Inscrati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. ee se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 ee se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav* ništvo (administracija) in ekspedicija na mestnem trgu h. štev, 9, H. nadstropje.
Tredništvo je na mestnem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
Po pošti prejeman veljil: Za celo leto	.	.	15	gl.	— kr.
Za pol leta	.	.	8	„	—
Za četrt leta	.	.	4	„	—
Za en mesec	.	.	1	„	40
T administraciji vcljii:
Za celo leto	.	.	13	gl.	—	kr.
Za pol leta	.	.	6	„	50	„
Za četrt leta	.	.	3	„	30	„
Za en mesec	.	.	1	„	10	„
Političen list n slmuti narod.
V Ljubljani na dom pošilja, velja 1 gl. več na leto.
m
afSir
Šolsko vprašanje na Švajcarskem.
Švajcarsko ljudstvo je zavrglo pred kadmi 8 meseci brezbožno šolsko postavo. A to radikalcev ni zbegalo, ampak le zmodrilo jih je, da sedaj postopajo le bolj prekanjeno. Šolsko postavo so zavrgli katoliki in verni protestantje, a veliko je takih, ki so sicer glasovali zoper to postavo, ker se jim vidi preveč centralistična, ki pa sicer ne marajo za versko šolo. No, sedaj pa hočejo radikalci le-te poslednje pridobiti z<!-se. Ker te postave niso mogli zveznemu parlamentu vriniti, hočejo to poskusiti v vsakem kantonu posebej, sedaj v tem sedaj v drugem okrožji, ker ta postava ima mnogo posameznih določeb.
Pred vsem so pa sedaj padli na zasebne šole in na prosta učiteljska semenišča. Schenk je naravnost hotel uničiti te zavode, a prehudo so se tukaj dotaknili zvezne vstave, zato so padli. Vendar posameznim kantonom je pa to lahko, da kljubujejo tem zavodom, ali njili stanje obtežujejo, kar le moči.
Katoliških in protestantovskih zasebnih šol je več na Švajcarskem, so pa tudi 4 prosta semenišča, katoliško v Zug, tri protestantovska v Schiers (Graubiinden), Oberstras (Ziirich) in Bern. Ti zavodi se vzdržujejo s prostovoijinimi doneski protestantov in katolikov brez državne podpore. Tisti pa, ki vzdržujejo te zavode, morajo plačati visoke davke za vzdrževanje državnih učiteljišč. Državna učiteljišča so osnovana povsod po politiškem radikalstvu. Duh, ki tam veje, se prikaže iz njih glasila, ki se zove švajcarska „Lehrer-Zeitung“, oznanil j e tam goli ateizem (brezbostvo) in leto za letom zasmehujejo katoliško cerkev in verne protestante.
Sad tacega učiteljskega izobraževanj a tudi prav žalostno dozoreva, pred vsem v tako hvaljeni kulturni državi Aargau, ki ima vzgledno semenišče v Wettingen. Ni je države na svetu, ki bi imela toliko kaznjencev izmed mladih učiteljev kakor ravno Aargau. V kaznilnici v Lenzburg sede taki „ izobraževalci ljudstva" zarad bankerota, sleparstva vsake vrste in posebno zarad zločinstev, kterih radi ne imenujemo.
Duh, ki prinaša tak sad, naj se mladim učiteljem vcepi, iz namena se ponavlja boj zoper privatna učiteljišča, tako ukazuje besnica. Prvi je napadal katoliške šole vzgojilni svetovalec Klein v Basel-u, ker je nasvetoval, naj se odpravi tamošnja katoliška šola. Stvar še ni razsojena. Napad je očiten, prav nič prikrit, mogoče pa, da bode nasvet vendar le sprejet, dasiravno namreč zmerna stranka v Basel-i napreduje, bode pa vendar javalne v večini, kedar pride nasvet Klein-ov na glasovanje.
Vlada v Soiothurnu je bila brž pripravljena nasledovati jo. Branila je namreč očetu, da bi bil pustil otroke podučevati v zasebni šoli, dasiravno je bil oče pripravljen, svoje otroke še posebno pustiti k izpraševanju. Taki napadi na osebno prostost starišev se vendar malokje gode v monarhičnih državah, kakor se to zgodi pri ijudoviadi v Soiothurnu.
Oglasili so se potem gojenci iz Solothurna, ki so katoliški učiteljski seminar v Zugu izvrstno dovršili, k izpraševanju, da bi dobili učiteljsko pravico v Soiothurnu. Zavrnili so jih kar naravnost, rekoč, da se v državnem semenišči v Soiothurnu dosti učiteljev izobrazi. — Tretji v zvezi je kanton Bern. Ljudstvo je tam sklenilo vstavo pregledati. Obe stranki, dosedanja vladna stranka in nadepoina ljudska stranka, se pripravljate za volitve v vstavni svet. Prva

je sprejela po nasvetu sedanjega ravnatelja ž vzgojo, Gobert-a, v svoj program: „Hočemo imeti edinstvo v državnih šolah, učeniki se imajo izobraziti le v državnih semeniščih." S tem je proglašen državni Šolski monopol in pokopana je svoboda pri učenji. Seveda je treba čakati, ali kanton Bern sprejme to načelo v svojo prihodnjo vstavo.
čudo, ako izostane Thurgav in ne pristopi ti zvezi. In tako pojde naprej, ker beznico (ložo) nje članovi in pridruženei, kterih je veliko več, kakor ljudstvo ve, in ki so v državnih službah, vsigdar zvesto ubogajo in poslušajo. Kdor pa še dvoji nad taktiko, ktere se hočejo poslužiti pri šolskem vprašanji, ta naj bere glasilo učiteljstva in njega pokroviteljev v visokih krogih, naj vzame v roko „Lehrer-Zeitung“, ta pove golo resnico, pa še včasih kaj več zblekne, kar nje patronom ni po volji.
