Četrtek
Danes sem kupil čikgumi. Jasno, da za-radi slikice, ki je priložena; ker pa tudi gumi ni za odmet, sem brž odvil zavitek, shranil slikico, zagrizel v gumo in zmečkal ovojni papir.
Kot je že tradicija, sem ga frcnil na pločnik, ko me je nenadoma kot strela z jasnega treščila misel, da mi je ata te dni strogo zabičal, da ne smem metati papirjev po tleh. Jako sem se pokesal, pobral kepi-co in se junaško začel ozirati okoli sebe, da bi našel kakšen koš za odpadke. Čisto slučajno ga ni bilo.
Nič hudega, sem si dejal, na avtobusni po-staji zagotovo je. In sem šel na avtobusno postajo. Bil je. Ampak poveznjen narobe. Odložil sem papirček na tla ter skušal koš nekako obrniti, toda je bil tako zagamano trapasto zasukan, da sem kmalu obupal. Papirček sem spet pobral in sklenil, da bom pač poiskal drug košek.
Do naslednje postaje ni bilo nič, pri po-šti tudi ni bilo kaj prida, saj je bil tako poln, da moj papirček pod nobenim pogo-jem ni ostal na kupu in se je skotalil na tla, kjer je bilo že ogromno ekvivalentnih papirčkov. Svojega sem komaj našel in še ko sem ga našel, se mi je zdelo, da sem po-bral napačnega, tako da me ta mučen ob-čutek spremlja še sedajle.
No, s tem koškom tudi ni bilo nič ter sem krenil naprej proti mestu. Malo trapa-sto se mi je zdelo, ko sem srečeval tovari-šice in tovariše mnogo zrelejših let kakršna so moja, pa so vsivprek metali cigaretne ogorke, pa papirčke pa vse ostalo po ploč-nikih, ter povrh vsega še pljuvali podse. Jaz pljujem sploh ne, razen ob posebnih priložnostih (le tako, za hec), so pa starejši pri tem pravi dasoti. Khm...
Nato sem nekje pri hali Tivoli vendar-le naletel na košek, ki je bil srednje pra-zen. Vrgel sem moj papirček vanj in vse skupaj se mi je že zelo neumno zdelo, saj sem že zdavnaj pozabil, kakšen okus je čikgumi sploh imel. Nakar je zlepa zapihal veter in, orkalapipa, odpihnil ravno mojo kepico. Padla je na pločnik, tam pa je stal neki frajer atetovih let in jo ročno brcnil na cesto. Nak, na cesto pa ne grem po pa-pir, sem si rekel in sklenil, da toliko časa, dokler bodo odrasli takšni, raje ne bom kupoval čikgumija...