78. štev,
Y Ljubljani, v četrtek 17. julija 1879.
Letnik VII,
Insenti se sprejemajo in valji tristopna vrsta:
8 kr., ¿a se tiska lkrat, 12 „ n » " n ii u n ii ^ h
Pri večkratnem tiskanj se «ena primerilo cmanjša.
R ok O pi si
se ne vračajo, nefranhovaiiH pisma se ne sprejemajo.
N tročnlno prejema opravniStvo (nnm nistracija) in eksp edicija na Florijanske ulice h. št. 19.
Pililitn list za
uril
Po poŠti	prejemar velja :
Za celo leto	. . 10 gl. — kr.
ra polleta	. . o „ — „
ca četrt leta	. . 2 „ 50 „
V administraciji velja:
Za celo leto , , 8 gl. 40 za pol leta . . 4 „ 20 za četrt ieta . . 1 „ 10 V Ljubljani na uom pošil veljA 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Rožnih ulicah štev. 25.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Naš napredek.
V Kamniku so bili v nedeljo zbrani odi čni domoljubi gorenjski, razširjeno srce je uživalo čisti zrak, ki se je po celi deželi naredil vsled one čistilne nevihte, ki je nemčur;>ko svojat ob tla trešnila. Tudi v ljubljanski čitalnici bila je obilna množica ljudstva zbrana, v duhu še vedno praznujoča velikansko narodno zmago. Zarea se je smelo zjasniti čelo slovenskim rodoljubom v zadnjih dneh, ko so videli, da njih dolgoletni trud ni bil zastonj.
Žalostni so bili časi za rodoljube pred leti, težak jim je bil boj z nasprotniki naroda iu njih predsodki kakor tudi s predsodki lastnih rojakov, v politiki ue zavednih. Trpel je rodoljub udarec od sovražn ka voljno in iunaško, kakor se vojuiku spodobi, pa dvakrat grenko ga je zabolel udarec od las t,-nega rojaka. Slovenstvo, samostojno mišljenje, zagovarjanje narodnih pravic, zdelo se je tačas še smelo, predrzno pečetje, koje je toliko brezumno, kakor tudi ostre kazni vredno. Naši renegati so porab h privajeno podanost in strah pred gospodujočim nemštvom v narodu našem, da so ga ščuvali proti budi-teljem narodne zavesti. Terorizem od zgor, terorizem od spod, vse se )e zaklelo zoptr te ,,neumne Slovence", to so bili časi trdega boja in bridkih skušenj za naše rodoljube. Mnogi so že obupavali, ter se javno menili o vn čenji slovenskega naroda po sili ponemčevnnja. Vkljub hudemu pritisku germanizacije, vkljub neumornemu delovanju in podučevanju rodoljubov se
je narodna ideja ljudstva le pečasi prijemala posebno v mestih je bila nemškutarija tako vkoreninjena , da se je skoro nemožno videlo da bi na teh peščenih tleh narodno seme kedaj zamoglo sad roditi.
Vendar narodnjaki niso nehali, oznanjati nauk o svobodnem Slovencu na svobodni domači zemlji, niso nehali likati jezik slovenski in širiti slovensko knjigo med ljudstvom; kolikor izobražen h Slovencev, toliko je bilo na rodnih agitatorjev, slovenska žurnalistika odbijala je tuje napade , in dajala domoljubom parolo, ki so jo potem naprej širili med narodom. Tako ni moglo drugače priti, da so ideje, na ktere se naslanja slovensko gibanje, slednj č našle pot v nsjbornejšo kočo, v naj-strmejše gore in zakotja domovine naše. Vsak, kdor ima pošteno srce, je imel priložnost, slišati glas pravice, slišati argumente narodnjaka domačina, in primerjati jih z nazori, ki so jih med ljudstvom še vedno vspešno trosili nasprotniki narodnega pr zadevauja. To ravno smo mi hoteli, ker smo zidali ua poštenost našega naroda. Ko je namreč narod slišal in preteh'al naše in naš h nasprotnikov besede, začel ae je nagibati na našo strau; norčevanja čez „neumne Slovence*' se ja veduo menj slišalo. Nasprotniki so na Kranjskem poskušali še z besedo „Kranjec" nekaj motiti ljudi, ki so bili tega geografičnega nazivka vajeni, pa tudi to ni dolgo vleklo, ker se je ljudem čudno zdelo, da rav o oni, ki se s „Kranjstvom" ba-hajo, govore in pišejo le nemški, ne pa „Kranj-jski", nasprotno pa so videli ljudje, da se le
Slovenec poteguje za Kranjca domačina in za njegov jezik. Ko sta se pravi „Kranjec" in „Slovenec" kot prijatelja spoznala in si roko podala, bila je čez nemškutarijo že soelba gotova, izrekla se je dne 24. in 30. rožnika 1879.
V našega prerojenja spomladi brili so mrzli vetrovi čez našo polje, po zamrznjenih tleh so ledino orali domoljubi, ter s skrbjo pričakovali gorkejega solnca; dolgo se ni hotelo zvedriti in ogreti, in mnogi so že obupali. Pa naravni zakoni veljajo tudi za nas, solnce je stopilo na horizont, pregrelo je srca in nastopilo je poletje narodne zavednosti, narodnega navdušenja. Le tu pa tam je prej skromuo cvetela kaka domorodna rožica, zdaj pa je vsa domovina v krasnem cvetu , ni ga okraja , ni me-ta, ni skoro vasi, kjer ne bi našel zavednih in iskrenih rodoljubov.
Na Gorenjskem in Dolenjskem, na Notranjskem in Štajarskem , v Primorji in na Koroškem, ob Dravi in ob sinji Jadri, povsod najdeš zavednih domačinov , ki si radostno roke podajajo v očigled naše narodne zmage. To navdušenje ni narejeno ali umetno, kdor hoče, se lahko prepriča, ako stepi med narod ka-koršnega koli stanu, povsodi bo našel prej nezaslišano in resnično sočutje za narodni napredek. Ako le trije Slovenci vkup pridejo, prvi pogovor jim je o narodni politiki; iz pri-vatn h ne za list namenjenih pisem razvidimo isto navdušenje po celi Sloveniji.
