Štev. 5.	Na Dunaju, 20. aprila 1897.	Letnik X.
Slovani in večina.
Badenijeva vlada je otvorila novi drž. zbor z očitnim namenom, da bi v njem po svoje zasnovala novo večino ali prav za prav, prav po Taaffejevo, sestavljala večine od slučaja do slučaja. V našem listu je bilo še pred formalnim nastopom sedanje vlade naznačeno, kako za-dačo jo prevzel grof Badeni s svojim ministerstvom. Tedaj smo povdarjali in pozneje ponavljali, da Badeni je dolžen ščititi dosedanji protislovanski sistem, torej na znotraj in zvunaj utrjevati dosedanjo protislovansko politiko z ohranjenjem duvalizma in trozveze. Za zvunanjo in notranjo politiko je bilo potreba pridobiti Mladočehe, ker 6 milijonov Čehoslovanov pri sedanjem položenju ne more ostati bez moralnega vpliva, in zvunanja politika bi bila očitno mnogo na slabšem, ko bi bili Mlado-čehi v opoziciji. Sistemu so poslednji pa tudi radi tega opasni, ker bi bili naposled v opozicijo privlekli prave zastopnike vseh negospodovalnih slovanskih narodnostij, in to bi pomenjalo, da je 12 milijonov Slovanov — bez Poljakov — v opoziciji. Taka opozicija bi dajala naj-trdovratnišim centralistiškim in germanizatorskim državnikom premišljati, ker je znano, kako zvunanje države opazujejo zadovoljnost ali nezadovoljnost raznih narodnostij, in vedo tudi dobro, da madjarska gospodovalna stranka, dasi v umetni in s silo vsivarjeni večini, ima ne le velik del Madjarov, temveč tudi vse nemadjarske narodnosti ne za seboj, temveč proti sebi. Zvunanja politika, ki bi torej ne imela velike večine avstro-ogerskih natodov za seboj, ne mogla bi se dolgo in vspešno vzdržati. Bilo je po vsem tem neizogibno potrebno, spraviti Mladočehe v protislovanski sistem, ker oni zastopajo sedaj bivstveno ves češki narod. Mladočehi so se dali pridobiti, in vsled tega je dobil sistem svojo staro oporo, kakor so jo v svoj čas podelili Taaffeju Staročehi. Poslednji so potegnuli in potezali drobtine za velike žrtve, in prvo drobtino, katero so Mladočehi narodu obečevali uže ob nastopu Badenijevem, jim je ta podelil — bivstveno zmanjšano — sedaj v jezikovni naredbi za Češko in, kakor tvrdijo, tudi za Moravsko. Ta in jednake drobtine bodo Cehoslovane in vse negc-spodovalne narode drago stale, ker so se oddale in se bodo delile le kot plačilo za vzdrževanje duvalizma, zvunanje politike in neizpremenjenega sistema.
Sistem kot tak se drži in se mora držati dosledno tistih strank, katere ga hočejo braniti in hraniti še nadalje. Med te stranke doslej Mladočehov sistem ni mogel in smel prištevati; odslej so Mladočehi v sistemu,
in je samo po sebi umljivo, da so prišli v družbo s Poljaki; kajti ti podpirajo protislovanski sistem ob vsakem položenju, pri vsaki vladi in pri vsaki sestavi državno-zborskih večin. Nemškoliberalna stranka je bila tudi stalna zaščitnica protislovanskega sistema; proslavljala je vedno trozvezo in na vse moči podpirala tudi duva-lizem. Nesreča, ki si jo je nakopala sama, je pa hotela, da se je oslabila, sosebno v novem drž. zboru, in to je sistemu uže od začetka in ob propadanju te stranke moralo biti jako neljubo. Saj ne more biti sistemu povolj-nišega nego to, da mu ostanejo zvesti stari prijatelji in stare prijateljice. Kljubu pohabljenju nemške liberalne stranke, je grof Badeni ni mogel in ni maral prezirati. Obrnnl se je vsaj k nstavovernim posestnikom, ki pripadajo k isti nemški liber. strauki, samo da so nekako bolj zavisni od vladne milosti, zlasti na Moravskem. Badeni je računil tudi v novem drž. zboru na te liberalce iz veleposestva, ker usluga je vredna usluge.v Pre-računil se v obče ni, in le glede na naredbo za Ueško so se mu postavili po robu.
Vsled tega je bila nastala ministerska kriza, a Badenijevo ministerstvo je ostalo, ker je potrebno za obnovljenje pogodbe z Ogersko, in ker je mojsterski ukrotilo Mladočehe, da ne govorimo o zvunanji politiki, s katero soglaši Badenijevo ministerstvo. V dneh krize pa so se Poljaki, Mladočehi, Slovanska krščansko-na-rodna zveza, kat. nemška ljudska stranka, češki fevdalci, z nekaterimi drugimi pritiklinami, dogovorili, da bi sestavili večino, ki bi štela nekaj nad polovino vseh glasov.
Slovani, ki niso vajeni veselih politiških dogodkov, so se razradostili nad novo večino, češ, da gr. Badeni bode prisiljen hoditi ž njo, in da bode ona odločevala, ne pa gr. Badeni. Kmalu potem pa se je prvo oduševljenje ohladilo tudi pri slovanskih strankah, ker vidijo, da Badeni se ni odrekel ustavovernemu posestvu, in da so ti celč obečali mu podporo, izvzemši jezikovne naredbe.
A denimo, da bi vlada smela in hotela ravnati se po večini, katera se je dogovorila bez nje : kaj hočejo Slovani doseči s tako večino? Tako ali tako bi bili dolžni molčati nasproti zvunanji politiki in glasovati za vladne predloge, dostajajoče se obnovljenja pogodbe z Ogersko. Kake odškodnine jih čakajo za te in druge pozneje žrtve? Uže bez katoliške nemške ljudske stranke (35 členov) bi propadla mišljena večina, in ta stranka more v nacijonalnem pogledu ponajveč odobravati drob-
tine ; odločilnih nacijonalnih stvarij pa bi ne dovoljevala postavljati na dnevni red. Bez Poljakov je ta večina pa še manj možna. Poljsko plemstvo pa ne bode Malorusom pravično, tudi ko bi druge stranke večine silile na to.
Taka večina, ki ni nikakor slovanska, temveč radi poljskega Kola in kat. nemške ljudske stranke bolj protislovanska, more v najugodnišem slučaju za velike žrtve — zaslužiti nacijonalne drobtine. Deželna avtonomijami se morebiti utvrdila, ta pa je, dokler se ne reši nacijonalno vprašanje, negospodovalnim Slovanom in celo Č ehoslovanom le na škodo in v pogubo, najbolj Slovencem in Malorusom.
Na drugem mestu razkladamo opasno stališče, na katero so se postavili Mladočehi, in iz vsega tu navedenega je razvidno, da obrat Mladočehov ne pomenja drugega, kakor nadaljnje utrjevanje protislovanskega sistema in homogennih vlad ter nadaljevanje nacijonalnih bojev za nedostojno drobtiničarstvo. Jedina rešilna pot iz kolobarja starih zmot slovanskih strank je kazala k dosledni, vstrajni skupni aktivni opoziciji pri povdar-janju omejenega programa za konečno rešitev nacionalnega vprašanja. Taka skupna opozicija bila bi ob polo-ženju poslednjih dveh let in sedaj toliko vplivala moralno, da bi jo bila morala vsaka vlada poštevati z vse drugačnimi računi, nego se je pokazal najnovejši račun z mladočeško stranko.
Kdo more tvrditi, da bi sistem in vlada prezirala opozicijo, zastopajočo 12 milijonov negospodovalnih tostranskih Slovanov? Kje so 3 milijoni Poljakov, katerih vseh niti ne zastopa več poljsko plemstvo, primeren ekvivalent za ostalih 12 milijonov Slovanov? Kdo more tvrditi, da je sistemu ob sedanjem položenju zvunanje politike in v dobi obnavljanja pogodbe z Ogersko vse jedno, kako misli in hodi zastopstvo tolikega prebivalstva? To mora biti umevno vsakemu politiku, a kako postopajo slovanske stranke? Ali jih ni izučila doba „železnega obroča", kak6 se je Taaffe sukal po ponov-Ijenju pogodbe z Ogersko, po privoljenih krvnih davkih in velikanskih denarnih davkih na predmete, ki so na-seljenju najpotrebniši ? Ali pomislijo sedanje slovanske stranke, da se utegne njim goditi jednako, ko zvrše za-dače, ki jih jim nalaga sistem s pomočjo tudi sedanje vlade, in sosebno te vlade?
Naj bi premišljevale slovanske ob sedanjih počitnicah, kam jo tirajo, oziroma kam so uže zagazile. Bez dosledne skupne opozicije se ne bode hotel sistem zavedati svojih dolžnostij, katere ima do slovanskih narodov po njih historiškem državnem pravu, po sedanji ustavi in po obči moči, katera je v njih, iu po pomoči, katero dajejo cesarstvu s krvjo iu delom.
Sicer pa je vsak opomin bezvspešen, saj je le preočitno, da so se Mladočehi uže vjeli, da pojdejo druge slovanske stranke za njimi ali prav za prav one same po svojih starih potih drobtiničarjev, in se bodo štele še srečne, ako jim ne uidejo tu in tam celo mrvice. A slovanske stranke naj pozneje ne tugujejo, kedar bodo videle, da je bistveno vse pri starem, v kolobarju protislovanske obče notranje in zvunanje politike, in da bodo gospodovalne narodnosti, kolikor je zavisno od sistema, še nadalje gospodarile tu in tam ali v obeh polovinah cesarstva. Kljubu nadsili teh gospodovalnih narodnostij, bodo Slovani, pred vsem njih voditelji sami odgovorni za kolikor toliko ueizpremenjeno tlačečo jih
usodo. Da bi tako ne bilo!
Jezikovna naredba za Češko.
„Wiener Zeitung" od 5. aprila 1897. je priobčila dve ministerski naredbi, veljavni za češko kraljestvo. Ker bode o tej naredbi mnogo prepirov med Nemci in Cehi, potem ker se izda posebna naredba za Moravsko, in ker bodo Čehi k jednakemu stremili v Sileziji, in ker daje naredba po svoji zasnovi premišljati tudi drugim negospodovalnim Slovanom, priobčimo kar možno celotno vsebino in jedro pojedinih odstavkov teh dveh skupnih naredeb.
I. Naredba ministrov notranjih poslov, pravosodja, financij, trgovine in kmetijstva od 5. aprila 1897, dosta-jajoča se rabljenja deželnih jezikov pri gosposkah v češkem kraljestvu.
§. 1. Sodiščne in državnopravdniške gosposke, kakor tudi ministerstvom notranjih poslov, financij, trgovine in kmetijstva podrejene gosposke so obvezane, rešitve in razsodbe, dohajajoče strankam na njih ustna poročila ali pisane vloge, spisati v tistem obeh deželnih jezikov, na katerem se je zvršilo dotično poročilo ali sestavila vloga.
§. 2. Protokol o izjavah strank naj se spiše v onem obeh dež. jezikov, v katerem se je izvršila izjava.
§. 3. Dokumenti ali druge listine, kateri so spisani v jednem obeh dež. jezikov in so bili uradom izročeni kot priloge in pomočki v uradno porabljenje, ne potrebujejo prevodov.
§. 4. Oni uradni spisi, kateri se ne izdajo na za-htevanje strank, naj se spišejo v onem obeh dež. jezikov, ki ga govori oseba, kateri se ima izročiti spis. Ni-li znan jezik, ki ga rabi stranka, ali pa če ni noben dež. jezikov, naj se rabi tisti dež jezik, o katerem se more predpolagati po kakovosti slučaja, sosebno po kraju prebivanja, da ga razume stranka.
§. 5. Določbe odstavkov 1 do 4 veljajo tudi glede na oboiue in samoupravne organe v kraljestvu v tistih stvareh, v katerih jih je treba smatrati strankami.
§. 6. Izjave svedokov naj se napišejo v onem dež, jeziku, v katerem so bile podane.
§. 7. Gosposke, zaznamovane v §. 1, naj rabijo jezik ustnega poročila ali vloge, s katero se obrača stranka do njih, pri vseh uradnih činih, služečih rešenju ali razsodbi stvari. Sosebno naj se vrši pri sodiščih predlaganje in posovetovanje v senatu v tem jeziku.
Pri uradnih činih, ki se ne pričnejo na zahtevanje stranke, naj se po kakovosti predmeta rabita oba dež. jezika ali pa jeden njih. Ako je potreba za rešitev v odstavku 1 in 2 zaznamovanih stvarij pismeno občevati z drugimi deželnogosposkimi nevojaškimi uradi v deželi, veljajo tudi za to občevanje določbe, dane v odstavku 1, oziroma 2. Za občenje z gosposkami zunaj dežele in z osrednjimi gosposkami veljajo pa d o s ed an j e določbe.
§. 8. Vsi uradni razglasi, ki so določeni občemu znanju v deželi, naj se priobčijo v obeh dež. jezikih. Jedino uradni razglasi, namenjeni pojedinim okrajem ali občinam, naj se priobeujejo v dež. jezikih, ki so običajni v dotičnih okrajih ali občinah.
§. 9. Ako je pri jedni stvari udeleženo več strank, ki rabijo pri svojih ustnih poročilih ali vlogah različne dež. jezike, naj v §. 1 imenovane gosposke rešitev ali razsodbo spišejo v obeh dež. jezikih, ako ni znano spo-razumljenje strank, da naj se spis poda le v jednem obeh dež. jezikov. Pri uradnih činih, služečih rešitvi ali
razsodbi stvari, kateri se vrše s sodelovanjem strank, naj se, kolikor ne določuje ta naredba kaj drugega, rabi jezik vloge, če treba tudi drugi dež. jezik, v slučaju, ako se stranke ne dogovore drugače.
§. 10. V kazenskih stvareh naj se napravijo tožba in v obče predlogi razsodbe in uradni čini, dostajajoči se zatoženca V tistem obeh dež. jezikov, ki ga je rabil on. V tem jeziku naj se vrši tudi glavna razprava in vodi razpravni zapisnik, in sosebno naj se v istem jeziku vrše predlogi drž. pravdnika in zagovornika, naj se posovetuje o razsodbah in sklepih ter razglašajo te razsodbe in ti sklepi. Določbe tega odstavka se smejo prezirati le toliko, kolikor bi se iste ne dale zvršiti glede na izjemne razmere, sosebno glede na sestavo porot, ali ko bi zatoženec sam zahteval rabo drugega dež. jezika. Pri glavnih obravnavanjih proti več zatožencem, ki ne rabijo istega dež. jezika, naj se vrši glavno obravnavanje v tistem dež. jeziku, kateri smatra sodišče za prikladnimi v namen glavnega obravnavanja. V vseh slučajih pa naj se izjave zatožencev in svedokov beležejo v jeziku, rabljenem od njih, ter razsodbe in sklepi vsakemu zatožencu razglase in na zahtevanje spišejo v tem jeziku.
