Letnik X. Mesečnik za odjemajce Vydrove tovarne hranil v Pragi VIII. Predplačatl se ne more. 1. sušca 1913. OTROŠKE SLIKE. (Opisuje J. F. URBAN.) Še eno! Okoli mize, na kateri diši skleda tople juhe, čaka sedem lačnih otrok z očetom vred. Mati je z veliko žlico nalila vsakemu otroku na okrožnik in drobne glavice so se takoj nagnile nad okrožniki. Naenkrat pa je zacmoknil petletni Franček ter zadovoljno dejal: »Oj, to pač to! Danes je grahova!" In ljubi Franček je kmalu spravil juho v svoj vedno lačni želodček. Potem pa se je obrnil proseče do matere ter milo rekel: »Mamica, še eno! Danes je posebno dobra!" »Lej ga no, ti pa res nisi neumen," je smehljajoč izpre-govorila mati, pogledavši z veseljem svojega porednega nego-vančka. »Takoj veš, katera jed bolje diši. Za krompirjevo ali prežgano juho ne maraš, kadar pa imamo Vydrovo grahovo juho, takrat pa se takoj zglasiš. Imaš pač izbirčen jeziček." Franček je žalostno pogledal na kviško, molče položil žlico na mizo, solze je komaj požiral ter naposled milo rekel materi: »Mamica, jaz tega nisem kriv, da sem tako lačen, juha pa je tako dobra!" Da Franček ne umrje »lakote," mu je skrbna mati nalila še en polni okrožnik, kar je naš Franček sprejel z blaženim nasmevom in z zadovoljnim pogledom. Kdor prej pride, prej melje. V rodbini učitelja Šijanca so imeli dopoldan goste. Gostje so bili s postrežbo neizmerno zadovoljni, čeravno jih je hišni oče pogostil mesto vina z Julepom, kot prigrizek pa so dobili zaslovele Vydrove dezertke. Ko so obiskovalci odišli, je učiteljeva gospa ostale dezertke shranila v omarico. Drobna Milica, kateri so dezertke vselej tako imenitno dišale, je molče opazovala svojo mamico, tudi to je opazila, da je mati pozabila omarico zakleniti, in ko je mati po kosilu umivala v kuhinji posodje, se je Milica kakor mišika izmuznila iz sobe, tihoma odprla omarico, stopila na prste, z noskom vohala ter se vzpenjala navzgor, da je vsa zardela. Končno je dosegla z ročico, po čem je hrepenela. En oblat je skrila pod mali predpasnik, previdno zaprla omarico ter izginila na vrt. V nekoliko trenotkih je sladkosnedno dekletce pojedlo zapeljivo slaščico, a zdaj je bil njen jeziček še bolj razdražen. Dolgo časa pa ni premišljevala, temveč je zopet kakor prepelica pristopicala z vrta k omarici in — husk! — je že bila z oblatom spet na vrtu. Tako je v eni uri sladkosneda tatica večkrat obiskala zapeljivo omarico in vselej se je vračala z novim sladkim plenom. Ko se je bližala popoldne tretja ura, je rekla gospa učiteljeva k svoji hčerki: „Danes bomo dale ateku za južino dobro dezert-ko!" in ob tem je hotela iti po nje v omarico. „Mamica!" je vzkliknila zdaj prestrašena Milica in njena drobna očesca sa zalesketala kakor zvezdice po noči. „Mamica, nikar ne hodi v omarico, dezertk tam več ni, vse je polizala tvoja Milica." Priznala je sama vse ter se proseče ovila okolo materine roke. „Ali, kdo ti je dovolil ?" je vprašala mati svojega porednega Srčka. „Mamica, prizanesi mi, te dezertke so pač tako dobre in okusne!" se je jecljajoč opravičevala Milica in božala materino roko. „Kaj pa zdaj poreče atek, ako ne dobi ničesar zraven kave?" je ugovarjala sicer predobra in premehka mati. Dekletce je uprlo v zadregi svoje oči v punčko, ki jo je imelo v zibelki, končno pa je reklo: „Nič naj te ne skrbi, mamica. Jaz ateku rečem, da sem dezertke sama spapala, ker so bile preveč krhke. Ateku pa namažem kruh z maslom, da ne bo preveč zameril" je modroval drobni škratec ter nastavljal materi svoje rdeče ustnice za poljub in za spravo. Mati pa, ko je videla odkritosrčni obrazek svojega negovančka, je vzela v naročje svojo ljubko Milico ter jo nežno in iskreno poljubila v znamenje, da ji pač privošči rada še več Vydrovih izvrstnih dezertk. aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa« Vidite z gospod, HlCIlOj, pozabili ste si ; naročiti „VYDROVKO", j to dobro žitno kavo! JOŽEF V. PARIZEK: DOGODEK S POTOVANJA. Jaz sem bil vselej strasten „sportsman," mi je nekoč pripovedoval moj prijatelj Vid Janžekovič, v časih sem kar cele nedelje prevozil po deželi s člani čilega domačega kolesarskega društva. Domu sem se vračal sam in navadno — ne brez vzroka — po temi. Doživel sem tudi, kakor se samo ob sebi razume, več ali manj veselih in zanimivih doživljajev, toda . . . Prijatelj je na enkrat obmolknil, ker je prišla iz kuhinje v sobo njegova ženka, lepa dvajsetletna plavolaska, s očesi kakor zvezdice, brhke in vitke rasti. Prinesla je hrane za ptička v kletki, smehljajoč je odbila nagajive dovtipe in opombe svojega moža in nekolika zardela je odhitela zopet v kuhinjo. Prijatelj Vid se je udobno zleknil v naslonjaču ter me vprašal, kako se mi kaj godi. Ko sem mu povoljno odgovoril, ni več porabil pripravljenega že dovtipa o mojem samskem stanu, kakor je delal po navadi. Fini dim od smodke ga je zagrnil z dišečimi meglami, ki so v naju obudile nebroj spominov. „Meni se zdi," -- povzel je Vid zopet besedo — da tebi dozdaj še nisem pripovedoval, kako sem se seznanil s svojo ženko Emico? Zgodilo se je to ob čudni priložnosti pred kakimi 3 leti in sicer neko spomladno nedeljo. Vreme je že zgodaj bilo lepo in udobno, zato sem se namenil, da bom kolesaril v Ple-trovče, kjer so takrat ravno obhajali cerkveno žegnanje. Ob božjih potih je tam navadno veliko romarjev od vseh krajev. Od nas sem moral tja kolesariti dve uri. Hitel sem, da pridem tja še pred poldnevom. Ko sem se vozil okoli gozda, ki ga tam imenujejo „Log," srečal sem jako čedno dekle. Uljudno