173. številka. Ljubljana, v ponedeljek 31. julija. XV. leto, 1882 Izhaja vsak dan zvečer, izinaSi nedelje in praznike, ter velja po posti prejeman za a v str i j s k o-ogersk e dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld. — Za L ju bi j a n o brez pofiiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 Rld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa Be po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poStnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vvste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr. če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in npravniStvo je v Ljubljani v Frana Kol mana hifii „ Gledališka stolba". U pravni stvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne Btvari. Ministerska določba o slovenskem učnem jeziku. Zadnjič smo poročali lakonično, kakor se nam je brzojavilo, o tej našej prdobitvi, denea pa zamo-remo svojim čitateljem nadrobneje podati vsebino te v 22. dan julija 1882 štev. 10.820 izdane določbe : Kot potrebščino za zdanjost in bližnjo pri-hodnjost pripoznava gospod naučni minister za slovenske dijake na, slednjim določenih, gimnazijah tako poučno ustavo, po katerej, pridržavši splošne smotre gimnazije, dobiva vsak učenec potrebno izobraženje pred vsem v svojem materinem jeziku, potem v nemščini, da postane popolnem sposoben za znanstvene študije na vseučilišči. Vsled tega odločil se je gosp. naučni minister k naslednjej — za slovenski oddelek spodnjih razredov na gimnaziji v Ljubljani, za spodnjo gimnazijo v Krauji in za spodnje razrede gimnazije v Ru-dolfovem — veljavnej naredbi, katere zvršitev zavisi od pogoja, da se rabijo le potrjene učne knjige in berila: a) V I. in II. razredu je slovenščina učni jezik za vse predmete; deloma izvzeta je le nemščina, pri katerej se uže v I. razredu, kadar to omogoči napredoval™ pouk, rabi nemški kot učni jezik poleg slovenskega, da se tedaj v II. razredu uporablja slovenski jezik le v posredovanje ruzumevanja. V vsakem teh štirih razredov odločene so nemščini po štiri ure na teden. b) V III. in IV. razredu je nemščina učni jezik za nemščino in grščino; za druge predmete je slovenščina učni jezik. Pri prestavah iz Caesarja sme se poleg slovenščine rabiti tudi nemški jezik. Nemščina poučuje se v III. razredu po 3 ure, v IV. razredu po 4 ure na teden. C) V relativno obligatnih ali prostih predmeth — iznimši petje — poučuie se v nemškem jeziku; vender naj se učenci po razmeri učiteljeve sposobnosti seznanjajo pri telovadbi z običajno slovensko, pri petji z nemško terminologijo. Pod jednakimi uveti sme se pri priliki vaditi tudi slovenska stenografija. Po razmeri izpolnjenih predpogojev nastopi /a šolsko leto 1882/83 naslednja prememba v dozda-njej šolskej upravi: 1. V I. razredu vvrsti se geografija in matematika mej učne predmete s slovenskim učnim jezikom. 2. V II. razredu poučuje se naravoslovje tudi v drugem poluletji slovenski. Nemščini določijo se 4, slovenščini po 2 uri na teden. 3. V III. razredu nadaljuje se pouk v latinščini s slovenskim učnim jezikom. V bodočih šolskih letih v vaja se slovenščina po gori razvidnej določbi sukcesivno. Narodna šola in drugi deželni jezik. Ministerijalni učni načrti za narodne šole od 18. majnika 1874 štev. G549 ne govore nič o „dru-gem deželnem jeziku" ; tudi štajerski, po deSelnej učiteljskej konferenci na podlagi ministerijaluih istega leta sestavljeni načrti, še isto jesen po deželnem šolskem svetu razglašeni ne omenjajo nič o njem; — prav za prav so štajerski učni nhčrti sestavljeni tako, kakor da bi na Spodnjem Štajerskem sloven ščina za „drugi deželni jezik" veljala, kajti „za slovenski učni jezik" ra/glasil se je „učni načrt" posebej v jeseni 1. 1875 brez sodelovanja deželne učiteljske konference in sicer za jedno-doštirirazredne ljudske šole. — Pač omenja naredba ministra za bogočastje in pouk od 20. avgusta 1870 na konci §. 51.: „Za šole, v katerih se ima drugi deželni jezik v pouk vzprejeti (glej §. 