144. številka. Ljubljana, sredo 27. junija. X. leto, SLOVENS Iihaja vsak i-iii dol. Osemnajsto poglavje. (Daljo) „Nazaduje je umrla mati. Jaz sem takrat zoper svojo voljo delal v kupčijskej pisarni gospoda Grabama, ter sem bival še vedno v uje-govej hiši. Na to je počel očem postopati z menoj toliko neprevidne, kolikor neusmiljeno ter me še posvaril nij ; dražil je tako močno moj ponos, mučil je tako zelo moje srce in je razburil tako močno mojo vročo kri, da bi bil skoro zdivjal in zblaznel. Skušal me je oropati jediuega, kar je življenje mi sladkalo in osrečevalo — ljubezni Emilij ine. Tu ti ne bom našteval razlogov, katere sem mu podtikal, niti sredstev, katera je porabljal. Zadostuje naj ti, če rečem, da so bili taki, da so mojo prejšnjo nevoljo spremenili v grenko črt in jezo, mojo neprostovoljno pokornost pa v očitno in premišljeno upornost. „Udal se nijsem temu, kar sem držal le za samovoljno vtikanje od njegove strani, temveč iskal sem pri vsakej priliki priti v Emilij ino družbo ; pregovoril sem blagosrčno de-vojko, naj pospešuje moje namere ter naj prezira očetovo naredbe. Pogovarjal se nijsem ž njo o ljubezni, skušal jo nijsem z obljubami navezati na sebe, mislil nijsem na ženitev; moj čut poštenja mi tega nij privolil. A z deško neukrotljivostjo, ki je bila, kot sem pozneje sprevidel, jako nespametna in neprevidna, sem skušal pri vsakej priliki, celo vpričo njenega očeta, pokazati svoje sklepe ter ohraniti vsako svobodo in zaupnost v najinem občenji. Ta zaupnost je izvirala iz okoliščin, ter se nij dala brez surove sile vkle-niti v verige. „Nazaduje je zbolela Emilija in šest ted- nov nijsem mogel k njej. Ko hitro je toliko okrevala, da je šla iz svoje sobe, iskal sem neprestano prilike, da bi jo videl in govoril ž njo; nazadnje sem jo našel. Bila sva črez jedno uro skup v čitalnici, ko je nenadoma j vstopil gospod Grahain in so nama približal z obrazom, čegar razdraženosti in ostrosti ne bodem nikdar pozabil. Bal se nijsem biti nikakor iznenađen, da ne bi bil na to pripravljen. A pripravljen nijsem bil na to, kakor me je on napadel. ,.Da me bode obdolžil nepokorščine zoper svoje želje, katere mi je kolikor le mogoče naznanil, in da bode še očitnejše nego poprej mi izrekel svoj sklep višjo mejo postaviti mej menoj in Emilijo, pričakoval nem ter sem bil pripravljen na odgovor. Ko pa je počel kričati ter mi nekrivično in nespodobno zabavljati, ko se je togotil in razsajal, ter mi podtikal grde, sebične in nesramne nagibe, katerih nikdar še zmislil nijsem. Obmolknil sem začudenja in jeze. „1. Da je Cisti znesek po katastru povprek še jenkrat toliko, včasi celo trikrat toliko večji bil, nego resnična letna renta; da 2. so se potem posestva ne po navedenih percentih (17*7/60) temuč v resnici po 41ia/80 percentov pravega čistega dohodka, včasi celo z 8233/3o percentov obdavkovala; koncem, da so poleg gozdov posebno še pašniki, ki so bili strašno precenjeni. Poslednje, to je prodaje, so kazale (bere): 1. Da je čisti dohodek katastrov v po-prek dvojno, včasi trojno višji nastavljen, kakor pa je resnična letna renta, ki izhaja iz prodaj; da 2. je bila ta ne b 17 47/80 percent, temuč s 34 percent, včasi celo s 60 1 /a prc. ob-davkovana." Relativno precenjenje je grof Auersperg izpeljeval: a) v razmeri ukazov o gruntnem davku, kakor so; b) v razmeri s sosednjimi deželami — c) v razmeri temu, kako morejo ljudje plačevati. (Konec prihodnjič.) Oporoka carja Petra Velikega. Ob istem času, ko