Grmenje brez dežja
Jih ne bo več? Jih bo več kot doslej? Bomo dobili dodatno količino za odhod na dopust? To so biia vprašahja, ki so si jih Jugoslovani pogosto zastavlja-li, ko so govorili o bencinskih bonih. Na koncu se je izkazalo, da je bilo vse skupaj veliko grmenja, pa nič dežja, kajti vse je ostalo še naprej po starem: boni ostanejo v veljavi vsaj še tri mesece, lastniki avto-mobilov pa bodo imeli mesečno pravico za nakup 40 litrov bencina.
Uganka je torej vsaj začasno razvozlana. Ni pa prav nič znano, zakaj je prišlo vzadnjem mesecu dni do toliko različnih izjav o bencinskih bonih, ki so nedvomno begale državljane, še posebej tiste, ki so v preteklosti varčevali bone, da bi se poleti lahko.od-peljali na dopust. Najodgovornejši funkcionarji bi, vsaj tako bi pričakovali, že morali vedeti, kakšna je založenost jugoslovanskega trga z nafto in naftnimi derivati, koliko smo zbrali deviz za njen nakup in na kakšne količine nafte lahko računamo do konca leta. A zdi se, da le ni tako, čeprav bi vsak osnovnošolec s preprostim deijenjem znal izračunati, koliko bencina lahko porabijo avtomobilisti. No, računati menda znajo tudi uradniki, zaposleni vzvezni administraciji, zato je precej bolj verjetno, da stvar le ni tako pre-prosta in da ne vemo natančno, koliko natte bomo lahko uvozili, ker niso zagotovljena potrebna de-" vizna sredstva.
Predsednik slovenskega izvršnega sveta Janez Zemljarič je namreč sredi maja predsednikom ob-činskih izvršnih svetov povedal, da vse republike ne izločajo toliko deviz za nakup nafte. kot je dogovorje-no. Slovenski bančniki pa celo trdijo, da nikakor ne morejo dobiti podatka, koliko deviz se od 17-odstot-nega deleža od deviznega priliva, ki ga morajo repu-blike prispevati za nakup nafte, sploh nateče v to blagajno.
Zvezni sekretar za tržišče in splošne gospodarske zadeve Luka Reljič je v zvezni skupščini rekel: »Skrajni čas je, da probleme začnemo reševati z večjo proizvodnjo, z večjim izvozom in deviznim pri-livom ter manjšim odlivom deviz. Če ne bomo tako ukrepali, se bo uveljavila težnja po odpravljanju po-manjkanja z administrativnimi ukrepi z vsemi posle-dicami, ki iz tega izvirajo.«
Dobro je namreč znano, da z delitvijo prav ničesar ne pridobimo, temveč lahko več razdelimo le, če več proizvedemo, oziroma več uvozimo — kar pa je možno le ob večjem izvozu.