6. drž. šol. postav), ima o učnem smotru tega pouka in o njegovem izvedenji deželna šolska ob-lastnija nadrobne ukaze razglasiti," — pa ti nadrobni ukazi našega deželnega šol. svetovalstva nijso prav določni. V svojej narodbiod 14. septembra 1870 v izvrševanje šolskega in učnega reda ukazal je namreč sledeče: „Ako se ima v kakej šoli poleg materinščine tudi drugi deželni jezik učiti, velja kot glavno vodilo, da se s poučevanjem v drugem deželnem jeziku še le tikrat prične, kadar so se šolarji čitanja in pisanja v materinem jeziku do dobrega privadili. Pouk v drugem deželnem jeziku ne sme se samo na branie in pisanje skrčiti; on mora, dane ostane le bre zpl odn a potrata časa, tudi razumevanje jezika in gladko izraze vanje dospevati. V dosego tega mora se rabiti drugi deželni jezik pri gornjih skupinah tudi kot poučni jezik, vsaj pri pouku v tem jeziku". (Tedaj bi se moral slovenski učitelj nemščino posluževati, kadar poučuje slovenske Šolarje v nemščini, namreč: v branji, slovnici, pravopisji in spisji (nemškem); slovensko ž njimi pogovarjati se, tu nij dovoljeno). — „Ako je materin jezik otrok deloma ta, deloma oni deželni jezik, potem se morajo oni v dveh razdelkih poučevati" itd. Ker navedena naredba ne določuje leta, v LISTEK. Strijcu v Ameriko. ni. Strijček moj dragi v dalnjej Ameriki! Da sem Se vedno pri gospodu Haderlapu, ne smete se mi čuditi. Saj veste, da naš Lipe je veleum, kateri je v slovenskej svojej ponižnosti le predolgo pod mernikom tičal, a z njegovim nLjudskim Glasom" začela je luč njegove modrosti sijati po vsej Sloveniji. In tak mož, strijček moj, da ne bi zaslužil, da ga do dobrega spoznate tudi vi, kar vas je rojakov naših zavednih tam v pšenieorodnej Minnesoti? Kaj pa, da zasluži! Saj je naš Lipe, kakor sam pripoveduje, jedini z demokratičnim oljem maziljeni pesnik slovenski. Saj on jedini, kakor nam spet pripoveduje, hrani ključe do Parnasa slovenskega. Pa kaj, ko bi samo on ključe hranil! A tja pred zaprti vhod na Parnas slovenski postavil je gospoda davkarskega kontrolorja Suhodobnika, ki, kakor svetopisemski an-gelj našim praroditeljem v paradiž, z ognjenim mečem in krvavim pogledom slovenskim pesnikom brani stopiti na Parnas slovenski. Ia zdaj ti ubogi pesniki slovenski, naši Gregorčiči in Stritarji, naši Gorazdi in Krihini, naši X-i in Y-i»i v polunočnej tmini ta vajo po „KresuH in „Ljubljanskemu Zvonu" kakor tiste nesrečne duše, ki so nekdaj v predpeklu ča kale Kristove smrti in svojega odrešenja. Haderlap pa po „Liudskem Glasu" le rožlja s svojimi parna-sovskimi ključi in Suhodobnik le suče svoj ognjeni meč, da iskre lete* od njega na vse strani in da se hlače in sree tresejo vsem pesnikom slovenskim. Prav se jim godi! Zakaj se pa nečejo maziliti z demokratičnim oljem; zakaj pa ti nesrečniki prepevajo rajši po „Kresu" in „ Ljubljanskem Zvonu" nego po Subodobnikovem in Lipetovem „Ljudskem Glasu" V Strijček moj ljubi, a ne samo pesnikov, tudi slovničarje slovenske prijel je obaltni in grozoviti naš Lipe v — strah. In pa še kako! Pravi, da pri nas nihče pravilno ne piše in nihče — pravilno jezika našega ne izgovarja. Da bi ga mogli pravilno pisati, trdi naš Haderlap, moramo imeti vsaj še devet novih vokalov, mej katere prištevam exempli causa tudi //" in nj. Strijc, ali nij fina glava naš Lipe? Kadar ou zvrši reformacijo naše abecede, prekosili bodemo Slovenci ž njo vse narode; kajti imeli bodemo v svojem alfabetu vse vokale kakor oni in vrhu tega Be dva čisto nov*., Čisto apartna slovenska: Ij in nji To, strijček, mej učene gro lingviste In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ves svčt posnčinal kranjsko bo puriste! A kaj pisava, strijček moj, izgovor, izgovor, ta je prvi! Grdo ste se pregrešili zoper Metelka II. slovnico, ako ste kdaj spakovali se, govoreči: „videl sem brata"; »udaril sem psa". Po Ila-derlapovo je jedino prav izgovarjati vidu in u d a r u! Kadar tedaj, strijc v Ameriki, tja v jeseni pro-daste v Chicagi svojo minnesotsko rumeno pšenico in v Cincinatiju svoje debele prašiče ter se z rejeno mošnjo in amerikansko-realističnim veselim obrazom ob Miasisippiju povrnete spet v prijazno VVabasho pod streho domačo, takrat vem, da boste v dolgih zimskih večerih segli časi na polico po Preširna. Takrat se Vam bode domisliti abecedne reformacije Metelka II., in Preširna Vam bode odslej brati tako : Strune, mlvo so