Ljubljanski Zvon
d>
1°

Koraki nad mano.
, veselice pozno v noči stopil v sobo sem domačo.
Še razločno gledal v duhu razsvetljeno sem dvorano; še vesele družbe slišal smeh sem tudi, vtip in šalo . . . Molk in pokoj pa je v hiši bil krog mene in pod mano.
A nad sabo, v zgornji sobi, čul sem hojo neprestano, težko, trudno, škripajočo . . . In resnica! Cul nad sabo iz korakov teh sem pesem staro, toda vedno mlado o trpljenju, skrbi, strahu, ki človeku kloni glavo, ki pa tudi kri po žilah s silo goni mu neznano, da z ležišča plane vznojen in da potlej, kadar zlato luč pripelje zora zgodnja, spet povzame borbo staro za življenje, ki le drugim v prid je vedno in v zabavo . . .
In nedavno sam zapustil bil sem srečno družbo tako!
»Ljubljanski Zvon" 11. XXIV. 1904.
41
Ob spominu nanjo gledal zopet svetlo sem dvorano, slišal- zopet smeh veseli, s smehom zopet vtipno šalo . . .
Drugo jutro pa prešinil stid srce mi je in glavo, da so mogle mi hiteti misli enkrat še v dvorano, ko se čuli toli trudni v noč koraki so nad mano . . .
A. Funtek.
Simonu Gregorčiču.
Pozabi trpljenje! Saj žalost je kaplja, ki z lističa v jezero kane. Pomnik pa prekrasni, ki si ga izklesal v bridkosti in v solzah, vse veke ostane!
Ksaver Meško.
Eva.
Spisala Zofka Jelovšek.
VV/l
\	v ravni Slavoniji je bilo v neki vasi dekle, ki so jo
m\m khcali za Evo. Ni se imenovala Eva po krstu, ali bila ? J«/ je tako krasna, močna in življenja polna, da tudi ona prva Eva, ki jc rodila ves človeški rod, ni mogla biti fta krasnejša in krepkejša.
Visoka je bila kakor nobena v vaseh naokoli. Lase je imela črne in goste, da so se kakor temen plašč usipali preko ram in prsi; oči je imela, da so vsi moški noreli, če so pogledali vanje. Hodila jc kakor kraljica ponosno in lahno. Vczla je pisane rože v svilene robce, ki so bili tenki in fini kakor pajčevina, in če se ji je zdelo, se je peljala s hlapci v šumo in je sekala hraste in smreke kakor najjačji od njih. Njene roke so bile kakor iz marmorja, tako bele in trdne. Postavljali so mlaje v vasi in tudi ona je bila med dekleti, ki so gledala. Zasmejala se je, stopila bliže,
vzdignila s svojimi lepimi rokami zeleni mlaj kvišku in sama postavila ovenčano drevo v jamo. Srajca se ji je pretrgala od ram doli in zableščale so se njene prsi kakor cvetoče lilije. Vsi moški so zakričali, tako je bila krasna z razgaljenimi prsmi, a v rokah zeleni, ovenčani mlaj. In od tedaj so bili moški kakor satani, če so se spomnili Eve; goreli so vsi in srcc jih je palilo bolj nego peklenski ogenj.
Bil je eden med njimi, oženjen človek, stasit kakor poganski bog. Ni pogledal svoje žene od tedaj, ko je videl Evo dvigniti mlaj. Ni pogledal žene in enkrat so ga našli fantje v podvečer ležečega na trati, odkoder se je videlo okno Evine sobe. Ležal je tam, stokajoč kakor v hudi bolezni. Zdajpazdaj je dvignil silne pesti in se je udaril ob prsi z vso močjo. Ko so stopili bliže, so videli, da so njegove prsi krvave, v capah je visela srajca in koža, da se ni videlo, kaj so cunje in kaj meso človeško. Zgrozili so se.
„Kaj delaš, pri Bogu strahovitem!?"
„Ljudje, jaz ljubim Evo!" je dejal in zopet je dvignil pesti, da se udari po prsih, kjer ga je žgala duša njegova.
Tako so ljubili Evo.
Ona je bila že zaročena in njen ženin je bil pri vojakih. Še eno leto ga je imela čakati.
Težko ji je bilo to čakanje, zakaj njena kri je bila vroča, kakor je vroča kri levinje v vročih zemljah ob ekvatorju, ko v kraljevski svobodi čaka svojega leva, kralja. Eva se ni bala moških, ah, bila je močnejša od tigrice v temni gošči večnih šum. Ni se bala moških, ali njeno telo je bilo kakor rodovita in krasna zemlja pod božjim nebom, ki je ustvarjena za to, da bi klila in cvetla.
In vendar je bila čista in je ljubila svoje ponosno devištvo. Hotela se je posvetiti svojemu bodočemu možu nedotaknjena, ne zaradi njega, ali zaradi sebe, ker jc bila ponosnejša nego kraljica, ki se ne more ponižati s svojim hlapcem. Ženina svojega si je odbrala sama po lastni svoji volji, in to ji je zadostovalo, da čuva svojo obljubo, kakor čuva življenje svoje.
Bila je bolj divja, bolj drzna nego najdrznejši fant v selu. Če se je zmislila, je šla k reki, preplavala jo oblečena in ujela tam na ravnem, ogromnem pašniku ob reki kakega žrebca svojega očeta. Tako mokra, kakor je bila, ga je zajahala, zavrisknila in že sta bežala v divjem diru po zeleni ravnici. Po cele tedne' so sc pasli konji na paši in so bili divji kakor vrag. Ali ni ga bilo, ki bi ga Eva ne ukrotila s svojimi močnimi pestmi. In če so zaslišali moški po
41*
žitnem polju na drugi strani reke njen vrisk, so obstali, oči so se jim zasvetile in srce jih je zapeklo, kakor da jih je ugriznila goreča kača.
Čudna je bila Eva, ali smela je biti, zakaj ni je bilo take nikjer, kakršna je bila ona. Nobena ženska je ni opravljala, četudi so trpele vse že zaradi tega, da je bila sploh na svetu. Vedele so vse: Me smo dekle, ali ona je kraljica.
Pri njenem očetu je služil majhen, črn in grd hlapec. Po rojstvu je bil Lah, ali kar je sam pomnil, je živel v tem kraju. Najmlajši je bil od hlapcev, najzadnji in najneznatnejši. Bil je mlajši nego Eva.
On je bil Evin pes. Danes ga je tepla, drugi dan je bila dobra ž njim, kakor se ji je zljubilo. Vedela je, da jo blazno ljubi, in kratkočasilo jo je njegovo strast še bolj razžigati. Včasi je rekla: „Prinesi vode iti umij mi noge!"
Ubogal jc vselej.
Enkrat ji je opomnil oče: „Zakaj ne pokličeš katere dekle, zakaj moškega?"
„Ne, čemu?!" je odgovorila Eva. „Kaj ni naš hlapec?"
Rekla je to zasmehujoče in zaničljivo, kakor da je edina hči najmogočnejšega kralja.
Zabavalo jo je, ker se ni upal dotekniti njenih nog niti sekundo dalje, nego je bilo potrebno, čeprav je bil njegov obraz temen in spačen od strasti. Ali ni si upal niti trenotek pozabiti svoje hlapčevske ponižnosti.
Ugriznil se je enkrat od jeze, od gneva v ustnice, da se mu je pocedila rdeča, vroča kri in kanila na belo Evino nogo. Pahnila ga je proč in pljunila: „Fej! Gnusi se mi kri tvoja in če bi si jo izccdil iz srca. Pes!"
Njegove oči so bile vedno kakor dva žareča ogla in zdelo se ji je, da bi se opekla, če bi se jih doteknila s svojimi prsti.
In zaradi teh njegovih oči, ki so jo posebno kratkočasile, ga jc jemala s seboj, če je šla z doma. Pred zoro je vpregla konja, se odpeljala v gozd in prišla šele pod noč domov. Bolj je delala ves dan nego najmočnejši drvar. Nič ji ni bilo pretežavno in nemogoče in veselilo jo je narediti vse, karkoli se ji je zahotelo, Hlapec — imenovala ga je „Laha" — ji je moral streči, skuhati opoldne kosilo, skrbeti za konja.
Nekoč jo je presenetila v gozdu strašna nevihta. Drevje je ječalo, veje so pokale, strašni bliski so treskali, vihra je besnela in voda je v debelih curkih lila izpod neba. Peljala sta s hlapcem vsak
enega konja na uzdi in iskala zavetja. Prišla sta končno do pol razpadle barake, kjer sta vedrila. V enem kotu je bilo z deskami obito ležišče od listja in mahu, kjer so včasi nočili drvarji ali lovci. Bilo je suho tam. Eva je šla tja, da si izžme obleko, ki je bila napojena in težka od vode.
„Ne glej sem, Lah!" je ukazala. In besedo Lah je izgovorila, kakor se ukazuje psu: „Karo! Sultan! ..."
Ko je bila slekla jopič z mokrih rok, jo je ugriznilo nekaj vročega v ramo.
Pes se je spuntal, hlapec je stal za njo in govoril, kakor da blazni: „Eva, ti si kakor satan in kakor Bog, tako lepa!" Prijel se je je kakor mačka.
Hoteta ga je pahniti proč, kakor bi bi bila odpahnila vsako golazen, ali tedaj je ugledala njegove oči. Te črne, plamteče, pekoče oči so vzbudile v njej peklensko željo, da bi ga dražila, kakor draži včasi krotitelj svoje zveri, hoteč jim še bolj pokazati svojo moč. Nagnila se je k njemu, zasmejala se je v tem grmenju in blisku, v tem tuljenju vsega gozda, zasmejala se je in poljubila hlapca na tiste njegove oči. On je zakričal, kakor bi zakričalo celo peklo, če bi jim kdo oznanil odrešenje. In ta hipni vrisk jo je omamil, oslabil, trenotek, en hip se je obotavljala, da bi ga pahnila proč, in že je bilo prepozno, že so njene roke nevede stisnile hlapca k sebi. Zagorela je vsa in zgrnila se je nad njo mameča sladkost.
Zunaj je treskalo, drevesa so pokala, zemlja je tulila, nebo se je zibalo, razsvetljeno od strašne luči palečih bliskov.
Ko se je Eva zavedela, se ji je zdelo, da se je pogreznila v peklo. Z enim samim gibljajem svojih rok je odpahnila Laha, da je odletel na podboje pri vratih. Pobral se je in v tistem trenotku je izginil v rjovečem gozdu. Skočila je kvišku, stala par minut kakor iz kamena, potem je zakričala, zaletela se s čelom v deske, padla na ilovnata tla, planila h konjema, stisnila pesti in ju bila s strašno močjo po glavi, po očeh, po gobcu. Dvignila sta se konja, udarila so kopita po njenih ramah, po rokah, a ni čutila. In konja, divja od strahu, sta zdirjala ven, kjer so ju podili bliski, žvižgajoče veje, tuleči grom.
Eva je planila za njima, blazna od zavesti svojega ponižanja, od strašne, peklenske jeze, od hipnega, groznega obupa. Padala je črez debla, vstajala, veje so ji trgale čelo, zaletovala se je besno od drevesa do drevesa, letela skozi divjo nevihto kakor obsedena furija. Padla je končno raz pečino in obležala v nezavesti.
Konja sta prišla sama domov, vsa ranjena, obtolčena. Šli so vsi hlapci in vse dekle iskat Eve, ali niso je našli. Šele drugi dan pod večer jc prišla, napol gola, krvava, s pestmi, ki so bile ranjene do kosti. Šla je gori v svojo izbico in ni govorila z nikomer. Videli so vsi, da je bolna, a nihče ni bil toliko pogumen, da bi vprašal, kaj ji je. Ves teden je ležala gori, ni odprla vrat ni očetu, ni materi in ni jedla ničesar razen nekoliko sočnega, hladečega sadja. Okna je imela zagrnjena dan in noč.
Črez teden dni je prišla doli, ali njen obraz je imel tako ponosen in trd izraz, da se je je vse ogibalo. Niti oče ji ni rekel besede. Ženske so si šepetale, da se ji je najbrž takrat ob tisti nevihti zmešalo, kajti ona, ki je bila prej tako vesela, se ni niti nasmehnila več. Z visoko vzdignjeno glavo in kraljevskimi koraki jc hodila po polju.
Lah je izginil. Mislili so, da se boji priti, ker ni dovolj pazil na konja.
Eva je bila zdaj po ves dan na polju. Delala je s strastjo. Od jutranje zore do večernega mraka je žela, kosila, vozila. Od reke sem je speljala nove dolge rove v njive svojega očeta. Stala je v izkopani grapi in niti trenotek niso počivale njene roke. Znoj je kapal raz njen obraz na črno, rodovitno zemljo. Bila je lepa kakor prej, samo še bolj kraljevska, bolj velika.
Delala je kakor črna živina.
Starši niso rekli niti ene besede. Kakorkoli je storila Eva, je bilo prav storjeno. Lahko je ležala doma na vrtu v senci, streljala s staro očetovo puško na golobe, tkala svilene rute ali mlatila, kopala — vse je bilo prav in dobro. Ljubila sta jo oče in mati, Evo, cdinico svojo, kakor se ljubijo nebesa, tisočkrat bolj, nego sta ljubila sebe. Bila je velika ta ljubezen, boleča, molčeča in ponižna. Vsaka velika ljubezen je ponižna. Ti, ki ljubiš, si suženj, ali oni, kogar ljubiš, je kralj.
Ni zato vprašal oče Eve: „Zakaj ne sediš pod večer z nama na vrtu, zakaj se ne smeješ, zakaj ne igraš tamburice, zakaj ne poješ, da slišiva z materjo tvoj glas in se veseliva v srcu?" Ni je vprašal, ali njegovo oko je poizvedovalo z ljubeznijo: „Kaj ti je, hči, edinica, kaj ti je, da trpiš in nama ne poveš? Govori in oče tvoj bo dal srce iz moških svojih prsi, da ne boš žalostna!" — Ali Eva je molčala.
Mati je hodila tiho okrog in ni si upala ogovoriti hčere, da bi ji rekla lepe, ljubeznipolnc besede, ki so jo tiščale v duši. Ni ji rekla: „Edinica, zvezda moja, spasa moja, golobica, roža mojega
srca, veselje mojih oči . . Ni ji rekla. Samo tiho je pošepetala včasi: „Eva, Eva! . . Boječe je zašepetala, kakor bi se bala, da bi se utegnila jeziti, ker jo ljubi.
Eva je bila ponosna, Eva jc bila trda, hodila je z visoko povzdignjeno glavo, ker jc hotela pozabiti. „Če si odpustim sama, je pozabljeno," si je rekla glasno tisti dan, ko je prvič odgrnila zagrinjala na oknih svoje izbice in zopet šla med ljudi. In zaio je zdaj neprestano pazila, prežala, da bi se ne vtihotapil v njene misli sramoten spomin, zato je bila tako ponosna, da bi čutila: „smem biti ponosna, če morem biti tako ponosna".
Minili so tedni in neki dan je Eva začutila, da bo mati. Opotekla se jc pri tej misli, ki je ni mogla, ni hotela verjeti.
Celi dan je hodila okrog, daleč od ljudi, in ko se je znočilo, ni šla domov. Hodila je po polju, po daljnih, nepreglednih pašnikih in je molila iz dna svojega bitja: „Ti Bog, ni res! Ni res ! Usmiljeni Bog, ni res! Milost!"
Trepetale so zvezde na visokem nočnem nebu in Eva je bežala okrog po polju kakor splašena zver, ki zastonj išče zavetja.
Prišla je na blatno cesto, koder je hodila vaška čreda vsak dan. Vrgla se je na kolena, vrgla se je na obraz v blato, ponižala se jc, upajoč, da se je Bog usmili tako ponižne. „Večni Bog, prizanesi mi! Samo črv sem, smet pred tvojimi očmi, ali tega ne morem! Usmili se me, ti, ki te imenujemo svojega očeta!"
