Kmetijſke in rokodélſke noviz Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe. N V ſrédo 25. Grudna. 1844. Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega: sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., — sa pol leta s 1 fl.: prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., — sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti. Divji lovec. (Konec.) Zasuče bič, zatrobi vred: »Haló tovarsi, v skok napad!« Huj, zgine mož in bajta spred, In zgine konj in mož od zad; Ropòt in vrisk in lovsko gnanje, Premeni se v mertvaško spanje. Nasprot mu brije piš ostuden, Od zad ropòt naraša čuden. z klanja tega se pobit Otme begun, slabečih nog, Openen ves, s kervjo oblit, Doteče gojzda temni krog, K pušavniku pod strého puhne, V pobožno bajto se potuhne. Pa z bičotreskam divji roj, In s horido — huj — husasam, Trobivši v rog, ga sledi koj, Z lajanjem pasjim tudi tam. Pušavnik s prošnjo zdaj pohlevno Prispè nasprot pred bajto revno. »Ne sledi dalej, groſ! Nikar! Poštuj zavetje božje, prah! V nebo zdihuje plasna stvar, Budí nebeske jeze strah. Poslušaj zadnikrat svarenje, Če ne, te treši pogublenje. Pridirja skerbno desni v speh, In rahlo groſa posvari; Pa levi mož ga šunta v greh, Pogubi v mrežo ga slepi. Gorjé! svarenje zaničuje, Storí, kar levi mu vkazuje. »»Poguba sèm, poguba tje! Zarjove grof, m'je majhen strah! Če v tretji raj zamaknen je, To štejem kot za nohtam prah. Se znala li in Bog zavzeli, Veselje svoje cem imeti!« Ostrašen grof se zdaj ozre, Zatrobi v rog — ne poje več, Kričí na moc — ne slisi se, Zasuče bič — ves glas je preč, Ostroge konju v rebra vtakne, Pa konj stojí, se ne premakne. Potem se krog in krog temní, Če dalej bolj, kot grôba noč, Pod zemljo tuli, zrak verši, Kot morja hrup, kot ploha toč, Iz gromonosniga oblaka Glasí se strašna viža taka: »Nevreden sin, kervav trinóg, Bogú, ljudem, zverini stud! Stvarí britkost, ubožtva jok, Dozor pregréh, nemár zamud, Te klicejo pred sodbo mojo, V trepetu čuj osodo svojo!« »Pobegni zlom! od pekla gnan, Suvan do dneva sodniga, Pretuli sveta vsako stran, V opombo hudodelníka, Ki za Bogá in stvar ne vprasa, De grešnim željem se obnasa." Besede konc je grom in blisk, Zvepljeno morje gojzd se zdi, Po udih grofa strašen stisk, In strah in žar in mraz letí. In zemlje njedro se odprè, Neznana černa pest iz dna, Orjaška pest, pokaze se, Raztegne dlan, in stisne ga; Huj! se na téme grofa zverne, Obraz na herbet mu oberne. Vse miga, šviga krog in krog, Požar zelen, rudeč in siv, Zakrije drevje, gojzd in log, Merčesa vsake sorte živ. Zdaj grom peklenske pse zašuje, Na jezere jih brezdno bluje. Grof dvigne se, iz lesa v les, Večaje ah in joj, beži; Po celim svetu divji ples Peklenskih trum za njim dervi. Čez dan po tminah jam globocih, Čez noč po zraku sap visocih. In dalej, dalej vedno v dir, In vedno zrè obraz nazaj, Pošasti divje gleda zmir, Ko gladne na-nj derví suvaj, Odperte žrela gleda plašno, Ko trop za njim steguje strašno. To je divjaške trume lov, Ki krog do sodne ure vre, In večkrat sreča strah njegov Po noči vasovavca še. Planinski lovci, ko bi smeli, Bi več od tega razodeli. J. Koseski. sen je gnjiloba ali rak ſtrele pri konjih. Marſi- Novo in nar boljſhi sdravilo soper gnjilobo kteri kmetovavez je she po ti bolesni ob ſvojo dobro in raka ſtrele v konjſkih kopitih. shivino priſhel. Neki vojaſhki konjſki sdravnik je Vſak shivinſki sdravitelj vé, kakó huda