gvaBite, Mivo, pesmica, žavuj ! In ako se bodete drugi dan hoteli s svojo čilo kobilico peljati v St. Paul, vprašati Vam bode svojega gorenjskega hlapca tako: „Uka, a je že piva kobiva?" In VaŠ hlapec Luka Vam bode odgovoril: ."Mfiv je požvampava, poj pa je z gvavo zmajava, pa je šva! Strijček v Ameriki, ali nij to divna slovenščina? Vidite, kako so pravo pogodili tisti odborniki Matice Slovenske, ki se do denes niti slovenske diktande nijso pravilno pisati naučili! Najbrž Be katerem bi se imelo v različnih razrednicah (pri nas) z nemščino pričeti, in ker tudi nij predpisan natančneji smoter, kateri bi se moral z učenci raznih šol in skupin dospevati, niti kje naj bi se odkrhnil potrebni čas za ta učni nameček, — pričakovali smo pojasnila, vsaj od deželne učiteljske konference 1. 1874., a zaman! Na-Bledek one, nič manj kot jasne, ker jako raztegljive točke — katera nam pa vender toliko pove, dane gre poprej z nemščino pričenjati, dokler nijso šolarji v slovenščini kot materiu-8čin i do dobrega podkovani — pa je, da so njen smisel posamične os obe, šolske oblastni je, učitelji in nadzorniki različno tolmačili, kakor se še tudi denes, čez celih 12 let, različno, in žalibože šolam in slovenščini na škodo, učiteljem samim pa čestokrat na — — razlaga. Nij se tedaj čuditi, ako imamo na Spodnjem Štajerskem učilnice, v katerih se prične z nemščino ali 4., — 3., — 2., — da celo uže 1. šolsko leto! Poleg teh pa so tudi šole čisto nemške, n. pr. v Celji, itd., v katerih pa se slovenščina — menda zarad doslednosti ne smatra kot drugi deželni jezik. Za naše ljube, nadepolne šolarčke so to gotovo neugodne razmere, ne menj pa tudi za zavedne, vestne učitelje naše. Koliko moral je uže marsikateri učitelj na Spodnjem Štajerskem zaradi tu razkrite rane na našem narodnem šolstvu čisto po nedolžnem pretrpeti! — Vse se, rekel bi, trga in puli za šolo: Jed ni m je domača šola (učitelj!) premalo nemška, drugim je ista šola premalo narodna, tretjim kaže ona n ep o v o 1 j en vspeh, pa ne pomislijo, da je delovanje takih učiteljev primeroma veliko težav neje, nego onih po jednoj ezičnih šolah; in vender mi je tožil učitelj z Gornjega Štajerja sam, da se od zda nje šole preveč zahteva, da je mogoče doseči predpisani smoter le pod najugodnejšimi pogoji. — Z ozirom na povedano podoben je slovenski učitelj na Spodnjem Štajerskem v denašnjih razmerah več ali manj tarči, v katero streljajo, čestokrat brez vsake obzirnosti — oni trojni ne-zadovoljneži ter mu grenijo njegov trdi kruh; on pa je brez postavnegu zavetja, — vsaj ona nesrečna točka 9. mu ga ne daje. Da je ta, uže koj zavlečena, stvar resnega pre mišljevanja n najboljših moči vredna, priznal mi bo vsak razumnik, ki pozna nalogo narodnega šolstva sploh. Zato so merodajni krogi, oziroma gospodje uljudno pa nujno prošeni, naj se prej ko prej potrudijo, postaviti nam domaČo šolo na bolj nevtralna, nedotakljiva, vzvišena tla, kar bi bil gotovo velik korak naprej, ki bi dobrodejno vplival ne samo na mladino in njene učitelje, ampak tudi na maso naroda; pred vsem pa bi tak korak jedenkrat konec storil zopernej, ovirajočej boritvi, — večnemu ravsu in kavsu v doma če j hiši zarad zadače narodovemu zavodu, ki zahteva — kakor dokazujejo vsi pravi pedagogi — naravno, a ne proti-naravno, umetno razvijanje. Izredna deželna učiteljska konferenca za Spodnje Štajersko (v Celji ali v Mariboru) znala bi rešitev vprašanja zarad gojenja nemščine v spodnje-štajerskih „ljudskih šolah" znatno pospešiti; in da bi ona pravo zadela, porok mi je možata značajnost, prava zavednost in odlično naprednjaški duh slovensko štajerskega učiteljstva, katero je imelo še komaj pred 20 leti za svojega vodjo neumrljivega knezo-viadiko Martina Slomšeka, kateri nam je zapustil zastran druzega deželnega jezika v domačej šoli sledeče zlato vodilo: „Dobra šola glavo razjasni in srce za dobro ogreje; in to je šole prvi, sveti namen. Učit« otroke po krščansko, modro živeti, si za časno in za izveličanje večno skrbeti, za to je šola. Pošteno dejanje ima v šoli prvo, posvetno znanje poslednje mesto. Dobro je, znati pisati in brati, pa stokrat bolje pošteno ravnati. Brez modre glave in pravičnega srca je