Pivska strast — gotova propast
 Mlad fant je  bil.    Vesele  oči,  rdeča lica   so pričala  o njegovem zdravju.   Dali so ga k mojstru v mestu, da bi se izueil mizar-Mojster  se pa  ni  brigal  za   fanta,  hodil  je  lahko  po  svojih                 stva.   Ob   delavnikih   se je  učil,   a nedelje  so  bile njegove.                  potih.  lskal je razvedrila in družb ter našel oboje pri tovariših na kegljišču.   Kar so priigrali, so zapili.   Priljubilo se je tudi njemu pivo, čigar okusa doma na vasi še poznal ni,
Postal je z leti samostojen mojster. Bil je spreten in priden. Lahko bi bil živel v blagostanju, a največ ,mu je vzelo vino, ki ga je zvabilo sleherno nedeljo, a često še tudi ob delavnikih v krčmo, kjer je zapravljal denar in božji čas. Doslej mu alkohol še ni dosti škodil; po prstih, nati-homa mu je hodil ob strani skušnjavec.
A sčasoma je začel zanemarjati ta mojster delo; pivska strast se je ugnezdila pri rajem. Pri delu je bil osoren in siten, le pri poliču se je razživil. Vino mu je bilo zdaj že preomledno, premalo močno, priljubilo se mu je žganje. To mu je bolj izdalo in niu prej omamilo duha. Zastonj ga je prosila žena, zastonj jokali še nepreskrbljeni otroci. Prepir se je udomačil pod njegbvo streho, on pa je odhajal z doma, kamorkoli se mu je zljubjlo. Bil ie v najlepši moški dobi, a zabuhel, pijanski v obraz, da se je zdel vsakomu star. Delal ni skoro nič vcč, trezen je bil le malokdaj. Ker ni mogel piti za zaslužek, je pil na upanje, in ker je irael čedno domačijo, mu je krčmar rad natakal, a zraven zapisoval klju-kaste številke na umazana hišna  vrata.
Otroci mojstrovi so odšli drug za drugim v svet; niso imeli obstanka doma, kjer je razgrajal dan na dan pijani oče, Žena ni več moža prosila in rotila; tiho je trpela in bolehala, dokler je ni položila bolezen v zgodnji grob.
Kmalu so pognali mojstra samega na cesto. Zatekel se je h krčmarfu, svojemu iskrenemu prijatelju, a ta ga je spodil iz hiše. Ni ga hoteJ po-znati, dasi je zapil mož pri njem vse, kar je spravil nekoč s trudom In pridnostjo skupaj, Revež nj, imei zdaj prostorčka, kamor bi legel zvečer k počitku. Klatil se je po skednjih in kozoloih, a čez dan je beračil. Vi-narje, ki jih je priprosii, je redno nosil v zakotno izbo k žganjarki,
Tu si je tešil težko vest, da je pozabil, kako je prišel v propast, Jezil se je na ves svet in na Boga, dasi ni vedel, zakaj. Ni maral priznati, da je sam kriv svoje nesreče.
Ljudje so se ogi&ali pijanega berača, ki ni pustil nikogar v miru. Mrzlega zimskega jutra so našli trdega na županovem podu. Tja je zlezel pijan zvečer.
Nihče ga ni spremil na zadnji poti, nihče potočil solze za njim. Po-zabljen je njegov grob tik pokopališkega zidu, pozabljen tudi on.
Da bi ne bH nikoli pozabljen nauk, ki poteka iz njegovega življenja!