—  81   —
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
rf) Ni upravičen deležnik pridržati računa, ki mu je bil radovoljno predložen (S 830. obč, drž. zak.).
Štefan F., Lovro N., Jakob S. in Karel K. so solastniki žage pod vlož. št. 174 v kat. obč. V.  Upravljali so jo vsi solastniki
6
—  82  —
vkupno. Spomladi 1888. 1. so se zmenili, da napravijo med seboj obračun gledž uživanja žage, oziroma založenih stroškov za dobo od 27. julija 1884. 1. dalje. Res se na to snidejo dne 6. marcija 1888. 1. imenovani prvi trije solastniki pri Štefanu F., da bi sestavili račun. Solastnik Karel K. pa je izjavil, da ga ne bode pri obračunu, da pa bode pritrdil operatu, če mu bode po godi; do-poslal je tudi k računanju svoje zapiske, tikajoče se vkupne žage. Oni trije solastniki so torej obračunili brez Karla K. in sestavili pismeni operat z naslovom: Račun Mirške žage. Pripoznali so ga vsi trije izrecno pravilnim, svojeročno ga podpisavši. Poslali so na to ta operat Karlu K., da bi izrazil, hoče li tudi on pripoznati obračun. Jakob Z. pa, ki mu ga je prinesel, rekel mu je pri tej priliki: »Tukaj je račun, če ga hočete pregledati,« in Karel K. je odgovoril: »Je uže dobro.« Karel K. je pa izročeno listino obdržal, ne da bi izjavil, se li strinja z njeno vsebino ali ne, in zahtevajočim solastnikom listine vrniti ni hotel. Zaradi tega sta solastnika Štefan F. in Lovro N. tožila Karla K., da mora vrniti zadevno listino.
Okrajno sodišče na V. je tožbo odbilo iz nastopnih razlogov: Tožitelja, potem Jakob S. in toženec so solastniki Mirške žage po idejelnih delih. Po navedbah tožbenih bila je od nekedaj navada, da so solastniki koncem gotove dobe obračunili upravo in porabo žage ter da so ob uspehu tega obračuna, določujočega medsobne deležniške tirjatve in dolgove, napravili računski operat, katerega so potem podpisali. Tak vkupen obračun in sestava vkup-nega računskega operata bila naj bi tudi dne 6. marcija 1888. 1. za dobo od 27. julija 1884 pa do navedenega dne. Ker toženca ni bilo, obračunali so ostali trije sami in spisali vkupni računski operat. Tega poslali so potem tožencu, a ta ga ni hotel podpisati, pač pa je listino obdržal, in tako tožitelja mislita, da jima je s tožbo zahtevati nazaj dotično listino. — Po tem dejanskem položaji obsega vsak tak računski operat razmerje vkupnosti glede v njem uravnane pogodbe, katera postane za vsakega deležnika še le tedaj pravomočna, če so vanjo vsi deležniki privolili. Ker torej tukaj manka privolitve toženčeve, prepirna listina še ni pogodba, tičoča se vkupnosti, nego največ neobvezen načrt, in tožitelja nista legiti-movana, da bi zahtevala v imenu vkupnosti, naj toženec izroči to listino in jo deponuje v roke najstarejšega deležnika. — Tožitelja
—   83   —
trdita dalje v tožbi, da so po dotičnem računu ustanovljene obligatorne obveze med njima samima in da ga potrebujeta, če hočeta poravnati te vzajemne tirjatve. A ta navedba ni, da bi opravičevala tožbeno zahtevo. Prvič je itak iz tožbe in iz daljnjih pravdnih izjav tožiteljskih razvidno, da je račun imel le svrho biti vsem deležnikom vezalna vkupna listina in da je tudi zaradi tega bil poslan tožencu, ki naj bi ga eventuvalno odobril. Nadalje pa je ona navedba tudi neresnična, ker izhaja iz tožiteljskih navedeb samih, da je mejsobne tirjatve in dolgove deležniške moči še le določiti, kedar je natančno ugotovljena dolgovina in imovina vsakega deležnika in če so na to konipenzovani ti postavki s postavki ostalih deležnikov; šele tedaj je moči določiti, koliko ima drug od drugega tirjati ali drug drugemu dati, če je »debet« in »habet« vseh deležnikov nedvomno priznan, tega pa tukaj ni. — A celo tedaj, če so bile ustanovljene takšne tirjatve med tožiteljema, ni osnovana tožbena zahteva. Po § 830 obč. drž. zak. pristoja vsakemu deležniku pravica zahtevati položitev računa. Če ima to pravico, onda mu je gotovo priznati tudi pravico, da sme račun grajati. Tu poslala sta tožitelja tožencu tak račun in le-ta trdi, da hoče ta račun prej ko moči grajati. Ker pa tožitelja niti ne trdita, da je graja prekludovana, onda toženca, ki za sestavo očitovne tožbe potrebuje računa, ni moči siliti, da ga iz rok da pred preteklim rokom, ki mu pristoja za očitanje. — Naposled je še omeniti, da je tolmačenje tožiteljev koncem replike, češ da je račun listina, ki veže jedino le tožitelja, protivno z vso fundacijo tožbe, in zatorej ni, da bi se na to oziralo.
