iSfrmr)
a?
UČITELJSKI LIST
GI.ASILO ,,ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“.
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III.— Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu Izdaja „Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24.—
Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
Št. 28
V Trstu, dne 1. oktobru 1923.
Leto IV.
Ave Caesar!
Gentilijeva reforma osnovnega šolstva nam zadaja udarec, ki prekaša vse, kar smo do danes doživeli. S svojim glasovitim členom št. 4 uvaja v slovanske osnovne šole državni jezik ter potiska materinski jezik šolodolžne mladine na neko dopolnilno mesto, kar ho v svojih namenih istovetno z zatrctjem materinske besede učenca v osnovnih šolah sploh.
Od katerekoli strani presojamo novo določbo, ki ima v kratkem postati kri in meso, se nam kaže kot monstruoznost, ki jo je zmožna le najgloblja slepota. Po krvavi svetovni vojni, ki se je baje bila v imenu pravice in proti sužnosti narodov, se v XX. stoletju v Italiji, ki je toliko svoje dragocene krvi prelila za ideale svobode, polaga stopalo na ljudstvo, ki ima, kakor čujemo že skozi pet let, vse državljanske pravice v državi, katere veliki duhovi so učitelji prava sveta.
Ave Caesar! Pohojene so velikodušne obljube in zatajene svobodoljubne geste, izza prevar vstaja pravi obraz, obraz zmagovalca. V njegovih očeh je slast, moči, a ni več čuta za mejo med dobrim in zlom, v njegovih črtah je ekstaza uspehov, a ni več premišljenega tehtanja njihove dalekosežnosti, iz njega sije nemirna samozavest, ki se je vrgla preko mostu odgovornosti in vesti.
Četrti člen Gentilejeve reforme je nemoralen, v toliko nemoralen, v kolikor gazi pravice materinskega jezika poleg pravic državnega jezika, zato je že ob svojem rojstvu obsojen. Ne bo sreče ž njim, kakor je še nikdar ni bilo s takimi izrodki, in je ne more biti v civilizirani človeški družbi. Veliko zloglasnih primerov ima Evropa zadnjih stoletij, najžalostnejši je še primer pruskih hakatistov na nekdanjem nemškem Poljskem. Hakatizem ni zmagal, pol sveta se je dvignilo proti njemu, nasilni poskus je naglo ponesrečil, kakor so hitreje ali počasneje ponesrečili vsi slični poskusi, zakaj trd in neizprosen, toda pravičen je zakon, pisan od prirode namesto od zlobne roke človekove, da končno podleže, kar je nemoralno in protinaravno.
Kar odreja danes načrt zakona o preuredbi učnega jezika v šolah drugorodcev Italije ni le v nasprotju z vso dosedanjo šolsko politiko in tradicijo svobode v državi, ampak je tudi v nasprotju z namenom osnovne šole sploh, za katero plačuje državljan težke davke, prepričan, da je ustanova, kakršna je, krvavo potrebna njegovim otrokom, njih prihodnosti.
Ni dovolj, da se odstrani slednji dih demokratizma iz osnovnega šolstva s tem, da se odstranijo neposredni vplivi davkoplačevalcev ter se uvede birokratični ustroj, ampak se vzame staršem tudi ta pravica, da se njih otroci sploh kaj nauče. Kakor so šole pri nas na deželi urejene, je itak le malo snovi mogoče predelati, posebno na eno- in dvorazrednicah, ki tvorijo večino šol. Tudi odpade šesto leto pouka, ki je bilo eno najuspešnejših. Nikakor ne tajimo koristi, ki jo ima mladina, ako se priuči italijanskemu jeziku, ker je svetovni jezik, toda za to bi bilo treba drugače skrbeti. Vlada je tudi marsikaj storila in se ni plašila ne truda ne stroškov, tako, da smo imeli priliko videti celo nesmiselnosti. A kar se odreja sedaj, je napad na ljudsko izobrazbo sploh. Kakor so naše šole, večinoma na deželi, sistemizirane, se z omejitvijo materinskega učnega jezika, izpodreže ves pouk. Tekom petih let poldnevnega pouka, povrhu podajanega še od ljudi, ki niso zanj usposobljeni, se bo mladina, da ali ne, komaj toliko naučila v utrakvističnih šolah, da se bo znala za silo podpisati, ne bo pa zmožna preči-tati brez velikega napora niti slovenske niti italijanske knjige. To bo uspeh četrtega člena šolske preuredbe, ki bo šole pri nas skrčila dejansko nekako na triletno, kakor obstoji na jugu države, v korist nepremagljivega vkoreni-nenja analfabetizma.
Po sklepu svetovne vojne, ki je pokazala, da je analfabet tudi slab vojak, se je učiteljstvo južnih pokrajin države lotilo z vso vnemo borbe proti analfabetizmu. Toda zgodilo se je, česar naši tovariši niso pričakovali. Proti njih borbi so se postavile vse mogoče ovire. Ne velikih prostorov niso mogli dobiti, ne stolov, ne tabel in nikake podpore. Kakor se je posebno mladina z vso vnemo lotila pisanja in čitanja, je vendar bila njena gorečnost nadležna in vse prej kot dobrodošla. Ali sega ta duh ovir danes tudi že v tukajšnje kraje? Če je namen gojitve državnega jezika tako resn, bi ne bilo treba izpodre-zati ljudske izobrazbe. Ohranila bi se pri nas enostavno osemletna šolska obveznost z uvedbo vsakdanjega pouka in stvar bi bila rešena.
Za Julijsko Krajino je četrti člen šolske reforme še posebno usoden. Znano je, da je brezposelnost dežela težja kakor vseh ostalih 70 pokrajin države. Z drugo besedo: ljudstvo se mora izseljevati v večjem številu kakor drugod. Če tudi pustimo ob stran vso odioznost dejstva, da se preprečuje mladini izobrazba v jeziku, ki ga dovolj razume, da se uspešno uči, je jasno,
da izseljenci brez zadostne osnovne izobrazbe ne morejo v svet. Čim manj znajo, tem težje jim bo, tem manj si bodo prislužili, tem trše bodo živeli, tem bolj bodo izkoriščani. To pripravlja odrešenim državljanom Gentilejeva šolska reforma. Poleg političnega ima torej zadeva četrtega člena šolske preuredbe tudi svoj gospodarski moment, ker je škodljivo naperjen še posebno proti revnim slojem. Ta moment se že marsikje vidi. Še nedolgo temu smo čuli veselje ljudi, ker so se otroci drugorodcev vpisovali v šole z italijanskim učnim jezikom. Pa le kratko je bilo veselje, zakaj opazujemo že pojemanje tega pojava, kar je prav lahko razumljivo. Državni jezik bi imel privlačno silo, ko bi donašal gospodarskih ugodnosti. Če pa so
Značenje prvih škotskih dana
Na domaku smo početka školske godine. Nekoliko nas samo dana deli od naše prave i ne-okaljane obitelji, za kojom treba da učitelj čez-ne svim žarom srca svoga. Škola nam je jedino polje rada, kuda se korupcija nije svojim pandžama uvukla, da truje mlade generacije. U to svetište nevinih srdaca nema pristupa raz-jarena i posleratnom atmosferom iskvarena ulica.
