UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via G. Mazzini št. 10/1. Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.) : Videm, št. 24/7418. GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posairezna številka 25 lir Leto VIII. — Štev. 6 (148) UDINE, 1. - 15. APRILA 1957 Izhaja vsakih 15 dni Videmski, tržaški in goriški Slovenci v eni deželi z. Mi videmski Slovenci smo bili v histeriji sami, ločeni od drugih Slovenc v. Kakšenkrat smo imeli skupne gospodarje, največkrat pa so imeli oni ene, mi pa druge gospodarje. Pod oglejskim patriarhom smo bili dolga stoletja ukup z drugimi Slovenci, pod beneško republiko smo bili sami, pod Avstrijo smo bili spet nkupno do 1866. leta, nato pa smo bili Pod zedinjeno Italijo sami do leta 1918. O d leta 1918 pa do l. 1945 smo bili ukup, Potem smo pa šli zopet narazen. Mnogo Slovencev nam pa še dela družbo. Na Tržaškem je pod italijansko upra-»o okoli 63.000 Slovencev, na Goriškem Uh je v goriški provinci 20.000, nas beneških Slovencev je, kot pišejo razni italijanski statistični annuari okoli 52.000. 1'kup nas je torej vseh Slovencev v Italiji kar 135.000. Nikoli nismo bili mi Slovenci v Italiji nkup v eni deželi ali pa provinci. Tudi rned dvema svetovnima vojnama smo biti mi beneški Slovenci ukup s Slovenci okoli Trbiža kar sami v videmski provin-°i, med tem ko so bili goriški Slovenci v goriški, tržaški Slovenci v tržaški in vstali Slovenci v reški in pulski provinci. Zdaj, ko so se italijanski in furlanski Politiki vrgli na to, da ustanove novo deželo Furlanija-Julijska krajina, vse kaže, da bomo prišli ukup v eno samo administrativno enoto, v novo deželo Furlanijar Julijska krajina. Nas beneške Slovence zelo veseli, da bo-7no imeli s Slovenci s Tržaškega in Goriškega ukupno deželo, ukupno glavno deželno mesto in ukupen deželni svet, v katerem bomo skupaj s Furlani in Italijani upravljali našo avtonomno deželo brez mešanja rimske birokracije v vsako Najmanjšo reč. Kapo dol pred tržaškimi in goriškimi Slovenci Spoznali smo, da so tržaški in goriški Slovenci visoko civilizirani in kulturni ljudje, pred katerimi je treba, da sname-iri° kapo ne samo mi, ampak tudi naši riari dobri sosedje Furlani. še ven do zdaj, ko nismo imeli ukup-nc dežele, so nas hodili obiskovat, in ra-di smo jih poslušali po naših oštarijah, *° so prepevali. Pri nas ni bila taka demokracija, seveda ne po naši krivdi, nik-Hur doma in zato se je marsikateri naš Ponižen kmet kar čudil, kako se ti lepi in jtno oblečen naši dragi tržaški in goriški Slovenci nič ne sramujejo govoriti po slovenski. Da bi se pa celo bali govoriti P° slovenski kot marsikateri naši Slovenji po Spetru, Podbonescu in sploh tam °koli po glavni Nadiški dolini, tega našim Tržačanom in Goričanom niti v glavo ne Pode. Ko so nekateri elementi po naših jih hoteli protipostavno ustavili njihovo petje ali izlete med nami, so jim ti naši bratje iz Trsta in Gorice takc-j pokazali, da ne bodo dovolili teptati demo-hfatičnih svoboščin in komandirskih ma-niy, ki diše po ranjkem Benitu. Te dni smo brali v italijanski reviji žogale'in,skoraj uboge' province Fortuna«, kako je razdeljeno bogastvo T° posameznih italijanskih provincah. ^Tžaška provinca spada med takozvane bogate« province na drugem mestu, v katerih je srednji mesečni dohodek (red- ^llo medio mensile) na eno osebo 24.500 20.000 lir mesečno. Prav tako so na ®rUgem mestu tudi prebivalci goriške Novince z istim mesečnim dohodkom kot Bačani. Kje smo pa mi beneški Sloven-2 našo ubogo videmsko provinco. Mi nest« spadamo med »skoraj uboge« ince šele na četrto mesto. Srednji Wdt Prov ^•osečni dohodek je v videmski provinci 0rnaj 15.000 do 11.000 lir na mesec, in ^ beneški Slovenci smo pa v videmski ^oicrajini sploh pri koncu in če imajo v Urlsorod, mi imamo svoj jezik in ta nima nikjer nobenih pravic. To velja tudi za gospodarske razmere. Dokler mi kot italijanski državljani ne bomo dosegli enakopravnosti, bomo zmeraj reveži in zapostavljeni. Vsa ^italianità« nam do zdaj ni pomagala in nam tudi v bodoče ne more pomagati. Le kdor je enakopraven, lahko doseže izboljšanje. Tudi tržaški in goriški Slovenci niso še enakopravni, toda vsaj v nekaterih stvareh so dosegli enakopravnost z Italijani in zato jim je boljše kot nam. Tržaški in goriški Slovenci so pametni in nič ne dajo kot nekateri naši beneški Slovenci na fraze »italianissimi» in »millenaria italianità delle valli di Natisone«, ker vedo, da to ne drži, da takšni frazerji lažejo in se skrivaj smejejo naivni credulità nekaterih naših ljudi. Bodimo taki kot tržaški in goriški Slovenci: Najprej enakopravni za državljansko mizo! Jasen, pošten in državljansko lojalen mora biti samo en sam program združenih tržaških, videmskih in goriških Slovencev: Eakopravnost na vseh linijah, na vsej črti z Italijani! <1 K':r: - v i. POMLAD PRIHAJA V DE2ELO iiiiuii niininiin ih mi 1111111 n m ii iiiiii.i iiiii ii.i.iiijii'. i in 111 umu imuum 11 m i imun m iiiiiiiiiiiiiiiu um i ■ ■ um um 11 n .minutni imun mulini Slovenci Nadiske doline skozi stoletja Nas nediških Slovencev je zmeraj več. Žal nam je za tiste, ki bi želeli, da nas bi bilo zmeraj manj. Res pa je, da nas je doma zmeraj manj in po svetu zmeraj več. Danes bomo našteli nekoliko številk, ki kažejo, kako smo mi beneški Slovenci rasli skozi zadnjih 400 let, počasi pa gviš-no. Vincenzo Bollarti je leta 1588 štel, da je na čedajskem teritoriju 80 občin s 13.458 prebivalci. Od teh je bilo beneških Slovencev 2.569, ki so živeli v 30 vaseh v hribih in v 6 vaseh v ravnini. Sedem let za tem je naštel leta 1595 Domenico Bon na istem prostoru 14.000 oseb in od tega 2.700 v »Schiavonia«, kakor so takrat imenovali Beneško Slovenijo. štiri leta za Domenicom Bonom je dal leta 1599 šteti ljudi Alvise Marcello, ki je naštel kar za dvatisoč manj ljudi na istem prostoru, nas nediških Slovencev pa kljub vsemu za 700 oseb več, in sicer kar 3,400. Takrat še niso poznali ljudskih štetij kot jih sedaj imamo vsakih deset let. Beneška republika je imela svoje prvo ljudsko štetje šele nekaj desetletij preden je propadla. Leta 1766 je prvič štela ljudi po farah svojega ozemlja. Vasi Breginj in Logje, ki sta sedaj na Unej-skem in sta bili svoj čas pod Avstrijo, sta takrat spadali še pod beneško republiko in so jih šteli kar vkup z nami. V našem šempeterskem okraju so našteli takrat, leta 1766, 9.645 ljudi. Leta 1797 je beneška republika propadla in prišla na njeno mesto Avstrija. Ta je štela leta 1802 svoje prebivalstvo in naštela v šempeterskem okraju 11.477 oseb. Pod Napoleonom je naša dežela spadala od leta 1806—1814, to je osem let pod Francijo. Francoska uprava je združila Čedad, špeter in Fojdo v en department, po katerega so spadale tudi vse vasi kobariškega kota od Breginj a do Starega sela in še Livek po vrhu. Avstrija je po hudih, skoro dvajsetletnih vojskah z Napoleonom spet štela svoje prebivalce, da bi ugotovila, koliko ljudi je prišlo preč z ognjem, mečem in lakoto. In res je že leta 1815, takoj po sklenjenem miru s Francozi štela svoje ljudi in naštela v šempeterskem okraju samo 10.450 duš, torej za 1.027 manj kot pred 13. leti v ljudskem štetju leta 1802. Zatem so se vrstila še precej redna razna ljudska štetja, in sicer še dve pod Avstrijo leta 1836 in leta 1846 ter pod Italijo leta 1871, 1881, 1901, 1911, 1921, 1931, 1936 in končno zadnje 1951. Šempetrski okraj skozi stoletja šempeterski okraj je srce Slovenščine, tu nas živi največ Slovencev, tu imamo sedem čisto slovenskih občin, tu so nadi-ške doline s svojim čisto slovenskim prebivalstvom. Meje šempeterskega okraja so se sicer nekoliko menjale v zgodovini: nekoč so bile neke vasi z Unejskega v šempeterskem okraju in tudi nekatere vasi na oni strani Idrijce, kot n. pr. Mirnik, Golobrdo, Škrljevo so še spadale pod naš šempeterski okraj. Toda v glavnem je površina šempeterskega oltraja ostala skozi 400 let ena in ista. Zato je za nas zanimivo, ko vidimo, kako je prebivalstvo šempeterskega okraja, srce Nediške doline raslo skozi stoletja do napoleono-vih vojska, nato padlo leta 1815 in spet raslo skozi celo stoletje do konca prve svetovne vojne, ko je spet padalo in pada od takrat neprestano pri vseh ljudskih štetjih do donašnjih dni. Šempeterski okraj je imel skozi stoletja naslednje število prebivalstva : 1. 