identiteta Spolna Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 7 Otrok je po naravni poti plod dveh oseb različnega spola. V svoji nevrofiziologiji imata moški in ženska vsak svoje pomembne značilnosti, ki se jih ne da poenotiti. Vse te razlike se izražajo na različnih ravneh delovanja osebnosti in omogočajo neverjetno pestrost v načinu razmišljanja, odzivanja, vedénja, vzpostavljanja odnosov, čustvovanja ipd. Moški in ženska se pri vzgoji dopolnjujeta Andreja Poljanec, doc. dr., univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije. Svoje strokovno delo posveča predvsem raziskovanju navezanosti in pomenu empatije v odnosih, je avtorica več znanstvenih in strokovnih del doma in v tujini ter mama petih otrok. Deluje kot vodja študija psihologije na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda ter je soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, kjer tudi izvaja terapijo. Razlike so – čeprav ne vedno zelo očitne – prava dragocenost. Če ima otrok vse te ni- anse nevrofizioloških, spolnih, osebnostnih in drugih razlik možnost doživljati v ljube- čem odnosu med staršema, pri vzgojiteljih, učiteljih in drugih pomembnih osebah, ki otroka vodijo v življenju, je to pravi zaklad, iz katerega črpa moč, energijo, iniciativo in odgovornost za čim bolj poln in zdrav oseb- nostni razvoj. V članku bomo največ pozornosti posvetili posebnostim materinske in očetovske vlo- ge, saj daleč najmočneje zarisujeta razvoj otrokove osebnosti. Vendar pa se ključne značilnosti mater ter bistvene poteze očetov odražajo tudi v vsakem drugem tesnejšem odnosu žensk in moških do otrok. Bolj ko se zmorejo odrasli zavedati svojih dragoce- nih notranjih virov moči ter potencialov in bolj ko se zavedajo svojega vpliva na razvoj osebnosti, močnejši vpliv imajo na otroka. V primeru, da gre za osebnostno zrele od- rasle osebe, čemur se bomo posvetili tokrat, je vpliv na otrokovo osebnost pozitiven, v primeru nezrelega ravnanja pa starši in drugi odrasli na otroka delujejo škodljivo. Zgodnje obdobje Nenadomestljivost matere v prvih mesecih Materina fiziološka in organska danost ima v sebi neprimerljiv potencial za zorenje mo- žganov in zdrav razvoj otrokove osebnosti predvsem v prvem obdobju življenja. Ne- žnost, milina, dojenje, posebna pozornost in nega, potrpežljivost in sprejetost, ki jih v tem obdobju ob močno naravni hormonski podpori zmore mati, so neprimerljive s ka- terimkoli drugim življenjskim obdobjem. Mati je v tem obdobju ves otrokov svet – njegov edini in najlepši. V njenih očeh se zrcalijo veselje, toplina, milina, skrb … in ljubezen. Preko vsega tega v sebi razvija osebnostno vrednost. Prav od začetka po naravni poti razvija pestro paleto odzivov, ob katerih izgrajuje najbolj koherenten jaz in najgloblje sočutje do sebe in drugih. V tem obdobju se že zarišejo glavne poteze odnosov oziroma njihova norma. Oče naj ljubi otrokovo mater Oče v prenatalnem obdobju in v prvem ob- dobju dojenčka očetovstvo razvija bolj po- sredno – predvsem preko ljubečega odnosa do otrokove matere. S skrbnostjo, zaščito in varnostjo pomirja mlado mamico ter z njo preko dojenčka razvija nežen, ljubeč in em- patičen odnos. Bolj neposreden vpliv pa se pomembno razvija predvsem med drugim in tretjim letom otrokove starosti. Takrat postane očetov vpliv posebej specifičen za otrokov psihonevrobiološki razvoj, ki vpli- va tudi na sposobnost spoprijemanja s stre- som in občutek varnosti v svetu. V eč varno- sti ko bo otrok v tem odnosu čutil, bolje bo prepoznal odnose, ki mu ne bodo vzbujali zaupanja in domačnosti, in bo previden. Matere in otrokov razvoj Bogato čustvovanje in empatija Ženskam je čustvovanje nevrofiziološko močneje namenjeno kot moškim. Njihovi možgani so močno naravnani na pozornost do čustev, povezavo med njimi, empatijo v odnosih. V vseh ženskah so poteze ma- terinstva, zato v odnose vedno prinašajo razsvetlitev. Glavno poslanstvo ženske je