1986 -87 2 -XIX MALA SEMENIŠČA, KI SO USTANOVLJENA, DA GOJIJO PRVE POGANJKE POKLICA, NAJ POMAGAJO SVOJIM GOJENCEM S POSEBNO VERSKO VZGOJO IN PREDVSEM S PRIMERNIM DUHOVNIM VODSTVOM, DA BODO VELIKODUŠNO' IN S ČISTIM SRCEM SLEDILI ODREŠENIKU KRISTUSU. Komeliski odlok © didnowimiški wzgojji seMENisìvA v VIP^VI D mo c fruì H Pjvijp- /rmn uabtteviri LJjii/Vti/H dr orcìli Òo'èlc rnov. /tom. ÌkxÌx 'Jižu*o ov<ÌomGcmA òéjrjodijoO 5pMENlÓiiA kn J f'^N15;,A‘ profesor PAVEL SPORN KAZALO ZNANI OBRAZI: Profesor Pavel Sporn KAZALO .......... UREDNIKOVA BESEDA MLADI USTVARJALCI Božič .......................... Rojstvo Nedolžnega .......... Nočem več bežati Nočem te, Gospod, motiti .... Slovenska beseda ............ Stržišče .................... Vesele ure s pritrkavanjem .. Brez kape ................... Iz obupa .................... Nedelja ..................... Mogočno jutro ............... Prvič na Triglavu ........... "Zakaj me hočete ubiti? ..... Naš Nace .................... Zajčki ...................... "Kaj te je treba, ti zlodej!" Mir potuje kakor reka ....... Pozdravljena, Božja Mati Pismo ....................... Miklavž nam je spregovoril .. Obisk v semenišču ........... OB JUBILEJU GORIŠKEGA SLAVČKA .. Naš čolnič pogube otmimo VESELE STRANI ................... 6 ? 8 9 11 13 14 15 18 20 21 22 23 25 29 32 33 34 37 39 41 42 45 47 48 53 UREDNIKOVA BESEDA "Gas je nezvest tistemu, ki ga ne porablja"; hvala tistim, ki ste ga izkoristili za to, da ste napisali svoj prispevek za ISKRE. Precej zanimivih se je nabralo in tako lahko z njimi predstavimo svojo dejavnost, ustvarjalnost in življenje v semenišču tudi drugim. Vsi ste vabljeni, da iskrice iz svojega domačega in semeniškega življenja ter iz lastnega duhovnega bogastva posredujete preko ISKER vsem bralcem! Otepajte se gesla poražencev: In fuga salùs. Ne bojte se dobronamerne kritike, ob kateri se lahko marsičesa naučite. Vsaj'nekateri bodo znali ceniti in tudi pohvaliti vaš trud. "Marljivost tudi slabo glavo izboljša", spodbuja Slomšek vse tiste, ki se bojijo svoje literarne šibkosti. Ob koncu pa bi vsem rad voščil občutje prijetne družinske topline v krogu domačih, ko bomo ob Novorojenem molili za LJUBEZEN in MIR. Urednik mladi ustvarjalci BOŽIČ Prišel sem v cerkev in se ustavil pred jaslicami. Zagledal sem se v dete Jezusa. Majhen, nebogljen je ležal v preprostih jaslih. Zrl sem v ta mili obraz. Veš, Jezus, nikdar se še nisem vprašal, zakaj si prišel na svet kot nebogljen otrok in tudi sedaj mi to vprašanje ne sili na ustnice. Ko sem bil manjši, sem se vedno navduševal nad tvojo lepoto, in če bi prišel na veličastnejši način, te kot majhen pobalin ne bi mogel razumeti in ne vzljubiti. Tako pa sem te vzljubil že tedaj, ko sem znal reči samo besedi: mama,tata. In če pomislim, kje bi mogel tvoj obraz bolj sijati kot prav v jaslih, si ne znam odgovoriti. Če bi prišel kot kralj, bi zlato in bela posteljnina zakrila tvoj božji sijaj, tako pa... 0, kako lepo je, da si prišel kot dete! KOliko stvari si nam s tem povedal. Povedal si, da je vsak dojenček božji pričevalec, ki nam govori: Bog nas ljubi! POvedal si nam, da moramo biti preprosti, saj si se ti, ki si največje hvale vreden, rodil v zapuščenih, podrtih jaslih. Povedal si, da mora rojstvo prinesti veselje očetu in materi, kot ga je prineslo Jožefu, ki se je nagnil k tebi in Mariji, ki te srečna prižela na prsi. Povedal si, da je treba tvegati, kajti Marija te je sprejela kljub temu, da ji je bila vsa prihodnost zavita v meglo negotovosti. Povedal si - ne ubijajte nemočnih,nebogljenih otrok, temveč zaupajte, kot je zaupala moja mati Marija. In še marsikaj si nam povedal, česar pa v svoji majhnosti ne