Tolik napredek v narodni zavednosti nas mora v ist^ni veseliti, in nam je porok, da je naša zmaga stalna in stanovitna, da nam naši
Ljubljanske slike.
(Dalje.)
Dijaška mali »li £<>s|>u<liii.ja
(femina vorax).
Ker ima Ljubljana najviše šole, kakoršne so dozdaj po previdnosti državne vlade nam doma dovoljene, ker toraj po duševno izobra-žanje sem hodi mladina iz raznih krajev, zato je tudi tista stvar, ki med tem skrbi za njen telesni blagor, vsakako kulturhistoričnega pomena, če bi prav Ljubljane ne mešala toliko, kakor jo, ker njeno število ni ravno majhno.
Dijaška mati je — če že ne prav stara mamica, vsaj poštama, nikdar višega, marveč k večemu srednjega, polovičarskega ali celo nižega stanu, ki se sestavlja iz vdov s p;člim zaslužkom ali malo penzijo, z omoženih, kterih možje so služabniki pri kakem uradu ali na železnici, branjevci ali rokodelci, iz p6starnih gospodičiu, kuharc ali obrtnic, ki niso mogle ali niso marale dati se vpreči v zakonski jarem, slednj č iz starih samic, kterih zgodovina se zgublja v temni preteklosti in ki so bile matere, pa niso nikdar imele moža. Po tem se dijaška mati tudi razločuje v dvojno: prva ima dijake le za priboljšek, druga pa popolnoma o njih živi- Včasih se celo zgodi, da se
dva, ki si ne upata živeti ob golem zaslužku svojih rok in obrestih premoženja, vzameta s tolažilom: „ej, bova pa študente imela" — kakor še ui davno tega, ko sta hlapec in dekla jemala se na gole roke češ: „bova pa njivo v štant vzela in krompir sadila."
Za svojo„obrtnijo" si najame dijaška mati uavadno po dve sobi: eno — manjšo — zâ se iu za svojo p. n. rodovino, če je kaj ima, drugo — obširnejo — za dijake, in to, kolikor mogoče blizo šolskega poslopja. Na svitlobo, zračnost, prostornost in druge površne reči se ne gleda toliko, ko na nizko ceno, zato so taka stauovanja večidel pri tleh ali vsaj v ozkih ulicah, kjer se z oken ne vidi drugam, kakor na kako smetno in navlečeno ozko dvorišče ali pa, če je bivališče prav pod streho, na golo zitiovje in strehe ter z njih kvišku moleče dimnike. To je vsakako zelo previdno, mladina se teh mikavnih reči kmalu nagleda in potem je pri učenji ne moti druzega, kakor podgane, mačke in tiči. Ta svoj „département" napolni s posteljami z enim ali dvojnim nadstropjem, v sredi stoji velika miza s stoli, v kotu peč, tu pa tam ob zidu visi kaka podoba in soba je „meublirana". Podnevi je še toliko prostora, da more drug mémo druzega, ponoči pa, ko se potegnejo postelje prvega nad-
stropja veu, je vse zadelano tako, da morajo ,,viš", ki leže v prvem nadstropji, stopati čez postelje „n'žih" pri tleh, in pri tem se včasih primeri, da se komu stopi na živo meso ali kost. Po dva v eni postelji ne ležita, ker tega ne trpi šolsko nadzorstvo, ktero vtakne ali bi vsaj utegnilo vtakniti svoj nos tudi v to „dijaško kosamo". Če bi tega ne bilo, bi v takem ozkem prostoru bilo nakupičenih še več dijakov, kakor jih je, in to bi bilo zdravju mladine še škodljivejše, kar bi pa gospodinji prav nič težke vesti ne delalo.
Dijake deli v tri vrste: 1. v take, za ktere se plačuje v gotovem denarji, 2. v take, za ktere dajo starši hrano v naravnem blagu in le za stanovanje in nektere druge pritik-line gotov denar, in 3. v take, ki plačujejo le stanovanje, hrano pa dobivajo drugje. Prvi so najboljši, zato nektere, po večem bolj gosposke, jemljo le te, drugi so dobri le, če malo jedo ali jim je dobro vse, kar na mizo pride, tretji so najslabši in se jemljo le, če je prostor, da pomagajo plačati gospodinji stanovanje.
Obed je skupen pri mizi, pri kteri se tudi — vzlasti pozimi in ob slabem vremenu — študira in piše; posebnih priprav ni treba, k večemu če se pogrne miza, da je potem ni treba brisati, vsak dobi svoj krožnik in žlico,
nasprotniki ne bodo mogli več vzeti, kar smo po trdem boji priborili.
Še se zauašajo, da se bo politika avstrijska zopet njim na prid presukala in da bodo s pomočjo vlade zopet na vrh prišli. Pa slabo bi naša stvar Btala, ko bi jo postavili na milost ktere koli vlade; da imamo mi le zaveden in polit čno izobražen narod, potem se nobene vladne sisteme nimamo bati. Le sebičneže in kruhoborce bodo lovili s časnim dobičkom velika večina našega naroda hrani pa še veduo toliko poštenosti v svojem srcu, da idealu h, vzvišenih blagorov ne bo za denar prodajala.
Saj podkupovalci ne morejo osrečiti celega naroda, ampak le nekterim stanje zbolj-šajo na škodo drugim bolj značajnim; to ljudje vendar tudi že sprevidijo, in kdor je poštenjak, hoče blagor celega naroda, in ni srečen, dokler vidi svoje rojake nesrečne.