Približavamo se prvim školskim danima, koji su upravo sudbenosni za učitelja i uspeh u školi, kao što i za pobudu interesa kod učenika k nauči. Učitelj treba da je pravi veštak, kipar, začelo umetnik, kojemu je zadača, da uzgaja klešuči karaktere, da zaokupi svu dušu učenika, da si stvori neobhodno nužno i pravo raspolo-ženje u školi za svoj daljnji rad. On mora da si je svestan velike zadače i odgovorne dužnosti, koju treba da vrši svim sposobnostima svoje duše.
Nema za pedagoga težili i nadsve ozbiljn h dana, nego li su prvi školski dani. Seti se na-stavniče, da Ti počinješ da budeš rukovoditelj u onoj školi, gde se mora da pripravlja i postavlja temelj moralne i intelektualne liudučnosti masa, usužnjenih tainom i neznanjem. Sve svoje sile, svu svoju energiju koncentriraj u nastojanju, da več prvih dana primamiš decu, da si kod njih stečeš poverenje i ljubav.
Mnogi se od nas ne če več povratiti u poznatu školsku okolinu. Neki če od nas promeniti mesto službovanja, drugi če opet preuzeti nova škol-ska godišta, dok če mnogima biti predana posve neizorana ledina. Premda če se u pojedinim slu-čajevima postupati nešto različno, opet če u glavnome uzgajateljeva taktika biti usredotočen? u tom, da več prvih dana nadje ključ, kojim če otvoriti i najtajinstvenije strane dečje psihe. — Spustimo se čim niže, približimo se ovih dana čim više poverenom nam stadu, popustimo i u disciplini, razgalimo svojim milišima otvoreno svoje učiteljske grudi, otkrijmo im iskreno svoje veliko i plemenito pedagoško srce, pa čemo i
državne službe vedno nepristopnejše, če se državni nastavljenci odslavljajo in mora znaten ljudski prebitek preko državnih mej, pada tudi smisel za priučenje državnega jezika, ki ima posebno za kmetiški živelj le majhen praktični pomen, ako odštejemo kulturnega.
Od katerekoli strani presojamo torej Gentile-jevo določbo, ki posebe zadeva nove pokrajine, vidimo, da ni srečna, ampak težka napaka, ki bo ostala, vzlic vsem prizadevanjem, da se izvede, končno vendar le mrtva črka, poskus, ki ga bodo dejanske razmere premagale in zgodovina obsodila. Vzlic temu se pa moramo pripraviti na njene posledice, ker bodo zadele marsikoga, predno se izkaže, da ni nastala v imenu suverene pravičnosti. Zato: Ave Caesar!
postiči, da nas brzo zavole kao starije drugove, a zavladati čemo u školi bez ikakvih potežkoča svojim carstvom jednakosti, bratstva i slobode. Sregjivanje u odele i nameštavanje po klupama neka se vrši u šali i smehu, bez osobito nagla-šene zapoveda. Izbegavajmo prvih dana knjige i ne počinjimo sa suhoparnim računanjem, nego izumimo, nadjimo sami estetsko-stičke odlomke, razglabajmo ih raznim pričama i konkretnim primerima, koji se odnose na prve školske dane. Deca če iz praktičnih primera sama suditi i stvariti zgodne zaključke, pa če ih uzgajatelj samo ispravljati i voditi pravilnome cilju. Uvek se zato nalazi dosta materijala, da se zainteresira učenike, neprestano niču nove spoznaje, nova nastojanja, novi načini, da stvore nepre-kidnu vezu medju učiteljem i decom. Tako če se decu, što je več prvih dana vrlo važno, dovesti do shvačanja značenja školske pouke kao što i do toga, od koje li je važnosti sa moralne i praktične strane pohadjanje škole. To sve neka bude popračeno čestim pevanjem i telovežbom, jer je to od osobitog značenja za daljni uspešni pola-zak kao što i za održanje veselog raspoloženja medju poukom.
Drugarice i drugovi! Shvatimo najsavesnije i najozbiljnije svoj rad prvih školskih dana! Mi treba da zauzmemo takvu poziciju u školi, da prisvojimo na svoju stranu učenike, da ih pri-niao i privežemo k sebi, da u njima pobudimo zanimanje i čežnju za znanjem, želju za poha-djanjem škole. Naše držanje, naša ozbiljnost, naša prijaznost, naša ljubav, naš način približa-vanja k učeniku treba da je osobito biran, zgodam, shvatljiv i blizak duši deteta.
Imajuči u vidu spomenute i slične principe, me omalovažujmo prve dane škole, nego puni zanosa i ljubavi do nevine dečice naše, prestu-pimo školski prag sa potpunim uverenjem, da če nam redoviti polazak biti osiguran, te da če teškom mukom posijano seme uroditi dobrim plodom.
Na taj čemo se način sa svojim uzgajanicima združiti vezom idealne, kristalne i čvrste na-klonosti, neoborivom vezom čiste, proletne i visoke ljubavi, koja imade beskonačnu šilu i naj-veču moč u osvajanju i odgajanju poverenog
nam pomlatka. Prvih čemo školskih dana položiti čvrsti temelj-kamen budučem našem hramu prosvete, našim čemo dragim mališima otvoriti izvore novih težnja, novih nada, novih osečaja i
utisaka, a u svoju čemo dušu uliti melem modalne zadovoljštine, koja je jedina nagrada za naš necpisivo težak, bezgranično odgovoran i do skrajnosti naporan rad. '	J. Demarin.
Koristi nase turneje
Turneja našega pevskega zbora nam je poleg velikega moralnega uspeha, prinesla še drugih koristnih dobrin, ki so tako polne naukov, da jih bo treba upoštevati pri taktiki našega orga-nizačnega dela v bodočnosti.
V zadnjem času se je med nami vedno bolj uveljavljala taktika udanostnih izjav, ki so šla precej preko navadnega izraza lojalnosti. Zmagala je struja, ki je bila prepričana, da tako najbolj koristi našemu stanu in našemu šolstvu.
Danes pa se je izkazalo, da so koristile nam in našemu šolstvu v isti meri kakor če bi jih ne bilo; nekateri iz stranke vladajočega režima so jasno in neženirano pokazali, da nas sovražijo ter da nam ne verjamejo. Z nenavadno agilnostjo se je bil boj proti nam in naši stvari, — tudi tam, kjer so bili naši nameni vidno najčistejši in izključno kulturni. In kar je najzanimivejše: najsrditejši in najbolj odkrit odpor smo srečali prav tam, kjer je bil naš oportunizem najjačji; medtem ko je bil drugje boj prikrit in zavraten, kakor da si ne upa na dan, je bil tam odkrit in nemaskiran! Za klečečega spokornika
Turneja Zvezinega zbora
Z mešanimi čuvstvi se spominjamo svojega podjetnega poskusa, o katerem nismo nikdar mislili, da bo združen s tako neverjetnimi težkočami in ovirami. So to čuvstva razočaranja in ponosa obenem. Razočaranja, ker nismo vedeli prej, da se nam bo boriti na naši poti s tolikimi skritimi silami, ki smo videli le njih učinke, ponos, ker smo v najtežjih okoliščinah dosegli priznanje, da je Zvezin zbor, zbor maloštevilnega, a bridko preizkušanega učiteljstva Julijske Krajine zbor, ki se more postaviti po svojih pevcih in svojih pesmih ob stran slavnih svetovnih pevskih zborov. V kratkem času ga je dvignil koncertni mojster Kumar do tolike moči, kakor bi ne bil zmožen nobeden glasbenik v našem narodu m redkokateri tudi drugod. Naj je tudi glasovni material zbora prvovrsten, brez sijajnega čuta interpretacije in nedosežne umetniške ustvarjalne sile, ki je ž njima obdarovan dirigent Srečko Kumar, bi zboi nikdar ne dosegel svoje višine. Moramo povedat), da je zborov uspeh Kumarjev uspeh in da se je na turneji doseglo priznanje v razmerah, ko bi vsako diletantstvo brez usmiljenja za vselej propadlo. Naša pot je bila sicer križev pot, prava simbolna slika vsega, kar smo zadnja leta pretrpeli, toda naposled je zbor obveljal, častno obveljal vzlic predsodkom, vzlic grožnjam in vsem sovražnim silam. Učiteljstvo je hotelo pokazati, da je kulturen element, da je njegovo prizadevanje tako v šoli, kakor izven šole, prizadevanje ljudi, ki imajo mirno vest in čiste namene, učiteljstvu pa so ob tej priliki pokazali, da
ni treba vezirja — zadostuje brca, da pade na obraz.