razumem, hazumejo pa drugi. John Henry Newman piše: 0 moj učlovečeni Bog, sedaj uvidevam: Ako te častimo samo kot vsemogočnega, te poznamo samo napol. Ti si vsemogočnost, ki se je hkrati dala poviti v plenice nemoči, ujetnik človeka, katerega si sam ustvaril, ti imaš nepojmljivo moč, da se sam odpoveš svoji moči. Samo tako te spoznamo prav, če te ne častimo samo kot Emanuela, Boga - Odrešenika, ki je bival med nami kot človek, da nas odreši... Že kot majhen deček sem rad pomagal pri pripravljanju jaslic. Bil sem zelo ponosen, če sem Te smel sam postaviti v hlevček. Sedaj pa, ko skušam te stvari tudi malo razumeti, sem ti hvaležen, da si prišel na svet, sicer si Boga ne bi znal predstavljati. Tako pa si predstavljam tebe , Jezus, kot človeka in še šele nato spomnim na Boga Očeta in na Svetega Duha. Morda ne delam prav, Gospod, toda majhen sem še in najlažje molim tako, da nekoga vidim pred svojimi očmi. Veš, Jezus, rad bi ti bil podoben. Rad bi ležal v jaslih in pustil, da me drugi preraščajo. Rad bi se veselo smejal, tako kot ti, drobno dete. Rad bi ležal v jaslih, da ib me tvoja in moja mati Marija božala in mi dajala poguma. Rad bi ležal v jaslicah, da bi s tvojo ljubeznijo vzljubil in objel ves svet. Ti si zdaj sicer v nebesih, vendar isti, kakršen si bil na zemlji: vsemogočni Bog in docela človek. 0 Jezus, daj da v teh božičnih praznikih vsaj malo prodrem v veliko skrivnost svojega rojstva. 0 Bog, daj, da te zares vzljubim! ROJSTVO NEDOLŽNEGA Nekoč sem obiskal družino, ki je bila prava zakladnica ljubezni, odpovedi in radosti. "0 ljubi dom, v katerega se vsakdo rad zateče v nevihti. Dom niso stene, ampak oče in mati ter bratje in sestre," mi je šinila misel v glavo, ko sem prestopil dvoriščna vrata in zagledal kamnito hišo. Ko sem podal roko materi, sem v žuljavih rokah začutil pravi dom in v njenih očeh sem zapazil ljubezen. Posedli smo se okrog mize,in šele sedaj sem zagledal pleteno košarico, obdano z rožnato tkanino. Neka neznana sila me je dvignila in stopil sem kjtej hišni svetinji. Zastal mi :je dih in v meni so se oglasile najnežnejše tipke, ki ne igrajo vsak dan. Do sedaj sem bil vajen gledati skoraj same zgubane obraze in žalostne oči, zdaj pa sem strmel nad novorojenčkovo milino. Nisi še občutil greha in ne okusil krivice. Tako mirno lahko spiš samo ti, ker je tvoja duša čistejša kakor smeg. Ko bi vedel, kako prijeten topel plamen si v družini! Tvoj prvi jok je spravil mater v neizmerno veselje. Čudež sveta si, ki smo se ga navadili. Kaj vse bodo iz tebe naredili? Kdo te bo reševal iz teme in kazal pot v veselje? 0 ti monstranca sveta. Še bi občudoval tvoje ročice, rdeča lička in spokojne oči, a me je sram pred tvojo nedolžnostjo. Tako majhnega se počutim pred tabo in postaja me vse bolj groza lastne grešnosti. Vrnil sem se nazaj na svoj stol in skupaj z mislijo nate sem sedel za mizo. Moje ustnice so se pogovarjale z domačimi, a jaz sem molčal pred tabo. Poslovil serri se, ti pa si šel z; mano. il Doma sem stekel v kopalnico in nepremično zrl v ogledalo. Iskal sem med grešnimi gubami zrnca otroštva. Obšla me je tema. Pobliskalo se je in počilo. V meni se je zazibal napuh, najprej narahlo, potem pa močneje in nato je zgrmel v temni prepad. In iz tega podiranja in trpljenja se je porodila solza ponižnosti, tej pa je sledila solza pokore, solza upanja... Tekle so po licih in jih čistile, dokler jih ni mirna in ljubezniva spovednikova roka obrisala z Ljubeznijo. Popolnoma so me potolažile šele besede o Nekom, ki se je rodil iz Ljubezni, da bi nas po poti očiščevanja privedel nazaj v LJUBEZEN. NOČEM VEČ BEŽATI • Bežati pred Teboj, seboj ne vem več kam. In iščem srečo, mir, pokoj. Zakaj naj