je propadla tisočletna država na južnej strani črnega morja pod divjo silo azijatskih Turkov, vzdignila se je na severnej strani istega morja druga država iz dvestopetdesetletne sužnosti pod drugim, Turkom sosednjim azijatskim ljudstvom ter začela razvijati svoje orjaške moči k novemu živenju, podobna velikanu, ki v spanji raste. Po padu Carigrada in po junaškej smrti zadnjega grškega cesarja Konstantina XII. ustavljala se je cesarska rodovina Palacologov še nekoliko časa v Moreji. Ko je bilo pa vse izgubljeno pribežala je v Rim in iskala zavetja pri papeževem sedežu. Pij II. jo je jako go stoljubno sprejel in upal, da mu bode mogoče z veliko križarsko vojsko iz vse Evrope v kratkem času zopet Carigrad osvojiti in Turke «z Evrope zagnati. Toda vse njegovo prizadevanje na kongresu v Mantovi 1450. evropske vladarje za sveto vojsko navdušiti nij imelo posebnega vspeha. Obljubili so sicer vsi podporo, a storil nil nobeden nič. Ko se je Pij leta 1404. v Ankono podal, da bi osobno vodil križarsko vojsko, nij našel ne ladij, ne voja kov, ne denarja. To je slabotnega starčka tako prevzelo, da je za žalostjo umrl. Njegov naslednik Tavel II. nij bil nič manje vnet za iztiranje Turkov iz Evrope. Iskal je zveze na vse strani in tako je sklenil tudi moskovskega carja Ivana III. Vasilje-viča (1462.—1503.) za svoj namen pridobiti. Zategadel mu je ponudil nečakinjo zadnjega carigradskega cesarja, lepo in pametno Sofijo, v zakon. Sofijin brat Andrej in njeni oče Tomaž, (Konstantinov brat), se nijsta veliko zmenila za svoj pad in prepustila vse svoje pravice do carigradskega prestola papežu. Ta pa je prenesel te pravice na Sofijo in njenega moža Ivana III., ki je bil mej tem po lastnih poslancih o njenej lepoti pozvedel in sklenil vzeti jo. Poslal je papežu drage kožuhovine in dajal tudi upanje, da bode svojo cerkev z rimsko zjedinil. V ta namen je šel tudi poseben papežev poslanec se Sofijo na Rusko 1. 1472. A ker so ruski carji avtokratični in nečejo izpustiti svoje cerkvene oblasti iz rok, razbila so se vsa pogajanja o zjedinjenji. Ta ženitev imela je prevažen nasledek ne le za Rusijo, nego za vso Evropo. Čeravno je bil namreč Ivan vse bližnje ruske kneze in samovlade premagal ter tako vse severno Rusko pod svojo vlado zjedinil, vendar je bil preveč bojazljiv in se nij upal mongolske sužnosti otresti se. A Sofija ga je toliko časa priganjala, da je zbral svojo vojsko in šel proti sovražnikom. Samo reka Oka je ločila oboji vojski, ki sta si tri dni mirno nasproti stali. Zdaj pa upade Ivanu zopet srce in ukaže svojim nazaj pomakniti se. A Mongoli so mislili, da je to le vojaška zvijača in začeli so tudi oni bežati. Skoio potem se zveze Ivan s krimskimi Tartari in oboji vkup premagajo leta 1480. Mongole, razdero njih glavno mesto Saraj in ubijejo njih kana Ahmeta. Tako se je osvobodila Ruska in še dandenes praznujejo Rusi 23. junija spomin tega osvobojenja. Pa preteklo je še dolgo časa, predno so se mogli poprijeti ruski carji naloge, katero je bil sprejel Ivan III. pri zaročitvi se Sofijo. Rusija je bila takrat še daleč od črnega morja in od turške meje, ker vse jugozapadno Rusko (bela in mala Rusija, Volhinija, Podolje in Ukrajna) spadalo je k poljskemu kraljestvu in obrežje črnega morja s Krimom imeli so nagajski Tartari v svojej oblasti. Še le ko je Rusija svoje natorne meje dosegla, mojjla je misliti na prepojenje Turkov. To se je zgodilo za časa velicega preobrazitelja Rusije, Petra, ki se je