Še en dragocen nauk nam je prinesla turneja: Pred vsestranskimi boji sovraštva, makjaveliz-ma in hinavščine smo iskali utehe in miru v umetnosti. Našli smo se v zboru vsi, ki smo bili dobre volje, vsi, brez razlike strank. Ne enkrat ni prišlo med nami do prepira, niti do debat. In smo se zazibali v utopijo, da ponesemo ta forum čiste lepote, na katerem smo se našli ljudje različnih strank in naziranj — preko naših mej. Cenili smo svoje narodnostne nasprotnike z istim merilom kot smo cenili sami sebe.
In se je izkazalo, da smo donkišolili. Brez argumentov in vedoma krivično so sumničili naše čisto delo in ga potiskali navzdol, dokler mu niso nadeli barve vsakdanje politične /borbe. Sovraštva še prikrivali niso.
Če bi od turneje ne imeli nikakih koristi — eno nam je prinesla: v svojem srdu se je gospodar razgalil hlapcu, do nagega razgalil.
Bratje! Ko ne bomo vedeli kako usmeriti korakov ob težkih, usodepolnih odločitvah, tedaj se domislimo turneje in njenih izkušenj in naukov.
Vedeli bomo kam in kako.
tudi ž njegovimi najčistejšimi nameni ni sprave in da je nihče noče, podtikajoč nam vse mogoče, da imajo, ako že ne moralne upravičenosti, vsaj jalovo pretvezo, biii in iztrebiti nas čim nagleje in uspešneje. Ne delamo si iluzij, da bi v doglednem času to prestalo, toda naj si tudi nihče ne dela iluzij, da bo mogoče učiteljski stan pri nas pomesti, kakor bi nekateri najraje storili. Preživeli bomo, ker vemo, da je slep, kdor se loti borbe z naravnimi silami, ker vemo, da nasilstva tudi resnico prevpijejo, a ima vzlic temu pravica daljše življenje od vseh nasilstev. * * *
Od 5. do 17. septembra se je z malimi presledki vežbal zbor v Trstu, pomnožen z nekaterimi novimi močmi, da bo popolnoma pripravljen na pot. Dne 16. sept. je namerjal prirediti javno poskušnjo za povabljence, bila pa je — odsvetovana kdove iz kakšnih razlogov. Istočasno se nam je na najučinkovitejši način odsvetovala turneja po italijanskih mestih sploh, ker da imamo vse mogoče namene, le teh ne, da bi pokazali, kakšna je slovenska umetnost. Ironija, slovanski učitelj Julijske Krajine pa njegovi peklenski nameni v Vidmu, Benetkah, Bologni! Ali učiteljstvu so že preveč strahovali, da bi ga ob tej priliki ustrašili. Kakor vse, ima tudi strahovanje svoje meje, zato smo vkljub grožnjam šli na negotovo pot, vsi, do zadnjega in tudi pripravljeni na vse.
Dež je pomalem rosel, ko smo zasedli poseben železniški voz ter pospravili prtljago in dvajset zavojev lepih koncertnih programov. Do Benetk je dolge štiri ure, zato nam je bila ena prvih skrbi,, da se okrepimo. Proviant se je hitro pospravil, mrzla jedila, sadje, grozdje, pijača, in prišlo je na vrsto občudovanje slik, ki nam jih je pripravil slikar, stla-
čivši nas v nedeljo, 16. IX., po dolgih mukali v nekak spomenik samih glav.
Dovolj naglo smo predirjali nizko Furlanijo, ne da bi se mogli mnogo ogreti, zakaj jesensko nebo, bolj in bolj zagrnjeno, se je pripravljalo na naliv. Le del kupeja je oživljal, čimbolj smo hiteli po dolgočasni beneški ravnini. Petje je bilo sicer prepovedano radi grl, smeha in šal pa niso se vznemirjale slutnje, kako bo v Benetkah.
Dež se je vlil in nas spremljal do Mestre, predzadnje postaje, kjer krene vlak na lagune, na drobne otočiče, med katerimi se preliva plitvo morje. Pričakovanje, napetost. Vlak tolče po viaduktu sredi morja iz katerega se dvigajo telegrafski drogi. Prve hiše Benetk kažejo svoje stene, prve vtise ima potnik, ki še ni videl tega originalnega mesta. Prozaična je ta stran, posebno v dežju; prihajalcu s parnikom po morju, v polnem solncu, pod jasnim, svetlomodrim nebom je «Serenissima» vsa čudovitejša.
Na postaji nas že pričakujejo naši ljudje ter nas peljejo na «tramvaj», ki gre po vodi. Nekdo ujame besedo, da smo gosti, ki si bodo zapomnili Benetke, ter nam v skrbeh pripoveduje, drugi mu zatrja, da je razumel drugače, ugodneje in svetuje, naj bi se ne širila slaba vest. Tramvaj že pljuska po velikem kanalu proti Rialtu, mostu s trgovinami, ki so v Benetkah vse majhne, dasi je vsa nekdanja veličina tega mesta nastala iz trgovine, reelne in nereelne. Izstopimo ter se po tesnih ulicah brez solnca in poštenega zraku, v precejšnje čudo ljudi, napotimo v re-stavrant, kjer se nam odkažejo stanovanja.
Za 6. uro zvečer je napovedana večerja, za sedmo poskušnja v velikem gledišču «Rossini». Toda točnosti ni in ni reda. Poedinci v zboru se še ne zavedajo, da je njih osebna svoboda s pripadnostjo k zboru omejena, da se je treba držati danih predpisov. Sicer so le izjeme, a zbujajo slabo kri. Vendar smo ob 7)4 v teatru, kjer poskušamo, kako je z akustiko. V velikem prostoru ni najmanjše rezonance, čuje se. pa najtišji glas. Poskuša se še razvrstitev na dvignjenem odru, nato sledi odmor, med katerim morajo ostati vsi v gledališču. V tem času se uredi še raz-, svetljava in blagajna, vse pričakuje, kako se bo odzvalo občinstvo.
Koncert je napovedan za 9. uro, toda posetniki so bolj redki kot tisti, ki izza kulis stikajo za številom občinstva. Spremljevalca, ki sta že dan poprej ure^ jala potrebno po Benetkah, nas tolažita, da prihaja občinstvo točno ali pa celo pol ure pozneje. Toda občinstva ni, le gledališko tehnično osobje nam pripoveduje, da se je isto godilo ruskemu zboru Sokolova, ki je imel šele drugi večer več ljudi, a tudi lic bogve koliko.