zdaj v obup drvim, v gnus in sram? Naj v njih uničim se, zgorim? Ustavim se in pred nogé srce Ti dam. Za odpuščanje prosim Te. NOČEM TE,- GOSPOD, MOTITI! Nočem Te, Gospod, motiti: v molku hočem svojo bit na tisoč kosov razdrobiti. Nočem Te, Gospod, motiti: v molku hočem vso slabost iz svoje biti odstraniti. Nočem Te, Gospod, motiti: novo zdaj življenje, pot pomagaj v molku mi graditi. SLOVENSKA BESEDA Malokdaj pomislimo na to, koliko krvi je bilo prelite za slovenski narod in besedo. Vsaka črka, beseda se je morala prebiti skozi stoletja, da jo lahko danes govorimo in beremo. Slovenci smo bili že od samega začetka tlačen narod, ki si ga je hotel tujec čimprej polastiti. Z močno vero, ki je bila vez med nami, smo zdržali vse pritiske. Toda vse, kar smo imeli, nismo obdržali. Z ozemljem, ki so ga zasvojile sosednje države, so hotele zatreti tudi slovensko besedo. Slovenci v zamejstvu se potegujejo za svoje pravice, toda tam jih večinoma ne poslušajo. Branitev jezika je čast, ne pa sramota, kakor mislijo nekateri nezavedni Slovenci. Zatajitev jezika je velik greh, ki se težko odpusti. Prav nespoštovanje do materinega jezika me je vzpodbudilo k razmišljanju, ker čutim, da premalo cenimo svoj jezik. Bolj bi ga morali. Lep zgled nam je kaplan Martin Čedermac, ki se je potegoval tudi za bogoslužje v materinem jeziku. Človek, ki zna ceniti svoj jezik, je spoštovanja vreden in upam, da bo takih vedno več. Še posebno v šolah bi morali vzljubiti domači jezik. Bog daj, da bi postali močni in trdni ljudje, ki bodo lahko dvignili zavest slovenskega naroda. STRŽIŠČE Današnja mladina ima probleme, ki se jih hoče znebiti Mnogi iščejo rešitev v disku, spet drugi v drogiranju. Veliko pa jih je spoznalo, da vse to nikamor ne vodi, zato iščejo druge možnosti. Nekaj mladih se je zbralo na nekem kraju v Gospodovem imenu in potem so ti povedali drugim in ti spet drugim, kako lepo je biti skupaj z mladimi. Število verne mladine je in bo še naraščalo. Pogostokrat se ti mladi zbirajo na tako imenovanih mladinskih srečanjih. Velikokrat pa se odločijo tudi za duhovne vaje, kot so npr. v Stržišču. Stržišče, prijazna vasica nad Baško grapo, je vasica, ki privablja mlade, da se poglobijo in bolje spoznajo sami sebe. Do nje vodi strma siva pot in po tem motivu je nastala med mladimi tale pesem: "SIVA POT VODI ME, KAMOR HOČE SRCE, V STRŽIŠČE, KJER GORE SO, SIVA POT VODI ME." Ta vasica je skrita med prelepimi gozdovi in strmimi hribi (Črna prst, Rodica...). Doma so mi predlagali, naj grem v Stržišče na duhovne vaje. Za to:sem se navdušil in se na to skrbno pripravil predvsem materialno. Oprtan z zelo težkim nahrbtnikom sem se še z drugimi odpeljal do Jesenic in nato do Hudajužne. Od tam pa smo šli po tisti sivi strmi poti, ki vodi v Stržišče. Že na sredi sem skoraj omagal zaradi pretežkega nahrbtnika. Kot bi Bog vedel in me hotel odrešiti pokore na poti proti vrhu, nam je poslal naproti avto, ki nam je te nahrbtnike odpeljal naprej. Nadaljnja pot je hitro minila, skoraj prehitro, saj je. bila narava ob poti čudovita. Prvi dan smo se med seboj le spoznali ter se razdelili v skupine in dobili prostor za prenočišče. Vse to se je dogajalo v eni hiši, ki je imela več prostorov. Vsak pa je imel svoje posebno ime: Mount Everest, Vatikan... Kaj posebnega se v začetnih dneh ni zgodilo. Sredi tedna pa smo se odpravili na Črno prst. Že zgodaj zjutraj smo krenili na pot, ki je polna doživetij trajala ves dan. Vse je tako hitro minilo, da še vedel nisem kdaj. Téma naših duhovnih vaj je bila ZNAMENJE in prav v naravi smo lahko občudovali čudovita znamenja Božje ljubezni do nas, ko smo občudovali rože, živali, gozdove, vrhove... Na vrhu smo