§. 11. V državljanskih pravnih sporih naj se zapisnik o ustni razpravi piše v jeziku razprave, ako pa stranke ne govore jednakega dež. jezika, v jeziku tožbe (§. 7). Izjave svedokov, strokovnih veščakov in strank, ki se zaslišujejo v namen dokazovanja, naj se vedno v zapisniku beležijo v jeziku, ki so ga te osebe rabile pri svojih izjavah. Jednako velja glede na predloge strank in od njih pri ustni obravnavi podanih izjav, kolikor ni v zapisnik zgolj pisana sestava vsebine ustnega poročila strank. Sodišče naj pri ustni obravnavi rabi jezik, v katerem se vrši obravnava po strankah. Pri udeleženju strank, ki rabijo pri ustni obravnavi različne dež. jezike, naj rabi sodišče jezik prvega poročila, če treba, oba dež. jezika. Vse sodiščne izjave naj se zapisujejo v jeziku, v katerem jih je podal sodnik, in ako se je razglašenje zvršilo v obeh dež. jezikih, na zahtevanje strank v obeh dež. jezikih.
§. 12. Zapisanje v javnih knjigah (dež. deske, zem-Jjiščne knjige itd'), potem v registre trgovinskih firem, zadrug in v druge javne registre naj se vrše v jeziku ustnih ali pisanih prošenj, oziroma sklepa, vsled katerega se zvrše. V istem jeziku naj se pristavljajo inta-bulaeijske klavzule pri listinah. Pri izvlečkih iz teh knjig in registrov naj ostane jezik zabeleženja.
§. 13. Pri deželno-gosposkih blagajnicah iu uradih, pravi ta odstavek, naj ostanejo dosedanje določbe. Jednako pri pošti in brzojavni službi.
§. 14. Občenje v §. 1 navedenih gosposk in samoupravnih organov se ravna po poslovnem jeziku, ki je pri njih v rabi.
§. 15. Veljave službenega jezika vojaških gosposk in žandarmerije zaobčenje ž njimi in za njih službene potrebe se ta naredba nikakor ne dotika.
§, 16. Ta naredba dobi veljavo v dan razglašenja. Z istim dnem izgube svojo moč vse v poprejšnjih na-redbah obsežene določbe, ki so v protislovju z določbami te naredbe.
II. Naredba istih ministrov od 5. aprila 1897, do-stajajoča se jezikovne kvalifikacije uradtfikov, nameščenih v češkem kraljestvu.
§. 1. Ti uradniki so dolžni dokazati znanje obeh deželnih jezikov ako se namestijo po 1. jul. 1897.
§. 2. Ta dokaz je treba dati ali ob priliki dotične praktične preskušnje ali pa pri posebni preskušnji, katere je dolžen uradnik napraviti najpozneje 3 leta po nastopu svoje službe. Eventuvalno se more manipula-cijskim uradnikom odpustiti ta preskušnja. Podrobniše določbe o tej preskušnji podeli posebna naredba. v Podčastnikom, ki imajo certifikat in so pristojni na Češko, more resortni minister v posebnih slučajih odpustiti dokaz o znanju jezikov.
§. 3. Ta odstavek priporoča, da naj pa uže sedaj gosposke skrbe po potrebi za uradnike, vešče obeh dež. jezikov.
O jezikovni naredbi za Češko.
Vsled nove jezikovne naredbe za češko kraljestvo bodo imel vsak češki ali nemški deželau pravo z go-sposkami, razun vojaških, občevati, in vse, kar treba, dosezati v svojem jeziku. Kar jim izroči ustno ali pisano na svojem jeziku, bode se tudi od začetka do konca razpravljalo v tem jeziku. Vsa dotična pisanja dobi vod začetka in pozneje zvršena v svojem jeziku. Naj živi Čeh ali pa Nemec na jugu ali severu, zapadu ali vstoku češkega kraljestva, povsod mu je od 5. aprila t. 1. zagotovljena jezikovna jeduakopravnost. Zatvorjenega ozemlja za Nemce ali Čehe, za večine ali manjšine, za kompaktne ali raztresene mase v mejah kraljestva nova naredba ne pozna, in Nemec, kakor Ceh, če hoče postati uradnik v češkem kraljestvu, je dolženj vsposobiti se za ustni in pisani govor v obeh deželnih jezikih.
Naredba je izvedena po načelu praktičnih potreb, ki jih ima vsak državljan pri občevanju z gosposkami, sosebno politiškimi in pravosodnimi. Dalje pa ne seza, ker notranji jezik v naredbi navedenih gosposk ostane i nadalje nemški. Vrhu tega ostaje pri pošti, brzojavu in pri vojaštvu z žandarmerijo vred vse pri starem, to se pravi, na to stran ohrani centralizem svojo ger-manizatorsko silo še nadalje.
Napredek pa je vsekakor v naredbi, ker je glede na jezikovno ravnopravnost vpravičniša, nego vse dosedanje jezikovne določbe za češko. Koncesije pa ni v tej naredbi čisto nobene, ker toliko in še več so imeli Cehi v prejšnjih vekih, in ker sedanja ustava zagotavlja mnogo več, nego vključuje ta naredba. Mladočehi, kateri so se borili za tako naredbo, so res nekaj dosegli, ali ponosni ne morejo biti posebno na to; kajti notranjega češkega jezika, kateri je bil gr. Taaffe odrekel Staročehom, tudi oni niso izbojevali, in ko bi narod ne pozabljal starih nevspehov, nevoljen bi bil radi nedo-statka v naredbi, kakor so padli Staročesi sosebno radi nedoseženega češkega tudi kot notranjega jezika.
Nedostatek je tudi v tem, da naredba pomenja manj nego zakon, ker naredbo morejo uničiti druge ministerske naredbe. Mladočehi so izposlovali jezikovno naredbo tudi za Moravsko, nikakor pa ne za Sileško. Jeden odlomek čehoslovanov ostane torej celo bez dobrote nedostatne jezikovne naredbe, inv vprašanje je, kedaj se izda taka naredba za sileške Čehe, oziroma ondotne Čehe in Poljake.
Nadaljnje vprašanje je, kako se bode zvrševala nova jezikovna naredba; ali jo bodo paralizovali različni vplivi, in ali ne bodo žrtve za njo prevelike. Mi ne vidimo v tej naredbi nikake tolažbe za bodočnost, in bojimo se, da so jo Mladočehi zabredli gledč na Ceho-
slovane in še bolj glede na Maloruse, Hrvate in Slovence. v
češko kraljestvo je najmočnejša dežela, in kljubu temu so jej odtezali do današnjega dne popolno narodno jednakopravnost, in te niti približno ne podeljuje sedanja naredba. Naposled je bilo treba Čehoslovanom v nekoliko privoliti, a zgodilo se je to ob posebni priliki, ob posebnem notranjem in zvunanjem položenju. Mladočebi so potrebni radi pogodbe z Ogersko in radi moralne potrebe na zvunaj. Mladočehi so bili znani doslej kot najod-ločniša stranka slovanska, katera je neugodno pretresala notranji sistem in zvunanjo palitiko. Treba jih je bilo naposled vsekakor ukrotiti, in glede na to važno potrebo so imeli Mladočehi v rokah tako moč, da bi bili mogli izposlovati letos še posebe mnogo več, nego kaže jezikovna naredba in to, kar se nadalje obeta nekako tajno.
Mladočehi bi se bili mogli postaviti na stališče vseh negospodovalnih Slovanov ter zahtevati ne le jezikovno, temveč popolno narodno jadnakopravnost ne le za vse dežele češke korone, temveč tudi za Maloruse, Slovence, istrske in dalmatinske Slovane. Da niso stvorili tega, je njih največa napaka in se bode maščevala nad Čehi samimi in omenjenimi Slovani.
Ni res, da ni možno več doseči; postaviti se je treba na pravilno stališče in vstrajati na tem stališču. Ako so Staročehi čakali 18 let v opoziciji, mogli bi bili čakati tudi Mladočehi vsaj še nekoliko let, a tega niti treba bi ne bilo, če poštevamo sedanje notranje in zvu-nanje položenje. Monarhija potrebuje radi zvunanje politike notranjega pomirjenja in pravega miru. Vsaka vlada bi bila prisiljena pogajati se s Čehoslovani, in pogajala bi se tem bolj, kolikor bolj bi videla, da so Čehoslovani solidarni z omenjenimi negospodovalnimi Slovani.
Da so Mladočehi postavili se takoj od začetka na separatistiško stališče deželnih avtonomistov, zakiivile so pač nekoliko frakcije ostalih Slovanov, a vendar bi bili oni dolžni zatajevati se ter zahtevati za Maloruse, Hrvate in Slovence skupno, kakor za češki narod, narodno jednakopravnost, in sicer pravo in popolno njeno zvr-šenje, in naj bi boj za zvršenje trajal še leta in leta! Vse to so oni zamudili, in vprašanje je, kako naj Čehi in drugi Slovani dojdejo do te jednakopravnosti. Ce najmočnejši narod slovanski, ki ima za seboj celo histo-riško drž. pravo, ni dospel do te jednakopravnosti, kako naj dojdejo do nje šibkejši Slovani? Ali morebiti po načinu, po katerem se je razglasila sedanja jezikovna naredba?
Ko bi obveljala taka metoda zavzvršenje narodne jednakopravnosti, bi morali celo sami Čehoslovani čakati vsaj naslednjega obnovljenja nagodbe z Ogersko, torej vsaj 10 let, da bi jednako naredbo dosegli za sileške Slovane. Črez 20 let — pri jednaki konstelaciji — bi prišli na vrsto, n. pr. kranjski Slovenci, črez 30 let štirski, črez 40 let primorski, morebiti tudi koroški, črez 50 ali 60 let pa Hrvati in Malorusi. In še tedaj bi se podelile le jezikovne naredbe!
Potem bi začeli boji za notranje jezike, črez dolgo dobo potem še le za skupno jednakopravnost, ki obseza tudi zaščito narodnosti kot take in ne le jezika vsake narodnosti.
Tako izvajanje o posledicah najnovejše jezikovne naredbe za Češko kaže najprej na napačno taktiko Mladočehov kot separatistov, potem pa v oboe na dejanske boje, ki še čakajo negospodovalne Slovane, ako bodo privoljevali od dobe do dobe velikih žrtev za drob /
tine, dasi imajo v ustavi podeljeno pravo, istočasno dobiti popolno narodno in jezikovno ravnopravnost.
Vlada se je pri naredbi za Češko postavila na stališče praktičnih potreb, v tem ko ustava jamči za popolno jednakopravnost in torej za apriorno svobodo, da si narodi vstvarjajo počasno ali pa nagloma praktične potrebe. Madjari so dobili posebno svobodo v obliki duvalizma in so postali s tem sami oblastniki svojim praktičnim potrebam za nacijonalne in druge svrhe. Poljaki imajo v svojih širših množicah zaostavši narod, a oni so dobili davno pred Čehoslovani več jezikovne jednakopravnosti, nego jim je deli tudi najnovejša jezikovna naredba. Italijanske množice po istrskih in drugih mestih in trgih imajo uže davno to in še več, za kar morajo tudi Čehoslovani prinašati velikih žrtev, dasi češki narod ima razvitiše množice, nego vsak drug narod v monarhiji, celo bolj nego Nemci po planinskih deželah in še kakih drugih krajih, in vendar poslednji imajo bez vsakega boja od začetka popolno nacijonalno jezikopravnost. Kako je to, da le Čehoslovani, Malorusi, Hrvati in Slovenci naj svoje moči tratijo v bojih, katerih drugim narodnostim ni potreba? Ali ne narekuje ves ustavni razvoj čehoslovanom, Malorusom, Hrvatom in Slovencem drugačno stališče, nego se kaže v sedanji jezikovni naredbi za Češko?
Nemci sami, ki se sedaj upirajo tej naredbi, zahtevajo, naj bi se narodna jednakopravnost vršila potom zakonov, in sicer po osrednjem parlamentu. To stališče ugaja sedaj Nemcem, ker menijo, da bi slovanske stranke ne dobile povoljne večine za to; no naposled bode treba zasnovati in izvesti tak zakon, za kakoršen so bili nemški liberalci drž. zboru predložili uže več, dasi ne pravilnih načrtov. Zakaj bi se ne bile slovanske stranke skupno potezale za tak zvršilni zakon? No Poljakov bi ne bili dobili zanj; ali jih pa dobe morebiti sedaj, ko se kaže, da hočejo ž njimi skupno postopati frakcije negospodovalnih Slovanov? Ne! In tako se kaže, da do pravih zmag bi prispeli ti Slovani le po pridobljenem močnem moralnem vplivu solidarnega postopanja, bez zveze s Poljaki.
Poseben zvršilni zakon za narodno in jezikovno jednakopravnost je potreben tudi radi rešenja vprašanja o notranjem jeziku. Tu je sedaj, kakor za skupno vojsko, nemški, ne da bi ga določevala ustava ali kak poseben zakon. Nemški jezik ni po nobenem ustavnem zakonu notranji ali zlužbeni jezik; postal je vsled razmer, a ko se je podelila ustava, dolžni so bili zvršiti nacijonalno jednakopravnost in določiti meje notranjemu jeziku. Narodi bi morali sami privoliti ali pa tudi ne privoliti, da postane kak jezik notranji ali državni jezik, in ko bi se odločili za nemški jezik, bi to stvorili le pod posebnimi uslovji, in prvo tako uslovje bi bilo, da bi se čl. XIX. drž. osnovnih zakonov zvršil pravilno in popolnoma, in nemški narod, ako bi se ostali narodi postavili na pravo stališče, bi bil prisiljen privoliti v tako zvršenje, ako bi hotel ohraniti privilegij svojega kot državnega jezika. Teko pa se vedejo sedaj nemške stranke, kakor da bi imel nemški kot državni jezik zakonito veljavo, da si o tej zakonitosti ni nikjer nobenega sledu.
Na pravem stališču bi mogli spraviti na dnevni red tudi vprašanje o armadnem jeziku. Tudi tu niso urejene meje temu jeziku; vsaj narodi kot taki jih niso odločevali, in nemški jezik ima veljavo armadnega jezika bez privoljenja narodov. Tudi to vprašanje, o katerem je prilično govoril zlasti dr. Rieger v drž. zboru, bi mehčalo nemške stranke, da bi z manjšim hrupom
privoljevale v izvršenje popolne narodne jednakoprav-nosti, da bi Slovani ne beračili takó nedostojno za jezikovne mrvice, kakor se to godi doslej.
Notranji in skupni armadni jezik sta velikega pomena; saj uže Bismarck za Alzacijo-Lorensko ni videl boljšega sredstv^ v pogermanizovanje pribojevanih dežel, kakor da je takoj vvedel nemški jezik v osrednje urade in v tamošnjo vojsko. Nemci to točko jako dobro umejo, ko n. pr. Flamee v Belgiji spodbujajo neprenehoma, da bi stremili tudi k vvedenju svojega kot notranjega jezika.