bole- po dolgim prisadevanju ſredſtvo snajdel, ktero ſe je G D tudi po drugih ſkuſhnjah takó dobro ſkasalo, de ga je letaſ vikſhi c. k. dvorno vojniſhtvo po vſih estraj- ſkih deshelah rasglaliti ukasalo. To ſredſtvo gotovo pomaga, zhe ſe le niſta rak in gnjiloba pregloboko v kopito vgnjesdila; dobí ſe pa, kér je strupeno, le v lekarnizi (apoteki) po sdraviteljſkim pre- piſu. Ta osdravljiva omaka ſe tako le naredí: 4 grane v ſhtupo ſtolzheniga beliga arsenika in en kvintelz nekiga lugaſtigakamna (Lapis causti- cus) ſe dene v ſteklenizhizo (ſlaſhko), kterima ſe potem 4 lote zhiſte vôde perlije, de ſe v nji rastopita; ſteklenizhiza ſe mora pa vſelej prav do- bro samaſhiti. Ko ſta imenovana dva leka v vôdi do dobriga rastopljena, ſe jima ſhe en kvintelz v ſhtupo ſtolzhene aloe perdene; po tem takim je omaka soper gnjilobo in raka ſtrele po prepiſu na- rejena, ktero je pa potreba vezhkrat vnovizh napra- viti. — Porabi ſe pa tako le: Narprej ſe bolna ſtrela dobro omije in ozhiſti, potem ſe s pripravnim noshem gnjili in odlozheni rog noter do shiviga takó isreshe, de ni nikjer pod dilizo kopita nizh vezh gnjilobe víditi. Potem ſe ſhopek prediva s kakimi kleſhizami v omaki pomozhi in vſe gnjilo meſó v kopitu s njo takó dolgo dergne, de ſe kri prikashe. Po tem opravilu ſe bo veliko ſokrovize is bolniga kopita zedilo, ktera ſe mora dobro obri- ſati, de ſe ſhe enkrat bolno meſó s imenovano omako pomozhi. Ko je to ſtorjeno, ſe po primeri ſhopki ſnashniga prediva na bolno ſtrelo poloshijo in s kako zunjo zelo kopito dobro oveshe. To delo ſe trikrat na dan takó dolgo po- navlja, dokler je ſmerdljiva gnjiloba do dobriga odpravljena, kar ſe na tem ſposna, de bolno meſo zhiſto in lépo farbo dobiva in ſe smiraj manj sokro- vize odzéja. Vſe to pa le umetni sdravnik prevdariti sna, kteriga morate na pomozh vseti in kterimu ni potreba, bolj natanjko teh opravil ras- lagati. Zhe bi po tem ravnanju hud priſad pertiſ- niti vtegnil, ſe mora nekaj zhaſa ta omaka v nemar puſtiti in bolne kopíta v mersli vodi vmivati. Kadar ni snamnizhka gnjilobe v ſtreli vezh, ſe ſhtupa is ſoshganiga galuna in aloe po ozhi- ſtenimu meſu potreſaje in rana s predivam takó dolgo povesuje, de novi terdni rog raſti sazhné. Dobro je, de ſe konj zeli zhaſ vſaki dan en malo ſprehaja, kar mu po mehki travi, ali pa po simi po ſnegu nar bolj tekne; v 4 do 6 tednov ſe vezhi- del vſak konj s tem novim sdravilam osdravi, zhe- le ni bolesen predezh vkoreninena bila. Popis obertniske razstave v Ljubljani. (Konez.) Kér nam je prostora zmanjkalo, posamezne raztavke vsih rokodelcov med občinstvo dati, mo- ramo tukaj opomniti, de so našim bravcam tiſti fa- brikanti in rokodelci že znani, ki so zavoljo lepih izdelkov svetinje ali pa pohvalne pisma dobili, tistim pa kteri so le kaj slabejiga v razstavo dali, bomo mende še bolj vstregli, če od njih nič ne govorimo. H koncu našiga popisa bomo tedaj le od naslednih še to le povedali: Papirnica v Vevčah (Jo- sephsthaler Papierfabrik) se je z mnogoverstnim papirjem, ki ga na mašinah izdeluje, prav dobro obnesla: nje papir je dobriga jedra in lepe ſarbe in nižejši cene, kakor vsih druzih enakih papirnic. Zalogo tega pipirja ima Fr. Souvan, kupec v Ljubljani. Z to ſabriko je pa tudi oljo- tiskarija združena, ki na leto prav veliko la- njeniga, ogeršičniga in sezamoviga olja napreša, in ga tudi na debelo v daljne kraje po- šila. Cent ogeršičniga olja velja 16 gold. in