doživeli "krst" z vrvjo po zadnji plati. Med spustom proti dolini smo imeli v neki veliki doliryL, ki smo jo imenovali katedrala, sv. mašo. Sredi popoldneva smo se v največji vročini vračali. Hodili smo po nevarnih stezah. POt je bila zelo ozka, pod nami pa so zijali globoki prepadi. Prestrašeni smo se stiskali k steni in tiho hodili drug za drugim. Ko smo zagledali kočo, smo se oddahnili. Okrepčali smo se s toplim čajem. Potem so nekateri ostali v koči in klepetali, mi pa smo si ta čas ogledali okolico. Veseli, da smo pretrpeli najhujše, smo se spustili po strmi skalnati stezi v dolino. Zaradi majhne nerodnosti so si nekateri zvili nogo. V Stržišče smo prispeli, ko je bila že noč. Ponavadi se je ponoči v sobi že našel kakšen, ki je klepetal. Ven-dar pa je prav to noč utrujenost naredila svoje. Stari ljudje pravijo: "Lep'ga mora bit' enkrat konc'." Na žalost so tudi te duhovne vaje hitele proti koncu. S tem smo se morali sprijazniti. Na večer zadnjega dne smo imeli slovesno mašo. Začela se je ob velikem ognju. Pri tem nam je veter malo ponagajal. Ko nam je uspelo prižgati svečke, smo se spustili previdno in skrbno do studenčka, da bi svečka le gorela. Pri studenčku smo s pomočenim prstom prekrižali najbližjega. Potem smo se zvrstili in sli v sprevodu v cerkev. Maša je bila lepo oblikovana z našimi sodelovanji. Ko je bila že trda noč, se je maša šele končala, tako si lahko predstavljate, kako je bila lepa in slovesna. Zatem smo se še malo pogostili s potico in nekaj piškoti. Čas je že bil, da smo se morali spraviti spat, saj je bila ura že okoli enih ponoči. Za nekatere od nas pa je bil ta dan in ta ura zadnja, zato smo se tudi poslovili. Ne morem si lagati, da mi ob stisku rok ni prišla nobena solza v oči - to je le vez prijateljstva. Ob štirih zjutraj naj bi se že odpeljali, zato nisem skoraj nič spal. Ko so še vsi spali, smo se po tihem splazili do avta in naš kaplan Slavko Kalan nas je odpeljal do železniške postaje. \*ocCCc, VESELE URE S PRITRKAVANJEM Že kar nekaj let je od tega, ko smo s starši poromali v Skaručno blizu Vodic, kjer je znana božja pot sv. Lucije. Od vsega, kar mi je takrat najbolj ostalo v spominu, ju bilo lepo pritrkavanje. Želel sem si, da bi z možmi in fanti tudi jaz stal v zvoniku in s kembljem udarjal v zvon. Doma sem premišljeval, kako bi ministrantje ustanovili svojo pritrkovalsko skupinico. Svojo domislico sem spravil na dan tudi v zakristiji pred fanti. 0, seveda. Javilo se jih je zelo veliko, a kaj, ko brez vaje pri še tako lahki umetnosti ne gre. Na cvetno nedeljo smo imeli po križevem potu popoldne prve vaje. Ker se v postu ne prit-rkava, smo s kamenčki udarjali v zvon. Ko bi nas kdo videl! Vsak je skoraj skakal pred zvonom, si sproti izmišljeval ritme, se zvijal od "zvonarskih" čustev, kot bi poslušal rock glasbo. Če bi kakšna priletna mama poslušala naše izvajanje, bi gotovo mislila, da se podijo mačke po zvoniku. Ampak mi se ne damo. Prišla je velika noč in z njo tudi prihod zvonov, "ki pridejo iz Rima". V soboto pred belo nedeljo smo se ministranti dogovorili, da končno pokažemo svoje veščine čisto zares. Tudi takrat ni šlo vse po maslu. Dva fanta smo postavili k malemu in srednjemu zvonu. Zapletlo se je pri velikem. Tega je bilo treba pognati kar z motorjem, da gre lažje * a kdo si upa? No, in ker pravijo, da so gorenjski fantje korajžni, smo tudi mi potegnili srca iz hlač. Vsi smo prijeli za stikalo in ga obrnili. V zvoniku je zagrmelo, se zamajalo, udarilo po bronu - "končno, sedaj lahko začnemo," sem si mislil. Pritrkavanje nam je še kar šlo, brez napak pa seveda ne gre; a kaj, ko nikoli nismo bili krivi mi fantje, ampak slab zvonik, zanič ulit zvon, pa zopet