v skrbi za čustveno pestrost in stabilnost pri sebi in otrocih. Veselje in prepoznavnost Otrok bo čutil, da ga je mati vesela, da je ljubljen in zaželen, ter bo razvijal občutek lastne vrednosti. S sposobnostjo čustvene- ga pomirjanja sebe in otroka bo mati zmo- gla biti osredotočena na otrokove potrebe, interese, talente in se bo nanje primerno odzivala. Otrok bo dojemal, da je opažen in prepoznan kot nekaj posebnega. Dra- goceno je, če se predvsem ob materi vsak otrok lahko počuti obravnavanega na nje- mu edinstven način – da je v nečem pose- ben. Čutil bo, da se mati preda prav njemu in da s sorojenci ni vržen v skupni koš pra- vil in smernic. Tako bo lahko razvijal svojo identiteto. »Rada te imam!« Materine besede »Rada te imam!« zvenijo v prav posebnem tonu ter še besedno iz- žarevajo toplino in globino povezanosti in predanosti. Pester potencial očetov Varnost Temeljno poslanstvo očeta, ki se začne raz- vijati že ob nosečnici, je skrb za občutek varnosti. Tako mamice kot otroci so ob tem pomirjeni ter lahko v miru in polnosti raz- identiteta Spolna 8 Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 vijajo talente, čustveno občutljivost, inicia- tivnost in zdrav pogled nase. Vera vase in v otroka Nadalje je zelo dragoceno, da očetje verja- mejo, da so dobri očetje – to otrokom po- maga pri vzpostavljanju pozitivne samo- podobe in zdrave notranjosti, saj ob takem očetu tudi kot otrok lažje verjameš, da mar- sikaj zmoreš. Tak oče bolj verjame v otro- kove sposobnosti in ga pri tem opogumlja, pomaga pri doseganju uspehov, usvajanju spretnosti, razvijanju talentov. Vodenje V primeru otrokovega obupavanja, stiske, nejevolje naj oče otroku pomaga vztrajati, spodbuja naj ga pri idejah, ga potisne naprej na poti doseganja ciljev in 'odhajanja' v svet. Otrok tako razvija zdravo samozavest, avto- nomijo, preseganje sebe, svojih šibkosti … Šele ob vodenju in pomoči otrok razvija zdravo samostojnost, v nasprotnem prime- ru – če mora prehitro vse narediti sam oz. je prepuščen samemu sebi – lahko razvije navidezno samostojnost, tako imenovano samozadostnost, ki je nezdrava. Aktivno vključevanje Ob vsem tem je življenje veliko bolj polno in dinamično, če se oče z veseljem aktivno vključuje v otrokovo življenje; v dejavnosti, v ukvarjanje z njim na različnih področjih, kot so npr. glasba, stroji, avtomobili … Po- sebno prednost imajo določene fizične de- javnosti ali šport, hecanje, mikastenje ipd. Ob tem otrok preverja svoje meje, meje bolečine, kaj zmore … Tako razvija goto- vost vase, pogum, da se postavi zase in za druge, razvija tudi igrivost, saj je šport ob očetu, ki prepoznava, kaj otrok zmore, za- nesljiv izziv. Spoštovanje Izrednega pomena je celostno spoštovanje otroka z ničelno toleranco do nasilja in ka- kršnihkoli oblik poniževanja, sramotenja ter grobega discipliniranja. Tako v sebi in v otroku ohranja dostojanstvo, ki je božji dar. Struktura Skrb za strukturo in postavljanje ter vzdrže- vanje pravil je nekoliko bolj moška dome- na, pri čemer je pomembno zavedanje, da je potrebna dobršna mera pripravljenosti za pogovarjanje in vživljanje v otrokova čustva pri reševanju nesoglasij. Toplina Ob vsem tem je toplina do otrok dejavnik, s katerim se očetje včasih težko poistoveti- jo, saj je tudi sami pogosto niso bili deležni. Če pa jo očetje zmorejo, je zelo dragocena. Otroci očetov, ki se trudijo za zgoraj opi- sano držo, so bolj čustveno uravnoteženi, bolj socialno kompetentni, imajo boljšo sa- mopodobo ter so celo telesno pogosto bolj zdravi. Ljubeč partnerski odnos Moški in ženska se lahko najbolj polno raz- vijata in dopolnjujeta v trajnem, intimnem in varnem odnosu. V svoji različnosti se v ljubečem in predanem odnosu povezujeta na edinstven in celosten način. Če zmore- ta v partnerskem odnosu razvijati vedno večjo sproščenost, varnost in zadovoljstvo, ima to na otroke prav poseben vpliv – starša sta bogat in nenadomestljiv zgled