sem jo pozdravil in meni se je zdelo, da nekaj išče. O tem sem se tem bolj prepričal, ko sem kmalu po tem sam našel na cesti poštni list za — Vydrovo kavo. Ta slučaj me je nekoliko iznenadil; izprva sem hotel pohiteti za gospodično, a končno sem sklenil drugače ter sem se raje peljal v bližnjo občino ter sem ondi po naslovu poiskal lastnika poštnega lista. Stopil sem v snažno in prikupljivo hišo ter sem hotel zadevo hitro rešiti; hišna mati pa, hoteč me nekoliko pogostiti, me je pregovarjala, naj še ostanem, ter pripovedovala, da je poštni list najbrž izgubila njena hči Emika, ki ga je imela na skrbi. Končno sem se vendar-le poslovil od prijaznih ljudi in skoro mehanično sem kolesaril nazaj. Kmalu sem dohitel gospodično Emiko . . . Pogledala me je nekoliko v zadregi, ko sem ji razložil, da sem našel izgubljeni vozni list. Podala sva se takoj nazaj k njenemu domu in jaz sem se čutil nedopovedljivo srečen, ko sem korakal ob njeni strani. Pogovor je bil čim dalje bolj zaupnejši. Pripovedovala mi je, da je usodni list vtaknila zavoljo udobnosti v svoj solnčnik in tako ga je izgubila. Dozdaj se čudim, kako je nama pot hitro potekla, naenkrat sva bila pred hišo moje zale spremljevalke. Izpolnila je mojo prošnjo, da jo smem spremljati na žegnanje v Pletrovče, sama pa me je tudi prosila tako lepo in odkritosrčno, naj jih zdaj še enkrat obiščem, da pač nisem mogel odbiti njenega iskrenega vabila. Njeni stariši so me z veseljem sprejeli in govorili smo večinoma le o Vydrovih izdelkih, takrat jih seveda nisem poznal še tako dobro in natanko, kakor zdaj. V malo trenotkih je pred menoj bila čašica zapeljive Vyd-rove kave in hote nehote sem moral izpolniti željo mojih novih prijaznih prijateljev, noben izgovor, da se moram požuriti v Pletrovče, mi ni pomagal. „Vsi vaši izgovori nič ne veljajo," je rekla odločno hišna mati, „najpoprej morate pri nas^izpiti čašico dobre Vydrove kave, drugače pa vam zamerimo." „Hvala lepa!" sem dejal v zadregi, „ali jaz moram res hiteti..." „Eh, saj vi še pridete tja", je rekel z nasmevom hišni oče, „in zahvaliti ni treba prej, dokler niste okusili, zato sedite in jejte!" Ni bilo drugače, kakor ubogati. „Vi imate, g. Janžekovič, po postavi dobiti desetino najdnine in ker se tako sramežljivo obnašate kakor kmetiška nevesta, zato morate k nam večkrat priti, da to desetino pri nas v kavi odpi-jete," je pravila veselo Emika z zardelim obrazkom od kuhanja. Njene iskrne oči so me pogledale ob tem tako nežno in genljivo, da sem se pač takoj v Emiko zaljubil. »Takrat", je nadaljeval Vid Janžekovič, ko si je prižgal novo smodko. „sem pil prvokrat Vydrovo kavo; dandanes jo imam vsak dan." Žegnanje v Pleterčah je navadno veselo in živahno. Kramarjev in medičarjev je tam vse polno ob taki priliki, ljudstva pa se tam zbere na tisoče od vseh slovenskih krajev. Po končanem cerkvenem opravilu grejo romarji v krčme, da se okrepčajo, saj so nekateri prišli iz daljnjih krajev. Sem ter tje se ču-jejo zvoki harmonike in poskočna mladina se kaj rada na plesišču vrti, tukaj pač nič ne pomaga svariti ali poučevati. Ples je postava narave, v naravi se vse giblje in vrti okoli sebe, torej tudi za mladino ni morda tako strašni greh, če se pošteno, zmerno in pametno razveseli. Tako je bilo takrat v Pletrovčah. Kaj imam še povedati? Lahko rečem, da sem se že pri najinem prvem sestanku z Emiko prepričal, da brez nje ne morem živeti... Ko sem jo takrat spremljal domov, sem se prepričal, da tudi jaz sem njej všeč. Takrat sem se vrnil domu šele po polnoči. In konec te idile? — Emika je zdaj moja ljuba žen-kica. — — — Ko sem odhajal, moral sem svojemu prijatelju Vidu in njegovi prijazni soprogi obljubiti, da o tem dogodku ne bom pisal v „Domači Prijatelj" in to obljubo — kakor vidite — s tem le vestno izpolnujem. ;®®®; JAROSLAV FR. URBAN- O OPOJNIH PIJAČAH. Ako hočemo veljati za omikami narod, potem moramo poznatiJnaj-poprej sami sebe ter moramo delovati za to, da oplemenitimo svoj narodni značaj in svojo voljo. Le ta narod se ohrani na svetovnem odru, ki v neprestanem vzajemnem tekmovanju narodov koraka v ospredju z duhom dobe in težnjami omike. Omika se kaže ne samo s telesom, temveč poglavitno z duhom. Ker je razum sedež plemenitih, obenem pa tudi globokih čuvstev, zato si moramo prizadevati po lastni, močni, nepremagljivi volji in po samozataje-vanju, da obvladajo površje plemeniti nagoni. Da se morejo roditi plemeniti nagoni in blagodušna čuvstva, treba možgane varovati vseh razburljivih sredstev, kakor so n. pr. opojne pijače. V kratkih besedah opišemo potrpežljivemu čitatelju grozno in pogubonosno delo, ki ga povzroča alkohol ali špirit, kateremu strežemo, žalibog, toli radovoljno in požrtvovalno. Snov, ki se imenuje alkohol, se nahaja v vseh opojnih pijačah, naj je to pivo, vino, žganje, rum, rozolja ali razni likerji. Da je alkohol strup in sicer hud strup, spoznamo iz sledečega slučaja: Domačemu zajcu, ki je tehtal 1 kg., so vlili v grlo žličico žganja in ta je v tem trenotku poginil. Tudi podrugod so opazovali škodljive posledice tega „oslajenega strupa," kakor imenuje alkohol sloviti češki učenjak, ravnatelj Kalal. Natančno je izračunjeno, da liter piva vsebuje 40 gramov strupa, v enaki množini vina ga gotovo ni manj. Ali potemtakem more biti še trezen in pri zdravi pameti takšen človek, ki izpije na dan 10 vrčkov piva ali dva litra vina? Tak človek je zastrupljen, nima in ne more imeti jasnih pojmov, rad se krega, ikgubi okus za jed, postane trinog svoje žene in svojih otrok in