151. številka, Ljubljana, sredo 5. julija. IX. leta, 1876. SLOVENSKI NAROD Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po polti preieman za avstro-ogerske dežele za celo leto 16 gld., za pol leta 8 gld.,. ra četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na. dom se računa 10 kr. za meBec, 30 kr. za četrt leta. — Za tnje dežele toliko več, kolikor požtnina iznaša. — Za gospode nčitelje na ljudskih šolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prej eni an za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje do cetiristopne petit-vrste ti kr., če se oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj Be izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmasovej hiši št. 25—26 poleg gledališča v „zvezdi". Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši. P. n. svojim bralcem! Veliki dogodki, kateri se razvijajo pred nami in ki vedno bolj zanimajo vsacega izobraženega Slovenca, delajo tudi časopise po-trebnejše in zanimivejše. Zatorej smo pri svo-iej administraciji uredili tako, da se „Slovenski Narod" more od vsacega dneva začenši naročiti. Ker smo se v Belgrad obrnili in bodemo dobivali direktno od tam telegra-fična poročila o vseh važnih dogodkih in poleg tega posnemali iz jugoslovanskih virov, ker je „Slovenski Narod" jedini časnik v našem jeziku, ki izhaja vsak dan (kajti vložili smo uže pri vladi naznanilo, da bodemo tudi v ponedeljek in ob dnevih po praznikih izdajali list kadar bodo posebno važne novice) — naj ga naši prijatelji razširjajo zlasti tudi v onih slovenskih krogih, kjer še vedno vlada nekov predsodek proti njemu. Nam se bodo stroški zmnožili, želja po pomno-žitvi naročnikov je torej naravna. Vsak prijatelj lista, ki želi njegovo zboljšanje naj skrbi za njegovo razširjenje. Ko bi bil. slovenski dnevnik tako razširjen, kakor bi lahko bil, mogel bi specialnega svojega dopisnika na bojišče poslati. Jugoslovansko bojišča. Is Dclffrttfltt 4. julija. [Izv. telegram „Slovenskemu Narodu."] Po ostrem boji, ki je tri ure trajal, osvojil in vzel je general 0« majev turški logor pri Kabine j glavi blizu Niša. Turki so pustili vse, pa tudi kanone i u pobegnili. (Vrnajev hvali srbsko vojsko. Poljica, slovanska republika. (Spisal Lovro ErŽon.) Poljica v Dalmaciji je ozemlje z 12 srenjami, obsega okolo 40 milij in so poteza od Solina do Cetine in od prekopa Bračkega do Dugopolja. Poljica nij ravna, kakor bi se po imenu sodilo in šteje nad G000 prebivalcev, kateri so najdelavnejši in štedljivejši ljudje. Od začetka jednajstega stoletja do devetnajstega je bila Poljica ljudovlada. Nastala je zadružnim načinom. Trije bratje iz bosenske rodovine kneza Miroslava zapuste radi notranjih nemirov deželo, pridejo črez reko Četi no in razdele deželo ob znožji gore Mosora v Dalmaciji. Bosensko plemstvo je obsegalo okolo 100 družin; najimenitnejši so bili Stazići. Sinumiri, Gjovanušići, sedaj Giovanizio v Spljotu in Juričiei, sedaj Giuriceo v Novem gradu pri Trogiru. Potem pridejo ogerski pleinenitniki v deželo in druga stranka je tli, pa zato nobene Mm llelffraitlti 4. julija. [Izv. telegram .Slovenskemu Narodu."J Ranko Alimpič bombardira utrjeno mesto Beline v Bosni, kateri se ima vsak čas Srbom udati. Kakor je razvidno iz našega prvega telegrama iz Belgrada, katerega dobivamo od popolno zanesljivega in resnega moža, rojaka dolgo uže v Srbiji bivajočega in z odločilnimi krogi občujo-čega, dobili so Srbi prvo zmago. Slavno so vzeli pod poveljstvom Rusa Će majeva, ki ima glavno srbsko vojsko pod svojo komando, Babino glavo pri Nišu, kjer je zrno turške vojske. Babina glava je najbrž utvrjena gora pred utrjenim Nisem. Bitva je le tri ure trajala, kar kaže, da bo turški vojaki slabi in nevstrajni bili. Pustili so celo kanone. Ta dobljena prva bitka bode Srbe jako ohrabrila. Tu so se tako rekoč na ogenj in smodnik privadili in pogum dobili. Iz Vidina pak ima BWiener Zeitung" od 2. julija, torej od dneva predno se je glavna akcija začela, gotovo iz turškega kalnega vira novost, da bo Turki vzeli srbske šance pri Zaj'aru, kjer bi bili Srbi 2000 mož izgubili. Temu turškemu telegramu nihče ne veruje. Zlasti vojaški krogi se smejejo. Srbi tu niti velike vojske ne maj o. Kje bode precej 2000 mož izgube? Sicer