Ali naj avstrijski Slovani ostanejo bez vsake od-škodbe na to stran in celó bez zvršenja nacijonalne jednakopravnosti, v smislu, da bi si po svojih posebnih juristiških organih ščitili narodnost in jezik? Iz tega vidijo Mladočehi, kako krivo je njih sedanje stališče, ki so se za velike žrtve zadovoljili z nedostatno jezikovno naredbo.
Ta naredba utegne postati usodna za avstrijske Slovane, ker jih spravi v boj z gospodovaloimi narodi tudi radi učenja po dveh ali treh jezikov za uradniško sposobljenje. Češki narod šteje vendar 6 milijonov in ima uže razvito književnost; uže praktične potrebe dovajajo tudi tujce k učenju češkega jezika. Kakó pa bi se vedle razposajene stranke gospodovalnih narodov, kedar bi prišlo vprašanje o jezikovnih naredbah za male pomešane dežele sosebno Slovencev? Ali ne go-voré in pišejo vedno zaničljivo o „vindiškem" in celó češkem jeziku ?	'
Jezikovna naredba za Češko je takó osnovana v svojem postulatu za znanje jezikov, da zaziblje avstrijske Slovane tudi v jezikovne in literaturne separatiste, še mnogo bolj, nego so bili in so doslej, in le upori Nemcev bi jih mogli spodbuditi, cla bi se vendar lotili vprašanja tudi o kakem skupnem slov. jeziku za občov rabo in znanstveno književnost. Jezikovna naredba za Češko je po takem tudi s tega stališča opasna nadaljnjemu kulturnemu razvoju avstrijskih Slovanov, in le tista politika more radovati se take naredbe, ki hoče videti male slovanske narode v stalnemu separatizmu tudi v jezikovnem in književnem pogledu. Naj gledajo slovanski politiki, kam jo tirajo. Češkiv separatizem pa utegne največ škodovati, ker imajo Čehnslovani moč v sebi, da bi mogli največ koristiti sebi in drugim Slovanom tostranskim in celokupne monarhije. Jezikovna naredba od 5. aprila pa kaže pot, po kateri bi Mlado-Čehi ne smeli hoditi, kljubu napredku, ki je vključen v naredbi kot taki.
Sa hrvatske univerze.
Dne 22. ožujka o. g. pokazala je akademiSka mladež na zagrebačkome sveučilištu, da u njoj jošte nije zamrla svaka iskra volje za rad, koji bi služio ne samo na čast i diku našoj uzda-nici, nego i na korist naroda. Kome je poznato, kako se je slabo radilo, ili, bolje rekavši, ne radilo, na hrvatskome sveučilištu, kad je poslije kraljeva boravka u Zagrebu bila ukinuta »Zastava«, taj če s radošču pozdraviti zamisao, da se ustroji na hrv. univerzi novo literarno-zabavno društvo, dasepodigne ognjište, oko kojega bi se imala sakupljati mladost naša — nada narodna. Ta je zamisao našla svoj izražaj u skupštini sveučilištnih gradjana, što se gore spomenutoga dana obdržavala pod predsjedanjem pravnika g. Alekse Horvata.
Odmah u početku skupštine izjavi predsjednik, da je na ¿nevnome redu utemeljenje brvatskoga akademičkoga literarno-
zabavnoga društva, te da prema tome ne če dozvoliti ni o čem drugom govoriti nego li o tome predlogu sazivača skupštine, drugim riječima rečeno, gospodin Horvat zabranjuje članovima skupštine stavljati ma kaki protupredlog ili modifikaciju predloga sazivača skupštine. Mi se doista ne bi mogli dosta na-ouditi ovako nedostojnome tumaoenju pravila, da se skupština imade držati predmeta, radi kojega je sazvana, kad nam ne bi bili poznati razlozi, radi kojih se g. Horvat primio ovako nedoi stojnoga, sofističkoga tumačenja pravila.
Več od dulje vremena pokazivala se je na zagrebačkoj univerzi struja sklona jedinstvu Srba i Hrvata. Kao što je »Hrvatska misao« u Pragu počela rieeju rušiti kinezki zid predsuda i nepoznavanja izmedju sinova jednoga naroda, koji na žalost i nesreču našu nosi dva i narodnom sviešču i historijom oprav-dana imena, kao što je »Hrvatska misao« počela, da iz bratskih srdaca oupa krivim odgojem i stanovitim novinama uciepljenu mržnju i fanatizam, tako je na hrvatskoj univerzi četa rodolju-bivih mladiča prigodom utemeljivanja literarnoga društva odlu-oila, da ovo, po prvim našim i stranim historioarima dokazano narodno jedinstvo, i u životu provede. Ujedinjena hrvatska i srpska omladina zaključila je, da ovom prilikom iznese stvarno obrazloženi predlog o ustrojenju hrvatsko-srpskoga literar.-zabav-noga društva.
Taj se predlog nije svidio gosp. Horvatu i večini sakup-Ijenih sveuoilištara — i odatle evo nam tako duhovitoga tumačenja pravila.
Predlog se dakle nije mogao ni staviti — a kamo li obrazložiti!
Bnduči da se tako ujedinjenoj hrvatskoj i srpskoj omla-dini oduzela svaka mogučnost, da u raspravi sudjeluje, izašla je ova iz dvorane, a preostali zakljuoiše, da se utemelji čisto hrvatsko akademioko literarno-zabavno društvo, te izabrase u tu svrhu odbor od 7 lica, da urede pravila.
Veseleči se svakomu i najmanjemu radu naše mladeži, ne možemo ipak da dosta požalimo, sto je i ovaj puta večina sveuči-lištara osujetila svaki pokušaj ujedinjenja sinova jednoga naroda. Ili zar Hrvati i Srbi nisu jedan narod?
Da na ovo pitanje odgovorimo, potrebno je, da poznajemo obilježja narodnosti: jezik, sviest narodnu, običaje, jednom riečju sve one pojave, u kojima se izražuje značaj narodne duše.
Za jezik hrvatski i srpski morati če priznati i najodušev-ljeniji, najseparatističniji Hrvat i najkorenitiji Srbin, kao i naj-pedantniji filolog, da je isti.
Da, jezik je isti, vele protivnici narodnoga jedinstva — ali sviest je različita, a tojse pokazuje u dvovrstnome imenu, u vjeri(!) u mržnji izmedju Srba i Hrvata — pa napokon dieli nas i hi-storija!
Što da odgovorimo na to?
Pitajmo se, što smatramo pod imenom. Jeli ime skup slova, odredjeni broj slovaka, ili je ime kao što i svaka druga riječ kratica, simbol, oznaka nekakega pojma? Absurdno bi bilo odgovoriti jestno na prvo pitanje!
Pa kad je ime samo kraticom nekoga pojma, zar nas onda ta kratica može smetati, da priznademo identitet pojma, označena sa dva imena? Ne može.
Vele nam, da nas i vjera dieli. Ta zar smo još uviek na tako nizkome stepenu kulture, da ne možemo vjeru lučiti od narodnosti? Ili zar nema katolika, koji se nazivlju Srbi, zar nema pravoslavnih, koji se nazivlju Hrvati? Samo fanatizam sa strane srpske, samo razprave političkih novina o vjerskim pitanjima, mogle su nas dovesti do žalostne činjenice, da vjeru smatramo zaprekom narodnoga jedinslva, što više daje smatramo obilježjem narodnosti!
Pa da i je tako, da nas vjera sada i dieli — što np.s je onda dielilo prije raskola? Zar se istina za to smije udarati u obraz, zar se na temelju novijih prilika smije tvrditi, da su te prilike uvijek postojale, t. j. da smo i onda bili pociepani?
Pa kad nam ta pociepanost škodi, kad je protunaravno ovako komadati jedinu narodnost, tad nam je dužnost, sveta i patriotična dužnost, da ovo naše stanje popravimo, poštujuči svetinje svake vjere.
Taj nenaravni vjerski razdor jednim je od onih uzroka mržnje izmedju Srba i Hrvata. Ali glavni razlog leži u nama samima, leži u medjusobnome nepoznavanju, u krivim predsudama. Uklonimo uzroke, nestati če posljedica.
Nek ne smatra Hrvat a priori svakoga Srbina svojim naj-večim neprijateljem, a Srbin neka ne vidi u svakome Hrvatu svoga din-dušmanina. Ne koljimo se medjusobno na temelju fikse ideje, da je jedan drugome neprijatelj. Nastavimo li taj brato-ubilaoki rat, uticat če se i opet Srbin pod zastitu neprijatelja hrvatskih, a Hrvat če opet predbacivati Srbinu, da radi s njegovim neprijateljima i obratno.
I opet eerno se uticati čas Beču, čas Pešti i tražiti u Beču svoja prava i moliti u Pešti, da nas poštede u ime 8d0-godišnjega bratskoga saveza i stajat čemo opet skrštenih ruku jedan na-protiv drugoga srcem punim mržnje.
Da, samo za to bili smo uviek tudji sluge, jer smo uvjek hotjeli, da samo jedan od nas bude gospodarom u našem domu.
Tražimo, da se svaki, koji u Hrvatskoj živi, naziva Hrvatom, kao da se djedovskim predajama nasliedjeno ime može sbacit ko stara haljina, da se nova obuoe. Mi vičemo i vičemo pravom na šovinizam Madjara, na njihovo nasilno madjariziranje Srba, Hrvata, Slovaka i Rumunja, a u vlastitome domu ne do-puštamo bratu svome, koji je s nama iste narodnosti, da se nazivlje imenom od djedova kao svetinju nasliedjenim. Ta zar smo zbilja koncem devetnaestoga vieka na tako niskome stepenu kulture, da ne možemo narodnost odieliti od teritorija, na kojem stanuje, zar smo zbilja toga mišljenja, da zemlja daje ime narodu, a ne narod ime zemlji? Tudji elementi asimiliraju se u zemlji, poprimajuči nošnju, običaje, jezik naroda, u koji su se uselili; al što je Srbin mogao poprimiti od nas Hrvata, kad je sve imao jednako s nama, što je mogao izgubiti, kad se nije ni u čem razlikovao? Pa ipak mi tvrdimo, da su se Srbi, doselivši se u Hrvatsku, asimilirali s Hrvatima, kao da je moguča asimilacija kod elemenata jednakih, kod ljudi iste narodnosti, i udarajuči istim u obraz, negiramo eksistenciju od 500.000 ljudi naše narodnosti tek drugoga djedovskom predajom nasliedjenoga imena! I Francuzi i Niemci nazivali su se i nazivlju se razli-oitim imenima, pa i mi u trojednoj kraljevini imademo ljudi — ta svi niži slojevi nazivlju se imenom zemlje, u kojoj stanuju, seljaci Slavonije Slavoncima, Dalmacije Dalmatincima, al niko od nas ne če za to ustvrditi, da su nam narodnosti različite. Nepo-bitna je činjenica, da se pojam narodnosti istom kulturom pro-širuje, da se narodna sviest istom prosvjetom upotpunjuje, a da je prvobitno i jedno i drugo vezano o teritorij.
Evo nam napokon nepobitnoga dokaza o jednakosti duše narodne u izrazu njezinoga mišljenja i čuvstvovanja — u našoj narodnoj poeziji. Samo po toj jednakosti narodne poezije razumljiva nam je prepirka o književnim predajama narodnoga blaga, prepirka, koja se na žalost i sramotu našu vodi medju separa-tističkim elementima srpskim i hrvatskim.
To su dokazi identiteta narodnosti srpske i hrvatske, a kao protudokaz što nam se navodi? Različitost historije.
Imade ih, koji iz historije izvode, da su Srbi i Hrvati dva naroda, jer imadu dvije povjesti. A što nam dokazuje ta dvo-vrstnost historije? Tek našu pocjepkanost, poteklu iz uticaja Bi-zanta na istočne, a Rima na zapadne krajeve naše zemlje. Na temelju te odieljenosti niekati svaku mogučnost budučega faktičnoga narodnoga jedinstva, znači prošla fakta postavljati granicama bu-dučnosti, znači prečiti svaki narodni razvoj i napredak. Ta napokon sama historija pobija one, koji se na nju pozivajo. Italija, Franceska, Njemaoka, sve je to bilo razciepano u državice, svaka sa svojom historijom, pa ipak su se ujedinile, pa ipak je u tim državicama živio samo jedan narod. Napokon da izvedemo lo-
gički zakljaoak iz tvrdnje, da je historija obilježjem narodnosti. Niemci u Austriji, jer imadu drugu poviest, druge su narodnosti nego li Niemci u Njemačkoj. Koliki absurdum!
Da završimo. Nove istine, ma bile več davno svietu objavljene, teško si probijaju put, teško se sviet odriče svojih bludnja i predsuda, al poviest nam dokazuje, da ih se napokon ipak uviek odriče.
Bit če i ovdje tako. Odavna je sviet priznao, odavna je znanost dokazala, da su Srbi i Hrvati jedan narod, odavna nas več sama nevolja i nužda sili, da tu istinu priznademo — mi se opiremo.
Al napokon doči če ipak dan pobjede, doei če dan, kad če mrene pasli s naših ooiju — i istina če slaviti slavlje. Da taj dan što prije dodje, da što prije zarudi zora novoga, sretnijega života i blagostanja našemu narodu, taj cilj postavila si je ujedinjena hrvatska i srpska mladež u bielome Zagrebu. Na sjeveru i jugu naše monarkije, u Pragu i Zagrebu, pokreče se u isti čas pokret, koji mi najsimpatičnije pozdravljamo, jer u njem vidimo svitanje novih, sretnijih dana. Preporučujuči svoj hrvatskoj i srpskoj omladini najtoplije, da se i ona razasuta po drugim univerzama uhvati u složno kolo s omladinom zagrebačkom i pražkom, kličemo mi: »samo napried«!
Slavjanin,
Nemčija, Italija pa avstrijski Slovani.
Motto: Statt mit den Teutschen sich zu verschmelzen und in bildung und politik mit ihnen vorwärts zu gehen, rechneten diese »Panslavisten« nur noch, dass sie einst auf diesem (Oesterreichs-) boden die herrschenden waren, dass sie jetzt noch die mehrzahl seien, und dass sie darum anspruch haben, die herrschenden wieder zu werden. Dr. Rottek Allg. Weltgeschichte. 1870. VI, S. 144.
Zgodovina poslednjih dveh stoletij razlaga, kako si državniki jemljejo v pomoč nazore kake stranke iz narodov, da dosežejo laže svoj namen, ter s pomočjo teh nazorov zatiravajo vse druge nazore, nahajajoče se med narodi. Tako so je leta 1795. sklepala trozveza med Avstrijo, Prusijo in Rusijo, da omeji nevihto, katera žuga vsej osrednji Evropi iz zadnjega konca zapada, t. j., iz Francije, z glavnim namenom, ohraniti mir. Med tem so narodi uže hrepeneli po svobodi in po pravu, v dosego kojih je prvo uslovje izvršitev nacijonalne ideje. Te ideje so se poprijeli tudi državniki te trozveze, da narode pridobijo na svojo stran v zabrambo vseh drugih idej, ki so žugale od zapada razširiti se med narodi osrednje Evrope.