strgana vrv, ^katero smo kembelj privezali ob zvon in vse drugo. Toda to je vse postransko - glavno je,da smo se skorajžili in dobili veselje do pritrkovanja, ki ga v naši župniji zelo pogrešamo; kajti to umetnost moraš vršiti s srcem in veseljem - z ljubeznijo do zvonov. Tako mi je ostalo v spominu moje prvo srečanje s pritrkovanjem. S prijatelji - ministranti še sedaj skupaj pritrkavamo - pritrkavamo ob slovesnih praznikih, ob jubilejih; pritrkavamo tudi zakrknjenim ljudem, ki zapirajo svoja srca pred vero in Cerkvijo; z željo, da bi jih duhovni "kembelj" udaril po glavi in spreobrnil v dobrei može in žene današnjega časa. BREZ KAPE Ko sem bil v sedmem razredu, sem šel prvič na Snežnik. Planinsko društvo Ilirska Bistrica je organiziralo zimski pohod na tega notranjskega očaka. Do Svinjščakov sem se peljal z očetom, ki je šel gor z rešilnim avtomobilom, če bi se komu kaj zgodilo in bi mu moral nuditi prvo pomoč. Iz Svinjščakov sva šla z bratom Matejem v skupini proti vrhu. Pot se je počasi vila med drevesi vedno više. Ko pa se je končal gozd in je začelo pihati, sem ugotovil, da sem pozabil kapo, in tako me je zelo zeblo v ušesa. Nisem se hotel vrniti, saj bi bilo brez pomena. In tako sem nadaljeval pot brez nje. Ko je manjkala še kakšna četrtina poti, sem skoraj omagal in sem predlagal Mateju, da bi si odpočila. Matej je temu nasprotoval, češ, če se bova sedaj ustavila, bova potem vedno težje nadaljevala proti vrhu. Končno sva prišla na vrh. Zelo sem se razveselil koče in se šel hitro vanjo pogret. V koči je bilo že veliko ljudi. Popil sem skodelico vročega čaja in bil zopet dobre volje. Ko sva si z Matejem odpočila, sva se začela spuščati nazaj na Svinjščake. Navzdol je šlo veliko hitreje kakor navzgor. Samo vsedel si se na mrzli sneg in že si bil za nekaj metrov niže. Seveda to nisem smel početi na vseh krajih, ker bi bilo lahko nevarno. Toda vseeno sem si raztrgal hlače. Ko sva prišla z bratom nazaj na Svinjščake, sva pojedla kosilo. Bilo je že pozno, zato smo se vrnili domov. Naslednji dan pa so se čutile posledice, ker nisem imel kape. Dobil sem zelo visoko temperaturo in. gripo, tako da sem moral ležati še kakšne tri tedne. Od tedaj nisem pozimi nikoli več pozabil svoje kape. IZ OBUPA V avtomobilske zro luči izpod dežnika v megli zdaj avtostoparja oči. Glej, zarja jutranja žari in up življenja lepših dni prezebli ptici prebudi. Kot avtostoparja oči preganjajo hud mraz,skrbi, kot zarja jutranja blesti in gore ter ravni zijati, tako naj v meni zagori spet upanje, le up vse dni. NEDELJA Roka lahno pritisne na kljuko cerkvenih vrat. Potiho vstopim, ne da bi jih docela odprl. Pokrižam se in pogledam proti oltarju. Tišina in medla svetloba večne luči me napolnjujeta, tako da hrepenenje postaja čedalje močnejše. S počasnim korakom se približam tabernaklju. Štiri lučke ožarjajo teman prostor z oranžno svetlobo. Globoko vdihnem, kot da bi v srce hotel vsrkati vso to neizrazno lepoto. Telo je čudno vznemirjeno; toplo mi je in srce hitro bije, oči pa so vprte v zlàta vrata tabernaklja. Nevede pokleknem in začnem moliti. Že hočem vstati in oditi, a tedaj zaslišim glas, ki mi pr^vi:"Duhovnik boš!" Oči se zdrznejo in pogledajo naokrog. Srce razburjeno bije-duh mi pravi, da poslušam Boga. Trenutek tišine, nato opomin:"Ali si sedaj slišal?" "Ja, Gospodjslišal sem.Oče, hvala." V meni duh poje zahvalo Gospodu. Z roko, pomočeno v blagoslovljeni vodi, poromam od čela do prsi, od enega ramena do drugega. Naslonjen na kljuko velikih cerkvenih vrat se še enkrat ozrem proti tabernaklju, nato pa stopim iz svetišča. To nedeljsko srečanje je bilo zame odločilno in prav zaradi njega sem sedaj tu. Ostaja pa