končno se ga lahko lotijo razne bolezni. Bolezni ledvic in možgan, oskorjenje cevi, vodenika v jetrih, zlatica, jetika in vse druge bolezni so večinoma posledica nespametnega uživanja opojnih pijač. Zato ne moremo dovolj odločno svariti pred nevarnostjo alkohola. Posledice in hudi učinki alkohola se kažejo predvsem na čuvstvu. Pijanček je neizmerno vznetljiv, njegova čuvstva se izpreminjajo hitro in naglo, zato je pri njem vztrajnost za določne težnje in za stanovitna dejanja res nemogoča. Njegova volja peša in hira in to pešanje volje je obenem vzrok in izvir lahkomiselnosti. Alkohol pomaga prezgodaj polniti pokopališča, bolniščnice, kaznilnice in norišnice. Pijanček umira prezgodaj. Pri nejasnem razumu, Slovenci pravijo „v židani volji", napravi marsikatero neumno, za katero se mora potem kesati in pokoriti v ječi. Pijančevanje spravi veliko ljudi v norišnice. Francoski zdravnik v zavodu za slaboumne, Legraine, pravi, da 2/s slaboumnih ljudi je rekrutirano iz alkoholikov. Alkoholizem ima vpliv tudi na potomce. Ako opazujemo rodbine pijančkov v več generacijah, potem lahko spoznamo, da so otroci takih starišev navadno duševno in telesno pohabljeni ter so prijemljivi za razne težke bolezni (ples sv. Valentina, božjast) in umirajo prezgodaj. Pisatelj Klausener iz Diisseldorfa poroča o neki rodbini, ki jo je zasledoval po kronikah od sedanjega časa do 1. 1740. Žena in mati obenem, rojena omenjenega leta, je bila pijanka, umrla pa je precej v visoki starosti. L. 1893 je bilo 834 njenih potomcev. Klausener je dognal pri 700 članih te rodbine, kako so živeli in umrli. Izmed teh je bilo 181 vlačug, 142 beračic, 46 jih je bilo v ubožnici, 76 moških so bili hudodelci, izmed teh 7 morilcev. V četrtem kolenu so bile vse ženske dotične rodbine podvržene nesramnemu življenju, moški pa so bili vsi hudodelci. Za rod omenjene matere pijanke iz 1. 1740 je morala plačati država do šest miljonov kron za razne sodnijske in od~ gonske stroške, za bolniško postrežbo in za podporo. Kjer gospoduje alkohol, tam gine zadovoljnost in veselje do življenja, tam se razpašajo tudi slabe lastnosti. Veliki ruski mislec Lev Nikolajevič Tolstoj je videl v alkoholu največjega škodljivca omike in naravnosti ter najhujšega sovražnika za ljudstvo. Sloveči angleški državnik Gladstone je nekoč dejal: „Hujše kot lakota, kuga in vojska razsaja alkohol." In povedal je čisto resnico. Alkohol ne nudi nobene moči. Moč, ki jo pijanec občuti po zavžitju opojne pijače, je samo navidezna, traja le trenotek, dokler namreč traja omamljenje, potem pa sledi opešanje moči — fizični in moralni mačak. Ako je resnica, da alkohol krepi, zakaj pa potem abstinenti (ki ne pijejo opojnih pijač), izvrše več dela, kakor pa tisti, ki pijejo alkohol? Amerikanski veleobrtnik Carnegie plača vsem delavcem, ki izpričajo, da so abstinenti, 10 odstotkov od vseh svojih dohodkov, kajti ti delavci — kakor sam trdi — so za 10% bolj vredni. Zasloveli graditelj železnic, Brassey, je izračunil, da je skupina delavcev, v kateri so bili sami abstinenti, tekom 8>/2 ure napravila več kakor druga skupina, v kateri so bili alkoholiki, tekom 10 ur. Zato je nedvomno, da alkohol ne krepi, temveč slabi. Alkohol nima nikake redilne vrednosti. Pivo vsebuje sicer nekaj re-dilnih snovi (slad), toda v tako neznatni meri, da vrednost te pijače ni v nikakem razmerju z njeno ceno. Liter piva (40 vin.) nima večje redilne moči kakor kos kruha za 5 vin. Vsak pijanček je tedaj tat svojega žepa. Tožimo in tarnamo, da smo revno, neznatno ljudstvo. A kdo je kriv naše revščine? Gotovo vam pade v glavo, da vsak izmed nas je nekoliko kriv teh neznosnih razmer. Ako narod zapije vsako leto do 200 miljonov kron v vinu, pivu in žganju, ali se mar more imenovati še reven? Res je sramota za Avstrijo, da je v njej 127.000 žganjarn in samo 18.200 ljudskih šol — z drugimi besedami: v Avstriji je 7krat več žganjarn kakor šol. Zato odpovejte se tej razvadi, ne pijte opojnih pijač in varčujte! Nikdar še ni prepozno, če le hoče pamet — potem telo mora. Ako vsak dan prištedite za pivo ali za vino le 30 vin., potem imate lahko v 20 letih čedno hišico. Zoper alkohol se je treba vojskovati in boriti. To dosežemo na več načinov: moramo predvsem opojne pijače nadomeščati z drugimi brezalkoholnimi pijačami, na pr. s kefirom, kumisom ali z Vydrovimi brezalkoholnimi pijačami (Julep, šumeči bonboni: Ambo, Bene ali „s sidrom"), z mlekom in čajem, seveda brez ruma. Pametno je, ako ustanavljamo društva zmernosti, prav bi tudi bilo, kadar bi se kaznovalo notorično pijančevanje (pijance iz navade) in ustanavljalo zavetišča za pijance. Ker nekateri ljudje ne prenesejo kefira, kumisa ali mleka, zato so za opojne pijače najprimernejše nadomestilo alkohola prosti sadni soki s primesjo sodavice ali čiste vode. Sadni soki vplivajo bolj na življensko stanje svojih častilcev kakor pivo ali vino, ki človeka le pomehkuži in napravi nezmožnega za resno delo. Zato povsod priporočajte naše brezalkoholne sadne soke „Julep", ki so ne samo slastna in osvežujoča pijača, kadar smo žejni, temveč se rabijo tudi kot izvrstno zdravilo v vročinskih boleznih. KSAVER MEŠKO: STARA PISMA. Glej, pred menoj leži mnog droben list, ki pisala nekoč ga draga roka, krasot je poln, kot risal bi ga kist, vse pisala je duša nje globoka! Beseda vsaka je blesteč cekin, ko zvezda v noči je beseda vsaka beseda vsaka — sladek mi spomin, in vendar mi ob mnogi duša plaka. Predno umrem, vsa pisma ta sežgem, sežgem pa ž njimi vse lepo življenje: kar ga