„Lehrer Ztg." namreč kar naravnost pravi, država naj bi zatrla prosta semenišča, vladam v Aargavu, Thurgavu in v Bernu naravnost svetuje, naj ubogajo zgled Solothurna in naj ukažejo, da javno službo dobe le učitelji, ki so sprašani v državnih seminiščih. Tako se najlože ugonobe privatna učiteljišča. Kavno tako naj bi odpravili šolske sestre. Zvezni svet naj izda postavo: Letaki učitelji in učiteljice smejo umeščeni biti, ki so bili izobraženi na učiteljiščih, ktere priznava švajcarska zveza. Tako bi najprej prišli do smatra; ni dvomiti, da radikalna stranka dela na to. Le bati se je, da bi kaj ne dosegla, ker sedaj kos za kosom rešujejo šolsko postavo po svoje, a Schenk je hotel meseca novembra 1. 1. to doseči na en mah.
Ali ni to čudno! Vse kliče, vse govori o svobodi, zarad nje morajo nehati vse nekdanje pravice. Hribe predirajo, reke premostijo, da

Popotne črtice.
„Na Kras toraj! Morebiti skale gledat?" — Tako me nagovori prijatelj, ko vidi, da se pripravljam na pot.
Ne boj se, mu odgovorim, da bi se dolgočasil; vsaki kraj ima svoje posebnosti, svoje prijetnosti in neprijetnosti, svojo soinčno in senčno stran; tako tudi Kras. Sicer ne bom hodil po tužni Istri, tudi ne po posameznih, raztresenih vaseh, ampak šel bom naravnost v paradiž Krasa — v Tomaj. Ge bi tukaj tudi družili prijetnost ne bilo, dosti vabila za me je že to, da v tem paradižu biva drag in zvest mi prijatelj, kterega obiskati jo moj glavni namen.
V takih okoliščinah na vreme in lepo okolico človek toliko ne porajta, saj tudi v sobi na kratko odmerjeni čas hitro mino. če je pa še vreme lepo in okolica krasna, potem čutiš
skoraj rajsko veselje na strani blazega odkritosrčnega prijatelja.
Po prijetni vožnji izstopim v Sežani, vzamem enega pred kolodvorom stoječih voznikov ter se peljem naravnost v Tomaj. Voznik je bil jako zgovoren mož; le o teranu mi je pripovedoval; od njega sem zvedel, da najboljši rase v Tomaju in okolici, da ga pa letos skoraj nič pridelali ne bodo, ker je toča dvakrat vse potolkla. Imenoval mi je tudi celo vrsto posestnikov, ki terana veliko pridelujejo in še v zalogi imajo. Mož je gotovo vajen vinske kupce voditi k prodajalcem. Nisem ga motil v njegovi zgovornosti, ker bil sem zamišljen v krasno okolico.
Res, prav lepo leži Tomaj, oddaljen uro hodil od Sežane. Prijazno gledajo lične hišice izmed dreves, nastavljene ob hribu, kterega vrh kinča lepa cerkev. A bolj ko sem se paradižu Krasa približeval, bolj sem se čutil prevaranega. To naj se imenuje paradiž? Mrzla burja mi je pihala nasproti, hiše v resnici niso tako lepe, kakor se od daleč vidijo prijetne,
kamna je povsod na kupe, pota po vasi slaba in še inarsiktero pomanjkljivost bi zamogel navesti, ktera paradižu ne pristije, v kterem bi vse moralo popolnoma biti. Najbolj žalostno pa je bilo pogledati trto. Jagode so bile odbite ali vsaj ranjene in posušene; prav malo je bilo zdravih videti. Žalostno za ubožno ljudstvo in za — prijatelje pravega terana!
Memo šole grede zapazim lepi napis: Veri in omiki. Pozneje sem enaki napis tudi bral na šoli v Vipavi. Res, za šolo bolj primernega napisa si ne morem lahko misliti. Bola mora imeti verski značaj; na podlagi vere mora se omika širiti; na vero se mora omika operati. Omika in elegansa brez vere je lupina brez jedra. Bola naj bi značaje odredila, naj bi srca žlahtnila in s čednostmi kinčala, a to brez verskega poduka ni mogoče. Kakor nas vsakdanja skušnja uči, brezveren omikanec le na lastno korist gleda in obrača po vetru svoj plajšč. Omika sama na sebi tudi človeka nikdar od strast in hudobij ne odvračuje, ampak dela
bi se kupčija svobodno razvijala, le prostost posameznega človeka hočejo vkleniti v tako tesne spone, da bi še toliko svobode ne imel, da bi otroke po svoje vzgojeval in podučeval. — Državna šola ne more z nejavno tekmovati drugače, da se poslednja zatare! To je liberalna svoboda — na jeziku, v resnici pa najhujša sužnost, ki deva prepričanje pod zapoved.
Politični pregled.
V Ljubljani, 11. sept.
Avstrijske dežele.
Stoletnica rešen ja.; Dunaja se povsod vzlasti po Dunaji slovesno praznuje. V stolni cerkvi sv. Stefana se je obhajal spomin s tridnevnico, ki se je začela v petek popoludne. — Iz stolne cerkve je vihrala velikanska zastava z mestnimi barvami. — Y nedeljo ob 10 v grško - vzhodni cerkvi pri sv. Trojici slovesna služba božja z zahvalno pesmijo. V ponedeljek ob 10 pa je bila pri Sotih slovesna črna maša za grofa Starhemberga, župana Liebenberga in za vse, ki so se vdeležili hrabre brambe Dunaja 1. 1683. — Pri sv. maši je bil navzoč G.-M. baron Koller in več drugih vojaških častnikov, župan Uhl in več srenjskih svetovalcev. Na rakev Starhemberga so položili lavorov venec. — V Tulnu, kjer je kralj So-bieski prevzel poveljništvo, so pričeli obhajati spomin 8. t. m. Mesto je bilo z zastavami okinčano. Poljski odsek za to svečanost je podaril mestu sliko krakovskega slikarja Elije, ki predstavlja vhod kralja Sobieskega na Dunaj, župan Uhl je s hvaležnostjo prejel to sliko.