pol — lanjeniga pa 18 gold. in pol, ogeršič- nih preš pa 50 krajcerjev. — Tudi Cérkniška steklarnica (glažuta) je z svojo mnogoverstno v razstavo dano glažovino pokazala, de z časam na- prej hiti in dobro blagó izdeluje. — Pečí Ljub- ljanskiga lončarja Henrika Glaja so bilo clo od presvitliga Nadvojvoda Joana pohvalene. — Anton Köhrer, strugar v Ljubljani, si je z umetno izdelanim českim kolovratam dobro imé pri- vabil. — Anton Rihar, izdelovavec muzikalniga orodja v Polhovim Gradcu, se je z basam, ki ga je v razstavo dal, zvedeniga mojstra skazal, ni bil le samo čedniga izdelka, ampak tudi glasovitniga bučanja. — Prav dobro nam je tudi umetno izdelana ura Idrijskiga urarja Antona Albrechta do- padla.— Nov obraz ilirskiga poglavarstva, ki ga je Frid. Ložan, stotnik domačiga regimenta, obrisal in v razstavo dal, moramo nar boljšim de- želobrazam vrediti. — Nič posebniga nimamo od mi- zarskih izdelkov Janeza Dovžana, mizarja iz Krajnja povedati. In tako je dokončan popis obertniske razstave. ktera je bila gotovo našim rokodelcam k velikimu pridu. Mislimo, de nismo z našimi razsodki no- beniga razžalili, kér smo se povsod le resnice deržali. Le zmirej z časam naprej! to je ve- likopomenljiva opomba našiga veka na vse rokodelce. Dr. Bleiweis. Zena deshelſkih pridelkov o ſomnju ſ. Oſhpete v Ljubljani. Po medu je bilo veliko popraſhevanja: kar ga je bilo, ſo ga zent po 17 gold. in pol, zlo do 18 gold. in pol pokupili. Od vóſka ſe je pa le malo prodalo, ako ravno je zena slo padla; zent nar lepſhi ſorte ſe je dobil sa 88 gold. in zlo po 85 gold. Deteljſkiga ſemena ni bilo ſkorej nizh na ſomnju, sato kér je detelja letaſ le malo in sla- bejiga ſemena doneſla. Zena od zenta je bila okoli 17 do 19 gold. Jeshize ſo zent po 6 do 8 gold. prodajali. Zhéſhplje ſo bile po zeni in kupzi ſo ſe s njimi po 3 gold. in 15 kr. zent saloshili. Po limu niſo ſkorej nizh popraſhevali. Zena lanjeniga olja je bila 18 gold. in pol, do 19 gold. in pol. Kuhan pepel (Pottasche) ſo po 11 gold. in pol do 12 gold. in pol kupovali. Shita ſo bile ſploh niſke zene; vagan (Metzen) nar lepſhi banaſhke pſhenize ſo po 2 gold. in 50 kr. ponujali — turſhizo pa po 2 gold. — rèsh po 1 gold. in 54 kr. — oveſ po goldinarju in 20 kr. — Zhe letaſhno zeno de- shelſkih pridelkov s lanſko primerimo, je bila ſploh nisheji od lanſke. De je pa zena imenovanih pri- delkov v reſnizi taka bila, kakor ſmo jo tukaj osnanili, nam je velki kupez in pravizhni mosh porok, ki nam jo je na naſho proſhnjo sa „Novize" rasodèl. DO Pinja Matija Kopača v Begnah. V 39. listu naših novic napovedano pinjico smo pred nekimi tedni prijeli in jo poskusili. Prav dobro se nam je obnesla, zakaj v 13 minutah smo v nji srovo maslo vmedli in gotovo bi ga bili še poprej, če bi ne bila smetana malo premerzla bila. — Kakošna pa je ta pinja? bodo naši bravci poprašovali. Ferlanova pinja je, z tem razločkam, de ima celo kolo in se zavoljo tega tudi drugači goni, ko Ferlanova: drugi razloček je še, de ima namesti dveh navertanih lopat na veslu (šprugli) več podolgasto — okroglih majh- nih lopatic, ktere so ena od druge takó v veslo vtaknjene, de smetano ne samo okrog gonijo, temuč- po nji prav čversto ploskajo. Nam se pozdeva, de je ta poprava vesla prav koristna poprava, kér se z temi lópaticami smetana bolj premeša in sirovo maslo od pinjenca bolj hitro loči. Z dobro vestjo zamoremo tedaj umetniga ro- kodélca Matija Kopača vsim