MED NAMI SO LJUDJE
Likvidirajmo slabo proizvodnjo
,,Naše podjetje je zašlo v težave   —   krivec:   reforma!"
,,lmamo samo 80 odstotne plače — krivec: direktor!"
,, . . . pa imejmo prisilno upravo!" In kdo je zares kriv? Potrkajmo se po naših ,,juna-ških" prsih in si pošteno pri-znajmo: mi sami smo kamen na kamen prispevali k temu, da je podjetje zašlo v težave. Pri tem ni imela prstov vmes reforma, niti 80 odstotnih plač ni kriv direktor. Prisilna upra-va je le ukrep, ki nam — sa-moupravljalcem - izdaja spri-čevalo z oceno  minus  ena.
Takšne in podobne misli so mi rojile po glavi, ko sem te dni razmišljal o sedanjem ali nekdanjem položaju nekaterih podjetij v naši komuni in v zvezi s tem o vrsti sej ter se-stankov v delovnih kolektivih ter v občinskem ,,parlamentu", na katerih so razpravljali o upravičenosti nadaljnjeqa ob-stoja te ali one gospodarske organizacije, o vprašanju sa-nacije ali prisilne likvidacije ali pa proučevanju možnosti integracije. Lep izbor blago-zvenečih tujk, kajne?
Drži pa: kadar zaškriplje, se v hipu odločimo za priljublje-no otroško igro. Saj veste, ka-tero mislim: kdo je kriv? — ,,Ti, jaz že ne!"
Pred mesecem dni sem bral v DELU sestavek o Bombažni tkalnici v Vižmarjih. Pred pri-bližno 17 leti so jo nameravali zapreti, ker ni bila rentabilna, in njene prostore spremeniti v skladišče. Tako bi tudi bilo, če ne bi kolektiv začel zbirati lastnih sredstev in jih vlagati ne v zidovje, pač pa v moder-nizacijo strojne opreme. Razen tega je kolektiv spremenil do-tedanjo notranjo politiko, to se pravi, da je načrtno utrdil svojo organizacjo, delovno in proizvodno disciplino. Skratka, zavihali so rokave in z lastni-mi rokami bodo letos ustvarili okrog 3 milijarde starih di-narjev bruto produkta ter po sedanji oceni blizu pol mili-jona starih dinarjev skladov. in njihovi osebni dohodki? Povprečno 110 tisočakov me-sečno.
Žal nisem povprašal članov samoupravljanja za recept, kako so dosegli takšen zavi-danja vreden uspeh. Menim pa, da bi mi marsikateri od-govoril: ,,Povprašaj našega di-rektorja, saj ta ti bo vedel po-vedati toliko, da boš imel gra-diva za deset številk!"
Prav, sem si mislil in v za-sedi počakal na tovariša Jože-ta Vonto.
2e na prvi pogled mi je ugajal. Všeč so mi tempera-mentni Ijudje, ki so jim fraze tuje, ki preprosto, po domače razpletajo svoje misli o stva-reh, ki  so vse prej kot enostav-
Sedemnajst let je že direk-tor bombažne tkalnice. Med tem je bil tudi župan bivše šentviške občine, republiški poslanec in kar tri ali štirikrat v. d. direktor, oziroma stro-kovni svetovalec pri reševanju majhnih in srednje velikih in-dustrijskih podjetij, ko so se znašla v zagati. Skratka, to je eden izmed občanov šišenske komune, ki se je moral trdo spoprijeti z vrsto problemov tekstilne, usnjarsko-galanterij-ske, kovinske in celo mizarske stroke. Tako se je seznanil z vzroki, ki so nekatera podjet-ja pripeljala skorjada do likvi-dacije, in z načini, kako spet splezati na zeleno vejo. Takole pripoveduje:
,,Kjerkoli sem poleg redne-ga dela v bombažni tkalnici sodeloval kot v. d. direktor in kot tak skušal podjetje s sode-lavci ponovno postaviti na noge, sem ob zaključku ugo-tovil, da bi prisilna likvidacija podjetja v zagati zapeljala na napačno pot. Bistvo prisilne uprave je takojšnje brepogoj-no saniranje ali likvidacija. Z uveljavitvijo takšnega ukrepa se marsikdaj ne mudi, saj je veliko možnosti, da bi poiskali drugačno rešitev. Treba je predvsem pritegniti delovni ko-lektiv k skupnemu proučevanju vzrokov, ki so pripeljali pod-jetje v slepo ulico. V glavnem je slaba organizacija dela vzrok zastoja, dalje zastarela mehanizacija, nepoznavanje tehnologije in njenih zakonov, pomanjkanje delovne in pro-izvodne discipline, odmaknje-nost od gibanj in stalno se spreminjajočih zahtev trga. Še vedno se najdejo primeri, ko podjetja zaradi strokovno šib-kega Radra delajo na zalogo, ne pa za takojšnjo prodajo, pač zato, ker delo po sklenje-nih naročilih zahteva širšo in kakovostnejšo izobrazbo. Na-dalje opažamo, da so proiz-vodni plani dokaj neizdelani in da jih marsikje niti ne izpol-njujejo zaradi pomanjkanja delovne discipline. Tako pri-haja do zamujanja rokov, do reklamacij in s tem do kopi-čenja zalog. Denar se ne obrača. Sledijo zmanjšani osebni dohodki in nezadovolj-stvo.
Treba je nekaj ukreniti. Naj-prej je treba temeljito prere-šetati koncept podjetja s so-delovanjem vseh članov ko-lektiva, saj se za uspeh lastne delovne organizacije živo za-nimajo in proučiti možnosti oblikovanja takšne proizvod-nje, ki bo najhitreje obmila dinar. Tako bo moč počasi zbrati dovolj lastnih sredstev za modernizacijo obratov in za izpopolnjevanje strokovne-ga znanja fizičnega in umske-ga delavca. Nujno je tudi ure-diti notranje odnose, predvsem pa delovno disciplino. V sleher-
nem članu kolektiva je treba ustvariti zavest, da ima on sam v rokah nož, s katerim si bo rezal večji ali manjši kos kruha, pač takšnega, ki si ga bo zaslužil. Skratka: za vse te-žave nista vedno kriva reforma in direktor v širšem pomenu besede, v glavnem so vzroki v konceptih proizvodnih pro-gramov, v slabi organizaciji dela in še marsikje drugje, kjer smo sami sodelovali kot avtorji. Eden več, drugi manj." Tako nekako je dejal Jože Vonta in smehljaje se prista-vil, da so to le obrobne misli, kar na hitro roko nametane. ,,Likvidirajmo slabo proizvod-njo! To nam mora biti stalno geslo, kajti likvidacija podjet-ja je zelo draga: kam z Ijud-mi in kaj s praznimi stavba-mi?" Najin razgovor je bil za-ključen, saj se mu je mudilo v tovarno specialnih mizarskih izdelkov ,,Sora" v Medvodah kjer so tudi v težavah, ki pa so premostljive le z izdelavo in izvedbo proizvodnega pro-grama in z utrditvijo delav-skega samoupravljanja.
Smiljan VOLČIČ