Ob istem času, ko stoletnico praznuje tudi Dima} s vrš en j e mestne posvetovalnice, kteri bodo slovesno sklepni kamen, kakor pravijo, vložili. Y ponedeljek ob 11 dopoldne v magistratni dvorani je mesto slovesno izročilo zlate častne verižice županu dr. J. N. Uhl-u in namestnikoma Pris-u in Steudl-u. Prvomestnik odseka A. E. Maresch je pozdravil župana in namestnika s toplimi besedami, ter je prosil, da bi sprejeli ta častni dar kot znamenje ljubezni meščanov do mesta. Prebralo se je potem vstanovno pismo in župan je odgovoril prvomestniku, da bodo župani dunajskega mesta in njih namestovalci nosili to častno darilo ob slovesnostih kot znamenje časti, s kterimi je Dunaj okinčal predstojništvo občine. Potem prosi navzoče, naj podpirajo srenjsko predstojništvo, da bode moglo izvršiti nalog, ki ga še čaka, in s tem se bode postavil spominek, ki bode pričal o požrtvovalnosti dunajskih meščanov do njih mesta.
Koroški deželni zbor. Y seji 7. t. m. je govoril poslanec Majer v ginljivih besedah o žalostni osodi, ki je zadela Podklošter (Ar-noldstein) in okolico. Ogenj je tudi grad po-
ga le bolj zvitega in premetenega. Za srečo ljudstva, za blagor države je neobhodno potrebno, da ohranijo šole verski značaj, da so zlasti tudi učitelji možje, ki svoje verske dolžnosti spolnujejo in se kršanskega življenja ne sramujejo. Zalibog da naši šolski listi, menda nekterim učiteljem na ljubo, v verskem oziru zmerom bolj bledi ter „farblos“ postajajo, čast toinajskemu gospodu nadučitelju, ki je oni napis naredil in ki po njem pri mladini tudi deluje.
Zelo mi je tudi dopadlo, ker na Krasu otroci in odrašeni ptujca prav prijazno pozdravljajo. Na Kranjskem še ni povsod prodrla ta lepa navada. Dokler otroci šolo obiskujejo, še pozdravljajo učitelja in kateheta, kakor hitro pa iz šole ostanejo, menda iz napčne sramožljivosti, še več pa iz napuha, pozdravljanje opuste. Kako lepo bi bilo, če bi splošno pozdravljali. ne le otroci, ampak tudi odraščeni, posebno take, kterim smo čast in hvaležnost dolžni. Postrežljivost, ponižnost in dvorljivost
končal, tako da so se morali uradi izseliti. Govornik so spominja dobrotljivosti prcsvitlcga cesarja in prosi deželnega predsednika, da naj to zahvalo dežele naznani vzvišenemu prestolu. Dalje prosi deželni zbor, da naj smatrajo po-zidanje tega grada kot deželi koristno in stavi nasvet: 0. kr. deželna vlada naj se naprosi, da sprosi pri c. kr. poljedelskem ministerstvu, da se grad „Podklošter“, ker so spodnji prostori še popolnoma sposobni, na novič pokrije, ako se pa ima vse zidanje podreti, naj se varčno postopa, da se ne bode poškodovala vas in cerkev, ki je pod gradom, Nasvet se je izročil deželnemu odboru. — Včeraj 10. t. m. je bda zopet seja.
V Brnu se narodnjaki živo pritožujejo čez vladni krog in deželni šolski svet, glede otvorenja slovanskih šol v Brnu. Za teden dni naj se že šolsko leto prične in niti najmanjši priprave se ni še v tem obziru storilo. Ako bi so stvar zopet letos zavlekla, spisali bodo Brnjani spomenico na Nj. Veličanstvo, ker edino pred prestolom nadjajo se pravice še dobiti.
Kolikor bi človek danes sodil, se nam fakcijoznih levičarjev šest let še ni bati, da bi zopet na krmilo prišli, ako bode to sicer še kedaj sploh mogoče! Ako je vest o ponovljeni nemško-avstrijski zvezi isti-nita, je nam ravno ta vest poroštvo, da se pri nas še dalje sedanji, vsem narodom pravični vladi državno krmilo ohrani. Taaffejeva vlada prijela je leta 1879 meseca avgusta za krmilo in avstro-nemška zveza bila je prvi sad nove vlade. In od takrat koraka naša notranja politika soglasno se našo zunanjo. Bismark je to previdel in — oklenil se je Avstrije, kajti vsaka država je le tedaj mogočna in močna, ako njena notranja politika soglasno postopa se zunanjo. Ako se ne motimo, prišli so menda ravno pri poslednjih ministrskih konferencah na Dunaji tudi Madjari do spoznanja, da se svojim židovskim liberalizmom ne bodo nikamor prišli, da jim je ravno tako, kakor nam, pred vsem konservativne vlade, ki bo vsem narodom, Hrvatom, kakor Rumuncem, Madjarom kakor Nemcem pravična, — potreba. Le tako bode mogoče iztirani madjarski državni voz zopet na pravi tir spraviti. Da je resnično, kažejo nam hrvaške demonstracije o rojstvu najmlajše nadvojvodinje v Laksenburgu, ko so po Zagrebu erno-žolte zastave vihrale. Ali si morejo Madjari bolj jasnega odgovora želeti?
Tridentinska hranilnica v južnih Ti-rolih je ukrenila svoj reservni zalog v italijanski renti naložiti (res modro in avstrijsko ! ?), kar je pa vlada zabranila.
„Ung. Post“ se naznanja 10. septembra iz Zagreba: Noč je bila mirna, izvzemši ne-kterih prepirov in neredov. Mesto je danes tako, kakor sicer. Mir je zavarovan, ker so se meščani zavezali, da hočejo zdržati mir in strogo postopati zoper kalenje miru in na-
vsacega kinča, ga dela ljudem prijetnega in ljubeznjivega. Mene je zmerom veselilo, če so me v ptujih krajih pozdravljali; gotovo to tudi vsacega veseli. Imel sem od tacih ljudi posebno dobre misli in za umne, ter sem jih više cenil. Delajmo na to, da se bodo ljudje prijazno pozdravljali — prijaznost nikoli ne škoduje — nam vsem bo to v čast.