Hvalimo Boga, ki je blagoslovil delo našega domoljubja, ter prikrajšal dni našega trpljenja, in prosimo ga, da bi naš narod ohranil veduo poštenega, vnetega za vse dobro in lepo in sovražnega vsemu n evrednemu samohlepju, da bomo svojo osodo vedno v svojih rokah imeli, kakor je Palacky v svojem testamentu rekel o Čehih. Vsak narod ima osodo in vlado, kakoršno zasluži, iu ako bodemo Slovenci zna-čajni, energični, svobodoljubni in domoljubni, nikdo ne bo smel preko nas na dnevni red prehaja, nikdo si ne bo upal, z nogami teptati naših pravic. Ne mi po vladah, ampak vlade se bodo morale ravnati po nas.
Politični pregled.
Avstrijske deiele.
V Ljubljani 16. julija.
Novejša poročila pravijo, da se nemarno še nadejati odločnega prevrata, ter da bo se dajno ministerstvo nekoliko spremenjeno še ostalo. V tem nas potrjuje vol i lev Mre-inayra v velikem posestvu Bukovinskem, Alesani, ki je bil že voljen, je moral odstopiti, da je ministru prostor naredil. Ni nam treba dostaviti, da nas ta volitev prav malo veseli, še menj pa, da Stremayr minister ostane, ka kar zdaj poloba kaže. Dokler bo on šolo v rokah imel, tako dolgo nemarno pričakovati
ravnopravnosti jezikove v podučevanji. Treba bo energičnega delovanja od strani naših poslancev.
Tudi minister Horst ostane, kajti tudi njemu je prihranjen prostorček v parlamentu, ker je voljeni okrajni glavar Keschmann v Bu-kovini odstopil, da je Ilorstu prostor naredil. Tedaj je Bukovina pribežališče za Ofenheime in za drugodi propadle ministre.
Če je že to žalostno, da nekaj starih ministrov ostane, še menj ugodno je poročilo, da vn!o|» Čeltov v državni zbor še nikakor ni gotov. Ako Čehi ue pridejo, potem smo v državnem zboru zopet v manjšini, in ne ostane uam druzega, ko da tudi mi Slovenci, Dalmatiuci in Poljaki izstopimo, ter tako zbor nesklepčen naredimo. Ako ostanemo tam, majorizirali nas bodo, kakor poprej, in ostalo bo skoro vse pri starem, vsaj v narodnih vprašanjih. Zdaj bi morali Čehi vsakako vstopiti, ker imamo večino, in če smo kedaj odobravali pasivno politiko, sedaj je ne moremo, ker vidimo, da Čehi z njo oškodujejo ne samo sebe, ampak tudi nas, njih zaveznike. Zdaj bi lahko imeli prvo besedo v državnem zboru, pomoči imajo dovelj, s kujanjem pa bodo tako daleč pripravili, da bo moral še Taaffe odstopiti, in da pridejo na krmilo zopet nemškoliberalci čiste krvi.
Ministra Cilaser in ('Iiluiiietzk}
bosta gotovo odstopila, kakor se čuje, in na njih mesto prideta sedaj morda dva bolj kon servativna moža. Vendar smo zarad prihod-ujosti še zelo v nevednosti.
iVIadjari ostanejo pri svoji trmi, da mora železn ea v Srbijo tam zidana biti, kjer oni hočejo. Srbski poslanik Alimpič je bil na Dunaji, da se o tej zadevi dogovori, in je bil zadovoljen, ako se nadaljuje državna železnica od Pančove do Belgrada.
Temu pa se zopet ustavljajo Madjari, kakor pri železnici Sisek-Novi; oni hočejo Beli grad naravnost s Pešto zvezati, ker bi radi vso kuj čijo osredotočili v Pešti, pa kdaj bo a železnica zidana, ko ogerska kasa nema denarja? To j:h pa ne skrbi, da le zabranijo, kar bi vtegnilo naši polovici na korist biti, [potem jih daljši razvitek stvari ne briga, saj
oni tako uiso vneti za srbsko železnico, ki bo srbskim pridelkom pot v Avstrijo odprla in ogerskim konkurenco naredila. Tako ostane Avstrija v sramotni odvisnosti od Ogerske, ali prav za prav od Madjarije, in tako bo tudi ostalo, dokler se ne naredi sprava med Nemci in Slovani.
Vuiinje države.
Narodno - liberalna stranka na Nemškem Be vedno še drobi. Zdaj sta zopet izstopila Bavarec Volk in profesor Treitschke s šestnajstimi drugovi, tedaj šteje stranka zopet 18 glav menj.
Maršalu ¡Vlae IVIalionu je republikanska vlada prepovedala, vdeležiti se pogreba princa Napoleona, čeravno je zagotavljal, da hoče to storiti le iz hvaležnosti do starega Napoleona. Ta prepoved naredila je med bo-uapartisti hudo kri.
Kako slabo podučeni so Angleži o naših razmerah, kaža neki članek v „Times", ki v volitvah in vršečem se prevratu v Avstriji ne vidi druzega, ko reakcijo. Najbrž so osnovne misli za ta č anek bile na Dunaji rojene, ter potem v angleško gnjezdo položene.
Veliki vcaslr je prosil bolgarskega kneza, naj s Turki, kar jih je še v Bolgariji, po milosti ravna.
O zmešnjavah v Carigradu vedo listi mnogo pisati, da prostor izpolnijo , nas pa le malo zanima, ali pride Mahmud paša iz prognanstva nazaj, ali ne; tudi nam je vse jedno, kake pravice se egiptovskemu podkralju dajo, oziroma vzamejo ; saj dolgo Egipt tako ne bo več pod turško nadvlastjo.
Pogovori med Turčijo in (¿reeijo zaradi povekšanja poslednje še vedno ne kažejo nobenega vspeha. Tu zamore le meč pomagati , kar bi morali Grki vendar že izpre-videti.
Izvirni dopisi.