1588 . 2.569 1. 1595 . 2.700 1. 1599 . 3.400 1. 1766 . 9.645 1. 1802 . . 11.477 1. 1815 . . 10.450 1. 1836 . . 13.493 1. 1846 . . 13.658 1. 1871 . . 14.051 1. 1881 . . 14.239 1. 1901 . . 15^699 1. 1911 . . 17.291 1. 1921 . . 16.232 1. 1931 . . 15.108 1. 1936 . . 14.799 1. 1951 . . 13.981 let je že preteklo od zadnjega ljudskega štetja iz leta 1951 in že čez štiri leta bomo imeli novo ljudsko štetje. Ko gledamo vsako pomlad reke naših ljudi, ki hite s corrierami na železniško postajo v Videm in ko gremo po hišah naših vasi, konstatiramo, da je pri nas še zmeraj dosti otrok, da je pa ljudi kljub temu zmeraj manj. Med številom ljudi, ki so popisani pri nas z rednim bivališčem kot residenti in med tistimi, ki so ob ljudskem štetju še navzoči, presenti, je zmeraj bolj velika razlika. Zmeraj manj je navzočega prebivalstva in, kar je še slabše, tudi residentov je od štetja do štetja manj. Pred 110 leti, leta 1846 nas je bilo v šempeterskem okraju 13.658, sto let kasneje, v ljudskem štetju pa komaj 13.981. V sto letih se torej nismo nikamor zganili. Rasla pa so mesta Čedad in mesta vserod po Italiji. Po hribih pa nas je povsod zmeraj manj, ne samo v Beneški Sloveniji, ampak tudi v Kamiji, v Val-cellini, na Unejskem, v gornji soški dolini v Kobaridu, Bovcu in Tolminu. Medtem ko nas je doma zmeraj manj, nas pa je od zunaj, vserod po svetu zmeraj več: zmeraj več nas je v Čedadu, Vidmu, Ah tenu, Fojdi, Premariaccu, Purges-simu, Moimaccu, Povolettu in drugih krajih sosedne furlanske ravnine. Enkrat se bomo morali tudi tam prešteti, koliko nas je. In biti nas mora zraven tistih v naši domači deželi še precej tiseč zraven. Taki so železni ekonomski zakoni, ki nas silijo tja, kjer je boljše in lažje življenje. V Gorjanih volitve 5. maja Videmska prefektura je določila, da se bodo vršile občinske volitve v Gorjanih dne 5. maja t. 1. Rok za predstavitev list kandidatov poteče tako 5. aprila. V kolikor vemo bodo predstavili dve listi, ki sta pa obe brez politične barve. Občina Gorjani, kakor znano, je jezikovno mešana občina Slovencev je tu približno 30% in so razkropljeni po telih vaseh: Breg, Fratiči, Podkras, Ovšje in Filipan. Slovenci telikrat ne bodo volili, ker hočejo s tem pokazati svojo nejevoljo in bi se radi odcepili od sedanje občine. Tako bi se prebivalstvo iz Brega rado priključilo k občini Brdo, drugi pa pod Cento. Občina Gorjani seveda nasprotuje, da bi se te vasi odcepile, ker bi s tem postala občina premajhna, da bi se mogla sama upravljati. Volivcev, ki so vpisani v volivne liste, je 1450 in od teh je prisotnih samo 800, ostalih 650 pa je po raznih deželah Evrope v borbi za vsakdanji kruh. Blagovna izmenjava med Italijo in Jugoslavijo V januarju je bilo na osnovi trgovinskega sporazuma podpisanega v Vidmu izdanih lepo število obrtnic za uvoz ali izvoz blaga v obmejne kraje, določene v omenjenem sporazumu. Iz spodaj navedenih številk je razvidno, da je bilo več uvoženega kakor izvoženega blaga, V Italijo so namreč v januarju uvozili s 56 izdanimi obrtnicami nič manj kakor za 69,302.840 lir blaga, predvsem je bil to: les, parketi, drva, maslo, jajca, perutnina, svinjsko meso, salami, cement, mlečni izdelki in drugo razno blago. Iz Italije pa so izvozili blago v vred- nosti 57,177.794 lir, za kar je bilo potrebno izdati 31 obrtnic. Tukajšnji trgovci so v glavnem izvozili: nadomestne dele za vozila, električen material, tkanine iz lanu, razne drogerijske predmete, pisalne in računske stroje ter druge predmete. Stanje avtonomnega kompenzacijskega računa je sledeče: saldo je 31. decembra 1956 znašal 270,228.183 lir, sprejeta plačila od 1. januarja znašajo 71,077.162 lir, izvršena plačila od 1. januarja pa 55,009.239 lir. Saldo je 286 milijonov 296.106 lir. FOJDA KONČNO USE NAŠE VASI POVEZANE \ S CJESTO AN DOLINO ' •»- 1 To nje dougo od tega, ke so finili ko-štrucjon cjeste, ke na peje u Podcerkev, Pedrožo an Vile. Sada naše gorske vasi so use povezane z dolino z dobro kolo-uozno potjo, če ve pogledamo nazaj de-sat ljet, kar to nje bo gorske vasi še, ke na bodi povezana z dolino s cjesto, muo-remo spoznati, ke smo zarjes zlo progre-dili. H temu muormo dološti, ke ne ba po ti zadnji ueri napejana še električna luč, ki prej je njesmo imjeli. A to nam marča to najbuj importante : djelo par svoji hiši ali u njeni bližini. Našje judje, na žalost tej usi judje od gorskih vasi Furlanije, no muorejo culico se zavezati an iti po svjetu se služit kos kruha zase an za famejo. Zatuó no bi muorli, anjelé, ke so nardili cjeste, pensati za hor postaviti kako induštrijo tu naših krajih u katjeri naj bi našje judje djelati an hodili usaki dan na suoj duom spat. m w. /mm/ A S REZIJA Letos bo dokončana strokovna šola V našem listu smo že večkrat pisali o strokovni šoli, ki jo grade v Ravenci. Zgradba je sicer že dodelana, a manjka vsa notranja oprema. Domači župnik, ki je upravnik te šole, se trudi na vse načine, da bi zbral potrebno vsoto, ki bi zadostovala za vse potrebe. Domačini, ki so pri gradnji ogromno pomagali, so v teh dneh zbrali še pol milijona lir; vsak je rad prispeval nekaj za šolo, saj se bodo v njej učili mladinci raznih poklicev in s AHTEN tem se bo izboljšalo življenje. Kakor se sliši, bodo poučevali štiri poklice in učna doba bo trajala tri leta. Ce bo potekalo vse tako, kot predvidevajo, se bo šola odprla že letošnjo jesen. TEŽKOČE OBČINSKE UPRAVE še nikdar ni bila naša občinska uprava v tako veliki stiski kakor letošnje leto. Na noben način ne more uravnovesiti bilance, stroški za javna dela so bili zelo veliki, dohodki pa neznatni. Prejšnja leta je dobila občina letno okrog 10 mili- A niesmo še mi na tielem svietu? Kako to se živi tu našjem kumunu, za jo povjedati rjes, naš žornal fin donàs e zlo malo pisu. Dnako so nardili še dru-zji žornalji. E pur to nam se zdi, ke naš kumun za njegà importanco u bi ne muoru beti tekaj uzabjen. Začnimo: ah-tenski kumun u šteje cijerke 3350 judi, od tjeh to je 1300 Slovenje, ki so razdeljeni po tjelih vaseh: Malina, Porčinj an Subid. Slovenje tu našjem kumunu to je it a ko 40%. Tu kumunu kako smo mi Slovenji ra-prežentani? Zlo slabo. To je rat, ke ve povjedejmo, ke ta na dan procent de 40 tu našjem kumunu to nje nančej d’negà impjegada, ke u znéj po slovejski ali po našjem. Nančej dan impjegad u nje taz našjeh vasi Usjeh ukup, impjegadi tu kumunu, to jih je sedam. Bal to bà zarjes dna jušticija, naših to bi muorlo beti u proporcjon judi slovejskega jedka, ke to je tu našjem kumunu, tuó to se pravi najmanj dva do tri impjegada. Konsej kumunal u je kompošt od 20 može razdeljeni takolé: 7 iz Rekluža, 6 iz Ahtnà, 3 iz Subida, 3 iz Maline an 1 iz Poičinja. Naše gorske vasi, tuó so vasi, kjer no čekarajo po naše, no majó tako-viš 7 konsiljerju, dva od njih so tu žun-ti. Tle ve se ne moremo lamentati, rapre-žentanca slovejskih vasi na je rat pro-porcjonal. A kuó to veja, ke ve imejmo 7 može tu našjem konseju, če no ne vidijo, ke tu kumunu no djelajo tuó, ke no čč impjegadi, ke so usi iz Ahtna an Rekluža. Vidimo anjelé kake so kondicjoni ekonomike. Tele so žalostne predusem za naše ljudi, ke no žive tu Malini, Porči-nju an Subidu. Tu cjelim kumune ve ma-mó cjerke 1000 emigrantov. Od tjeh to je več kuj póu, ke so iz slovejskih vasi, ita-ko, ke ve moremo rejči, ke Slovenji ah-tenskega kumuna so za 40% po svjetu s trebuhom za kruhom. Za kaj časa to bo moglo iti indavant še na tale vižo? Tuole bi tjeli rado našje judje čuti od našega šindika, ke za jo povjedati rjes, u itikaj malo prokurà za suoj kumun. ČEDAD UMRLA JE UČITELJICA TRINKO ROZA Nahitroma je umrla učiteljica Roza Trinko, stara komaj 57 ljet, nečakinja pokojnega msgr, Ivana Trinka - Zamejskega. Pogreba se je udeležilo dosti ljudi, saj je bla ranka dosti ljet uzgledna učiteljica stotinam otrok. Ranka gospa je učila več ljet tud u Ceplatiščah an zatuó je tudi čeplatiščani niso pozabili spremiti na njeni zadnji