Proti tej razsodbi vložila sta tožitelja apelacijo, povdarja-joča sosebno to, da o položitvi računa le-tu ni govora, ker nista bila zavezana tožencu položiti računa, kajti upravitelji vkupne žage da so bili vsi sodeležniki vkupno, da torej ni nihče izmed njih bil zavezan, polagati drugemu računa.
Z razsodbo z dne 18. septembra 1889, št. 6848 je viš. dež. sodišče v Gr. ugodilo tej apelaciji, predrugačilo prvosodno odločbo in toženca obsodilo, da mora račun tožiteljema vrniti v roke najstarejšega sodeležnika Štefana F. — to iz naslednjih razlogov:
Po zemljeknjižnem ekstraktu v A ad I. ter po navedbah obeh strank je dokazano, da sta tožitelja in toženec skupna lastnika Mirške žage, in sicer Lovro N. in Štefan F. vsak za s/^^, Jakob S. in toženec pa vsak za Iz navedeb tožiteljev izhaja, da je
6*
-  84  -
ob upravi in porabi te žage vsak posamezen solastnik v računski dobi posebe zapisaval svojo, iz vkupnosti izhajajočo imovino in dolgovino, to je, kolikor je dal v žago lesa in kolikor je za vkupno lastnino založil, da so od nekedaj gotove dobe vsi deležniki na podlogi posebnih zapisov vkupno obračunali in ob uspehu obračuna, ki je določil mejsobne deležniške tirjatve in dolgove, sestavili ter podpisali vkupni računski operat. Tako vkupno bi naj obračunali in sestavili vkupni računski operat tudi 6r\6 6. marcija 1888 za dobo od 27. julija 1884 naprej. Ker tožence sam priznava, da k temu obračunu ni prišel, obračunala sta, oziraje se tudi na posebni račun, ki ga je bil toženec doposlal, tožitelja z Jakobom S. sama, napravila vkupni računski operat in poslala ga tožencu. Tožitelja zahtevata sedaj od toženca, da jima izroči ta računski operat, ker je od njiju in Jakoba S. podpisan, torej za nje merodaven in pravno-vezalen. Toženec priznava, da sta mu tožitelja doposlala napominani operat, katerega sta tudi res podpisala, češ da je njima merodaven, nadalje da on računa res ni odobril niti podpisal, niti ne tožiteljema vrnil; tudi, da je ta račun poln hib, da ga mora imeti, če ga hoče grajati, in da ni dolžan izročiti ga, ker se mu ni določil rok za očitanje ali odobrenje. Po § 830 obč. drž. zak. je pač vsak deležnik upravičen zahtevati položitve računa. Ce se pa pomisli, da toženec niti ne trdi, da je od tožiteljev in Jakoba S. zahteval položitve računa in da bi leti zavezani bili njemu račun polagati; če se nadalje pomisli, da toženec, in to sam priznava, ni podpisal imenovanega računa, da sta pa tožitelja z Jakobom S. vred pripoznala račun in njegovo vsebino in da so ga vsi trije podpisali za-se merodavnim; da mu je nadalje Jakob Z. račun izročil, rekši; »Tukaj je račun, če ga hočete pregledati«, očividno torej le za vpogled; če se pomisli, da toženec niti pozvan ni bil, naj odobri ali graja napominani račun, onda nima pravnega razloga, da bi ga zadrževal tožiteljema.
