Kako doživljamo stabiiizacijo Vedno tanjši žepi Če smo lansko leto označili za leto stabi-lizacije, potem za letos velja, da lo bilko vztrajno nadaljujemo. Počasi prihajamo do spoznanja, da se vedno ne da živeti prek svo-jih zmožnosti oziroma da nemoremo več po-trošiti kot naredimo. Realni osebni dohodki so lani občutno padli, za letos pa je predvideno, da se življenjska raven ne bo zmanjšala. Se-veda pa bo to izredno težka naloga, kajti leto se je začelo s številnimi podražitvami: od ben-cina, cigaret alkoholnih pijač in številnega drugega blaga. In ker se je podražil bencin, je dražji prevoz (to smo posebej občutili v Ijubljanskem mestnem prometu), dražje ogre-vanje, dražje je ... V naši tokratni anketi smo povprašali, ka-ko se je stabilizacija konkretno odrazila pri potrošnikih in kje bi vendarle še lahko pri-varčevali kakšen dinar. Takole so povedali: MIHAEL ŽILAVEC, modelni mizar: »Seveda stabilizacijo kar dobro občutim, kajti osebni dohodki ne rastejo vzporedno z življenjskimi stroški. Letos je to nesorazmerje še veliko bolj opazno kot prejšnja leta, čeprav že od leta 1965 govorimo o stabilizacijskih prizadevanjih. Cene nezadržno rastejo in vsekakor bo treba uskladiti tudi osebne dohodke s to rastjo. Težko je soditi, če smo stabilizacijo zasta-vili na pravem koncu. Zdi se mi, da vendarle hočemo hitro popraviti tisto, kar smo zamu-dili v preteklih letih. Mislim, da bi morali sta-bilizacijsko politiko izvajati bolj počasi in ta-ko doseči, da bi cene rasle s počasnejšim. tem-pom.« BORUT BOŽlC, študent farmacije: »Stabi-lizacija se še kako pozna v mojem žepu, pa čeprav imam letos štipendijo, ki je lansko lelo nisem imel. Predvsem sem moral zmanjšati število izletov, ki sem si jih prej kar redno privoščil. 2ivim sicer pri starših, tako da ne občutim višjih stroškov za stanovanje, zato pa jih občutijo starši in to se pozna pri raoji žepnini, ki je že dolgo časa enaka in tako re-alno vedno manj vredna. Stabilizacijo smo, vsaj kar se tiče načel, že dobro zastavili, vprašanje je sarao, kako ta načela izvajamo. Zarne je stabilizacija pred-vsem dobro delo in to ne samo v proizvodnji, pač pa tudi v vseh ostalih službah, tudi tistih, v katerih je učinke posameznikov težko meri-ti. Zdi se rai, da je stabilizacija preveč enako lidarila vse po vrsti, tako tiste, ki so že prej-delali dobro kot tiste, ki so delali slabo. Marsi-kdo, ki je že prej trošil, morda celo neupravi-čeno, velika sredstva, je sedaj manj prizadet kot varčni gospodarji. Treba je izkoristiti mož-nosti, ki jih iraamo, da bi bila naša stabilizaci-je čim manj boleča. ALENKA NAGLOST, višja medicinska se-stra: »Imam majhnega otroka in večino sred-stev gre tako zahj. Še dobro, da me vzdržuje mama tako da s tem nimam stroškov in tako tudi ne vem, koliko se je vse podražilo. Sicer pa smo že tudi pred stabilizacijo živeli varč-no. Imam tudi avto, ki pa ga uporabljamo zgolj zi, nedeljske izlete. Zaradi pogostejšega pra-nja porabim več električne energije kot prej in to se kar občutno pozna pri računu za elek-triko.« SMAIL RAMOVIČ, poštar: »Vedno huje je. Delamo po cel dan, kljub temu pa imamo še vedno nizke psebne dohodke. Cene pa raste-jo iz dneva v dan. Kar poglejte: avtobus mesl-nega prometa se je podražil in kar se vozim na delo dvakrat na dan, je to že 32 dinarjev. Saj je res, da nekaj dobimo povrnjeno, toda vseeno se mi zdi, da bi vsaj poštarji morali imeti brezplačne vozovnice. Draži se tudi vse ostalo. Tudi pri raznašanju pokojnin in dru-gih prejemkov za občane občutimo vse večjo draginjo, saj se ljudje veliko bolj kot prej pritožujejo nad visokimi življenjskimi stroški.« France Kmetič Foto: Franci Rozman