mi črevli blatni gratali. Od tistoga mau ges trikrat vse poglednem, gda v Porabje idem.
—	Te pa, draga Silva, baug-plati, ka ti svojo misijo s takšo velko lübeznijov delaš Tau naši lidgé tö čütijo, ka ti tau ne delaš samo zato, ka so te tvoji prednji poslali, liki zato tö, ka tak čütiš ka smo mi, Porabski Slovenci tö vaši...
—	Morem povödati, ka je zame tau, ka ges v novinarskoj meštriji delam, porabska "misija" najvekša lübezen. Te Porabski progam dosta naši lüdi v Prekmurji tö poslüša, sploj pa te, gda Prausni lüdjé gučijo, te so srčno radi.
Francek Mukič
Silva med delom "gori" na tromeji z Elzo Wachter in Zdaj že pokojno Ano Hanžek.
Foío: F. Matko
Porabje, 12. februarja 1998
OTROŠKI SVET
PÁLYÁZATI FELHÍVÁS
A Magyar Ösztöndíj Bizottság a Művelődési és Közoktatási Minisztérium - mint pályáztató felkérésére - a 192/1997. (XI.4.) Kormányrendelet 16. § (1) bekezdése alapján pályázatot hirdet külföldi teljes-, rész- és Ph.D. képzésre az 1998/99-es tanévre.
Szlovéniában a teljes képzés 5 évig tart. Felsőfokú ösztöndíjraü_f£, csak szlovén nemzetiségű végzős középiskolai tanuló vagy I. évfolyamos hallgató jogosult. A jog és politológia kivételével jelentkezni lehet valamennyi főiskolai és egyetemi karra és szakra. A jelentkezés felső határa 20 év. A 192/1997. (XI.4.) Kormányrendelet 16. § (2) bekezdése szeimt állami ösztöndíj annak a pályázónak adományozható, akit hazai felsőoktatási intézménybe a feltételek sikeres teljesítésével felvettek (pl. sikeres felvételi vizsgát tett), vagy hazai, illetőleg a fogadó ország választott felsőoktatási intézményében a tanévet, két félévet sikeresen lezárt. A pályázóknak felvételi kérelmüket a megpályázandó külföldi felsőoktatási intézmény választott szakjának és szintjének megfelelő, - a külföldi intézmény megjelölése nélkül - magyar felsőoktatási intézménybe kell benyújtaniuk és ott felvételi vizsgát tenniük.
A pályázóknak a magyar felsőoktatási intézménybe történő jelentkezéssel egyidőben pályázatukat kizárólag, az erre a célre rendszeresített jelentkezési lapokon az MKM-be is be kell nyújtaniuk.
A külföldi képzés során szerzett oklevelet, diplomát a Magyar Ekvivalencia és Információs Központ ismeri el, amely a 276/1997. (XII.22) Kormányrendelettel módosított 47/1995. (IV.27) Kormányrendelet "A külföldi felsőoktatási intézményben szerzett fokozatok, oklevelek, diplomák elismeréséről és honosításáról"jár el.
Azok a diákok, akik a fogadó országtól bármilyen ösztöndíjat elnyertek, ezekre a meghirdetett ösztöndíjakra nem pályázhatnak!
További információt és jelentkezési lapot a Művelődési és Közoktatási Minisztériumban Móhr Katalintól lehet kérni. (Tel.: 1-331-93-70)
Jelentkezési határidő: mind a magyar felsőoktatási intézménybe, mind az itt meghirdetett ösztöndíjakra: 1998. március 1.
Dobro je prva zvedeti, liki nigdar nej
Naša Lujzika pa naša Olga si etognauk etak pripovejdala: "Lujzika, ka si delala na Silvestro-vo ?"
Lujzika pa: "Samo njaj. Televizija sé je nam po-buntala, etak sva si pa z možom cejlo nauč v poslali pripovejdala. Ti, vejš, ka je moj dragi mauž ranč nej tak nauri?"
Čisti Oča
Naš Jože je etognauk pogledno svojga padaša,
Petra. Pri Petri so ranč krstitje držali, Peter je daubo ednoga sina. Gda Jože pogledne maloga pojba, etak pravi: "Te mali je pa čisti Oča." "Rejsan?" pita Peter. "Zakoj pa ti tau tak misliš?"
Jože pa: "Zatok, ka včasin začne raščati pa kričati, če ma glaž vkraj vzemejo."
Na ja
Naša Ančika etognauk vnoči gorzbidi svojga mladoga moža. Naš Balaž go pa pita: "Ka ti je pa, Zakoj ne spiš?" Ančika pa: "Vejš, tau je tak, ka če kafej pijem, te vnoči nigdar ne morem spati."