tistim priporočiti. ki Ferlanove pinje potrebujejo: po 4 goldinarje jih izdeluje. Naj se tedaj tisti, ki jih imeti želé, pri gospodu fajmoštru v Begnah oglasijo, ki so nam obljubili, de hočejo za dobro izdelovanje imenovane pinje sami skerbeti in nobene poprej iz rok dati, dokler ne bo po nekih skušnjah dobro poterjena. Ta obljuba častitljiviga gospoda ſajmoštra nas je prav razveselila in bo gotovo tudi gospodu Fer- lanu po volji, zakaj le po umetnih rokodelcih se zamore zasluženo dobro ime te pinje ohraniti. Dr. Bleiweis. Dopis iz Stajerskiga. Iz Štajerskiga nam pišejo: „Danes Vam- moram neke verstice zavoljo vaše lepe lepe in dobre dobre pratike pisati. Na Štajerskim silno sloví. Priča tega je cena, za ktero se prodaja: prikupci jo prodajajo po 8. 10, 12 in celo po 15 krajcerjev srebra! in vender jih je še dôsti, ki raji dajo tak velik denar za njo, kakor pol in še več manj za Graško ali Ljubljansko stariga obraza. Ko bi jih ljudje po 2 groša dobili, kakor jih Gajger v Čelji prodaja, kmalo bi bilo po vſih. Jas tedaj mislim, de bi bilo dobro, to spredobro pratiko ne- kaj bolj razglasiti *) — ne bo greh, še gre- šič ne, če to pratiko hvalite: saj mnogi še slabo blago hvalijo, nikar bi Vi dobriga ne! Nad Koseskitovimi pesmami se tukej le kar čudimo, kadar se snidemo in „Novice" beremo: od kod je temu pevcu tolika urnost in lahkota, slo- vensko pisati? Ves pesemsk je njegov duh in vse dobro njegovo serce — zató se takó zlega, kar je od njega! Vesel je vsak bravec, ki te pesemske mojstrodela bere, in že prav dolg čas nam je po njegovim delu. Kaj pa, ali bi ne vzéli tudi popisov od oko- lic, starih pripoved iz slovenskih krajev v naše Novice? *) Mislim de bi bilo dobro in *) Zal nam je slišati, de se naša pratika, ki jo Blaznik po- takó niski ceni prodaja, sèm ter tje takó drago kupovati mora. Drugo leto bo pa njena cena na vsako pratiko natisnjena. Do zdaj jih je že dva in trideset tavžent pratik prodanih, kar je očitno znamnje, kakó prijetna je ta pratika ljudem: Blaznik jo je pa v resnici z takó lič- nimi novimi svetniškimi podobami olepšal, de jo je le veselje, pregledovati. Z veliko hvaležnostjo bodemo vselej take spiske sprejeli. Ni davnej, kar nam je enaciga gospod Milanko Delimarič od »belih Krajncov« poslal, ki nam prav zlo dopade in kteriga bodemo, pred ko bo mogoče, našim bravcam podali. Vredništvo. Prosimo še kaj več taciga. mnogim bravcam prijetno, sosebno, kér dozdaj šta- jerc malo vé od Krajnskih, Koroških. Goriš- kih in Teržaških krajev, od pripoved iz sta- rih časov, uni pa od naših ne. Od kmetijstva se tudi ne bo moglo kaj veliko noviga več povedati. In potem, pa nikar ne zamerite! kaj bi bilo, ko bi podobšina orla in oznanilo cene „Novic", ki toliko prostora na vsakimu listu vzameta, po no- vim letu iz čela vsakiga lista zginila? *) Novice z mnogimi perlogami so že takó vredne denarja, ki se za nje da; potem bi ga bile še bolj; — če drugi drugači ne sodijo.