Iz lijubljane, 16. julija. Tukajšni „Tagblatt" se predrzne interpelacije narodnih odbornikov lloraka, Itegalija itd. imenovati „nergeleien". Možje, kakor Horak, ki so že osiveli v poštenem delu iu uživajo spoštovanje
gospodinja prinese na mizo veliko skledo, se vsede navadno sama med uje in razdeli z veliko žlico pičo po krožnikih; če ima rodovino in je dosti prostora pri mizi, kosi in večerja tudi ta z dijaki. Nektera pa ostaue v kuhinji in prepusti svojim gojencem, naj si jed raz-dele kakor jim drago; le če nastane kak prepir, pride mirit nezadovoljne. Tudi jej je glavna skrb, da se mladina ne preobje, ker s prepolnim želodcem se je težje učiti. Tudi učenje je skupno, le kdor se uči glasno, morai če ni najviši v šoli ali najboljši plačevalec, iti k oknu, pred vrata, v kak kot na mostovž. na stopnice ali dvorišče, da drugih ne moti. Če pa tudi to ni mogoče, si včasih vsi skup pomagajo s tem, da si vsak zatisne ušesa, da drugih ne sliši, potem pa na ves glas prebira in se uči svoje naloge ua pamet. Če pride kdo v sobo ali že notri sedeč posluša to brodenje v raznih jezikih, se mu zdi, kakor da bi v truje padel.
Vrednost svojega „kvartirja" šteje dijaška mati po številu „gospodov", doktorjev, uradnikov in drugih učenih mož, ktere je ona že zredila; čem več je teh, tem pouosnejša je. tem zaničljivejše gleda postrani druge svoje vrste. Ker jej je na dobrem imenu svojega zavoda vse ležeče, skrbi navadno tudi za do
ber red v hiši, vse mora biti o pravem času doma, ne le po noči, ampak tudi podnevi, kl.uča od hišnih vrat n:ma nobeden, vsaj od nje in z njeno vednostjo ne, in če se kdo zoper ta hišni red pregreši, ne dobi le kislega obraza in hudih besedi, ampak včasih ga za-toži celo staršem, redkeje profesorju ali kate-hetu; če vse nič ne pomaga, je v stanu spo-kati ga, da drugih ne okuži s svojo razuzdanostjo. Se ve, da so tudi take, ki svojim gojencem vse puste, le da jih ne zgubijo, toraj iz gole umazane dobičkarije.
Skoro pri vsaki je razvita tudi znana slaba ženska in moška lastnost, nevoščljivost. Ta se ne razteza samo na konkurentinje, kterim strogo na prste gleda in dijake pred nosom lovi, včasih celo ob šrangah, kjer kmetiški starši svoje sinove v Ljubljano vodijo, tudi jej ni dosti, da drugo opravlja in obrekuje, starišem obeta boljše oskrbovanje otrok in skuša na vsak na-čn spodkopati jo — ne, to ni zadosti, strast njena se loti tudi dijakov nasprotnice, tudi te opazuje in zalezuje in čs kaj zve, kar bi jim po njenih mislih utegnilo škodljivo biti, brž raztrosi po mestu ali pa še gorko nese profesorju ali katehetu, ako ima ta za skrivne tožbe poslušno uho. Pri tem ne preiskuje prej vestno, je li to resnično ali ne, tudi ne toži
toliko iz sovraštva do dijaka, kolikor iz zavid Ijivosti in hudobnega namena, da bi svojo nasprotnico spravila v slabo ime in jej odjedla dijakov, zato maha pač po dijakih, a misli gospodinjo, čeravuo skušnja uči, da stori vič škode in krivice prvim, ko drugi. Marsikteri mladeneč bi lahko tej opazki pridal drastične ilustracije iz svojega življenja, tudi pisatelj teh slik, če bi resnico svojih opazek hotel dokazovati po posameznih drobnih izgledih, kar pa ni namen njegov.
Oskrbovanje dijakov, če je mati ali gospodinja še tako vestna in skrbna za telesni in duševni blagor svojih dijaških otrok, pusti še dosti prostih ur za druge opravke. Zato se peča res še z raznim drugim, koristnim in škodljivim delom. Ta je branjevka, ona strežnica tu in tam, tretja potovka po mestu, ki nosi razne reči v zastavnico, priskrbuje deklam in kuharicam službe, prenaša ,,pošte" in pomaga spravljati ljudi v slabo ime, četrta služi še starim in mladim gospem , gospod čnam in gospodom s svojo vednostjo in zgovornim jezikom, peta lovi po mestu slabe in dobre novice in jih prodaja za kolikor toliko itd. — sploh, skoro vsaka počenja še kaj druzega, če nima svoje rodovine ali kakega stalnega posla, ki jej tega ne dopušča.
•celega mesta, možje, ki imajo res sreč za ■blagor ljudstva, kakor so naši mestni odborniki Ilorak, Regali, Potočnik, Jurčič itd., taki se pač ne smejo postavili v eno vrsto z ljudmi, kakor Dežman iu Schrey, ki imajo zmirom iu povsod strankarsko zagrizenost pred očmi. Interpelacije uaših odbornikov ho vedno opravičene in zadevajo važna vprašanja mesta. Naj tedaj gospod dr. Kraus, ki je še mlad in naših razmer ne pozna, nikar preveč široko ust ne odpira, kakor je to storil v Bvojem članku od torka. Kedar bo on za ljubljansko mesto toliko zaslug imel, kakor jih imajo slovenski mestui odborniki, potem še le zna zabavljati, zdaj mu to še ne pristoja.
Iznenadeni smo bili, čitati v „Triester Zeitung", da hoče naše mesto, oziroma mestni odbor, poldrugi miljou goldinarjev na posodo vzeti. Že enkrat so hoteli tako velik dolg nakopati si na glavo, pa deželni zbor jim tega ni dovolil. Zdaj imajo v deželnem zboru tudi večino, zato so prišli s projektom zopet na dan. Že zdaj tožijo ljudje o prevelikih nakladah na direktni davek; kedar bomo plačevali obresti od tega poldruzega miljona, potem še le bodo priklade visoko narastle in ne bomo se jih nikdar znebili.