Balaž pa: "Na, vidiš! Ge sam pa ranč naaupak. Če vnoči spim, te ne morem kafej piti."
I. Barber
Naša razredna skupnost
Sem učenka tretjega razreda OŠ Gornji Senik. V razredu smo štiri deklice in pet dečkov. Med seboj se dobro razumemo, čeprav se včasih skregamo. Malo nas je, smo pa glasni, da nas mora učiteljica miriti. Pomagamo si pri učenju. Vsi imamo najrajši telovadbo. Dve učenki obiskujeta lutkovni krožek, en deček pa glasbeno šolo. V četrtem razredu bomo imeli večje možnosti, lahko bomo sodelovali še pri pevskem zboru in pri plesnem krožku. Zdaj se pripravljamo na maškarado. Upam, da bomo lepo pustovali.
Kittl Virovec 3.r.
OŠ G. Senik
PUNČKA
Najraje se igram s punčko. Punčko sem dobila za rojstni dan. Je oblečena v lepo rdečo in belo obleko. Okrog pasu ima zavezan zelen trak, obuta je v bele čeveljčke. Moja punčka ima dolge črne lase, modre oči in rdeče ustnice.
Adrien Lazar 3.r.
OŠ G. Senik
Sodelujem v lutkovni skupini
Sodelujem v lutkovni skupini. Rad hodim tja. Zmaj Direndaj je naslov naše predstave. Jaz igram župana. Veliko moram govoriti. Tudi z madžarske televizije so prišli snemat našo skupino. Z veseljem se učim besedilo ih komaj čakam v tednu petek, ko imamo vaje.
Tomaž Mižer 4.r.
OŠ G. Senik
ŠOLSKA
KNJIŽNICA
Knjižnica je v velikem prostora. V njej je veliko polic, na njih so pa knjige. Na policah so tudi črke, da knjige lažje poiščemo. V knjižnici je knjižničarka. Ona nam svetuje, katero knjigo naj si izberemo. Zapiše tudi, kdo si je katero knjigo izposodil. Rada hodim v knjižnico.
Katalin Čato 3.r.
OŠ G. Senik
V križanski se skriva slovenski sodobnik Madacha Rešitev pošljite na naslov uredništva do 18. februarja. Pravilno rešitve križanke o simonu Jenku so nam poslali učenci 8. razreda OŠ Gornji Senik. Nagrada jih čaka v uredništvu.
NATEČAJ
Državna slovenska manjšinska samouprava, Zveza Slovencev in Muzej Avgusta Pavla razpisujejo natečaj za izdelovanje predmetov iz koruznega ličja (kukarčno lopinje — cejker sto-lec, paučli...), vrbovega šibja in slame (vrbja, pantovca, slame — košara, krbiila, drvenka,
tacli, košiinta...). Pripravi-
te čim več različnih predmetov z različnimi vzor-
ci! Način priprave bomo fotografirali, imena posameznih predmetov in orodij bomo zapisovali. Najlepše izdelke bomo odkupili za Muzej Avgusta Pavla in iz njih pripravili razstavo ob IS. obletnici ustanovitve muzeja.
Rok natečaja: 1. april 1998
PÁLYÁZAT
Az Országos Szlovén Kisebbségi Önkormányzat, a Magyarországi Szlovének Szövetsége és a Pável Ágoston Múzeum pályázatot hirdet kukorica-csuhéból (cekker szék ülőlap, papucs...), fűzfavesz-szőből és szalmából
(kosár, zsombor, véka, edényalátét, kóplc...) font tárgyak készítésére. Készítsenek minél több különböző tárgyat, többféle mintával! A készítés módját lefényképezzük, az egyes tárgyak és szerszámok nevét feljegyezzük.
A legszebb tárgyakat megvásároljuk a Pável Ágoston Múzeum számára és azokból kiállítást rendezünk a múzeum alapításának 15. évfordulóján.
A pályázat határideje: 1998. április 1.
Porabje, 12. februara 1998
»Pred kratkim me je poklical urednik televizijskega uredništva iz Budimpešte, ki pripravlja kviz o manjšinah, ter mi je po kratki predstavitvi začel prebirati verze predzadnje kitice Prešernove Zdravljice, seveda v madžarskem prevodu. Nakar me je vprašal, ali je res to besedilo slovenske himne. Ko sem mu odgovorila, da je, je nekaj časa globoko molčal, potem pa rekel, da to ne more biti res. »Kajne more biti res,« sem ga vprašala preplašeno. To - mi je odgovoril - da na koncu 20. stoletja živi v Evropi narod, ki si je za svojo nacionalno himno izbral pesem, ki govori o sreči in svobodi vseh narodov. Narod, ki ni sebičen, kajti večina nacionalnih himn govori le o usodi lastnega naroda ali prepeva slavo le-temu - je nadaljeval gospod, katerega imena si niti nisem zapomnila, nakar me je še
vprašal, ali sem tudi sama Slovenka. Bodite ponosni na to - je rekel, ko sem mu pritrdila, in odložil slušalko.