je v njih, prištevam srečnim dnem, a kar ga ni, bilo je le trpljenje . . . □□□ ŽENKO: IZ ŽIVLJENJA SRBSKEGA LJUDSTVA. Srbi so večinoma srednje postave; samo v jugozapadni Srbiji so ljudje bolj visoki. Barva obraza je največ zamolklo bleda, mnogokrat rujava, le redkokdaj rudeča. Barvi obraza odgovarja barva oči in las: temna polt = črne oči in črne lase, bela polt = rjave in sive oči in svetlejši lasje. Temna polt je v Srbiji tip lepote. Narodna pesen, opevajoča krasoto junakov, vzpominja temno, zamolklo in belo polt, črne lase in trepalnice. Rdečkasti lasje so v Srbiji zelo redki in taki ljudje tam niso niti prijetnega izgleda, niti priljubljeni med ljudstvom. Na čustvo in duh naroda imajo očiten vpliv zemljepisne okolnosti dotične dežele. Srbija je dežela več ali manj hribovita, ampak z ne posebno visokimi gorami; med pojedinimi pogorji so razprostrte večje ali manjše ravnice. Ta različnost krajev deluje ne samo na telesni, ampak tudi na duševni razvitek srbskega naroda v kraljestvu. Šumadinci, prebivalci divjih, hribovitih krajev, izgledajo bolj junaško in energično, kakor Posavci, ki stanujejo na Savskih ravnicah in so manjše postave in skromnega, tihega značaja. Najbolj delavni, za vse sposobni in miroljubni in zložni so Braničevci v vzhodni Srbiji, ki se zelo razlikujejo od južnih Torlokov, ki se neprestano med seboj kregajo in tožarijo ter se brigajo edino zato, kako bi brez truda in dela prav udobno živeli. Po temperamentu so Srbi večinoma kolerični, lahko razburljivi, hitro planejo in se vnamejo, ali ne ohladijo se tako kmalu, če so se za kakšno stvar navdušili in zavzeli. Ta značaj naroda je tudi vzrok mnogih viharjev in nemirov v srbski zgodovini. Srbi so zelo gostoljubni, o čemur se je vsak prepričal, ki je kdaj obiskal srbsko zemljo. Srbi so dobri trgovci, delavni in štedljivi pa niso tako, kakor njihovi sosedje Bolgari. V tem so si precej podobni s Hrvati, ki tudi niso posebno pridne krvi, a zato veliki veseljakoviči. Od vseh boleznij, ki morijo in oslabujejo srbski narod, je v Srbiji najbolj razširjena zimnica, tako da jo nekteri nazivljejo vedno epidemično bolezen cele Srbije. Ona gostuje sicer v deželi celo leto,^najbolj nevarna in razširjena pa je po leti, v najtoplejših mescih. Človeka sicer ne gonobi tako, kakor italijanska malarija, vendar ima zelo težke posledice, občo slabost in veliko nagnenje do drugih boleznij. Vzrok te zimnice je slaba hrana prebivalstva, ki se v letnih mesecih zaradi vročine posebno slabo in neprimerno hrani. Drugi vzrok slabih zdravotnih prilik je, trdi prof. Karič, nepremagljiva vera v osodo. „Namenjeno je," „osodi ne utečeš" „sojeno je tako,"v to so nazori, ki so globoko vkoreninjeni v srbskem narodu. „Če si bolan, ti je sojeno in zastonj se zdraviš," misli ljudstvo. Ljudstvo ne pozna niti najpriprostejših zdravstvenih pravil glede hrane, obleke in stanovanja in narod je še danes prepričan, da se bolezen ne naleze in ne pridobi z nespametnim življenjem, ampak, da je bolezen „učinjena" od sovražnih sil, da so jo naredile vile ali čarovnice. Zato je tudi umljivo, da veruje v „bajanje," v zagovore in zakletve in išče pomoči ne pri zdravnikih, ampak pri raznih babah in vračarjih. Sploh je v Srbiji zelo malo zdravnikov. Na 10.000 duš pride komaj en zdravnik. Vendar se trudi vlada zdaj na vse načine, da odpomore pomanjkanju zdravnikov; vabi tuje, posebno slovanske zdravnike v deželo in pošilja študente in študentinje na svoje stroške na medicinske nauke v tujino, glavno na Francosko. Srbski kmet je po navadi trikrat na dan: okoli devete ure dopoldne ima ručak, popoldne ob treh južino in zvečer večerjo. Pravoslavna vera predpisuje štiri glavne poste, ki se jih Srbi zelo strogo držijo in sicer so to: božični, velikonočni, Marijni in Petrovski post. Post je strog, nič drugega se ne sme jesti, kakor kruh. V vzhodni Srbiji se je bolj koruzni kruh, v zahodni pa pšenični. Najnavadnejša kmečka jed je grah in fižol, potem pride domač sir, mleko, sirovatka, jajca itd. Meso se je le redkokdaj, navadno le na praznike, na svatbah in narodnih svečanostih. Samo v Posavju, v Pomoravi, v Mačvi in v Stigu pride meso tudi pri kmetu večkrat na mizo. Po leti se je jagnjetina, po zimi pa posušena svinjetina. Najboljše se živi od Velike maše (pri pravoslavnih dne 8. septembra pa do božiča; v tej dobi je v vsaki kmečki hiši vsega dovolj. Od pijač se pije največ slivo-vica in v krajih, kjer zori grozdje, vino. Vendar se ne pije vsak dan, samo pri posebni priložnosti in pri premožnih ljudeh. Mestna hrana je taka, kakor pri nas, le da pečejo meso navadno le na ražnju, kar je posebno zdravo in okusno. Čebule se sne mnogo več, kakor pri nas, tudi paradajzov, zelenih paprik, buč, kumar in tikvic in dobrega ovčjega sira. Hrana je tudi po mestih zelo ceno, obleka pa in druge potrebe mestnih ljudi so jako drage, ker se mora vse privažati iz tujine. Rodbinsko življenje je v Srbiji dvoje: skupno (zadruga) in posamezno (družina). V zadrugi so razun staršev in njihovih otrok tudi vnuki, priženjeni zetje, primožene snahe in vsi njihovi otroci. Moč zadruge se računa po odraslih, možkih glavah. Starešina, najstarejši od njih, zapoveduje, kaj ima kdo delati, kam iti; vsak ga mora ubogati in slepo spolnjevati njegovo voljo. Pred uradi zastopa starešina celo zadrugo. Ženske v zadrugi niso nikakor ravnopravne z možkimi, najstarejša od njih pride na vrsto za najmlajšim možkim. Imovina je skupna, skupaj se dela in dobiček od dela pripada vsem. Zadruga je imela posebno v dobi