moške in ženske ljubezni, ki se neprenehoma razvija v smeri večje občutljivosti, nežnosti, pestro- sti, razumevanja in pomiritve. Čustveni stik odraslih z otrokom Ne glede na spol pa je za poln razvoj otrok v odnosih z odraslimi potreben čustveni stik. To pomeni, da otrok čuti, da smo od- rasli z njim čustveno povezani. Vsi odrasli, ki se ukvarjamo z otroki, smo se ob otroku dolžni nenehno razvijati v smeri, ki od- govarja otrokovim temeljnim potrebam. To je naše poslanstvo – da se veselimo razvijanja v smeri vedno globljega sočutja ter občutka vedno bolj polne in resnično pestre ter bogate povezanosti. Nujno je, da se ob otroku vsak razvija na njemu lasten način in se tega ne naveliča. Tako se lahko kar najbolj polno razvija tako na telesnem, čustvenem kot tudi duhovnem področju. Če odrasli to razumemo in če izkusimo, kako je to dragoceno, se s trudom in hva- ležnostjo čim bolj polno predamo odnosu. S tem se tudi mi ob njih osebnostno naj- bolj celovito razvijamo. Osebnostni razvoj je v varnem in čustveno bogatem odnosu vedno vzajemen. Družina – preventiva pred neželenimi vplivi družbe Bolj ko so starši suverene, čustveno zrele, duhovno bogate ter starševstvu predane osebnosti, ki se zmorejo nenehno razvi- jati tudi v partnerskem odnosu, bolj su- veren in koherenten razvoj osebnosti je podarjen otrokom v družini. Otroci se namreč ob starših učijo prepoznavanja svoje vrednosti, čustev, empatije, potreb, hrepenenj in želja ter izgrajujejo pozitiv- no samopodobo in notranjo čvrstost. Ob zorenju vedno bolj jasno vedo, kaj čuti- jo, kdo postajajo, kaj si v življenju želijo, komu naj sledijo in verjamejo in kako naj živijo v odnosih, da bodo kar najbolj zadovoljni in srečni. Takih otrok ne bo preusmeril vsak prepih, saj bodo hitro prepoznali, kam jih odnaša. Lahko bodo prepoznali neprimerne vzgibe, perverzne misli, premalo senzitivne in nezrele ose- be, nesočutne odnose. Zmogli si bodo pravočasno premisliti in se obrniti z mo- rebitne stranpoti na pot, ki jih vodi k pol- nosti, k Življenju. Viri • Bowlby, John (1988): A secure base. London: Routledge. • Cassidy, Jude; Shaver, Philip R. (ur.) (1999): Handbook of atta- chement: Theory, research, and clinical applications. New Y ork: Guilford Press. • Cori, Jasmin Lee (2010): The Emotionally Absent Mothers. New Y ork: Experiment. • Cozolino, Louis (2006): The Neuroscience of Human Relation- ships. New Y ork: W .W . Norton & Company. • Greven, Philip (1990): Spare the child. New Y ork: Vintage Bo- oks. • Kompan - Erzar, Katarina L. (2019): Družina – vezi treh gene- racij. Ljubljana: Družina. • Kompan - Erzar, Katarina L.; Poljanec, Andreja (2009): Ra- hločutnost do otrok. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. • Perloff, Jennifer N.; Buckner, John C. (1996): Fathers of Chil- dren on W ellfare: their Impact on Child W ell-Being. American Journal of Orthopsychiatry, 66(4), str. 557–571. • Peterson, Jordan (2017): Epic Rant of Gender 'Equality'. Prido- bljeno 11. 5. 2020 s spletne strani: https://www.youtube.com/ watch?v=eieVE-xFXuo. • Poljanec, Andreja (2015): Rahločutno starševstvo. Ljubljana: Mohorjeva založba. • Poljanec, Andreja; Simonič, Barbara (2011): L'empatia umana, riflesso dell'amore divino. Familia domani 27(4), str. 33–48. • Schore, Allan N. (2003): Affect disregulation and disorders of the Self. New Y ork: W . W . Norton & Company. • Siegel, Daniel J. (1999): The developing mind: Toward a neu- robiology of interpersonal experience. New Y ork: The Guilford Press. • Siegel, Daniel; Payne Bryson, Tina (2010): The Whole Brain Child. New Y ork: Random House. • Towe - Goodman, Nissa R. idr. (2014): Fathers' Sensitive Pa- renting and the Development of Early Executive Functioning. Journal of Family Pysychology, 28(6), str. 867–876. • Tronick, Edward (2007): The neurobehavioral and social-emo- tional development of infants and children. New Y ork, London: W . W . Norton & Company.