Pol ure po napovedanem času zbor zapoje. Prve pesmi še niso povsem sigurne, radi razsežne grupa cije na odru, a skladnost je kmalu tu, zbor se prilagodi. Poje se dobro, posebno pianissimi so krasni. Odobravanja je veliko; kdor nas posluša, je prepričan, le žal, da jih je tako malo, ki jih moremo prepričati. Sence, ki so padle na nas že v Trstu, so temnejše. Dohodek koncerta (400 L.) je komaj tolik, da krijemo stroške gledišča, pevcem ni mogoče ničesar plačati, dasi so imeli že tekom vaj v Trstu znatni, izdatke. Po koncertu se sestanemo kratek čas v res stavrantu pri «Centavru», da se dogovorimo, kako porabimo naslednji dan. Še nekoliko nade bedi v nas, da bo drugi nastop srečnejšii, zato se nas drži še vedno dobra volja, razpoloženje izletnikov.
Drugo jutro je polno solnca. Prvo, kar nas zanima, je kritika. «Gazzetta dl Venezia» objavlja daljšo, laskavo kritiko, ki morda ni strokovno tako tehtna, toda list se liska, tako nam pravijo, v dvestotisoč
izvodih, kar vendar ni malo! Tudi «Gazzettino*, drugi benečanski dnevnik, nas je pohvalil, zato upamo, da se bodo prebivalci lagunskega mesta le ogreli do večera.
Precej časa imamo, da si ogledamo «vladarico morja», katere podjetni in odločni trgovci so skozi pol tisočletja strahovali s svojo trgovsko ljudovlado vso Adrijo in ves daljni orijent ter znašali skupaj neizmerno bogastvo, čigar odsev se še danes vidi v razpadajočih palačah, razvrščenih v glavni prometni žili Benetk, velikem kanalu, ki mrgoli gondol, mo tornih čolnov in bark. Za večje parnike ni tu dovolj globoko, razen tega bi jih mostovi ovirali.
Višek lepote propadajočega mesta, ki je nekdaj štelo do pol milijona ljudi, je trg sv. Marka z najsijajnejšo in najbogatejšo cerkvijo sveta, baziliko sv. Marka, s palačo dožev, kakršne tudi danes nima noben vladar na svetu in s stavbami okrog, ki so bile nekdaj uradi trgovske ljudovlade. Če kje, se tu odpre človeku pogled v zgodovino te nenavadne države, v čas, ki je hkrati poln nepopisnega sijaja, bogastva, slave in obenem prenasičen človeške krvi, pohlepa, strasti, zločinov, ropa in suženjstva. Iz tega mesta se je raztezala ogromna mreža preko vse Adrije in vzhodnega sredozemskega obrežja in gorje kraju, kjer se je zadrgnila. Vse sijajne dvorane do-ževe palače, posebno «Sala del Maggior Consiglio->, ki je ena največjih v Evropi, pričajo, da so doži, najbogatejši izmed beneškega trgovskega plemstva, vladali in strahovali s pomočjo in v imenu križa. Vzlic temu vidimo sramoto, ki je nihče ne bo izpral iz zgodovine ljudovlade, da je v času najlepšega razcveta krščanstva jetnike vseh svojih vojaških podjetij- kovala kot dosmrtne sužnje na dno ladij svojih osvojevalnih brodovij.
Čudovit je razgled z balkona dvorane del Maggior Consiglio na Giudecco, nekdanjo strugo Brente, čudovito sije solnce po življenja polnem obrežju degli Schiavoni, kjer so nekdaj pristajale ladje iz južne Dalmacije, in dalje preko Lida proti jugovzhodu, kamor so nekdaj poželjivo zrli trgovci ljudovlade; a le malo korakov pod nami je tema in neprodirna noč ječ, celic, v katerih so umirali vsi, ki so bili napoti bogastvu in razkošju. —
Opoldne je obed. Pri Centauru so očitno mislili, da smo že nasičeni spričo vse beneške lepote. Pa ni bilo tako in povedali smo restavraterju, da se vara. Javkal je, da nam za 8i4 L. ne more dati, kar bi sam želel, in da je pri tako nizki ceni za obed (in isti za večerjo) njegov poklic eden najtežjih med poklici. Tudi so nekateri pevci že ugotovili, da jc treba poleg lepega reslavranta ogledati si še kak bolj vsakdanji lokal, ako se hoče ohraniti razpoloženje za večerni koncert, sicer bi se lahko zgodilo, da ne bi imel le naš tenorist drugačne zunanjosti po turneji kakor pred turnejo, ampak tudi vsi ostali glasovi. Iz Trsta je sicer prišla pomoč v obliki tiso čaka, pa je bolj užalostila kot razveselila. Še nov poskus se je napravil, da bi bil koncert obiskan, razdelile so se nekatere vstopnice po hotelih.
Popoldne smo si ogledali razstave slik, a časa ni bilo več mnogo, pod večer smo imeli še pevsko vajo. Zopet slaba znamenja! Eden izmed stebrov v basih je oslabel, poleg tega se je vaja vršila med bliski in gromom. Tudi med večerjo je bila nevihta, zbor je potlačilo. Do zadnjega trenutka smo dvomili, ali se splača sploh nastopiti in le vsled mnenja, da se radi tiska ne sme koncert odpovedati, se je naposled šlo pet. Pokazala se je napaka, da je bilo najeto gledišče za dva večera in brez predvidjanja za slučaj, da se koncert ne bi mogel vršiti. Kako je bilo to mogoče, ko še za prvi večer nismo vedeli, ali se bo sploh dalo
UČITELJSKI LIST
STRAN 221
nastopiti, nam ni razumljivo ter je pripisati neizkušenosti oseb, ki so imele preskrbeti lokale za koncert. Dohodek je znašal komaj polovico prvega nastopa in lastnik gledišča, baron Merkel ni hotel slišati o nesreči, ki nas je zadela, Popustil je nekaj, a plačati mu je bilo pa za oba večera 1000 L. Da nas la vsota ne bo preveč bolela, je poslal — sožaljko, želeč boljših uspehov na nadaljni poti ter se gotovo zadovoljno smehljal svojim lahko pridobljenim brcam. Izognili smo se bili impresarijem, ki imajo v Italiji trdno organizacijo in prevzemajo vse javni prireditve, smo pa imeli še večjo izgubo, kakor če bi tudi še ž njimi delili prihodek svojih koncertov.
Pod poraznim vtisom tega večera je bilo treba nekaj skupno skleniti. Člani zbora niso prejeli skoro ničesar doslej, dasi so imeli znatne stroške, in ne kateri tudi dalje ne bi mogli brez sredstev. Bolonja pa je daleč, novih 150 km od doma. Poleg tega nam je sporočil tovariš Craizer, bivši šols. nadzornik, da je šele v soboto, 22. septembra, primeren dan za koncert v Bolonji. Bila sta torej še dva dneva vmes. Šli smo torej v nove, izdatne troške, zato je bilo treba zaslišati mnenje vseh.
Zgodilo se je, česar ni bilo pričakovati. Zbor st je izjavil za Bolonjo, zmagala je trdna volja in po ži tvovalnost; vzlic nezgodam in stiski poedincev se malodušnost ni polastila pevcev, pripravljeni so bili že v Trstu na vse. Izjavili so, da prevzamejo vse žrtve na svoja ramena, ne da bi obremenjali Zvezo, da počakajo boljših časov ter si zaenkrat eden drugemu pomagajo. Zbor je pokazal, da je moralna eno la, ki ne vriska ob zmagi, a tudi ne obupuje v viharju, da je preizkušena četa zdravih, krepkih volj.