vprašanje, ali bom vedno in povsod dajal prednost molitvi, ali me bodo premamile druge skrbi. Ali je mogoče nadomestiti molitev s kakšno drugo stvarjo: z branjem, s študijem..? Ne, ne da se je. Molitev je nenadomestljiva. Le ona te uči stvari, ki niso podvrže_ ne pozabljanju. Uči te ljubezni, ponižnosti, spoštovanja.. Leopold Mandič pravi; "Kdor moli, ima vedno dovolj časa." o 22 dà£ei* MOGOČNO JUTRO Zbudim se. Komaj se zavem, kje sem. Zaslišim harmonijo narave. Šelestenje prebujajoče trave. Majhen potok. Neznaten, nežno šepetajoč. Veter se tiho zaletaVa v Šotor in ga pozibava zdaj sem zdaj tja. Strese me in do vratu se stlačim v spalno vrečo. Marijan spi. Ne prebudita ga ne potok ne šelestenje trave, celo veter ga pušti in ga v sanjah nosi na vse strani. Pogled nanj me hoče prisiliti, da bi se ponovno pogreznil v spanec. A ni mi do tega. Ne vem zakaj, a zaželim si poslušati morsko melodijo - Božje stvarstvo. Marijan je miren. Tiho diha in mirno spi. Pogledam ga in se zamislim. Bil je vesel fant in zgodaj sva postala prijatelja. Že od malih nog je bil navdušen nad gorami. Kadarkoli je imel čas, jih je obiskoval skupaj z očetom. Prav on je bil tisti, ki me je navdušil zanje. Skupaj sva obhodila že kar dobršen del naših gora in najino prijateljstvo se je krepilo. Kadar si je zaželel hribov, me je vedno povabil s seboj, in kadar sem le utegnil, sem šel z njim. Počasi sem začel spoznavati, kaj nekomu resnično pomeni pravi prijatelj. Že od nekdaj je bil globoko veren in vedno sva tudi v hribih dan pričela in končala z molitvijo. POleg vsega pa je tudi študiral rad in po končani srednji šoli se je odločil za študij. A zgodilo se je"nekaj, kar ga je hudo prizadelo. Poročil se je in z ženo sta dobila hčerko. Tako veselega do takrat še nisem videl. A nekdo je hotel drugače in žena Erna je odšla s tega sveta.za večno k Njemu, ki ji je življenje tudi podaril. Vse to pa se je zgodilo dva dni po rojstvu njune hčerke. Ne vem, zakaj je Bog tako hotel, a njegova volja se je zgodila in ni ji moč oporekati. Na kaj je Marijan v tistem trenutku pomislil, ne .vem, vem pa , da mu je 'čilo v duši strašno. Morda je v tistem trenutku prvič dvomil, ali pa pomislil na še kaj hujšega. A Bog ga ni zapustil. Pomagal mu je, podal mu je roko in ta ga bo vodila vse življenje. Pogum pajmu je vlivala tudi mala Spelea. Ko sem zvedel^a to novico, sprva nisem vedel, če sploh dobro slišim. A bila je resnica. Marijan se mi je kot pravi prijatelj močno zasmilil. Ostal je sam z materjo in hčerko Spelo, staro komaj dva dni. Majhno štručke, ki je jokala, čeprav ni vedela, da ji bo oče tudi mati. Marjan je jokal skupaj z njo. In zdelo se je, kot da žalujeta oba, kot bi se oba dobro zavedala, da bosta morala skozi življenje brez žene - brez mamice, ki pa ju bo pri Bogu podpirala s svojo molitvijo. A misel me je pripeljala na to, da se bo morda najino prijateljstvo razdrlo. Nisem vedel, kako naj začnem z njim pogovor, ko ga bom srečal. Ali se bo hotel sploh še s kom pogovarjati, bo hotel še koga imeti za prijatelja, ali se bo zaprl vase in živel sam? Vse to sem premleval. A začutil sem, da do tega ne more priti. Ostala bova še naprej zvesta prijatelja, sem si zatrjeval. Nisem pa vedel, kako bi mu pomagal. Ko sva se po vsem tem prvič srečala, se mi je nasmehnil in me pozdravil. Nisem mogel verjeti, da je bil tako močan, da je vse lahko prenesel. Povabil me je k seči domov in mi pokazal slike od poroke in tistega mučnega pogreba. Erna je bila v krsti bleda, a lepa. A čeprav je zgodaj odšla, je ,upam, dosegla tisto, za kar si je prizadevala in živela. Ob slikah mi je pripovedoval to in ono in čeprav na zunaj ni pokazal znakov žalosti, sem vedel, da mu