Morda se bo pa ta denar dobro obrnil? Slišali smo, da hočejo zidati klavnico, da hočejo regulirati odtoke v Ljubljanico itd. Klavnica je res potrebua, pa ni treba take za 100.000 gld., kakor se namerava; tisti kanali tudi niso tako potrebni, da bi mi zamogli na stotisoče vauje zazidati; če hočejo vode napeljati v mesto, nasipe ob Ljubljan.ci olepšati, kopelj v Koleziji prav dragoceno okinčati, in še druge take reči, moramo pa mi odgovoriti, da bi bilo to vse lepo, ko bi mi bili tako bogati, kakor Parižani ali Londouci; pa mesto kinčiti, revne posestnike ljubljanske pa s samimi dokladami potlačiti in vničiti, to se nam ne zdi nikakor posebno dobro gospodarstvo. Liberalno gospodarstvo si je povsod enako, in ne more obstati, da ne bi dolgov, na dolgove kupičilo.
Domače novic*.
V Ljubljani, 17. julija, (iSrednje in ljudske šole) so se v Ljubljani 15. t. m. končale, mestne pa trajajo še
teden dni. Več o teh šolah bomo že še spregovorili, ko dobimo šolska poročila v roke. Slišimo pa, da je na gimnaziji neprimerno veliko maturantov padlo.
(Novi maŠniki in kraji novemaŠe.) Kakor je že znano, bodo premil. g. knez in škof 23., 24. in 26. t. m. posvečevali nove mašnike. Gospod|e, ki bodo posvečeni, so naslednji: Šimeu A ž m a n iz Krope (nova maša ua Dovjem, 3 avg.); Ivan Belec iz Radomlja (n. m. v Iiadomlji, 24. avg.); Peter Berčič iz Stare Loke (n. m. v Kamni gorici, 3. avg.); Alojz B o b e k iz Kranjske gore (n. m. v Rib niči, 10. avg.); France Gregorij s Podkorena (n. m. v Kranjski gori, 10. avg.); Tomaž Potočnik iz Železnikov (n.m. v Železnikih, 10. avg.); Jožef Regen s Trate (n. m. v nunski cerkvi v Ljubljani, 3. avg.); Janez S a-kser iz Ljubljane (n. m- pri čč. oo. frančiškanih v Ljubljani, 3. avg.); Jožef Samide iz Kočevja (n. m. v Kočevji, 3. avg.); Miha Terček s črnega vrha (n. m. v Črnem vrhu, 10. avg.): Janez Vakselj iz Leskovca (n. m. v Leskovcu, 10. avg.); Jožef Za lokar iz Gorjan (n. m. v Gorjah); France Zoreč iz št. Lorenca (n. m. v št, Lorencu, 17. avg.); Jernej Zupanec iz Radolice (n. m. v Radolici, 17. avgusta).
Iz tretjega leta gg.: Valentin Eržen iz Selc (n. m. v Selcih, 3. avg.); Janez J a n e-žič iz št. Vida pri Zatični (n. m. v št. Vidu, 10. avg.; France Perpar iz Doberniča (n. m. v Doberniču, 24. avgusta); Janez Smreka r iz št. Helene (n. m. pri Mariji Devici v Polji, 3. avg).
(Iz seje deželnega odbora 11. julija.') Na čeloma je deželni odbor sklenil, da se v n orni šn i c i na Studenci ne vpelje lastna režija dokler ne bodo vsi blazni iz stare nornišnice v Ljubljani in iz norišne podružnice v posilni delavnici v novi norišnici spravljeni. — Deželna vlada se naprosi, naj razpiše 3 izpraz njene štipendije za slepe otroke za šolo 1 Lincu. — Za dokončanje zidanja ljudske šole v Št. Lambertu se dovoli iz normalno-šol-skega zaklada 400 gld. podpore. — Ljubljanski hranilnici in gosp. Martinu Hočevarju v Krškem se izreče zahvala za darova vsak po 200 gold. muzejnemu zakladu za preis kavanje poganskih gomil. — Redutua dvo-
Naj tu sem pritaknem še nekaj, kar spada v to predalo. Sem ter tje se bero po nemšk.h, zdaj že tudi po slovenskih časnikih naznanila, da ta in ta poštena vdova, ta in ta poštena rodovina jemlje majhne otroke „boljših hiš" v oskrbovanje; včasih je še celo pristavek , da bi bile „mlade gospodične" najljubše. Obeta se vsa postrežba po gosposki šegi, v hiši glasovir in prilika učiti se tujih jezikov in več drugih verjetnih in neverjetnih reči. Za takim nazna nilom tiči uavadno kaka „lačna" rodovina ve-licega števila starih in mladih gospodičin , ki ne more shajati z zaslužkom očeta in svojim, ki je padla v kako nesrečo — večidel po svoji krivdi ali pa, ker je bila navajeua predobrega življenja in ni nikdar misliia, da je človek vstvarjen za delo, in se ga tudi privadila ni. Kdor se dii zvabiti po takem naznanilu in po-praša po pogojih, zvč, da bi bilo za majhno punčko plačati po borih 20 do 30 gl., za bolje odraščeno od 30 do 40 gl. in še več na mesec — obleko, poduk in posebne stroške se ve, da posebej. Iu koliko je res vredno vse skup, kar tako revše dobi? K vi čemu 8 do 9 gld. na mesec, vse drugo požre lačna rodovina. Odgoje je pri tem le toliko, da se z otrokom ali gospodično nemški govori, morda tudi kaj laških
ali francoskih besed sliši, ker več rodovina tako vsa skup ne zna ; do glasovira, če je res v hiši pride revše le takrat, kedar so se ga že vsi drugi navel čali. Pač pa ima obilno prilike na učiti se vseh napak domačih gospodičin.