Na revizijo toženčevo je najvišje sodišče z razsodbo z dne 17. decembra 1889, št. 12703 razsodbo višjega sodišča potrdilo iz nastopnih razlogov:
Iz zemljeknjižnega ekstrakta A v tožbi je razvidno, da imata tožitelja Jakob S. in toženec po idejelnih delih solastnino zemljišča pod vlož. štev. 174 kat. obč. V.; takisto je .lahko smatrati dokazanim,   da   sta  tožitelja  in Jakob S. za dobo, v tožbi navedeno.
—   85   -
hj Pristojnost sodnih oblastev za tožbe o moteni posesti v razlastitvenem postopanji.
Proti ravnateljstvu državnih železnic, zastopanemu po finančni prokuraturi in proti firmi G. de Ceconi in drug., katera je prevzela, da gradi zvezno železnico med Herpeljsko državno železnico in Sv. - savskim petrolej skim reservoarom, naperili so pravdo zaradi motene posesti T. S. in drugovi, zahtevajoč s tožbo de pr. 22. januvarija   1889      2128, naj okrajno za mesto dele g. so-
obračunala, ne da bi bil toženec navzočen, in da se je uspeh tega obračuna pismeno sestavljen na znanje dal tožencu. Iz ugovorov toženčevih ni uvideti, da so bili deležniki, ki so med seboj obraču nali, dolžni tožencu položiti račun; tej dolžnosti pogoj je uprava tujega imetja. Ni torej nikake pravne podloge, da bi bilo moči tak.šno dolžnost spraviti v zvezo s pravico, ki pristoja deležniku po § 830 obč. drž. zak., da se mu položi račun, nego izhaja iz pravdnih izjav tožiteljev, da takšne svoje obveze niti ne priznavata, niti je nista hotela izraziti, izročujoč mejsobni obračun. Toženec priznava v odgovoru, da mu je izročil listino Jakob Ž., kateremu sta baje tožitelja naložila, naj račun tožencu v pregled odda, in priznava tudi, da je znabiti Ž. pri tem izustil besede: »Tukaj je račun, če ga hočete pregledati«, in da je on, prejemši listino, odgovoril: »Je uže dobro«, dogodek, ki je najmanj sposoben podpirati ugovor, da se je namerjalo položiti račun, katerega bi bilo eventuvalno grajati. Potem se kaže, da se zahteva, naj je listino vrniti, neosnovano ometa zaradi tega, ker da je toženec potrebuje v vložitev očitovne tožbe, in bil bi moral prav toženec sam zahtevati pravdnim potem priznanja, da je dolžnost, položiti račun. Predno pa se je komu račun v resnici položil, tudi ne more biti govora o uvedbi poziva po § 100 obč. sod. r. in da je odkazati tožiteljema takšno postopanje. In ker toženec noče, da bi veljali tudi proti njemu posledki mejsobnega obračuna, napravljenega med ostalimi deležniki, kaže to, da je omenjena listina z zabeleženim obračunom sama na sebi le vkupna tistim, ki so se vdeležili obračuna; zadržavati jo ni pravnega razloga, nego vrniti jo je tej vkupnosti, kedar je pri-lično namenu, zaradi katerega je bila izročena, doslužila, to je po storjenem pregledu.
—   86   —
dišče v Trstu spozna, da je bila motena njihova mirna posest zemljišča pod zem. št. io8 Kjarbole dol, po katerem je nekoliko držala omenjena železnica, da morajo toženci postaviti reči v prejšnji stan in da ne smejo nič več motiti pod globo looo gld. — ter naj se jim z odlokom ukaže, da delo ustavijo pod globo 500 gld.