turške vlade za srbski narod veliko važnost in pomen. Turške oblasti niso nikakor zasezale v delokrog zadrug, posamezniki sploh niso prihajali v dotiko s turškimi uradi, samo od starešine se je pobirala desetina, starešini se je ukazovalo, starešino pozivalo na red. Zadruge so se začele tudi v Srbiji razpadavati, kakor na Hrvaškem, kjer je že davno na veliko škodo narodnega blagostanja prošla doba moči in procvita zadrug. V Srbiji ima vsaka družina, naj bo na vasi (selo) ali pa v mestu (varoš) svojega posebnega patrona. K njemu se zateka v nesreči, v njegovo čast prinaša darove popu in cerkvi, daje vbogajme, on je posrednik in priporočnik pri Bogu. Njegov god je domač družinski praznik, njegovo češčenje prehaja od roda do roda in vsaka hiša, ki časti istega svetnika, se smatra prijateljska, in sorodniška. Tudi najubožnejši se trudi obhajati ta dan posebno praznično in slavnostno in pogostiti vsakega gosta na ta dan „slave" posebno dobro. Najbolj češčeni so sv. Nikola, sv. Jovan, sv. Arhangelji in sv. Jurij. K proslavi godu domačega svetnika, ki se pri bolj premožnih slavi cele tri dni, povabijo goste iz sosedstva. Vsi domači in vsi povabljeni gosti molijo glasno za žive in za mrtve in darujejo v čast godovnega svetnika voskovo svečo, pšenični kolač, kadilo, olje in vino. V največji izbi se postavi miza, nalašč v to svrho iz novih desk napravljena, na njo se postavi vino in jedi, v sredino veliki godovni „krstni kolač," ki ima utisnjen znak križa. Ko je vse pripravljeno, pride povabljeni pop, da vse blagoslovi. Zažge se voščenica, ki je vtaknjena v sredo kolača in pop začne molitvo. Poleg njega stoji na levi strani starešina, naproti najstarši sin in potem vsi domači po vrsti. Na desni strani popa se razvrstijo botri, bližnji sorodniki in povabljeni gostje, ženske so zadaj. Pop blagoslovi kolač in prosi Boga, da bi blagoslovil družino, priporoča jo v posebno varstvo svetniku godovniku. Vsi prisotni molijo skupaj. Pop pokadi s kadilom kolač in vse domače, vsem okoli stoječim deli vino; potem sku- paj s starešino razlomita kolač in polijeta z vinom ter ga delita navzočim. Na to sedejo domači in povabljeni k mizi in obedujejo. Čim premožnejša je hiša, tem bolj razkošna je ta pojedina. Razume se samo po sebi, da se pri tej slavi mnogo poje, da se napijajo zdravice, a začenja se vselej z znano cerkveno slovansko pesmijo: „Mnogaja ljeta." Kadar se rodi otrok, je navada, da vsaki, ki obišče hišo, prinese novorojencu kak dar, imenovan „povojnica." Kadar gospodar sezida novo hišo, prihajajo k njemu sosedje in prijatelji na »veselje," tudi prinašajoč razne darove. Kadar se kuha slivovka ali drugo žganje, je to prijetna priložnost k sestanku vseh sosedov. Sedijo okrog kotla, poskušajo novokuhano kapljico in se živahno pogovarjajo o starih in novih dogodkih, o poljskem delu, o občinskih zadevah in drugih stvareh, ki so včasih zelo važne in se tičejo večkrat celega srbskega naroda. Pred vojsko, ko so se Srbi že prav odločno pripravljali na boj, so srbski vaščani skoro vsak teden kuhali žganje, da imajo priliko za »pogovore." V krajih, kjer ima vsaka kočica svoje gosle, se na takih sestankih seveda pojo tudi stare junaške narodne pesmi. V novejšem času, ko so se začele tudi po srbskih vaseh odpirati krčme, shajajo se možje tam, žalibog, jvedno v večjem številu. Tudi Bolgari so začeli s to razvado. Škoda, da se učijo srbski in bolgarski vaščani tratiti čas in zapijati denar v krčmah, o kterih še njihovi očetje in dedje niso imeli ne sluha ne duha. V krčmo seveda zahajajo izključno le možki, ne tako, kakor pri nas, ko se tudi ženske in otroci drenjajo že ob delavnikih po gostilnah. Ženske se shajajo na preji. „Prele," ali »sedaljke" začenjajo v letu, ko se začnejo kratiti dnevi in trajajo do pozne jeseni, ko jim mraz napravi kraj. Srbkinje imajo prejo na prostem pod milim nebom. V sredini naložijo grmado drv in zažgejo, potem pa sedejo naokoli in predejo. Na prejo hodijo navadno dekleta, pa tudi starejših žensk je dosti. Predejo in pojejo lepe narodne ženske pesmi ali pa si pripovedujejo pravljice o junakih, duhovih, vilah in čarovnicah. Šalijo se in smejejo in daleč v noč odmevajo njihovi veseli glasovi, njihove pesmi in njihovi brezskrbni pogovori. V nekterih krajih shajajo se možki in ženske skupaj en večer v eni, drug večer v drugi hiši, da malo »posedijo." Pri takih posedenjih se pije čaj, kava ali vino, razun petja in razgovora pride tudi ples na vrsto. Kolo je narodni srbski ples in tudi po mestih začenja in konča vsaka zabava s »kolom." Ženski narodni kroji v mestih že izginjajo, v Belgradu na primer se vidi le še kako starejšo žensko oblečeno narodno. Na zabave in veselice pa hodijo tudi mlade mestne Srbkinje prav rade v narodnih krojih, celo na dvornih plesih je dama v narodnem kroji prav česta prikazen. <$n® STANISLAV KREČ: IZPRED SODIŠČA. Danes je tiho v naši pisarni, v izbi št. 128 kazenskega oddelka, — kakor se glasi njen uradni naslov. Po dolgem času zopet enkrat tiho ! Tu in tam zaškrtne pero, zaropoče odmaknjen stol, si od-kašlja naš „višji" z gromkim glasom. In zopet tihota. Pogledam na uro. Enajst bo v kratkem. Mili bože, kako čas hiti! Pa to ne vedno, le danes, ko ni strank in imam še nebroj tožb in zapisnikov nedovršenih pred seboj. Včeraj na primer, ko nas je od ranega jutra do šestih zvečer oblegala cela armada tožbaležjnih klijentov, izvečine samih »ponižanih in razžaljenih," se ni pomaknil kazalec preje na zaželjeno dvanajsto uro, dokler ni imel vsak od nas ubogih