Dijak, posebno veči, ni po volji, če bi tudi veliko plačeval; kajti ta ni zadovoljen cikorjo zjutraj, opoldne z juho, ktere je pa že ob enajstih vsak ud rodovine dobil skleuico popoldne in zvečer pa zopet le s cikorjo pobe Ijeno z mlekom, s kterega je vsak že prej smetano posnel itd. Tak dijak hoče jesti, hoče kaj izdatnega in če mu vse to dajo, ne more ob njem živeti vsa druga rodovina. — Sploh dobi tako revše kaj dobrega in se nasiti le takrat, kedar pride „papa" ali „mama" nje gova in se povabi h kosilu, da se prepriča kako dobro se mali, malemu ali gospodični godi. Zelena barva in drobnost telesa se izgo varja s tem, da ima „ljubče" toliko in toliko učiti se. Res navadno tako ua telesu opeša, d se še le o šolskih počitnicah doma pri stariših zopet popravi in okrepča — ko dobi dosti jesti
Tako jemljo gosposke rodovine otroke „boljših staršev" na hrano in stanovanje.
(Dalje prih.)
rana se prepusti za razstavo starin iz poganskih gomil in za seje starinoslovcev, kteri bodo imeli poslednje dni t. m. v Ljubljani svoj shod.
(O napadu na Kranjčane v Mostah) nemarno še nobenega zanesljivega poročila. Vsakako se bo po sodnijski preiskavi pokazalo, kdo je surovega napada največ kriv. Če je stvar taka, kakor jo „Tagblatt" popiše, potem ne moremo, da ne bi izrekli svoje indignacije nad zločinom prevzetnih fantinov. „Tagblatt" dolži slovensko časopistvo, da ljudstvo ščuje ; a mi ga pozivljemo, naj nam le eno samo številko „Slovenca" pokaže, kjer smo kaj enacega odobravali. Nasprotno izrekamo, da bi se morali taki prestopki ostreje, ko do sedaj kaznovati. Skoraj roparsko je početje v nekterih vaseh, kjer fautini vozove ustavljajo in od mirnih popotnikov nekakov tribut za „šnops" pobirajo. Kaj tacega ni nikjer v celi Avstriji, iz-vzemši morda Slavonijo in ogerske puste. To ni junaštvo, ampak gola surovost. Junaški Črnogorec ne bo nikdar popotnika strašil, ako mu ta nič ne stori. Pri vseh simpatijah za naš narod iu za kmečki stan vendar ne bomo nikdar zagovarjali tolovajstva in pobijalstva. Sramotno bi bilo za vso inteligenco v deželi, ko bi morala „šnopsa" pijanim fantalinom v strahu biti. Liberalizem je sicer meščanskemu življu vso hrabrost in vso enerž jo vzel, pa vendar ima še dosti poštenjakov po mestih, ki se ne bodo podali še v tributarno odvisnost od razposajenih fantalinov, za ktere je bila palica še prezgodaj odpravljena. Mi v mestu od nobenega kmeta ne pobiramo tri-buta za „šnops" in nobenega vozu ne vstavljamo, zahtevamo pa tudi za se enako prosto gibanje po deželi. Ako mi izobraženi Slovenci nismo vič zmožni, brzdati takih divjaških elementov med našim narodom, potem je bolje, da precej abdiciratno, saj potem takem ne moremo več biti voditelji naroda. Kako je bilo ravno v tem slučaji ne vemo natanko, kakor smo že rekli, mogoče, da so služili razgra-jalci komu za orodje, da niso vedeli, kaj delajo; pa brez ozira ua to je že stokrat doka-zano, da v nekterih krajih na Gorenjskem fantalini napadajo popotnike brez vsacega vzroka, in to ravno je, kar je sramota za celo deželo, in kar se mora enkrat odpraviti, če ne gre drugače, tudi z najostrejšimi sredstvi.
Naše prijatelje prosimo natančnejih poročil o tej zadevi.
(Ljubljanski porotniki) izžrebani so ti-le za porotno zasedanje v Ljubljani, ki se prične avgusta: za glavne porotnike gg.: Janez Cukale, klobučar ua Vrhniki; Jakob Črne ml., mlinar v Fužinah; Bernard Dolenec ml., posestnik v Vipavi; Pavel Drašlar, magacinar Ljubljani; Jakop Epih, krčmar v Kamniku; Anton Globočuik, posestnik iz Železnikov; Janez Hafner, gostilničar v Ljubljaui; Alojzij Kobler, litijski župan; Frauc Krašovec, mesar Novi vasi; Matevž Kreč, tajnik deželnega urada v Ljubljani; Jožef Luckmann, trgovec Ljubljani; Karel Lušin, c. k. stotnik v pokoju v Ljubljani; Janez Malnar, posestnik v Zelečh; Emerih Mayer, trgovec v Ljubljani; Jurij Meden, posestnik v Begunjah; Alojzij Pavšin steklar v Ljubljani; Jauez Petrič, trgovec v Blagovici; Martin Petan, trgovec v Kranji; Karel Polak, trgovec v Ljubljani; Janez Potočnik, gostilničar v Ljubljani; Matevž Pire, trgovec v Kranju; Matija Prašnikar, usnjar v Iški loki; Matevž Raut, trgovec v Ljubljani; Jauez Roger, trgovec v Ljubljani; Franc Selan, hišni posestnik v Ljubljani; Jakob Slov-nik, posestnik v Notranji gorici; Andrej Smr-
del, usnjar v Ljubljani; Jakop Špoljarič, klju-čarski mojster v Ljubljani; Matevž Zupan, trgovec v Ljubljani; Franc Valenčič, trgovec v Ilirski Bistrici; Jožif Vidic, posestnik v Les cab; Jakop Vodnik, usnjar v Zalogu; Janez Vodnik, posestnik v Zaborštu; Rajmund Wa-scher, pristav v ljubljanski hranilnici; dr. M. pl. Wurzbach, advokatni koncipijent v Ljubljani. Nado m es tu jo či porotniki: Egidij Bončar, pek; Janez Borovsky, sobni malar; Anton Gregorec, pek; Janez Kadivec, trgovec z usnjem; Anton Kramar, gostilničar; Valentin Plehan, posestnik; JožefRabič, krčmar; Franc Šebenik, posestnik; Audiej Vernik, posestnik, — ti vsi iz Ljubljane.