Po zvršenem ogledu ukaže sodišče z odlokom z dne 26. januvarija 1889. 1. št. 2695 tožencem, da ustavijo delo pod globo 500 gld., in to zategadelj, ker po smislu navedeb strank pripisuje si podjetje Ceconijevo pravico do posesti onih tal, katerih se je polastilo na zemljiščih tožiteljskih, češ, da so bila ta tla razlaščena in da je bilo dotično razlastitveno razsodilo vročeno vdeležencem, potem, ker po smislu navedeb strank samih rečeno razsodilo ni še postalo pravomočno in se torej postopanje podjetja Ceconijevega pokazuje kot samooblasten čin, katerega ne opravičuje pomišljevanje, da bi ona zemljišča eventuvalno, namreč če bi razsodilo višje oblastvo potrdilo, smatrati bilo za razlaščena; nadalje, ker je po smislu § 10 ces. pat. z dne 27. oktobra 1849 št. 12 drž. zak. sodišču dolžnost preprečiti vse samooblastne čine, in naposled ker ostane tožencem svobodno, da v pravdi »in merito« dokažejo svojo mirno zadnjo dejansko posest rečenih zemljišč.
Rekurzoma, ki sta ga vložila i podjetje Ceconijevo i finančna prokuratura, je višje deželno sodišče v Trstu z odločbo z dne 21. februvarija 1889. 1. št. 791 ugodilo obema in vničilo prve instance odlok s 26. januvarija 1889. 1. št. 2695 ter vse prejšnje postopanje, nalagajoč okrajnemu sodišču, da vrne F. S.-u in drug. tožbo kot nepristojno vloženo; tudi je obsodilo tožitelja v povračilo stroškov in sicer iz teh-le razlogov: Tožitelji priznavajo, da je glede zadevnega zemljišča c. kr. namestništvo v Trstu proglasilo razsodilo z dne 9. decembra 1888 št. 19761, da je razlaščeno ono zemljišče v prid c. kr. ravnateljstvu državnih železnic v to, da se mogoča stori zveza med Herpeljsko in Sv.savsko železnico. Tožitelji niti trdili niso, da so vložili rekurz zoper to razsodilo, in zaradi tega je smatrati, da je pravomočno. A po tem je lastninska pravica in posest zemljišča prešla neposredno na državo, in tako se tožitelji, ako se je država po Ceconijevem podjetji polastila zemljišča in začela graditi, niso mogli pritoževati pri sodnem oblastvu, ampak pri c. kr. namest-
-   87   —
c) Odvetniški koncipijent sme svojega odvetnika zastopati tudi v rednem ustnem postopanji na deželi.
V pravdi Antonije Z. po dru. S. zoper Antona Z. je bila določena obravnava v rednem ustnem postopanji pred okrajnim sodiščem na deželi v R. Zglasila sta se k naroku tožiteljiči-nega zastopnika legit. substitut dr. V., pa toženec sam. Le-ta je izjavil, da na tožbo noče dati odgovora, ker namestu nasprotnice ni prišel odvetnik, nego odvetniški kandidat. Dr. V. pa je na to predlagal razsoditi »in contumaciam«, in sodišče je res izdalo kon-tumacijsko razsodbo.
Na apelacijo toženčevo je višje deželno sodišče v Gr. z odločbo z dne 29. majnika 1889, št. 4781 razveljavilo razsodbo okrajnega sodišča in postopanje pri naroku kot nično ter zaukazalo, da je nadaljevati postopanje po zakonu o tej tožbi. Razlogi: Po
ništvu, kateremu po določbi § 35. zakona z dne 18. januvarija 1878 št. 30 drž. zak. pristoja, da zvr.šuje razlastitve in razsoja eventuvalne spore med strankami, ker je sodišče samo poklicano pozvedeti vrednost razlaščenega zemljišča. Ker je nadalje tožena stranka uže v zapisniku z dne 24. jan. 1889. 1. prigovarjala nepristojnost sodišča, je ob to smatrati za očitno, da je naprošeno sodno oblastvo nepristojno razsojati spor in to zaradi njegovega predmeta, in zategadelj je na ta slučaj uporabiti določbo § 48. ces. pat. z dne 20. oktobra 1852 št. 251 drž. zak.