dvakrat jako srdito s Turki bojeval. Kakor je prav za prav še le Peter veli- sti z malimi izjemami — bolj svojo dolžnost iščejo v političnej agitaciji kakor pa v tem, da bi za materijal n e interese dežele Kranjske skrbeli in jih varovali in zato tako razmere ali zanemarjajo ali jih čisto ne vidijo, katere so kar naravnost nesreča za deželo. Po teh opombah prehajam k stvari samej. Jaz vam hočem o žalostnej podobi, go-spodarstvenega propadanja, — ki jo je moja domača dežela zdaj dobila — le toliko odkriti, kolikor je treba, da vam dokažem, da ne more nobeno, še tako dobro urejeno gospodarstvo na Kranjskem za dolgo prenašati pritiska davkov, in da vam dokažem, da je izvir vsega zla posebno v tem iskati, ker je gruntni davek prevelik. Da se je Kranjsko leta 1843. in 44. ko se je gruntni davek po stabilnem katastru naložil, v razmeri z druzimi deželami, posebno s spodnjim Štajerskim in Koroškim, v zemljiškej renti, oziromo v svojem katastralnem dohodku, visoko precenilo, in sicer vsled posebnih čudnih uzrokov, kateri so bili v prometnih razmerah, nekoliko pa zavoljo tega, ker tisti, ki so bili k cenitvi poklicani, nijso iz predsodkov znali prav ceniti: to je bila izpoznana resnica uže tačas, ko se je gruntni davek po stabilnem katastru upeljal in je naredilo to oni, neprenehoma ponavljani upor, ki na Kranjskem — katero je rado javna bremena nosilo in ki nij nikoli davka odrekalo — dokazuje, da ono preobloženje škoduje životnim interesom prebivalstva. To preobloženje so uže stanovi Kranjski v prošnji do cesarja, ki jo je naredil grof Anton Auersperg, 9. maja 1844. izpovedali. V tej prošnji do cesarja, ki je natisnena v spomenici: razmere kranjskega zemljiško od-veznega fonda," katera je čestitim udom te zbornice razdeljena bila, dokazal je jasno grof Anton Auersperg z onim mojsterstvom, ki je bila temu darovitemu možu lastna, da se je na Kranjskem obsolutno veliko precenilo, tako pri katastralnem zapisovanji v razmerji z resničnim pridelkom zemljišča, kakor tudi relativno previsoko v razmerji s sosednjimi deželami, Koroškim in Štajerskim. Absolutno previsoko cenjenje je dokazal grof Auersperg na merilu dajanja v najem (štant) ter na sodnijskih prostovoljnih ali ek-sekutivnih prodajah; prva, dajanja v najem, imela so, kakor je iz rečene spomenice videti, Bledeči resultat (bere): m-—-—^—^—-~~~~ „A to še nij bilo vse. Obdolžil me je tudi vpričo nedolžne devojke, ki sem jo oboževal, grdega, strašnega zločina, — zločina goljufije, ter je trdil, da so sicer ravno zasledili to mojo hudobijo, a dvomiti nij o ujej. Moje srce je poprej le divjalo, sedaj — je gorelo. Vzdignil sem roko ter stiskal pest. Kaj bi bil storil, ne vem. Ali bi bil našel besede, ter živo trdil svojo nedolžnost, zavrnil zločinstvo in odbil krivičenje, ki je bilo toliko nenadno, kolikor napačno; ali pa bi bil, ker mi je togota zavezala jezik, pomahal gospoda Grahama na tla, ter bežal iz hiše, da bi se na prostem zopet vmiril, sedaj povedati ne morem, ker pri glasnem zakričanji Emilije sem se zopet zavedel in obrnivši se zagledal Emilijo, ki je omedlela in se zgrudila na zofo. Tu sem izpozabil vse ter sem videl, da je strahu pred dogodbo hotela umreti. Skočil sem jej v pomoč. Tik nje je stala mizica z ne-kojimi steklenicami. Nagloma sem zgrabil steklenico, o katerej sem mislil, da ima priprosto okrepilo; in ves razburjen sem tekočino polil jej po obrazu. Ne vem, kaka mešanica je bila, a to nič ne de. Učinek se je kmalu strahovito