tudi nemška beseda prazen mak. Slovenci! ne bodite abotne šalobarde, le nemščino gnati, pobis trenje glave in požlahnenje srca pa zanemarjati. To bi bilo narobe delo. Šole so nam potrebne, to lehko vsak spozna; ali kdor le po nemškej besedi šole ceni, se močno goljufa. Gorje vam, ako svoje otroke samo zato v šolo pošiljate, naj bi se nemščine učili, za modro glavo in pošteno srce vam pa nij mar! Nezarob ljeni, napuhnjeni otroci vas bodo po nemško kleli, vi stariši pa boste po slovensko solze točili. — Potrebneje je, Boga bati se in spoštovati stariše, kakor nemškovati. Dobra je nemška beseda, dobra, in kdor se je utegne lotiti, naj ne zamudi; pa jedina pot k pravej sreči nij, kakor nekateri mislijo. Lepo Bogu služiti, očeta in mater lepo imeti, cesarju in od Roga danej gosposki pokoren biti, svoje delo dobro znati, svoje dolžnosti zvesto izpolnjevati, križe in težave voljno nositi, veselo živeti in srečno umreti: ti zlati nauki so človeku veliko potrebnejši kot nemščina; ona bodi pridnim šolarjem iiiivrž«»li." Politični razgled, Notranje cležele. V Ljubljani 31. julija, klavna obravnava zoper Itusinc v Ijvovim Jc končana. Nad sest tednov je trajala in vezala pozornost najširših krogov ta ne- jim je uže zdelo, da svoje dni vstane veliki jezikoslovni Mesija Haderlap in še večji prerok njegov Suhodobnik! Od njiju se nam je učiti, kajti le: Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, de le zine In pravo ti vezanje se odkrije! Samo jednega moža, gospod strijc v Ameriki, Haderlapove trofeje, pridobljene na literarnem, oso-bito jezikoslovnem polji, ne puste in ne puste spati. In ta je gospod brnski profesor. Kakor je zdaj naš Lipe prvak v slovenske j abecedi, tako hoče on zvonec nositi v slovenskem kritikovanji. Videli ste zadnjič, kako silno je Gregorčiču bil na pete, ker nij mogel pozvedeti, ali je „pravico v grob devala" Doberletova „Enterprise des pompes funebris" ali svetonikolajska „Pietas". In tako silno ga je mučil pesnikov „črni plašč", ker nij mogel dognati, ali je iz brnskega ali angleškega sukna ter ali je podlo žen z rudečo svilo ali samo s sivo volno. Ker je mož tako silno radoveden, nočeva mu denes, Btrijček moj, tudi narediti nekoliko zabave ter poslati mu v Brno kratko pesnico: Pajek. Literarna basen. Nek pajek je mrežo razpel, Da kako mušico bi vjel, Po zmoti pa zgrabi čeb61 o Ki ima med in pa — želo. Gorj6, če čebela ga vpiči! Življenje neznatno mu v niči, Da v veke bo spal mej mrliči . . -Čebela pa vsmili se pajka; Da stara ne bode mu plakala majka, Sirota pa dalje /.i v i, Po starej navadi naj mreže si splčta, Po zračnih vrvt;h glumač naj leta; Vendar pa čebele naj v miru pusti, Po svojej naj šegi — uiusice lovi! V tem, gospod strijček, ko bode gospod profesor v tej baBni s svojim kritičnim vatlom iskal „naj višjega ideala", tipal jej glavo in obisti, študiral nje dikcijo, ugibal zakon njenega rimovanja ter na posled prišel do spoznanja, da je nje pesnik ves poln buddaističnega nagledovanja in mirvanskega naziranja sveta; v tem, gospod strijček, podajem Vam roko čez hribe in doline, čez to zeleno polje in to široko morje ter Vas blagrujem tam v dal njej srečnej Ameriki, kjer sejete rumeno pšenico in redite debele prašiče ter si polnite žepe z zvenečimi dolarji; a mi v Sloveniji moramo poslušati „krive preroke", abecedne reformatorje in buddhai stično-fakirske kritike. O blagor si ga Vam bodi strijček moj dragi, v dalnjej, srečnej Ameriki! B o 1 h o b e r. ljuba pravda, v soboto popoludne pa se je prečitala ruzsodba porotnikov, ob katerej odvalil se je vsem prijateljem pravice kamen od srca. Dasiravno vsled te razsodbe zadene štiri obdolžene kazen in nam mora biti tudi za te srčno žal, vender se nam je veseliti konca, ki bi bil ves drugačen, če bi bile zamogle doseči tudi porotnike tiste strasti, ki so ves čas te obravnave preplavljale madjarsko in poljsko mnenje. Pravica je tudi tu jedenkrat zavladala! Nijeden zatoženih nij obsojen zaradi ve-leizdajstva. Le motenja javnega miru krivimi izpoznani so pater Naumovicz, Ploszczanski, Szpunder in Zaluski in tako pride p. Naumovicz v zapor za osem mesecev, Ploszczanski zit pet, Szpunder in Zaluski pa po tri