(O konfiskaciji „SlovenČevi".) V včerajšnji „Laibacherici" smo brali, da je članek „Stre-mayr padel" kalil javni mir. Zdaj je ta mir zopet čist, ko je bil Stremayr vendar-le prišel do sedeža v Bukovini.
(PreradoviSeva slavnost) se je , kakor površno slišimo, v Zagrebu vršila sijajno kakor maloktera. Umrlemu pesniku so bili Hrvatje že prej napravili Bpominek z njegovo podobo iz karart-kega marmeljna na pokopališči, kamor so zdaj prenesli ostanke ranjcega. Daljšega popisa te slovesnosti še pričakujemo.
(„Ljubljanske slike",) ki se v našem podlistku" bližajo že koncu, so se, ker se je že skoro dosti naročnikov oglasilo za-nje, začele posebej tiskati in bodo morda v mesecu dni dotove. Nov natis bo nekoliko predelan in popravljen, tudi bo dobil še novih pristavkov, tako da bo zelo različeu od prvega. Cena se bo naznanila po tem potu brž, ko bo mogoče preračuniti stroške tiska, vezanja in razpošiljanja. Kdor se misli oglasiti za knjižico, pa se še ni, naj to stori zdaj naglo, ker se bo tiskalo le malo eksemplarov čez število na ručnikov in ti bodo pozneji dražji. Zavoljo krajše poti naj se oglasila pošiljajo po dopisnicah naravnost gosp. J. Alešovcu, ki bo knjižico založil. Kdor bi se prepozno oglasil, bi morda več ne dobil knjige. Čez nekaj dni bo že mogoče naznaniti ceno.
(Gostilnica Stermvarte) pri sv. Jakobu, znana po dobri kuhinji, postreže tudi z dobrim vinom in ima vedno frišno Kozlerjevo pivo.
(Dežman) je zdaj, ko ima več časa in se mu ni treba pripravljati za Dunaj, kamor nikdar več ne bo šel, začel zopet pitati svoj „Tagblatt" s strupom, to se listu koj pozna. Naj bi stari sivec rajši delal pokoro za razne svoje grehe, kakor da zdaj še brca krog sebe po navadi starega pojemajočega konja, saj svojih „prokletih grabelj" ne bo več spravil do tiste veljave, ktero so imele nekdaj pri Blepih njegovih privržencih. Ali je mož res že otročji postal?!
Eazne reči.
—	„Soča" v Gorici je menda zopet začela izhajati, to sklepamo po številki, ki nam je prišla v roke. Mi bi želeli, da bi prepir med volitvami ne imel nobenih hudih nasledkov in da bi se vse vrnilo nazaj v stari tir narodnega napredovanja.
—	V Sarajevu se je osnovala viša sodnija za Bosno in Hercegovino. — V nekojih krajih Bosne vlada strašna revščina in kmetje ne morejo tretjine odrajtovati, zato je vlada bege prosila (sic!), da naj pobirajo le toliko davka, kar ga kmetje premorejo, kljubu temu zahtevajo begi polno tretjino. (Kdo je gospodar v Bosni, ali Avstrija, ali begi?)
—	Novovrstno fotografiranje je iznašel nek Nemec v Limi v Ameriki. Steklo
se namaže z drugo tvarino spred in z drugo od zad, potem pa ee podoba kar sama vtisne v to zrkalo, ki ga človek pred sabo drži, podoba ima naravne barve, kakoršno je človeško lice. Nek bogat Amerikanec je to novo iznajdbo nakupil za 400.000 tolarjev, ter bo naredil velike tovarne za novo fotografiranje.
—	,,Občna aritmetika za učiteljišča. Sestavil in založil L. Lavtar, c. k. profesor v Mariboru." Tako je napis knjigi, ki je pred kratkim prišla na svitlo. Namenjena je v prvi vrsti slovenskim učiteljiščem (preparandijam), pa bo dobro služila tudi učencem srednjih šol po Slovenskem za pripo-močno knjigo. Razdeljena je v šest oddelkov, prvi obsega računanje b celimi številkami, drugi deljivost števil, tretji ulomke ali drobe, četrti omere in razmere, peti potence, korene in logaritme, šesti jednačbe. Temu je pridana še terminologija nemških že ustanovljenih ra-čunarskih izrazov, ki so prav lahko umevno in stvarno pravilno tu poslovenjeni. — Pisana je knjiga v popolnoma gladkem in jasnem slovenskem jeziku in ne bo le naši učeči se mladini dobro došla, ampak pomnoži tudi znanstveno slovensko slovstvo. Izdelana je z veliko marljivostjo in lepo tvarinsko zvedenostjo, vsa-kako je zopet lepo klasje na domačem polji. — Dobiva se pri pisatelji v Mariboru, koroško predmestje št. 36, cena jej je pri 170 straneh velike osmerke 1 gld.
—	„Pripomoček zgodovini slovenskega slovstva od ). 1550 dol.1880 Spisal Julij pl. Kleinmayr, c. k. profesor v Kopru." Ta naslov ima drobna ravnokar natisnjena knjižica, ktere namen razodeva že na slov. Pisatelj namreč ž njo hoče pomagati tistim, ki bi kedaj obširnejo knjigo novejšega slovenskega slovstva pisati hoteli, in razdeli svoje delce v pet delov. V prvem so navedeni z imenom in kjer je mogoče tudi z rojstnim letom in krajem, umrli in še živeči slovenski pisatelji in pesniki te dobe, in teh je ponosno število, v drugem skladatelji slovenskih nape-vov, posvetnih in cerkvenih, v tretjem na slovstvenem polji delajoča slovenska društva, v četrtem zdaj izhajajoči slovenski časniki, v petem pa je nekoliko kratkih besedi o slovenski pisavi in pridjana je tudi „azbuka" sta-roslovanske dobe v primeri z gajico. Vse to te nahaja na 30 straneh male osmerke in bo dobro služ lo ne le domačinom, ampak tudi drugim s slovenskim slovstvom pečajočim se učenjakom. — Knjižica se dobiva pri pisatelji v Kopru (Capo d'Istria) po 17 kr. s poštnino vred, v Ljubljani pa pri knjigarji J. Gerberji po 15 kr.