Tudi cerkve na Krasu so naredile na me dober vtis. Nisem pričakoval, da bi bile toliko snažne. Posebno pri sežanski in tomajski farni cerkvi se vidi, kako vneta sta v. č. g. župnika za lepoto hiše božje. Sežanska cerkev se mi za toliko faro še zmerom premajhna zdi. Gotovo mi pa č. duhovniki na Krasu ne bodo zamerili, če rečem: ego vero censeo, vse umetne, zastarele cvetice v peč! Ta okajena in obledela nesnaga ni za altar; ni grjega, kakor star „pušelc“, ki je popolnoma zoper-naturno narejen; veliko lepši je prazen altar, kakor take metle na njem. Ako se že umetne cvetice rabijo, naj bodo kolikor mogoče po
biranje. Iz dežele dohajajo nepovoljne vesti. Vojakov so poslali v Sadin, Samobor in Vrabče. Prisilno iztirjanje davkov so ustavili, in s tem je po nekterih krajih pojenjal nemir.
Iz Szcgedina, 10. septembra. Glavni odsek za vravnanje slovesnosti pri sprejemu pre-svitlega cesarja je imel včeraj zborovanje. V odseku je župan in 500 udov, razdelili so se v pet pododsekov, ki so začeli tukaj delovati.
Iz Libove, 10. septembra. Prijeli so dva kmeta iz Virge, ktera dolže, da sta umorila grofa Nolde. (Kakor znano, je bil Nolde zavratno umorjen, ker v ti deželi je skrivna zarota zoper nemške posestnike, malo boljše, kakor na Irskem zoper Angleže.)
Vnanje države.
Italijanska ošabnost. Komite, ki se je na Laškem v podporo ponesrečenih na Ischiji sestavil, sklenil je, denarjev, ki se bodo po Francoskem v ta namen nabrali, ne sprejemati, zaradi zasramovalnega članka, ki gaje Rochefort proti Humbertu pisal.
Iz Birna se naznanja, da bode laški minister za vojno zahteval izrednega izdajka za vtrdbo pomorskih krajev. — Laška vladaje poslala posebno komisijo, prefesorja na vseuee-lišči v Padovi: Turazzo, poslanca Cavaletto, in vladne zemljemerce Lanziani-ta, Rapaccioli-ta in Spadon-a, da pregledajo in pretuhtajo vrav-nave avstrijske pri reki Adiždi (Eč), da se bodo dela, ktera misli izpeljati laška vlada, na svoji zemlji, vjemala z avstrijskimi. — Avstrijska vlada je začela vravnavati tek pritokov, ker iz pritokov sestaja velika reka, in pristranski pritoki največ prenarejajo strugo.
Iz Cirilia, 10, septembra. Zbor švajcar-skili delavcev je sklenil, zvezni svet naprositi, da bi predložil tudi drugim državam nasvete o mednarodni tovarniški postavi.
Iz Dorpata, 10. septembra. V soboto zvečer je začelo goreti v kleti vseučilišča, kjer se drva shranujejo, našli so tam papir in bombaž v petrolej pomočen. Tudi na drugih krajih v mestu so zažigali. (Dorpat je rusko mesto v Livoniji).
Iz Odese, 10. septembra. Da se dopolni posadka v Usuri, je šlo včeraj 20 častnikov in 800 vojakov po vaporji v Vladivostok (v Kav-kaski deželi).
Na Irskem „liga“ zopet deluje. Tamkaj so imeli sedaj žetev in na neki grajščini skušali so 40 delavcev ostrupiti, ker niso hoteli dela popustiti. Dva sta umrla, 38 jih je hudo obolelo.
Severna „Paeiflc<(-zeleznicd od atlantskega do tihega morja preko severne Amerike je bila vpričo nemških gostov otvorjena.
Izvirni dopisi.
Z Dobrove, 9. sept. Pri nas se obhaja od Vnebovzetja do sladkega imena Marije božja
naturi narejene, kakor da bi rastle. Sicer naj bi se v cerkvi rabile le žive cvetice, kar je na Krasu toliko lože, ker imajo večidel kamenite altarje, kterim mokrota in vlažnost ne škoduje. Pa tudi lesenemu altarju ne bo škodovalo, če se postavite dve posodi z živimi cveticami ob straneh tabernakeljna na menso; saj več ni potreba. Kje bo pa cerkovnik žive cvetice dobil? Gotovo so v vsaki fari nektere dobre duše, ki imajo veselje do cvetic; te naj bi ob sobotah jih nekoliko donašale in se tako Bogu v čast rabile. Delajmo pri vsaki priložnosti na to, da bodo dobili ljudje pravi okus, da bodo zmeraj bolj spoznali, kaj je res lepo, da namreč ni lepo tisto, kar je pisano in vpije, ampak kar je snažno, naravno, če tudi priprosto.