mesece, vsak poostren s postom. Vsi drugi zato-ženi izpoznani so popolnem nekrivimi. Zagovorniki vložili so glede obsojencev pritožbo ničevosti. Na večer okolo 7. ure izpustili so onih sedem nedolžnih Rusinov iz zapora. Rusinski narod počasti jih od veselja z velikimi slovesnostmi. In pri tem smo gotovo tudi mi na njihovej strani! Kako tesno mora biti narodu pri srci, če vidi, da so mu njegovi voduiki, njegovi veliki dobrotuiki in duševni prvoboritelji obdolženi največjih zločinov, katere zi-more pregrešiti državljan proti svojemu cesarju! Zato si je pa tudi rusinski narod oddahnil, ko vidi svojih vodnikov vračajočih se kot zmagovalcev nad zaslepljenostjo in obrekovanjem, za to pppravlja jim po vsej pravici slavne obhode. Kar nam, udeležu« jočim se tega bratovskega veselja, hudo stori, je pač to, da tukaj slavi zmago brat nad — bratom. Pravda ta nam živo slika nestrpljivost Poljakov proti rodnim si Rusinom. Kako zidala se je zatožba, kakšni pripomočki so to bili, onečastiti in v škodo pripraviti rusinske voditelje in njihov ubogi narod! Ali vsa ta sumničenja nijso pomogla ničesar, težavno postavljeno delo podrlo se je na zidarje same — Poljake. Rusinom pa se je zgodila pravica, — da bi jim dozorela na vse strani! Vitanje države. „Glasi Črnogorca", organ črnogorske vlade, naznanja, da se letos srbska omladina zbere avgusta meseca v ČJrnej Gori na hribu Lov-cenu, in sicer na grobu vladike Petra II. Minlaterstvo francosko Je padlo. V soboto zahteval je ministerski predsednik Frevcinet v francoske j zbornici, naj se mu dovoli kredit, da zasede sueški kanal. Ali po viharnej seji glasovalo jih je 450 proti kreditu in le 75 zanj, ako-ravno je bilo ministerstvo stavilo to dovoljenje v jedno vrsto z zaupnico. Frevcinet povedal je v daljšem govoru, zakaj da ne misli na posredovanje v Egiptu, in mu je le do tega, da zavaruje in zasede sueški kanal, v kar naj bi se mu dovolili denarji. Ali vsi njegovi dokazi bili so le glasovi vpijočega v puščavi, opozicija se nij dala prepričati, ker ga nij hotela slušati. Dala je zdanjemu ministerstvu nezaupnico in tako vrgla Francosko v usodepolne.a trenotku v sredo vladne krize. Vsak čas treba bode važnih določeb, a Francoska nijma vlade. Kdo bode zdaj Frevcinetov naslednik, ali kdo bo hotel vladati zbornico, ki ima tisočero lokalnih ozirov in želja in ki gre v tako neugodnem času izpreminjat državi vlado? Bivši predsednik Frevcinet naslanjal se je preveč na zbornico, ki ga je majala kakor trst simo tamo. Njegov naslednik moral bode biti pogumen in močan dovolj, da bode on vodil zbornico, a ne zbornica njega. O Egiptu: Naj eden krut je bil počil glas, da so hoče udati Arabi paša in da je uže objavil, pod katerimi pogoji ga je volja, skleniti mir. Ta glas pa je bil prazen. Arabi nij storil ni koraka, da bi se sprijaznil s kedivom, temveč zavrnil je odločno Ali Mubareko pašo, ko mu je bil svetoval, stopiti s kraljevim namestnikom v dogovore. Odgovoril je namreč temu mešetarju, da on govori in dela v imenu naroda ter da zdaj v Kajiri gospoduje vlada, oprta na zaupanje 300 veljakov; on da je njen general in kot tak dela priprave, da se odbijejo vsa angleška vmešavanja. Isto tako osorno vedel se ie Arabi sultanu v obraz, zatrjeval mu je sicer svojo zvestobo in udanost, a mu tudi zagrozil, da se bode vojskoval proti turškim vojakom. Tako je pač čudno, da ga še zdaj sultan nece razglasiti upornikom in se hoče poprej še poravnal ž njim. Taka poravnavanja bi bila pa gotovo brez vspeha. Arabi dobro ve, da sultan nijma ni moči ni poguma, postaviti se proti njemu, Abdul Hamid pa tudi zna ceniti Arabi paše vpliv, ki zamore dvigniti vse Arabce iz Azije in Afrike proti turškemu gospodstvu. Zato pa Angleži kar nič več ne mislijo na turško posredovanje in se vztrajno pa gibčno pripravljajo na vojno. — Kakor je telegram sobotnega našega lista poročal iz Aleksandrije, pozval je kedive posadko v Abukiru, naj se uda. Ta egiptovska posadka šteje 2000 mož. Zadnji četrtek poslala se je vojna ladij a po nje, ker so bili izrekli, da ostanejo kedivu zvesti. Ali vojaci so se premi- 8lili, nijso hoteli iz posadke ter tudi nijso dali zabiti kanonov v trdnjavi. Admiral Seymour je na to