S tem je bil dan tudi začetek k uničenju razlik med deželami s prebivalci ravno iste narodnosti. Dotika z naprodnimi Francozi, ki so preplavili vso Evropo, je to mnogo pospeševala. Ta narodna ideja, povsod zvana nacijonalna ideja, je bila tudi pomoček, Francoze, na čelu jim Napoleona I., zapoditi črez mejo nazaj. V tem času se je posebno začela med narodi razširjati ideja nemške narodnosti, ki je bila dotlej omejena le na nekatere male kroge. Ravno iz časa bojev s Francozi či-tamo lepe patrijotične poezije na nemškem jeziku. Od tod je tudi izvestni izraz „die Völkerschlacht bei Leipzig".
Narodi so se začeli zavedati, da so tudi činitelji v občem državnem življenju, ter imajo pravo, udeleževal se pri določbi o njih usodi kakor države.
•Jedva pa so državniki srednje Evrope dosegli svoj namen in utvrdili doseže^ s takozvano „sveto alijancijo", SKleneno 1. 1818 z Avstrijo, Prusijo in Eusijo v Achenu, so ne samo pustili na cedilu nacijonalno idejo, ampak tudi gledali, kako bi jo zatrli med narodi. Vsled tega ideja zjedinjenja narodov po njih narodnostnih znakih je žugala popolnoma izginuti.
Tudi „svete alijancije" glavni namen je bil, ohraniti mir. Zvunanji neprijatelj je bil premagan, zmagovalec in zmaganec sta bila utrujena, narodi sami so si želeli miru. Zato je prišlo na vrsto vprašanje, kateri mir naj se ohrani?
To vprašanje je možno le rešiti, ako se v poštev vzame namen tedanjih državnikov, uvesti zopet razmere, katere so bile v dobi pred francosko prekucijo. A tudi oni so brzo uvideli, da to je možno uresničiti le oblikovno, a človeške misli ni več možno navoditi na določeno pot. Pri tem je bil na jedni strani pritisek velik, na drugi so se odobravala, odnosno dopuščala dejanja, katera so šele potuho dajala razširjenju neljubih idej. Tudi so se tedaj nasprotujoče si uredbe vvedle, in ne povsod z istim principom. Zato tudi nacijonalna ideja ni zaspala, tem več vsled neprimernega pritiska je tlela kakor iskrica v žrjavici in pepelu in se razširila med narodi. „Duševni potres gre skozi zgodovino naših dnij", se je izvrstno izrazil škof Izajija Tegner. Posebno Nemci so si želeli nemško zjedinjeno državo v velikosti starega rimsko-nemškega cesarstva; Italija ni bila zjedinjena Italija, oba naroda bi rada prišla v neomejeno posest obal Jadranskega morja. Narodna zavest se je prebudila tudi pri Madjarih, kateri so si želeli svojo konsti-tucijo v srednjeveški obliki, naposled so se jim pridružili tudi Slavjani, pri katerih je imela ta zavest le naci-jonalno-literaturno obliko.
Vzlic vsemu pritisku od zgorej in umetnemu raz-cepljenju na razne si nasprotujoče stranke, kateri razpor se je vzdržal umetno, tihi potres se je vendar neprenehoma razširjal, ne da bi vplivni faktorji hoteli zapaziti, dokler ni buknul nenadoma mogočni sunek 1848. prekucije, katera je žugala, vsem državam osrednje Evrope dati drugo, popolnoma izpremenjeno obliko. Narodi srednje Evrope so se ločili v dve glavni stranki. Nemški, italijanski in madjarski nacijonalci na jedni, Slavijani z ostalimi konservativci in dinastijami, zvestimi prvim narodom, na drugi strani. Slavjani so žrtvovali kri in blagostanje za ohranitev posestva svojih vladajočih dinastij, v nadeji, da zamotane okolnosti in politiški dogodki jim dado vhod v srečnejšo bodočnost.
Nacijonalci prve vrste so se uže takrat šteli za jedine in prave liberalce. Zato jim tudi ni bilo tako težko, pridobiti si mnogo privržencev, sosebno vseueiliščno mladino.
Glej čuda! Na mah (21. marca 1847) stopi poprej neomejeno absolutno vladajoči pruski kralj Friderik Viljem IV. na stran nemških nacijonalcev z razglasom „na nemški narod", v katerem je izjavil, da seje postavil na čelo „prostega prerojenega nemškega naroda". Eavno tako je tudi poprej absolutni kralj Sardinije Karol Albert I. postavil se na čelo nacijonalne stranke za prostost in jednoto Italije, in to šele potem, ko seje papež Pij IX. sam pridružil liberalni nacijonalni stranki. — Iz tega samega se vidi, da ta dva vladarja, katerima so sledili tudi drugi mali, sta se postavila na stran nacijonalcev, ne le da bi si rešila svoje korone, temveč tudi, da bi s pomočjo nacijonalne ideje mogla laže vladati ter doseči svoje glavne sebične namene. Uže dogodki, med katerimi so se absolutni vladarji prelevili v liberalne nacijonalce, silijo trezno mislečega do tega zaključka.
Tema dvema dinastijama sta prišla pozneje na pomoč dva moža, Cavour in Bismarck, katera sta bila v svojih dejanjih vse drugo, nego pa liberalca v pravem krščanskem smislu.
In glej, zgodovina pravi, da ravuo nacijonalna ideja je pomogla tema dvema dinastijama do tega, da ste prišli na čelo zjedinjene Nemčije in Italije.
V tem ko ste se pruska in sardinska dinastija dr» žali vedno le istega pomočka, principa nacijonalne ideje, so se v Avstriji nameni, pomočki in osebe od 1848. leta vedno preminjali. Država je bila mnogokrat preu-strojena, pri čemur so kak krat poštevali tudi posebno razmere raznih dežel in koronovin, kakor tudi, a le redkokrat, zahteve Slovanov,1) kar pa ni ugajalo gospo-dujočim narodom, posebno nemškim nacijonalcem ne, češ, da avstrijska dinastija seje odtujila od poddstave, na kateri stoji in se razvija uže več stoletij, t. j., od nemškega značaja in od nemške kulture ter da je popustila od namena, v korist nemštvu kopati gomile še živečim Slovanom.
Prusija je zajedno vedno na to gledala, da bi Avstrijo spravila popolnoma v svojo kolo. K temu jo je vzbujala sosebno zmaga Francozov nad Avstrijo 1. 1859., vsled česar je zadnja izgubila mnogo vpliva, simpatij in moči na Nemškem. Premaga v Italiji je bila tudi premaga nasproti Nemčiji. Minister Schmerliug je skrbel ta izgubljeni vpliv na Nemškem zopet pridobiti, vsled katerega namena se jo Avstrija pokazala resnično vneta za nemštvo. A prebrisani Bismarck jo je preslepil in
4) To mi je povedal g. J. Pittamitz, c. kr. sovetovalec vi-šega deželnega sodišča v pokoju. To je gotovo, da Koseski je bil mož velikega vpliva v Trstu, a mogotcem ni ugajal, ker je bil «preodkrit mož. Leta 1848. do 1848., ko se je mnogo govorilo o Krankobrodskem parlamentu, se je izrazil: »rajši 10 let pod rusko knuto, nego jedno uro pod prusko pikelhaubo«. Za burokrate tedanjega časa je veljala taka izjava za nekaj nezaslišanega.
Avstrijo v vojno 1864. 1. proti Dancem zvabil *) in brzo potem jo prisilil k vojni 1866. 1.
1) Bismarck je dal Avstriji umeti, da na Nemškem vre. V resnici pa je bilo le velike nevolje proti Bismarcku. Avstrija pa je hotela pridobiti si prednost, da ne bukne vstanek, za to se je pridružila Prusiji v vojni proti Dancem, ne da bi poprašala nemško zvezo; pomagala je nazaj potisnuti na Holšteinskem zbrane Sa-ksonce in Hanoverance, ter je bila med vojno samo potem na stran potisnena od Prusov, da bi vsled tega poslednji imeli več pravice pri sklepanju miru. Uže ta fakta kažejo, da Schmerling je bil slab državnik in diplomat.
(Konec pride.)
Tamjan.
Za teških dana,
Kad nigdje nišam pokoj našao; Kad zmijska sumnja otrov žestok Lagano kap po kap u grudi kapnula; Kad užasni demoni Suhonjavi i blieda lica, U oku kriesom, plamnim dahom Na svakome su koraku To moje lomno tielo potresali: — — Odtad je duša hrlila U one čiste eterske višine, Ko tiha glazba eolove harfe, Za tibe noči,
Kad lavež pasa sablasno se krili. . . I ko da tada otresla se svieta,
I njegovih teških vjekovitih spona,--
U radosti je svježoj letjela, Zaboravila jadnu zemlju
I--ljude!
Al niesu ljudi nju! . . .
Cim više ona hrli zračnim sferam',
I ustitrava snažnim krilima
Lagašni eter, —
Tim oni niže vuku njeno ime
U svjelsko blato zavisti i laži;
Tim bjesnije je žele mučiti,
Klevetajuči grlom hrapavim
Njen zvonki glas i čisti rad . . .
Al zalud njima očajana muka;
Uzalud grudi nadimlje im mržnja,
Ko orkan silni velji ocean ; — —
Ti biesni vali ne sežu
Do onih čistih kristalnih višina,
U kojim' tek se razdaju
Vjekoviti akordi sreče . . .
I sustaše demoni ...
Oborili su glave . , .
Zar spoznaše svoj niski rad?! — —
Ne! — oni m i s 1 e!. ..
U oku vatra osvete im iskri;
Svjetluca tajno slijed misli,
Koj juri, juri sve dalje i dalje
Do — njinog »idejala«!. . .
Več biesna radost rasteže i m lice
U zlorad smiešak, —
A onda jekne strastven klik, —
I oni hrlo skočiše,
Da svojim radom
Svom »idejalu« se dovinu . .. Nervoznom kretnjom snažne mišice, I brzim pletom prsta košeatih, Za časak tili sazdaše žrtvenik, Bajovit, krasan, čaroban, Ko da če na njem tekar teči Nevina krvca Abelove žrtve . . . A miso sve se više uspinje U one čiste eterske višine, Sva razdragana, zanosna i sretna, Ko mlada djeva kada prve noči Na usne dragom vreli cjelov tišti. . . I baš kad htjede
Da posljednjim se snažnim zamahom
Dovine mete, sjajne zviezde,
Što kano oko Svemira se blista, — —
Tad uzvija se k njojzi
Tajnovit neki mrmor . . .
Demoni holi pokorničkom haljom
I svetim mirom na licu
Poredali se oko žrtvenika,
Poklikujuči glasom zanosnim
Od srca hvale nebeštanskoj duši;
A njine miške polaganom kretnjom
Na živi ugljen siplju sveti tamjan . . .
Do čistih visa uzvija se dim
Od miomirisnoga tamjana,
Ko plašt golemi sablasnoga duha,
Koj pruža u vis tanke bliede ruke, —
I stiže hrlu dušu . ..
A kroz dim mamno ore joj se hvale,
Ko lažna pjesma zamamne Sirene .. .
I duša stade ...
Ko omamljena, spojena,
Od tamjana i hvala . . .
I u tom času potamnio dim
Oarobit sjaj visoke zviezde, — —
A tihi glasak egoizma
Šapuče duši,
Da tek na zemlji tamjan dozrieva . . . I časak kao da koleba, Koleba, drhčuč krilima, — — A onda opojena,
Strjelovito se spusti k zemlji .. . Strahovito zakliknuše demoni Neobuzdano, slavodobitno, Kad duša strtih krila Na žrtvenik je pala . . . Razderaše si pokorničke halje, Sa lica sveti izbrisaše mir, — Pa upališe na lomači Neoskvrnjenu nekad snažnu dušu .. . Zaokružiše kolo pakleno, Opielo kriešteč glasom hrapavim. . . A čiste duše nestade Proždrljivom u svjetskom plamenu, Ko kaplja bistre rosice U neizmjernom stepnom požaru .. . .. Kad strto tielo došlo kasnije Do crnog kupa ogorina, — Sa oka tek je suza kanula Na tinjajuči ugalj, A taj je cvrčeč pričo tužnu priču O duši, zviezdi, tamjanu . . . Zagreb, 1897.	Vladimir J. Teharski.
„Rodoljubi".
Gle, novaca dosta — želite 1' što jos? I boce su pune — sve žarka je kap, Razigrat če duša — uplamtjet če krv 1 poteč če za dom — zor-govora slap.
I žaliti čemo — što narod je rob, I lievati vino — ta zašto baš krv I kleti tirane — i klicat: »u boj«, Za neslogu poznat', da j' otrovni crv.
I priznati brata — pri vinu ce brat I oašu ee punu još za njega pit', Pa tada na koncu — još snivati san, Da moro je bojak — za narod svoj bit' . .
A sutra ? . . . O bože — ta tko bi se viek Žrtvovo za narod — uz naporan rad . .? Prospavat se valja — ta velik bje trud Odmorit se mora — junačina mlad . . .!
Srečko Zindl.
Nekaj maloruskih običajev.
(Spisal Šalamun.)
Vsakemu zavednemu Slovanu je dovolj znano, da na severno-vzhodni strani Avstrije prebiva krepek in čil narod, s svojo lastno hierarhijo in obredom slovanskim, kateri je tako rekoč most med nekdanjo poljsko in sedanjo rusko državo. Ta narod navadno imenujejo „Malo-ruse" ali manj pravilno „Rusine". Svoje dni je ta narod spadal deloma pod poljsko žezlo deloma pod rusko. Po delitvi Poljske je tudi jeden del tega naroda pripal k Avstriji. Namen teh vrstic je, omeniti nekatere običaje galiških Malorusov.
Obče moramo tvrditi, da je Malorus jako veren in pobožen. Vse začne z Bogom in tudi z Bogom konča. Obiskuje prav rad tudi še tako daljnja božja pota. Cerkvi rad daruje, njegovo stanovanje, polje, živina, jed in pijača mora biti blagoslovljena. Izba je napolnjena s svetimi podobami; posebno ljubezen pa izkazuje sv. Miklavžu, Materi božji, naslikani po sv. Lukežu in križa-nemu Jezusu. V vseh običajih in navadah ima prednost vera.
Oblači se navadno v platno in v volno ali pa v kožuh, narejeno vse po starodavnem narodnem kroju. Njegova jed je zelo preprosta, zraven soli ne potrebuje ničesar drugega; vse jemlje iz domačih pridelkov. Njegov živež je navadno neslan, kajti obredni posti trajajo skoro dve tretjini leta, in Malorus ga strogo drži. Ob času velikih praznikov in pri pojedinah ne smejo se pogrešati svinjina in pirohi; kuretina na mleku kuhana je njemu tečna jed.