Molila je molitve, ki jih ni molil pred njo nihče, ležala jc v blatu, da bi prisilila to strogo, strašno nebo, da bi se je usmililo.
Celo uro je ležala tako, ali tli bila potolažena, ko jc vstala. Obrisala si je obraz in njene oči so bile zopet ponosne, ko je zaklicala: „Čc me ne uslišiš, si krivičen! Če me ne uslišiš, je laž, da si usmiljen! Če me ne uslišiš, te ni!"
Šele, ko se je danilo, jc šla domov. Pogledala je po sebi doli. „Posuši se, posuši, gnusna, kleta kal!"
Njena kri naj bi se bila spojila s krvjo pohotnega hlapca?! Njeno kraljevsko telo, ki ga je čuvala tako sveto, naj bi bilo posoda bitju od takega sužnja?!
Ne, ni mogoče!
Čakala je od dne do dne, bala se je, ni verjela, upala je, prosila Boga. In vsak dan je raslo brezmejno njeno sovraštvo proti tej tisočkrat prokleti kali, ki je klila, klila zoper njeno voljo . . . Po-mendrala bi jo bila, stria, in naj bi bilo veljalo deset peklov! Branila se je, ali ona je bila močnejša od nje! . . .
In črez nekaj časa je vedela, da mora poginiti.
Poginiti! — Bila ji je všeč ta divja, močna beseda. Ni se je bala.
Kakor volkulja bo poginila in še strašneje!
In ker je bila močna na duši in močna na telesu, se ni obotavljala. Pisala je še ženinu v mesto:
„Nocoj po noči moram poginiti.
Eva."
Samo to je pisala. Ljudje, ki se pripravljajo na smrt, pišejo več, ali to ni bila smrt, kar si je bila izbrala ona. Tako pogine garjav pes za vasjo za kakim plotom, kjer zagrebajo mrhovino.
„Pismo ne pride prehitro ..."
Popoldne je vzela Eva handžar iz očetove skrinje. Bil je lep handžar, s srebrom obložen, na ročici okičen z bogatimi omamenti, ki so se vili okrog štirih rubinov, krvavih kakor kri turška, ki se je nekdaj cedila po beli slonovini.
„Škoda handžarja za tak posel!"
Ali bil je oster.
Šla je v gozd, ki je kakor črn prt ležal na ravnici in segal kdo ve kam — daleč, v nedogled. Šla je k pečini, odkoder je znala, da se vidi vse polje, da se vidi vas, pašniki, reka široka, da je svet odprt očesu kakor ravna plošča, vse tja do sivih megel, ki vstajajo že z ogrskih pust. Na vrh pečine je šla, poiskala si je lep prostor pod samotno smreko, kjer bi se človek lahko naslonil, počitka potreben, kjer je senca in veter, ki šumi preko temnozelenih vrhov ravnega gozda.
Stala je trenotek tam in z enim samim pogledom se je poslovila od vasi, od polja, od reke, od pašnikov — ravnih, nedoglednih.
Pa je potegnila handžar iz nožnice, stari ostri handžar in zasadila si ga je pod srce z vso silo, da bi poginilo tisto, tisto so-vraženo — prej od nje.
In padla je na zemljo, pokrila si je obraz s svojimi črnimi lasmi, zatisnila je usta ž njimi, da bi ne zakričala, ne zastokala. —
Zapuščena kakor volkulja je umirala, preminila, zaničevana od same sebe, kakor pogine garjava psica tam za plotom, in vendar ponosnejša od kraljice na prestolu! . . .

Bitje in žitje Bleiweisovih „Novic".
(1843—1902) Spisal prof. dr. Jos. Tominšek. (Dalje.)
leposlovni smeri „Novic" čitamo bridke šale tudi v spisu „Triglavan s Posavja" („Zvon" 1870, stran 277.). N. pr.: „Spisi morajo biti taki, da jih sme človek brati na Veliki petek ali tudi pred obhajilom tisti večer"; vzor bodi pratika. „A kdor hoče kaj misliti tu, ta naj se pobere ... on je izdajalec." Drastični so zasmehljivi nauki, ki se dajejo na strani 291. za zlaganje pesmi, češ, brez ljubezni — žal — pesmi niso mogoče: „Ljubezni je liričnemu poetu potreba kakor psu palice"; ljubezen se torej ne more prepovedati, ali dobrih naukov je treba pesniku. Ljubezen bodi vedno nesrečna, neuslišana; iz tega sledi dvojna korist: „iz take ljubezni ne more biti greha proti 6. zapovedi in drugič, nesrečni pesnik . . . lahko vedno joka, zdihuje in stoka. Svojo drago popisujoč, naj samo govori o njenih ,črnih' laseh, »modrih* očeh in rudečih licih, in čc tudi še o njenih čarobnih ustnicah; a kar je dalje doli, bognedaj!... Bližati se sme svojemu idealu samo na deset korakov... Po dnevi naj se (pesnik) izprehaja po cvetočih livadah . . ., tcrga naj pisane cvetice, plete iz njih krasne vence, katere moči se svojimi gorkimi solzami; toda ne preveč, ker solze so slane in škodujejo cveticam! Po noči pa naj
svoje bolečine bledi luni toži" itd.--Še hujši so bili napadi,
ki niso oblečeni v satirično obliko, ampak so vse imenovali s pravim imenom, n. pr. Levstikov dopis „Gospodom naročnikom „Pavlihe" (Zvon 1870, str. 271.): „V denašnjem pokvarjenem času ljudem nij do resnice; dobri so vsi, tudi najgerši, najzaničljivejši pripomočki, samo da se doseže nepošten namen. Med Slovenci so javno mnenje v zakup vzeli samo nekateri, a slepa množica za njimi vpije, če tudi sama ne ve kaj, ker je preneizobražena in poleg tega tudi prelena, da bi sama premišljevala". In na strani 272.: „Slovenci naše dobe so z ene strani še res preotročji, a z druge strani že preveč pokvarjeni, zlasti politično . . . Kdor hoče med njimi dobro živeti in srečo imeti..., 'spoštovati mu je samo pervake". — Vsakdo je vedel, kam to meri. Ta dopis je usekal tem huje, ker se ne bavi le z literarnimi, vedno le bolj
akademičnimi odnošaji, ampak se dotika javnega delovanja in tajnega mišljenja prvakov.
Proti takim napadom so se vendar vzdignile „Novice" in so prinesle na strani 321. „Črtice o Pavliha - Zvonovcih"; ali odgovor je precej klavrn, le nekaj osebnih udarcev na Levstika in Stritarja jc krepkih; vse drugo je dovtipkanje in lovljenje besed in nasprotij. Moralno so zmagali na vsak način Zvonovci, v zunanjih uspehih pa ne: „Pavliha" je prenehal sredi leta, Zvon se je prekinil konec 1. 1870.
Staro nasprotstvo pa je ostalo, dasi ni več tako izbruhnilo kakor leta 1870. Ko se je dunajski „Zvon" preselil v Ljubljano, so ga „Novice" (1880) za prihodnje leto najprej oznanile malo prežimo: „Lepoznanski list prične ob novem letu tudi v Ljubljani izhajati"; šele pozneje ga nazivljejo z imenom „Ljubljanski Zvon", dočim so se napram „Kresu" vedle že od kraja mnogo prijazneje. Ko sta nastopnega leta (1881) začela oba lista izhajati, so dajale „Novice" „Kresu" vedno prednost, vendar so živele tudi z „Zvonom" v miru.
3. Ali dvignila se je ostra opozicija na drugem polju, ki je bilo z „Novicami" nekaj po vsebini, še več po osebah v ozki dotiki, namreč pri „Slovenski Matici", ki ji je predsedoval dr. Bleiweis. Sistematično so jo napadali „mladi" že od leta 1877., češ, „naša mlada generacija se od Matičinega odbora nič ne nadja, ker ta odbor ne bi sprejel nobenega svobodnomislečega zgodovinskega ali prirodopisnega članka" (gl. leto 1877., posebno str. 39.). Kak udarec je zadel tudi ex-pesnika Koscskega! — Do prav ostrih govorov je prišlo pri občnem zboru 14. julija 1880. 1. Tu je dr. Tavčar ostro kritikoval odborovo delovanje in zakrknjenost, češ, ona je kriva, da Matica nazaduje od leta do leta; le pisatelji, kakor je Koseski, so ljubljenci odborovi, ta Koseski, ki je pred dvema letoma, ko se mu je v „silovitih ditirambih" slovenski napivalo, mirno odgovoril nemški: „Meine Herren, entschuldigen, daß ich deutsch rede; slovenisch verstehe ich nicht". — Kaj je pomagalo ßleiweisovo pojasnilo, da je govoril Koseski te besede sarkastno, češ, nasprotniki so mu res očitali, da ne razume slovenščine! Ogorčenost proti Koseskemu je le rasla! Lahko pa je predsednik zavrnil n. pr. očitanje, da je Matica za ono leto izdala poleg Letopisa le 2 brošuri.
VII.
Tako je marsikaj grenilo Blei we is u stara leta; on se jc gotovo ravnal povsod po svojem trdnem prepričanju in je imel brezdvomuo najboljše namene; ali preveč bremen si je bil naložil,
bremen, ki jih v zamotanejših časih druge tretjine preteklega stoletja ni bilo več mogoče enemu človeku izvrševati tako, da bi se ne vzdignili prirekovalci. Vsekako pa moramo odkrito priznati, da je tudi storil in dosegel, kolikor je enemu, zelo sposobnemu in neumorno delavnemu človeku mogoče. — Leta 1880. je pisal Leveč v „Slovenskih Večernicah" (stran 7.): „Prej, nego je kdo mislil, . . . imel je (Bleivveis) okrog Novic zbrane vse pisatelje, vse domorodce, vse prijatelje naroda našega in tudi ostali slovanski svet je Novice vesel pozdravljal ter jih podpiral. Novice so v kratkem času iz neznatnega poljedelskega lističa postale učiteljice - buditeljice slovenskemu narodu in njih modra in premišljena beseda poslušala se je kmalu in se posluša še danes v vseh raznih in imenitnih stvareh po vseh pokrajinah slovenske zemlje." — Zadnje besede so bile izrečene še in le pod vtiskom velikanske slavnosti: Bleiweisove sedemdesetletnice (dne 18. in 19. novembra 1878. 1.), vendar mislim, kljub raznim nasprotstvom ni bilo Slovenca, ki bi ne bil privoščil dr. Blei-weisu izredne časti, ki so jo javile „Novice" leto pozneje (1881, stran 153.): „Preradostni naznanjamo svojim bralcem danes novico, da ob priliki poroke svetlega cesarjeviča Rudolfa došla je po milosti Nj. Veličanstva . . . slovenskemu narodu velika čast, da je njega voditelj dr. Janez Bleiweis prejel imenitni red železne krone III. vrste, s katero v zvezi je plemstvo." — Mi priznavamo dandanašnji radi : oče slovenskega naroda je to čast zaslužil ! ')
Prav po človeško se nam užali, da jc užival tako malo časa zunanji blesk, ki mu je bil podeljen, ko je že sneg pokrival njegovo glavo. Že na str. 380. (št. 47.) istega letnika (1881) čitamo kratko vest: „Vse mesto je te dni pretresla strašna novica, tla jc g. dr. Janez Bleiweis vitez Trstcniški nevarno zbolel... pa danes moremo povedati veselo novico, da mu je odleglo." Prihodnja številka (30. nov. 1881) pa ima črno obrobljen naslovni list in poroča: „Mrtvaški zvon je zapel, ugasnila je najsvetlejša Slovenije luč, narod slovenski jc izgubil svojega očeta: doktorja Janeza Bleiweisa, viteza Trsteniškega, ni več med nami . . . Kakor narod, solze se tudi „Novice" za svojim očetom in neutrudljivim svojim urednikom". Na str. 387. je kratek nekrolog, ki med drugim pravi: „Dan 29. nov. je tisti nesrečni, ko je izgubil narod slov. svojega očeta. Zjutraj si videl po mestu le tužne obraze, še celo nasprotniki naši so umolknili; mrtvaški bron je povedal vsakemu, da umrl 'je poštenjak, narodu
') Na str. 289. jc povedano, da si je izbral Bleiweis pridevek „Trstcniški".
pa, da je smrtna kosa pokosila velikana .. . Na Ljubljano se je vlegla gosta megla žalosti."
Zdaj tudi Bleiweisovih Novic v doslovnem pomenu tega na-zivanja ni bilo več, teh čudnih Novic, ki so služile vsemu in vsakemu, da se jc le na kak način vzdržala zveza s slovenščino ali Slovenijo.!) — „Novice" pa so še seveda izhajale . . .
VIII.
Vse to, kar smo doslej posneli iz vsebine „Novic", se ni gladko zlagalo s programom Novic „kmetijskih in rokodelski h". Ali ni šlo drugače. Nova doba je delovala posebno od leta 1848. tako, da je bilo treba pogledati v tedanje vrvenje sveta. Bleiweis je s svojimi „Novicami" najprej na tihem krenil malo izven ozkih tncj kmetijstva in rokodelstva, potem pa je svoje postopanje tudi javno pribil in utemeljil. Pisal jc leta 1848. v 43. št. na str. 179. prav spretno in priložnosti primemo: „Bravcam! Odkar se je v našim Cesarstvu nova vlada . . . začela, so se Novice nekoliko v svojih spiskih premenile; bere se namreč v njih menj kmetijskih in rokodelskih reči. Ker so nam to spremembo nekteri že očitali, je naša dolžnost, zastran tega očiten odgovor dati. — Prekucije našiga cesarstva, ki so se 15. sušca začele, so prekucnile celo poprejšnje življenje vsih stanov. Dokler svet stoji, še taciga ni bilo . . . Novice so bile edini slovenski list do tega veliko pometiljiviga časa . . . Novice pa so ostale tudi še čez 3 mesce potem edini slovenski list; one same so preživele pervi čas noviga prerojenja. V taki dobi, ko je vse hrepenelo zvedeti novih prigodb, v taki dobi . . . kdo bi bil rad bral, kako turšico sejati, kako mravljince zatirati, ovcam garje odpravljati itd. Na polje nove vlade so mogle Novice svoje bravce na kmetih peljati in jim kazati, kaj se tam godi, de so ... se zatirale škodljive pravlice, ktere so lažnjivci po deželi obilno trosili. — Začelo se je potem pripravljanje poslancov k Dunajskimu zboru in zopet so se novi opravki Novic o ti dobi začeli. — Vsak previden človek bo tedaj . . . poterdil tačasno spremembo Novic in bi nam nasproti po pravici zaspanost očital, ako bi bili o taki dobi ostali celo na starim kolovozu. — Novice so se že sicer tudi celi čas svojega obstanja . . . goreče poganjale za povzdigo slovenske narodnosti - kako neki bi li bile zamogle zdej omolčati, ko je žetve
') Sumarno je označil pomen „Novic" do te dobe Leveč n. n. m. str. 8.-9.; obširen posnetek iz njih z ozirom na Bleiweisa pa je podal Mam v „Jezičniku" XX. 1SS2.
čas prišel, kar so one toliko let neutrudljivo sejale! Kadar bo pa vse to lepo dokončano, bomo pa spet začeli orati in sejati, de bo veselje . . ." In dne 6. grudna javlja uredništvo: „Novice bojo ob novim letu (1849) nekoliko svoj nadpis premenile in se bojo imenovale: „Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih reči".
Ta naslov je v bistvu ostal Novicam do njih zadnje številke; izraz „narod s k i" (pozneje „narodni") jc treba razumeti v najširšem pomenu: slovstvo, zgodivina, jezikoslovje, narodopisje, glasba . . . Prav velik delež tega zaglavja pa jc kmalu prevzela politika z vsem, kar je ob njej. Že pred 1. 1848. so Novice posezale v njo, kolikor je bilo tedaj mogoče; izvečine se je pletlo vse i prej i poslej za enakopravnost slov. jezika v javnosti, v šoli, v uradih. Splošno politični duh jc ostal pri „Novicah" tak, kakor ga posnemamo iz očetovske opazke takoj leta 1844., str. 3., opazke, ki se na naiven način dotika že socijalnega vprašanja: „V resnici je prazno modrovati, kako so ljudje živeli, kadar jih jc malo bilo, ampak vprašanje je, kaj zdaj potrebujejo, ko je vsak kot z ljudmi natlačen. Če zdaj ne bo straha in gosposke med ljudmi, p o j d c vse križem, močnejši bodo slabšiga terli."