pisal kedivu, naj skrbi za to, da Be odstranijo oni egiptovski vojaci, češ, da bo trdnjave v Abukiru nevarne Angležem v Ramlehu. Ker si kedive sam ne more pomagati, prepustil je stvar Seymouru in ta je sklenil, denes bombardirati trdnjave v Abukiru. Telegrami povedo nam kaj natančnejega. Najbrž se vnamejo novi boji. Dopisi. O/.iroma vseh teh izrekov moramo zoper vvedeno i Bled, Bohinj. Poliče, Begunje. V omenjenih krajih prenaredbo na našej ljudskej šoli odločno oporekati,! so vsa stanovanja prenapolnjena; tudi v Lescah se ob jednem prosimo nujno visoki c. kr. deželni šolski je letos ušatorilo za poletje več tujcev v krasnih svet, naj blagovoli ukreniti, da se imenovana pre- i stanovanjih gg. Wuchrerja, Legata, Goljaša, a ven-naredba, napaka na našej ljudskej Šoli, nemudoma \ dei imajo omenjeni gospodje še nekaj prostih sta- Iz Drage 28. julija. [Izv. dop.] Odposlali smo naslednjo pritožbo in prošnjo: Visoki c. kr. deželni šolski svet v Ljubljani! Udano podpisani župani županije dragarske v okraji kočevskem se obračajo na visoki c. kr. deželni šolski svet zastran učnega jezika na tukajšnjej jednorazrednej ljudskej šoli b sledečo pritožbo in prošnjo: Pri zadnjem ljudskem številjenji se je v našej župniji uradno naštelo 1706 Slovencev in 230 Ko-čevarjev. Omenjeni Kočevarji razumejo in govore vsi jezik slovenski ravno tako dobro kakor njih slovenski sožupnjani, dijalekt svoj kočevski govore le mej soboj, zato je bil na tukaj šnjej ljudskej šoli slovenski jezik kot učni jezik v rabi ves čas, kar šola stoji: to potrjujejo vsi učitelji, kateri so tukaj službovali. Priča nam je gospod Anton Vrtnik, zdaj učitelj v Osilnici pri Kočevji, on je bil prvi tukaj šni učitelj in je tu na podlagi slovenskega jezika poučeval deset let; isto tako je bila slovenščina učni jezik pod zadnjim tukajšnjim učiteljem gosp. J. Marnom, zdaj učiteljem v Preserji, ki je v Dragi služboval celih 14 let. Zavoljo otrok kočevskih se je pač v šoli gojila tudi nemščina, toda kot učni predmet, in ta pouk se je pričenjal še le v drugem višjem oddelku; tudi kočevski otroci so slovenščine popolnem od doma zmožni, zato se je na pr. krščanski nauk, kateri je za vse otroke slovenske in kočevske jednako potreben v šoli in cerkvi, poučeval vedno le v slovenskem jeziku, kar se še dandenes neizpremenjeno godi. Take bo bile razmere na tukaj šnjej ljudskej šoli glede učnega jezika do šolskega leta 1880/81. S tako uredbo bilo je vse prebivalstvo zadovoljno, nihče se nij o tem pritoževal, od šolskega leta 1880/81 pa zapazujemo v svojo veliko nevoljo v tej zadevi na našej ljudskej šoli bistveno premembo. Gospod c. kr. okrajni šolski nadzornik je menda po želji znanega nemškega „SchulvereinaM ukrenil, da se je za vse otroke, tedaj tudi za ogromno večino slovenskih otrok, upeljal nemški jezik kot učni jezik, in to uže v prvem oddelku. Menili smo od kraja, da ta izprememba meri menda na v vedenje nekacega utrakvističnega poučevanja, akoravno po našem prepričanji tudi taka prenaredba na naši šoli nij umestna, nepotrebna. Ko pa smo dobili novega učitelja, novinca, ki slovenščine nij zmožen, ali vsaj ne v takej meri, da bi mogel slovenski poučevati, spoznali smo da vvedena prenaredba meri na posilno ponemče-vanje naših otrok. Prepričani smo, da ima šola ves drug namen, nego da se z nemščino ubija čas. Po naših mislih se je omenjena naredba vvela nepo-stavno, ker se dotične kompetentne oblasti v tej zadevi še vprašale nijso, nikar da bi bile prenaredbo dovolile; c. kr. okrajni šolski svet v Kočevji ničesa o tem ne ve, in menimo, da tudi c. kr. deželni šolski svet 8 takim privoljenjem ne bi hotel žaliti ogromne večine tukajšnjega čisto slovenskega prebivalstva; da bi bila taka prenaredba strašna krivica za tukajšnje slovensko prebivalstvo, to pove glasno dovolj v začetku omenjeno uradno izkazano število tukajšnjega slovenskega in kočevskega prebivalstva, pristavljamo še, da bi imela večkrat imenovana naredba, ako bi se dosledno izvela, tudi za tukajšnje Kočevarje škodljive nasledke, ker tudi ti hodijo jednako svojim slovenskim sožupnjanom zaslužka iskat ne na Nemško, ampak na Hrvatsko, v vsakej zadevi družbinskega življenja imajo občevati