poti. Sorodnikom drage ranke izrekamo naše sožalje. POROKE. Miesca marca so se poročil tile: Tesar Italo Marinič iz Čedada z Mul-ler Ano iz Francije; delavec Alessio Leo iz Čedada z impjegado Vasin Giselo iz Monetier - Mornex (Francija); šofer Nar dalutti Anton iz Čedada z Bosco Lucijo iz Premariacca; mehanik Danielis Alceo iz Čedada s Sirk Nives iz Pavie di Udine an kovač Giaiotti Giancarlo iz Čedada s frizerko Eldo Zuccolo iz Čedada. SOVODNJE U BRDCI SO RAZŠIRILI SUOLO Ker je bla dosedanja šuola u Brdci slabo urejena an zlo tesna za tarkaj šuolskih otruok, so že dougo časa djelali načrte, de bi Jo razširili an modernizirali. An rjes, do tega je tud paršlo. Združili so se usi poglavarji družin an dali brezplačno pomuoč par djelu. Takuó so z malimi stroški iz ljubezni do svojih otruok povečali šuolo. NESREČA NE POČIVA Postregna Gianni, star 8 ljet, iz Pod-srednjega je padu an si zlomù roko. Butterà Ivan, star 66 ljet, iz Ažle, je tudi padu an se močno udaru u glavo. Njegovo stanje je zlo resno, ker si je pretresu možgane. Scandini Pietro, star 28 ljet, doma iz Tavorjane, je postu žrtu prometne nesreče. Zlomù si je čampno nogo. Cenčič Mario, star 63 ljet, iz Čedada, je padu par djelu na puoju an si zlomù čampno roko. Zdraviti si bo muoru mje-sac dni. Bukovac Bruno, star 30 ljet, iz Galliar na pri Čedadu, si je močno poškodovu prst desne roke, ker ga je ranu voz. Bortolutti Romolo star 53 ljet, iz Foj-de, si je zlomù nogo, ker mu je padu kaman na nogo. Tropina Lucijan iz Ažle je muoru tud u špitau, ker mu je u kamnolomu u Tar-peču kaman zmečku parst. Buterac Silvana, stara 12 ljet, iz Pod-bonesca je padla an si zlomila desno roko. Gošnjak Anton star 57 let, doma iz Sovodenj, je padu an si zlomu čampno roko u komolcu. PRI VODNJAKU jonov lir za sečnje občinskih gozdov, letos bo pa dobila le pol milijona, ker ni kje več izsekavati. Zato je župan zaprosil vlado, da bi prispevala za uravnoveše-nje bilance, kajti gozdovi so se prekomerno izsekavali za časa vojne. SMRTNA KOSA Umrl je v starosti 82 let Dominik Chi-nese. Vsa dolina ga je poznala pod imenom »vojak iz Adue«, kajti mož je resnično bil tam v vojski pred 60. leti. Zelo rad je obujal spomine na tiste težke čase in ljudje so ga vedno z zanimanjem poslušali. žlahti ranjkega Dominika izrekamo naše sožalje. BRDO ZD milijonov lir za nove scuole Zvjedeli smo, ke governo u če dati našemu kumunu 20.000.000 lir za koštrucjon novih škuol u Brdu, Njivici an Muzcu. Kumun u čaka, ke no dejta soute za nar-diti škuole še u Podbrdu an Zavrhu, ke no če koštati cjerke 13,000.000 lir. Dje-la no bi se muorla začeti že ljetošnjo ve-lazem. KONSEJ KUMUNAL Dne 24. marca so mjeli našje konsejir-ji 'dno riunjon straordinarjo. Ta na tej riunjoni so aprovali novo tarifo za riservo od čače našega kumuna, prožet ko-štrucjoni zadnjea kosa cjeste, ke ne veže Zavrh s Prjesako; zatjem so zbrali še puošt, kje na majó beti narete nove škuole tu Muzcu an ta na Njivici. Nazadnje e konsej kumunal nomimi še komišjon kumunal, ke na če verifikati kaj judi to par nas djela tu agrikulturi, tuó zavoj taà za je lenkati tu mutuo agrikulo. DRŽAVNI PODTAJNIK CECCHERINI E NAS PARŠU’ LEDAT Pretekli tjedan, akumpanjan od našega šindika, e oledu naše vasi onorevole Ceccherini, podsekretar ministrstva za državne udeležbe (Ministero delle Parte- GORJANI 17 MILIJONU ZA NOVO ŠKUOLO Naši judje so z velikem vesejàm sprejeli noticijo, de je governo dodeliu 17 milijonu lir za narditi novo škuolo u Gorjanih. Ta cifra na e rat velika za narditi an fumiti nove lokale za škuolo. OROVA POROKA U FLIPANU Pretekli tjedan sta feštežala orovo poroko 73 ljetna Sgiarovello Marija an 78 ljetni Moro Dominik iz Flipana. Stari par je 'dan tistih koranin, ki sta kon-servala še do donàs svoj materni jezik. Tej, ki to e znano, so u Flipanu u današnjih dneh le še rjedki, ki no čekarajo po slovejski. Slavljancema ve auguramo, ke no živita še dosti ljet u zdravju an le-griji oku svojih dragih. cipazioni Statali). Tole te bi te parvi bót, ke Ceccherini e paršou tu naš kumun, zatuó smo bli zlo kontenti, zak’ itakoviš dan membro od governa e móu okažjon vidati kako no par nas judje žive. Onerevole Ceccherini e obeču našemu šindiku, ke kar u bo šou tu Romu, u se če interesati za naše bizunje, a s to potjo e se šindiku rakomandóu, ke na votacjon, ke no če beti no druo ljeto, nu mu dejta vot. Te simpri ta najna, vilji votacjonan no se te možakarji parkažejo, no storijo mjeti kumunu kak mutuo, zat no djelajo veliko propagando zanj po žorraalih, potem, kar no imajo vot od naših judi, za nih štjeri ali pet ljet u jih ne vidi majedan. PODBRDO. Tu špitau so muorli pejati 7 ljetnega Alberta Molara, zatuó, ke ga je spognù nek senatič, de je spadu an si zlomu roko. TARCENT NOU VOZNI ORARIH AUTOBUSA ČENTA-VIDEM S 15. marcem e stopu u veljavo nou vozni urarih na autobusni liniji čenta-Segnacco-Tržizem s prihodi u Videm ob tjelih urah: 6,22; 7,35; 8,45; 10,25; 11,35; 12,50; 13,55; • 15,05; 16,25; 17,55; 19,05; 20,15; 21,25. Odhodi iz Vidma pa so ob telih urah: 6,30; 7,15; 7,45; 8,55; 10,35; 11,45; 12,55; 14,05; 15,15; 16,35; 18,05; 19,15; 20,25. Ob nedejah an fještah odhaja zadnji autobus iz Cente še ob 21,30 an 0,10. Na liniji Centa - Molinis - Fraelà - Videm pa odhajajo autobusi ob: 7,00; 8,10; 14,20 an 17,55; iz Vidma pa ob 8,05; 13,10; 17,50 an 19. RIMBOŠKIMENT BERNADIE Tej ke so rimboškili že dosti krajou naše okuolice, itako no če ljetos rimboškiti še Bemardio. Za te škopo so freštalju dodelili 6 milijonu lir. Zasadil bojo desetine mijarjeu plantic buorja an mecesna. Djela na če voditi foreštal iz Vidma, djelali pa bojo domači judje. SV. PETER SLOVENOV KORS ZA KMETE Videmski kmetijski organi so odprli u špetru kors za mlade kmete, ki bo traju mjesac dni. Na tjem korsu bojo učil modeme metode za obdjelovanje zemje an kakuó je trjeba runat z živino, de par-naša več dobička. Do sada se je upisalo kajšnih 40 puobov, prù bi pa bluó, de bi jih bluó več, saj jim ni nimar dana takuó ljepa okažjon, de si pardobijo znanja, ki ga nucajo, de izbuojšajo gospodarstvo. DJELALI BOJO NOVE HIŠE I..O- Kamunska komišjon za djela je na svoji zadnji seji odobrila dva prožeta za km štruejon dveh privatnih hiš, adno u špetru an drugo u Petjahu. Poleg tega je komišjon dala tud pet licenc za povečanje an gradnjo butjeh. KORS ZA TRAKTORISTE U TARPEČU Provincialni agrarni inšpektorat bo u tjeh dneh organizira u Tarpeču kors za oranje s traktorjem. Na tjem korsu bojo učil kakuó se nucajo puojski motorni stroji an poleg tega bojo lahko zainteresirani imjeli okažjon, de ušafajo patent ra voziti traktor. U NAUKULAH BOJO POSTROJIL VODOVOD Rjes je, de je naša vas majhna, šteje komaj 42 ljudi, ki formajo 10 družin, a zavoj tega bi kamun ne smù nas takuó pozab j ati. Bli smo brez vodovoda an usak si lahko predstavlja kakuó smo umorali tarpjeti zavoj tega. Potlé smo si sami na naše špeže z velikim trudom napejali vodo an tud skarbjeli smo za vodovod use do donàs, kar nas je koštalo dosti. Vodovod je postù star an denarja njemamo, de bi ga generalno postrojih. Zaprosili smo kamun, de naj tud nas vidi an naj poskarbi za tisto uprašanje, ki ga je u drugih vaseh kamuna že zdaunaj rešil. Na lice mjesta je parSù naš šindik, de si je ogledu vodovod an nam je objubu, de ga bojo postroji! na kamunske špeže. Tro-štamo se, de tuó ne bojo samo objube. ZVONIK U GORENJEM BARNASU U NAGOBARNOSTI Zvjedeli smo, de je zvonik u Gorenjem Bamasu u veliki nagobarnosti, de se podere. Soudu za postrojit zvonik ni an zatuó se bo donàs ali jutri višno podrù, če bojo še naprej zvonil. Zvonik je star an ga bi bluó trjeba nardit novega, a tuó se-vjeda kostà. Dokler ne pride od kuod MOŽ V ZAPOTOKU PRED SVOJO HIŠO kajšna pomuoč, bo mježnar parmuoran zvoniti manj ku more an še tuó nalahko. ANAGRAFSKO GIBANJE Mjesca ferbarja je bluó u našem ka-munu takole demografsko gibanje prebivalstva: rodil se je adàn, umrla sta dva, poroke so ble pa tri. Tjem podatkom kor parštjet še adnó rojstvo an adnó smart, ki so se zgodile izven kamuna. U kamun je paršlo 13 ljudi, odšla iz kamuna sta pa dva. Takuó je imeu naš kamun 28. 