pomočnikov pravice par pol na drobno popisanih s temi strašnimi pregrehami zoper naš kazenski zakonik. „Ne, brez šale, saj ljubim svoj poklic in z veseljem delam, kar mi nalagajo njegovi predpisi. Ampak, kadar vidim, da se zvišeni namen tega stanu nezmiselno in brez potrebe izrablja, da ne rečem smeši, — tedaj bi bil pač raje vse drugo, samo zastopnik iskane pravice ne. Prosim, samo en slučaj! Naporen dan se nagiba h koncu, zapalim si svalčico, stopim k oknu in pritisnem od napetega duševnega dela še vedno vroče čelo k steklu. Spodaj po cesti gredo mimo delavci. Blagor jim ! Njim naznani ura konec dela in sedaj dišejo svobodno, A mi ? Nam določa delo čas počitka; in da se vedno po istem ravnamo, tedaj bi sploh ne bilo za nas miru. Stopim nazaj k pisalni mizi. Še par opomb in zaznamk za jutrišnjo razpravo in z olajševalnim vzdihom pospravim listine. Šef in en tovariš sta že odšla in upam, da se tudi meni zopet enkrat malo preje odpro vrata v svobodo. A čuj, kaj je to? — Zamolkel šum na hodniku, kmalu nato nebroj naglih korakov in več visokih, kričečih glasov obenem, — vedno bližje, — zdaj so pred durmi, — čutim, kako več rok hkrati grabi za kljuko — bognasvaruj! Kakor da se je oblak utrgal, se zapodi temna truma v izbo, še vedno vse vprek kričaje. Ženske, same ženske! Zbogom prostost in večerni izprehod! Čuden vzduh me obda; vzduh, ki se vedno vsak dan širi po mestnih ulicah, čim odbije ura šest. Takrat namreč privre iz tobačne tovarne močan tok delavstva — izvečine žensk — in valovi križem po mestu, razširjajoč s svojimi oblačili silno močni tobakovi vonj po ozračju. Torej tobačne delavke! A da niso prinesle seboj pravkar omenjenih dišav in da ne bi že takoj pri vstopu v pisarno glasno tekmovale medseboj v priznani svoji zgovornosti, — ne vedel bi, da imam opraviti s tako priprostimi Evinimi hčerkami. Sicer se ne spoznam dosti na ženska oblačila; a v mojih očeh bi bili to, kar vidim pred seboj, lahko izdelki, če že ne prvih, pa vsaj boljših modnih salonov. In — skoro me posili smeh — v rezki tobakovi vonj se meša odnekod parfum . . . Pa pred mano stoje navadne tovarniške delavke! Ženska je pač vedno ista: samo z bleščečo zunanjostjo skuša učinkovati, pa najsi bo ista pristna ali ne. Pa to le mimogrede povedano, vtis trenutka. Saj za natančnejše opazovanje poznih strank ni niti časa niti možnosti. Kajti že sem obkoljen od petih strani in iz ravno toliko smeri me obsiplje ploha besedi, — burnih in ne ravno izbranih, strastnih klicev in medklicev. „Gospod sodnik, ta me je zmerjala! Oni so za to, da branijo mojo čast!" — „Nič naj nikar ne verjamejo, gospod dohtar, ona je mene, pa še kako grše! Ni res, Francka, saj si ti slišala?" — Ja, gospod rihtar, taka grda baba! Čakajte, jim bom jaz povedala, kako je bilo! Vse po pravici bom povedala!" — „Lažnjivka, fej!" — „Obrekovalka! čast kradeš!" — „Pravica se mora izkazati, pa če gre do cesarja!" — Položaj postaja čimdalje burnejši. Že se glasi jok, pa tudi bojevite kretnje se porajajo med sovražnima strankama. Zdaj je čas, zadnji čas, da posežem vmes in pripomorem svoji osebi in kraju do potrebne veljave. „Mir! Če ne, pokličem paznika!" — Razburjeni duhovi se pomirijo in drug za drugim utihnejo. Nato se začne zasliševanje obeh strank in prič. In dasi se trudim, čimpreje dognati jedro žalitve, se mi to ne posreči izlepa. Šele, ko sem že od obeh strank parkrat slišal vse okoliščine, pod katerimi se je čast omadeževala, izvijem. slednjič sicer ne ravno molčečim ženskim ustam kočljive, merodajne žaljivke. In te so? „Ti imaš kruljavega fanta!" — „Ti pa še tacega nimaš! . . ." Kako že pravi star rimski pregovor? Parturiunt montes, nascetur ridiculus mus! Ali po naše: gore se pripravljajo k porodu in rodi se — smešno majčkena miš! . . Sklenem zapisnik in odpravim stranki. Čudno me gledajo bojevite Amaconke, da se bolj ne zavzamem za njih pravico, da takoj na mestu ne izrečem zaželjene stroge obsodbe. Bogami, rad bi prisodil vsaki po par dni, pa za enkrat še ne gre. Aj, pa čakajta, užaljeni devojki, pri razpravi se vama v polni meri vstreže in upam, da vaju potem mine veselje, radi fantov se še v bodoče tožariti. Pripeti se pa, da se božja hčerka Pravica za tako lahkomiselno igranje ž njo maščuje, kruto maščuje. Tedaj zapusti nas, nehvaležne zemljake, in se preseli drugam, morda na kak drug svet, kjer jo znajo bolje ceniti. A tedaj gorje nam vsem, tisočkrat gorje onemu, ki v resnici trpi krivico tedaj! . . . Kakor je prej vsepovsod nad človeštvom bleščala svetla luč pravice in razsvetljevala ljudem duha in srce, da so vedeli ločiti pravo od nepravega, da so kaznovali hudodelca in ščitili pravičnika: prav tako sedaj noč pravne brezčutnosti zastira vsem oči. In zgodi se, da v tej noči nekaznovan živi slobodno življenje brezvesten zločinec, dočim preganjani in zatirani zaman kličejo pomoči. V taki noči je izgubila tudi „blazna Mina" svojo pravico. Evo njene zgodbe ! Na klopi za stranke pred eno izmed sodnih dvoran sedeva že par mesecev postarna kmečka žena. Vsak dan jo vidim, dopoldne in popoldne. Sključeno in mirno kot soha se tišči v kot klopi, svoj brezizrazni, veli obraz nepremično obrnjen v vrata sodne dvorane. Tako sedi cele ure. Le kadar so razprave na istem oddelku in sodni sluga kliče stranke iz hodnika v dvorano, tedaj se čuden nemir poloti sicer bezčutne starke. Vidno vznemirjena in tresoča se po vsem telesu zdaj vstaja, zdaj zopet seda nazaj na svoje mesto; na obličju ji leži izraz napetega pričakovanja, sicer ugasle oči pa ji blešče v