J. E. Bogomil:   
           Črevljarjev sin.
Le poglejte ga, Jožka!                                  
Črevljarjev sin je. Zato ima pa vedno raztrgane črevlje.
Do lani ni bilo to še nič httdega. Okrog doma je lahko skakal tudi bos. Če ga je zeblo, je skočil za peč, pa se je pogrel. Ko se je pa pogrel, je spet skočil ven, pa spet na peč...
Prišla so pa leta, ko je moral Jožek v šolo. Drugi so bili lepo obuti. Jožek pa z raztrgano obutvijo.
Brž so vpili za njim poredni tovariši: »Lejte ga! Oče črevljar, fant pa v takih črevljih!«
Prišla je mokrota in je silila v obuvalo: tudi mraz je silil do nog. kjer je mogel.
Jožkov oče je bil črevljar. Pa dober črevljar. Doma je imel dovolj dela. pa je hodil še po hišah. In tako se je zgodilo, kakor se zmeraj godi: krojačevi otroci imajo raztrgano obleko, črevljarjevim otrokom gleda palec iz črevlja in kovačev konj je najslabše podkovan.
Ko je pokazal Jožck očetu svoje črevlje, je dobil odgovor: »Koliko boš pa plačal?«
»Hm!«                                              ...
»No, koliko? Reci!«
»Saj nič nimam.«
»Za tak denar pa jaz ne delam.«
»Kaj bodc pa v šoli rekli?«
»Kar hočejo. — Sam jib. zašij!«
103
xKo pa De znamlc
»Čakaj! K meni sedi!«
Jožek se je vsedel, in oče mu je pokazal, kako se črevlji krpajo. Potem je Jožek poskusil. Počasi je šlo. Nekaterikrat je bilo vse narobe. Dobro je bilo samo to, da je iinel za poskušnjo tak črevelj, ki je bil že popolnoma doslužil. Za vajo je bil dober.
Polagoma se je pa Jožek le privadil. Zakrpal si je vse črevlje. Za kos kruha pa celo svojim tovarišem. Zdaj je pa on kazal za drugimi, če so imeli raztrgane črevlje. Tudi s peči in na peč mu ni bilo treba več tolikrat skakati. Če je pa po šolskih stopnicah in veži pokalo, so vsi vedeli: »Jožek je; spet ima nanovo podšite in podkovane črevlje!«
Od takrat pa črevljarjev sin ni več nosil raztrganih črevljev.
104