2. t. 1. 2933 ljudi. Takuó lahko rečemo, de je število ljudi u zadnjih petih ljetih padlo za 155, ne de bi par tjem štjeli kajšnih 100 ljudi, ki so paršli u naš kamun iz drugih krajev zavoj službe na Ištitutu. ZA ZAŠČITO RIBOLOVA. Na pobudo konzorcija za zaščito ribolova so zasejali u Nadižo okuol 15.000 iker postrvi. U zadnjih ljetih je nimar manj rib u vodah Nadiže an tuó je paršlo zavoj tega, ker je premalo guardianu. PODBONESEC • r~- . A SEJA ZADRUŽNE MliEKARNE 1 U TIAtlčETU Ob priliki 32 ljetnice ustanove zadružne mlekarne u Tarčetu so sklicali občni zbor (assemblea ordinaria), katjerega so se udeležil usi sočiolni iz štupce, Podbo-nesca, špinjona, Brišč an španjuta. Usi so potaril za predsednika mlekarne Melisa Evgena, ki je izvoljen za predsednika že četrtikrat. U svojem govora je predsednik povjedu, de bo korlo mlekarno razširit an jo furnit z buj modernimi maki-nami. U ta namjen so že zaprosil kompetentne organe za pomuoč, ki jih predvideva lec. Ker ta pomuoč višno ne bo ri-fiutana an ker bo korlo poznati nove sisteme an naprave za predjelavo mljeka, je ob okažjoni sejma u Veroni šlo tja 54 sočiolnu mlekarne. Tam so lahko vidli progres, ki ga parnašajo moderne maki-ne, kakršne bo ušafala u kratkem tud tarčetska mlekarna. Izbuojšanje mlekarne bo višno velikega pomjena za naše vasi, saj bojo takuó naši mlekarski prodoti buojši an se bojo zatuó tud buj uveljavili na targu. SAMI SI BOJO ZGRADIL CJESTO Dougo smo prosili naše kumunske organe, de bi nam zgradil cjesto, ki bi vezala Tarčet z kamunsko cjesto, a njesmo nič otenjili, ker naš kamun ima nimar kajšno škuzo, de njema za tajšna djela soudu na razpolago al pa nas potroštajo, de naj počakamo. Ker pa nam je tista ejesta zlo nucna, saj po stari puojski poti ni mogoče voziti z vozovi, smo se zbrali usi vaščani skupaj an sklenil, de si bomo sami zgradil cjesto. Materjal za gradnjo cjeste imamo par rokah an dobro vojo tud an takuó si bomo lahko z malimi stroški nardili cjesto sami. Z djeli smo že začel an ne bo dougo, ko bo nareta. še nimar smo tega mnenja, de darži pregovor, ki pravi, de u unjoni je muoč, an tega se mi tudi daržimo. Pred dnevi so v naši vasi gor postavli šest neon lamp. Nočne luči smo bli zarjes potrjebni, ker naša vas leži glih ob ejesti, po katjeri vozijo automobili an koiijere. Odkar je odprt mali obmejni promet se varši po ejesti tud ob nečnih urah precej velik trafik an zatuó je prù, de je ejesta dobro razsvetljena. Illllllllll,lllllllllllll!l!lllllllllilllllllllllllllll!lllllllllllllllll:l.| | I I1111I I I |!||| bijta. _ RlSHUfilRUMSI ŠE O IMENU BENEČIJA Spoštovani g. urednik! V zadnji številki »Matajurja« sem či-tal z velikim zanimanjem pismo F. Cen-čiča o imenu Benečija in beneških Slovencih. Tudi jaz sem istega mnenja kot Cenčič; naši ljudje niso nikdar rabili za svojo deželo ime Benečija ali Beneška Slovenija, Pri nas v Nadiški dolini imenujemo našo deže'o »Slovjenščina« in samo pod tem imenom jo pozna vsak domačin. — Italo Jereb — G. Urednik! članek o avtonomiji, ki ga je zadnjič prinesel Vaš list, se mi zdi suhoparen. O tem važnem vprašanju bi se dalo namreč dosti razpravljati. Nisem tudi razumel kakšno stališče zavzemajo slovenski politični krogi na Goriškem in na Tržaškem. Za nas Slovence v Videmski provinci je deželna avtonomija velike važnosti. Naša bodočnost, gospodarski in kulturni razvoj naše jezikovne manjšine odvisi prav od tipa deželne avtonomije, ki si jo bo zbrala Furlanija. Vladna stranka je pripravila osnutek statuta, in v kolikor mi je znano, ga je tudi predstavila parlamentu, da bi ga odobril. V tem statutu ni govora o slovenski manjšini, ki živi v deželi. Ali je mogoče, da bi pustili mi Slovenci, da bi se na nas kar tako pozabilo? Saj je člen 6 republiške ustave, ki nam jamči naše jezikovne pravice in se nanj zato lahko sklicujemo. In druge politične stranke? Ali ne bodo ničesar ukrenile? Ali je mogoče, da pustijo, da odloča samo vladna stranka glede vprašanja deželne avtonomije? Saj krščanska demokracija, na srečo, nima večine v parlamentu in bo morala iskati zaveznikov, če bo hotela, da bi bil njen načrt odobren. — Anton Kusič — U'tli V Germaniji, blizu mest Berlina in Draždan živi majhen slovanski narodič lužiških Srbov, na ozemlju Gornje in Dolnje Lužice. Njihova usoda je podobna naši in zato hočemo danes našim bralcem povedati nekoliko o pretek ih in sedanjih razmerah, v katerih žive lužiški Srbi. Lužiški Srbi so zadnji ostanek polabskih Slovanov, ki so živeli ob veliki reki Labi, ki teče skozi Germanijo. Polabski Slovani so od 10. do 12. stoletja v hudih bojih poskušali pridobiti svojo neodvisnost, toda so podlegli pod ogromno številčno premočjo Nemcev. Edino lužiški Srbi so se ohranili, ker so živeli takrat v močvirnatih krajih. Lužiški Srbi govore jezik, ki je podoben deloma češkemu deloma poljskemu jeziku. čeravno so lužiški Srbi prav majhen narod, govore dva različna dialekta: gornje - lužiški in dolnje - lužiški dialekt, torej nekaj podobnega kot mi beneški Slovenci, ki govorimo v Nadiških dolinah en dialekt, v terski dolini drugi in v Reziji tretji rezijanski dialekt, pa smo vsi skupaj beneški Slovenci, ki govorimo tri slovenske dialekte. 150.000 lužiških Srhov Koliko je teh lužiških Srbov? Preteklo je že več kot sto let, odkar jih Nemci štejejo v ljudskih štetjih. Od začetka, pred sto leti, so jih našteli okoli 150.000, potem pa pri vsakem ljudskem štetju zmeraj manj. Leta 1925 so jih našteli še 61.188, potem pa je prišel nacizem s Hitlerjem, ki ni hotel o lužiških Srbih ničesar slišati. Hitler s svojim nacizmom je propadel, lužiški Srbi so pa ostali, ker narod ne more propasti. Prav tako kot z lužiškimi Srbi se je godilo tudi z nami beneškimi Slovenci. Pri ljudskem štetju 1911 so nas našteli 36.171, 1. 1921 pa že manj, in sicer 33.932. Annuario statistico italiano za 1. 1914 pa nas je naštel kar 53.003 oseb s slovenskim materinim jezikom. Prišel je nato fašizem z Mussolinijem, ki je propadel in mi smo ostali, ker nočemo in ne moremo propasti. Mi, beneški Slovenci živimo v eni sami Pokrajini: v videmski pokrajini, medtem ko so lužiški Srbi na slabšem, ker živi ena polovica v deželi saksonski in druga Polovica v pruski deželi. Žilava burba Nimar se morajo lužiški Srbi boriti za avoje narodne pravice. Posebno hudo jim je bilo pod vlado železnega germanskega kanclerja Bismarka, ker jih je hotel kar na kratko germanizirati, kar se mu ni posrečilo. Po prvi svetovni vojni, ki je bila Germanija premagana, so odposlali tudi lužiški Srbi svojo delegacijo na mirovno konferenco v Pariz. Ko so se delegati vrnili domov, so jih Nemci kar zaprli. Toda lužiški Srbi niso obupali, da bodo dosegli svoje pravice in so se obračali na takratno Društvo narodov v žene-vi. Dokler ni prišel Hitler na oblast, so Naši stari ljudski običaji .......... M".......... imeli svoja prosvetna društva, svoje časopise in izdajali knjige v svojem jeziku. Njihovi duhovniki so v cerkvi hranili in čuvali jezik naroda. Lužiški Srbi niso samo katoliki, temveč tudi protestanti. Priznati je treba, da so se duhovniki ene in druge vere borili za jezik lužiških Srbov v cerkvi. Hitler je odpravil vse jezikovne pravice lužiških Srbov v javnem življenju in v cerkvi. Tudi v drugi svetovni vojni je bila Germanija spet premagana in lužiški Srbi so se spet začeli boriti za svoje narodne pravice. Poslali so v marcu 1947 memorandum na štiri zunanje ministre velesil na mirovni konferenci v Moskvi, v katerem se pritožujejo, da premagani Nemci nočejo popraviti krivic, ki jih je zagrešil nacizem. Pri tem ugotavljamo, da tudi pri nas povojne oblasti še niso popravile krivic, ki jih je zagrešil pri nas fašizem na vseh poljih javnega življenja v Beneški Sloveniji'’ Čudež pn memnrandumu Eno leto po tem memorandumu so se nemške oblasti zganile in izglasovale v saksonskem deželnem svetu 23. marca 1948 in nato leta 1950 v brandenburškem deželnem svetu zakon o zaščiti pravic lužiških Srbov. Odkar sta stopila v veljavo ta dva zakona, je začelo novo življenje za mali lužiško-srbski narod. Oba zakona sta kratka in jasna, če