Konkretno jc bilo treba govoriti o politiki leta 1848. Konsti-tucija! Ljudstvo je čutilo in slutilo, da se je zgodilo nekaj velikega, ali kaj, tega ni vedelo, ni razumelo. Celo javno življenje je poskočilo za oktavo više, tudi mirne „Novice" so poskočile, ko so prinesle v 12. štev. na strani 45. vest o konstituciji, *) dočim so molčale o hudih bojih, ki so besneli pred njo. V onih napetih časih je bilo prav dobro, da so „Novicc" začele takoj položaj motriti trezno, brez škode tudi pretrezno. Saj je dovolj značilno, da so morale „Novice" v tem letniku skoraj v vsaki številki resno svariti kmete, naj ne mislijo, da odslej ne bo treba plačevati nikakih davkov; prav jc tudi bilo, da so včasi vlile hladen curek na prerazgrete glave. — Odločno in dostojno pa so zastopale narodove interese pri vsaki važni priliki; s pomočjo dovolj prostranega dopisništva so imele napeljane žice v mesta in zakotne vasi in so na ta način res bile središče, kamor jc težilo vse narodno življenje in odkoder je zopet dobivalo novega živi ja in splošnih direktiv. Vse je teklo gladko kakor v kaki družini, kjer vlada patriarhalnost in odločuje starejšina — oče. — Polagoma seje skalilo tudi to razmerje; saj ni moglo biti drugače.
') Dne 4. „kozoperska" (str. 170.) so javile: „Belo-modro-rudeče barve so po sklepu ministr. notranjih oprav od 23. preteklega mesca potcrjenc barve krajnske dežele."
Tekom let se je porodil naraščaj, ki se je priučil javnemu življenju v praksi in teoriji; ta se je jel upirati edino vplivni besedi slovenskih voditeljev, ki jim je — najprej na političnim polju — tajna in javna kritika pridejala ime „pervaki" z znano zabavljivo ostjo, ki vršiči v ogorčenem očitanju, da so ti prvaki absolutisti. No, bili so res absolutisti, ali dokaj krotki in — to je poglavitno — res delavni, in če je bilo treba, tudi složni z „mladimi", z „liberalci", ali kakor jih pač imenujemo.
Ko je postajalo nasprotstvo hujše in hujše, se je umaknil dr. Blei weis v boljši svet; „Novice" so še skušale biti Blciweisove, naglašale so njegovo geslo: „Z Bogom za cesarja in domovino", ali v marsičem se pokaže vendar hitro razlika. Splošno pomembno je, da se že leta 1881. omenja „Ljublj. Zvon" nepričakovano obširno s pristavkom „Bodi toraj toplo priporočen", in v nastopnem letniku se occnjajo, res ocenjajo Gregorčičeve „Poezije" z zasluženo pohvalo brez praznega hvalisanja. Da se ocenjevalec zaveda svoje dolžnosti, sodeč o delu brez strankarskega škiljenja, o tem priča pripomnja: „Zdi se nam jako prenapeto in krivično, ako se podtikujejo tem poezijam drugi nego najblažji vplivi do človeškega srca. Kdor jih je bral, ne bo tako sodil kakor nek slovenski list."
To je zgled iz slovstva. — Kakšna pa je bila odslej politika v „Novicah"? Glede nje so stopile „Novicc" izprva v previdno reservo; posvetile so se z vsemi silami svojemu pravemu namenu pod strokovnjaškim vodstvom mož, kakor J. Murnika, G. Pirca i. dr.; drugim strokam se je odmerilo pač zato še dovolj prostora, ker so bile doslej „Novice" nekaka univerzalna revija.
(Koncc prih.)
Mira.
i.
šumeča pada črez jez tam doli v globoki dolini — Ah, danes je tako lepa noč, srce se mi koplje v milini.
Ah, danes je tako lepa noč in ti si tak sama nemirna — in moja sreča globoka je, globoka in neizmerna . . .
II.
Padalo v morje je solnce za gorami modrimi Ah, kako so všeč bili tvoji mehki kodri mi!
Ah, kako mi je ugajal teh oči ponosni žar, ah, kako mi je ugajal lic teh strastnih bledi par!
Za gorami v modrih daljah padlo solnce je v morje, padla kakor senca plašna je ljubezen na srce . . .
III.
Zaljubljene pesmi plavajo na mojo rojstno stran, tja v mestece tiho in mirno na sredi dolenjskih poljan.
Jesenska noč je tam doii, pri oknu dekle sloni, solzč ji na licih drhtijo, bežijo v daljavo oči.
Ah, grenko jc hrepenenje, ki nam razdvaja srcc, ki vzbuja v njem misli mračne, ah, vzbuja slutnje temne! . . .
O ljubica, nič ne misli, ti ljubi, ljubi samo — Moja duša pri tebi vasujc, moje pesmi nad tabo pojo!
IV.
Mira, poglej, jaz sem truden zelo
in vrgel veslo sem stran —
Zašlo je že solnce za daljno goro,
noč lega na morsko ravan.
V naročje ti glavo naslonil bom,
zatisnil bom svoje oči —
Jaz sem tujec povsod, prodan jc moj dom
in zame dneva ni . . .
O Mira, ne skrbi za vesla več
in mrzlih valov se ne boj! —
Življenje jc s tabo sen cvetoč
in smrt ni grenka s teboj! . . .
M. P.
G ■ ka
f > J
Otrok se smeje,
>. -... (van Cankar.
' ; \ >- .!•:;•»; - . > >y*« -i. ;.".	'
„Kako je miren in resen njen pogled!"
Anka ni gledala nikoli razposajeno; kakor dvoje tihih zvezd so bile njene oči. Mati pa se je nenadoma prestrašila tiste resnobe in zaželela si je, da bi se Anka smejala, da bi stresala z glavo in brcala z nožicami kakor drugi otroci.
„Zakaj pa se ne smeješ, Anka?"
Poščcgctala jo je pod ustnicami, Anka pa jc nevoljno stresla z glavo, okrenila sc jc in jc listala dalje.
Mati se jc vrnila v kuhinjo; ko je stala pred ognjiščem, so ji noge bile težke in so se tresle; nekaj neprijaznega, temnega jc kljuvalo v srcu . . .
Pod večer je prišel mož, ki je bil muzikant pri gledališču. Žvižgal je veselo po stopnicah in komaj je zaprl duri, je stisnil ženo za lica in jo jc poljubil.
„No, kaj pa jc? Kako me gledaš?"
„Ti, Franc, zdi se mi, da jc otrok bolan."
Mož sc jc razposajeno zasmejal.
„Cc bi bilo po tvojem, bi bil zmerom bolan!"
Stopil je v sobo in Anka mu jc iztegnila roke naproti. Vzel jo je v naročje in jo je nesel v kuhinjo.
„To da je bolno? Poglej ta lica!"
„Kaj sc ti ne zdi, da so bolj rumena?"
„Rumena? Ta svetloba na koridorju je rumena! Saj jc tudi tvoj obraz rumen! V sobi je drugače!"
„Pa zakaj sc ne smeje? Noče se smejati danes 1"
„Saj je bila zmerom resna! In prej ti je bilo še prav, da jc tako mirna in resna! . . . Otrok ni bolan, ženka; zdi se mi, da si ti bolna!"
Anka se jc igrala z njegovimi brki in na ustnicah se je prikazal smehljaj.
„No, glej, saj se smeje! ... Ali si bolna, Anka?"
„Nisem bolna!" jc odgovorila Anka odločno.
Mati jo je gledala s pazljivim, srepim pogledom.
„Prej se ni nikoli tako nasmehnila . . . drugačen je zdaj njen smehljaj . . . Samo desno lice se je nasmehnilo!"
Mož se je ozlovoljil.
„No, nehaj, pa pripravi brž večerjo! Pozno se vrnem nocoj, ne pred enajsto!"
Nesel je Anko v sobo, materi pa so se nenadoma zasolzilc oči in sama ni vedela zakaj . . .
.Ljubljanski Zvon" U. XXIV. 190i.	-12
„Vrni se zgodaj!" je prosila moža, ko se je odpravljal. „Kaj ne bi rajši ostal doma nocoj?"
„Čemu bi ostajal doma? Ne morem!"
Razsrdil se je, ali v tistem hipu se je zgenila čudna bojazen tudi v njegovem srcu. Imel jc žc klobuk na glavi in palico v roki; stopil jc šc enkrat k Anki in jo jc vzdignil v naročje.
„Res, ženka, ti bi napravila človeka bojazljivega! . . . Otrok je zdrav — ampak pokliči zdravnika, da se umiriš sama!"
Položil je otroka na posteljo in se jc poslovil. Ko je stopal po stopnicah, mu ni prišlo več na misel, da bi žvižgal. V gledališču, nekako ob deseti uri, je nenadoma vztrepetal in preblcdcl; zdelo se mu jc, da stoji tatu nekdo z listkom v roki in ga čaka. Toda zgenila se je bila samo senca za kulisami. Večer se tnu jc zdel zelo dolg in želel si jc domov.
„Proklete ženske!" jc zaklel natihoma. „Tako napravijo človeka bojazljivega!"
Mati je spravila Anko spat. Kmalu po večerji je prišla teta Fani v goste; suha, zelo klepetava ženska, oblečena v obnošeno, toda koketno načičkano obleko; poznalo se ji je na obrazu, na dolgem, sladkem smehljaju, na razjedenih licih in na globoko obrobljenih očeh, da jc bila nekoč igralka. Šc zmerom so bile njene kretnje velike in živahne in njen glas, njen vzdih je bil včasi prisiljen.
„Ali se ti ne zdi, teta Fani, da jc otrok bolan?"
Teta se jc sklonila nad Anko, ki jc žc v polspanju trudoma in počasi vzdignila trepalnice.
„Beži, beži, kaj se ti sanja? Tako jc bolno kakor lani, ko je zakašljalo — ti pa po zdravnika!"
V tistem hipu je Anka nekoliko vzdignila glavo in je zakašljala; nato je zavzdihnila in se je obrnila v steno.
Mater je izpreletelo.
„No, glej, bolna jc! Še nikoli ni tako zavzdihnila . . ."
„Tudi otrok vzdihuje v spanju . . . Preveč si jo odela, saj je vroče v sobi!"
Mati je pogladila Anko po čelu; glava je bila vsa razpaljena.
„To ni zaradi vročine v sobi . . . Daj, teta Fani, pojdi po zdravnika; naj pride precej!"
Teta se je nasmehnila in jc zmajala z glavo, toda šla jc po zdravnika.
Vrnila se je kmalu; Anka je spala trdno, dihala je enakomerno.
„Ali ne misliš, teta Fani, da sope otrok težko? Tako se mi zdi, kakor da je še nikoli nisem slišala sopsti v spanju ... In zdaj je spet zavzdihnila, tako čudno, kakor da bi ji bilo tesno v grlu . . . Kdaj pride zdravnik?"
„Ni ga doma, pa sem sporočila!"
Nato je pripovedovala teta s polglasnim, hlastnim, klepetavim glasom zanimive skrivnosti o sosedah, o znankah in znancih — cela dolga vrsta pisano oblečenih in zlobno spačenih ljudi je romala mimo.
Otrok se jc sunkoma obrnil v postelji, nakremžil je usteca in je izpregovoril nerazumljivo besedo.
„Kaj si čula? . . . Otroci ne govore v spanju!"
„Sama si otrok! Poznala sem fanta, komaj leto je bil starejši od Anke, pa je govoril vso noč in celo vstajal je!"
„Anka ni govorila nikoli v spanju!"
„Cuj, Ana, nc smeš tako gledati otroka, s tako preplašenimi očmi in nc smeš zmerom misliti tiatij! Pravijo, da oboli otrok zares, če se boji mati njegove bolezni . . . Dolgo mu glej tako v lica, pa bodo nazadnje zares rumena in usahnejo . . . Vesela bodi!"
„Otrok je bolan, pa bi bila vesela? . . . Kaj misliš, teta Fani, ali bi mogla umreti Anka?"
Čuden strah je bil v njenem glasu in oči so bile tako srepe in bleščeče, da je obšel zoprn nemir tudi teto Fani; nasmehnila se je v zadregi.
„Ni treba, da bi umrla! Ampak, Ana, greh so take misli!... Zdi se mi, če bi ji neprestano gledala v obraz in bi mislila na njeno smrt — bi umrla naposled zares! . . . Nc misli, Ana, na take grde stvari!"
„Da bi se žc vrnil Franc! . . . Stopi, tetka Fani, šc enkrat po zdravnika!"
Mati je šla k posteljci, naslonila sc jc s komolcem na vzglavje in sc jc sklonila nizko nad otrokov obraz. Ustnice so bile napol odprte, lica so bila vroča, krvi pa ni bilo v njih.
Prišel je zdravnik, debel starec, s temnordečim, zabuhlim, do-brovoljnim obrazom.
„No, kaj pa je tako silnega?"
„Gospod doktor, moj otrok je bolan!"
„Tako, tako!"
Smehljal se je dobrodušno, skoro ironično in je stopil k postelji. Sklonil je nekoliko glavo in je pomežiknil.
„Le brez skrbi! Dokler bo otrok tako spal, mu ne bo hudega!"
42*
Dotaknil se je komaj male tolste ročice in čela, nato se je okrenil.
„Take so ženske! Otroka ima, ki bi dala življenje zanj, pa ne misli na drugega nego na njegovo smrt. Izbijte si iz glave take misli, pa bo otrok zdrav! Zbogom !"
Zdravnik je šel, poslovila se je tudi teta. V sobi pa je ostala bojazen, zmerom bolj zatohla in težka jc bila in komaj jc še dihalo srce pod njeno težo.
„O, zakaj sem klicala tega človeka! Saj nc razume ničesar; še pogledal ni otroka! Zato ker spi, da je zdrava! Tudi bolniki spe in videla sem otroka, ki je spal še nekaj ur pred smrtjo ... Da bi bil žc dan!"
(Konec prili.)
Pod jesen.
šinilo ... In črez jesensko plan so zapihale sape ledene in zadnja je zrna položil seljak v krilo zemlje blagoslovljene . . .
S pogledom tožnim sem v daljavo zrl . . . velo listje je v gajih šumelo; nad poljanami slutnje so težke šle . . . ah, odeva že krilo jih belo.
S pogledom tožnim sem v daljo zrl . . . in zdelo se mi je: v daljave izgubljal mladosti se moje je duh, v brezzvezdne, meglene višave.
Na ustnih igral se mu grenek smehljaj, ko sam samcat je šel črez planjave, snel z glave ljubezni si venec je vel — in izginil v brezzvezdne višave.
Vekoslav Spindler.
Slovanski plesi.
Črtica iz slovanskega življenja. Spisal Anton Trstenjak. (Dalje.)
IV.
endar jc ostalo Slovanom še krasnih narodnih pesmi; zlasti Čehi, Poljaki in Rusi imajo mnogo tega narodnega blaga. O Cehih, ki so po milosti božji glasben narod, je o njih narodni pesmi zapisal Jan Mal a t nastopno zanimivo črtico: „Čechove, jsouce närod hudby milovny, zpivali ji tidy vždy a všude, takže v pisnich jejich zobrazena jej ich povaha; pisni se radovali a veselili, pisni žalovali svüj zärmutek a bol, pisni projcvovali svou näklonnost i odpor k druhemu, pisni vtipkovali a posmivalise; zpivali mladi, stari a každy stav mel sve pisnč. Neni tudiž divno, že narodni pisne českoslovanske plni cele knihy. Mftže se reci, že jindy narodni zpiv proväzel Čecha po cely jeho život; v kolebce naslouchal pisnim sve matky nebo chüvy a pozdčji säm zpival, co od jinych byl slysel; zpival pri p raci domači, na poli, lukach i v haji, v chramč i v hospodč, pri hräch i k tanci; a kdvž jej koncčnč k sobe povolal Nejvyšši, zazpivali mu včrni dru-hove pisen pohrebni. Ale kam podely se ty časy? Lid česky od r. 1848. prestäval znenähla zpivati, nyni pri präci mlči, a zpiva-li, jsou to pisne co do napevu i co do obsahu bezcenne, ba odporne. Ted' narodni pisne zpivaji se toliko v mestech jako zvlaštnosti, na vesnicich toliko stari lide se již jen pamatuji, že se zpivaly".