pokazal. Čin je bil storjen. — nesrečni čin, — in moja roka ga je storila! „Vsled uestrpljive muke se je uboga de-vojka h kratu zavedila, skočila je raz zofe ter kričala, nezavedoma je sklepala roke nad glavo, letala je kot besna po sobi ter je nazadnje počepnila in se stiskala v kot. Šel sem za njo v smrtnem strahu; a odbila me je ter je jela strahovito kričati. Gospod G rabam je bil s prva ves omamljen, potem pa se je zagnal v mene, kot bi bil besen. Ne da bi mi bil pomagal vzdigniti ubogo Emilijo, ne da bi mi bil miloval, ker moje stanje nij bilo manj vredno milovanja kot njeno, napadal me je silovito ter mi očital, da sem mu umoril otroka njegovega. Z besedami, ki mi še brne po ušesih, izgnal me je iz sobe in hiše, iz- gnal me je v proimanstvo, kateremu se nikakor nijsem niti želel niti mogel upirati ves potrt kesanja in obžalovanja. „Oh ! kako strašna noč in kako strašen dan sta sledila! Popisati ti ne morem, kako minola. Hodil sem po krajini, prebil celo noč pod milim nebom, skušal zbrati svoje misli in vmiriti svoje srce; in jutro je prišlo, a bil sem še zmirom mrzlieasto razburjen in gorečega čela. Ko je solnce posijalo, počel sem razumevati, da je neobhodno potreba, da vrav-nam svoje bodeče življenje. „Emilijino žalostno stanje in moja srčna skrb, da bi izvedel nasledke nesrečnega slučaja, ste me napotili prerano zjutraj, da bi ali očitno ali na skrivnem prišel v Grabamovo hišo. Tudi je bilo vse moje premoženje, ves moj denar, kar mi ga je ostalo od zadnje četrtletne plače, moja obleka in nekateri darovi moje matere, tam v sobi, kjer sem bival. Zdelo se mi je, da sem primoran vrniti se kost in omike ruskega cesarstva ustanovil, tako je tudi on pokazal pot ruski politiki za prihodnjost. Pravijo, da je zapustil posebno oporoko, nekak program, kako naj Busija svojo vnanjo politiko uravna, da doseže svetovno vlado v Evropi in Aziji. (Konec prih.) Politični razgled. notranja deiel*. V Ljubljani 26. junija. V rlršnvnen* £?f»ot*M seje obravnavala v za d njej seji novela o pritožbah glede ničevosti. Govoril je tudi minister Glaser. Stvar ima le za juriste važnost. Mtrt'4it.9ki listi pišejo vedno za to, da naj naša monarhija v sporazumljenji z Rusijo zasede Bosno in Hercegovino, ter ruske novine, katere so zoper to osvojenje, s tem tolažijo, da bode potlej dobila Avstrija bolj slo-vansk smer in bode boljša zaveznica slovanskej Rusiji. V ii m i« Je državi*. Srhflti knez se je iz Ploješt v Belgrad -vrnil. — Srbski vladni časnik pravi, da smejo Srbje zadovoljni biti z vspehom njegovega pota. — To je znamenje, da so se na skrivaj dobro in slovansko pogovorili. #V#* s t. 49 zbornica poslancev je 25. t. m. razpuščena. Začela se bode zdaj divja agitacija. Vlada Mac-M ihonova bode ves pritisk porabili zoper republikance. Podpirale jo bodo vse reakcijonarne stranke. Mi želimo republikancem zmage, ali nihče ne more izida gotovo prorokovati. Iz MjuihIihk* poroča telegram 24. jun.: Pri včeranjem banketu v Trinityhouse je na-glašal Noitheote, da so interesi Anglije in Evrope jedni in isti, Anglija zahteva, daje udeležena pri urejevanji orijentalnega vprašanja in kadar pride dan, bode ona imela čestilen in vreden delež. Dopisi. K Viiinike 24. junija. [Izv. dopis.] Včeraj je volila Vrhniška županija razen trga Vrhniškega 8 volilnih mož, ki bodo 7. julija v Ljubljani zvolili 2 poslauca v deželni zbor kranjski. Izvoljeni so bili skoraj jednoglasno naši, — kajti nemčurji, vidši se v manjšini, si nijso