Pri «Centavru» smo se še domenili, da bi pogledali v Padovo, bolj radi hrane, ki je v Benetkah predraga, kot radi koncerta, poslali smo še dvoje brzojavk, eno v Videm, drugo v Bolonjo ter šli počivat precej pozno. Naslednjega dne ob 12.30 nas je peljal vlak dalje.
Toda še v vlaku nas je dohitelo novo Jobovo poročilo. Nekdo je na nesrečo kupil tržaški list, ki nam je bil že prej zagrozil s silo, in zdaj smo čitali, da je časnik suspendiral turnejo, ne da bi vprašal zborov odbor za mnenje, ker je videmski prefekt onemogočil prireditev v Vidmu, že kdaj popolnoma zagotovljeno, moralno in gmotno. Kaj storiti? Informirati se, ali bomo imeli kaj sreče v Bolonji in doseči, da se koncert v Vidmu ob povratku vendar vrši.
Vedno nova razočaranja. Zbor je v Padovi izstopii, dasi ni bilo misliti na kak koncert — za Bolonjo smo imeli dovolj časa. Prišli smo pa z dežja pod kap. Padova je bila hujša kot Benetke. V Benetkah človeka uljudno ožmejo, v Padovi ga stisnejo za vrat s primernimi psovkami. Kvitirali smo primerno, zakaj naši živci so že iz Benetk bili v potrebni napetosti in so naglo vzvibrirali. Denarnice so se naglo praznile, kar pa ni nikako prijetno dejstvo, posebno ne, če ostane človek vzlic temu lačen. Nobenega 20. septembra še nismo tako slabo praznovali kakor padovanskega. Ker je bil odbor razkosan, se je sestavil mal štab, ki je sklenil čimprej posloviti se od neuljudne Padove in kreniti v Bolonjo. Vse se je zgodilo kolikor mogoče skrito in previdno, to pa z ozirom na tržaški blagoslov na našo pot.
Ko je drugo jutro, v petek 21. sept., prišla vest, da je v Bolonji pripravljeno za koncert, je zbor odšel že ob 9. zjutraj na vlak. Zdaj že ni bil več anarhično razkosan kakor prvi dan v Benetkah, strnil se je, podredil skupni volji in si znal pomagati. Trije so zapozneli, a so tudi oni še pravočasno izvedeli za sklep. Za Bolonjo ni bilo toliko skrbi, ker je šel po-
seben kurir obvestit v Trst, kako se stvari razvijajo.
Vožnja v Bolonjo ni bila slaba, dasi je trajala skoro pet ur. Razdraženost iz Padove se je polegla, komarji so bili pozabljeni, takozvani visliški humoi, spričo tenkih denarnic, se je začel uveljavljati in je vzdržal do konca turneje. Tovariš Švara nam je pomagal rešiti padovansko krizo, v Bolonji pa je posebno v cenah toliko gostoljubnosti, da smo pozabili, kar smo imeli bridkih izkušenj do tu. Prva naloga jo bila, ko smo odložili prtljago, da si pomagamo spet na noge, zakaj v zboru je pritisnil nov sovražnik, lakot. Po poti smo si bili nabrali dovolj izkušenj in smo znali že dobro razločevati gostilne. Že zunanjost narn je pojasnila, kako je notri s cenami in s porcijami. Zborov blagajnik je kaj malega pomagal, zakaj marsikateri je bil suh do kraja, toda ta pomoč je le še — kapljala. K sreči smo se že vsemu priučiii (učitelju Julijske Krajine ni to težavno), zato smo se z lepo in bogato Bolonjo hitro spoprijaznili.
Značilne za to mesto sredi silno rodovitne, nepregledne ravnine, so velike črte, v katerih je zgrajeno, pravo nasprotje tesnih Benetk, kjer liranizir-i stavbeni prostor. i'o je mesto masivnih palač, ogromnih portalov, mogočnih arkad, širokih cesta. Zidano je v opeki in zato morda tako obširno, kei ni gradivo dovolj odporno. Mesto je igralo v zgodovini važno vlogo, posebno v času, ko so nemški vladarji prihajali preko Alp v Italijo. To se še danes vidi. Cerkev sv. Petronija na glavnem trgu, zidana v gotskem slogu, je tako mogočna, da zasenči s svojo silo tudi čudovito umetnino, baziliko sv. Marka v Benetkah.
Najlepše se vidi Bolonja z griča sv. Mihaela «v gozdu», kamor vozi tramvaj. Mesto, temnordečkasio mesto iz opeke, leži pred teboj na vodoravni plošči, ki se v daljavi skriva v sive megle, za teboj začenjajo griči, polni vinogradov in krepkega drevja, okrog tebe pa so lepe vile v bujnih parkih. Šele tu dobiš celotno sliko mesta, ki je tudi v povojni dobi igralo važno vlogo ter nas toliko lepše sprejelo kakor Benetke in Padova.
Ko smo si privezali dušo, smo imeli poskušnjo v veliki in nenavadno akustični koncertni dvorani glasbenega liceja, glasovitega bolonjskega konservatorija. S sten so gledali naš mladi, a drzni zboi nešteti portreti raznih muzikov sveta, gotovo brez vsakih slutenj, kaj se neki skriva v naših pesmih, ki bi bile tako nevarne v Trstu. Pevci so končno našli dobro dvorano in so zapeli, kakor treba. Treba je bilo iti v Bolonjo, da smo našli nekoliko gostoljubja. Spričo trpkih spominov z doma nas je veselilo, da smo jo našli vsaj tu, daleč sredi lepe Italije.
V soboto, 22. sept. smo imeli še eno poskušnjo v licejski dvorani, za popoldne pa je bil ukazan odmor. Pričakovali smo zvečer resne preizkušnje, zato smo morali biti pripravljeni. Vladala je še vedno negotovost, kako bo z udeležbo, zakaj takozvani zbor kubanskih kozakov je istočasno pel v Bolonji. Da storimo vse, kar je v naših močeh, smo prejšnji večer po večerji napravili poskus, ki bo ostal v zgodovini našega zbora vsaj kot dober dovtip, če ne bo obenem dokaz velike požrtvovalnosti pevcev. Raznesli smo tisoč letakov, ki so prav tedaj prišli sveži iz tiskarne, po vseh javnih lokalih glavnih bolonjskih ulic sami. V eni uri je bilo delo dovršeno, zakaj v tridesetih se marsikaj naredi, če je dobra volja.
Prišel je večer, ki smo ga nestrpno pričakovali ter nas zopet razočaral. Obiskali so nas znamenitejši bolonjski glasbeniki, toda občinstva, od katerih
je bil odvisen naš gmotni uspeh, nismo pričakali, šel je h kozakom. Mi smo pa drugič doživeli Benetke.
V žlic temu smo ped dobro, razočaranih src. Kdoi nas je poslušal, nas je razumel in ni štedil s pohvalo od točke do točke. Posebno toplo je bil neprestano aklamiran mojster Kumar, ki je doživel tu veliko zadoščenje za svoje trude, dasi je bil ves vznemirjen, ker zopet ni bilo sreče z udeležbo. Tudi g.a Lovše-lova in g. Rijavec sta triumtirala in zelo se je izkazal g. Danilo Švara, ki ju je spremljal.