Čehi so torej tudi k plesu peli pesmi, to je več peli nego dandanes, ko sploh narodna pesem gine. Kakor pri Čehih, tako je bilo tudi pri drugih Slovanih. Slovenci so peli ob vseh važnih dogodkih življenja: ob rojstvu, ob ženitvanju, na delu in po dokončanem trudu, v žalosti in veselju. Zlasti rado je popevalo slovensko dekle pri preslici ob dolgih, toda kratkočasnih in poezijepolnih zimskih večerih. Pesem se je razlegala od zore do mraka, a tudi v nočni tihoti ni molče hodil zaljubljeni vasovalec. In peli so na pogrebu in na osmini. Kako pa je dandanes? Nekoliko pesmi je še ostalo, a narodni ples, ki je tesno spojen s pesmijo in je ž njo gotovo živel tudi v Slovencih, je izginil brez sledu iz slovenskega narodnega življenja.
V.
Narodna pcscm je ustvarjajoči živelj plesa in godbe. Oboje se je porodilo iz nje. Ogromna množina narodne lirike je morala izvabiti iz živega temperamenta slovanskega tudi tiste strune, ki so v pesmi napete. Narodna lirika je zavrtela Slovanu noge in ona mu je potisnila košček lesa v roke, da si je od njega napravil primitivne instrumente, balalajko, cimbal in tamburico, gudok in dude ter da je posegel po gosli. To vidimo v Cehih in Poljakih. Ta naroda sta ustvarila nedosežne plese in ž njimi osvojila vesoljni svet. Iz lirske pesmi slovanske so sc razvili vsi narodni plcsi. Tako je znani češki ples: „strašak" ali „husička" (goska) v Vi ta^tu nastal iz pesmi: „Šla Andulka do zeli". Po osmem taktu se ustavijo pari; plesalec se postavi pred plesalko, oba za-teptata z nogami in zaploskata z rokami, pogrozita si s prstom, potem pa se vsak zase zasučeta. Vse to se poje in pleše.
Znanemu in zelo razširjenemu plesu „sedla k u" ali „f it riant u" je vdahnila pesem svoj značaj. Kar se poje, to se pleše. V plesu se nam oponašata napuh in bahaštvo bogatega seljaka; izraža se torej isto, kar narekuje sama pesem, ki pravi: „S e d 1 a k, s e d 1 a k, sedla k, jeste jed nou sedla k". Plesalec se upira z rokama ob bok, poskakuje, a plesalka se vrti pred njim z drobnimi koraki in se hitro suče okoli njega, se poprijema podanega prsta plesalčevega in se tako vrti na enem mestu. Ta ples se navadno končuje s plesom „sousedska". Tako ima vsak ples svoj značaj, to je tisti značaj, ki je izražen v narodni pesmi.
Kakor vsi slovanski plesi, tako je tudi vesoljnemu svetu znana polka nastala iz narodne pesmi. V Labski Tynici je morala služkinja Ana Slezäkova ostati na pustno nedeljo sama doma. Vsa družina je šla na ples, le ona je morala čuvati dom. Pravijo, da je to bilo leta 1833., torej pred sedemdesetimi leti, in mi smo praznovali lani sedemdesetletnico tega češkoslovanskcga plesa. Bila je veselo dekle in veselemu srcu ni nikdar dolgčas. Godcev sicer ni bilo v njeni kuhinji, toda ona si jc vedela sama pomagati. Na pustno nedeljo, ko vse pleše, pa da ne bi plesalo mlado, veselo dekle! Morala je tudi ona plesati! In zapela si je narodno pesem, staro pesem:
Strcjček Nimra koupil šinila za pul pata krcjcaru; prišel domu, p o pa d ženu, tancoval s ni maderu.
Pcla je in plesala poleg ritma te narodne pesmi. Slučajno je tistega popoldne prišel v hišo učitelj Josip Ne rud a in je videl, kako je plesala služkinja v kuhinji, in si je zapisal njen ples. Gotovo se mu je smejala poskočna deklica, ko ji je zatrjeval, da je njen ples nekaj posebnega, nekaj novega. Ana Slezäkova jc dala novemu plesu ime „ni mrau po stricu Nimri iz narodne pesmi, a ime striček Nimra označuje šaljivca, to je človeka, ki se rad šali in igra. Ta ples se jc imenoval tudi „tnadera", to je madjarski ples. O Ani Slezäkovi vemo še to, da se je omožila v vas Konetopy pri Bran-dysu. Ime te kmečke dcklice pa ostane Slovanom v trajnem spominu, saj je izmislila ples,' ki ga plešejo danes vsi narodi sveta.
V Pragi sc jc pojavila „nimra" leta 1835. in tu so jo krstili Čehi poleg ritma z imenom „p ft I k a", iz česar je pozneje nastala „polka".
VI.
Največ narodnih plesov si jc ustvaril češki narod. Premnoga lirska pesem jc tudi ples. Ples je pesem in iz tega bogatega narodnega glasbenega zaklada so zajemali češki skladatelji, kakor n. pr. Smetana in Dvorak, motive svojim skladbam, katerim je dal Dvorak itne „Slovanski plcsi". In to so skladbe, s katerimi se jc proslavil češki skladatelj po vsem svetu.
Naj naštejem vse češke plese in pri nekaterih tudi omenim, iz katerih pesmi so nastali. Češki narodni plcsi so: „cibulička" po napevu: „Hop, hej! cibuläri"; „cupek" po napevu: „Sla devečka na jaliody"; „cvrček" ali „s vrče k" po napevu: „Ja mam kone, pčkny kone"; „dupäk" po napevu: „Ncvdävcj sc, mä panetiko"; „h u 1 a n" po napevu: „Mela jsem mileho huläna"; „k o min i k" po napevu: „Kominičku inöj, tnüj, müj"; „medved" po napevu: „Hezka jsi, Andulko, bejvala"; „so used ska" po napevu: „An-dulko, me ditč", to jc po pesmi, ki jc tudi dobro znana Slovcncem; nadalje zelo stari ples: „h räch a kroupy" po napevu: „Tany, dany, lup, lup, lup". Ta ples je opisal žc leta 1597. Simon Lomnicky z Budče.
Prava domovina narodnih plesov je češka dežela. Čehi na Mo-ravskem imajo tudi svoje narodne plese, ali dokaj manj; šc manj pa Slovaki. Tako so na Moravskem nastali plesi: „kouläna" ali „kitlana", „križovy", „scdlckä" ali „sedlackä", „trasia-vica", „vrtena" (v Slovakih), „žd'uchava", „ztracenä", „kana fas k a", „šatkova", „jetelinka".
Še nismo končali! V Čehih, to je v češki deželi je še več krasnih plesov, ki naj jih navedem vsaj po imenu. Ti plesi so: d u d a k, b a v o r ä k aji baboräk (tudi bavoračka, baboračka), b r i t v a , bzikota, furiant ali sedläk, husar (tudi mad'ar), chytanä ali kaplan, kedluben, kolovrate k, kot, komama (tudi ko-märno), kovär, kralovničky (tudi krälenky,krälky), krepelka, križa k, kroužek, kučmo ch, kuželka, manšestr ali man-žestr, latoväk ali latovnik, mad era, tudi nimra, tnarjanka, motäk ali motovidlo, myška, o b kroča k ali okročak, obrok, osmička, oves („Sil j se m oves"), p a sty r, phi cava, kakor strašak, rok yean ska, rc tč z, r czan k a , tudi tuchomerickä, ta-lian, rak, rejdovačka, rej do vä k, ripa, sala t ali klatoväk, skočila, sle p i čk a ali slepiče, str niš t' č, šateček, saryvary. š m i h a k (šlez.) špacir, špacirka, šupak, tudi šoupak, traka r, trinožka, vika, vos na k, vošatka, votava, vrta k, za-hradnickä (podobna marjanki), trasa k (polka tremblante, ples, ki je nastal iz polke v Parizu leta 1844.).
To je lepo število plesov! Vse te plese je navedel Jan Malät v svojem „Hudcbnem slovniku" (Praha 1891) in tudi jaz sem jih naštel, da bi se videlo, koliko je češki duh sam iz sebe ustvaril na torišču društvene zabave in razvedrila. Mnogi iz teh plesov segajo v staro dobo in nam pričajo o žilavosti češkega naroda, ki si jih jc ohranil v obiteli in v društvu navzlic tujim vtiskom. Istina je, da so si nekateri plesi podobni, kakor so si sorodna čuvstva in motivi, iz katerih so nastali. Vendar je treba uvaževati, da smo našteli črez osemdeset čeških narodnih plesov! Zares bogat, nedosežen plesni red neumorne in na rod 11 oži ve slovanske plesalke.
(Konec prih.)
V mračnih dneh
1.
.Voje tihe, žalostne oči so ljubezen v srcu mi zbudile, tvoje tihe, žalostne oči drag spomin mi v dušo zaklenile . . .
Skoz življenja zdaj samotno noč brez miru, pokoja blodim, tvoje tihe, žalostne oči spremljajo me, koder hodim . . .
2.
Na razpotje, kjer sva se razšla, žarko, zlato solnce ni sijalo, v temni noči — vzela sva slovo, ko nebo brez zvezd jc žalovalo . . .
S tihimi koraki si odšel in nastopil poti nepoznane — s tihimi koraki sein odšla na steze, ki s trnjem so nastlane. —
In zaplakala ljubezen v srcu je . . . zvezde upov noč je zagrnila — na življenja jasne, lepe dni tiha se otožnost je sklonila . . .
3.
V osirotelem, osamelem srcu ni ljube misli, želje ni iskrene, ljubezni roža, tak globoko zasajena, umira v njem — mi saline, vene . . .
Kot da v puščavo zrem brezmejno, mračno, tako zdaj gledani v dnove mi bodoče, na tihe grobe upov, nad prelestnih teko grenke — teko mi kaplje vroče . . .
4.
K zatonu se je nagnil dan pomladni, krasote in milobe prepojen, tam v dolu ginc že, na vrhih ugasujc, izgublja se kot lep mi nočni sen . . .
Tako se nagnilo k zatonu tvoje življenje je — ko rože po vrteli. drhtele so v najlepšem cvetju, ko je drugod odmeval vrisk in smeh . . .
In bolj in bolj se dan jc tvoj nagibal, zatonil v večnost se njegov blesteči čar . . . a meni ,sijc in sijal bo dalje njegove zarje zlati, čisti žar!
Iz milili dveh očesec mi odseva njegove zarje zlati, čisti žar . . . in dete moje — dete to preljubo je žitja tvojega bogati dar!
5.
Z venci so pokrili krsto tvojo in zapeli pesem žalostno . . . „Miserere" so duhovniki molili, porosilo se pogrcbcem je oko . . .
Hladni grob sprejel tc je v naročje in na krste zlati je okvir padala, bobnela črna zemlja, pod katero zdaj uživaš večni mir.
Iz daljav pa tihih prihitela na gomilo zvesta je ljubav . . . zapuščenih src globoki vzdihi bili tebi zadnji so pozdrav! —
6.
Prišli ste jesenski mračni dnovi, žalostno na vas ozira se nebo . . . smrt kosi na vrtu blede rože, stresa list za listom raz drevo . . .
Prišli ste življenja dnovi mračni, duša nima upov — nima nad, zelenelo spet bo drevje — cvele rože, srcu nc povrne se pomlad! —
Kristina.
Prijateljstvo in ljubezen.
Spisal Jos. Frančič.
(Dalje.)
je okoli petih popoldne . . .
Na vrtu ob hladnici so stali Zori na mati, njen oče J'VJEri; in brat . . . Gledali so proti vrtnemu vhodu, od koder je Pnhaiaia ^aš dekla. Držala je v obeh rokah podstavec z veliko steklenico zelenkastorumencga vina in podolgo-%-k/ vatim krožnikom, obloženim z raznovrstnim narezkom ...
„Ali gospod doktor šc nc pride?" vpraša mati.
„Gre za mano," odgovori dekla.
In res se jc že bližal hitrih korakov mlad mož simpatične zunanjosti. Ko pride do lope, ga povabi oče, rekoč:
„Gospod doktor, ali smem prositi? ... En kozarček našega američana!"
„A! Lastni pridelek — z Dolenjskega? ... In iz ameriške trte, pravite? ..."
„Da, da, boste videli, ni baš slabo! . . . Samo nekoliko trpko je šc, aklimatizirati se bo šc moralo! . . ."
Ko so bili posedli, vpraša mati:
„No, kaj ste dognali, gospod doktor? ... Pa saj ni kaj nevarnega? ..."
Zdravnik skomizgne z ramami in reče:
„Mislim, da nc! . . . Žila bije res malo hitro — naštel sem osemindevetdeset udarcev — toda pri otrocih in ženskah, zlasti mladih, to ni prevelikega pomena! . . . Nežno živčevje jc kmalu razburjeno, a baš tako kmalu se tudi pomiri i . . . Spraviti pa nisem mogel nič posebnega iz nje . . . Hočemo videti! . . . Cc bi imelo postati do jutri slabeje, me pa blagovolite poklicati zopet! ... Za sedaj sem ji zapisal nekaj pomirljivega ..."
„Vsekakor bromkalija!" poseže vmes Zorin brat, slušatelj medicine.
„Da, za zdaj bromkalija!" potrdi zdravnik. „Jaz smatram bromkalij šc vedno za eno najboljših sredstev za razburjene živce in mislim, da so začeli nekateri čisto brez potrebe kričati zoper to zdravilo . . ."
„No, če bi odpovedal želodec, se ji da potem pa bromnatrija," pripomni spet brat . . .
„Bravo, bravo! — Tu se precej vidi bodoči doktor ,universae medicinae'!" vzklikne zdravnik, šaleč se.
„A če bi še to ne izdalo, imamo na razpolago antipirin in anti-febrin!" nadaljuje brat.
„Izvrstno! . . . Samo zdi se mi, da se norčuješ, dragi prijatelj, če se ne motim! . .
„In če bi še nekaj časa nc spala — kajti toži tudi, da spati ne more — da se ji par gramov skelečega klorala! . . ."
„Tudi klora! ni tako škodljiv, kakor menijo nekateri, in ima proti mnogim drugim spalnim sredstvom to prednost, da učinkuje jako točno! ..."
„No, in potem imamo gorjupi paraldehid — prekrasno sredstvo! . . . Človek res zaspi po njem, a predno zaspi, mu je, kakor bi mu bil kdo vrv zadrgnil okoli vratu. In potem šele, potem, ko se zbudi! . . . To ti jc maček, ah! . . ."
„Pa ga vsaj že nisi sam poskušal!"
„O poskušal, poskušal! . . . Tudi meni s spanjem ne gre posebno dobro ... Ta bolezen je v rodbini, v naši krvi — vprašaj mojega očeta! ..."
„Ah — tako! . . . Potem je tudi pri gospodični to kaj uiii-Ijivcga! ..."
„Da, podedovano, prijatelj! . . . Toda mi ne obupamo! . . . Čc zmanjka paraldchida, imamo potem še somnal, sulfonal, trional ..."
„Sveta nebesa, kaj pa še vse?" vzklikne mati.
„Vse, vse mogoče šc, mama, vse mogoče, toda ..."
„Ah, ah, ti nimaš baš v posebnem čislu poklica, ki si si ga izbral," pripomni iznova zdravnik.