čudnem svitu. Prav kot da mora i ona vsak čas stopiti pred sodnika. — Ko pa so razprave končane in zavlada zopet mir na hodniku, tedaj ostane skrivnostna žena zopet sama na svojem sedežu in čaka, se-li morda ob prihodnji razpravi odpro tudi zanjo vrata v sodno dvorano. Prilično sem izvedel žalostno usodo »blazne Mine", kot nesrečno ženo nazivajo. Nekdaj premožna kmetica — vdova zapletla se je z lakomnim in zavratnim sosedom radi mej njunih zemljišč v pravdo. Vsled lastne neizkušenosti, še več pa radi zvitega ravnanja v tožbah že izurjenega nasprotnila je propadla v vseh instancah, dasi je bila pravica očitno na njeni strani. Ogromni pravdni stroški, žalost in končno obup nad propadajočim posestvom, vse to je nesrečnico pritiralo do gmotnega in slednjič tudi do duševnega padca. Napol blazno pognali so jo lastni sorodniki iz njenega domovja in nekdaj čislana žena hira sedaj v ubožnici. — Le ena zavest, zavest nekdajnih krivic, živi še jasno v duši „blazne Mine" in z nevidno močjo jo tira ista vsaki dan v sodni dvorec. In vedno, kadar se odpro duri sodne dvorane, vstane bedni starki svetlo upanje v srcu, da končno vendarle tudi ona pride do svoje pravice . . . Uboga žena! Izgovor. Dobro nasvetovanje. Gospod Vodopivec: „To je pa res čudno, da pijete že osmi vrček piva, ko ste vendar v društvu abstinentov .. Gospod Krokar: „Tojepares, a jaz sem v društvu le kot častni član." Vojaški stotnik vojakom ko odhajajo domov: „____končno pa vam še svetujem, kadar se vrnete med civiliste, naj se takoj oženite, da ne pozabite discipline." □□□ F. SLAVICEK: BLAGAJNA. (Iz zpominov starega župnika.) I. Leta 1882 sem z vso svojo prtljago srečno prijadral k sv. Luciji na Škitačo. Ako rečem, „sem prijadral", je to istina kajti morski kanal je četrt ure širok in iz ene obali na drugo priti ni izostalo nego se barkovoziti dati mornarjem. Se neki tolsti reber navkreber in v solnčnem svitu se je nam zrcalil stolp sv. Lucije — smo doma! Moj predhodnik je že prejšnji dan odrinil na svojo novo postajo, zapustivši mi zapisnik in inventar cerkvene in župniške imovine, katero sem imel le še podpisati. Prva stvar, ko se človek izkrca v novi brlog, je ureditev po vseh legah in kotih farovških sob. Polagoma se udomači normalno dihanje in oko se privadi na prostrani morski razgled! Slednjič pride na vrsto raziskovanje cerkvenega arhiva. Naletel sem na cerkvene zapiske: pobotnice, obresti, kapital in na zviti šop cerkvenih obligacij. Vse to je treba natančno prelistati. V državnih obligacijah naložen kapital je najsigurneji. Zasebne zadolžnice pa so bile zanemarjene. Zaostale obresti so znašale 800 kron od 2. 3. 5. let. Zadolžnice same so bile vknji-žene na 3. 4. še celo zadnji stavek — v nevarnosti pogube. Dvakrat, trikrat si obrišem potno čelo. Nazadnje še dobim zapis gotovine: 265 kron. Iščem in iščem, vse premetam, ne najdem nič in si mislim, kolikor primankljajev, toliko sovražnikov. Tako je bilo. Zazeblo me je. Pa sem si mislil: in faciem ferri miles — v glavo udri vojak — in sem šel na delo. Takoj drugi dan od-pošljem pozivne račune na privatne cerkvene dolžnike, naj se zglase v župnišču, oziroma naj prineso obrestne zaostaline, svojemu predhodniku pa sem naznanil po škofijskem ovinku, naj mi restituira gotovino. Z duhovnikom sem se uredil, ker se ni kratil. A s kmeti je kfiž. Minulo je 14 dni — vse, kar leze in gre, je hodilo v župnišče notri, iz župnišča ven — samo obrest-niki so izostali. Počakam še 14 dni. Med tem časom sem se snidel in seznanil s sodnikom. Ta mi je že oddaleč prej sem po slugi oddal posetnico ter nasproti klical: „Častitam, naš sosed, da ste mi zdravi! Kako se počutite v našem okraju?" Odgovorim: „Za mojo osebo prav dobro, ker zdrav sem in gmotno situiran, samo glede cerkve sv. Lucije se nič kaj dobro ne počutim!" — „Kako to, dopovejte mi!" — Odgovorim: „Dragi gospod sodnik, cerkev ima velik dolg izterjati na obrestih. Poleg tega pa tudi zasebna glavnina ni nič kaj varno vknjižena!" Mi reče sodnik: „To naj vas nikar ne moti in naj vam ne jemlje apetita in humorja, Kupite si tožne blankete, pisati pa znate. Vse bomo zravnali! Zares, tolažba o pravem času umestna! Sedaj sem bil nekako vesel. Napisal sem tožbe „per importi minimi" in jih vložil pri c. k. sodišču. Postal sem advokat le s tem razločkom, da sem moral za vsako posamezno tožbo od doma korakati 5 ur peš, dočim drugi advokati pridejo na sodišče v četrt ure, ako ne prej. Da na kratko govorim: vse sem izterjal in naložil cerkveni denar v obligacije na Dunaju. Preminuli sta dve leti. Zopet privatni dolžniki niso prinesli obresti. Sedaj sem nastopil drugi način. Da uredim vso stvar, mi ni kazalo drugo, nego izterjati tožbenim potom, kapital z obrestmi vred. Izročim dolžnike na okrajno sodišče. Sedaj je bil ogenj v strehi. Vsi prizadeti so kričali: „Tega pa še nikdar, da bi nas kdo tožil! Kdo je ta pop, da se upa kaj takega storiti! Mi, kadar bomo hoteli, bomo plačali, tako je bilo prej in tako bo ostalo zanaprej. Mi bomo ostali, pop bo pa šel." Kaj so storili? Šlo jih je 5 na vozičku, šli so v svete k mojemu predhodniku. Rekli so, da gredo k škofu, ali predhodnik jih je ustavil, naj gredo domu, da ne bodo nič opravili. Mislil sem, vsak je svoje sreče kovač, vi z batom, jaz pa s tožbo. Pripomniti moram, da sem bil od slučaja do slučaja pooblaščen od škofijstva, da se izterja dolg. Prišel je dan obravnave. Vsi so morali plačati kapital in obresti. To se ve, da je bila sodnijska obravnava viharna. Potem jih dobim na trgu potrte in