je pa naš konzul v Vidinu nek turkoljub, ki barvano vidi. Celo strategi kar najgršega nemškega lista, ki Turčijo zagovarja, „N. Fr. Pr." pravi v nedeljskem članku, da tu na strani, kjer je Vidin, nij glavno srbsko bojišče, ker tukaj velike gore Srbijo branijo. Glavno bojišče je pri Nišu in na bosenskej meji. Tu pa je Sr- razprtije. Ogerski plemeni t niki so se Didiči imenovali. Pri padu benečauske republike je bilo le še 5 rodovin z različnimi linijami: Pa-vići, Geronrići, Parići, Novakovići in Sinovčići; Marjanovići so naselijo leta 1570 v Spljetu, Golici Antonoviči in Praničijevići zarad razprtij z bosenskim plemstvom, pa v Omiši. — Benetke dajo tem izseljencem patrieijsk naslov in je dopuste k vsem uradom. Bošnjaki in Ogri v Poljici se zbirajo na deželnem zboru in dajejo sebi in ljudstvu postavo. Vsako leto svetega Jurja dno so snidejo na travniku pod Gradcem na znožji Mosorskem, spremljajo je žlabniki in dvanajst knezov dvanajstih srenj. Mož v krasnoj obleki vstane — veliki knez. Veliki knez nosi ječermo iz višnjevkastega suknja zlatimi žnorami in srebrnimi gumbami, svilen pas, ogerske hlače, na strani sabljo, čruo-suknjen plašč, na glavi črno-žametast kalpak s peresom; kalpak odvzame, zalivali so za zaupanje in so hvali, da je zaupanje opravičil: jedno leto je Poljico vladal: sedaj vzame ključe od omarice, v ka-terej se hranijo privilegije in postave ljudo- bija srečno operirati začela. Bog, „pravedni otec vsem narodom," pomagaj še dalje. Iz Cetinja se 2. t. m. brzojavlja: De-nes zjutraj je bila v kneževoj prestolnici služba božja. Pred mnogoštevilnim narodom se je brala proklamacija, v katerej se je Crnogorcem naznanilo, da se je Turčiji vojska napovedal«. Po tem pročitan j i se je čulo veliko navdušenje. Pol ure pozneje je pozdravil knez na konji z zastavo v roci armado rekoč: „Bodi pozdravljena, vojska 1 Mi idemo v imenu boga. Barjaktar vzemi ta vojni barjak" (zastavo). Potem je odmarširala armada s knezom na čelu: spremljevana z burnimi živio-klici proti Hercegovini. V Belgradu v kneževom konaku ali gradu pripravlja sto in dvajset gospa in gospodičin neprenehoma šarpijo in obvezovalne pripravo za ranjence. Ruski general Fadejev doide sto-prav 15. t. m. v Belgrad. — Tri tisoč mož,, kateri so vojaščine oprošteni, hiteli so vser jedno v Deligrad, da se uvrste v vojsko. Iz L oz niče se poroča 1. t. m.: Armada na Drini je odmarširala naprej proti Turškej. Serajevo Turki utrjujejo in zašancujejo, kolikor morejo. Mej Nisem in Sonjo je buknil na mnozih krajih vstanek. Politična pisma. v. Uže od dobe Petra Velicega vse do najnovejših časov si rešenja orijentanlega pitanja brez Rusije nikdo - misliti nij upal.. Še le Kuranda in vaš „stari naročnik", ki pod na-naslovom „Rusija in Jugoslovanstvo" v mojem prvem odstavku članka „Politična pisma . . ._... . - ------- — t-a vladine. Kancelarju jih izročajoč, prosi ga naj dragocene listine prešteje. Kancelar tega ne stori in da ključe velicemu knezu nazaj, kateri jih izroči vikarju Poljičkih cerkva. V drugič izpregovori knez prosi odpuščanja, če se je motil in krivico storil, trde. da se nij zgodilo iz hudovoljnosti, ampak samo iz človeške slabosti in ponudi povračilo. Vikar odgovarja, graja in hvali, predlaga iu se zahvaljuj©. Skupščina se loči na dva dela. Bošnjaci ostanejo, Ogri gredo. Ogri imajo generalnega kapitana in dva prokuratorja voliti, Bošnjaci dva druga in velicega kneza. Glasovi se štejejo; čo je na obeh straneh jednako glasov, odloči glas vikarjev. Ogri pošljejo jednega iz svoje sredo vprašat, iz katerega plemstva so Bošnjaci iz-vulili velicega kneza. Pristar, najstarejši knez bosenskega komicija, prinese ogerskomu ime i/voljenčevo in ob jednom prošnjo, naj se volitev potrdi. Ogri in Bošnjaci se z nova zje-diiiiju iu skupno izroče pristavu arldv, in ta nese, spremljan od vikarja, arkiv novemu ve-licemu knezu. Poljičani so bili prostaki in kmetje. I." najdeni las razcepuje,— nepristojno nahajata, da se Rusija v sedašnjej slovansko-tur-Ški razpor vtika. „Ker je Rusija mogočna država, naj bi bila lepo tiha ostala in besede ne zinila o slovanskem vstanku na Turškem", in to zato — da bi se preblaga, nedolžna Anglija in drugi protivniki Slovanstva ne prestrašili !