upali blizu — ; voljeni so torej sami zanesljivi možje, ki imajo srce za blagor in napredek naroda slovenskega, mej njimi gosp. dekan M. Šlibar in dosedanji deželni poslanec g. France Kotnik. Slava! Tržani Vrhniški! volimo tudi mi v Postojni 10. julija tako složno domače, na rodno, kakor je volila okolica, zmaga kan- vsaj enkrat še tja. Sklenivši to sem hitel nazaj v mesto s trdnim namenom upreti se, če bi bilo treba tudi Emilijinemu očetu, da bi le pozvedel zaželjena poročila o njej. Prišedši blizu hiše sem se obotavljal ter se nijsem drznil vstopiti. Gospod Graham mi je v jezi uže vse očital, protil mi je celo s silo, ko bi se drznil še enkrat prestopiti njegov prag; bal sem se tudi, da bi moja vroča kri toliko ne zavrela, da bi se očitno uprl možu, katerega sem uže tako močno razžalil. S strašnim činom storjenim prejšnji dan, — s činom, čegar nesrečne nasledke sem uže takrat nekoliko slutil, — ostrupil sem življenje ljubljenega njegovega deteta ter potegnil črni pajčolan črez najslajše njegove nade. Bilo je dovolj. Za ves svet bi se ne bil še zakrivil greha, da bi bil roko vzdignil zoper moža, ki je bil tako krivičen nedolžnemu mladeniču, toda tudi uže preostro kaznovan. (Dalje prih.) didata slovenskega g. Obreze iz Cerknice je nedvomljiva. Res je, da si tukajšnji nemčurji, posebno nek star rogovilež, ki je uže sicer v pokoji, pa si sam ne dovoli še pokoja, veliko trudijo in na vse kriplje delajo, da bi pripomogli k zmagi nemčurskega kandidata g. dr. Deva iz Postojne. Toda Vrhničani ! Nikar se ne dajmo preslepiti, našemu jeziku, naši narodnosti sovražnim nemčurjem, nikar ne verujmo njihovim zvijačnim obljubam! Pokažimo posebno pri volitvi, da naša prijazna Vrhnika, starodavni Rimljanom dobro znani Nau-portus stoji na zemlji slovenskej, pokažimo, da v naših žilah teče kri slovenska, da v naših prsih bije srce polno ljubezni do domovine, srce vneto za sveto reč slovensko! Nikar se ne dajmo pod noge tistim, ki zatirajo mili naš jezik, kratijo njegove pravice in zaničujejo narodnost našo. Delajmo, podučnjmo vsak v svojem krogu. Posebno pa vi udje Vrhniške čitalnice, naprave narodne, vaša posebna dolžnost je, da ne le sami brez razločka narodno volite, ampak da tudi veliko druzih volilcev, ki so nevedni ali pa zapeljani, na svojo stran pridobite. O kako žalostna je vendar, majka Slava, ko se sliši, da marsikateri ud naše čitalnice se tako malo zaveda narodnosti svoje, da v nasprotni rog trobi, drži z nasprotniki našimi! Nikar ne bodimo odpadniki k nem-čurstvu, nikar si ne nakopljimo te sramote, da bi se naša prijazna Vrhnika mej slovenskim svetom imenovala gnjezdo nemčursko, ko vendar na Vrhniki poznamo samo enega pravega Nemca, drugi pa, ki se štejejo k nem-čurski stranki, so rojeni Kranjci ali Slovenci, katerih očetje ali predočetje so nosili še irhaste hlače, priče tega so njih Čisto s 1 o-venska imena. Zatorej podajmo se 10. jul. vsi volilci kot en mož v Postojno in volimo narodnega kandidata g. Obrezo za zastopnika svojega! Gosp. Obreza je mož vreden zaupanja našega. On sam je posestnik, torej tudi davkoplačevalec in tedaj bolj kot dr. Deti pozna in čuti, kaj posebno teži in tare vsak-terega posestnika. On je pa tudi mož našega mišljenja, vnet za pravice narodove, torej volimo ga enoglasno! Naj nobeden ne gleda na to, če se komu zameri, ne na to, če je uže znabiti obljubil voliti nasprotnika. Sramota, zaničevanje vsakteremu, kateri odpade! Našo skupno geslo naj bode: Ne vdajmo se! K <-