s Slovenci in sosednjimi Hrvati. Nemška šolska izobrazba bi jim torej Jbila mrtev kapital, katerega ne bi mogli porabiti v svoj prid. Za kolikor bi tedai napredovali v nemškej izobrazbi, za toliko bi zaostajali v praktičnej, za vsako dalDJe življenje potrebnej omiki. odpravi, ter se pouk zopet tako uredi, kakor je bil prej ves čas v navadi. (Sledi 112 podpisov posestnikov, županijskega in župniškega urada.) Iz radovljiškega okraja 30. julija. [Izv. dop.] (Našim županom.) Večkrat sem uže priporočal županom, naj se pri svojem uradovanji poslužujejo slovenščine, ker nemščine ne umejo. In Cesto se zgodi, da župan vender hoče svetu proda jati malo mrvieo svoje nemščine — a zraven napravi gorostasno neumnost. Le čujte! Vsak posel imeti mora „poselsko knjižico" (Dienstbotenbuch) in tu stoji na prvej strani: Dienstbotenbuch in Folge der Dienstverordnung vom 18. Miirz 1858 flir das Herzogthum Krain auf Grundlage..... Tu dalje ima popolniti župan. In ta učeni župan, katerega imam v mislih, zapisal je v svojej modrosti: Auf Grundlage seines Vaters. Povedati pa moram Še, da je bil ta posel ženska: torej bi se k večjemu moralo glasiti ihres Vaters, a poselske bukvice se dajejo le na podlagi domovinstva, ne na podlagi očeta. Kaj je hotel ta modri župan s pre-modro rabo še modrejše nemščine doseči, ne vem, a toliko mi je znano, da so se mu gospodje nekje tam doli v Radovljici, ko so podpisavali te bukvice, silno smijali in jeden je napravil dovtipno opazko, da se pri njem še ne bode kmalu zdanilo: Ej dan, ej dan! Zakaj ne delate za slovenske, nemščine niti jedne besede ne umejoče, jedino le na Slovenskem služeče dekle slovenskih bukvic? Zakaj ne delate vedno slovenskih knjižic, kakor ste naredili čez nekaj dnij pozneje dvoje, kjer je tudi oni „na podlagi" popolnem pravilno napravljen? Bodite mož, pokažite, da spoštujete slovensko govorico, bodite mlajšim županom v vzgled — ne pa v posmeh. Spisujte vse spise v svojih uradih, gorenjski župani, le v slovenščini, katero umete in pustite nemščino, katera vam prinaša le sramoto! Bodite vredni potomci velikih pesnikov in učenjakov, katere je poslala gorenjska stran v svet! Domače stvari. — (Za „Narodni Dom") pričelo se je nabiranje tudi živahno po Gorenjskem, vender gre le po malih vsoticah vkup. Želeti bi bilo, da bi se tudi na Gorenjskem kje, pri Radovljici ali v Bledu, priredila za „Narodni Dom" veselica; osobito zdaj, ko je napolnjena ta stran 8 tujci, nadejati bi se bilo obile udeležbe. Prevdarite, možje! — (Tatvina.) Preteklo noč odprl je neznan tat železna vrata in okno k gostilnici Permetovej v Špitalskih ulicah, zlezel v gostilno in tam pobral ves denar, kar ga je natakarica stržila v nedeljo, namreč 51 gld. Tat odprl je dve ključanici s ponarejenim ključem, isto tako tudi shrambo, kjer je bil spravljen denar. — (Tržaška razstava) otvori se jutri. Ob 8. uri 10. minut zjutraj dospe nadvojvoda Karel Ljudevit s kurirnim vlakom na kolodvor v Trstu, kjer ga sprejmo vsi dostojanstveniki, mestni odborniki in trgovska zbornica, nadalje veterani, razna društva in gotovo velika množica občinstva. Slav-uost v razstavi, katero naznani 21 strelov iz topov na Gradu, prične se ob 10. uri. NavzoČni pri otvaranji bodo trije nadvojvodi: Karel Ljudevit, pokrovitelj razstavi, nadvojvodi Salvator in Štefan. Počasnost nekaterih razstavljavcev je kriva, da jutri še ne bode vse na svojem mestu. Jutri od 10. ure dopoludne do 2. ure popoludne dovoljen je vstop le članom zvrševalnega odbora, načelnikom uradov in vabljenim gostom. Po odhodu nadvojvodov odpre se razstava občinstvu proti vstopnini 1 gld. Sicer bode vstopnina ob nedeljah 20 kr., ob četrtkih 1 gld., druge dni po 50 kr. — Na razstavi odprla se je posebna postna in brzojavna postaja. — (Iz Lesec) se nam poroča: Letos ob iskalo je do zdaj iznimce mnogo tujcev naše kraje: novanj. — (Nasledki ajdovih žganjcev.) Z Gorenjskega piše nam prijatelj našega lista: Vpokojen častnik, izvrsten narodnjak in nikakor vegetarijanec, ker „obrajtaa tudi slastno pečenko in žlahtno kapljico, šel je za nekoliko dnij na Gorenjsko hladit se. V Čvrstej planinskej naravi zaželel si je za premembo ajdovih žganjcev z mlekom in te