“ Bukvarnica slovenskih bogoslovcov v nemškim Gradcu. Že dolgo let so slovenski bogoslovci (mladi duhovni) v naši duhovšnici perpomočkov v mater- nim jeziku se zuriti, pogrešovali: vender sedaj ta nedostatek (pomanjkanje) nekoliko nadomestí naša slovenska knjigarnica (bukvarnica), ktero smo po nevtrudljivim perzadévanju našiga vèrliga za slavjanšino vsiga vnetiga domorodca gosp. D. T—ka že lanjsko léto iz svojih prostovoljnih dnarskih prineskov vtemeljili (vstanovili), zvunajšni gospodje duhovniki nektéri z malimi prineski, drugi s slo- venskimi knjigami podarili, sosebno gosp. Rižnar in gosp. Dr. Murko. Ta mesec je v naše veliko veselje slavni pisatelj gosp. Joan Kollár svoje gla- sovitne déla: Cestopis, Slawa Bóhyne. Či- tanka i. t. d. iz Pešte naši knjigarnici v dar poslal, kteri dragocéni zaklad njo prav lepó zaljša. Vsi ti milostljivi gospodje dobrotniki naj našo pre- gorko in perserčno hvalo prejmejo! Število bukev je sicer malo (190 zvezkov), med kterimi jih je tudi nekoliko v hrovaškim in češkim narečju pisanih. Sosebno se „Ozmana" in „Šveara" veselimo. da bi le beržéj iz Zagreba prišle. Med časopisi imámo zraven „Novic" tudi „Narodne Novine" z „Danico“. Obádva rečena časopisa nam zlo dopa- deta. Tudi na „Zoro dalmatinsko" smo za tó leto iz svojih lastnih pritróškov naróčeni. — Namèn reče- ne knjigarnice je ta: naj se slovenski bogoslovci s svojo lastno marljivostjo čiste in bistre slovenšine pervajajo, naj z nabranim duhovim premoženjem naše slovensko slovstvo obogátijo: kterim je pak dnar- sko premoženje odločeno, naj slovenskih bukev za ložeji céno alj zastonj v svoji občini med ljustvo razširavajo. — Da bi le vsi slovenski bogoslovci svoj važni, sveti učiteljski in pastirski ured (Amt), hi kterimu se pèrpravljajo, natanjko prev- darili, gotóvo bi se prepričali, de njega zvésto spol- novanje ne le poveršno, ampak globoko in temeljno (gründlich) znanost jezika térja. Kteri pak svoj matérni jezik malo porajta, zanemari, ali se ga clo sramuje, naj se spomni, kar veliki Herder pravi: „Wehe dem Volke, dessen Gelehrte sich schämen, in ihrer Muttersprache berühmt zu werden." Jernej. V Gradcu 12. Grudna 1844. Urno, kaj je noviga? (Goveja kuga) se po Českim zmirej bolj razširja. Do 24. Listopada je v 77 vaseh zbolelo 1344 glav govedine, pocerkalo jih je 829. pobili so jih pa 380. Prav zlo se je bati, de bi se ta huda kuga tudi v druge dežele ne zatrosila, zato- ** Podobšina orla gre k celimu obrazu naših novic, jo moramo tedaj obderžati. Naznanovanje cene novic bodemo pa opustili. Vredništvo. D0 rej umen kmetovavec v tacih časih živine iz ptujih krajev ne kupuje in dobro pazi, de se ta huda bolezin med domačo živino ne zatrosi. (Strašna tatvina) se je 24. Listopada v Londinu, poglavitnimu mestu na Angležkim zgo- dila. Blizo pol miljona goldinarjev v angležkih bankovcih je bilo iz narodne banke vkradenihi: do zdaj nimajo duha ne sluha tatov. Trideset tav- žent goldinarjev je tistimu obljubljeno, ki bo tatove izdal! (Hmelj na Štajerskim) sedaj v 80 vertih na 60 oralih zemlje pridelujejo. V pretečenim letu so ólarije po celim Štajerskim trikrat sto, eden in dvajset tavžent, sto tri in devetdeset véder óla skuhale. Po tem takim jim domačiga hmélja le peti del priraste od vsiga, kar ga za svoje ólarije čez leto popredujejo. Oglas nove knjige. Gusle i tambura. Pod tem naslovam se natiska v sloveči tiskarni gosp. Juroslava Pospišila v Pragu, knjiga, ki bo različne pesmi, pesmice, pripovesti i. t. d. obsegovala. Nanjo tedaj na- ročiti (prenumerirati) se, vabimo tudi naše sloven- ske brate, kterim je razcvetenje sebi vrodniga, pod cesarsko austrijansko krono živečiga naroda na serci, nadjajoči se od njih pri tem poprijetji lju- beznjive in vérne podpore. Predplačilo je le 30 kr. srebra, in ga pre- jemajo: v Ljubljani gosp. Dr. Bleiweis, vred- nik kmet. in rok. novic, in gosp. L. Jeran bogoslovec; za Terst predsednik