„Ali ti ga pa imaš — v čislu, kaj? . . . Ej, prekrasna veda, res, ta medicina! . . . Najprej je bilo rastlinstvo, h kateremu se je zatekala za pomoč! . . . Soki raznih zelišč so dajali lek trpečemu človeštvu! Toda hkratu so spoznali učenjaki, da jc to sam humbug in da je mineralogija vir vsega zdravilstva! Sedaj uživajo razne soli in preparati iz njih čast, da imajo svojstvo in moč, podaljševati človeku življenje . . . No, pa na vrhuncu vendar še nismo! ... Jaz sem uverjen, da se povzprierno naposled še na stališče Kitajcev, ki so v kulturi itak vedno pred nami in pri katerih igra v zdravilstvu živalstvo glavno vlogo! . . . Kremplji raznih zverin in repi martinčkov in druge golazni delajo tam čudeže, o katerih se evropskim
zdravnikom niti nc sanja ne! . . . Res izborno to: rastlinstvo, mineralogija, Živalstvo! Hahaha!"
„Le nc pretiravati, le ne pretiravati!" ugovarja zdravnik, skoro razžaljen, dasi se je smejal.
„No, brez šale, pomisli: najprej elektroterapija, potem hipno-tizovanje, potem spet hidroterapija — vraga, in privrženec ene terapije pobija privržence druge terapije — zdaj naj se pa odloči človek, ako se more! . . . Da govorim resnico: do hidroterapijc imam še največ zaupanja! . . . Toda, ali ni prekarakteristično, da je začel prvi zdraviti z vodo neuk kmet?... Seveda je učenjakom to grozno presedalo! Bilo je treba tudi tej vedi — učene podlage! ... In prišli so Winternitzi e tutti quanti! . . . No, ako pogledam v Win-tcrnitzovo učno knjigo in vidim tiste njegove risbe in vso tisto posiljeno učeno navlako, se mi kar gabi! ... Na edino pravo pot je krenil spet neveščak Kneipp, a takoj so se tudi njega lotili učeni — mcdicinci in tudi Kneipp kmalu ne bo več Kneipp! ... In čc bi tudi obveljala Kneippova, kaj pomaga, ko pa je mnogo laglje prepisavati in zapisavati recepte nego — nadzorovati kopeli! . .
„Prijatelj, prijatelj, ali bi ne bilo bolje, ako bi se posvetil ti kaki drugi stroki, kakemu drugemu poklicu? . . ." vpraša zdaj čisto resno zdravnik.
„Kakemu drugemu rokodelstvu, hočeš nemara reči! . . . Kajti jaz vidim, kamor pogledam, sama rokodelstva! . . . Poklic . . . stroka ... to so same lepe besede! ..."
„V enem oziru govoriš prav! ... A čemu se zgražati ob tem? . . . Čemu zlasti soditi tako pesimistno o poklicu, ki si ga izvolil sam sebi? . . . Res je: v zdravilstvu ni nič stalnega in mi zdravniki se pogosto motimo! . . . Toda obupavati zaradi tega še nc smemo! ... Ali se ne pripeti mar tudi sodniku, da obsodi nedolžnega? . . . Istotako je pri nas možno, da napravimo napačno diagnozo in pospešimo smrt bolniku! . . . Toda, ali naj se mar radi takih posameznih neljubih slučajev odreče človeštvu tolažba, ki jc išče v zdravilstvu, odreče tešilo, s katerim mu more olajšati muke in bolečine? . .
„Ah da, tolažba! Vera in medicina sta tisti tolažili, ki izkoriščata človeka še v smrti — in to se mi gabi!"
„Prijatelj, tolažba je mnogo! In ne smeš si misliti vedno najhujšega! O, zdravniku često joka srce, ko vidij da vsa njegova veda ne izda nič, ko vidi, da so vsi napori zaman — a zaradi tega se še nc sme ponižati na nivo šarlatana, ne sme izvrševati svojega
poklica samo zaradi zaslužka, hrepeneti mora temveč neprenehoma po resnici, po napredku! . . ."
„Istina, istina — v tem sem s teboj popolnoma ene misli!... Toda trčimo in pijmo na zdravje moje drage scstrice Zore! Jaz mislim, da je samo njeno mlado srčece nekoliko razburjeno in da hujšega ne bo! . . ."
Kozarci so veselo zazveneli, Zoriti brat pa jc nadaljeval:
„Moja dolžnost jc, da povem, kar vem! . . . Naša Zorica se mi vidi že ves čas, kar sem doma, nckamo čudna. Na izprehod je ni bilo moči žc dalj časa več spraviti, dasi je bila prej baje vsak dan v drevoredu! . . . Prve dni po mojem prihodu je bila še jako vesela, potem pa se je je lotila hipoma neka potrtost ... In že nekaj časa toži, da jo boli glava, da je bolna, trudna in izmučena. Ko pridem zadnjič domov in stopim v njeno sobo, je ždela vsa zamišljena in zdelo se mi je, kakor bi bila malo prej jokala. Primcm jo za roko in ji rečem: Oj sestrica, zakaj pa tako žalostna? ... Ne bodi, nc bodi vendar taka!... Kisli obrazi pristojc kaj slabo takemu dekletu! Le ne domišljuj si, da si bolna! Vzdrami se raje in vesela bodi! . . . Glej, tvoja prijateljica Vida je bolj pametna! . . . Ravnokar sem srečal njenega brata in ta mi je pravil, da se pripravljajo pri njih na vse pretege na ženitvanjc in da bode Vida kmalu na oklicih!... A tedaj pa bi bili morali videti, kako jc prebledela, kako se je začela tresti in kako sc jc zleknila tja po divanu! ... To me je osupnilo in me privedlo da misli, da pri njenem srcu ni vse v redu ..."
„Ali, nc!" ugovarja mati. „Ta vest jc gotova ni iritovala! Naša Zora ni zavistna!"
„Ženska je ženska!" poseže oče vmes. „Nič se nc ve!"
„Nc . . . nc, tudi premalo se meni za možitev naša Zora, da bi jo spravilo kaj takega iz ravnotežja," oporeka še dalje mati. Zdravnik pa pripomni:
„Vsekakor bi kazalo, da jo pošljete, kakor hitro si opomore, kam proč! Izprcmcmba zraka in izprememba razmer bo vplivala le dobro na njeno zdravje! . . ."
„Istina je," seže spet brat v besedo, „da ima tisti ženin Vidin precej častilk med ženstvom. Zdaj je on „lev" — kakor se pravi, seveda samo tako dolgo, dokler se nc pokaže kak nov častnik na površju, ali dokler ne nastopi kak nov tenorist v gledišču ter zmede glavice našim genijalnim ženicam in dekličem!"
Tc besede so provzročile v malem krogu vesel smeh, ki se ni bil šc polegel, ko priteče dekla vsa preplašena in začne pripovedovati :
„Oh, gospodična govore tako čudno . . . tako čudno, kakor bi bili ob pamet!"
Vsi osupnejo, zdravnik pa reče:
„Torej vendarle vročinska bolezen! Domneval sem nekaj takega, toda nisem vas hotel strašiti, dokler si nisem bil popolnoma gotov. Je bila morda v dotiki s kakim bolnim človekom?"
„Ne!" pojasnjuje oče. „Naš vrtnar jc bil siccr obolel za lc-garjern, a to je že precej dolgo od tistihdob in spravili smo ga bili takoj v bolnico, ko se je bilo pokazalo, za čim jc bolan ..."
„In tisti vodnjak ondi — gotovo je imel vrtnar kaj z vodo opraviti ..."
„To že, ali od tedaj se voda ni uporabljala za kaj drugega nego za škropljenje cvetic ..."
Zdravnik pomolči malo, potem pa pripomni:
„Stvar je zdaj vsekakor resna in paziti je treba!"
IzrckŠi odhiti k bolnici.
w	v>
•v.
Zora si jc bila čisto po naravni poti nakopala bolezen.
Ko jo jc bilo tistikrat na izprehodu doletelo ono grozno razočaranje, se je bila ob roki svojega brata komaj priplazila domov. Sla je takoj v svojo sobo, hoteč si v solzah iskati hladila in tolažbe. Zaihtcla je, ko je bila sama, toda oči so ji bile suhe, one hladilne kaplje je bila posrkala že vse pekoča bol, ki je uničevala njeno ranjeno srcc. Zdelo se ji jc, kakor bi bila likratu prišla v neznan svet. Njena lastna soba se ji je zdela tuja. Te stene, ta strop, to pohištvo — kakor bi vse to prvič v svojem življenju gledala!... A najmanj je poznala samo sebe. Ali jc bila res ona tista Zora, ki jo jc pred kratkim še vse občudovalo, vse oboževalo, vse ljubilo? Kakor mameče sanje se jc razpršilo vse njeno dosedanje življenje v nič! Nič, prav nič ni bilo res od vsega tega, kar je mislila prej, da se je dogodilo! Prevara, sama prevara! ... Če bi bilo res to, kar si je domišljcvala, kako bi ji bil mogel človek storiti kaj takega? In to je bil 011 — 011, ki ga jc tako ljubila, tako cenila in spoštovala - on, o katerem jc mislila, da mu glede dobrih lastnosti ni enak na svetu noben moški!
Ha, njena prva velika, resnična ljubezen, pa se je končala tako J Ali je to mogoče, ali je to mogoče? Mu ni bila res več vredna, nego da se je malo poigral, malo pošalil ž njo?
Zdajpazdaj ji je prešinila kakor svetel žarek glavo dobrodejna misel, zazdelo se ji je, kakor bi vsa ta njena grozovita bol ne imela istinite podlage, kakor bi bilo vse samo zmota . . . Spomnila se je, kako hrepeneče so jo zasledovale vedno njegove lepe oči, kako odkritosrčno so se vpirale vanjo, spomnila, kako srečen je bil videti vselej, kadar se je ozrla ona vanj, spomnila tudi, kako se mu je tresla tistikrat roka, ko je bil položil oni usodni šopek pred njo . . . Kako je potem možno to? ... Ali si more misliti, da bi bil človek s takim obrazom sposoben storiti kaj tako ostudnega, ali je mogoče, da bi se v tako plemenitem telesu nahajalo tako nc-plemenito srce? Ne, to ni mogoče, to ni mogoče!
A hipoma ji je leglo zopet nekaj kakor senca na njene možgane in prišle so ji zopet temne, obupne misli . . .
Zakaj bi nc bilo mogoče? Ali ni že stoinstokrat slišala, kako lokavi, kako brezsrčni, kako podli so moški? Ali niso pripovedovali skoro vsak dan zdaj o tej, zdaj o oni, da jo je prevaril njen ljubček, njen izvoljenec? Zakaj bi bila samo ona izvzeta, zakaj bi se baš njej ne moglo zgoditi kaj takega?
Skušala se je prepričati, da ni noben moški na svetu toliko vreden, da bi ženska za njim žalovala. Taki podleži, taki brezvestneži, kakor so! A ni se ji posrečilo! Srce ji je krvavelo in se je krčilo in vse prizadevanje, da bi je potolažila, ni imelo pravega uspeha. Protivilo se je in upiralo trdovratno vsem umskim razlogom. Koprnelo je še vedno po njem, ki jc po njenih mislih zaslužil kakor nihče, da bi ga sovražila, zaničevala iz vse svoje duše. A najhuje ji je bilo, kadar se jc spomnila, da je Vido pozdravil, da se je njej nasmehnil in da zavzema najbrž Vida tisto mesto, ki ga jc odmenila sebi!... Ta Vida, ah, kako se bo veselila! . . .
Končno se je vendar toliko pomirila, da je smatrala vso stvar za negotovo in da je sklenila, potegovati se še nadalje za svojo srečo... A potem jc bila prišla s svojo materjo k Bronovim! Mati ni bila zapazila, kak vtisk je napravila na njeno hčer vest, s katero ju je bila presenetila Bronova gospa, a ta, ki jo je pazljivo motrila, ni prezrla, kako se je bila zgenila, kako je izprcmcnila barvo, kako je rdela in prebledevala ter omahovala na svojem sedežu. In pripovedovala jc potem šc z večjim veseljem vse, kar je bila zvedela od Milana, in še več. Pravila jc z veliko natančnostjo, kako je Milan
srečen, kako navdušen je za svojo nevesto in kako iskreno jo ljubi. Naposled pa je pristavila s tisto sovražnostjo, ki jo gojijo vse koketne ženske do onih svojih nasprotnic, ki se ne morejo uspešno skušati ž njimi :
„Gospodična Zora, zdaj boste morali pa tudi vi gledati, da si izberete kaj podobnega! Vida ima res srečo! Sicer sem si mislila jaz vso stvar malo drugače! Odkritosrčno povem, vedno se mi je zdelo, da je gospod Zor namenjen vam! Kaj ne, še zadnjič, kako vas je odlikoval? Pa seveda, moški so moški! . . . Sama vihravost in hudomušnost jih je! . .
Zori se je ves čas temnilo pred očmi. Ko je bila naposled zopet zunaj, ni vedela nič, kako se je poslovila od gospe Bronove. In ko ji je domov grede mati stavila Vido v zgled in ji očitala, da se tako malo briga za svojo prihodnost, ni čula ni ene besede. Vrhu vsega ji je bil prišel potem pa še brat z isto novico!... To je bilo preveč zanjo! Pod težo toli neljubih vesti se je morala zgruditi in njeno zdravje je bilo izpodkopano . . .
Ker ni črhnila nikomur besedice o tem, kar se je godilo v njenih prsih, ker jo je bilo sram, priznati komu poraz, ki ga je bila doživela, in si ni lajšala srca s tožbami, je trpela tem huje. Naj-strašneje pa ji je bilo po noči. Spanje ji je bilo prešlo popolnoma in vse dolge ure je ni niti za hip zapustil spomin, vse dolge ure se je pogrezala v svojo grozno bol. A neko noč, ko je bila njena uboga glava že do skrajnosti izmučena in je bila vznemirjenost njenih živcev prikipela na vrhunec, je ni strpclo več niti v postelji, niti v sobi. Bilo ji je pretesno tu notri, bilo je med temi štirimi stenami premalo prostora za njeno brezmejno bolest. Oblekla se je za silo in se splazila po tihem doli na vrt. Tain je begala po peščenih stezah gori in doli, ne plašeč se teme, ki jo je obdajala.
Noč je bila hladna, a ne dovolj, da bi bila ohladila njeno hudo bol. V glavi ji je vrelo, po žilah ji jc kuhalo . . . Nje usta so bila suha in trpela jc neznosno žejo. Prišla je mimo vodnjaka. Vedro, napolnjeno do polovice z vodo, je stalo na obzidku. Nagne ga in začne hlastno piti . . . Med pitjem se spomni, da je prepovedano piti to vodo ... ker je morda okužena. A ta zavest je ne navda s strahom — nego divje razkošje se je loti pri misli, da pije morda strup, da použije morda smrtno kal s to vodo ... —
„O da bi umrla ... umrla!..Ta želja jc prcobvladala hipoma njeno izmučeno srce ... „O da bi umrla! . .
In pila jc v svojem velikem obupu in v svoji grozni žeji, pila ...
„Ljubljanski Zvon" 11. XXIV. 1904.	43
XVI.
Prorokovanje gospe Bronove se je natanko izpolnjevalo in Milan se je čudil njeni bistrovidnosti ... Ni trajalo dolgo, pa ga je tuintam ustavil kak znanec ter mu čestital zaradi zaroke.
Spočetka se je zdelo Milanu to skoro brezobzirno. Čemu obešati stvar na veliki zvon? Ako bi bilo šlo po njegovem okusu, bi ne bil zvedel nihče nič o njegovi zaroki in poroko bi bil imel najrajši kje zunaj na deželi, v kakem skritem kotu, kamor bi ne bil mogel priti nihče radovednosti past.