bi bila italijanska vlada resnično demokratična in enakopravna v svojih zakonih do nas beneških Slovencev, bi morala vzeti za zgled nemške zakone glede zaščite pravic malega naroda. Prinašamo za naše bralce in za italijansko javnost besedilo teh dveh popolnoma enakih zakonov ; člen 1. - Srbo-lužiško prebivalstvo uživa glede jezika, kulturnega delovanja in splošnega svojega razvoja zaščito zakona in podporo države. člen 2 - Za srbsko-lužiške otroke se morajo ustanoviti osnovne in nadaljevalne šole s srbsko-lužiškim učnim jezikom; v teh šolah se mora poučevati tudi nemški jezik. člen 3 - Pri oblasteh in v upravnih uradih na srbsko-lužišket» in nemškem ozemlju mora biti dopuščen poleg nemškega tudi srbsko-lužiški jezik. člen 4 - Na narodnostno mešanem lu-žiško-srbskem in nemškem ozemlju se morajo vzeti v službo demokratični antifašistični Lužičani sorazmerno s številom srbsko-lužiških prebivalcev. člen 5 - Ustanovil se bo urad za srbsko-lužiško prosveto s sedežem v Budyšinu, podrejen prosvetnemu ministrstvu, ki bo vodil in pospeševal srbsko-lužiško kulturo. Osebje bo imenovano na predlog priznane lužiško-srbske antifašistične organizacije. Za obnovo srbsko-lužiškega kulturnega življenja in za njegov nadaljnji razvoj se bodo jemala finančna sredstva iz skupnih državnih fondov. člen 6 - Oblasti in uprave na jezikovno mešanem ozemlju so dolžne podpirati na vse načine srbsko - lužiške kulturne odnose. člen 7 - Ministrstvo za notranje zadeve in ministrstvo za prosveto bosta izdali odredbo o izvajanju tega zakona. Pravice v vsakdanjem življenju Kot noč v dan, tako se Je spremenilo življenje za lužiške Srbe, ko sta enkrat izšla deželna zakona o zaščiti njihove narodnosti. Imajo osnovnih šol v lastnem materinskem jeziku, kolikor jih le hočejo. Seveda se uči v vseh teh šolah tudi nemški jezik, tako, da so jim odprta vrata v vse službe nemške republike. Dalje imajo višje šole v svojem središču Budy-šinu. Ker so popolnoma enakopravni z Nemci, jim deželna vlada vzdržuje gledališče »serbske ludove dziwadlo« in državno potuj cčo dramsko skupino »serb-ski statni ludowy ansambl«. V sodobnih kulturnih razmerah so' vzrastli med njimi umetniki in pisatelji, ki imajo svoja društva: »kolo serbskih spisowacelow in wumelcow«. Lužiški Srbi izdajajo celo vrsto žuma-lov, tako dnevnik »Nowa Doba«, razne liste za mladino, poseben list »Serbska šula«, iz katerega se uče spet spoznavati svoj jezik, ki je bil toliko preganjan v kancliji in šoli. Katoliški duhovniki izdajajo svoj list »Katolski posol«, protestantski duhovniki pa list »Pomhaj Bóh«. Mesta na ozemlju lužiških Srbov so naseljena a Nemci. V njih pa žive lužiški Srbi kot manjšina. Dve glavni mesti sta Budyšin, po nemški Bautzen in Choše-buz (Cottbus). V njih imajo lužiški Srbi svoje narodne domove, tiskarne in prosvetne dvorane. Lužiški Srbi so deloma kmetje, deloma industrijski in rudarski delavci. Njihovo število spet raste in so jih našteli spet okoli 150.000. Ljudje se več ne bojijo priznati, da so lužiški Srbi, ker jih zato nihče več ne preganja. V političnih in državnih službah so lužiški Srbi na raznih položajih. Ker uživajo lužiški Srbi vse pravice in jih ščitijo posebni deželni zakoni, so najboljši državljani, zvesti svoji državi, nemški republiki. Kdaj deželni zakun za nas? Pri nas so že začela zbirati vodstva raznih političnih strank in sklepati o ustanovitvi dežele (regione) Furlanija-Julijska krajina s specialnim statutom. Nihče pri tem ne omenja narodnih manjšin — nas, beneških, goriških in tržaških Slovencev, kot to določa Ustava italijanske republike. V posebnem členu Ustave je predpisano, da ostane v veljavi zaščita jezikovnih manjšin, dokler ne bo ustanovljena dežela s posebnim statutom. V Beneški Sloveniji pa sploh še niso začeli z zaščito nas beneških Slovencev. Naš pokrajinski predsednik advokat Candolini se je leta 1945 zagnal z t WiL. Zohut - pesnik Furlanije (Ob 90 letnici njegove smrti 27.2.1867) r ~ V Brdih, na skrajnem robu naše *dnlje, v Ložah pri Dolenjah se je ^°dii največji furlanski pesnik. V starej-rodu še živi njegov spomin, popular-*** Poet mu je bil blizu po veselem znača-in po svojih originalnih spevih samo-*'*ini glasnik. Poet Furlanije je globoko zaoral plod- ne furlanske njive in zapel svojim roja-je bakljo, ki je spianitela v furlanskih srcih in osvetlila njihovo Patrio del Friuli. Furlani so se zavedli svoje samobitnosti in posebnega plemena, po milosti svojega ljudskega pevca, nosilca furlanske kulture — Piera Zorutija. V Brdih mimogrede V rojstni knjigi »Liber I Natorum ab anno 1760 cum 21 aprilis« slovenske fate Siovrenske v Brdih razberemo: »Ex Lonzano die 28 Xbris 1792 Petrus Innocens Maria filius legitimus et natu-ralis. Illmi D.ni Etoris filii defuncti Illuni D.ni Petri Zoruti et uxoris ejus IlLmae Dnae Hyacintae filiae D.ni Petri Antonii Bonini Heri hora 16 natus, hodie paptizatus est a me Valentino Ffiligoi vic. S. Laurenti de Nebula...« Pesnik Pieri je bil torej rojen 27. decembra 1792. Zorutijevi predniki so si po zakonskih zvezah znali pridobiti bogata plemiška sorodstva (Bojani, Della Torre), posedovali so hišo v Čedadu in pesnikov ded je tedaj pred 1792 kupil v Ložah, v občini Dolenje, manjšo graščino s sedmimi. kolonskimi kmetijami. Zorutijevci so postali plemiči že 1737, ypisani v plemstvo starega mesta Čedada. Enako je ženin, ki se je ženil drugam, moral pripraviti balo: obleko, šest rjuh, šest srajc, šest spodnjih hlač in tri do štiri pare čevljev. Te stvari je moral imeti poleg svoje dote. Za doto je kakšen hribovec prinesel polno nogavico zlatih napoleonov ali zlatih genovskih soldov. Poroka se vrši v Beneški Sloveniji navadno ob sobotah. Balo ali banko pa peljejo na dom že dva dni prej. Ponjo gre ženin, kakšen sorodnik in še dva druga fanta. Na nevestin dom takrat povabijo nevestine sorodnike. Balo nabašejo na voz sorodniki. Novič ne sme robe videti niti se je dotaknti, tako navado imajo na primer v Lazah. Nevestina sestra, mati, ali prijateljica razloži čez osem dni balo. V Tarčeti naložijo voz kot »špalir«, da ima mizo. Balo odpeljejo okrog polnoči, da nihče ne vidi. Vprežejo konja ali dva vola. Vola morata biti dva, sicer ne bo sreče. Preden odpeljejo, stopi nevesta pred voz in naredi z bičevnikom po tleh križ pred živino. Ko balo odpeljejo stran, nekajkrat ustrelijo. Ob torkih bale nikdar ne vozijo. Ce se nevesta moži v drugo vas, domači fantje zapro pot s hlodom, ženin mora plačati »štango«, navadno denar za nekaj litrov vina. če novič noče plačati, mu nagajajo. Celo sovraštvo lahko nastane iz tega. Zagrozijo mu, da ne bo imel sreče, zlasti če jim pregrajo poseka, če se pa novič rad odzove in izpolni svojo dolžnost, mu voščijo mnogo sreče. Če se fant ženi na nevestin dom, mora tudi on dva dni prej pripeljati svojo banko. Ko banko naložijo, tedaj ponekod, dvakrat ali trikrat ustrelijo v opomin, naj bi se ne vračala več nazaj, ne fant ne blago. Ko novič svojo banko pripelje na nevestin dom, mora tam pustiti svoj klobuk. Taka navada je še na primer v Prosnidu in nekaterih drugih vaseh vzhodne Beneške Slovenije. če se kdo poroči v torek, mu dajo zaničljiv naziv »torka«. Tudi letni čas je določen, namreč pust (zlasti debela sobota pred pustom), velika noč in september. V postu in adventu se poročajo, pravijo, samo vdovci, ki imajo silo. Zvečer pred poroko gre nevesta pozdraviti vse bližnje hiše. Zjutraj pred poroko je najprej na ženinovem domu slovo. Ob odhodu nekajkrat ustrelijo. Navada je, na primer v Tarčetu, da je nevestin dom ob vratih okrašen. Dom je znano pismeno obljubo nasproti nam, sedaj pa je ravno on tisti, ki bi nas najraje utopil v žlici vode. Mi pa ne bomo mirovali in se bomo dvignili v obrambo italijanske Ustave. Sram nas je kot dobre državljane Italije, da Nemčija glede zaščite narodnih manjšin daleč prekaša Italijo, ki se je nimar hvalila z demokratičnimi idejami risorgimenta. Prusi, ki so zmeraj preganjali druge narode, so nam s svojim postopanjem nasproti lu-žiškim Srbom postali zgled. odprt, ženinovi svatje gredo v hišo in ženin vpraša mater, če mu da hčer za ženo. Mati reče dà in mu naroči, naj skrbi zanjo v vseh potrebah, na duši in na telesu, in naj jo ima za pravo ženo. Novič obljubi in izroči materi — tašči dar, navadno denar. Sele sedaj se gre nevesta oblačit. Ženin mora namreč prej priti ponjo. Pred odhodom v cerkev sledi kratka gostija. V starih časih so ponekod ženinu in svatom pred vstopom v hišo stavili več vprašanj. Vprašali so jih, po kaj so prišli. Ženin je navadno bil že poučen in pripravljen in je odgovoril: »Po zlato golobico!