Vlak me je pripeljal potem v Gorico. Vgnjezdil sem se v gostilnico (v hotelu) „Drei Kronen", kterega bi sicer vsakemu priporočal, če bi ne bilo po mostovžih toliko ostudnih in pohujšljivih podob. Bi se ne dala ta nesnaga odpraviti? — V cerkvi sv. Ignacija sem bil
pot. Veliko romarjev zahaja k ti lepi na prijaznem hribčku stoječi cerkvi. In kaj bi tudi ne vabilo pobožnega romarja na prijazno Dobrovo? Dolina dobrovska je lepa, okinčana z zelenimi travniki, z rodovitnim poljem, obdana in okrožena od mičnih gozdov. Kako lep sprevod iz Ljubljane na Dobrovo, posebno ako jo kreneš po stezicah sredi cvetečih travnikov in hladne prijetno šumljajoče vodice, mesto po prašni cesti. Pa pravi romar ne gleda na to, da bi občudoval zunanjo lepoto; ne, da bi iskal posvetne zabave, njemu je drug’ namen, božja pot, da ondi očisti svojo dušo grešnega prahu, da se ondi okrepča z angeljskim kruhom in se utrdi za boj, za pravo krščansko življenje, ki ima toliko nevarnosti med vedno bolj in bolj kugi enako razširjajočim se liberalizmom in indiferentizmom. In velečastiti gospod župnik se res prizadeva, da postreže romarjem v tej zadevi. In ta božja pot se zadnje leta nekako bolj povzdiguje, skoro vsako leto prihaja večje število romarjev. Bog daj, da bi še bolj cvetela, da bi še več sadu dona-šala! — Pa žalibog tudi nekaj žalostnega moram poročati. Zadnjo angeljsko nedeljo so se fantje stepli kakih 10 minut od Dobrove, na Švici. Prišli so skupaj iz dveh fant, dobrovske in topolske. Bila je med njimi stara mržnja, staro sovraštvo. Vže nedeljo po sv. Petru in Pavlu so se hoteli v Dvoru pri Polh. gradcu pretepati, ali žandarji so bili nekako zabranili. In sedaj zadenejo skupaj. Trije so bili dobro ranjeni, enega so pripeljali v nezavesti v bolnišnico. Od kod li to, vprašam, da se čedalje bolj širi divjost, pretepanje med našimi fanti? Kje bodeš dobil vzrok? Kje drugod kakor v „šnopsu“. Ysled tega postajajo tako divji, tako strastni, tako neusmiljeni. V resnici, koliko hudega je že provzročil ta peklenski šnops! Koliko zemljišč pokončal, koliko duš umoril, koliko jih telesno spridil! In kako se razširja ta smradljiva pijača! Koliko se je pisalo, govorilo, modrovalo, kako v okom priti ti kužni bolezni, enako se razširjajoči strupeni pijači! A storilo se ni ničesa? In če se ne bode nič storilo, kam bodemo pa še prišli? Kje bodo slovenski korenjaki? Ne bode jih več. Mesto korenjaških slovenskih mladenčev videti bo le pritlikovce, mesto cvetočega obraza bledo, propadlo lice — in mesto modrih, nadarjenih glavic, tumpce in buteljne. Žalibog, v resnici tako daleč bode prišlo! Naj bi vendar uže visoka vlada enkrat
pri petih litanijah; mislim, da bi naši cecilijanci kar zbežali, če bi slišali to laško muziko. — Prepričal sem se tudi, da so odlični narodnjaki v Gorici čuda dobro podučeni o političnih in cerkvenih razmerah po Kranjskem; vidi se, da pridno prebirajo naše časopise in da so tudi sicer v zvezi z veljavnimi možmi. Zelo obžalujejo, da se Kranjci za nje tako malo brigajo, in tako malo na Goriško zahajajo, kjer bi se osebno o tamošnjih razmerah podučiti zamogli. Prav zelo bi bilo želeti, da bi „Slovenec“ dobival več dopisov iz Goriškega in tržaške okolice. Poštni voz me je potem odpeljal proti Vipavi. Podal sem se v tihi samostan kapucinski pri sv. Križu. Tu so me čast. očetje kapucini z znano gostoljubnostjo sprejeli ter mi dovolili nekoliko oddihljeja. Kako se pač človek pokrepča na duhu in telesu v mirnem, Bogu posvečenem kraju, oddaljenem od posvetnega hrupa.
Sveti Križ leži na prostem hribčku, iz kterega je jako lep razgled skoraj po celi vipavski dolini. Mestice je revno. Velikanski
se resno lotila tega dela in rešila to za celo državo silno važno vprašanje.
Izpod Št. Lovrenške gore, —Vže imamo prav jesenske dneve. Kar je zadnji dež pomočil, je zginila vročina in zjutraj in zvečer vže gleda človek, da bi kaj bolj gorkega na-se dejal.
Otavo smo letos prav lahko spravili, vreme je bilo izvrstno, da se je dobro posušila, in tudi še precej se je nakosilo. No, letos ne bode tako hudo za živinsko krmo, ko lansko leto. Pa tudi poljski pridelki dobro kažejo, da se bodemo vže za zimo preskrbeli. Sadja pa, kakor je naš kraj znan v tej zadevi, letos nimamo veliko; nekako žalostno je pogledati, ko drevje stoji jeseni brez sadu; pa kaj hočemo, vsaj ga je bilo lansko leto veliko. Pa še nekaj, dragi bralec. Ako ti je znan naš kraj (to ni daleč od Ljubljane), in če si bodil pred 20 ali recimo tudi le 10 leti po naši dolini, videl si gosto zaraščene gozde, lepe, ravne visoko smreke, močne hraste, da je bilo veselje gledati; ali kako se boš prestrašil, ako od onega časa nisi bil v našem kraji! Kje so oni gozdi? Odkod te goličave? Odkod ti skalnati robovi? Ali je res tu nekdanji kraj ali se motim? Ne predragi, res je, res! Prav nič se ne motiš. Vprašaš moža, kako to, da so ti-le hribi vsi prazni, da se po teh-le robovih toliko kamenja vidi? Včasih ni bilo tako. In hudomušni mož ti odgovarja: Vsaj veste, da se svet vrti, in sedaj se je tako za-vrtil, da so k nam mesto dobro obraščenih gozdov prišli ti-le skalnati robovi. Tako je, tako. — Aha, si misliš, svet se vrti, in si se tudi vrtil, ko si te-le gozde uničeval in po grlu pognal.