Čutili smo zmago, toda bolestnih preizkušenj je bilo dovolj. Indignacija, ki nas je mučila že iz Trsta dalje, je dosegla svoj višek. V Bolonji je bil napovedan koncert se za drugi večer, v nedeljo 24. sept., a ni imel nikakega smisla več in bi v najboljšem slučaju stal pevce le še nekaj novih žrtev, ki jih je bilo že itak dovolj, Bpričo vseh napak — zbor bi rabil za koncerta v Benetkah in Bolonji dva dneva — ter vsled velikih stroškov je prevladalo mnenje, da se turneja konča, saj so odpadli nastopi v Vidmu, Gorici in Trstu, ki bi nas gmotno najbolj okrepili. Ce nas ni široko občinstvo hotelo poznati, tudi zbor ni imel nikakih dolžnosti več, posebno pa ne volje, peti golim stenam. Duhovi so se ločili, gmotno nas ni moglo nič več rešiti, polovica zbora je še isto noč, nekaj ur po koncertu odpotovala domov. Če bi bil zbor le povprečen in brez resnih stremljenj, bi si moral za vsako ceno priboriti naklonjenosti; ni mu pa treba prositi miioščine publike, dokler ima svojo dosedanjo vrednost.
* * #
Da posnamemo na kratko:
Zvezin zbor je šel na pot v najneugodnejših razmerah, artistično dovršeno pripravljen, tehnično žal popolnoma nepripravljen in brez vsakih izkušenj. Lemu primeren je bil tudi njegov uspeh: gmotna nesreča, moralna zmaga, zmaga na znotraj vsled požrtvovalnosti zborovih članov, zmaga na zunaj radi dovršenosti glasbenega sporeda in izvajanja. Najlepši dokaz le zmage je sijajna kritika bolonjskega dnevnika «L’avvenire cLItalia« z dne 23. septembra t. I. št. 227, kar objavljamo na drugem mestu. —
Preboleli bomo nesrečo. Naša dolžnost je, da zbor ohranimo za vsako ceno. Če bi drugo ne govorilo za to, govori njegova umetniška vrednost. Zbor je daleč okrog eden najboljših, zato bi bil velik kulturen greh, če bi ga pustili onemeti in propasti. Kar smo doživeli, mora biti le epizoda in nič več. Dokažimo svojo življen,sko voljo in pravico s tem, da storimo za njegov obstoj, kar je v naših močeh. Kakor je bil zbor, ko je odšel v negotovost, pripravljen na vse, mora biti zdaj mož med nami, ki ga podprejo z vsemi močmi. Pevci so mnogo žrtvovali v teku dveh let zborovega obstoja, ne smejo pa vse žrtve padati le na njih ramena. Tudi Zveza se ne sme obre-menjati. Toda dobiti se mora v naših vrstah 50 mecenatov, ki se obvežejo plačevati tekom enega leta po 10 do 20 L. mesečno, da dobe zborovi člani vsaj deloma povrnjeno, kar so izdali. Zbor bo storil od svoje strani vse, da v doglednem času tudi sam pridobi v svrho kritja svojih stroškov. Kolikor težje in trše je naše življenje in snovanje, toliko večji in močnejši mora biti naš idealizem. Čas, ki gre mimo nas, nas mora najti na višku, zakaj le z žrtvami in z borbo bomo zopet vstali. V to nam pomagaj sreča junaška!
* * *
Turneja Zvezinega zbora ima neko sličnost z Meštrovičevim slučajem v 1. 1912, ko mu, avstrijskemu državljanu, ni pustil Dunaj, da razstavi svoja velika dela v Rimu. Iskali so pri umetniku nevarne politične cilje, Meštrovič je razstavil svoje umotvore,
v Rimu vzlic temu, dasi ne v avstrijskem paviljonu, svet ga je videl in priznal, ne kot dalmatinskega propagandista, marveč kot genialnega kiparja.
tudi naš zbor bi ne smel na pot v svet. Šel je vseeno, z najčistejšimi nameni in da uniči nekoliko strupa, ki ga vcepljajo neodgovorni ljudje ljudskemu telesu. Šel je z namenom, da pokaže, kako nizko in usodno je sovraštvo, šel je, da po svojih močeh in na svoj način prispeva k zbližanju in pobratenju ljudstev. Doživeli smo svoje zadoščenje — kakoi jih je bilo le malo, ki so nas razumeli. Evo naše ravne poti, ki nas je ni sram in ki je ne doseže zloba klevete!
Kritika koncerta Zvezinega zbora v Bolonji
«L'Avvenire d'Italia» z dne 23. sept. t. 1. št. 227 piše:
«Sinoči je prisostvovalo vokalnemu koncertu v <-Liceo Rossini« malo — četudi najbolj izobraženo — število občinstva. Ne mečemo krivde na mnoge Bolonjčane, ki so bili odsotni; ako bi vedeli, za kaj gre in kolik duševen užitek jih je čakal, bi gotovo ne dovolili, da jim zbeži redka prilika slišati novo, najoriginalnejšo in moderno glasbo v najlepšem pomenu besede, koncert o katerem bi rekel Giusti «da se je pel, kakor se mora peti!« In to je mnogo.
Zbor je sestavljen — kakor smo že včeraj poročali, iz 31 učiteljev in 23 učiteljic — Slovencev iz Julijske Krajine. Prišli so, da spoznajo svojo novo domovino in nove brate, prišli so, da jih spoznamo in — ker gre za učitelje — da nas nečesa nauče, nas, ki imamo toliko lepega glasovnega materiali, tako zelo razvito uho in okus, pa se nikoli resno ne potrudimo, da bi naučili svoje učitelje in svojo mladino spoznavati in proizvajati resnično, pravo vokalno glasbo, ki ni najmočnejša stran naše glasbe, a bi se lahko postavila v mednarodno vrsto.
Vrnimo se k zboru. Pel je sinoči izvrstno, premagujoč težkoče, ki bi oplašile kakršnokoli pevsko društvo profesionistov. Imamo v Bologni ravno te dni grozni primer kubanskih kozakov, ki ga — tako izgleda vsaj — bolonjsko občinstvo ceni in proučuje. Seveda tu ni mogoče delali paralel: konstatiramo samo, da je glasba slovenskega zbora v splošnem težja in neprimerno bolj izdelana od kozaške — in ker večje umetniške vrednosti tudi manjšega teatralnega efekta. A kljub težkoči se pesmi uživajo in občudujejo, kakor se mora občudovati mlad učitelj Srečko Kumar, k iima ves zbor v svoji pesti, da ga vodi preko najtežjih akordov do drznih fug z živim ognjem in umirjeno gotovostjo.
Vse to je treba slišati! In k sreči se koncert nocoj ponovi.
Sinoči je pela tudi sopranistinja Pavla Lovšetova, Sopran, kakršnih se malo sliši, zaradi lepe interpretacije, svežosti, mehkobe in sploh zaradi vseh lastnostih, ki jih mora imeti sopran, da je lep in da ugaja.
Tenor g. Josip Rijavec ima močan in gotov glas in je pel v čisti izgovorjavi tudi italijansko.
Oba sta morala ponavljati.
Zbor je žel aplavz, najbolj slavljena sta bila solista in pevovodja Kumar.«
«Resto del Carlino« z dne 23. sept. t. 1. št. 227 je objavil a nastopu Zvezinega zbora v Bolonji sledečo kritiko:
Koncert Slovenov Julijske Krajine. Včeraj zvečer se je vršil v glasbenem liceju naznanjeni koncert pevskega zbora Zveze slov. učit. društev J. K. Želeti je, da prihiti k ponovitvi koncerta, ki bo nocoj, številnejše občinstvo, da nadomesti
U('.ITF.t..TSKT LIST
STRAN 223
majhen obisk prvega nastopa. In sicer zato, ker morajo imeti ta zborova izvajanja za nas dvojno privlačnost:	predvsem ono ncutajljive umetnostne
vrednosti in resnosti namenov izvajalcev ter namena pobratimstva z italijanskim ljudstvom, v čemer dajajo ti Slovenci dokaz.