Toda sčasoma se je privadil vsemu, tudi čestitanju, iti poslušal je z neko ravnodušnostjo plitve, prazne fraze, ki so običajne pri takih prilikah. In zahvaljeval se je baš tako mehanično, baš tako brez vsakega istinitega čuvstva in prav tako hinavsko, kakor se mu je čestitalo.
Na srečo ni imel kdo ve koliko znanstva in tako je prišel še dovolj kmalu spet do miru. Malo dalje časa pa je trajalo, da so se spogledavali nad njim ljudje, katerih on ni poznal, ki pa so se nemara zanimali za Vido. Zdajpazdaj je zapazil, kako so si šepetali na uho, ozirali se in kazali za njim, zlasti ženske.
A dasi mu vse to ni bilo ljubo, se zaradi tega na Vidine svojcc vendar ni mogel in ni smel srditi. Kajti priznati si je moral, da je vse to samo dokaz, da so sila ponosni nanj, ali pa tudi, kakor je trdila dr. Bronova soproga, da si ga hočejo na ta način še bolj zagotoviti. Oboje je pričalo, da ga cenijo, in to je bilo vsekakor laskavo zanj.
Enako si je razlagal tudi dejstvo, da so tako silno hiteli s pripravami za poroko. Da pa je bila Vida tista, ki je najbolj pospeševala svojo možitev, tega ni znal. Še manj je inogcl vedeti za vzrok, ki jo je podžigal k taki hlastnosti.
Zora Vidi ni mogla napraviti večje usluge, nego da je obolela. Siccr se je Vida, ki jc poznala dobro Zorin značaj, precej spočetka za gotovo nadejala, da se Milanu ne bo vsiljevala in da ne bo storila ničesar, kar bi razkrilo njen zločin. Zdaj pa, ko je bila Zora bolna, jc bila na varnem. Do tistikrat, da si Zora spet opomore, je bila ona že dosegla svoj namen. Samo hiteti je bilo treba, hiteti! Uporabiti je bilo treba položaj, ki je postal kar nepričakovano ugoden zanjo. Zato je pritiskala in pritiskala, da je bilo včasi celo že njeni materi preveč. In iz-tega vzroka je tudi sama z nervozno hlastnostjo delala, da bi popolnila vse potrebščine za možitev.
Zgodilo se je seveda navzlic temu semtertja, da jo je nekaj zaskrbelo, lotila sc jc jc nemirnost, neki strah pred prihodnostjo . . . Spomnila se je zdajpazdaj tistega pisma. Dala bi bila kaj, če bi bila vedela, ga li Milan še hrani! A z lahkomiselnostjo, ki je lastna nemara samo ženski, se je otresla vselej zopet vseh pomislekov. V bistvo svojega dejanja se sploh nikdar prav poglobila ni! Da je storila nekaj grdega, nedopustnega, to je pač vedela dobro, a sramovala se ni — čemu tudi, ko nikomur ni bilo znano, kaj je storila! Da pa je morda njeno pismo v kaki vzročni zvezi z Zorino boleznijo — tako daleč ni nikoli mislila . . .
In zdaj, ko je bila Zora bolna, ko je bila uverjena, da ji več škodovati ne more, jo jc imela spet rada kakor prej. Vsaj sama sebe je hotela prepričati, da jo ima! Šla je često osebno vprašat na Zorin dom, kako ji gre, in zgodilo se je, da si je, premagana od hipnega vtiska, otrla v istini odkritosrčno solzo iz očesa, ko je čula, kako trpi, kako negotovo je, ozdravi li še kdaj. Nekoč se je je spominjala celo v molitvi — saj to je zahtevalo prijateljstvo, in čutila je kakor dolžnost, da stori to! — Molila je zanjo, da bi se ji povrnilo zdravje, da bi okrevala zopet — molila je, ker ji drugače pomagati ni mogla . . . Izmolila je dva, tri očenaše v ta namen ... A med to molitvijo se ji je čudno godilo! ... V tem, ko je zdihovala in prosila za svojo prijateljico, ji je neznan glas šepetal na uho, da naj bo vesela, ker je prišlo tako, in njeno srce se je potapljalo v čudno slast ob misli, ki ji je navzlic molitvi prešinjala glavo, da Zora, ako tudi okreva, nemara ne bo več tako lepa, kakor je bila ... vsaj tako ne, da bi bila še njej nevarna! . . Zdrznila seje, ko se je zavedela, v kakem protislovju je njeno srce z njeno molitvijo, in glasno je začela vzklikati: „Ne, ne, ne . . . ne želim ji smrti! Ti si mi priča, moj Bog, da ji ne želim nič hudega, nič slabega! . .
In po tihem je obljubovala, da se Zori približa zopet, kadar doseže svoj smoter, da obnovi ž njo prejšnje prijateljstvo in da ji bo potem vedno . . . vedno vdana in dobra! . . .
Samo da bi že bila omožena! Česa bi se ji bilo treba potem še bati! Najprej bi morala seveda poiskati tisto pismo in ga uničiti! Če bi pisma ne bilo, bi se dalo vse utajiti, ako bi se kaj govoričilo. Tistih laži, ki bi jih morda bilo treba, da bi prepričala Milana o svoji nedolžnosti, se ni plašila! Da, bila je ob svoji čudoviti logiki mnenja, da bi bila celo njena dolžnost, lagati, ker bi na ta način njega, ki ga ljubi, obvarovala razočaranja, obvarovala ga bolesti in bridkosti! . . .
Toda, če bi se ji ne posrečilo zalotiti pisma, in če bi Milan prej ali slej dognal, da ga je pisala ona? Ah, zakaj ni mislila na to, da bi bila pisavo-bolj spačila? Zakaj ni pisala z levo roko, kakor je slišala, da store često drugi? Ali pa, če bi bila pisala s samimi velikimi črkami! Čitala je nekoč v francoski drami ali v francoskem romanu, da je neka rafinirana Parižanka pisala brezimna pisma na ta način. Ah, zakaj se ni tistikrat spomnila tega! . . . Toda potem bi pa pismu morda verjel ne bil! Potem bi bil morda skušal dognati resnico! Nič, moralo se je zgoditi tako! In naposled — kaj! Ali ni storila tega le iz neskončne ljubezni do njega? Ali ni bila neutešna ljubezen često vzrok še večjim zločinom? Ali jo bo morda sovražil, preganjal zaradi tega, ako zve, kako grozno ga je ljubila? Kateri mož bi mogel kaj takega? In njeni goreči objemi, njeni strastni poljubi — ne bodo imeli mar nič moči? . . .
S takim sklepanjem in zaključevanjem se je mirila in tolažila. Samo enkrat so segle njene misli še nekoliko dalje, samo enkrat so se pomudile pri možnosti, ki tudi ni bila izključena, da bi Milan namreč, doznavši njen zločin, vendar ne vpošteval njene ljubezni tako, kakor si je želela, in da bi se s studom obrnil od nje ...
To pa je bil provzročil Milan sam. Videlo se ji je včasi, kakor bi bil hladen, mrzel do nje. V takih hipih se ji je zdelo, da je ne ljubi, in imela je občutek, kakor bi ga bilo le nekaj zunanjega privedlo do tega, da jo jc zasnubil. Vendar ji take stvari niso delale prevelikih skrbi. A nekoč je bil Milan posebno čuden. Vedel se je kakor še nikoli. Bil je ves čas, ko je bil pri njej, nenavadno molčeč, a naposled je položil obe roki na njena lica, ji nežno zasuknil glavo proti sebi in zaprosil:
„Vida . . . Vidka, poglej mi v oči! . . . Ali veš, Vidka, da imaš krasne . . . krasne oči?"
„Kaj, šele zdaj si zapazil to?" „Krasne oči imaš, Vidka, samo —" „No? . .
„Neodkritosrčne se mi zde! . . . Nekaj je v teh tvojih očeh, Vidka ... zdi se mi, kakor bi neka senca zatemnjevala svetlo luč tvojih pogledov! ... O Vidka, Vidka! ..." Ona se je stresla in srce se ji je stisnilo, kakor bi ji iztrepetati hotelo. On pa je menda čutil, da jo je hudo zadel, kajti skušal jo je potolažiti in rekel ji je: „Ne, ne, Vidka, saj ni tako! Jaz sem včasi malo čuden človek! Pridejo mi včasi misli, ki nikakor niso upravičene!" In pri slovesu je še dostavil: „Če bova nesrečna, Vidka, bom jaz kriv, ne ti!"
Njej se je stemnilo pred očmi, ko je bil odšel. Ah, kako je bil izrekel to! Zdelo se ji je, kakor bi bile njegove besede polne ironije, kakor bi bil hotel povedati baš nasprotno od tega, kar je bil izrekel, kakor bi bil hotel reči: „Ti, ti boš kriva najine nesreče!"
Ali ni slutil ... ali ni morda celo že vedel? Strah, da bi ne bilo tako, jo je zmedel popolnoma, stri njen pogum docela. V noči po tistem ni mogla zaspati. Vse mogoče strahove je videla. Njena velika samozavest, ki jo je doslej vzdržavala, se jc bila razpršila ... Temne pošasti so iztezale po njej svoje dolge koščene roke. In vedela je: enkrat jo dosežejo! Enkrat pride na dan vse tisto! . . . Izpozabila se bo, zapisala bo kaj, 011 pa se bo spomnil pisave v v onem pismu, primerjal bo in prišlo bo na dan! Da, prej ali slej
se zgodi to in potem ... kaj potem?--
Njena domišljija ji je pričarala vse mogoče prizore pred oči... Enkrat jo dosežejo, enkrat jo zgrabijo tiste roke!... Enkrat bo zvedel on vse tisto tako ali tako! Ali se ne pripeti lahko, da se snide kdaj z Zoro v okolnostih, ko se ne bosta mogla izogniti drug drugemu, ko bosta morala govoriti drug z drugim . . . Zora bo omenila kaj in — njen zločin pride na dan! A kaj potem? . . . Ha, ljubil bo morda Zoro, a njo, svojo soprogo, bo črtil in zaničeval! In če bo Zora hotela — toda ne, Zora ne bo hotela, o tem je bila prepričana, Zora ne bo hotela, kakor bi hotela ona v tem položaju, kajti ona bi ga Zori ne pustila, tudi če bi bil že njen mož! Ali tudi če bi Zora ne hotela, kaj bi njej hasnilo to? Zanjo bi bil vendar izgubljen!
— Črtil bi jo, zaničeval, zavrgel! ...--
Vedno več podrobnosti ji je prihajalo na misel, v vedno nove situacije se je poglabljala . . . Videla se je v postelji, poleg sebe otročička, dražestno dete — svojega sinka! Ko njenega moža ni bilo doma, se je bilo zgodilo . . . Ah, kako je hrepenela, da bi že prišel! A baš tedaj je hotela usoda, da se je sešel z Zoro in da je zvedel. Baš tedaj, ko ga je najbolj željno pričakovala, ko mu je holeta pokazati svoje in njegovo dete, ki naj bi bilo nova, ne-razdružljiva vez med njima, baš tedaj se je završilo in zaman, zaman ga je čakala! In ko je že mrla nestrpnosti, ker ga ni bilo, je prišlo poročilo, da ga ne bo, ne bo nikoli več! . . . —
Vsa tragika takega zakona ji je stopala pred oči. V njeni razgreti domišljiji so se snovali pretresljivi romani z najrazličnejšimi završetki, katerih vsak bi bil tej povesti veležanimiv konec, poln dramatičnih efektov, ako bi se življenje menilo za take izumke človeške domišljije in ne bi hodilo svoje poti! . . .
Vse mogoče konce je videla v duhu — tistega seveda ne, ki ji je bil usojen! A naj je je čakalo že to ali ono, o tem je bila to noč prepričana, da Se dobro ne završi. In začela je premišljati, bi se li ne dalo najhujše odvrniti na ta način, da bi se mu izpovedala, da bi se mu obtožila in ga skesana prosila odpuščanja! Morda bi se je usmilil, morda bi ji odpustil!
Da, da, to stori!
Kakor bi se ji bil odvalil kamen od srca, tako lahko ji je postalo, ko je bila to sklenila.
Da, da, skesa se in izpove se mu!
S tem sklepom je zaspala . . .
A ko se je drugi dan prebudila, se ji je pokazalo vse zopet v drugačnem svitu. Načuditi se ni mogla sama sebi. Priznala naj bi mu in s tem morda učinila, da bi se obrnil od nje ter vrnil k Zori?
Ne, preveč bi se bila postavila v nevarnost, zato je pozabila svoj sinočnji sklep in poklicala zopet svojo lahkomiselenost na pomoč. Potolažila se je tudi to pot z neverjetno lahkoto. A na vse tisto, kar ji jc vzbujalo tako neprijetna čuvstva, ni hotela zdaj niti misliti več. Svojemu ženinu nasproti pa je kazala poslej še očitneje svojo ljubezen, da bi se i njemu še bolj razplamenela ljubezen do nje; čutila je instinktivno, da je njegova ljubezen edina njena zaščita.
Milan je obiskoval redno vsak dan po enkrat svojo nevesto. Kadar je prišel k njej, vselej jo je dobil pri delu, vedno je kaj pripravljala, vedno se trudila — saj je morala misliti na sto in sto malenkosti! A tisto uro, ko je bil Milan pri njej — za dalje časa je prišel malokdaj — jc posvetila samo njemu.
Pričakovala ga je zdaj v svoji sobi, kjer mu je razkazovala, kaj vse ima že pripravljeno, zdaj pri klavirju, kjer mu jc zaigrala kako posebno priljubljeno skladbo, zdaj spet na vrtu pod košatim orehom, kjer so bile okoli njega udobne lesene klopi. Sprejela ga je vedno z enakim veseljem, vedno z enako vedrim licem. In vedno z enako požrtvovalnostjo si je prizadevala, da bi mu pregnala če-mernost in melanholijo, ki se ga je — čudno! — odkar jc bil ženin, spet pogosteje lotevala.
Milan ji je bil hvaležen za to. Iz vsega njenega vedenja je posnemal, da ga istinito ljubi. Tega prepričanja mu ni moglo omajati niti dejstvo, da je bilo v načinu, kako ga je bila priklenila nase, brez dvojbe tudi nekaj preračunjenega. A to je deval bolj na rovaš njene matere . . . Sicer pa je imela Vida baš tiste lastnosti, ki so bile po njegovem lastnem spoznanju njegovi prihodnji ženi pred
vsem potrebne. Šc vedno ga je včasi obvladala otožnost, še vedno se ga je polaščala — četudi le hipoma in le mimogrede — apatija do sveta, zato je morala biti njegova žena živahnega, veselega temperamenta, prav kakršna je bila Vida. Vse to je uvideval in — vendar se ni mogel povzpeti do enotnega čuvstva, vendar je pogrešal v svojem srcu tistega miru, tistega skladja, ki ga je treba, da se čuti človek srečnega, zadovoljnega! . . .
Tudi on je bil čul nekaj o Zorini bolezni ... A govoril ni nikdar o tem ne z Vido, ne z drugim, deloma ker ni hotel vzbujati šumenj, deloma ker bi mu bilo provzročilo tako govorjenje le neprijetna, bridka čuvstva. Trudil se je, da bi mislil kolikor mogoče malo na Zoro. A čim resneje je postajalo njegovo razmerje do Vide, čim bolj se jc bližal čas, ko ni bilo nikakc vrnitve več na poti, katero je bil nastopil, tem pogosteje so mu uhajale misli k njej, tem bolj so mu vstajale želje po nekdanjih časih, po tistih srečnih hipih, ko je še živel v veri, da ga ljubi Zora. Pri srcu mu nekaj ni bilo prav, pri srcu ga je nekaj tiščalo in bolelo. Vzbujale so se mu slutnje, brez vsake prave vsebine sicer, a vendar vznemirjajoče in neprijetne.
Čutil je, da je nekaj med njim in Vido, nekaj skritega, nevidnega, kar ni obetalo nič dobrega ... neka senca, ki ni dopuščala, da bi bili prodrli žarki sreče do njega . . .