*) Kaj tacega zagovavarjati, je le Kurau-dovim učencem dano in pa takim diplomatom, kakor so v avstro-ogerskih delegacijah. Vse-slovanska ideja je vašemu „staromu naročniku" gola fantazija, in s takimi fantazijami pametnim ljudem nij pristojno pečati se. Za božjo voljo, kaj se „pametnim ljudem* pred dvajsetimi leti v Ljubljani nij nepristojno zdelo! Ali pred dvajsetimi leti v s ei tal i j a n-ska in vsenemška ideja nijste bili tudi smešni? Ali je o tem pametno govoriti, kar je uže zvršenoV Ali ideje za rešenje političnih pitanj v bodočnosti nomajo nobene važnosti? Ali veliko-srbska država dandenes nij tudi le še ideja? Jaz se drznem trditi, da slovanska ideja dandenes nij le samo lepa, ampak uže tudi tako politično važna, da jo diplomacija več ali menj posredno in neposredno v svoje proračune stavi. Posebno tisti, ki imajo uzrok Slovanstva bati se, to idejo naj bolj od praktične strani presojujejo. Ideja je le tako dolgo samo lepa — če je sploh lepa, — dokler samo tiste zanima, ki so v njo zaljubljeni; kadar pa take korenike požene, da vse kroge, ki jej po naravi pripadajo, v svoj kolobar potegne; kadar celo protivnike primora, da o njem vplivu računati začenjajo, tedaj nij več samo lepa, ampak tudi važna In to je dandenes slovanska ideja. Mej protivnike njene štejem vso evropsko diplomacijo, ne izključcvaje nekaj ruskih diplomatov in posebno tistih, ki carju Aleksandru ustreči hočejo. Za po naravi slovanskej ideji pripadajoče kroge pa razmatram slovanske, če prav hudo razcepljene narode, in iz mej teh v prvej vrsti veliki ruski narod. Do se-dajšnjega slovanskega vstanka na Turškem — tako ta vstanek na Ruskem imenujejo — so se privrženci slovanske ideje v Rusiji lehko šteli, zdaj pa se ne dajo več šteti; mahoma je ta ideja polastila se, rekel bi ce- *; Tako baš menda nij minil nas dopisnik on je očital, da nij, kar bi on kot Slovan želol. Ur. lega no rod a, in to brez globocega premišljevanja uzrokov in povodov. In to je ravno skrivna moč velikih idej. liže pred pol letom je ta ideja s tako močjo na Ruskem javila se, da je ruska vlada primorana bila v znanem članku „Praviteljstvenega Vestnika" objaviti, da „zvezi z druzimi državami svojih simpatij do turških Slovanov nij požrtvovala". Zdaj smo pa uže za velik korak naprej. Pripoveduje se in zdi se mi tudi verjetno, da car Aleksander nij upal si v Rusijo vrniti se, brez da kaj zdatnega stori za turške Slovane. In kaj pomeni to? To pomeni, da je' slovanska ideja uže jeden del svojih naj krutejših protivnikov primorala, nehote pospe--šavati jo. Rusija nij hotela, kakor veliki Kuranda trdi, v orijentalno pitanje splaziti se, ampak skrivna moč slovanske ideje je rusko diplomacijo prisilila, za slovanski vstanek na Turškem zanimati se. In ker je ravno toliko storiti hotela, kolikor je nehote morala, si je prizadevala v zvezi z Avstrijo in Nemčijo, di-plomatičnim potem kako zboljšanje stanja kristijanov na Turškem doseči; da se sicer v takej zvezi mnogo nij dalo storiti, to je očevidno. Če bi carigradske prekucije ne bile nastale in če bi Anglija ne bila mahoma v akcijo stopila, bilo bi se do vojne mej Srbijo in Turčijo — čeravno je na koncu koncev ta vojna neogibljiva bila — morebiti še nekoliko mesecev vleklo, posebno, če bi bila Turčija zahteve berlinskega memoranda primila, čeravno bi jih izpolniti nikdar ne bila mogla, Carigradske prekucije in pristopljenje Anglije v akcijo v korist Turčije so položaj na enkrat preinačile. Tad sultana Abdul-Aziza je bil tresk, ki je politično nebo očistil. Pokazal je Rusiji lažnjivost njenih zaveznikov, pokazal jej sovraštvo Evrope do Slovanstva. Nobeden več nij bil pri volji, Rusije pri nje-! nem diplomatičnem delovanji v korist turških Slovanov podpirati. Magjarska diplomacija je1 bila, vsaj deloma, v zvezi z Anglrjo in novo turško vlado. Francoska in Italija ste omahovali in celo Nemčija se je začela vstavljati. Prišel je bil za rusko diplomacijo trenotek, odločno postopati. Car Aleksander je svojemu carskemu strijcu postavil svoj „aut, aut". „Ali Nemčija ostane moja zaveznica ali jaz položim svojo krono in grem v pokoj!" To je izdalo Rusije pod takim vladarjem, kakor je carjevič-naslednik, se Nemčija boji. Bismark je popustil svoje muhe in zaveza mej Rusijo in