Njegov dom je navadno bez dimnika, ter je polen dima; imajo torej tako imenovane dimnice, kakor se pri nas na Slovenskem nahajajo tu pa tam. Stene prebivališča so večinoma iz protja narejene in z ilovico zamazane, ter je pokrito s slamo ali pa s trstjem. Njegova
delavna živina je majhna in neznatna, toda stanovitna z malo klajo zadovoljna. Njegovo celo bogastvo v ravnini je njiva in njeni pridelki, v hribih pa govedina in ovce.
Malorus je šibke postave, ima lepo in pravilno obličje, ter je zares jeklenega zdravja. Zelo utrjen je v težavah, spremenjavi vremenski in pri delu, ter je marljiv in delaven. V dolgih zimskih večerih se zbira mladina in večkrat tudi mlade omožene žene v katerikoli hiši v vasi, seboj neso kolovrat. Tukaj se prede in poje. Teh shodov se več nahaja v jedni vasi in „večer-nici", ter si pripovedujejo starodavne pravljice in pripovedke in se pojejo „dumi" in „dunky", ter se razhajajo po polnoči.
Sv. Andraša zvečer se zberejo deklice same, in noben mož ne sme biti prisoten, ter se lotijo vedeževanja. Postavijo se navadno po vrsti iz moke pečeni svalki (cmoki), katerih vsaki pomenja jedno dekle od pričujočih, in k zadnjemu pokličejo psa. Taista, katere svalek pes poje najprvo, se letos omoži. Potem gredo na prosto in štejejo klince v plotu. Ako je število so-devno (ravno), dobi samca, ako pa je liho (neravno), vdovca. Tudi cdrežejo črešnjeve veje ter jih hranijo de Božiča v vedno menjajoči se vodi; ee katera začne med tem zeleneti in cvesti, gotovo ne izostane poroka.
O Božiču gredo mladeniči trumoma od hiše do hiše pojoči božične pesni, koleda*) imenovane, ter dobivajo kruh in žganje in voščijo vzajemno vesele praznike. Na dan Sv. treh kraljev (Bogojavlenia) vrši se na ribnikih in potokih obredno blagoslovljenje vode, in vsakdor mora od te vode piti; zvečer pa gredo deklice, kakor o Božiču mladeniči, od hiše do hiše, pojoče pesni, „ščedry" imenovane.
Velik praznik za maloruskega kmeta je konec žetve „obžynki", kateri praznuje vsak le nekoliko imo-vit posestnik. Uže na polju se zapojejo dotične pesni; pri solnčnem zatonu spletejo starejše žene velik venec iz klasja in s tem ovenčajo mlado ženjico. Med godbo in petjem ga nesejo domu; gospodar pričakuje vračajoče se na pragu z jedjo in pijačo, sprejevši venec med čestitanjem ženjic; in na to se začne prava zabava s plesom. Čudno je, kako se ti trudni ljudje sučejo pri goslih in basu (bunki).
Pri krstu, kateri se običajno vrši v dan rojstva, je večkrat več kot dvajset botrov, „kumy". In to ni malovažna stvar, kajti kumstvo pri njih več velja nego pa kanonieno svaštvo. Kum se združi tako rekoč z družino ter dobi pravico udeleževati se ob določenih praznikih. Po krstu se zaone doma pojedina; „diak" predseduje; položi kos kruha na krožnik, govori zbranim nekaj časa v smislu,
*) Staroslavensko koleda, si. koleda, koledovati; koledpvati je pri vseh Slovanih razširjeno.
da je novorojeni prišel nag na svet, naj bi bili tako dobri za njega nekaj zložiti, on kot govornik od svoje strani mu podeli kruh, katerega naj bi mu ne nedosta-jalo nikdar. Na to vržejo vsi par novčičev na krožnik.
(Konec pride.)
„Kiošterski študentje".
(Iz zapuščine J. Vencajzove.
Naše velike šole so duhovskega in posebe še samostanskega izvora. Ob sebi razumno je torej, da so vsekdar sosebno samostani radi podpirali ta ueilišča, bodi si z darovi, bodi si s pošiljanjem svojih dijakov na take »vire umnostij'.
Tudi naši slovenski samostani niso zaostajali, in stare pripovedke med narodom so nam priče njihovega stremljenja.1) Spočetka so pošiljali svoje mlajše brate pač na »studium generale« v Čedad in na bližnja laška vseučilišča. Odkar pa se je manjšala oblast Oglejskih patrijarhov, in je sorazmerno rastla oblast domače gosposke, sosebno pa še, kar so se ustanovile habsburške vladikovine tudi takraj Drave, spoznali so takoj svoj blagor in se obrnnli proti Dunaju in Gradcu, — kjer so se bili v tem Slovenci uže s cela naselili na vseučiliščih.
Slavni samostan Stiški 2) nain nekoliko razjasni bistvo teh klošterskih študentov, kajti po bogatstvu in prostra-nosti prvi na Kranjskem, ni zaostajal za svojimi tovariši nikdar in nikjer.
Početek XVI. stoletja nam daje o naših samostanskih dijakih prvi podatek. Dne 20. nov. 1. 1500 piše namreč Runski opat Volbenk Stiškemu opatu Ivanu med drugimi naročili tudi nekaj vrstic o »Stiškem študentu«:3)
»Za dijaka na Dunaju naj kmalu denarja pošlje, da se mu poplačajo stari dolgovi, in ker mu Cellerarius4) (v Dunajskem kolegiju) noče ničesar vee posoditi, je on (opat Volbenk) uže govoril s Svetokriškim opatom, ki je tedaj veljal kot zastopnik generalnega kapitula«. Tekom istega leta še pa je objavil Stiškemu opatu, »da je Sveto-kriški opat dovolil redovim dijakom (na Dunajskem vseučilišču), da se vrnejo v svoje samostane, zato pride tudi Stiški Gregor domov; opat naj mu (Volbenku) zanj poplačane dolgove vrne v vsoti 20 gld. renske vr.«
Stiški Gregor, ki izvestno ni bi le jedno leto na Dunaju, se je na to pač po novem letu 1501. vrnul v svojo domovino, in za njim nekaj časa ni bilo več Stičana na Dunajskem vseučilišču. To nam najbolje spri-čuje list Runskega opata Ivana, ki je 1. 1515. zašel svoj prestol in bil kmalu za tem imenovan vizitatorjem po Ogerskem, Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Tu naroča novi prelat opatom, »da svoje religijoze pošljejo »»litteris imbuendos«« na Dunaj«.5) Leto pozneje pa ponavlja ta svoj opomin s pismom od dne 8. sept. 1516.
Stiški samostan je seveda te opomine takoj uvažil, kar nam kaže pismo brata Ivana opatu Stiškemu od 20. jan. 1. 1516. iz Dunajskega cistercijanskega kolegija.
') Na platnicah I. zvezka »Ljublj. Zvona« 1. 1895. navaja narodna pripovedka »o starem ključu« na dveh mestih o menihih: »Ko je prišel (deček) nazaj v šolo, v klošter, pove svojemu menihu itd.«, pa »šel je nazaj v šolo in je menihom povedal«. —
s) Fr. pl. Radics, Die Gegenäbte von Sittich, Wien, 1876.
V -1- 148, Mechitar. tiskarna.
») Pag. 44 ibid.
*) Pag. 44 ibid.
6) Pag. 45 ibid.
On piše, »da je prav priden, pa denarja potrebuje, pošlje naj mu 40 gld. rajuišev; 8 gld. je moral v »burzo» dati, za 4 gld. pa se je zadolžil, tudi so uže njegova »cu-cula« in »scapulare« stara in poškodovana, zato naj mu pošlje novih -. O stanu kolegija govori pohvalno, ter omenja, da imajo cistercijani z Bavarskega, Avstrijskega in Štajerskega tam svoje dijake, in da dva izvrstna profesorja vseučilišča stanujeta pri njih, od katerih imajo kar največi dobiček v znanstvu-.
A to stanje kolegija se je kaj hitro spremenilo, kajti uže 1. 1518. nam kaže pismo opata Urbana Stiškega 6) vi-zitatorju, kjer piše, »da je Dunajski kolegij cistereijanov in študij na Dunajskem »»gimnaziju«« zelo ponehal, in da so le trije cistercijani po jeden iz Rune, Cvetla in Stičine zunaj in se na ta način ne pospešujejo interesi celokup-nosti. Vizitator naj bi Stiškemu dijaku dovolil, da se vrne domov, da se zanj denar ne trosi zastonj«.
Ni-li to stara tožba vseh studentskih roditeljev? Nisti-li tudi prejšnji pismi, sosebno prvo, tako značilni za dijaško življenje z vsemi ljubimi in neljubimi pritiklinami, kakoršno nahajamo še danes in ne samo v pravljici o slovečem »Pumpu Perugijškem« ?
No, odtlej molči samostanska povestnica o Dunajskih dijakih, pač pa nahajamo v njej še vest o podporah istega samostana. Kakor je Stiški samostan v obče v teh stoletjih mnogo daroval za »državne namene«, tako je tudi podpiral Dunajsko Aimo Mater, kjer ga nahajamo naštetega med dobrotniki vseučilišča. Zapisek uprav iz 1. 1566. nam kaže, da je Stiški opat dajal na leto po 12 funtov za obranjenje te velike šole, v tem ko je Kostanjeviški dajal le 5 funtov.7)
Ta dajatev je menda pričela uže leta 1505., ko so jeli za Dunajsko vseučilišče nabirati doneskov v Notranji Avstriji.
Kar so pa jezuviti z nadvojvodo Karolom po prizadevanju Ljubljanskegu škofa Urbana Tekstorja svoj kolegij v Gradci razširili 1. 1586. v vseučilišče, — prestale so podpore notranjeavstrijskih prelatov, in med njimi tudi one Stičanov. Pozornost se je bila odslej obrnula v Gradec, kjer so njegovi dijaki mogli prebivati v profesni hiši bratskih Runskih cistereijanov. Poslej pa, ko so Stieani od 1. 1670. nadalje smeli osnovati svoj lastni novicijat, itak niso pošiljali več dijakov na vseučilišča.
Čas hiti . . . tempora mutantur . . . mini, in »ni ga nikdar več nazaj«.
Tudi danes jo krenejo naši dijaki, kot njihovi predniki, bodi si preko Gradca, bodi si preko Celovca na Dunaj. A nepoznana preminja se krajina pred njihovimi očmi, spominov na svoja potovanja ne goje: »vsaj se itak ni nič posebnega zgodilo«, niti v Gradcu ne ostajajo, to se pripeti med vsemi študijami po največ jednič, da tudi to mesto spoznamo«.
Dolgočasja zdehaje zlezejo na voz, še dolgoeasnejši raz voz, še niso potujoč v »kolegiju« vrgli kak »durak« ali še lepšo »perferenco«, — in si žele, da bi skoro elektrika gonila vlak ali še bolje, da bi se sedlo v »balon« in se v par trenutkih zasuknulo tje doli črez Severnik — ki tudi ni več »pie^e de resistence« — v ljubo domovino. Oh, tudi sedanja vožnja je svetu uže predolga! . . .
0) Pag, 48 ibid. ') Pag. 62 ibid.
RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Slovanska krščanska narodna zveza. Due
2. aprila je „Slovenec" prijavil brzojavno poročilo, da se je v 1. dan apr. zasnovala zveza pod tem naslovom ter pravi: Sedaj je v tej zvezi: 16 Slovencev, 11 Hrvatov, 6 Rusinov iz Galicije, 1 iz Bukovine in Čeh Stojan iz Morave. Danes je bilo izvoljeno začasno predsedstvo. Izvoljeni so trije predsedniki: dr. Bulat, Bar-winski, dr. Šušteršič, ki se bodo po dogovoru vsak mesec menjavali v predsedništvu. V parlamentarno komisijo so bili izvoljeni dr. Laginja, dr. Ferjančič, dr. Gregorec in Biankini. Program zvezi slove: V tej zvezi zedinjeni poslanci tvorijo pod imenom „Slovanska krščanska narodna zveza" zbornično skupino in se zavežejo, da se bodo držali sledečega programa:
„Slovanska krščanska narodna zveza" se bo potegovala za to, da se izobrazi javno življenje v verskem, kulturnem, socijalnem in gospodarskem oziru na pozitivno krščanskem temelju; da se bo z vso odločnostjo bojevala za brezpogojno ravnopravnost vseh narodov, vzlasti za narodne koristi in pravice vseh slovanskih narodov na temelju narodnega prava in krščanske pravičnosti, kakor tudi za popolno svobodo cerkve.
Poglavitna naloga zvezi bo, potezati se v smislu krščansko-socijalne reforme za kulturno in materijalno zboljšanje ljudstva, pred vsem eminentno delavskih stanov: kmetskega, obrtnega in delavskega na podlagi zadružne organizacije in avtonomije stanov. Zveza uva-žuje državno-pravne programe onih svojih članov, ki sedanje uravnave države z ozirom na svoj zgodovinski razvoj ne smatrajo definitivne, ter jemlje na znanje do-tična zbornici dne 30. marca 1897. oddana državno-pravna zavarovanja glede češkega in hrvatskega prava.
Zveza hoče gojiti prijateljsko sodelovanje s katoliško ljudsko stranko in slovanskima kluboma Čehov in Poljakov; nasprotovati liberalnim in nacijonalnim Nemcem glede predsedstva in večine.
V „Zvezi" so: a) Slovenci: vitez Berks, gr. Alfr. Ooronini, Lambert Einspieler, dr. Ferjančič, dr. Gregorec, dr. Gregorčič, dr. Krek, Kušar, Pfeifer, Pogačnik, Povše, Robič, Suklje, dr. Šušteršič, Žičkar, dr. Žitnik, b) Hrvati: Biankini, Borčič, dr. Bulat, dr. Klaic, dr. dr. Laginja, Perič, Špinčič, Šupuk, dr. Trumbič, vitez Vukovič, Zore. c) Malorusi: Barvvinski, dr. Grobelski, Karatnicki, Mandiczewski, Ochrymowicz, Wachnianin, Winnicki. č) Čehi: dr. A. Stojan, župnik na Mo-ravskem.
Dva dalmatinska Srba: dr. Baljak in dr. Kvekio nista hotela pristopiti tej zvezi, izjavivša, kakor pravi „Narodni List", „da se boje katoličke propagande", da je njihovo srbstvo usko skopčano sa pravoslavnim vjerom, proti kojoj se osobito u Bosni, po nadbiskupu Stadleru tjera katolička propaganda, te da ono, što če članovi kluba smatrati krščanskim, ne če moč takovim smatrati
„Srbi". Poročali so na to, da sta se pridružila Mlado-oehom kot hospitanta.