Da v resnici ne vem, kaj ljudje mislijo, da gozde tako izsekavajo, ali so jih pa že izsekali, da skoraj ne dobiš poštenega lesa. Naj bi prišel ogenj, skoraj bi ne mogli dobiti potrebnega lesa za poslopja. Prav je, da kdor ima dobro zaraščene gozde, da jih izsekuje, da prodaja odrašeno drevje, posebno če mu denarja potreba. Pa misliš, da naredi tako? Ne, zmeni se s kakim kupcem za celi prostor, celi breg. Ta pride, poseka večje in manjše drevje vse brez razločka, da ostane goličava. Ni li to nespametno, hudobno? In ko bi mladi les kaj veljal? Skoraj zastonj se da. In ko bi skrbel, da bi kaj nasadil, da bi se drugič zarastlo! Mar mu je; da je le cvenk
grad grofov Attemsov se je še le v sedanjem stoletji zapustil; vse, kar je le količkaj vrednosti imelo, soje iz njega pobralo, tako, daje sedaj že popolna razvalina. Velika nadloga za mestice je pomanjkanje vode. Tudi kapucinski samostan s cerkvijo vred je bil jako zapuščen in v slabem stanu; letos pa so ga tako lepo popravili in osnažili, da je veselje v njem bivati. Cerkev samostanska je popravljena, kakor da bi bila na novo zidana. V nji so vsi altarji prenovljeni, križev pot je nov, leča nova; vse je priprosto, pa okusno narejeno. Notranjo popravo je izgotovil g. Š. Ogrin, tudi križev pot je prav lepo naredil in st. Frančiška (por-cijunkula) na stropu v presbiteriju. Gospoda Ogrina prištevam našim boljšim slikarjem in menim, da ga po Kranjskem le premalo poznamo. Izučil se je podobarstva in potem delal v Benedkah, v Kirnu in na Dunaju tudi v slikarstvu; povsod, kjer dela, hvalijo njegovo vstrajnost in poštenost. — De še nov tlak je cerkvici potreben, potem bo delala vso čast samostanskemu predstojnik vu.
pa vino ali žganje in vse je prav. Ali bode morebiti še za-se potreboval lesa, kaj bodo njegovi otroci začeli, ko ne bode lesa, vse to mu nič mar. In kolika škoda za polje! Znano je, da veliki gozdovi zadržujejo, nevihto, da se voda vstavlja in bolj polagoma s hribov v raven vre; ako je pa vse posekano, grmi voda po gorskih žlebovih z vso silo v dolino, odnese, kar je še dobre zemlje, vali kamenje, pesek v ravnino in kolikrat zasuje polje, ali ga stori vsaj nerodovitnega. Da, v resnici, v tem obziru se ljudje ne dajo podučiti, in slavna vlada bode morala začeti resno postopati zoper opustošenje gozdov, da zabrani še večo škodo, da reši ljudstvo še veče revščine.
Z Bleda, 10. septembra. Sprejmi ljubi „Slovenec“ nekoliko vrstic od mene. Znano je, da je o Malem Šmarnu največi shod pri Materi Božji na Jezeru. Tudi letos je priromalo iz Kranjske, Primorske, Koroške in Štajarske dežele tolikošna množica ljudi, da Bledci ne pomnijo tacega. Že v petek dopoludne so prihajale trume ljudi, ter zvečer postala na otoku tolikošna gnječa, da se je človek le s težavo mogel preriti. Ladja za ladjo prihajala je obložena z romarji, in hitro zopet odpljula, da je druge prinesla. Ob šestih zvečer so bile pete litanije z blagoslovom, pri kterih je ljudstvo kakor iz enega grla odpevalo: „Na jezer’ stanuješ — V nebesih kraljuješ; — O prosi Marija, Le prosi za nas!“ — V resnici lepe besede, in koga bi ne ginilo od srca prihajoče petje! Po opravljenih litanijah je ostalo mnogo ljudi na otoku, drugi pa so se prepeljali na drugo stran, da so si poiskali prenočišča. Mali zvon je neprenehoma pel, in zdelo se mi je, da kakor vdarjajo zvona glasovi na moje uho, ravno tako puhti molitev zbranega ljudstva pred prestol nebeške Kraljice. Izmed ljudi, ki so ostali na otoku, so nekteri v cerkvi med molitvijo in prepevanjem sv. pesem prebedeli vso noč, drugi pospali in podremali okrog cerkve na prostem pod milim nebom, in zopet drugi se vozili po jezeru med popevanjem lepih pesmic. Noč je bila lepa, jezero mirno, kajti le lahki vetrič je vzbujal pluskajoče valčke. Drugi dan, na praznik Matere Božje že pred prvim duhovnim opravilom, ki se je pričelo ob 6. uri, je pristopila velika množica pobožnih romarjev k mizi Gospodovi. Spovedovali so štirje gospodje, z vso marljivostjo in požrtvovalnostjo. Ob devetih je bila
Preživel sem še nekoliko prijetnih ur v prijaznem vipavskem trgu in se potem odpeljal proti Postojni; odtod me je hlapon pripeljal naglo na dom. Vesel se sedaj doimi spominjam kratkega popotovanja in srce mi je polno hvaležnosti do prijateljev za njih prijaznost in ljubezen. Bog jih živi!
Vsem svojim tovarišem (učiteljem in profesorjem) priporočam o počitnicah — potovanje, namesto druge zabavo. Človek spoznava čedalje bolj svojo lepo slovensko domovino; se vnema bolj in bolj po prijateljih za svoj poklic ter tako najde tudi marsikteri biserček za svojo ljubo mladino, če človek le zijalasto po svetu no lazi. Konečno, dragi potovalci, pa tudi ne pozabite gredoč delati za „Sloveuea" z jezikom in peresom in delati zanj po vrnitvi doma. Tako polnite njegove predale in hasnete lahko mnogo tudi njegovim čitateljem. Tako se spoznanje domovine in omika ljudstva širi in vsestransko koristi. Vivat sequens!
tako zvana »gosposka maša", h kteri pride največ tukaj bivajoče gospode, in ob desetih se je pričelo veliko duhovno opravilo z azistenco, pri kterem je sv. mašo služil č. g. dr. Janez Svetina. Koliko je bilo romarjev, se ne more natančno vedeti, ampak vsakteri lahko sodi po tem, da jih je bilo ogromno število, ker se jih je po prvem duhovnem opravilu prepeljalo na drugo stran čez petdeset večih ladij, po drugem pa čez šestdeset, in vendar je nosila vsaktera ladija trideset do štirideset ljudi. Popoludne je bilo živahno gibanje na Mlinu, kjer je vselej ta dan tudi sejm. Vsakteri si je hotel nekaj »odpustkov" nakupiti, da bi jih nesel domu, ter obdaroval in razveselil z malimi darovi svoje prijatelje. Veseliti je moralo slehernega, da se je vse tako mirno vršilo, da vkljub to-likošne množice ljudi ni bilo najmanjše nevednosti. In ko je večer razgrnil svoje temne peruti po zemlji, postalo je vse tiho, kajti „podi“, na kterih se je prejšnja leta plesalo, in kteri so dajali povod mnogoterim nerodnostim, so bili zaprti, in ljudstvo se je tiho in mirno razšlo proti svojemu domu.