Prizadeval si je resno, da bi se iznebil vseh dvojb, in kadar so ga obhajale najtemnejše tnisli, je bil morda najbolj nežen s svojo nevesto. A včasi ga je premagalo . . . tista temna čuvstva so bila močnejša od njegove volje, včasi se ni mogel zatajiti in v nekem takem hipu jc bil izpregovoril one besede, ki so bile navdale Vidino srce s toliko skrbjo. Včasi je bil obupan, včasi bi se bil najraje razjokal ... A kako jc zahajal v pojmovanju svojega razmerja do Vide in v svoji sodbi o njej iz ekstrema v ekstrem, o tem je pričal najbolj njegov dnevnik, v katerem je zabeleževal vtiske o svoji nevesti.
Skoro vsak dan se mu je videla Vida drugačna in vedno zopet je opazil na njej kaj, kar ga jc osupnilo, iznenadilo. Loteval se ga je čimdalje večji nemir in često si jc zaželel, da bi imel koga, ki bi se mu mogel razodeti, ki bi mu mogel potožiti svojo zdvojenost, koga, ki bi mu znal svetovati, pregnati mu vse mučne pomisleke...
Spomnil se je nekoč dr. Bronove soproge. Ona je izkušena ženska, misli trezno in pozna razmere in ljudi. Njena karakterizacija o njegovi bodoči tašči se je čudovito ujemala s tem, kar je bil
opazil sam na njej. Ona bi ga znala poučiti, ona bi ga mogla potolažiti kakor nihče drugi!
Posegel je že po klobuk in palico, da bi šel. Toda hipoma mu je izpreletel srce nasproten čut in vzkliknil je: „Nc — nc grem!" — In res ni šel . . .
XVII.
Štiri tedne je bilo negotovo, kaj bode z Zoro, cele štiri tedne jc ležala bolj ali manj v nezavesti ter vzbujala s svojim zmedenim govorjenjem pri svojcih zdaj smeh, zdaj skrb in strah . . .
Ko se je naposled vzdramila iz svojega dolgotrajnega spanja, ko so začeli njeni možgani delovati zopet pravilno, se je le počasi zavedala sebe in svoje okolice. Trpelo je nekoliko dni, predno je začela pojmiti svoje stanje, predno se je spomnila, kaj je bilo provzročilo njeno bolezen. A ko si je bila opomogla toliko, tedaj je stala preteklost hipoma jasna pred njenimi očmi! Pred boleznijo ji vsled bolestne razburjenosti ni bilo mogoče pre-udariti hladno onega dogodka, ki je bil postal tako usoden zanjo. Zgrudila sc jc bila takoj pod nemilim udarcem, ki jo je bil zadel tako nenadoma, tako nepričakovano, in dvojbe, ki so se pojavljale nekaj časa v njenih prsih, je bil nadvladal kmalu obup. In tako ni rešila niti reševala vprašanja, je li možno, da bi se bil Milan tako nagloma izpremenil do nje, je li možno, da bi se bila ona tako zelo motila v svoji sodbi o njem. Nedostajalo ji je poprej potrebne mirnosti, da bi bila mogla z logično doslednostjo priti resnici do jedra, da bi bila mogla trezno premotriti vse okolnosti, v katerih se je bilo završilo tisto za njo tako bridko razočaranje. Vrženi iz ravnotežja se je zdelo tistikrat vse mogoče! Pozabila je bila hipoma, kaj jo je na Milanu tako zelo mikalo — tista plemenita ponositost, tista možatost njegova, ki se nikakor ni dala spraviti v skladje s tem, kar se je bilo zgodilo. Zdaj pa se je tega zavedela zopet in popolnoma nemogoče se ji je zdaj zdelo, da bi se bil mož z Milanovim značajem vedel do nje tako nevredno ter jo samo zlorabil morda v dosego svojih namenov.
Ne, ni možno, da bi oko, kakršno je bilo njegovo, tako lagalo, ni možno, da bi človek s tako odkritosrčnim obrazom mogel biti tako neodkritosrčen in zavraten! Ne, tu se je nekaj zgodilo, tu je nekdo s sovražno roko posegel vmes!
To prepričanje se je polastilo zdaj hipoma njenega srca in ni se ga mogla iznebiti več . . .
Zdaj ko je bila s svojo boleznijo prebolela takorekoč tudi one bridke udarce, je lahko mirneje motrila vse posamezne faze v razvoju svojega razmerja do Milana od prvega njegovega pogleda pa do onega hipa, ko je bil položil šopek prednjo, in priznati je morala, da je bilo vse v strogo logični zvezi, dočim je bilo ono, kar je sledilo, v kričečem protislovju s prejšnjimi dogodljaji. Res je bilo sicer, da se je Milan včasi malo igral, da jc tudi Vidi privoščil včasi kak pogled, da se je tudi njej včasi nasmehnil, toda vse to se je dogajalo v takih mejah, da niti ona, niti Vida ni mogla dvojiti, kaj se vrši in kakšen bode pač konec . . . Ali ni imela mar vedno te zavesti, da se ji prej ali slej Milan približa? Ali si ni često dejala: moj bo in nobene druge! . . . Kako je mogla biti tako nespametna in se vdati potem toliki resignaciji, kako je mogla tako brez vsega boja odreči se svoji sreči? . . .
Ne, zanjo je bilo zdaj to dognana stvar: Nekaj se je bilo zgodilo! Ali kaj? . . . Nekdo je bil s hudobnim namenom razrušil njeno srečo — ali kdo?
Vida — njena prijateljica? . . . Komu drugemu naj bi bilo kaj do tega? . . . Toda, da bi prijateljica prijateljici storila kaj takega? Je li to mogoče? Ona bi se nikdar, nikdar ne bila mogla izpozabiti tako!
In vendar se ji je videlo to nekaj povsem umljivega, nekaj v človeški naravi popolnoma utemeljenega! . . .
Vida je bila strastna, to je vedela tudi ona. Istotako je vedela, da Milana ne ljubi nič manj nego ona sama, dasi ji je to skrbno prikrivala — prikrivala seveda samo z besedami, kajti vse njeno vedenje in početje je pričalo jasno, kako rada bi si ga prilastila!...
Vse to se je ujemalo . . .
Toda kaj zdaj ... kaj zdaj ? . . . Ali ima vse to še kaj pomena zanjo? Milan in Vida sta morda že poročena! Saj niti ne ve ne, kaj vse se je zgodilo med njeno boleznijo!
Radovednost jo je gnala, da bi bila vprašala postrežnico o tej in oni reči, a premagala se je. Mogoče, da ni hotela niti zdaj še izdati pravega vzroka svoje bolezni, mogoče tudi, da se je bala resnice, ki bi ji bila morda za vselej pregnala iluzije, strla ji še to malo moči, kar jih ji jc bilo ostalo ...
A nekoč se ji vzbudi čudna želja, iz katere se je dalo posneti, kake misli jo prešinjajo včasi.
Zaprosila je postrežnico, naj ji da ogledalo.
Ozrši se vanj, se je bridko nasmehnila. Satna sebe ni poznala več. Oh, kje so bila tista njena polna, cvetoča lica, kje so bile tiste njene žive, bistre oči, kje tisti njeni košati, zlati lasje? Ne, take ne bi ljubil Milan več, take ne bi maral nihče, nihče! . . . Predno pa si opomore — in sploh, kdo ve, se ji li povrne še kdaj prejšnje zdravje, prejšnja svežost in lepota! . . .
Zamižala je in mižala je dolgo, kakor bi hoteta zaspati, kakor bi hotela pozabiti ... A mislila je tudi miže in vedno zopet se ji je pojavljalo vprašanje: „Kaj zdaj? . .
Da, kaj zdaj? . . .
Ali bo njej kaj koristilo, če Milan zve, da jc nekaj nepoštenega, zločinskega pospešilo in provzročilo njegovo zvezo z Vido? Ali bi njej kaj hasnilo to, tudi če Milan in Vida še nista poročena? Milan bi kvečjemu pobegnil iz tega kraja! Ali bi ne bilo najlepše, če bi prizanesla Vidi, svoji nekdaj tako ljubljeni posestrimi? . . .
Čudno! Kako požrtvovalna je bila včasi, česa vsega bi nc bila storila za svojo prijateljico, zdaj pa se niti do tolike plemenitosti ni mogla povzpeti, da bi bila opustila nekaj, kar po njenem lastnem prepričanju njej sami ni moglo nič koristiti, a jc moralo drugim škodovati! ... —
Da bi Milan smatral morda njo celo življenje za nekaj, kar ni bila — ne, tega ni dopuščalo njeno srce! Stvar se je morala pojasniti, Milan je moral zvedeti, da je ona čista, ali pa se je morala prepričati sama, da Milan ni to, za kar ga je imela ... za kar ga je smatrala, prepričati se, da so jo varale njegove nedolžne oči, da je njegov lepi obraz le krinka, za katero se skrivata zlobnost in podlost! No, potem tudi vzroka ne bi imela več, da bi žalovala po njem, potem bi se njeno srcc tudi kmalu pomirilo! . . .
Odslej si ni nič bolj želela, nego da bi mogla vstati. Skrb, kdaj se bo mogla skloniti, kdaj se bo mogla držati pokoncu — to je bilo zdaj edino, kar jo je nekoliko razburjalo, drugače je bila mirna. In neka prijetna zavest jo jc navdajala, zavest, da je prišla do pravega sklepa in da je to, kar je nameravala učiniti, opravičeno in umestno. Ničesar drugega ni hotela kakor gotovosti, jasnosti!... Ona tankovestnost, s katero je presojala spočetka svojo namero, jo je bila polagoma minila in nekak zdrav egoizem se je bil naselil v njeno srce. Namena ni imela škodovati komu, a če jc bilo komu na škodo, ker je hotela varovati svojo čast in morda tudi svojo korist, kdo ji je smel zameriti? . . .
In tudi veselje do življenja se ji je vračalo počasi! Zdaj ni mogla umeti, da je bila tistikrat tako obupana, in pretreslo jo je, če se je spomnila, da je tako hlastno in skoro namenoma pila vodo, ki je bila, kakor je pričala njena bolezen, res okužena. Ali ni bila samomorilka — samomorilka, katero so le srečne okolnosti ohranile pri življenju? In zakaj? Ali je res imela tehten vzrok za to? Nikakor, nikakor! Kajti le dvoje je bilo mogoče: ali Milan ni bil človek, ki bi bil vreden tolike žrtve, ali pa je bila stvar taka, da bi se bilo moglo tistikrat še vse na dobro obrniti zanjo.
Tistikrat!... Srce jo je zaskelelo ob misli, da je zdaj morda prepozno! Toda ono veselje do življenja, ki se je budilo krepkeje in krepkeje v njenih prsih, jo je navdajalo z zaupanjem, z nado, ki je nadvladala kmalu vsako disonanco, pregnala kmalu vsako neprijetno misel. Svet se ji je zdel zdaj kot izpremenjen in videlo se ji je, kakor bi gledala skozi prozorno tenčico — vse lepše, milejše, brez peg, brez madeža ... S slastjo, kakor nikdar, je vlekla zdaj vase vonj cvetic, ki so stale v posodi na mizici ob njenem vzglavju, in še nikdar ni tako hvaležno pozdravljala solnčnih žarkov, ki so se kradli skozi napol zaprte šaluzije ter prodirali do njene postelje. Brnenje čebele, ki se je lovila ob oknu in si iskala izhoda, se ji je zdelo kakor zamolkla pesem, a ob ptičjem žgolenju, ki je skozi okno zvenelo na njeno uho, ji je nepoznane radosti igralo srce . ..
Bilo ji je, kakor bi bila vstala od smrti, ali kakor bi bila šele zdaj živeti začela. Vse, kar je bilo okrog nje, je zadobilo zanjo šele zdaj pravi pomen in njeno pozornost so vzbujale zdaj celo stvari, za katere se pred boleznijo niti menila ni. Po stenah njene sobe so visele razne slike, o katerih je prej komaj vedela, kaj predstavljajo. Zdaj pa se je v to in ono poglobila in gledala jo je, kakor bi jo videla prvič. Bila je tu med drugimi tudi slika „Prvi poljub". Mlada, stasita, krasna devojka v starogrški halji se izprehaja po cvetnem vrtu — roža med rožami! Dohiti jo mladenič, nežen, čudovite rasti in plemenite zunanjščine. Rahlo jo prime za belo roko, zasuče ji lepo glavico malce nazaj in z neko pobožnostjo, z neko sveto iskrenostjo ji dahne poljub na še nedotaknjene rožne ustnice.
Ta podoba je visela na steni, odkar se je spominjala, a nikdar ji ni občutilo ob njenem pogledu srce kaj posebnega. Zdaj hkratu pa je pojmila topli dih poezije, ki je vel ž nje. Zdaj se ji je zdela ta slika polna življenja, polna istinitosti. In' njeno srce je utripalo živahneje, ko se je ozirala na to podobo, in čudno, sladko koprnenje ga jc prešinjalo . . .

. Oh. ••/. •• . •	•:. •■=,•: : '
- ?<:>?. Si • : :■:••'.	.:■::•	v O < S. •• ■'
.'. ■ -• • • •
ake,	• g .
naza la se n	Nav
imela neprenehoma svoj cilj pred seboj in tit hipec ni öbupaväla. . nC& danes ne. pa jutri . . . pojutrajŠBjesnJlse jetolažiia; In-vdano je Čakala; da se ji moči Še. bpij ökrepe.-
• . •	pf	>ri •	•. . • • ■
p« pričanjem. da je prišel tisti tako zaželjenLirenotek, ko ji .bo možno z vršiti svoj naklep. Dvigne se. — bil o ni «ikogar v sobi — spusti se s postelje in se zugne'biiŽati pisni tnfau ..Of\ gre' v^if-iKnc vse 1 c-•:'.?•
Dospela je srečno do mize. Sicer so s.e ji noge šibile in znoj ji je vstajal po čelu, a prišla je vendar do: stola in sedlž. Okno o leg je bilo odprto in jutranji felad, -M je pihal roter jo je krepil; • :
je ugodno vplivala tadi na ajene telesne moči , . , prijela s tres
spet dvojbe. Dz Vida še m poročena, t E>i)a pred par: dnevi po ovinkih spravila iz. postrežnice. V 'tem pogledu je ;b'ila torej po* . • . . • ' . Milana neprijetno, kar bi ntu vzbudilo morda Sttmnjo, v.a Je ško-' " .. • . . '••• . '
'	TA '•• • •
.... . ......
j te Ii dos .	. ni do s to
•	- . je. d	. x .
sasem; zmožna razsoditi, kaj se• spodob?. ka se ste spodobi« Moje nenormalno, stanje nag opravi&ije, ako sem storila kaj neprimernega t«..
Da se nisem brez hudih dušnih bojev odločila za ta korak, Vam ne bo težko domnevati. Ali srce mi ni dalo miru! Obdržati nisem mogla več tega, kar ni moje in kar je prišlo menda le pomotoma v moje roke . . . Kajti da bi se bilo zgodilo to namenoma od Vaše strani — tega si ne morem misliti! Preveč sem uverjena o Vaši plemenitosti, da bi Vam mogla podtikati take stvari. Sprejmite torej nazaj te cvetke in bodite samo uverjeni, da sem jih skrbno hranila in da so mi bile v čislih ves čas do današnjega dne, ko Vam jih vračam . . .
Oddahnila si je globoko in utrujena je odložila pero, kajti že je nastopala reakcija, že so se začele pojavljati posledice napora, ki jc presegal njene moči. A dasi je bila onemogla, dasi se ji je vrtelo v glavi in je čutila, kakor bi se morala zdajpazdaj zgruditi nezavestna pod mizo, je bila vendar zadovoljna in potolažena. Naglo odpre še knjigo, ki je ležala pred njo, in vzame šopek suhih šmarnic iz nje. Za hip se ji posvetijo solze v očeh ob spominu na veliko srečo in grozno bol, katere vir ji je bil ta mali šopek. Težko se je ločila od njega, a moralo je biti, moralo! Ta šopek je bil zdaj njen poslanec, ki je imel zvršiti velevažno nalogo. Poljubila ga je in ga položila v pismo. Naglo jc napisala potem še naslov in pozvonila, kajti zavedala se je, da je njene moči samo še za trenotke in da ji zdajinzdaj poide . . .