klaverne. Smilili so se mi. Rečem jim: »Prijatelji, niste šli še domu?" Odgovore: „Ne še, vas smo čakali." „Ali ste že obedovali?" „Ne, ker naši mošnički so prazni!" „Tedaj idite z menoj, nimam dosti, toliko pa bo že še, da se bomo najedli. Tedaj le z menoj!" Kasneje so me ti možakarji spričo cele fare jako hvalili, da sem dober, da se ne dam zameriti. Tako je. ,,Panem et cir-censes", pa je dobro. Tedaj cerkveno imovino, glavnice, obresti in gotovino sem spravil na varno. ^ „Fortes fortuna adjuvat", junaka sreča podpira, si mislim, ker sem že toliko vspešno izvršil, dajmo še krono temu delu postaviti. A dostikrat, kar se mnogo prevdarja, da bi se prav lahko nabavilo, se ujalovi in v blatu obtiči. Tako se je meni dogodilo navsezadnje. Imenitna misel se je porodila v moji glavi. Kaj, ko bi omislil za cerkev kako malo železno kaso ? Vsako župnišče ima kako kaso, v kteri se glavne stvari, zlasti denarne hranijo. Naj jo ima pa še naša cerkev! Ako ima 30 cm kubične vsebine, ne bi toliko stala. Omislim jo pri tvrdki na Dunaju. Čez dva mesca dobim pisanje, da se kasa še ne dela, ker je gospodar na potovanju in se je še le včeraj povrnil domu. Nekaj mi je vest rekla, da ta kup ne bo prida. Res je bilo tako. Čez 14 dni mi se dostavi aviza, da je blagajna povzetno dospela na Pazin za 800 kron. Bes te plentaj! za 800 kron jaz kase nisem naročil, nego za 30 cm. kubične vsebine in taka more k večjemu stati 100 kron. Kaso sem poslal nazaj s pripombo, da jaz sem jo naročil 30 cm. veliko za 100 kron ali približno in te na Pazinu ne sprejmem. Čez teden dni pride agent iz Dunaja v naše mestece ter vloži tožbo pri sodišču, od kterega dobim jaz pozivnico za ta in ta dan. Ko vstopim omenjeni dan v pisarno, mi govori sodnik: »Obžalujem, da ste se zapletli v tako tožbo. Drugo ne preostane, nego da si tudi vi poiščete advokata!" Dobil sem ga. No sedaj se je tožba vlekla, nasprotnik je trdil, da sem dolžan kaso sprejeti, moj zastopnik pa je trdil, da tega nisem dolžan, ker je tvrdka ni zdelala po predpisu. Dobro, nasprotnik vloži tožbo, moj advokat je ovrže, prvi vloži repliko, drugi dupliko; prvi zopet kontra, drugi re in konec. Ob vsakem aktu sem bil sodnijsko obveščen. Meni se je dozdevala čudna vsa stvar. Vsedem se in napišem pismo na sodišče, proseč, naj že vendar vso stvar doženejo, ker se tako za nič gre. Kajti po postavi od 21. aprila 1882 št. drž. zakona 123 se meni vse vzame, samo pustiti se mi ima 1600 kron. To pismo odpo-šljem po mežnarju na sodnika. Pripomnim, da čakam z mirno vestjo razsodbo. Dolgo je ni bilo. Že sem mislil, da so nadaljno pričkanje ustavili ali djali ad akta. Ravno ob času te tožbe sem prosil za drugo župnijo ter sem jo dobil. Hitro se preselim in se tudi na ti fari kmalo udomačim. Na tožbo sem maiodane pozabil. Nekega dne dobim po pošti c. k. sodnijski poziv, da se me bo ta in ta dan prišlo za-rubit. Tako govori rubežinski sodnijski odlog. Hitro pospravim in odstranim, kar je bilo vrednostne premičnine, dva prešička, denarja, seve, nisem imel bogvekaj, no mačko sem imel, pa za to, vem, da se ne bo nikdo brigal. Vina v kleti nisem odstranil, ker sem vedel, da so briči radi žejni. Postelje, knjige, obleko in druge take životne pritikljine se niso postavno smeli dotakniti, farovža tudi ne, ker ni bil moj. Tako sedaj le naj prideta! Napovedani dan sta prišla. V štedilniku je prasketal ogenj, na njem je pa cvrčalo. Potrebna navodila zato sem dal že prejšnji dan. Dve majolki, polni finega terana, ste stali na mizi, poleg fina slivovka, kajti prišlec rad pokusi ponudeno slivovko, ali pa jo zvrne. Miza je bila pregrnjena z belim prtom. Servirano je bilo za dva. Nekdo potrka. »Naprej!" viknem in v vratih se pokažeti dve vojaški kapi, kakor jih navadno nosijo briči. ,,Dober dan!" — „Dober dan! Gospoda moja, me jako veseli, da sta prišla! Sedita, čemo piti in kaj založiti." Primaknem stolca k mizi. „Prosim sedita!" „0, hvala vam, velečastni!" — „Nič, nič ne vem, po kaj ste, gospodje, prišli! A predno službeno postopate, se morate oja-čiti!" Namignem materi, ona prinese juho, potem meso in pri-kuho. „Tako, sedaj se slobodno poslužite. Zakaj lep marš ste imeli iz Metovuna do Montrilja." Pili smo in jeli, da je bilo veselje. Jaz pa sem mislil: železo je treba pekoče kovati. ,,Na zdravje, gospoda!" rečem čašo dvignivši. ,,Tako za silo smo se okrepili, toda zaključek še ni. Veste, da nas še pečenka čaka, pa saj jo mi tudi lahko čakamo. Pijmo na zdravje nas vseh in tistih, kterim vi, gospodje, v cesarski službi pomagate. Prosim, da izpraznite do dna!" Tako, sedaj pa, gospodje, lahko izvršite svoje delo; kadar končate, pa se vrnite zopet k naši mizi." Tedaj povzame prvi birič: „Ne zamerite, gospod župnik, mi smo več kakor vaši prijatelji in tako le mimogrede vas prašamo, da nam približno poveste, koliko premoženja imate, da zapišemo, kar nam boste povedali!" Odgovorim: „Hlev je prazen, denarja nimam nič, nego, kar zaslužim; obleko, knjige in gospodarsko orodje ne boste zapisali, vina v kleti, takega le terana, imam še en sod, tega tudi ne boste zapisali, ker potem ne bi imeli nič pijače. Moj nasvet, dragi gospodje, je ta: Boljše, da si prihranimo to kapljico za nas, kakor da bi jo drugi pili. Ste zadovoljni?" Oba odgovorita: ,,Tako je!" Še povzame prvi birič: „In jaz, gospod župnik, bom stavil v protokol, da ste tako revni, da nimam prav nič zapisati in mislim, da moja beseda tudi kaj zaleže. »Gotovo, gospod!" rečeva vmes jaz in mati. Tako se je ta tožba končala — nič več nisem bil klican.