Domače novice.
(V Alojmico) sprejeti so v III. razred tile učenci: Anton Bulovec iz Badoljce, Janez Cvetek iz Bohinske Bistrice, Karol Jakljič od Višnje gore, Alojzij Gregorič iz Loškega potoka, Gregor Pečjak iz Hinj, Tomaž Rožnik iz Horjula, Janez Ivulavec iz Mehovega, Janez Starec iz Velikih Lasič, Alojzij Stroj iz Krope; v II. razred pa: Anton Cestnik iz čemšenika, V iktor Fabjani iz Žužemberka in Janez To-poriš iz Tržiča.
(Začetek srednjih šol.) Na ljubljanski gimnaziji se sprejemajo učenci na novo vsto-pivši 13. in 14. sept. Sprejemne skušnje so 15. sept. zjutraj ob 8 pismene, ustmene popoludne. — Bivši učenci se oglašajo 15. sept, Leto se začenja 17. sept. — Na realki se zapisujejo učenci 13., 14., 15. in 16. Slovesna sv. maša je 17. t. m. — Na možkem učiteljišči se zapisujejo gojenci in učenci 13., 14. in 15. dopoldne, a na ženskem gojenke in učenke iste dni 13., 14. in 15. popoldne. Za sprejem na učiteljišče se tirjajo predmeti meščanske šole, starost 15 let itd.
(»Glasbena Matica“) prične s 15. dnem t. m. svojo šolo v ljubljanske čitalnice prostorih. Poduk bo v igranji na glasovirji in goslih, plača od vsacega učenca in učenko po 1 gld. na mesec. Oglasiti se je tam 13. t. m. popoldne od pol dveh do pol treh.
(Živinski somenj) se včeraj ni posebno obnesel; živine ravno ni manjkalo, pač pa kupcev, posebno ker so unanji ta pot izostali.
(Preshišnje za ljudske učitelje in učiteljice) prično se v Ljubljani 22. oktobra, oglasiti se je po postavnem potu do 15. okt.
(»Brencelj11 št. 17) prišel je na svitlo včeraj in prinesel marsikomu kaj mikavnega.
Razne reci.
— Cesarjev dar. Za pokopališče v Beli peči (\Veissenfels) na Gorenjskem, kterega so morali napraviti občani po vradnem ukazu, darovali so presvitli cesar 300 gl. iz svojega.
— Medveda vstrelil je 6. t. m. Janez Pečkjak z Vrhpolja v novomeškem okraji v turšici. Zver je bila stara osem let in tehtala 2V, centa. Pravijo, da se tam okoli klati še medvedka z mladiči.
— Zgodovinsko razstavo dunajskega mesta odprl bode 12. sept. cesar sam, ko se bode položil svršnik (Sehlusstein) na dozidano novo mestno zbornico.
— Požar na Dunaji. V soboto zvečer je zločinec zažgal na Tabru na Dunaji. Gorelo je staro poslopje na Tabru štev. 10. Poslopje stoji na prostem, podirajo ga in hočejo postaviti tam novo zidanje. Star les je bil tam nakopičen, kar se hipoma posveti ob 12 in 30 minutah izpod tega lesa, in vse je bilo h krati v ognji. Od dveh krajev so prihiteli z brizgal-nicami. Zgorelo ni drugega, nego kar je bilo lesa tam nagromadanega od 250—300 gold. vrednosti. Ob 4 zjutraj so odšle požarne straže. — Ljudje.so videli zločinca, ko je hitel proč od lesa, kjer je s slamo zažgal. — Nad Dunaj so prišli hudi časi! — V nedeljo 2. t. m. je gorelo v „Rossau-Lande“, kjer je pogorelo več od 100.000 seženj drv, koliko pa še stavbenega lesa! Ko bi ne bil začel dež liti ob 1 čez polnoč, Bog zna, koliko bi bilo še zgorelo! Isto noč je gorelo na drugem kraji, kjer je gorela slama in mrva, z veliko silo so ogenj zadušili, čez dva dni potem je zgorelo skladišče dragega lesa, kar so po požaru v nedeljo z veliko silo obvarovali, je sedaj vse ogenj pokončal. Tolažili so se dosihmal, da se je ogenj po nesreči zatrosil, a pri zadnjem požaru na Tabru pa vse jednoglasno trdi,' da je bilo zažgano. Grozne čase smo učakali, v sredi mest se nahajajo, se sprehajajo največi sovražniki imenja in premoženja. Strahovito je kaj taeega slišati, vsakemu se nehote vsili vprašanje, ali to store posamezni zločinci, ali njih cela tropa.
— Cesar v Linču. Pri letošnjih vojaških vajah v Linču so bili cesar sami navzoči. Skadron dragoncev se zapodi po krasnem deteljnim polji in cesar gledajo za njimi. Kmet, čegar deteljo so ravno konjska kopita neusmiljeno teptala, nekaj časa tudi gleda, ko se mu pa detelja vendar preveč smili, vbere jo naravnost k cesarju ter jim dokazuje, da to vendar ne gre, da bi mu dragonci drago deteljo kar tako-le hudomušno poteptali. Cesar so kmeta potrpežljivo do konca poslušali, segli v žep ter mu za deteljo petdeseta k podarili. Kmetovalec ga je vesel spravil ter se zanj spodobno zahvalil in odšel.