Na revizijski rekurz tožiteljev je najvišje sodišče z odločbo z dne 25. junija 1889, št. 6884 odpravilo odlok vi.šjega sodišča in odbilo kot nedopustna apelatorna rekurza iz naslednjih razlogov: Glede na to, da je po § 35 zakona z dne 18. jan. 1878. 1. pristojno politično oblastvo za prisilno zvršilo razlastitvenega razsodila, potem, ker je neprepirno med strankami, da ni še zvršeno postopanje zaradi določevanja odškodninskega zneska in zategadelj ni očitna nepristojnost sodnih oblastev v sedanjem stanji te reči, ker torej ni dopusten proti odloku z dne 26. januvarija t. 1. št. 2695 C. kr. okrajnega za mesto deleg. sodišča poseben rekurz po smislu § 16. ces. ukaza z dne 27. oktobra 1849, ugoditi revizijskemu rekurzu.
Dr. O. B.
—  88  —
občnem sodnem redu ima načeloma odvetnik pravico, da sme zastopati stranke, in zakon izrecno ter s posebnimi pogoji ustanavlja tiste posebne izjeme, kedar osebe lahko tudi obravnavajo pred sodiščem po pooblaščencih, ki niso odvetniki. Določbo §-a 15. odvet. reda z dne 6. julija 1860, št. 96 drž. zak. je tudi moči uporabljati samo ob izjemah, katere so postavljene v sumarnem in bagatelnem postopanji, ne pa za redno ustno postopanje. Tudi minist. ukaz z dne 5. julija 1859, št. 122 drž. zak. glede pravdniškega zastopanja v krajih, koder ni odvetnika ali pa je le jeden sam, nanaša se zgol na podpisovanje pismenih vlog, ne pa tudi na zastopanje pred sodiščem. Zatorej je tožiteljica Antonija Z. mogla tudi pred sodiščem obravnavati le po svojem pravdniku dru. Š., odvetniku v Lj., a če jo je pri naroku zastopal odvetni.ški koncipijent dr. V., smatrati je, da po zakonu to ni dopustno. Zategadelj pa toženec ni bil zavezan, da bi se spuščal v ustno obravnavanje z neupravičenim zastopnikom tožiteljice, in kontumacijskega predloga zastopnikovega pri naroku ni moči zaradi mankajoče zastopniške upravičenosti smatrati v pravdi pravoveljavnim. A tako je očitna ničnost v izreku, kateri je bil storjen na omenjenem nezakonitem predloga.
Na revizijski rekurz Antonije Z. po dru. Š. je najvišje sodišče z odločbo z dne 4. decembra 1889, št. 13719 višjesodni ukaz odpravilo in višjemu sodišču naložilo, da naj o toženčevi ape-lacijski pritožbi razsodi po zakonu, ne oziraje se na uže rabljeni razlog razveljavljanja.
Razlogi:
Po dvornem dekretu z dne 17. januvarija 1787, št. 619 zb. pr. zak. ni odprta proti ukazu drugega sodnika, s katerim se je prvosodna razsodba odpravila kot nična, pot revizije, nego le rekurz do najvišjega pravosodnega oblastva, in torej je revizijsko pritožbo Antonije Z. zoper ukaz viš. dež. sodišča moči uvaževati le kot revizijski rekurz. Le-ta pa je utemeljen, ker z jedne strani toženec — ki je preložitve naroka samo zategadelj prosil, ker k obravnavi ni prišel tožiteljičin zastopnik dr. Š., nego njegov substitut dr. V. — ni pravočasno vložil rekurza proti prvosodnemu odloku, zavračajočemu preložitno zahtevo in zatorej tudi ni več mogel izpodbijati zaradi nedovoljene preložitve naroka kontumačne razsodbe, ki je iztekla, ko je omenjeni odlok bil v pravno moč stopil, — z druge strani
—   89  —
pa, ker je tožiteljicin zastopnik dr. Š. bil po § 15. odvet. reda upravičen, zastopati se dati pri rečenem naroku po odvetniškem kandidatu dru. V., zlasti ker ga ni nikakega zakona, ki bi izrecno velel, da je k obravnavnemu naroku na deželi, vršečem se v ustnem postopanji, privzeti odvetnika. Po poročilu okr. sodišča v Radovljici se je dr. V. pri zadevnem naroku izkazal z legitimacijo odbora odvetniške zbornice kranjske in po vsem tem ni moči uvideti ničnosti v tem, če je pri naroku tožiteljičinega zastopnika substitut dr. V. stavil kontumacijski predlog.