zdravilništva gosp. A. Ruš- nov, in c. k. kameralni svetvavec gosp. Vesel; za Gorico gosp. kanonik Stanig; za Celovec stolne cerkve kaplan gosp. M. Majer; za Gradec gosp. odreditelj Jožef Muršec; za Maribor (Mar- burg) gosp. prof. Juri Matjašič; za Optuj gosp. Dr. Lovre Vogrin; za Ciljski okrog gosp. Dr. Št. Kočevar, c. k. komisijski zdravnik v Po- četertku, in gosp. J. Ulaga, kaplan v Zavcu (Sach- senfeld). Čas naročitve terpi do 15. prihodniga mes- ca. Naprava in knjiga bo taka in tolikšina ali ne rečem če ne še nekoliko veči, kakor so bili „Glasi iz dubrave Žeravinske," in pride na svitlo nekako v mescu Svečnu prihodniga leta. Prosim vse gospode naročnike, de bi mi svoje častite imena razložno naznaniti blagovolili, ker bodo na koncu tega dela natisnjene. V Zagrebu 13. Grudna 1844. Stanko Vraz. Terdno se nadjamo, de naši rojaki ne bodo pripustili, de bi zaúpljivost, ktero slavni gospod spisatelj v nas stavi, spodletela, posebno tisti, kte- rim so, že popred (v Zagrebu pri Dr. L. Gaju) na svitlo dane dela slovečiga pesnika znane, nam- reč: „Zbirka Krajnskih, Koroških, Štajer- skih narodnih pesem“ (1839): „Djulabje“ (1840): „Glasi iz dubrave Zeravinske“ (1841). S temi in drugimi bistroumnimi in ličnimi, v hrovaških in druzih slavenskih časopisih raznesenimi literarnimi spisi si je imenovani gosp. spisatelj slavno ime in mesto med pervimi slavjanskimi pesniki pridobil. Vredništvo. V Ljubljani V Krajnju Shitni kup. 21. Grudna. 16. Grudna fl. kr. fl. kr. 1 mernik Pſhenize domazhe banaſhke 1 Turſhize . . . 1 „ Surſhize . . . 1 Rèshi . . . Jezhmena . 1 . 1 Proſa . 54 Ajde 44 Ovſa Zena Preſhizhev v Krajnju. Preſhizhi teshejſhi ſorte po 5 in 5 in pol kr. funt. loshejſhi „ po 4 in 4 in pol kr. funt. 1 21 1 58 1 1 57 — 26 21 48 54 45 32 20 1 3 Zahvala in prošnja vrednika. Posledni list tega leta danes našim častitim bravcam v roke podamo in z tim od njih za letas slovó vzamemo. Brez de bi se bahali, zamoremo reči, de so „Novice" v bližnih in daljnih krajih med prostimi kmeti in velkimi gospodi prav veliko in prav gorkih prijatlov našle. Clo vsim dopasti, pa bi hudo bilo — pravi neki nemški prigovor — zato nas ne žali, če morebiti nekterim po volji niso. Dve velikopomenljive namenbe je c. k. kmetijska družba z Novicami gotovo že dosegla: veliko koristnih podukov je namreč razglasila — in pri Slovencih ljubezen do materniga jezika močno zbudila in vno- vič oživila. Nadjamo ſe, de bo nje prizadevanje čedalej lepši sad rodilo. Zato ne moremo današniga lista dokončati, brez de bi serčno zahvalo posebno tistim pri- jatlam tukaj očitno odrajtali, ki so se za naše Novice trudili in za-nje pisali. Z to zahvalo pa tudi prošnjo sklenemo, de bi, kakor do zdaj, tudi vprihodnič hotli Novice prijateljsko podpirati: izobraže- nje slovenskiga naroda jim bo gotovi in nar prijetniši zahvalni dar! in „spet bode slava slovela, ki Slovencam da ime.“ De bi prihodno leto slovenske Novice zopet toliko ali pa še več prijatlov našle, kakor do zdaj: to vóši vrednik Novicam k novim letu, in z veseljem z neumerjočim Vodnikam zapoje: Veselo se kaže Nov' létašni dan, Mi serce ne laže Ne létas ne lan'. Današnimu listu je perdjan zavitek in kazalo posameznih sostavkov perviga in drugiga tečaja. — Imena deležnikov bodo pa po novim letu na svitlo dane. Prihodni list bo zavoljo noviga léta namesti v sredo, v četertik na svitlo dan. V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.