« »Kakšno perje ima?« je sledilo vprašanje. Ženin je imel s seboj kos nevestine obleke in je na vprašanje po barvi pokazal prinešeni košček nevestine obleke. Potem so svate spustili v hišo, kjer so se z domačini pozdravili in so malo prigriznili. Nadvse zanimiva pa je navada v nekaterih krajih, kot v Prosnidu, Ljesah, Hlo-dičih, Dreki, da tam, kjer se novič ženi na nevestin dom, gre po ženina nevesta. S seboj nese klobuk, ki ga je ženin pustil na nevestinem domu, ko je pripeljal balo. Ženinova mati vpraša nevesto, po kaj je prišla. Ta odgovori, da je prišla po to, kar je od bale ostalo še doma. Mati pravi, da so vse odpeljali, da nima ničesar sinovega več doma. Nevesta pa trdi, da še mora in mora biti kaj in da naj gre iskat. Mati gre in privede najmlajšega sina, ženinovega brata. Nevesta pravi, da ga ne pozna, in tudi klobuk, ki mu ga nevesta pomeri, ne pristaja. Nato gre mati še po druge brate, kolikor jih ima ženin, in pri vseh se ponovi, da jih nevesta ne pozna in da jim ne pristaja klobuk. Končno privede mati ženina. Nevesta ga spozna za pravega in mu posadi na glavo klobuk v znamenje, da bo on gospodar v njeni hiši. Nevesta je včasi oblečena belo, največkrat pa ima obleko različne barve. Kakšna novica ima na glavi tudi venec. Ko odhaja nevesta iz domače hiše, meče otrokom in ženskam »konfete«, ženin pa moškim deli cigarete in cigare toskanke. Nevesta ima s seboj tudi družico »sestro«, ki je navadno njena rodna sestra. V Lazah pelje nevesto k oltarju oče, če ni očeta brat ali kak drug ožji sorodnik. Sele pri oltarju izroče nevesto ženinu. Tudi ženina spremlja v cerkev mati ali kaka druga ugledna ženska. V zvezi s poročnim obredom imajo v Beneški Sloveniji tudi nekaj praznih ver. Tako domnevajo v Lazah, da se bodo v zakonu kregali, če med obredom prižgane sveče preveč plapolajo. Pri terskih Slovencih pa verujejo, da je prav, če ženin ves čas med mašo kleči na robu nevestinega krila, ker se bosta potem dobro razumela. (Se nadaljuje) V tistem času in še dolgo pozneje do Časa izpred prve svetovne vojne, so bile Lože popolnoma slovenske, kakor so bile tudi Dolenje čisto slovensko naselje ob reki Idriji doli do Jenkovega in Potruš-nega. Lože z Dolenjami so zemljepisno v naravnem sklepu Brd in so danes po ne-prirodni meji odrezane od svojega organskega telesa. V knjigi »II Frluli Orientale — studi di Prospero Antonini, iz 1. 1865 (torej še dolgo po Zorutijevem rojstvu) so pod »prospetti statistici« zbrani podatki o prebivalstvu na Goriškem. Na str. 692 pod »distretto Cormonsio«, ted. Kormoun, izkazuje občina Dolenje »popolazione di lingua slovena«: 1266 samih Slovencev in nobenega Furlana (podatki iz 1. 1857). Zorutijevi so torej imeli kolonske kmete — Slovence. Lože so furlanskemu pesniku le slučajnostna rodna zibelka kakor so slučajni rojstni kraji nekaterim tujim pisateljem po Slovenskem. Pierin — de-čej je rasel in se igral med slovenskimi otročadi in je gotovo v teh letih znal čebljati tudi po briško. Iz detinstva se mu je vtrnil spominček na rodno zemljo v Brdih: »E ciaris ches colinis, ciars chei pràz che i agns de me? inocenze dn ralegraz! cuan che une rose, un ucelit, un gri mi tignivin contént dute une di. Prve nauke mu je dajal šlovrenski vikar Valentin Sfiligoj, leta 1801 so ga dali v šole, v zavod Somaschi v Čedadu, kjer se je učil retorike, grščine, latinščine, pozneje pa je v Vidmu obiskoval dve leti licej, ki ga je tedaj ustanovil Napoleon. Pri Zorutijevih pa so nastopili težke gospodarske neprilike. Zemlja ni donaša-la mnogo, poleg tega so kmetovalce tlačile vojne kontribucije. Zorutijevi so leta 1814 prodali graščino in pristave v Ložah plemiču Frisacco di Tolmezzo, pozneje je ta domačija večkrat menjavala gospodarje — Italijane z onstran Idrijce. Danes so lastniki pofurlanjeni Žnidarji v Dolenjah. Uradnik, vojak, pesnik Zorutijevi so obdržali le še malo posestvo ob Nadiži, kamor se je pesnik Pierin nazadnje umaknil. Starši so mu 1. 1810 poskrbeli službo uradnika praktikanta pri preturi v Passe-riano, a že 1812 je moral v vojake v tedanjem kratkem Italskem kraljestvu. Leta 1814 je nastopil službo pri finančni in-tendaturi v Vidmu, 1. 1820 so ga imenovali kancelista s 400 forinti skromne letne plače, še poprej 1. 1817, si je vzel svojo Lucijeto za družico. Ostal je skromen uradnik do vpokojitve. Trda je predla pesniku, toda ravno v teh letih preizkušnje je zapel o svoji sreči, o mladosti (Zoventut), o pomladi (Primavere). »Ah, donde Primavere, torne biele, ti prei, torne sincere a consold cheste puare tiare: Ti olin tant ben, e tu nus ses tant ciarel O, vin bisugne di respirò il to jiat che da tane’ ains tu l’ais intosseat, di sintl pai Frìul il ciant inamorat dal rusignul! V širokem smehu, v polnem humorju, v sentimentalnih in satiričnih akordih in disakordih je izpel sebe, druge, svoj rod, vso Furlanijo. V Vidmu, v svoji hiši —• contrada dello Spagnolo, kjer je imel svoj življenjski in pesniški »focolare domestico« je 23. februarja 1867 izdihnil svojo globoko dušo, ob udeležbi »Accademiae Urbanae« in ljudskih množic so ga položili v občinsko grobnico. . Le rasti jezik materinski ■»Che tu cressis, mari lenghe, grande e juarte, se Dio ul! Che tu slargis la tó tende su la Ciargne e sul Frìul.« Jasna, čista se je Zorutijeva domovina razprostrla na obzorju od Soče do Karn-skih Alp, od Livence do Krasa, do morja. Silni hudournik Tagliament jo reže na dvoje, a jo z obeh bregov prižema k sebi. Planinske živahne reke namakajo ravna polja med murvami in trtami, široke gladke ceste vežejo večje trge in vasi, pa se stekajo vse v furlanski metropoli v Vidmu (Udine). Razsežna pokrajina se slikovito odraža v kontrastu med sneženimi gorami in zeleno ravnino. Koliko bojevitih narodov je prešlo furlansko zemljo, a nobena sila ni strla furlanske odpornosti. Ne Oglej, ne Beneška Republika, ne Avstrija in niti ne Italija niso mogli spremeniti furlanske individualnosti in samoniklosti te dežele. Rav-notako je furlanski jezik kljuboval v vseh Stran 4 1 . .. — »MATAJUR« Štev. 6 ■ Pretočite vino v drugo Dnevi postajajo toplejši, toplota pa ne sme najti vina na legi, na drožjah. Drožij je sicer malo, ker ste glavne odstranili s prvim pretakanjem, a nekaj lege je vendar. Nevarnost je, da bi ta lega začela pod vplivom toplote gniti, vino bi se zmotalo in če posoda ni dobra, bi se vino lahko spremenilo v zavrelico. Višja toplota pospešuje tudi razvoj kisovih bakterij in v toplih mesecih se vino prav rado skisa. Zato pa boste pri tem, to je drugem pretakanju, postopali takole : Pred pretakanjem boste v kleti zažgali nekaj žvepla, da se klet tako razkuži. Ce je vino popolnoma zdravo, potem ni potrebno pretakati na zraku, temveč s sesalko, s pumpo. Seveda je treba pretakati vino vedno v zažveplan sod. če pa vino še vedno ni stanovitno, če na zraku spreminja barvo in postaja motno, potem mu morate pred pretakanjem dati na vsak hektoliter po 12 do 15 gramov metabisulfita in nato po 10 dneh pretočiti na zraku. če pa je vino še sladko in bo gotovo konec aprila ali v začetku maja začelo vreti, potem ga ni treba pretakati v drugo, pač pa mu dodajte »enososine« — eno kocko na hektoliter, ki bo varovala vino pred kisanjem, cikom. Če pa je vino sladko — kislo, potem je samo za domačo rabo in takemu vinu morate dati »enososine«, da se še bolj ne skisa. Takemu vinu bi morali dati vsak mesec po eno kocko »enososine« na hektoliter. ■Ullllllllliri:l’III.Mil.l:lll!li!!UI;l!lll!lll;l!l!lll!lii:i!lll!lllllli li lim ili m E v Saòite topole \\v.X Koristni nasveti ČRVE IZ POHIŠTVA preženete takole: enake dele kuhinjske soli, pelinovih listov, gorčičnih