Nemčijo je zdaj bolj trdna, nego je bila poprej. Kar se Avstrije tiče, je na videz ostala T zvezi, čeravno le na videz in brez vpliva, pa le zato, ker ne vedo, kam. Z Anglijo in Turčijo v očitno zvezo stopiti, si Andrassy ne upa. Diplomatične demonstracije so popuščene. Kneza srbski in črnogorski sta dobila dovoljenje od Rusije, Turčiji vojno napovedati. Rusija jima je poslala denarja, orožja in oficirjev, ob jednem pa jima je poročila, da naj se nakloni sreča vojniška, kamor se hoče, neodvisnost Srbije in Črnogore je garantirana za vse slučaje. Tako denes stvari stoje. Srbija in Črna-gora nijste s Čakanjem nič zamudili. Pred jednim letom Srbija ne bi bila mogla tretjine tega oborožanih vojakov v boj poslati, kakor jih ima sedaj, in kar se organizacije srbske vojske tiče, je tudi še le zdaj dovršena, vstanek pa se je mej tem časom razširil črez Bosnijo in Bulgarijo, vsled zmage hercegovskih vstašev nad turško vojsko so povzdignile zaupanje v lastno moč. Turčija je ravno v nasprotnem položaji v tem oziru. Sedajšnja turška vojska je le ostanek tiste, kojo je organiziral pred dvema leti IIusein-Avni, ko je bil veliki vezir. Kar je ta energični človek odpravljen, je vojska zopet začela zanemarjati se in slabela je vedno bolj. Če bi bila Srbija pred jednim letom očitno vojno Turčiji napovedala, bila bi ta za vojno pri starih upnikih na Angleškem in Francoskem uže še dovoljno denarne pomoči našla; zapadni kapitalisti bi jo bili podpirali, uže zato, da bi turške obligacije spasili. Še le potem, ko Be je Turčija nezmožno skazala, hercegovski vstanek zadušiti, so zapadni kapitalisti svoje mošnje bolj trdo zavezali in celo ko je — pravijo po Ignatijevim nasvetu — Abdul-Aziz plačevanje obrestij od državnih obligacij ustavil, nikdo za Turke več denarja imel nij. Res, zdaj Anglija pomaga, pa to, kar se je v jednem letu zamudilo, ne da se v jednem mesecu popraviti. In tako se more reči, da Srbija, Črna gora in vstaši so sedaj na boljem, a Turčija na slabšem, in ne, kakor vaš moj protivnik trdi. Tudi to nij res, kar vaš dopisnik pravi, da je Angliji tako kmetje so obdelovali polja plemenitnikov s svojimi družinami, odrajtovali tem danjbe, odvisni po vse od svojih gospodov in se nijso smeli brez njihovega privoljenja ne iz vasi oddaljiti, ne se odkupiti. Ako se je spodenemu kmetu posrečilo, le jedno noč pri drugem gospodarju prenočiti, ne da bi ga bil gospod nazaj terjal, je gospod izgubil pravico do kmeta. Kdor je s svojo spretnostjo življenje zaslužil, je bil prost in je nosil nedotakljivo orožje, kakor plemenitnik. Postave Poljičke so bile jako ostre. Tatove so kamenjali, cestne roparje so obglavljali, njihove hiše podirali, oblačila in imovino njihovim sorodnikom dajali. Deželno izdajstvo z besedo in dejanjem so kaznovali s smrtjo; ravno tako prešestovanje, in kdor je deklico uplenil, temu in njegovim pomagalcem so premoženje vzeli. Dvanajst knezov je sodilo v svojih vaseh v prvej instanci, in so bili porok s svojo osobo in premoženjem za točno izpolnjevanje deželnih postav. Veliki knez je sodil s svojo stolico v zadnjej instanci, razsojeval je v kriminalnih slučajih o življenji in smrti. Njegova čast je bila po poznejih določbah dosmrtna. Vikar je bil prvi duhovnik; duhovščina v Poljici tako številna, da je vsaka družina jed-nega, večkrat tudi več duhovnov imela. Po obleki so se duhovni malo od druzih razločevali in po maši, katero so brali v slovanskem jeziku iz glagolitskih cerkvenih knjig, prijemali so kakor drugi za sekiro in drevo. Omiko so dobivali na stroške dotičnih družin v Pričkem semenišči pri Omišu, katero so potem z Zadarskim zjedinili. Tem duhovnom je pripisati, da so se v Poljici bolj z vrtorejo in sadjerejo pečali, kakor drugod po Dalmaciji. Tako se je upravljala Poljička ljudovlada dokler ne pridejo ogerski kralji. Primat preide na ogerske plemiče, iz mej katerih dva kot bana vladata. Dve sto let potem se podvrže Poljica s Spljetskim posredovanjem Benetkam in velike kneze so volili 39 let pozneje iz plemenitih spljetskih rodovin. — Potem so hoteli Ogra za velicega kneza voliti pa jim je izpodletelo. Država odraste svojim šegam, kakor človek svojim igram. Poljica se je morala izpremeniti. Zlogovala je Mabc" majhenih ljudo-vlad. Če