je pri srcu zelo težko. Prav zaradi tega sem ga občudoval. Špela pa je v zibelki jokala, se zopet smejala, in ko sem jo videl, mi je pri srcu postalo prijetno in hudo obenem. Bila je srčkano bitje z majhnimi ročicami, ki so vseskozi krilile sem in tja po zibelki. Tudi Marjanu j^postalo prijetneje in bil sem vesel, da bova ostala to, kar sva vedno bila. Veliko sva imela drug drugemu povedati. Meseci pa so zopet hiteli in zopet je bilo tu poletje. Marjan se je medtem tudi zaposlil. Za hčerko Špelo pa skrbi njegova mama. Tudi ob delu pa si Marjan prizadeva, da bi doštudiral in mislim, da mu bo uspelo, kar pa si konec koncev po vseh teh preizkušnjah tudi zasluži. Sonce je že kazalo svoje prve žarke in tudi Marjan se je prebudil. Skočil sem iz šotora in se zastrmel v Jalovec. Čudovit pogled! "Marjan, pridi, poglej kaj naju danes še čaka." Prišel je ven, se zazrl v nebo, potem pa pogled usmeril v smer najinega nadaljevanja proti Jalovcu. "Krasno, to bo lepo. Hitro zajtrkujva in se odpraviva, dokler še ni vroče." Skupaj sva letos dosegla že Mangrt, Razor in Škrlatico. Ob naslednji priložnosti jo bova zopet skupaj mahnila po naših gorah, do tedaj pa bova drug drugega podpirala z molitvijo. Prav pa je, da tudi Erni pomagava z molitvijo, ona pa bo pri Njem prosila zanj in za malo Špelo. PRVIČ NA TRIGLAVU Na Triglav je prišlo že zelo veliko ljudi iz raznih koncev sveta. Mednje sem se med letošnjimi počitnicami prvič prištel tudi jaz. Proti koncu šolskega leta so me prijatelji povabili, če bi šel z njimi na najvišji vrh Jugoslavije. Tega povabila sem se zelo razveselil in jim obljubil, da bom šel z njimi. Napočil je dan odhoda in vsi smo se zbrali na avtobusu, ki je peljal v Bohinj. Preden smo krenili na pot proti planini Krštenici, smo se še osvežili v Bohinjskem jezeru. Pot je bila na začetku nekaj časa položna, kasneje pa je postala strmejša ter začela razkrivati svoje lepote, ki so vredne občudovanja. Zal nismo imeli veliko časa, da bi si ogledovali vsak okras narave. Bolj kot smo se bližali Krštenici, vedno težja je bila pot. Vendar smo pozno popoldne le prišli do našega doma na Krštenici. Tu je imel naš vodič Sašo svojo kočo, kjer smo si skuhali večerjo in prespali. Medtem ko so naši kuharji kuhali večerjo, smo se nekateri malo sprehodili po planini in občudovali naše prelepe vršace v zatonu sonca. Kakor da bi bili zlati, tako lepo jih je sonce obsijalo. Naslednji dan nismo mogli naprej, ker je bilo slabo vreme. Vseeno pa smo naredili manjšo turo na Debeli vrh. Ko smo se vračali, nas je pod vrhom zajela nenadna huda nevihta, kakršne še nisem doživel. Treskalo je, kar je moglo. Toča nas je tako oprala, da smo bili bolj mokri, kakor prejšnji dan, ko smo se kopali v jezeru. Ta dan sta prišla k nam dva duhovnika s svojo skupino in smo imeli popoldne skupaj sveto mašo v naši koči. Veliko veselje se je vselilo v nas, da smo bili tudi tu pri sveti daritvi. To je bilo zame posebno doživetje, saj nisem bil še nikje drugje pri maši kakor v cerkvi. Končno je napočil dan odhoda na Triglav. Vstali smo zgodaj zjutraj in smo lahko med potjo spremljali sončni vzhod. Ena najlepših doživetij v gorah sta sončni vzhod in zahod. Ob stezi sem videl veliko planik. Nisem mogel iti kar tako mimo njih. Raje sem ostal zadnji in si jih ogledal od blizu. Čudil sem se, da tako lepa rožica potrebuje čisto malo življenjskega prostora. Pa ne samo planika, ampak tudi druge lepotice gora. Naša hoja ob sončnem vzhodu je bila živahna. S Fonzijem sva začela kar prepevati. Seveda nisva pela takrat, ko smo se vzpenjali po strmini navzgor, ampak ko je bila pot položna. Po triurni živahni hoji smo prišli do koče na Doliču. Tu smo počili, pokramljali