Ne more biti slučajno, da je dan kulture tako v Sloveniji kot na Madžarskem povezan s pesnikoma, ki sta napisala nacionalni himni. To je 8. februar, obletnica smrti Franceta Prešerna, verze njegove Zdravljice pojemo kot slovensko himno; in je 22. januar, dan, ko je Ferenc Kolcsey napisal pesem z naslovom Himnusz, prva kitica le-te je madžarska nacionalna himna 8. februar slovenski kulturni praznik, je pa seveda praznik vseh kulturnikov, ustvarjalcev na vseh področjih kulturnega udejstvovanja in nenazadnje praznik vseh Slovencev, naj živijo v matični državi ali v zamejstvu,»je povedala v uvodu Marijana Sukič, članica predsedstva Zveze Slovencev.
Glavno vlogo na proslavi v Monoštru so imeli tisti, ki so s svojim delom in ustvarjanjem prispevali k bogatemu programu ob slovenskem kulturnem prazniku.
To je bil v prvi vrsti Franček Mukič, avtor učbenika za slovenski jezik (Szloven nyelvkonyv), ki ga je v prvi vrsti namenil porabskim Slovencem. »To je moj delež, ki ga lahko prispevam k ohranitvi Slovencev na Madžarskem,« je povedal na pred-
stavitvi sam avtor. Učbenik je seveda ob Porabcih z narečno podlago namenjen tudi slovenskim izobražencem v deželi ob Rabi z določenim znanjem knjižne slovenščine in nenazadnje tudi pripadnikom večinskega naroda, ki se zadnje čase vse bolj zanimajo za slovenščino.
Drugi del prosldve je bil na-
menjen likovni govorici. Razstavo Vide Pfeifer Sajko je odprla Marija Kozar, ravnateljica muzeja v Monoštru. Navzoče je v imenu Svetovnega slovenskega kongresa pozdravila Jana Podobnik, glavna tajnica kongresa. Slikarka Vida Pfeifer-Sajko pripada dvema deželama, južni Nemčiji, kjer je zdaj že več
desetletij njen dom, ter Sloveniji, domovini njenega ranega odraščanja. »Že več kot sedem let ustvarjam nekakšne forme vive, česar se sprva niti nisem zavedala, vse dokler me ni na to opozorila znanka iz Ljubljane... Rada imam barve, nalagam jih večplastno, prav zato, da dobim nove prostorske razsežnosti...« Nedeljsko popoldne so zaključili člani gledališke družine Nindrik-indrik z veseloigro Gde je meja v režiji Milivoja Mikija Roša. Zgodba v po-rabskem narečju je navdušila gledalce. »Če bi me vprašali pred proslavo, kako dostojno proslaviti slovenski kulturni praznik, tudi sam ne bi imel boljšega predloga,« je povedal ob proslavi Ferenc Hajos, veleposlanik RS v Budimpešti. (Več o učbeniku, razstavi in premieri v naših naslednjih številkah.)
Predstavniki slovenske manjšine pri predsedniku Kučanu
Dan pred slovenskim kulturnim praznikom (7. februar) je predsednik Slovenije Milan Kučan ločeno sprejel predstavnike Slovencev iz Italije, Avstrije in Madžarske. Porabske Slovence so zastopali pred-
sednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnok, župan Gornjega Senika in predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš ter raziskovalna svetnica za Slovence na Madžarskem na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani dr. Katarina Munda Hirnok.
Predsednik Slovenske zveze je govoril predvsem o pomembnejših akcijah in prireditvah v letu 1998, ki so bistvenega pomena za ohranitev in razvoj Slovencev (npr.: dograditev Kulturno-informativnega centra, odprtje generalnega konzulata R Slovenije v Monoštru), obenem pa je izpostavil nerešena vprašanja, kot so: odprtje mejnega prehoda Verica-Čepinci in problemi slovenskega bogoslužja. Martin Ropoš je gospoda predsednika seznanil s problemi, ki so se pojavili pri zastopstvu narodnih skupnosti v parlamentu ob bližajočih se skupščinskih volitvah. Katarina Munda Hirnok je prikazala raziskovalno dejavnost Inštituta za narodnostna vprašanja s poudarkom na projektih, v katere so vključeni tudi porabski Slovenci.
V razpravi so prisotni poudarili, da so manjšine samostojen in avtonomen subjekt. Po besedah predsednika Kučana pa manjšine morajo za predstavljanje svojih potreb »najti obliko plodnega notranjega sodelovanja in tudi poenotenja.«	KMH
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.