se je časih k polumesecu nagnila nij bila njena krivda. Benečki lev je bil predaleč, da bi jo bil varoval s svojimi perutmi pred pogubljivo lučjo, svetečo v najnevarnojšej bližini. Zmagovala je hrabro na strani Benetk zoper Turka; imela je veliko junakov; jugoslovanski pesnik Kačić jih opeva v treh pesnih. Najslavnejši je Marko Sinovčić iz Dubrave. Vojskoval se je na Nemškem in na Kandiji; ujet, ubežal zopet v Kandijo. Turki so obljubili za njegovo glavo 10.000 realov; pa nobeden Turek ne prinese glave. Benečani postavijo Marka za barona Novačkega v Istri, in cesar Leopold za generala hrvatskega ko nji št va. Poljica se je podvrgla 2. februarja 1444 Benetkam. Jurija Sinovčiča je sultan kot velicega kneza potrdil in vojvodo imenoval; tudi mu lehko zaveznikov proti Rusiji dobiti. Prosim, kje so ti zavezniki? Jedina Španija, in nobeden drugi. Pač pa je verjetno, da si Rusija za Anglijo jako nevarnega zaveznika dobi. Govori se, da severna Amerika namerava Bvoje vojne ladije v Sredozemno morje poslati, da se — z ruskimi združijo. Tudi Nemčija neki jnisli svojo floto z rusko združiti. Take nasledke imajo ideje. Politični razgled. JVotrtaiiJ«* d V Ljubljani 4. julija. Iz naše ar marte, poroča zadnja „Trie-•ster Zeitung": Vsled ukaza c. kr. vojnega ministerstva so vsi oficirji stoječe avstrijske armade, kakor tudi rezerve in domobranstva poklicani naj svoja vojuo oboroževanja popolno pripravljeno imajo. Razen potrebnega za ad-justiranje pripraviti morajo tudi jarmen, v katerem bode tičal Gasserjov armadni revolver .v rudečo usnjatib nožnicah z municijo 40 pa tronov; nadalje torbo H črno lakiranega usnja, katera ima služiti za sprejemanje depeš, risanj itd. s pripravami za risanje, potem vojno steklenico in malim tornistrom iz črnega usnja, katero morajo nositi tako kakor vsi podčastniki in sploh vsi možje, in slednjič vojno skri-nico, katere dolgost ne sme presegati črez 75 •centimetrov, na njej mora biti vpisano ime lastnika in vojni oddel, v slučaji mobiliziranja pak tudi brigada in divizija. Vsi častniki od stotnikov, nadalje vsi adjutantje ter general štabu oddeljani častniki morajo tudi imeti vojne daljevide in sicer take, kateri 60 predpisani generalnim višjim častnikom. Nadalje je došel ukaz, da morajo imeti vse rezervine kompanije tehničnih oddelov namreč 26 na številu, ravno toliko mož pri kompa-nijab kakor vojne kompanije onih oddelkov. Veliki projektirani manever konjikov pri Neu-siedl in VVaitzen odpade popolnem in odpošlje se 18 eskadronov kot pomnoženje mejnih straž v Weisskirchen, Zemun in Mitrovice in to uže denes, in ravno tako tudi 11 bataljonov pešcev. V petek je bilo skleneno pri domobranskemu višjemu poveljništvu v sporazumu z mini-sterstvom domobranstva in cesarsko vojaško kancelijo, ne kakor so dosedaj mislili dodati v slučaji mobiliziranja, domobrance v bataljonih brigadam stalne vojske, temuČ v polke formirati jih, in iz njih samostojne armadne divizije snovati. Vsi poročniki aktivne in neaktivne vojske, kateri dalje služijo kot dve leti avanzirali bodo za nadporočnike in vsi nadporočniki leta 1871. za stotnike druzega razreda. Dunajska posadka obstala bode iz osem bataljonov moravskih in čeških, kakor tudi iz 5. (Krem- skega) domobranskega strelnega bataljona, razen 49. brigade. Viltanjo (lr>.ave. V Sihi/i je proglašeno izjemno ali ob-sadno stanje, kakor je to navada v vsakej vo-jujočej državi. Vojno navdušenje po vsej deželi je veliko. St-hskn proklamacija, katero smo zadnjič v izvodu prinesli, imamo zdaj v nemškem prevodu celo pred sobo j. Mi iz nje več prinesemo, kadar nam doide srbski original. Pristavljamo denes le, da knez opominja Srbe, naj varujejo avstrijske meje, ker ima Avstrija-Ogerska pravico na srbsko hvaležnost, ker je pribeglim bila gostoljubna. Tej poštonej besedi se turški Nemci in Magjari surovo posmehujejo. Ittft fr.ikt bode, kakor poroča telegram 75.000 vojakov postavila na noge, kateri bodo v orijentu v akcijo stopili, če se bode treba zdelo Angležem. S samo 75.000 sebičnimi kramarji s Temze ne bodo dosti opravili. Dopisi. |X Il4*l£l*kl4li» 1. jul. [IZV. dop. I Denes ob 4. zjutraj odšel je knez v Deli-grad k vojski. Iz konaka odšel je najprej v cerkev na „blagodarenije", iz cerkve šel je peš