in pogasili žejo. Ko smo se opomogli, nabrali novih moči, smo nadaljevali pot. Vedno bliže smo bili Triglavu, vedno lepše sem se počutil. Končno se je začelo plezanje. Veliko bolj zanimivo je iti po klinih in po vrvi kakor po stezi. Tedaj je bila pot tudi najnevarnejša. Če nisi previden, se kaj hitro pripeti nesreča. Mi smo bili previdna posadka, zato smo počasi obirali kline. Kar naenkrat se po pestri poti prikaže Aljažev stolp in seveda z njim tudi vrh Triglava. Obšlo nas je veliko veselje. Najraje bi zavriskal, pa kaj ko si nisem upal zaradi drugih planincev. Na vrhu so me pošteno natepli, tako da se še vsesti nisem mogel. Sašo, naš vodja, pa je s svojo trobento poskrbel za še lepši občutek na vrhu. Z njega smo imeli tudi dober razgled, tako da ni manjkalo občudovanja naše prelepe gorske Slovenije. Čas nas je priganjal in smo se morali spustiti proti koči Planiki. KO smo se spuščali, smo se zopet razživeli in začeli zopet prepevati in kdaj tudi zavriskali. Utrujeni od dolge in naporne poti, smo se na večer srečno vrnili nazaj na Krštenico. Razen Fonzija in mene so po večerji šli vsi takoj počivat. Midva pa sva zunaj dolgo v noč z veselim srcem prepevala različne pesmi in dala s tem Bogu hvalo, da smo se srečno vrnili. Naslednji dan pa sem se ves naužit gorske lepote vrnil domov. Tako sem postal pravi Slovenec. Saj pravijo, da je to le tisti, ki se pcppne na Triglav. Jo»X 2>j " ZAKAJ ME HOČETE UBITI? " V farni cerkvi zvonovi naznanjajo odhod enega izmed faranov v večnost. "Kdorkoli je že, Gospod, daj mu mir in večni pokoj..." odmolim in se potem ob melodiji zvonov zamislim. Mislim na sorodnike umrlega. Najbrž jim rojijo po glavi dogodki, ki so jih z rajnim preživeli. V obupu se sprašujejo:" Zakaj je ravno nas obiskala smrt, ki smo bili tako povezani? Zakaj se razdira naša sreča?" Toda ali so oni edini, ki se v stiski sprašujejo zakaj ! Najbrž kliče v tem trenutku na tisoče nerojenih otrok:" Mama! Mama, zakaj me ubijaš? Mama, zakaj me ne ljubiš?" In kdo jih sliši? Malokdo. Delamo se gluhe. Ne zanimajo nas ta majcena bitja. "Saj je le kepica krvi" se izgovarjamo in tolažimo. Nočemo pa si priznati, da pri vsakem splavu ubijemo človeka, ki se ne more braniti. Umirajo in malokdo žaluje za njimi. Malokdo se vpraša:"Zakaj je moral umreti?" Ali res ni prostora za še enega luštnega, nasmejanega otroka? Ni ga državnika, ki bi rekel :"Ljudje, nehajmo moriti vsaj tiste, ki so nebogljeni in se ne morejo braniti." Cerkev je po mnenju mnogih nazadnjaška, ker se poteguje za čistost, ker se bori proti splavu... Toda človek bo moral spoznati, da to morjenje pelje v lastno pogubo. Sami si kopljemo vedno globljo jamo in dan na dan lahko zgrmimo vanjo. Kaj nam koristijo pohodi za mir, ko pa sami uničujemo notranji mir, ki je temelj vsega miru! Človek, spoznaj svojo zmoto in jo popravi, dokler je še čas! Ljudje dobre volje, pomagajmo človeštvu spoznati, da umorjen otrok ni le kepica krvi, ampak človek z dušo kot jaz in ti! sfsmvii. rode hSTELKO $nsbt*iK &OSS ■> eiLF, VOJSKA ČAMKASTI E6,lProVSkl HAMOA JU/S KI PISATELJ (MAKS Ul) Ir KRŠENJE OaiCAJNS- <5* FLSÙA "V VEZNIK (KAKOR) CENTOM, te*mntieU VELETOK v SOVJETSKI ZVERI 4T PEL OKNA ■> SVETA »IRMA Ir travnata sr« a LIVI N 6'srcu CALEb ZNAK LA KRALJA (ŠAH) pola ** PALICA RAZPRAVE y VHerHùki OBLIKI D*StUJUtS-Pa" poeta WJ*2_1 Jti K«i*T»- PflAM lnj*6T4c ZEVSOVA HATl ANTON OCVIRK G|/l J U VRSTA Hokskera KAKA \ • A NA _ (AU%l*ŠAa 9&UKA) 'vsUtBNI VIHAR VOLJNEM 5TAHO ev»r»rj*i VLAMAJI MR.AK, H HAKot-MOST Aapius J SLOVtNSKO PristaniUs PRISLOVI TT UKMAR. ANTON ALSKSANtO. BLOK utezvnui- VOST XA D OLE tl NE UEfERJEVe ŠTEVILO K£M. ÌMM Za >uf(K SSL PuSVA CR. tO*ilW^ A91ma,lo