Dr. Ferjančič poroča v „Slov. Narodu" (7. apr.), kake težave so bile, predno je prišlo do te zveze, in najbolj radi tega, „ker je bilo videti, da so naši klerikalni kolegi prišli na Dunaj z imperativom svojega vodstva, da ne stopijo z nami v tesnejo zvezo, ampak da za se osnujejo „poseben klub". Najbolj „izven kranjski" poslanci so dovedli do poslednjega pogajanja. „Pomisli naj se, pravi dr. Ferjančič, da se nam je stavila tudi zahteva, sprejeti naslednji programetični stavek: „Klub stoji na stališču razodete krščanske resnice in zahteva popolno prostost cerkve, obstoječe na podlagi božjega prava, kakor samostojen organizem, razvoj vsega javnega prava na pozitivno krščanski podlagi in v ta namen pred vsem preosnovo vsega nauka in iz-goje na verski podlagi". Po odjenjanju od te in one strani zjedinili so se za navedeni program, s katerim so se sprijaznile naštete slovanske frakcije. Dalje piše dr. Ferj., da v novi zvezi so vsi slovenski in hrv. poslanci ter maloruski, — torej trije slovanski narodi, broječi 5 milijonov prebivalstva". Dr. F. se nadeja, da klub bode imel privlačno silo za vsakega Slovana, ki De pristopi poljsk. ali češkemu klubu, in da je ta klub več, nego pa Jugoslovanski klub, „in ker se nam je videlo to združenje boljše, kakor samo v jugosl. klubu, segli smo po njem". Pristavlja tudi, „da klubu ni delal nihče večih ovir, kakor dr. Šušteršič. „ Zato pa naposled priporoča „narodni stranki" na Kranjskem, naj se „or-ganizuje, ukrepi in razširi, sicer pridejo črez 6 let s Kranjskega poslanci v drž. zbor, kateri bodo bez vsakega obotavljanja podpirali to, kar bodo klerikalni voditelji zahtevali!"
Glede Malorusov treba je nasproti dr. Ferjančiču pripomniti, da so pristopili tu mišljeni zvezi le tisti poslanci, ki so bliži poljskemu „Kolu", nego pa pravim slovanskim stranka». Formalno seveda bodo mogli tvrditi, da poleg Slovencev in Hrvatov je zastopan tudi maloruski narod v tej zvezi, in ker velja ob sklepanjih formalno štetje glasov, je dobila nova zveza dejansko podporo tudi po maloruskih oportunistih. Na zvunaj nosi ta zveza pridevek „krščanske" zveze, a kranjski latinizatorji so le vsled moralne sile privolili v to širše označenje, najrajši pa bi bili videli prilog „katoliške" zveze, in 2 dalm. Srba sta najbrže radi tega izognila se taki zvezi.
Slovanski listi so v obče radostno zabeležili dejstvo nove zveze, čakajo pa na to, kako bode zvrševala svoj ne preveč določeni in konkretni program. O tem programu bi se dalo mnogo govoriti, sosebno tudi o tem, da se jemljejo državno-pravne deklaracije češke in hrvatske le „na znanje", kakor da bi n. pr. Slovenci ne imeli nikakega prava do hrv. drž. prava, in še naj-čudnejše je to, da maloruski oportunisti kar dosledno prezirajo zgodovinsko drž. pravo maloruskega naroda.
S stališča zavladaršega oportunizma in drobtini-čarstva celo med slovanskimi strankami in celo Mlado-čehi utegne nova zvoza vsekakor mnogokaj doseči; tudi bode koristila negativno s tem, da bode pomagala zavračati po imenu in po duhu neslovanske stranke. Moralno se ve da bi največ vplivala s stališča opozicije. Večina členov te skupine pa je a priori oportunistiškn, in ker se hočejo družiti tudi Mladočehi s Poljaki, je pokopan od začetka zaresen moralen vpliv slovanskih strank, katere bi ga bile mogle razvijati v smislu složne energične opozicije.
Goriško. „Soča" naznanja, da si v Gorici Slovenci zasnujejo „Obrtno in trgovsko društvo" v bran proti Lahom in v pospeševanje svoje obrti iu trgovine. Pravila izdeluje 18 rodoljubov.
Istra. V Kopru je učiteljišče tudi za Slovence in Hrvate. V tem iredentovskem gnezdu so 6. aprila 4 slovanske dijake malo ne ubili ter začeli po najetih fa-kinih tudi drugače razsajati, dijaki so morali po noči po suhem pobegnuti domu, ker na ladijah, kakor so žugali Lahi, bili bi v nevarnosti, da jih vržejo v morje. Tudi slovenski profesorji niso v Kopru več varni. V obče pa je italijanska druhal prav zdivjana, ker je nahujskana od iredentskih kolovodij. Drž. poslanci so radi tega uže stvorili svojo dolžnost.
b) ostali slovanski svet.
Cesar Fran Josip odpotuje 25. aprila v Petro-grad, kamor dojde 27. apr., in kjer ostane pri carju Nikolaju II. 3 dni. Spremljalo ga bode 26 oseb, med njimi nadvojvoda Oton in grof Agenor Goluchowski, minister zvunanjih del.
Dne 21. apr. dojde cesar Viljem II. na Dunaj, kjer ostane pri cesarju Franu Josipu do 22. apr. zvečer. Ta dohod je izvestno politiškega pomena, ker se zvrši par dnij pred odpotovanjem našega cesarja v Rusijo. Da pa je tudi potovanje našega cesarja politiškega značaja, kaže najbolj spremstvo našega zvunanjega ministra.
Dunaj. Dr. Lueger je uže potrjen županom od cesarja; ob instalaciji 20. apr. mu hočejo razna, sosebno požarna društva prirediti velike ovacije.
Državni zbor ima počitnice do 28. aprila. Jako čudno je pričelo delovanje nove zbornice poslancev. Ta ni imela še pravih predsednikov, in uže je bilo dalo skupno miuisterstvo ostavko. Badeni je hotel po svoje utvrditi si večino, v kateri bi bili tudi ustavoverni veleposestniki in še kakov drug bolj „zmeren" nemški liberalec. Nemško veleposestvo pa se je bilo skujalo radi jezikovne naredbe za Češko, in to je dalo povod ostavki. Tvrdijo, da je velikonemški in madjarski vpliv silil Ba-denija k taki sestavi večine. No cesar ostavke ni sprejel ter je izrazil v novo popolno zaupanje ministerstvu, naloživši mu, da naj si pomaga, kakor more, pri vprašanjih o skupnih drž. interesih. Med tem se je bila zasnovala uže „Slovanska k. n. zveza", in poljski plemski klub se je podvizal po svojem vkusu sestaviti večino, v kateri naj bi bili: Slovanska zveza, poljsko „Kolo", Mladočehi, češki fevdalci, katoliško-nemška ljudska stranka, Falkenhaynova skupina (6), Romunci (6), 2 ne-zavisna čeha, 2 Srba, skupej nekaj črez 220 členov. O pomenu take večine je govor na drugem mestu. Zbornica poslancev si je izbrala predsedništvo uže s pomočjo te večine. Predsednik je dr. Kathrein, I. pod-
predsednik David vit. Abrahamovicz, II. podpredsednik dr. Kramar.
Razpravljanje zbornice je trajalo le malo dnij. Največ časa so porabili z nujnimi predlogi o galiških volitvah državnozborskih in potem o jezikovni naredbi za Češko. Nujuost se je odklonila, a slišale so se rezke besede na obe strani. Gr. Badeni je na dolgo pojasnjeval razmere v Galiciji. Iz njegovega govora se je razvidelo, da Poljaki identiiikujejo svoje interese z drž. politiko in si torej prisvajajo tisto lastnost, kakor doslej nemško-liberalna kot „državo ohranjujoča" stranka. Seveda se potem s takega stališča obsojujejo vsa drugačna stremljenja. No poljsko „Kolo" je dobilo poleg sebe izmed Poljakov samih še druge vrste parlamentarcev. — Kar se dostaje jezikovne naredbe, je povdarjal gr. Badeni njeno potrebo radi pravičnosti, in ker bi sedaj nemške stranke ne privolile na kak zakon v smislu naredbe. Nemški liberalci in uacijoualci pa so se hudo-vali, češ, da je naredba krivična in poniževalna za nemško narodnost. Značilno je, da so povdatjali, da jezikovna ravnopravnost se mora vršiti potom zakonov, in sicer sklenenili v drž. zboru. Čl. XIX da ima pomen le za skupne mase jedne iu iste narodnosti, ne pa za razkropljene pojedince. To vse je treba zapomniti.
Poslanci so predložili mnogo načrtov in stavili mnogo interpelacij. Med temi je tudi nujni predlog Slovencev iu Hrvatov radi nenormalnih razmer na Primorskem. in sosebno tudi radi zatvorjenih Hrvatov in Slovencev v Istri, Trstu in Gorici. O nujnosti se bode razpravljalo še le po počitnicah zbornice.
Izbrala se je kvotna deputacija, in večina je skle-nula, da se napravi adresa. Schönererjauci so sestavili in priobčili po svoje načrt adrese.
Mnogo poslancev ni potrjenih, ker so se poslali protesti proti njih izvolitvi. V Istri nista potrjena dr. Laginja in dr. Bartoli, iz Trsta Hortis in Mauroner, iz Gorice dr. Verzegnassi.
Pogodba z Ogersko. Zopet so se pa na Dunaju posovetovali radi predlog o pogodbi. Tvrdijo, da se je kvota določila Madjarom zao4'4! Radovedni smo, kako jo zasučejo Mladočehi, izmed katerih so veščake odbrali^ v kvotno deputacijo.
Češko. „Ustfedni Matice skolskn" je imela 28. marca v Pragi obči zbor, katerega se je udeležilo mnogo odličnih rodoljubov in rodoljubk ter zastopnikov pod-družnic s Češkega in Moravskega. Zaslužni predsednik, prof. dr. Jaromir Celakovsky je v ogovoru naznanil, da društveno imetje je neugodneje za 1. 1896.; nedostatka je 32.000 gld., proračun za 1. 1897 pa znaša 297.444 gld., več 50.000 gld. nego leta 1896. Vendar je mogla Matica vzdrževati 100 zavodov z 200 razredi, v katerih se je poučevalo črez 10.000 učencev in otrok, ter pomnožiti število šol. Roditelji iz Češke, Morave iu Sile-zije v pomešanih občinah silijo na pomnoženje šol. Odbor se nadeja i nadaljnjih žrtev vseh slojev naroda. Težko je šolam društvenim priboriti pravo javnosti, in kjer se zgodi, prireja država le po 1 razred. Temu, da za 300 do 400 otrok ni možno doseči javne šole, morata biti kriva zakon ali pa uprava. Za snovanje manjšinskih šol je jedina opora čl. XIX. drž. osnovnih zakonov. Ako se rabijo drugi zakoni proti osnovanju takih šol, ne odgovarja to duhu osnovnega zakona; zato je opravičeno stremiti k reformi šolskih zakonov. Gimnazijo v Opavi vzdržuje Mat. uže 17 let, a to je treba i nadalje vzdrževati kot glavni steber češke posesti v Sileški. Dolžnost države je, da vzdržuje šolstvo, in da odstrani vzroke, ki vzbujajo nevoljo češkega naroda. Čehi ostanejo na tem
stališču, le žal, da pojema narodno stremljenje, a nadeja je, da bode vstrajal narod.
Dohodkov je bilo 302.130, med temi daril in doneskov 181.285, razhodov pa 333.654 gld., med temi za šole 200.250 gld. Proračun zal. 1897 "znaša 297.444, pokriti je treba 258.325 gld. — Odbor se deli v šolski in gospodarski odsek, prvi je imel 45, drugi 39 sej. Matica deluje uže 16 let, v tej dobi je zasnovala 118 šol, od teh 2 srednji, 66 osnovnih šol in 50 otroških vrtov. Jedna srednja in 19 osnovnih šol se je izpreme-nilo v javne, 9 otroških vrtov so prevzela mesta ali pa društva- Leta 1896 je Matica zasnovala 3 gimnazije, 2 realki, 1 trgovinsko in 47 osnovnih šol s 6814 učenai v 125 razredih in 53 oddelkih. Za osnovne in otroške šole se je potrosilo 175.400 in za podpore šolam podelilo 10.550 gld. Viša gimnazija Opavska z 8 razredi in 2 vsporednicama šteje 308 učencev, stoji pa na leto 23.146 gld. Trg. šola v Brnu ima 2 oddelka. — Leta 1896. je delovalo 302 poddružnic, vseh pa je 434. Ženska poddružnica v Pragi je dala Matici 10.500 gld. Mnogo rodoljubov in rodoljubk je zapustilo ali darovalo po veče zneske.
Zbor se j zahvalil odboru, in dr. Mattuš je priporočal, delovati na to, da vendar jedenkrat prevzame država Opavsko gimnazijo. Čelakovskv je zopet predsednikom izbran. — Razni okraji so tudi odmerili velike vsote, Praga na pr. 48.721, Vinohrady 8763 gld. itd. Amerika je dala 1072 gld.
Češki delavci so se zbrali 4. aprila v Pragi v stari mestni hiši v obilnem številu ter odločno pro-testovali proti izjavam čeških šocijalnih demokr. zastopnikov v drž. zboru, izjavivših se proti češkemu držav-nemulpravu. V resolucijah pravijo, da se tvrdno drže stališča državnopravuega, kakoršno je zavzel Palackj, in kakoršno ponavljajo češki zastopniki vselej ob obtvor-jenju novoizvoljenega drž. zbora, ker se spominjajo, da tudi Madjari so le s pomočjo drž. prava povzdvignuli se kulturno in gospodarski. Obsojajo herostratsko izjavo „čeških soc. demokr. poslancev in jim odrekajo pravo, dajati se za zastopnike češkega naroda. Smatrajo potrebnim, da se vsi češki narodni delavci reorgani-zujejo v mogočno in zdravo celoto, katera hoče skrbeti za važne delavske interese in pošteno stremiti k dose-zanju tistega prava, katero se češkemu narodu sistema-tiški odreka uže stoletja. Smatrajo samostalnost češkega naroda za najvažnejšo podstavo tudi na korist češkemu delavcu.
Izjavljajo, da hočejo v soglasju z vsem narodom postavljati svoje zahteve, ker le tako se rešijo tudi delavska vprašanja. Hočejo se držati načel svobode in napredka ter pobijati vse zastarele nenaravne institucije in privilegije. Kar je gospodarskega skupnega z vsemi narodi, hočejo dosezati z njimi, drugače stati na stališču češkega drž. prava glede vprašanj, ki se dostajejo češkega naroda. Hočejo zasnovati pravila za gospodarsko zvezo delavcev dežel češke korone. Vabiti hočejo v to zvezo vse delavce in njih strokovne zveze, naj si delajo z rokami ali pa zglavo.
Ta shod je v veliko tolažbo, da začnejo češki delavci ločiti se od požidjene socijalne demokracije.