— Za opeka rje. Rumunska vlada razpisala je natečaj za 100 milijonov komadov opeke, ktere potrebuje za zgradbo mesta preko Donave na železnični progi Črna voda — Kustendje. Opeko treh* napeljati v petih letih. Dunajski bankirji mislijo dovoz prevzeti in v to svrho opekarnice na Rumunskem napraviti.
— Velika povodenj je po zahodnji Ser bij i, kakor poročajo telegrami, nastala zarad deževja.
— Bi str o um. Narednik (feidvvebel) no-vaku: »Kaj boste naredili, kadar stojite za drevesom na straži in od daleč sovražno pa-trolo zapazite?" Novak: „Na drevo se bom skril". Narednik: ,.In na kaj morate paziti?" Novak: „Da ne bom dol padel!"
Telegrami „Slbveiicii“.
Dunaj, 10. sept. Časnik „Moniteur de Kome“ objavlja papeževo pismo z dne 30. avgusta do nadškofa dunajskega o priliki praznovanja osvobojenja od Turkov. Papež hvali avstrijsko duhovščino, da se te slavnosti vdeležnje, in povdarja, da je osvobojenje zahvaliti se v prvi vrsti prizadevanju papežev in složnosti krščanskih oblasti ž njimi. Na koncu blagoslovi papež cesarja, njegovo presvitlo rodovino in vse cesarstvo.
Zagreb, 10. sept. Pretekla noč je bila sploh mirna. Po zunanjem po mestu vse navadno. Mestjani si' prostovoljno prizadevajo vsak nepokoj zatreti. Vojaščina postopa prav spravljivo in vljudno. Po deželi je iztirjevanje davkov vstavljeno, kar tudi k vpokojenju pomaga.
Dunaj, 11. septembra. Razkritje spo-minjske ploše na Kahlenbergu sijajno, vdeležilo se je mestno starešinstvo, zastopniki ubogih, načelniki vradov, na Dunaji živeči potomci junakov z 1. 1683, umetniki, pisatelji, moški pevski zbor itd. Zupanovemu slavnostnemu govoru jo vse burno ploskalo.
Krakovo, 11. septembra. Mesto je praznično okinčano. Po črni maši za Sobieskem in poljskimi vojaki pokladale so deputacije vence in cvetlice na sarkofagu Sobieskovem. Pri otvorjenji zgodovinske razstave je deželni maršal v svojem govoru povdarjal civilizatorični pomen osvobojenja Dunaja; junaški čin Sobieskijev priča o živo potrebni skupnosti poljskega naroda z zapadno deželo.
Umrli so:
5. septembra. Jera Vidic, gostija, 83 let, Kravja dolina št. 11, slabost.
7. septembra. Tomaž Jančar, na Gradu št. 13, Pije- otrpnenje. - Frančiška Spaček, stavčeva liči, 15'j, ure, Marija Terezija cesta št. 10, slabost. - Olga Holm,
4 mesece, Stari trg št. 24, atrofija. - Marija Samuel, hišna posestnica, Florijanove ulice št. 18, hromota.
V bolnišnici:
1.	septembra. Jakob Clilumecky, pilosek, sušica.
2,	septembra. Marija Oberstar, gostija, 66 let, srčna napaka.
5. septembra. Marija Polajnar, postrežnica, 61 let, pljuč, tuberkuloza. — Anton Dimie, delavec, 38 let, krvotok na pljučih.
Eksekutivne dražbe.
13. septembra. 3. e. džb. pos. Janez Hude iz Milj (Miilildorf), 4899 gl. Rudolfovo. — 1. e. džb. pos. Janez Klemene iz Jakobovic, 4455 gl. Logatec. — 1. e. džb. pos. France Šmlidek iz Regeree vasi, 2790 gl. Rudolfovo.
Dunajska borza.
10, septembra.
Papirna renta po 100 gld.	.	,	78	gl.	05
Sreberna ,,	„ „	„	.	.	78	,,	35
4 °/o avstr, zlata renta, davka prosta .	99	„	25
Papirna renta, davka prosta	.	.	92	„	85
Ogerska zlata renta 6%	.	.	.	119	„	10
n n „ 4 °jo	.	.	87	„	—
,, papirna renta 5%	.	.	85	,,	65
Kreditne akcije .	. 160 gld. 290 „ 20
Akcije anglo-avstr. banke 120 gld. 106 „ 50 „ avstr.-ogerske banke	.	.	834	„	—
„ Landerbanke .	.	.105	,,	60
„ avst.-oger. Lloyda v Trstu . 645 „ — „ državne železnice .	.	.	321	„	—
„ Traimvaj-društva velj. 170 gl. . 230 „ 25 Prior, oblig. Elizabetine zap. železnice 107 „ 40 .,	„ Ferdinandove sev. „	104	„	75
4%	državne	srečke	iz 1. 1854	250	gl.	120	„	25
4%	„	„„1860	500	„	133	„	30
Državne	srečke iz	1.1864	100	„	167	„	80
............ 1864	50	„	167	„	-
Kreditne srečke	.	.	100	„	168	„	50
Ljubljanske srečke	.	.	20	„	23	—
Rudolfove srečke	.	.	10	„	20	„	—
h°/o štajerske	zemljišč, odvez, obligac. 104	”	25
London.................................120	05
Srebro..................................._	n	_
Ces. cekini..............................5	”	67
Francoski napoleond. .	.	.	9 ” 51
Nemške marke............................58	„	50
Po dovoljenji mestne okrajne sodnije v Ljubljani bode zapuščnina (knjige) 2. maja t. 1. umrlega župnika zgornjetuhinjskega, č. g. Janeza Smole-ta,
24. septembra 1883
od 9. do 12. ure, in če treba, od 3. do 6. ure popoludne pri e. k. notarji dr. Fr. Voku v Križankih, za vsako ceno po dražbi prodana.	(i)