s kneginjo pod ramo, kjer ga je mnogo sveta in jeden bataljon uparadene vojske čakalo Ko jo knez došel do zastave tega bataljona, ostavil se je, in izgovoril s čvrstim glasom sledeče besede: „Vojnici! Ja kao prvi vojnik stavljam se na čelo vojske i polazim u boj, da branim otačbinu od opšteg neprijatelja, da odgovorim mome pozivu i imena moga koga nosim. Poveravam vam svoju ženu a vašu k negi nj u i moju prestonicu, da ju čuvate, z bogom, braćo!" Potem je vzel v roke zastavo, je poljubil in jo potem zopet dal borjaktaru rekoč: „Vojnice! Uzmi ovu zastavu i brani ju do poslednje kapi krvi!'' Gromoviti živio in slava-klici zadonili so na ta govor kneza. Ginljivo je bilo, ko je knez počel s ovo jemati. Naša mlada i lepa kneginja bila je jako bleda in izredno resna, in ko jo je knez objel iu poljubil in rekel jej ,,S bogom" so jej oči solzne postale. Videla je, da je istina, da mož ide v boj na život i smrt. Zanimivo I! je bilo pri tej priliki obnašanje konzulov. Avstrijski konzul nij došel, da spremlja kueza ; italijanski in angleški sta bolj od daleč gle-' dala, a ruski i u pruski konzul sta zmi- rom blizu kneza bila; in ko je otišel segli so si na najsrčniji način trikrat v roke. Po obnašanji konzulov more se zaključiti razpoloženje evropskih sil proti Srbiji. Vsak čas očakujemo proklamacijo. Tiskana je, a razdala se še le bode ko bo knez dospel k vojski. (Po telegramu nam je uže za včerajšnji list po izpisku došla Ur.) D. IK V i* o v <'IJ pri slovenskej Bistrici. 1. julija. I Izv. dop.) Slovenjo-bistriški okraj je mej "20 štajersko-slovenskimi okraji drugi v vrsti, kar se tiče visokosti davkarskih priklad. Prvi je konjiški, kjer morajo davkoplačevalci naredno davke 1)3l/j% deželnih, okrajnih in občinskih priklad plačati. Direktni davki konjiškega okraja znašajo namreč 48.814 gld., deželna priklada (88%) 18.541) gld., okrajna (30°/,,) 14.G44 gld., občinske priklade 12.524 goldinarjev. Precej za konjiškim pride naš slovenjo-bistriški okraj z 88'/,t •/• prikladnim. Vsi drugi okraji imajo manjše priklade od 85 °/0 do 71 °/0 (Ljutomer, Vransko i Laško). V našem okraji pa znaša okrajna priklada 13.127 gld. Od tega zneska se rabi za šole 8800 gld., ostalo pa za ceste. Misliti bi se sedaj moralo, da ima okraj vsaj toliko šol, kolikor je neobhodno potrebno ter da okrajni zastop skrbi, da so povsod, kjer se kaže potreba, okrajne ceste napeljane. Pa čudno, očetovska (?) skrb našega okrajnega zastopa obsega le daljne kraje in mali del Pohorja, a kjer se na zahodni strani stopi iz mesta na gornje=bistriški meji, tam poneha vsako delovanje okrajnega zastopa. Dve fari: finska in beučeselska sti brez šol. Otroci Unske fare imajo dve do štiri ure hoda do najbližje šole. Iz benčeselsko fare morajo otroci jedno do dve uri daleč v mesto v šolo hoditi, kjer jih zarad i pomanjkanja prostora še radi ne sprejmo ne. Donašati moramo uže toliko let velike šolske priklade za okraj in deželo, šole pa kljubu i vsem obečanjem še do dandenes nijsmo dobili. Če okrajni šolski svet ničesar ne stori, bi vsaj i deželni šolski svet storil svoje dolžnosti. — Baš tako slaba je s cestami. Od mesta naprej i do gornje Bistrice, po benčeselskej in tinskoj fari pelje samo slaba, zvožena, na mnozih kra-; jih celo nevarna občinska cesta. In vendar gre po tej cesti gotovo štirikrat toliko vozov, kakor po okrajnej cesti iz Bistrice v Poličane je sultan dal veliko privilegij. Sinovčiča odstavijo in naslednik, Jurij Pavie stopi 1047 pod beneško varstvo. Pri začetku kandijske vojske so Poljičani prvi za orožje prijeli in Turke iz dežele zapodili. GOOO Turkov prestopi reko Žrnovico ; Poljičani najdejo samo pri bližnjih sosedih pomoč, od Benetk ne. Nabere se okoli 1000 mož, kateri se obrnejo v gore. Žene, otroci in starci najdejo v pečinah niozorskih in dinarskih varstvo pred Turki, kateri so vasi, polja in gozde razdejali in prebivalce, kateri nijso bežali, na kole natikali. Stepan Bobetič, vojvoda Jurij Kulišič in njegov sorodnik Petar Kulišič napadajo z izbrano četo 200 mož Turka, kjer le gre, ali ga izvablja v pečine v zasedo svojih sobojevnikov. Zmirom srčnejši po vspehih napadejo 27. marca 1049 Poljičani pod vodstvom svo jega velicega kneza Jurija Paviču Turke v ravnini premagajo