Župan Pražki, dr. Podlipnj, je 5. t, m. sezval mestni sovet na sejo, v kateri so sklenuli večo resolucijo, obrneno proti izjavi soc. demokr. čeških zastopnikov v drž. zboru. Resolucija pravi, da so hoteli ti zastopniki osmešiti češko drž. pravo, ter da so postavili sebični dobiček in goli materijalizem više, nego sveta prava, za
katera je trpel češki narod, in katerim se ne odreče, dokler bode imenoval češke dežele svojo domovino. Z zvršenjem češkega drž. prava si zagotovi češki narod dostojno mesto, katero mu pristaje poleg drugih kulturnih narodov, ker potem bode sam odločeval nad svojo usodo. K temu idealu so stremili vsi Čehi bez razlike stanu in zvanja, torej izvestno tudi delavci, katere je narod smatral vedno važnim svojim členom. Češki delavci nimajo vzroka ločiti se od ostalega naroda, zato je izjava v drž. zboru gotovo v protislovju s prepričanjem čeških delavcev. Zato obsoja mesto Praga vsako postopanje, katero bi odtezalo narod od njegovega starega prava. —- Vsi so vstali in z viharnim odobravanjem sprejeli resolucijo.
O jezikovni naredbi za Češko pišejo „Politiki" tudi iz sodniških krogov ter navajajo tudi naslednje: Tudi pri jusiticiji ostane i nadalje nemški jezik notranji jezik tam, kjer se ista umakne tako rekoč v „svoje notranje sobe". To velja o sodiščih in še bolj o drž. pravdništvih. Za vse stvari ekonomije, vse pred-sestvene stvari, vse prošnje za službo, prošnje za pokojnino, prošnje za milostne plače ceh» v čisto čeških okrajih, potem služebna prisega, najslovesneji akt službenega nastopa morajo se vršiti v nemškem jeziku. Bati se je treba, da naredba se bode najmanj dotikala višega dež. sodišča in višega drž. pravdništva. Vsi spisi, ki so namenjeni osrednjim gosposkam, bodo se najbrže podajali na nemškem jeziku. Poročila o „neznanih zločincih" bodo dohajala drž. pravdništvu na nemškem jeziku. Od volje viših instancij bode zavisno, v koliko da odpade nemški kot notranji jezik pri spodnjih instancijah. Gališka jezikovna naredba je ob-sežniša, nego sedanja češka, italijanska pa še bolj. „Sodišča v Trentinu dopisujejo, dasi so Italijani le v majhni manjšini, z vsemi gosposkami zvunaj dežele in z osrednjimi gosposkami jedino po italijanski, še eksekucijske rešitve pošiljajo v vse dežele zvunaj Tirolske jedino z italijansko pripomnjo, katero je treba povsod prevesti, in sicer na stroške drugih avstrijskih sodišč".
Tudi iz tega jo razvidno, da Poljaki in še bolj Italijani imaje uže davno v veoi meri to, kar se je podelilo sedaj v kraljestvu, in vendar delajo nemškev stranke sedaj toliko hrupa radi nedostatne naredbe za Češko.
Hrvatska. Stranka prava je bila zasnovala kakih 50 podklubov po raznih volilnih okrajih, da bi mogla delovati vspešneje. Ban gr. Khuen-Hedervary pa je ukazal razpustiti ta društva ter zapleniti njih imetje. Prepoved se opira na patent od 1852. leta, torej na predustavno dobo, ter navaja kot vzrok agitacije poli-tiške, ter snovanje tudi socijalnodem. društev, po katerih se vrše tudi izgredi. Iz tega in pa iz 100 in 100 konfiskacij opozicijonalnih listov je razvidno, kako svobodo imajo na Hrvatskem in v Slavoniji. Volitve se bližajo, in ban ve, kaj dela.
Črna Gora. Kneginjica Ana se je v prisotnosti očeta kneza Nikole v Niči zaročila s princem Franom Josipom Batemberškim, sinom pok. princa Hesenskega Aleksandra. Brat tega princa je bil pok. Batemberžan Aleksander, knez bolgarski. S poroko kneginjice Ane pride knez Nikola v sorodstveno zvezo angleške kraljice in zopet v zvezo ruskega dvora. Na Cetinju so v cerkvi in zunaj cerkve praznovali ta veseli dogodek.
Srbska vlada je poslala na Cetinje polkovnika Velimiroviča za svojega izrednega poslanika. Knez ga je z zadovoljstvom sprejel.
Balkanske države. Zopet so pisali o tem, kakor da bi bile Bolgarska, Srbija, Črna Gora in ž njimi celo Turčija sklenule posebno brambeno zvezo. Od srbske strani tvrdijo, pa da take zveze ni, pač so slovanske državice v sporazumljenju, da hočejo vzajemno ščititi svoja ozemlja in svoje interese. Tudi one žele, da bi n. pr. samo Grška okoriščala se na Kreti ali pa na Balkanu. —
Da so zavladali prijazni odnošaji med slovanskimi državicami, razvidno je tudi iz tega, da vladarji obiskujejo drug drugega. Knez Ferdinand s soprogo poseti sedaj kralja Aleksandra v Belgradu, kralj Aleksander pa pride meseca maja na Cetinje v goste k knezu Nikoli.
V Romunji je zopet Sturdza načelnik ministerstva in zajedno zvunanji minister. Tega se zagovorniki tro-zveze in vragi Rusije vesele, ker je on nasprotnik poslednje. V obče mislijo Madjari in njih pomagači, da Romunska bode stalna zagraja in zapreka, da bi Rusija ne drla na Balkan.
Po vsej sili hočejo pridobiti Grško in Romunsko za zapadno politiko kot ravnovesje in v paralizovanje združenega postopanja slovanskih državic.
Nemški nacijonalci, kateri priznavajo, da Avstro-Ogerska deluje na jugovztoku tudi za nemške interese, presojajo avstro-ogersko poliliko na Balkanu s svojega stališča ter obsojajo Kallayevo in vso madjarsko politiko, ker odtujuje balkanske Slovane Avstro-Ogerski. Oni bi rajše videli, da bi n. pr. Avstro-Ogerska pospeševala veliko - srbsko idejo, češ, da v takem smislu deluje Rusija na Bolgarske. Rusija da gleda od nekdaj na to, da bi se ostvarila Velika Bolgarska, ker bi z njeno pomočjo dobila svobodno morsko pot skoz Dar-danele. Tako naj bi si Rusija in Avstro-Ogerska razdelili meje svojega vpliva na Balkanu.
Turčija in Grška. Ob mejah v Tesaliji in Makedoniji je od obeh stranij toliko vojaštva, in tako vse napeto, da utegne poknuti zaresna vojna med Turčijo in Grško. Prostovoljne čete so bile uže udarile črez mejo. Grška nadalje pošilja vojakov in jemlje na posodo denar, da bi mogla vstrajati. Obe državi bi se radi opravičili, da bi zvalili krivdo na drugo, ko bi si napovedali vojno. Velevlasti teže za tem, da bi vojna, ko bi prišlo do nje, ostala v mejah Turčije in Grške, in so obema zažugale, da ne boste imeli nikakega dobička od vojne.
S Kreto pa imajo velevlasti vedno veči križ; blokada ni izdala; vedno več vojakov pošiljajo posamične velesile na Kreto, a vstajniki in grške čete ljubujejo. Trvdijo pa, da Grška bode prisiljena odnehati na Kreti in v Tesaliji. ker jej nedostaje sredstev, in ni pravega reda v armadi.
Dne 17. apr. je Turčija napovedala Grkom vojno, češ, da so Grki prvi prekoračili mejo v Tesaliji. Vse zveze so se vsled tega pretrgale med obema državama. Boj se je pa bil pričel uže 15. apr. in se je nadaljeval
3 dni. Bila je uže velika huda bitka v soteski Meluna, in tvrdijo, da so Turki vzeli to in druge soteske ter da derejo naprej.
Boj se je pričel tudi na zapadu, v Epiru. Turki imajo zbranih okolo 140.000, Grki pa okolo 80.000 vojakov; turški da so bolje oboroženi in trdni.
Velevlasti bodo skušale omejiti vojno na Grško in Turčijo.
Dunajsko vseučilišče je štelo v zimskem tečaju t. 1. rednih poslušalcev; bogosl. 178, pravosl. 2342, med. 1592, modrosl. 603, skupej 4715; izrednih bogosl. 10, pravosl. 810, med. 1160, modr. 250, farmacevtov 73, skupej 2311; rednih in izrednih skupej 7026. Po narodnosti katalog o predavanjih noče nikdar ločiti slušateljev ; boje se menda tudi tukaj, da bi se pokazal „čisti* nemški značaj univerze. No nemški po duhu je vsekakor, le po krvi ne. S Štirske so bili: 3 bogosl., 37 jur., 35 med., 14 modros!., 1 farm.; s Koroškega: 4 bogosl., 31 jur., 28 med., 10 mod.; s Kranjskega: 92 jur.; 25 med., 30 modr., 1 farm.; iz Trsta: 30 jur., bO med., 3 modr., 1 farm.; z Goriškega: 11 jur., 9 med., 3 modr.; iz Istre: 1 bogosl, 15 jur., 25 med., 3 modr. in 2 farm.; iz Hrvatske: 52 jur., 43 med., 9 modr., 1 farm.; iz Slavonije: 1 bog., 32 jur., 26 med., 8 modr., 1 farm.; iz Bosne: 1 bog., 12 jur., 6 med., 7 modr. Iz Rusije: 7 jur., 71 med., 8 modr.; iz Srbije: 3 jur., 47 med., 15 modr., 1 farm.; iz Bolgarske: 3 jur., 24 med., 3 modr., 1 farm.
Med predavanji o kakem slovanskem pravu ali hist. gospodarskii nstituciji slovanski ni nitisledu. Na flloz. oddelku predava dr. M. Haberlaudt: Avstrijsko narodo-slovje; morebiti odpade kaj pri tem predavanju tudi na slovanske narode. Zgodovina slovanskih narodov kot takih, niti avstro-ogerskih, nima mesta med predavanji.
Slovansko jezikoslovje. Slovnica ruskega jezika, 4 ure. Dvorni sovetnik dr. V. Jagič. — Razlaganje staro-ruske kronike, vulgo Nestor, 2 uri. Isti. — Vaje v sla-vjenskem seminariju, 2 uri. Isti. — Dalmacija in Bosna v srednjem veku v zemljepisnem pogledu; 4. ure. Prof. dr. Jos. K. Jireček. — Balkanske in podunavske dežele v XII. stol., 2vuri. Isti. — V semenišču za slavjansko jezikoslovje: Čitanje srednjevečnih spomenikov, 2 uri. Isti. — Skladnja starocerkvene slavjanščine, 2 uri. Dr. V. Vondrak. — Jan Kollar, njegovo mesto v češki literaturi in njegovi odnošaji k ostalim Slavjanom, 2 uri. Dr. M Murko.
Med novimi jeziki so navedena predavanja: Skladnja češkega jezika z vajami, 3 uri na teden; učitelj Ferd. Menčik. — Češka frazeologija, 2 uri; isti. — Razlaganje in čitanje: „Kosmicke pisne Iv. Nerude; isti. — Začetki poljskega jezika z vajami; 2 uri; dr. Makso Gumplovvicz. — Čitanje in razlaganje Mickiewiczevega „Pan Tadeusz", 2 uri; isti.
t Dr. Jindrich Wankel, slavni prehistorik moravski, jeden najzaslužniših učenjakov čeških, je umrl 7. aprila v Olomucu v 76. letu življenja. V Olomucu si je pridobil velikih zaslug za osnovo ondotnega narodopisnega muzeja. V Sloupskih jamah je izkopal več pred-potopnih okostij, v antropologiji ima nesmrtnih zaslug. Svoje hčere Lucije, Vlasto in Madlenko je vzgojil tako, da so pripomogle mnogo s svojim delovanjem, da je Morava proslavila se glede narodopisnih zbirk in del. V prekrasnih vzornih izdanjih Olomuškega narodopisnega muzeja se nahajajo prispevki pok. VVankla in njegovih hčera. Poslednje je Wankel jemal seboj na antropološke
in arheološke razstave v Nemčijo in Rusijo. Veliko njegovo zbirko je pridobil cesarski muzej na Dunaju. Wankel je dokazoval iz najdenih predmetov, da Slovani so prebivali v zapadni Evropi uže davno pred Kristovim rojstvom. O muogih rečeh je nastajal prepir med Wanklom in nemškimi učenjaki, a vselej je zmagal naposled Wankel. Da bi mogel vspešno označati na slovanskih tleh najdene starine, potoval je v Egipet, Palestino in druge dele Azije. Mnogo antropoloških društev, kakor Moskovsko, Washingtonsko, Berolinsko, Monakovsko ga je imenovalo svojim častnim članom. Bilje neumorni raziskovalec, prosluvši med Slovani in drugimi civilizo-vanimi narodi. Wankel spada k tistim narodnim deja-teljem slovanskim, kateri pripravljajo pot, katera dovaja k obujenju pravega slovanskega duha, da bi ta duh našel zopet sam sebe in tako kot svojstvena sila deloval na poprišču pravilnega napredovanja človeštva. Večen mu spomin!
Književnost.
Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. VI. zv. Str. 48. Cena 15 kr. Polno preprosto pisanih, nežno mladino poučujočih in razveseljujočih snovij podaje tudi ta zvezek. Iskreno želimo, da bi se snopiči te knjižnice širili povsod po Slovenskem, ter da bi sosebno učitelj-stvo v interesu šole in vzgoje podpiralo pisatelja pri rodoljubnem delu.
»Klub slovenskih tehnikov na Dunaji« je izvolil pri občnem zboru dne 18. marca za letni tečaj sledeči odbor: stud. mecli Ignacij Šega, predsednik; stup. ing. Janko Krsnik, podpredsednik; stud. ing. Hajko Verbizh, tajnik; stud. arcli. Ign. Stembov, blagajnik; stud. ing. Viktor Skaberne, knjižničar.
„Bog in Hrvatska". Hrvatskom narodu poklanja Ivan Nep. Jemeršič, župnik Grubišnopoljski. Zagreb 1896. Nakladom piščevom. Tisak Ant. Scholza u Zagrebu. Str. 289, 16. Cena s poštnino vred 1 gld. 20 kr. — Uže sama zaglavja kažejo na rodoljubno podjetje, n. pr.: Bog u sudbiui pojedinih naroda i Hrvatske. Dvie sestre: nabožuost i narodnost. Sjaj i veličina narodne prosvjete. Narodno jedinstvo i sloga. Jezik je najlepši ures narodnosti i domovine. Itd. Pisatelj je marljivo nabiral gradivo, sosebno po slovanski književnosti, ter je skušal navdahnuti „svetom Kristovom vjerom" in opo-jiti „živim hrvatskim duhom". Jemeršič je priljubljen hrvatski pisatelj, znan tudi Slovencem po knjigi „Majka u radu za Boga i Hrvatsku", in tudi ta nova knjiga ga priporoča Hrvatom in Slovencem. Naroča se naravnost pri njem: Hrvatska-Grubišnopolje.
Vestni k narodopisneho musea českoslovanskeho, ki ga ureduje poročevalec muzeja, dr. Niederle v Pragi, obseza v 2 št.: Narodopisni oddeleni na vystave v Pešti a v Draždanech". Referuje dr. L. Niederle. Tu je poročilo o razstavi lužiških Srbov. Potem slede razna poročila. Narodopisni muzej češkosl. je od 15. maja 1896 do konca leta obiskalo 15.784 oseb, od katerih jih je plačalo vstopnino 5518.