Poslušalci, ne sicer številni, toda najpozornejši, ki sa sinoči prisostvovali zajcmljivcmu sporedu, so uživali pri vseh točkah in so zelo ploskali izvrstnim pevcem.
Polemika
Slavno uredništvo!
Pozivajuč se na opstoječe zakone, molim Vas, da obzirom na članak «Gosp. Marku Zlatiču, učitelju u Trvižu» u Učiteljskom Listu od 10. augusta t. g. br. 23, priopčite u budučem broju Učiteljskog Lista sli-jedeči
I s p r a v a k :
Gosp. Vinku Šepiču, predsjedniku u Buzetu.
Nije istina, da Vam ja u mojem pismu prigovaram, da niste opozvao urečenu skupštinu u Lupoglavi, več je istina, da Vam ja javljam, da su Vam Stihovič-Staver javili, da se prenese, a ja Vam prigovaram, zašto niste Vi Stihoviču-Staveru odgovorili, da je ne čete prenesti i zašto.
Nije istina, da sam ja pisao, da ja imam školu, več je istina, da sam pisao, da su Vam Stihovič-Staver pisali, da mi imamo školu. Nije istina, da sam pisao «silno me boli, da nijesam mogao prisustvovati rc-čenoj skupštini, več je istina da sam napisao, da ste Vi tim mukom onemogučili večini učitelja prisustvo-vanje skupštini.
Nije istina, da sam ja uskliknuo: Kakvi su to delegati, več je istina, da sam napisao: Samo da je broj zastupan, a kakav je taj broj — kakovi su to delegati — to se ne gleda.
Nije istina, da sam ja napisao, da ču kritikovati, več je istina, da sam napisao, da se ne bojim kritizirati.
Trviž, dne 3. rujna 1923.
Marko Zlatic, učitelj.
Ovako glasi «ispravak» g. učitelja Zlatiča, a u odgovor mu priopčujemo u celoti i doslovno dotično njegovo privatno pismo na me upravljcno, da sude kolegi:
Trviž, 6. 7. 1923.
Velecijenjeni gosp. Predsjedniče!
Skupština je bila sazvana za 2. 7. Stihovič-Staver javili Vam, da mi imamo školu i zamolili, da se prenese. Vi ste mučke prešli preko toga i skupštinu držali. Sad nastajc pitanje, zašto niste Vi javili, da je ne čete prenesti? Znadete li, da ste tim svojim mukom onemogučili večini učitelja prisustvovati skupštini?!
Iz zakonodaje
Ministcrski svet je sredi septembra odobril vrsto odredb v svrho preuredbe osnovne šole. Naj navedemo nekatere:
Pokrajinski šolski svet, šolske deputacije in vladne delegacije so odpravljene, njih delokrog pa se prenaša na proveditorate, šolske nadzornike in didaktične ravnatelje, da se šolska uprava poenostavi in decentralizira. Pri vsakem proveditoratu se osnuje šolski svet in disciplinarni svet. Šolski svet bo imel po’eg proveditorja tudi predsednika, zdravnika in
Občudovala se je ga. Pavla Lovšetova, čudovita pevka, ki je izvajala z največjim uspehom več točk. Tudi tenor Rijavec je ugajal ter je bil aplaudiran .
Koncert, izvrstno dirigiran po mojstru S. Kumarju, se danes ponovi.
♦ * *
Dostavimo lc, da je «Resto d. CarIino» fašistovski dnevnik. Mislimo, da je z njegovimi besedami najbolje zavrnjen nepoklicani kritik v «Popolu di Trieste», ki je zboru podtikal — strahovite namene.
Danas gdje uprav žudimo za sastancima i gdje nam se sa svih strana priječi i na sve moguče načine gleda, da nam se takvi sastanci zapriječe, danas si eto i mi na takav način onemogučujemo sastanak. To me boli više, nego ono prvo.
Ni lanjski izbor delegata nije bio pravilan, a ni ovogodišnji nije. Samo da je broj zastupan, a kakav je taj broj, kakovi delegati — to se ne gleda. I baš ta činjenica bit če uzrokom, da če se naše društvo samo po sebi rasoasti. Lanjski delegati nisu u dostat-noj mjeri znali braniti interese učite(jstva na skup-štini «Zveze». Članovi če sami po sebi odpadati i društvo zaspati. Tko je to mu kriv — jasno je! Reči čete: Ti ne plačaš članarinu pa šuti. To je istina! Ali zašto ču šutjeti. Ne, nemarnost, več bolest u obi-telji mi je torne kriva, pa se sa svim tim smatram članom, te se kao takav ne bojim kritizirati, a niti se prave i iskrene kritike plašim. Dapače takova bi kritika morala svakomc dobro doči. A kako je bilo u Lupoglavi? Prisutnost «trinajstoricc» upotriebilo se i za «osobne zadovoljštine». Junački je li?! — Zdravo!	Marko Zlatič.
N. B. Svakako držim, da bi se skupština morala držati na početku škol. godine sa istim dnevnim redom osim točke 4. Svi ostali zaključci su beskrje-posni.
— Pošto volim život, a ne mrtvilo kritike, pa i neopravdanu, od mrtvačke šutnje, u izvadku (radi kratkoče) iznesoh prigovore g. Zlatiča. Što je na strani, znadu to samo naši istarski učitelji. Ja ču samo primetiti: Glavnu skupštinu nišam mogao ni smeo odgoditi proti odluci odborske sednice, a za to nije bilo ni vremena, a do skupštine ne bi se kod nas ni došlo, ako bih hteo uvažiti svaku želju, obzir i — strah. Drugo: O držanju škole od L-—7. julija bilo javno putem štampe rečeno naše mnenje. Ko želio doči na skupštinu, mogao je moliti dopust za taj dan. Kol. Zlatič mogao doči, ier je na školi deluje i jedna učiteljica. Napokon kolega mora znati, da članom nekog društva postaje se plačanjem članarine; g. Zlatič pak može ju plačati. Zahtev biti članom, a ne plačati — članarine, premoderno je.
Opažam još, da radi takovih «članova» koji ne plačaju, mi ne možemo držati odborskih sednica, jer blagajna naša je prazna.
Ovime želim završiti svakodaljne «rečkanjc».
štiri osebe, imenovane od ministerstva, ki poznajo osnovno šolstvo in njegove potrebe.
Disciplinarnemu svetu bo predsedoval proveditor. Imel pa bo tudi enega funkcionarja šolskega urada, dva člana šolskega sveta, enega občinskega didakt. ravnatelja in enega učitelja osnovne šole.
turidični položaj učiteljstva ureja poseben odlok, ki ima 33 členov. Določa podrobnosti o razpisih siužb, imenovanjih učiteljev, premeščenjih, povišanjih, odslovitvah in nadomestitvah.
Službe se razpisujejo vsaki dve leti in sicer ne pozneje kot v aprilu. Vrše se skušnje, ki obstoje iz
pismene naloge iz vzgojeslovja in ustnega izpraševanja. Posebni oziri se bodo imeli napram vojnim pohabljencem in invalidom.