—	„Dragoljubc i." Prvi zvezek te šolski mladini namenjene, že lansko leto naznanjene knjižnice je prišel ravnokar na svitlo v zalogi gosp. Iv. Tomšiča, učitelja na vadnici ljubljanski. Ta zvezek podaja na 96 straneh v kratkih povestih šolski mladini mnogo pod-učnega in mikavnega berila in se sme priporočati posebno starišem in odgojiteljem, pa tudi šolskim vodjem za darila pridnim otrokom ob koncu šolskega leta, za kar je ravno zdaj najlepša prilika, ker so taka darila po ukazu ministerstva zopet vpeljana. Dobiva se knjižica pri pisatelju v Ljubljani v Lingarjevih ulicah trdo vezana po 45 kr.
—	141eten ropar. V Debrečinu na Ogerskem so vjeli Mletnega razbojn ka. Ko je neki 171etni študent peš domu hodil, pridružil se mu je 141etni ciganski dečko. Ko sta prišla v samoten kraj, zagrozil je ciganski fant študeutu z nožem, da mu je moral dati mošnjo z denarjem.
—	Nesreča čez nesrečo. Neki kmet na Tirolskem Bi je zlomil nogo, drugo neč mu je hlapec ves denar pokradel in všel, čez par meBcev potem pa se je vozil s Bvojimi čete-rimi otroci poleg reke Adiže, voli so zavozili v stran, in voz se je prebrnil v vodo. Dva otroka sta se rešila, druga dva je odnesla voda. oče, akoravno plavanja nevešč je planil za njima in utonil z malima otrokama vred.
—	Surovost. Nek oficir v Pragi je videl vojaka, ki zavratnika ni imel prav zapetega. Strga mu zavratnik izza vratu, ter ga tako vdari po očesu, da je revež oslepil na tisto oko.
—	Anglež k ubežnik. Nek vojak na Angležkem skoz devet mescev ni šel po svojo plačo. Vsled tega so ga zapisali med ubežnike. Mož se je zagovarjal, da ni vedel, da mora redno po svojo plačo hoditi, pa to mu ni nič pomagalo, moral je v luknjo. Oboje to je le na Angležkem mogoče, namrtč taka bo-gatija, da vojak 9 mescev plače ne potrebuje, in tako nadzorstvo, da le po tem sodijo, da je kdo všel, ako ni prišel po plačo.
—	Angleška izvaža vsako leto za 1.800.000.000 gold. blaga, uvaža ga pa za 3.400,000.000 gld. V primeri z Avstrijo velikanske številke.
—	Strela iz jasnega ni pravljica, še te dni, 10. t. m. je vdarila v neko hišo v Lincu na Gorenjeavstrijskem, pa k sreči ni nikogar poškodovala. Ob istem času je treščila strela še v neko drugo hišo, ter nekoliko ozidja razkrušila. Blisk in grom je bil mogočen, akoravno ni bilo nikjer meglice videti.
—	VmestuMemphis v Ameriki se je pokazala takozvana rumena mrzlica , in so že začeli ljudje za njo umirati. Vse beži iz kužnega kraja.
—	Praški časnik „Posel s Prahy" izhaja zdaj pod imenom „Češke Noviny."
Loterijske številke 11. julija.
V	Trstu: 66, 64, 73, 75, 38.
V	Lincu: 22, 20, 26, 74, 47.
Teleicrntirne <i<m«rn«i cene 16. juliju, Papirna rent» 67.76 — Sreberna r«nta 68.30 — Zlata renta 78 40 — 18601etno državno posojilo 126.27 Rankin« akcije 822 — Kreditne akcije 271.20 — London 115 80 — — Crb- kr. cekini 6.47. — 20-frankov 9.20.
I)fiinrHtvene cene 16. julija.
Državni fondi.				Denar.	blago
61/, avstrijska papirna renta .				InTiiT	67.30
6*/, renta v srebru	...			68 60	68.70
4% renta v zlatu ("davka prosta)				78.90	79.05
Srečke (loži) 1864, 1,				116.50	117.—
„ „ 1860. I.	celi. .	.		126 25	126.50
„ 1860. 1.,	petinke	.		129.26	129.60
Premijski listi 1864 1				158.75	158 50
Zemljiščine odveznice.					
Štajarske po 5°/, .	...			99.75	100.50
Kranjske, koroške in	primorske po 6'',			96.—	—.—
				86.75	88,—
Hrvaške in slavonske				87.-	—
Sedmograške po B0/,				83.75	81.25
Delnice (akcije).					
Nacijonalne banke				832.—	834.-
UnionBko banke .	. .			88.75	89.50
Kreditne akcije	. * .	.		257.75	258,—
NižoavBtr. eskomptne družbe .			. f	795,—	800 -
Anglo-avBtr. banke				124.—	124 25
Srečke (loži).					
Kreditne po	100 gld.	a.	v. •	168.50	168.-
Tržaške „	100 .,	k.	d. •	i to.—	120.-
it n	60 „	n	ii '	61.—	63.-
Budenflke „	40 gld.	a.	v. •	38.75	39.25
Salmove „	40 „	ti	ii •	46 50	47 50
Palffi-jeve „	40 „	n	ii •	86.—	36 60
Clary-jeve „	40 „	n	n •	37.50	38.25
St. Genois ,,	40 „	n	ii •	37.—	39,-
WindíachgTÜtz-ove „	20 „	u	ii •	82.60	33.50
Waldstein-ove ,.	40 „	n	n ■	— .—	—.—
Srebro in	zlato.				
				5.47	5.49
				9.20	9.20
J. Blainikovi naslamiki v Ljunljaui.
Izdajatelj in odgovorni vrednik Filip Iladerlap.