zrn in popra zalijete s kisovo esenco in pustite nekaj časa stati. Nato pomočite v to raztopino cunjo, s katero večkrat zbrišete pohištvo. PREREZANO LIMONO dolgo ohranite svežo, če jo položite na krožnik, na katerega ste vlili malo ostrega kisa. Limona mora biti z odrezano plastjo navzdol. ČESEN, ki ste ga olupili, ne režite na koščke, marveč ga stlačite. Če ga boste nekoliko posolili, ga boste še lažje stolkli oziroma zmehčali. Zmehčanega česna ne puščajte na deski, ker sicer bi ta vpila njegov sok. BAKRENI PREDMETI bodo dobili ponovno lep sijaj, če jih boste prekuhali v raztopini vinskega kamna. RAZPOKE MED DEŠČICAMI, lahko zakitate. Kit dobro pregnetite z malo tople vode, nakar zadelajte špranje. MLEKO SE NE POKVARI HITRO, če ga čimprej zavrete ali vsaj segrejete do 80“ in da mu dodaste malo sode bikar-bone. Znar.o je, da topoli zelo hitro rastejo in dajejo v kratkem času sposoben tehnični les (hlodi za luščenje, hlodi za vžigalice, hlodi za žago, celulozni les itd.) in da so edino topoli sposobni, da v kratkem času po saditvi (15 do 20 let) že začno dajati redne dohodke, ki so na primernih tleh in ob primerni negi lahko večji od katerekoli druge poljedelske kulture. Kje naj sadimo topole? Topoli najbolj uspevajo na globokih, rahlih in svežih tleh. Zelo dobro uspevajo ob tekočih vodah in zato jih sadimo ob bregovih rek in potokov. Tla morajo biti vlažna, toda ne stalno zamočvirjena ali skoraj celo leto poplavljena. Vsaka vrsta topola zahteva nekoliko drugačna tla in druge prilike, zato pri morebitnem neuspehu s saditvijo ene vrste topola pri naslednji saditvi uporabite drugo vrsto. Izbira je velika. Kako naj sadimo? Topole navadno sadimo s potaknjenci. To so odrerki enoletnih poganjkov, ki so na obeh straneh odrezani, dolgi 18 do 20 cm in debeli od 5 mm do 1 cm. Spodnji rez mora biti tik pod popkom, zgornji pa tik nad njim. Režemo jih z ostrimi škarjami. Do saditve jih zakopljemo v pesek in jih do 10 cm debelo pokrijemo. Pozimi narezani potaknjenci poženejo spomladi več koreninic od tistih, ki jih narežemo spomladi. Potaknjence sadimo navadno le v drevesnice ali pa na zelo rahla, odkrita tla tudi Pripravite opornike za trte j Oporniki za trte so zelo dragi, zato pa naj jih vinogradnik pripravi tako, da bodo vzdržali čim več časa. Kdor pripravlja-cementne stebre ve, da je potrebno v sredini stebra železo v obliki palice ali debele žice. Tudi z lesenimi koli je treba ravnati pravilno, da trajajo več časa. V pivi vrsti se priporoča, da jih karbo-nizirate ali zogljenite, kar pomeni, da je treba ožgati oni del, ki pride v zemljo. Dobro je tudi, če jih olupite in kakih osem dni namakate spodnjo tretjino dolžine v 3 do 5% raztopini modre galice (na 10 litrov vode 300 do 500 gramov modre galice brez apna), nato pa še dva dni v apnenem mleku (na 10 litrov vode pol kilograma apna). Ravno tako dobro je, če olupite kole in spodnje dele namažete vsaj dvakrat s kakšnim karbolinejem. Za to je dober tudi »neodendrin«, za mazanje pa navaden čopič. časih raznoterim tujim navalom in vplivom. Krepka, zgovorna furlanščina ni podlegla silnim elementom drugih jezikov. Odkod ta njena meč? Ali je furlanska govorica samostojen jezik ali samo dialekt? Učeni Ascoli jo uvršča kot sedmi jezik zraven italijanskega, francoskega, španskega, portugalskega, provencialnega in romunskega. Njen izvor naj bi bil reto-romanski - ladinski v Tosgadinu, v tesnem sorodstvu z današnjo književno fur-lanščino, ki vzdržuje svojo jezikovno individualnost. Šestotisoč ljudi govori ta originalno klasični jezik. Kako je pravzaprav nastala in se ohrar nila furlanščina? že za časa Rimljanov se je prvotno prebivalstvo pričelo romanizirati, pozneje so se Langobardi pomešali z avtohtonim ljudstvom, da se je njihov jezik zlil v domorodnega, dalje so nemški fevdalci z mogimi svojimi doseljenci vtisnili zemlji tuje oblike, svoje običaje in nazore. Tako hočejo razlagati, da se je furlanski jezik razvijal v prevzemanju vseh teh heterogenih elementov, kar se odraža tudi v značaju furlanskih ljudi, v širini njihove zgovornosti, v resnobnosti in melanholiji njihove miselnosti. Toda furlanščina v sladki mehki izgovarjavi teče kot vesela muzika in doni kot glasna popevka na dolgo in široko. Furlani so svojevrstni, povsem različni od svojih sosedov Benečanov. Odlikuje jih poštenost, odkritost, dobrosrčnost, veselost. Morda nimajo italijanske gibčnosti, umetničenja, priliznjenosti, vendar njihova umirjenost, razumnost nas pribli- izven nje. Za pogozdovanje pa navadno uporabljamo v drevesnici iz potaknjencev vzgojene sadike in to enoletne. če zasajamo breg potoka naj bodo sadike 5 do 7 metrov oddaljene druga od druge. Tako bodo vsa drevesa dobila dovolj svetlobe in ker so drevesa redka, tudi njih senca ne bo škodovala sosednji kulturi. Drugje pa sadimo sadike vsaj 3 metre narazen. Seveda moramo pravočasno pričeti z redčenjem, da drevesa lahko neovirano rastejo. Najboljši čas za sajenje je pomlad. Jame naj bodo vsaj 50 cm globoke, prav toliko pa tudi dolge in široke, čim večje so sadike, tem globlja mora biti jama. Na zelo mokrih tleh jih ne sadimo v jame temveč na kupčke, vendar tako, da pride precejšen del korenine v nenasuto zemljo. Medtem ko drugim sadikam škoduje namakanje v vodi, topolove sadike pred saditvijo (največ 24 ur) lahko pustimo v tekoči vodi. Sadika mora biti posajena za 20 cm globlje kot je rastla v drevesnici. Ranjene ali predolge korenine lahko obrežemo z ostrim nožem. Prav tako lahko obrežemo debelejše veje v krošnji, vendar nikdar ne tik ob debelcu, da je rana čim manjša. Bcljše pa je, da sadiko čim manj obrezujemo, ker bo tako hitreje in boljše rastla. Kot pri vsaki saditvi, velja tudi za topole, da naj se sadike čim prej posadijo, ko so že izkopane. Veter, sonce in mraz škodujejo vsaki sadiki in tako tudi topolu. Jamico je treba dobro zasuti, prst se mora dobro sprijeti z vsemi koreninami ini koreninicami, ki pa se pri tem ne smejo poškodovati. n iiiiiii 111 m il m 11 tiiiiiiiiiiiiiiniiiiii i.i n 111 m 11 n 111 ili ninnili uni niiimih min 1111111 < m i m 111 m n m m 11 Preòen saòite krompir 1. Semenski krompir pazljivo preberite in odstranite vse pokvarjene, trohnele in nagnite gomolje. Zdrave gomolje z nepoškodovano kožico, ki so umazani po mokri gnilobi drugih gomoljev, morate dobro oprati in obrisati, še bolje pa je, če jih sploh ne uporabite za seme. 2. Za seme izberite le gomolje z zdravimi očesci, ki imajo kratke in krepke klice. Ako je gomolj pretrd, premalo prožen, klice pa predolge, tanke, zavite ali nitaste, ga ne smete vzeti za seme, saj navadno niti za kuhinjo ni dober, ker je steklast. 3. Posadite le popolnoma zdrave gomolje. Tudi če je gomolj samo na eni strani malo nagnit, na primer na mestu, kjer je bil priraščen in se vam zdi, da je na nasprotni strani popolnoma zdrav ter ima številna, lepo razvita očesca, ga vseeno ne smete vzeti za seme. Gomolj je lahko v svoji notranjosti toliko okužen, da od njega ni pričakovati zdrave rastline, še manj pa dobrega pridelka. 4. Če ste prerezali gnil gomolj, ne režite z istim nerazkuženim nožem naprej, ker bi okužil še zdrave gomolje. Vzeti morate drug, čist nož; okužen nož pa razkužite z vrelo vodo in ga dobro obrišite ali pa ga vtaknite skozi plamen. 5. Gomolje morate prerezati med očesci, ne preko njih, da dobite koščke z najmanj z 3 očesci, če so gomolji veliki in zelo daleč narazen, lahko napravite tudi koščke z enim samim očescem, a potem morate po 2 do 3 koščke saditi skupaj v eno jamico. 6. Ni treba, da so narezani koščki enako veliki, potruditi se morate, da bodo imeli enako število očesc. 7. Režite go ir, Ije toliko časa pred saditvijo, da se prerezi pred saditvijo na soncu ali na prepihu dobro osuše. Na prerezu naj se naredi čvrsta plutovinasta kožica, ki preprečuje okužbo v zemlji. 8. Sorte, ki rade gnijejo, ker imajo veliko vode in malo škroba v sebi, ni dobro rezati. Bolje je posaditi cele gomolje. 