„ C p n k h h> a." PljiycTpoBaH Ka.ieirri,ap ;sa Ham sKeHCKH CBeT 3a npocTy rotiraj 1897. ype^y.je JoBan Ilo-iioBiil,. Togima II. y 3eMyHy. 1896. Op. 126. I^eHa j mcxkom no-ueay 60 hobi, Spredej je krasna slika ruske carice Aleksandre Feodorovne. Ilustracij je več, med drugimi podobami ital. pre-stolonaslednica Jelena, dr. Draga Ljueič itd. V oddelu »Pouka i zabava« govori Julka Jovica-Slratimirovič k slovanskim sestram, kako naj bi se organizovale v pospeševanju prave vzajemnosti med njimi. Med spisi so: Srpkinja mati s pogledom na srpske
narodne rnkotvorine. Srpske narodne rukotvorine. Pravni položaj ženskinja. O domačem obrazovanju ženskinja u nas. Srpkinja u društvu. Za razpravami, leposlovnimi spisi in pesnimi sledi pogled v ženski svet in popis k slikam. Nadejamo se, da tudi mnoge Slovenke in druge Slovanke posegnejo po tem koledarju, ki seznanja ženski slovanski svet med seboj. Izdatelj Popovič zasluži vse priznanje pri tem koledarju, ki je jako čisto tiskan na dobrem papirju.
„Bonpocu (J) iuio eo 4> i h 11 ncHxojioriHa. Madame M0CK0BCKar0 iicHxa&oriraecKaro oômecTBa. Tomi, VIII. (1897.) Kmira 36 (1). HiiBapi,-4>e6pa.iL. Co^epacame : E. M. VInH'iepnnr.h. IHicko.ibko cjobi. o (})0jioc04)CKO-HCTOpHHeCKHX'i> bo.-jap-fchiax'i, PpaHOBCKiU'o.
—	m. c. KopojiHHi.. OnepKii pasbhtîa <j)imocoi}>ckoh mbic.m bœ> anoxy boapojk^eiiiii. i. Mipoco3epuaHie •ppah'iecKO IleTpapKa. — b. b. mbanobckiiï. 06in,ecTBO h rocy^apcTBO. — b. 0. knonebdciâ. 3ana(a,Hoe adflHÎe b-b Poccill xvii. b. (iictopmko-nchxo.iorhqeckih onepkt).
—	a. h. EepnmïeHH'L. 0 BocnpiîmH iiocTOiuurhix'L h nepeirtiiHLTX'b paaflpaaeehiii. — Eh. c. M. Kœ> 6h-6iriorpa4>iH iiCTopin pe.mrin. — B,i. H. HBaHOBCKiii. K'i HCTopin yroHiii oot annepuenuiii bœ, ncHxo.ioriu.
—	H. H. KapicBi,. EKOHOMiiHecKift MaTepiajiH3iiŒ. m BaKOHOjrbpHOCTL couinai,n 1,1x1, .HBBeniii. II. E. OrpyBe. — CBo6of],a H llC.T.OpMMCCKail HeOOXO/IJ'IMOCTB. — KpHTHKa h 6n6.iiorpa(j)i>i. I. Oôsopi. khiit-l. II. Oo3opi> acyp-lia.IOB'L. III. HOBOCTH HHOCTpaHHpfi <J)H.I0C0(J)CK0H .[II-TepaTypBi. — ricHxo.iorii'iecKoe. o6m;ecTBo. — Ha-B-bcTia h aaMiTKii. Itd. To največe in najznamenitiše iz-danje o filozofiji in psihologiji na ruskem jeziku izhaja uže 8. leto v Moskvi, in se zbirajo okolo njega najgloblji ruski mislitelji, naj si drugače pripadajo kateremu koli stanu ali zvanju. V Moskvi sami pa, kakor smo poročali uže pred leti, je posebno psihologiško društvo, katero vodi to izdanje ter v svojih sejah pretresa razna modroslovna, sosebno tudi dušeslovna vprašanja. Kakor v drugih strokah, tudi tu niso ruski učenjaki ozkosrčni ali pristranski; oni poštevajo filozofsko literaturo vseh, zlastih velikih civilizovanih narodov. — „BonpocH (ji. h hc." izhajajo v 5 debelih zvezkih na leto ter stoje za granico 8 rub., v Rusiji pa 6 rub. Učitelji in svečeniki ruski dobivajo izdanje za 4 r. Naročnina se pošilja: B-b icoHTopy „Bon. <}>. h n." MocKBa, Eo.if.man HnKHTCKaa, fl. 2—ž4 (bi, noMÉmeHin PyccKOH mmc.ih"). Urednika sta L. M. Lopatin pa V. P. Preo-braženskij, katerih adresa je ista, kakor upravništva.
„bll3 ahtifc ki il BpcJieHHHKt", h3flabaembih upu EtsmepaTopcKon ÂKa^emîn hayk no^t pe^aicuieio b. r. Bacii.TbecKaro h b. E. peresa. Tomi. iii. bbin. 3 it 4. — Obseza med drugim: Hobbiii chhcokt, .zipeB-Haro ycteba kohctahthhono.ibckhxœ, nepKBeii. rli. Ee-.laeBa. — O Taimoii HcTopiii IIpoKOiiia (IIpo/i,o«i5KeHie). E. ilah^eHKO. —• ^ba narpooin.ix'B CTiixoTBopenÎH cn-MeoHa »loroeeia. B. BaciiaBeBcicaro. — O rpetecKiixi, nepkobhbix'b ii'fecHoii'bHiaxx. a. bach.ibeba. — v oddelu kritike: ApxHMaH,apiiTï. Baa^ioiipi,. CiicTeMaTM-necKoe onncaHie pyKoniicen Mockobckoh CHHOflaaBHOii (IlaTpiiipmeH) oiioaiiOTeKH. 4. i. Pen. E. KypurB. —-h. itommobckhî. rKirrie npenofloÔHaro Aeanačin Aeon-CKaro. Pen. ii. coko.iOBa. — J. J. Tikkanen. Die Psal-terillustration im Mittelalter. Pen. a. KypinraiHKOBa.
—	h. ÏIoKpoBCKin. oqepkn naMHTHHKOBi. npanocaaBHow HK0H0rpat})iii h HCicyccTBa. Pen;. AiiKiiaoBa. — G. Schlumberger. Mélanges d'archéologie byzantine. Peu. ii. ee306pa30ba. — Potem sledé bibliografiija, drobtine in opomnje. To za slavjansko historijo prevažno izdanje izhaja po 4 krat v vel. 8° ter stoji 16 irankov za granico. Naročnina se pošilja knjigarju : k. A. PuKKepy, HeBcran np. Nr. 14 bt» c.-IIeTepf>yprrb.
„Bi p a h Pa3yMic, 3KypHa3T> oorotviOHCKO-(})HJi0C0$CKiH 1897. V obeh januvarskih zvezkih ima:
I.	Orrra,1'wTL nepKOBHJbift: CoBpeMeHHBiii HpaBCTBeHHO-pe.iHrio3Hi.iH KpH3Hci> Ha 3anara;f.. II. CoKO.TOBa. Itd.
—• OT^TB (})IMOCO(J)CKipi: O He.06x0^HM0CTH MeTatjllf-
3hkh. Ilpoijieccopa KieBCKof rl,yxoBHoit A kameni u II. .ImumKnro. — h^ea Bora h 6e3cmeptie /i,vimf npe^t cyra,0MrB HOBrhMiiinxrb KpHTHKOBt. Kapo, 'Mena Ila-pHJKCKoii Aica^. HayK. (IIpofloaBSKeHie). Itd. Vrhu tega ima še razne vesti iz Harkovske eparhije. Izhaja 2 krat na mesec v Harkovu, in sicer uže od 1. 1884., in stoji v Rusiji 10, za granico 12 rub. List je jako čislan in razprostranjen, priporočali bi ga rimskim katolikom slovanske krvi, sosebno tistim, ki pišejo za te katolike, da bi presojali, kak miren, dostojen slog odlikuje pravoslavne bogoslovce in mislitelje. Takega tona v polemiki, kakoršen "rabijo latinizatorji slovenske krvi, n. pr. v dosedanjem „R. Kat.", med pravoslavnimi teologi ruskega roda nikdar ne zaslediš; vse se razpravlja mirno, stvarno in v dejanskem krščanskem duhu.
4p. BaipocaaBT, OC.iaKt. KpHTHKO-6iorpa-(¡)H<recKift oklepni,. Napisal B. M. Ljapunov. Harkov. 1896. —
Py C C Ki II $H.T0.10rJlieCKiH B-flCTHHKI. izšel je s 3. in 4. knjigo za 1. 1896. Med mnogimi razpravami so: Btio^bi 061. A. C. IIymKiinf>. H. CvMnoua.
—	O^na iirri> pyccKHxrb liOCMorpa^ift. H. Cnacciearo. lisi. .TOKnift 110 ftaaBHHCKOH KHpH.MOBCKOH iia-ieorpacjnii. E. KapcKaro. /Interne HCTopin pyccKOU .THTepaTvpM ha nepio^ti h aiiame pyccisoii aiiTepaTvpti Ha ioro-(¡»iaBHHCuyH) (BcTyiiHTe.ibHaa .leKuia). M. CnepaHCKaro.
—	Na to' sledi pedagogiški oddel. P.	BfccTHiiKt izhaja v debelih zvezkih po 4 krat na leto in stoji 7 rub. Naročnina se pošilja: Bi, BapuiaBy. Ilpoif). A. II. C.MiipHony, perT,iiKTopy „PyccK. 4>iiao.ior. BfccTHHKa".
„Imper. Akademija Nauk'1 je izdala 3. snopič I. zvezka „h3b'fcctift ot/vkiehifl pyccKaro a3bika h c.io-BecHocTH 1896. 2 ; v tem snopiču so tudi razprave:
II.	B. ilnrat. Passitpi. ^peBHeimiHsi. CTHXOTBOpeniit H09T0B'b C,iaBiineKWX7, (cep60-X0pBaTCKHX1.) Bt
MaTin. — B. K. IIopace^HHCKiH. SaM-hTKH no fliajteK-To.ioriif .iHTOBCKaro ,fi3HKa. — A. A. HIaxMaT0Bi.. Ma-Tepiajtbi &J.ta H3yneHin Be,iiiKO-pyccK'iix,i, roBopoBi». — IIporpaMMbi ^.ih co6npaHia 0C06eHH0CTei Hapo^HBnci. roBopoBi>. Itd.
Pri upravništvu „Slov. Sveta" je po nekoliko odtisov še vseh letnikov „Slov. Sveta" ; oddajejo se po znižani ceni 2 gld. BO kr. letnik; 1. 1896 iz-šedših 17 št. za 1 gld."— L. 1896 je bila v „Slov. Svetu" tiskana razprava: „Naši knjižni grehi." Spisal M. M. Hostnik, profesor v Rusiji. Spis smo posebe odtisnuli, in stoji knjižica (32 str.) 12 kr. s poštnino vred. Kdor se naroči na 10 odtisov skupej. dobi 1 po vrhu. — Isti prof. Hostnik je izborno na ruski jezik preložil Levstikovega „Martina Krpana"; knjižica stoji 15 kr. — „Rusko pravo pisanje za učeče se." Strokovno rusko razpravo poslovenil dr. Jenko, od-dajemo po 10 kr.
Tudi imamo še nekoliko iztisov 100 vel. stranij obsezajoče knjižice „Das Parteivvesen der Slaven
in Böhmen". Stoji po znižani ceni 55 kr. iztis. Glede na bližajočo se važno dobo avstro-ogerskih parlamentov, sosebno pa Dunajskega državnega zbora, priporočamo to znamenito razpravo, ki podaje zgodovinsko kritiko vseh dosedanjih programov različnih strank, zajedno zgodovinski pregled o državnem pravu Čehoslovanov, Hrvatov. Malorusov. Razpravo je spisal genijalen državnik, ki se je skril pod ime „avstrijskega rodoljuba."
Opomin upravništva. Mnogo naročnikov je ostalo naročnino za več let dolžno. Med temi je takih, katere smo posebe opominjali po pismih, potem po poštnih ukazih in večkrat grozili jim, da bodemo prisiljeni dolgove terjati z imeni po listu, potem pa sodnij-skim potom. Vse to poleg večkratnih občih opominov ni nič izdalo. Celo takih je, ki so obečali naposled poravnati, oziroma poravnavati svoj dolg, pa niso držali besede.
Začnemo torej po imenu terjati stare dolžnike tu opisanih vrst (dalje):
G. Vinko Gregorič, gostilničar v Prvačini pri Gorici, ostali dolžni za mnogo let in gluhi kljubu vsem opominom;
g. Pran Peršič, občinski tajnik (ne vemo, ali ste še) v Vrtojbi pri Gorici, ostali ste dolžni za več let in gluhi na vse opomine;
g. Josip Nag o de, poprej v Gor. Logatcu, potem pa preselili se nekam, a niste poravnali naročnine za več let.
Dalje pride. Opozarjamo, da od tu opominjanih dolžnikov jeden mesec po objavljenju imen pod to rubriko bomo dolgove terjali sodnijskim potom, ako jih ne poravnajo v tem obroku.
Oznameni.
Nitrodni podnik obchodni a prumyslovy v P raze bude v blizke dobe kouati valnou hromadu i da se očekavati, že vyplacena bude dividenda asi v teže vyši jako roku lonskeho.
Kdož se byli již pfihl&sili nemeškejte co nejdrive složiti podily ne v kaucelafi poduiku ve školske ulici „u rytifu" čisl. 26. Novi členove račtež se o podily po 100 11. a 10 fl. tamtež bez odkladu prihlasiti, by na dividende pro pfišti rok vypadajici mobli brati podilu. Členove podniku i učitelstvo pfičinte se, bi každv, kdo tužek, inkoustu i pečetniho vosku potrebuje, zejmena ditky, vyslovne ž&da!y od obchodniku vyrobky opatfene značkou „Narodni podnik" s trojlistkem. Vyžaduje toho čest narodni, by podnik ryze viasteneckv, ktery jedino jest poukitzan na odberatelstvo češke, všeinožne byl pod-porovdn, by mohl dospeti tam, aby nebylo mu nebez-pečne souteže cizi se obavati. Bude li se vždy a všude žadati vyrobku Narodniho podniku, povstanou i jina od-vetvi prumyslu českeho, ktera dosud v cizich jsou rukou a penčzi českymi vydržovana, jinak bude podni-kavost češka podlomena, nebude li moči spolehati na lid svuj vlastni.
SLOVANSKI SVET« izhaja v 10. in 25. dan vsakega meseca, in sicer na 16 straneh. Stoji za vse leto gld o, pol leta gld 2.50 Jetvrt leta gld. 1.25. - Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četvrt leta 1 gld. - Posamične številke se razpošiljajo po 20 kr. - Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. - Inserate sprejema upravništvo. - Naročnina, reklamacije io vsakovrstna pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku na Dunaj (Wien), VIL, Hofstallst, asse Nr. 5.___