krepke jedi privoščil si je do dobrega nekje tam gori. Po tej izrednej okrepčavi šel je snat. a želodec, vajen dolgo Časa zgolj dobrih, go^pouskih jedil, uprl se je nenavadnej kmeČkej hrani. Ajdovi žganjci tiščali so v želodci na vse strani. Naš častnik nij mogel spati, postajalo mu je vroče, da si so biia vsa okna odprta. Ko je po dolgem prevračanji in vzdihovanji naposled vender zaspal, imel je hude in nemirne sanje, tako da, ko ga neka prikazen posebno vznemirja, v živili sanjah vzklikne: „Hol dieh der Teufel!" Po tem krepkem izreku izgubila se je sitna sanjska prikazen, naš junak je na pol dremaje le čul, kakor bi palo nekaj na tla in zastokalo bolestno. Ne brigale se dalie. obrne se v drugo stran in kljubu ajdovim žganjcem mirno dalje spi. Zjutraj ko vstane, vpraša ga hišna gospodinja, nij li po noči kaj čul? „Da, da, čul sem neko stokanje." Zdaj mu gostil-ničarka pove, da je kmečk fant, lazeč po lestvi k dekli, nenadoma začul srdit klic „IIol dich der Teu-fel!" ter se tako preplašil, da je pal raz lestvo in si poškodoval čelo in zlomil nogo. To je povest o ajdovih žganj ci h, žal, da s tragičnim koncem. — („Lj ub I j an s k e ga Zvona") 8. številka prinaša naslednjo vsebino: 1. T. Zupan: Mlademu prijatelju. Pesen. — 2. J. Cimperman: Lobanja. Pesen. — 3. —b—: Kamneni hram. Pesen. — 4. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Povest. (D.ilje.) — 5. Dr. Fr. Kos: Slovenci za Karola Velikega II. — 6. T. Zupan : Iz Preširnovega življenja III. — 7. S. Rutar: Svetoivanski evangelij. — 8. Janko Kersnik: Lutcrski ljudje. Povest. (Dalje.) — 9.—b— : Narodov grob. Pes«n. — 10 —b—: Življenja cvet. Pesen. — 11. Fr. Levstik: Velesalo, substant. n., a ne: Veldsovo, adj. poss. n. — 12. J. Trdina: Bajke in povesti v Gorjancih. 10. — 13. J. Jesenko: Zemeljski potresi. (Dalje.) — 14. S. Gregorčič: V obrambo. — 15. M. Lazar: Rokopis Jenkovih pesnij. — 16 Slovenski glasnik. Telegrami „Slovenskemu Narodu": Bruck na Litavi 29. julija. 47. peš-polk se zahvali za srčni spomin. K i n n a r t, polkovnik. Aleksandrija 31. julija. Arabi zbira velike vojne sile v okolici sueškega kanala. Pričakujejo se v kratkem vojne operacije. Pariz 31. julija. Vsled votuma v zbornici ustavila so se vsa premikanja vojakov in brodovja. Admiral Conrad dobil je zaukaz, da nasproti dogodkom v Figiptu obvaruje strogo nevtralnost. Madrid 31. julija. („Iinparcialu.) Nemčija povabila je Španjsko, naj se udeleži pri obrambi sueškega kanala. Spanjska vlada bo to povabilo vzprijcla. Kajiro 31. julija. Skupščina 360 ule-mov, kadijev, kristijanskih cerkvenih predstojnikov, uradnikov in imenitnikov proglasila je jednoglasno Arabija braniteljem dežele, dokler da se sklene mir, ali pokončajo domačini. Ke-diva proglasili so izven Islamovih zakonov in fennanov stoječim. Razne vesti. * (Katere mesece se zanje.) Znano je, da vsled raznosti podnebja letni časi po vsej zemlji nijso jednaki, da poljski pridelki ne dozorevajo povsod v isti čas, temveč da žetev obseza skoro tri četrtine leta in da so le trije mesoprS du Ji reí SuWi-A£Y ¿i ï-sEFiMY,»! oiuiijcr.brikanteu,PARIS .veu/s Fabricants brevetés tí^s rt".irQ*/es : Couleur Maïs Blanc ou Mnla Arm-:* d8 6Íia s3 H)js «5 ce cd — r< > at) P-1 .-•2 , Oí cu 2* if OS > a a Q Q « t-a — 3 i . 08 r t« J sai m t-, * ^¡ s, - -j fl , .s Prah zoper insekte iz divjih, se zaprtih cvetov Chrvsanthemuma, najboljši in naj goto vej Si pripomoček, pregnati stenice, bolhe, šurke, muhe itd. v zavitkih po 10 novcev in višje. Razprhala, ki so pri tem potrebna, dobe se po 70 novcev. Naročila izvršujejo se točno proti poštnemu povzetju kupila. (451—3) ta I Lekarna „pri samorogu" Jul. pl. Trnköczy-jeva na mestu o m trgu v Ljubljani, 56 ki priporoča p. n. občinstvu sledeče, zmirom sveže (frišne) vsled dolgoletnega izkuBtva kot Izvrstno uplivno priznane specijaliteti, izkušena domača in homeopatlika zdravila: taboren zoper kašelj, hripavoat, vratobol, prsne in pljučno bolečine; 1 stekle-Koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi. Planinski zeliščni sirop kranjski, Pomuhljevo CDorsch) jetrno olje, yp%SSL^ nico; kožne izpuBtke in bezgavne otekline. 1 steklenica 60 kr. \ ifn(<.i'iiicl-'i lici n M \n