9. Koščke z manjšim številom očesc sadite na ožje razdalje. če na primer cele gomolje sadite na razdaljo 60X40 cm, posadite koščke z 2 do 3 očesci na 60X30 cm, a koščke z 1 do 2 očescema na razdaljo 60X25 cm. 11 n iiiiiiinm 11111 n i n i n m nn in imnimi ■ 11 i iiinii 111111 iiiiiii m 1111 m 11 m i.i i i i m i i i i i 11111 n n 1111 i r Krompirjeve cime so strupene Reja ovac ni tako enostavna, kot bi kdo mislil, posebno če jih živinorejec goji v hlevu. Zato naj temu vprašanju, nam-, reč reji ovac v hlevu, posvetimo nekaj več pažnje. Najprej naj povemo takim cvčjerejcem, da je reja ovac v hlevu mnogo manj donosna kakor pa reja ovac v gorah. Ovca je namreč že ustvarjena za gibanje na prostem, bolj kakor vse druge domače živali. Zato naj vsi kmetje, ki že imajo ali bodo še imeli svoje ovce v hlevih, dado tem živalim kolikor le morejo take pogoje, kakor jim jih nudi narava na prostem. Ti pogoji so : čist zrak, snaga, tečna, ovcam primerna hrana in kar največ gibanja na prostem. Snaga pri ovcah je neobhodno potrebna že zaradi volne. Ovce bodo ostale v, hlevu snažne, ako imajo vedno čist in suh nastilj. Najbolj primeren nastilj za ovce je slama, 10 cm dolgo narezana. Ako nimate slame, je dobro listje, ki ste ga nagrabili že v jeseni, ko je ravnekar odpadlo z drevja. Praprot in iglice smrek niso dober nastilj. Slab nastilj za ovce je tudi staro, plesnivo listje, ali celo prah. Hleve, kjer živijo ovce, morate pogosto zračiti, da imajo živali vedno čist zrak. Tudi morate ovce večkrat spuščati na prosto, da se na,skačejo in razgibajo. Enako važna je dobra, tečna in zdrava hrana. Na to morate vedno misliti, kadar krmite ovce v hlevu. Zlasti poleti mo-rate dajati ovcam v hlevu dovolj take krme, ki bi si jo sicer same našle, ako bi bile zunaj na prostem. Ne pozabite tudi soli. Od časa do časa natrosite po krmi malo na drobno stolčene soli, še bolje pa je, da sol raztopite v vodi in z njo poškropite krmo. Sol pospešuje ovcam tek, da raje jedo. Pozabiti ne smete tudi vode, ki služi za napajanje ovac. Biti mora popolnoma čista in sveža, najboljša je na vsak način čista studenčnica. V jeseni pospravljen krompir začne kaj kmalu kaliti, ako je shramba topla. V hladnejših kleteh čez zimo, posebno na pomlad, začne vsak krompir kaliti, če že ne na površju, pa v notranjosti kupa. Kali ali cime lahko toliko narastejo, da kar opletajo gomolje in jih povežejo v manjše ali pa večje skupine. Te kali vsebujejo jako hud strup (sola,-nin) za vse živali, predvsem nevaren pa je prašičem. Gospodinja, kadar pripravlja krompir za. ljudi, pravilno in lepo odstranjuje klice, vendar mnoge gospodinje ne vedo, da se kali ne smejo pokladati prašičem. Najprej se zastrupljenje opazi pri brejih živalih, ki zvržejo. Nastopajo krči in pridruži se še navadna driska poleg mnogih drugih znakov bolezni. Cime ali kali pri krompirju ali njegovih olupkih se morajo torej pred kuhanjem in pred pokladanjem, ako se pokla-dajo surove, skrbno odstraniti, da ne nastopi zastrupljenje. Odgovorni urednik: Tedoldi Vojinir Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica žuje skoraj do podobnosti odprtih značajev in enakih pogledov v svet. Nad vsa ljubijo furlanske ravnine in planine, pa če se v sezoni selijo, jih strastno domotožje vedno prižene domov. Mečni, postavni so, polni zdravja. Furlanska pridnost je vzgledna. Njihova Domovina »Patria del Friuli« je od starejših časov že imela svoj furlanski parlament, lastno avtonomijo, kakor se tudi danes oglaša njih zahteva po regionalni avtonomiji. Od villotte do poezije Furlanščina se je razvila v književni jezik. Furlansko pismo zasledimo že koncem 2. stol. in dalje najdemo spise, molitvenike, javne in zasebne listine, notarske zapise in podobno vse v ladinski fur-lanščini. V ljudstvu je odmevala narodna pesem »la villotta« in so živele pripovedke, bajke, legende z bujno fantazijo - domišljijo. V 16. stol. zapoje tudi prvi furlanski poet Ermes di Colloredo in izda svoje rime v rokopisu, pozneje 1785 še tiskane, za njim so se oglašali še drugi, ki so prisluhnili furlanskim sladko vabečim Muzam. Toda še vedno je prevladovala la »villotta«, originalna, dostopna, neomejana kakor še danes vsepovsod spričuje furlansko životvornost, samobitnost in najraje opeva mlada srca. »S’ o savessis, fantacinis ce che son pinsers d’amór! A si mur, si va sot tiare, e anciamó si sint dolór.v. V pesmih, v pripovedkah, legendah vedno bolj zaživi furlanščina, v besedi očiščujoča, da se literarno razvija in prido- biva svoje lastno mesto v literaturi. Bili so začetni vzponi. Tedaj pa stopi na furlanski Parmas — Pieri Zorut, ki doseže vrhunec. Zorutijev čas Furlanski poet je svojo življenjsko kariero in dobo svojega ustvarjanja zaključil 1867, pred 90 leti, torej ves čas pod avstrijsko vladavino in komaj eno leto pod zedinjeno Italijo, ki je 1. 1866 pridobila tudi Benečijo. Pieri Zorut je bil avstrijski finančni kancelist. Ob propadanju posestva je moral vzdrževati še sina Ettora, ki je študiral medicino v Padovi, a mu je umrl 1. 1861, za njim 1866 še žena Lucieta. Poleg tega so ga mučile telesne nadloge revmatizma. Toda vse to je veseli pesnik prenašal z bridkim nasmehom : nCoragio Primavere! Tu às pavéis, rusingnul, rosis e flors, Tu ds zefirit daur matine e sere Che al va spandint odórs. Infin dai cons, tu ds dut: se non ti manciù béz come a Zorùt « V Vidmu, v kavami »Manega«, v kavami »Meoeghetto« in v lokandi »Di Plet« se je shajal z literati in intelektualci, pa je pri veselem omizju stresal šaljive furlanske rime. Klicali so ga »lustrissimi in sior Pieri je bil res »presvetli« veseljak, družabnik, poštenjak. »La bale che si ciape là di Plet, ié une bale di onór e di comét.v. Pesnik Židane furlanske volje je živel med dvema revolucijama, med francosko 1797 in avstrijsko 1848 in je dočakal osvoboditev svoje Domovine, toda v njegovih poezijah ni borbenosti, ni odpornosti proti tujcem, ni duha osvobodilnega, pač pa ostane zvest svojemu liberalnemu značaju, čistemu furlanstvu, svojemu naravnemu poslanstvu. Nicolč Tomaseo (dalmatinski Tomažič) ga je sicer pokaral, da se je preveč smejal v času, ko bi moral biti vsaj resen:. Pieri Zorut pa se ni mogel izneveriti sebi, le tako je lahko ostal pesnik in celo največji furlanski poet. Zorutijev smeh Prvikrat se je pesnik oglasil s furlanskimi soneti (1. 1818—1819), nakar je izdal svoj prvi »II Stroligh Furlan — Udin 1821, poetični almanah — »lunaris« — tip koledarske izdaje. Te vrste Strolic — lunarii so potem sledili več let. Njegove samostojne »Poezije« so večkrat izšle v letih 1836-37—1846-47, 1852, 1880 in še pozneje v ilustriranih izdajah. Pieri Zorut je izpovedovalec svojega rodu, glasnik pristnega furlanskega humorja, polnega smeha, resnični original, sentimentalno radosten, včasih satirično piker, toda odprt, odkritosrčen, ves predan pisanemu okolju furlanskih pejsa-žev, idiličen, zaljubljen v svoje Furlan-ke, se greje ob furlanskem ognjišču, se zabava po furlanskih Sagrali. Pieri Zorut je postal najbolj popularna osebnost Furlanije, idol svojega ljudstva. Il mese di Avril — si met In fil, ven jv. cidine, la plovisine un ariete — ah — benedette ... Kako nazorno opeva prvi pomladanski dežek. »Mariute, biele jrute Ja ti Jur s’un chel balcón, une sole peranlute, tan che ’o spieghi la passiona Sladko vabi dekle. »La lune si è bonade in un iét di rusade.v. Pesniku se je luna okopala v rosni posteljici. »Nine, ninine chiste matine in tel mio cur infin che ’o mur e vivarà — non tornerà.« Se šali s šjoro Tunino. »O, sint che il rusingnul l’è bielzà su la puarte del Friul.u. Poje furlanski pomladi. Piero Zorut vse kliče in vabi, na »vendendo«, na »viaz fortunat«, na »mes glo-riis«, povsod je doma, povsod razgiba ljudi, jih razveseljuje, povsod doni njegov smeh. Je furlanski bohem, pesnik - »campagnolo«. Pred njim in za njim gre veselje življenja, skoz smeh in bol, skoz jok in radost. Furlansko filološko društvo dviga fur-lanščino v književni jezik, ga čisti in plemeniti, zato je naš pesnik zapel himno materinskemu jeziku: ■»Che tu vadiš, mari lenghe serie e dete intòr, intór: tu consolis dut chest popul, salt, onest, lavoradór!«. (Pojdi jezik materinski resen, skromen naokrog, ti tolaži dobro ljudstvo vridnih in poštenih rok!)