Učiteljstvo imenuje študijski proveditor po tabeli razpisov in skušenj. Če se izvrši imenovanje med šolskim letom, je mesto provizorično. Popolnoma novi predpisi se uvedejo glede dopustov, odslovitev in nadomestitev. Vsako leto more dobiti učitelj do 2 meseca dopusta radi bolezni. Če pretečeta, se učitelj stavi na dispozicijo (aspettativa), ki traja vsled bolezni največ dve leti, iz rodbinskih razlogov pa le eno.
Šole se razvrste po posebnih tipih, od katerih bodo nekatere imele nalog pobijati analfabetstvo.
Člen 3. določa verski pouk v osnovnih in dopolnilnih šolah. Ta pouk sc prepusti lajikom, urejujejo ga pa posebni načrti.
Nekoliko statistike ,Novega roda*
Trst in okolica
Ime šole	Število otrok	Naročnikov		V °/o	
		lani	letos	lani	letos
Barkovlje	326	36	68	9	20.8
Bazovica	173	20	12	10	6.9
Gropada	132	16	7	11	5.3
Sv. Ivan	568	102	96	15	16.9
Sv. Jakob	1333	396	240	28	18
Katinara	375	50	45	12.5	12
Sv. Križ	258	—	—	—	—
Opčine	297	50	58	12	19.8
Prosek	460	55	62	12.4	13.5
Rojan	680	101	101	14	14.8
Skedenj	894	113	50	12	5.5
Trebče	154	38	12	22	7.8
	5E50	977	751 |	15.5	13.5
povprečno
Op.: Število naročnikov je tedaj padlo, a predvsem radi znižanja števila rojstev, zakaj razlike je le 2%, kar je komaj V7 pri 15 5%. Ker je bilo lani šolskih otrok 0266, a letos le 5550 (razlika 716), ne moremo govoriti o nazadovanju. Vidimo pa nazadovanje po poedinih šolah, a vidimo tudi lep napredek tu in tam. Najvišji odstotek je 20‘8, najnižji 5'3. Zanim vo je, da ima goriški okraj, čigar statistiko smo že objavili, povprečni odstotek blizu enak naj nižjemu odstotku v Trstu in okoiici (5'9°/0). Vidi sc takoj razlika med mestom in deželo, ki pa tudi ni — pravilo.
Mrtev je že drugo leto Sv. Križ.
N4ŠI GROBOVI
France Sovdat. Komaj dober mesec je preteklo, ko se je odprl grob ter vzel vase nadebudenega in trudoljubega tovariša Jožefa Fon-a, in že si je mati zemlja zaželela drugo žrtev med tolminskim učiteljstvom, vzela nam je zopet enega najmlajših — Franeta Sovdat-a. Tragična bila je tvoja smrt. Na praznik R. M. D. dne 8. t. m. še čil in vesel, ležal si v nedeljo zjutraj v največjih bolečinah, boreč se s smrtjo, dokler te ni le ta rešila istega dne ob solnč-nem zahodu trpljenja in bolečin. Jesensko listje pada, a Ti nisi bil še podoben jesenskemu listu, komaj si vzbrstel in že si napravil praznoto, katere ni nadomestiti. Živel si le šoli in Tebi izročeni deci v Čadrag-Zalazu. Nadejal si se, da z letošnjim šol. letom prideš v dolino, bliže svojim ljubim staršem in sestri. Ni Ti bilo dano. Večni Ti pokoj! Žalujočemu očetu, materi in sestri, ki so zgubili sina — brata edinca — sožalje vsega učiteljstva.
S členom 4. se končno da absolutna prednost poučevanju državnega jezika, omejevaje s posebnim dopolnilnim urnikom pouk drugih jezikov, ki se običajno govore v nekaterih pokrajinah kraljevine.
Mnogo časa se odmerja čitanju, ki ga spremljajo jezikovne vaje z ozirom na narečje, razlaganje in recitacije; enako je odmerjen znaten prostor petju, stremeč za razširjenjem najlepših himen in da sc ohrani odlična vrednost italijanske ljudske glasbe.
Posebni predpisi zadevajo koledar in urnik, ujaja-joč novosti, da se zadosti posebnim krajevnim potrebam in odpravljaje enotnost, ki je veljala doslej.
Počitek ob četrtkih ostane, vendar ga bo učitelj lahko uporabljal, da doseže minimum predpisanih lekcij, prilagodivši se potrebam dela učencev posebno v kmetiških okrožjih.
Razne vesti
Statistika članstva U. J. U. Udruženje šteje 213 okrajnih učiteljski hdruštev in 10.208 članov. Tov. Beograd 100 dr., 4744 čl.; Zagreb 43 dr., 1571 čl.; Ljubljana 32 dr., 2446 čl.; Sarajevo 27 dr., 578 čl.; Split 11 dr., 689 članov.
Šolske knjige za leto 1923.-24. Odsek za sestavo slov. šol. knjig poroča;
Za š. 1. 1923.-24. se bodo rabile sledeče od ministrstva odobrene slov. šol. knjige:
I.	Berila. Prvo berilo (abecednik) prirejeno po Widru, za prvi razred. Cena 3 L 50 st. Drugo berilo in slovnica sestavila Ferdo Kleinmayr in Hinko Medič, za II. raz., cena 6 L (vjzano 6 L 60 st.). Tre tje berilo sestavili I. Danev, F. Kleinmavr in dr. za III. raz., cena 6 L 60 st. (vezano 7 L 70 st.). Četrto berilo, še vedno staro, prirejeno po Josinu in Ganglu, ker novo še ni definitivno potrjeno, za IV. raz., cena 6 L. Peto berilo sestavili I. Danev, F. Kleinmayr in dr., za V. in VI. ter višje razrede, cena 12 L.
II.	Slovnica tov. Iv. Vouka je predložena v odo-brenje v drugič. Do sedaj ni odgovora.
III.	Računstvo. Tov. A Kutina prva in druga raču-nica sti že odobreni, ali izideta v tisku jedva janu-varja prih. leta. Dotedaj se rabijo že odobrene Benolli-Fiaminove Računice, ki jih je prevedel tov. Ferdo Kleimayr in sicer: Prvi del 1 L 80 st., drugi del 1 L 80 st., tretji del 2 L, četrti del 2 L 20 st., peti del 2 L 30 st.. Deli odgovarjajo posameznim šol. letom.
IV.	Verouk. Katoliški katekizem (veliki) za višje raz., cena L 4. Panholzerjeve Male zgodbe za II. in III. raz., cena 1 L 80 st. Istega pisatelja Velike zgodbe za višje razrede, cena 4 L.
V.	Fizika in kemija za meščanske šole, sestavil Senekovič: I. del 5 L, II. del 6 L, III. del 5 L 50 st.
Prirodopis za meščanske šole, sestavil Macher: 1. del 8 L, II. del 8 L, III. del 8 L.
VI.	Berila za hrvaške ljudske šole. Prva čitanka sestavil Baf, cena 3 L 50 st. Druga čitanka sestavil Rajčič, cena 6 L. Čitanka za 3. in 4. raz. tov. Rajčiča, ki je že odobrena se tiska in bo na razpolago krog decembra.
Vse teknjige so izšle v založništvu «La Editoriale Libraria (Trieste, Portici di Chiozza I.) v Trstu, ki jih dopošlje sl. šolskim vodstvom povsem franko ter z desetodstotnim popustom na tržni ceni, oziroma dobe vodstva na vsakih deset plačanih izvodov po-en izvod zastonj za ubožne učence,	—m—