jih in pode s tako silo, da je največ še ostalih Turkov smrt našlo v prepadu 200 črevljev globokem, pri vasi Zakučac, kjer planjava jenja. Z jednako srčnostjo so 2. julija 2G8G turško vojsko natepli. Še jedeukrut zabliska Poljica v svetovno zgodovino. Benetkam je Poljica dajala 3000 dalmatinskih lir ali 250 gld. a. v. vsako leto. Varstveni denar in 300 mož, fio je bilo vse, kar so Benetke od svoje majhene sestrske države terjale. Ti možje bi imeli, ako treba, bližnje tvrdnjave posesti in topove na nevoznih potih naprej spravljati. To padu benečanskem Avstrija nij imela časa v Dalmaciji starino rušiti. Tu pride Francija in ž njo novo. Tudi Poljičani so se bali nekaterih i/.brisajoćih peresnih potezljejev. Ko so Rusi decembra meseca 1800 otok Brać posedli, posrečilo so jim je, Poljičane zoper Francoze spuutati. Poljičani napadejo 0. junija majheno francosko krdelo, ko je marširala skozi neko poljičko vas in poskušajo brezvspešno 7. junija Francoze iz Stobreza zapoditi ter posedejo v noči od 7. na 8. junija militarično važno pozicijo ob cesti v Omiš. 10 do 12 ruskih bark izkrca pred ustjem reke Žrnovice okolo 400 vojakov. Ko pa Fran-cozje Poljičane 8. junija z večjo močjo napa- dejo iu jih po hrabrem boji v beg zapode, morajo se vrniti Uusi na svoje barke in Poljičane, kateri nijso mogli bežati, Francozom puste. Tri dni kaznujejo Francozi Poljico, hodijo od vasi do vasi in vse pokončajo, kar ne morejo soboj vzeti. Le petim vasem, katere se vstanka nijso udeležile, prizaneso in v te vasi so nesrečneži pribežali. Četrti dan pribiti maršal Marinont iz Zadra, in dovoli bežečim v svoja stanovanja se vraćati. Le veliki knez s sedmemi knezi, Z vojvodo, kancelarjem, vikarjem in štirimi druzimi glavnimi načelniki vstanka so imeli po ukazu iz glavnega kvartirja Gate od 13. junija ustreljeni biti, njihovo premoženje so konfiscirali in hiše velicega kneza Kovica v (Jati, kneza Marka Siziea v Ostarici iu kan celarja MaraŠevica so porušili. Potem je bila ta kneževina mej okraje spljotski, omiški in sinjski razdeljena. — Poljica je bila! Sedaj Poljičani nijso imeli ponosno pokazati belih kosti svojih pali h sovražnikov, kakor za Jurija Paviča pri Zakučcu. in ne manje, kakor po cestah v dravinskej dolini. S čem si je ta del okraja zaslužil, da se tako po mačehovsko z njim ravna? Za ceste po spodnjih okrajih izplača okrajni za-stop i i000 do 7000 gld. na leto, koji se vzamejo tudi iz našega žepa, mi pa ne peneza ne dobimo za ceste na našej strani; da celo cestarja moramo iz občinske kase plačati. Zares lepa ravnopravnost! Mogoče, da bode odslej boljše, ker so pri volitvah v okrajni zastop propali znani nemškutarje dravinske doline, ki so dozdaj v zastopu nadvladah. Novi okrajni zastop pa naj pomisli, da ima, kdor nosi bremena, tudi jeduake pravice z druzimi. Domače stvari. — (»Se jeden tragičen dogodek na sv. Petra in Pavla dan.) Iz Radne iz za Save na Dolenjskem se nam piše: Od več krajev dohajajo poročila, da je bil letos dan praznika sv. Petra in Pavla zelo nesrečen. Tudi naša Sava je zahtevala ta dan 3vojo žrtev in si izvolila v ta namen lepo 18letno gospodičino II. iz Rrežic, katera je zadnje dni pri svojih sorodnikih v nam nasproti ležečej Sevnici bivala. Nesrečnica se je sprehajala s svojo tovaršico okolu polu dne omenjenega dne pokraj Save na Štajerskem, kjer se letos imenitni hvaljeni most črez Savo stavi, zašla je tudi na most, katerega nekaj metrov uže dodelanega črez Savo proti Kranjske) sega. In ali jej bila osoda nemila, ali se je zgodilo po naklepu, da gospodičina pre blizu kraja pride in ko jo tovaršiča opomni, da naj se varuje, uže jej je spodletelo, držaja nobenega bilo nij, pade črez most in valovi se nad njo zagrnejo. Akopram je pomoč na klic tovaršice kmalu na mestu, a vendar uže prepozno. Izginila je ndada gospodičina in dozdaj ko to pišem, nij bilo je še moč najti, ker je voda velika in kalna. Žalost starišev o izgubi preljube, nadepolne hčere je nepopisljiva. Temveč graje zasluži pa g. S. kot voditelj zidanja mostu zarad velicega zanemarjenja, da ob dnevih, ko delo počiva, nikake ograjo pri mostu ne preskrbi. Ker je g. S. tudi državno pravilniki tunkcijonar, bilo bi vendar misliti, da so mu paragrafi kazenskega zakona znani, po katerih je tako zanemarjenje zoper varstvo življenja kazni vredno, — a mož vidi le pezdir v očeh bližnjega, brunja v lastnih očesih ne čuti. — (V Bled) je v nedeljo nadvojvoda Viktor prišel. — (V dolenjskih top lica h) je kakor ,,L. Ztg.u poroča, letos malo gostov. — (Nesreča.) V Permanih je 2. julija po polu dne neka nema sta rej a ženska črešnjo obirala; a sreča bila jej je nemila, pala raz drevesa, razbila si črepinjo in mrtva obležala. — (Strela ubila) je 21. pr. m. 57 let staro vdovo Marijo Zego iz Grahovega pri Logatcu, ko je ob viharnem vremenu na polji delala. — (Utonil.) Od Borovnice se nam piše: V Ponikvah pri Preserji je utonil na St. Petra in Pavla dan po polu dne ob 6. fant Brancelj, 17 let star, priden fant, ko se je šel kopat s svojim mlajšim bratom. Kakor je v vodo skočil nij si mogel več pomagati, najbrž prijet od krča. Torej tudi tu smo imeli utopljenca na dan sv. Petra in Pavla, in ne le vi v Ljubljani. — (V Borovnici) stepli so se v nedeljo v pozni noči fantini jeden vdobil je pet hudih ran z nožem tako da leži. Ranjenec in oni, kateri je znal tako izvrstno nož sukati sta obudva vojaka. Tudi pri nas se posnema italijanski običaj. Pač žalostno! — (V Trstu) razprli so se v nedeljo trije pekarski pomočniki zarad neke ure, katera je bila baje ukradena. Izid prepira bil je ta, da je jeden njih dobil nož v spodnji del života. Zločinca so prijeli policaji, njegova tovariša pa ga spremila. Ranjenec je držal roko na rani, da mu kri ne ateče a drugi s pestjo pridno mahal po zločincu. Dunajska borza 4. julija. (Izvirno telegrafidno porodilo.) Enotni drl. dolg v barko.'dh . 64 g!d 60 kr Enotni d; i. doig v ereLi u . 68 , 10 1860 U;t. poeojiie .... 108 , Akcije narodno btkske , . 834 . _ Kreditne akcije .... 138 „ 50 128 , 25 Napol......... C. k. cekini . . . . . , 10 , 16 G 02 Srebro 1U2 40 v Loterijiie »ročke. V Trstu 1. julija: 9. 80. 85. 11. 72. Circus Sidoli! » grofica Szapary, Mikbach iz Zagreba. — Steiner iz Dunaja. — VVeuko iz Trs » Pri Mloau: Mihaljavić Iz Siska. — VVilczek iz Varaždina. — dr. Mann iz Trsta. — Kastelic iz Divače. — Zuckerman iz Trsta. — Intini iz Gorenjskega. — Okom iz Notranjskega. Pri H«JI*1: Nuli ic Celja. — Rolinger iz Laškega trga. — Kosteletzky iz Gradca. — Friedman ii Dunaja. — Pairhuber i i Gradca. — Scbwarz iz Travnika. — pl. Mlikovaky iz Gradca. Pri bavarakeiu dvoru t Maver iz Mouakova. Jedina trgovina na Dunaji! katera jo ugodna za tako slabo čase, sklenila je cone blaga Se za 30°/0 znižali in ta je Kineskega srebra fahrikna /.aloga ll. Il4'tt«»llieliim & (o, IDu-n-SLj, K&mtiierstrasse 1-3=, -v "foatzssirj-u.. ■i Veljalo je na primer. sS . „ , preJ 0 zlic za kavo . gl. 3.50, 6 navadnih žlic . „ 7.50, 6 nožev za obed . „ 7.50, 6 vile „ , . „ 7.50, 1 vel. žlica za juho „ 5—, 1 „ „ „ mleko „ 3.—, 1 uiokaakletlica z žlico,, 6.-, Hi'daj gl 1.50 n 2.75 ■ ».7« h £.75 u 2.50 „ 1.SO „ a.— prej s odaj ti nožev, 6 vilic, 0 žlic G žlic za kavo I vseh 21 komadov v I elegantnem etuijn na i mesto gl, 24 samo i) pl 50 kr. 1 posodica za sladkor s pokrovom gl 6 m al. tas m sladkor „ 1 posodica za malo „ 3 korko s podobami „ 1 par svečnikov . „ l majolka z;i čaj . „ 1 posoda za olje i oset „ OpcuEO'vasJa vredno Z 6 desertnih nožev, ivseh 84 komadov v 6 „ vile, (elegantnem etniln žlic, l namesto gl, 4 —, 3.50, 3.—, 3.-, 6.-, gl, 1.90 r l'.«0 , 1.50 ki. «.»o gl. !».- h «■- H 5__ 6 poatavoev za nožej sami« gl, y.7.r>. n sij iioi * j-.u za čiSčenjo zlatnine, srebrnlno In kinelkega Srebra, Hkatljiea 26 kr., 6 škatljic gl. 1.20. Jako lepe tnso, majofke '/a kavo iti čaj, servico za čaj, stoja'ca za pogrnene mize, girandolo, posipalci za sad kor, ea.sice za jajca "in garniture sa jajca, posodice za tobotrebce, sponke za servjjeto itd. Itd. Na vzunaj ras* pošilja se točno i:; vestno proti poštnem povzetku. Na zabtevanje dopoiilja *>e tudi raslooeni cenik brezplačno. (142_7) Vabilo k pristopu! Osnovalo se je v nl>l j m»i ravnokar društvo in je pri deželnej Bodniji se protokoliralo pod imenom: 0~. K Hranilno in posojilno društvocc. Glavni namen društva je: a) Dobivati st denarna sredstva s6 svojim tovarštvenim kreditom; b) prejemati denar na obresti; c) dajati posojila. Vsakdo, kdor hoče društvonik postati, se more z