Strežnica je na glas vzkliknila, tako iznenadena je bila, ko je videla Zoro pri mizi. A Zora jo zaprosi s tresočim, pojemajočim glasom:
„Ana, Ana, dobra moja Ana, kaj ne, da oddaš to pismo? In pa nikomur ne govori o tem, veš, nikomur!"
Strežnica ji je obljubila, kar je hotela. Imela jo je rada, kakor bi bila njena hči, in prebdela je bila cclc noči pri njej. A poglavitna reč ji je bila, da jo spravi zopet v posteljo.
„Ali, če se le niste zopet prehladih, prehladih!" jc tarnala. „Zrak jc tako hladan, a vi ste sedeli taki pri oknu! Kaj sem mislila, da sem pustila odprto!"
Zora pa ni čula njenega vzdihovanja. Komaj da je bila v postelji, se ji je stemnilo pred očmi in lotila se je je nezavest . . .
(Konec prih.)
Prva jugoslovanska umetniška izložba v Belgradu.
Spisal J. R.-Sever.
avnina, sama ravnina! Tista neizmerna ravan, ki se raz-penja do horizonta, na katerem se ne črtajo vijoličaste, vijugaste konture gora in holmov v veseli gracijoznosti in grandijoznem nemiru, nego ravan, ki je vseobsežna kakor morje, ki je ne pregleda človeški vid. Z veličastno ležernostjo se objemata v daljavi, ki jo le slutiš, nebo visoki modri svod, ki se zdi mnogo višji nego pri nas, se pogreza na sivorjavo celino . . . Imponujoča enoličnost je vtisk, ki ga napravlja svet, po katerem se voziš v Srbijo in ki se razprostira okoli kraljevskega Belgrada. Objema te ona globoka melanholija, ki preveva nedosežne napeve starih srbskih narodnih pesmi in ki je navdahnila tožni spev jugoslovanskim „guslarjem", iz katerega čuješ stoletno zdihovanje in junaško borbo slovanske duše. Po vsej velikanski planjavi se raztezajo pašniki, veliki in neomejeni, le tuintam se pokažejo mogočni kompleksi polja, ki se izgublja ob horizontu. Plodna in bogata je ta dežela, blesti se na solncu črna gruda, ki spominja, da ni daleč Banat, ki ga je Bog blagoslovil v urah nebeške radosti. Vse to bogastvo pa je prepuščeno, rekel bi, samemu sebi; bujna trava se suši v žgočem poletju in porjavi v deževni jeseni. Redko, le redko se pokaže nekaj streljajev od nizke, zaduhle železnične postaje pol razdrta slavonska vas s karakterističnim cerkvenim stolpom na sredi, od postaje pa se vleče v selo pot, po kateri stoje ob deževju večje mlake nego na polju. Silno tihoto, v kateri se ti zdi, da čuješ pridušeno dihanje vse te ogromne zemlje, moti gaganje belih gosi, ki se pode po travnikih, in kruljenje prascev, pasočih se v naturni svobodi. Včasi uzreš na neizmerni ravnini vrsto jesenov, ki raztezajo veje v neizrekljivem hrepenenju k redkim oblakom, plavajočim preko silnega svoda. Pa potegne veter in upo-gibajo se elastične veje v najbolj valovitih in najzaokroženejših linijah, kar jih vidiš na drevju. In pomika se počasi čreda preko planjave, velika, krasna goved z meter dolgimi rogovi ter se tišči skupaj, da se ti zdi kakor zadruga, ki izhaja od skupnega deda. Počasi se pase, da občuduješ umerjeni ritem linij ter se naslajaš
ob izrednem kontrastu preprostih enostavnih barv rjavočrne grude in belosive živine. Toda čreda se prikaže le včasi.
Tam pa, kjer stoji stolica srbskih kraljev, se dvigne svet nenadoma. Nad izlivom Save v Donavo stoji na visokem bregu stari Belgrad, razprostirajoč se od zapada proti vzhodu. Od daleč že uzreš, če se voziš z vlakom, novi konak med gručo poslopij, med njimi saborsko cerkev, kjer je bil kronan naslednik Dušana Silnega, Peter I. Karagjorgjevič. Samozavestno se ozira na ogrsko stran trdnjava Kalemejdan s svojimi kulami in zidinami nad savskimi valovi. Za trdnjavo, ki so jo imenovali Turki Fičir Bajir, pa leži mesto samo, pol velemodernega, pol slovansko-turškega orijent-skega značaja. Neizrečeno zanimiv je ta stek, rekel bi, dveh kultur: zapadne in vztočne. Poleg stavb pariške in secesijske dunajske arhitekture stoje po ulicah hiše, ki so še iz prve polovice minolega stoletja: običajno rumeno pobarvana pritlična ali enonadstropna poslopja s širokimi pomoli, krita z deskami ali z očrnelo opeko, z vrati iz gladkih desk. Ob modernih, ravnih, širokih cestah, po katerih teče električna železnica in ki so razsvetljene z električnimi obločnicarni, se nahajajo velike trgovske izložbe, kakršne vidiš v evropskih velemestih. Ceste se cepijo v zverižene ulice, zvezane ž njimi po lesenih stopnicah. Ob njih se tišče nizke hišice v največjem neredu skupaj. Tlak je iz kamenitih plošč in ves razdrapan. Podobna so si pač vsa velika mesta na Balkanu.
In življenje v Bclgradu! V dneh kraljevega kronanja jc bil tu pester kalejdoskop in tudi obično vidiš tu najpisanejše slike, kajti Belgrad ima živahno trgovino. V „Grand Hotelu" sede v „Wintergartnu", kjer je shajališče belgrajske buržoazije, dame v najfinejši francoski svili, s pariškimi klobuki ä la rococo ter koketno opazujejo življenje z okusnimi lornjoni. A vidi se jim, da nismo v zapadni metropoli, kajti nakit priča o bujni fantaziji, ki ljubi omamljiv blesk in pretirano razkošje; dame imajo težke uhane, ki se kar iskre pravih ali imitiranih briljantov, in prstani, s katerimi so jim preobloženi prsti na obeh rokah, se izpreminjajo v vseh bojah, v katerih reflektirajo dragi kameni. A „turška kava", ki se pije po mnogoštevilnih „ka-vanah" in restavracijah, je nam nekaj docela tujega: močni aroma, gošča in vztočni servis pričajo, da je to v istini mosleminska pijača, kakršno pijo v Carigradu. Poleg maloštevilnih mohamedanskih kostumov — Turkov v Belgradu sedaj ni več, dasi je bilo mesto leta 1867. šc v sultanovih rokah, pač pa stoji še turška džamija — je videti povsod srbskega seljaka v rjavi raševini in v pletenih opankah.
Nosijo pa seljaki tudi obleko iz belega platna kakor kmetje iz Slavonije. Na glavi imajo ponosno „šubaro", visoko kapo iz črnega ovčjega krzna, ki je živ izraz ponosne narodne duše, a tudi „šaj-kače" iz temnomodrega sukna, ki so po sredi stisnjene; take ima tudi del armade srbske.
Srbska vojska! Kaj pač občuti Srb, meščan in najpriprostejši seljak, če zagleda vojaštvo! Pred njim nosijo navadno zastavo in ves narod, kolikor ga je, postoji ter se — odkrije. Ni videti izlepa, da bi se odkrivali ikonam, kajti ni jih veliko po javnih krajih, in tudi cerkve so v celem Belgradu, dasi ima 75.000 prebivalcev, samo štiri in še te so stare in majhne; če pa vidi srbski narod zastavo, ki mu je znamenje svobode in junaštva, ga obide čut svetega spoštovanja do herojev, ki so prelili kri za krst častni in svobodo zlato. V srbski duši zasledimo poteze, ki so nam, dasi smo si po rodu in jeziku ž njimi toliko slični, docela nerazumljive, kajti naš karakter je trpel toliko po tujih vplivih in naše državne razmere so tako drugačne od srbskih, da smo v mnogem pogledu bližji Nemcem nego Srbom. Srbska narodna duša ni vesela, dov-tipna, nego resna, melanholična, skoro neprijazna, toda polna junaštva : še danes živi v duši srbskega naroda duh Kraljeviča Marka tako sijajen in svež kakor pred stoletji, ko so se rodile božanstvene pesmi o herojski hrabrosti njegovi. S kakšnim neverjetnim navdušenjem so zbrali v Narodnem muzeju stare, prestreljene prapore iz srbskih vstankov, med katerimi je osobito krasna zastava iz upora leta 1654., na kateri je temnordeče polje posuto z zlatimi plameni, v sredi pa je vezen črn orel. Kako skrbno je tudi aranžiran provi-zorni vojni muzej na Kalcmejdanu, kjer so v leseni rotundi raz-obešene ob straneh vse zastave srbske od kneza Miloša do kralja Milana, v sredi pa so razstavljeni srbski topovi iz uporov, da celo dve pedi dolg možnar. In Kalemejdan sam! Kolikorkrat gre človek skozi moderni perivoj, ki veže mesto s trdnjavo, vselej se mu bude drugačne misli. Visoke zidine iz očrnele opeke, globoki jarki, mostovi in stolpi, iz katerih gledajo stari topovi, grede, ograjene s kanonskimi kroglami namesto s kamenjem, piramide iz votlih bomb pred okovanimi vrati, vojaki z dolgimi bajoneti na puškah in — jetniki, vkovani v težke verige, da komaj stopajo: to je Kalemejdan! Tu na Kalemejdanu obhajajo dušo mogočne misli o zmagah Srbov nad Azijati, ko gledaš pred nekdanjim pašinim dvorcem topove iz najrazličnejših časov, ki jih je priborilo junaško hrepenenje po prostosti, tu pod Kalemejdanom ob Donavi stoji Kula Nebojša, kjer so
trpeli srbski junaki najgrozovitejše muke radi krščanstva in domovine, da te navdaja brezpogojno spoštovanje do naroda, ki je imel take sinove, a tu gori na Kalemejdanu me je zmotila iz lepih spominov na večer, ko je zahajalo veliko krvavo solnce za neskončno slavonsko ravnino, tožna, obupna pesem težkih verig robijašev (jetnikov), v kovanih v železje, ko so stopali sklonjeni morda v podzemeljske prostore kalemejdanske . . .
V veličastnih dneh pa, ko se je slavilo kronanje naslednika Karadjordja ter se je praznovala stoletnica, odkar se je Srbstvo začelo otresati turškega jarma, v tem svečanem času so se sešle prvikrat jugoslovanske Muze ter se združile pod zaščito kraljevskega škrlata v sestrski objem. Racijonalneje se ni moglo poveličati zo-petno zavladanje Karadjordjevičev po tolikih bridkih udarcih, ki so zadeli to jugoslovansko kraljevino, nego s tako eminentno kulturno prireditvijo, kakor je bila umetniška izložba. Dne 18. septembra t. 1. je otvoril ob enajstih dopoldne razstavo kralj Peter I. z besedami: „Proglašam izložbo za otvorjeno ter ji želim velikega uspeha". Tako je pokazal kralj, da ni le nositelj državne reforme v svoji zemlji, nego da je človek, ki hoče prešiniti tudi s prosveto svoj narod. Prišel je v istini narod iz vseh krajev Srbije: seljaki, ki niso morda videli drugačnih slik kakor ikone, osiveli popi v črnih mantijah in visokih kamilavkah na osivelih kodrih, prešerni trgovci in visoki činovniki se vreli v trumah v „veliko školo", kjer so bili razstavljeni v vseh dvoranah drugega nadstropja srbski, bolgarski, hrvaški in slovenski umotvori. Treba ni poudarjati velikega historičnega pomena, ki ga ima taka prireditev. O vzajemnih koristih jc napisal dr. Milivoj Vasic v „Srbskem književnem Glasniku" temeljit članek, in moramo mu pritrditi, da je bil to naprimernejši korak h kulturnemu zbliževanju Jugoslovanov. Velik vpliv pa bo imela brez dvoma belgrajska razstava tudi v čisto umetniškem pogledu. Istina je, da bodo posamične umetniške skupine po tekmovanju, ki se je pričelo med njimi, mnogo pridobile ter se čimdalje bolj strinjale v umetniških ciljih. Resnica je, da, recimo, nam Slovencem skoro ni mogoče ustvariti lastne, individualne umetnosti z nacijonalnim koloritom, pač pa je mogoče Jugoslovanom poiskati svoj umetniški tip. In če bi tudi mogel vsak posamezni narod svoj karakter izraziti, prihrani si vendar mnogo energije, če vidi sorodne poteze, ki so že zaokrožene. V tem oziru se razgrinjajo za prihodnost najlepše perspektive, treba pa je pred vsem razvoju podati sistematično lice, postaviti se na realna tla ter ne gledati na zunanjo formo, ne spekulativtio
.Ljubljanski Zvon- 11. XXIV. 1904.	'14
ustvarjati umetniških fantomov, nego induktivno krepiti posamično umetniško individualnost, dati ji prosto pot, na kateri ji bo luč individualna poteza, ki'se ji bo zdela sorodna. Tako si predstavljamo razvoj narodne umetnosti Jugoslovanov.
A kar smo videli na belgrajski izložbi, je bila umetnost, kakršna eksistira danes na Srbskem, Bolgarskem, Hrvaškem in med Slovenci. Skupnih elementov ni bilo še spoznati, našli bi jih morda kvečjemu med Srbi in Bolgari. Reči pa moramo, da tudi umetnost posameznih narodov ni še skristalizirana; pozna se še povsod tuj vpliv, tuj način bolj ali manj, ponekod pa se je smatrala za narodni element zunanjost, sujet. Sčasoma se gotovo naziranje poglobi ter bodo umetniki smatrali kostume itd. za postransko stvar, tedaj, kadar se bodo umetniške razmere med Jugoslovani konsolidirale ter se bosta čopič in dleto v istini zatopila v rodno zemljo in este-tično dušo narodovo.
Ker stoji moderna kritika na stališču, da treba vsak umetniški pojav razlagati kavzalno, da je torej iskati vzrokov in posledic, da moremo fait a compli pojasniti docela — kar je naloga kritike — in da ga m oremo popolnoma razumeti — kar je dolžnost publika — radi tega moramo pojasniti nekoliko umetniške razmere pri vsakem jugoslovanskem plemenu, predno preidemo k umetniškim produktom.
Srbi dosedaj niso imeli umetniške kaste, kakor je ni bilo nikjer med Jugoslovani do zadnjih časov; prvi, ki je organiziral slikarje in kiparje svoje domovine, je bil Vlaho Bukovac, ki je ustanovil, prišedši iz Amerike in Pariza, v Zagrebu umetniško kolonijo. V Srbiji pa še do danes ni umetniškega društva, dasi imajo arhitekti svojo organizacijo, ter se je prav sedaj začelo snovati tudi slikarsko in kiparsko združenje. Svojega razstavnega paviljona nimajo belgrajski umetniki, kakor ga tudi v Ljubljani ni, pač pa je v „Srbskem narodnem muzeju" zbirka slik, deloma inozemskih originalov, deloma starih tujih kopij in nekaj izvirnih srbskih umotvorov. Ali Srbi imajo svojo lastno slikarsko šolo v Belgradu, ki jc sicer privaten institut, a vendar kaže blagodejen vpliv na naraščaj: na izložbi jc nastopilo v oddelku srbske umetniške omladine 5 gojencev (4 dame, 1 gospod) častno s ksilografsko zbirko. Ravnatelj „srbske slikarske Škote" je historični slikar Rista Vukanovič, ki je razdelil svoj zavod v tri oddelke: v obrtni, damski in slikarski del. Predava se tu med drugim o estetiki, anatomiji itd., poučujejo pa poleg raVnatelja šc drugi srbski slikarji. Država sicer podpira talente ter jih pošilja v evropska umetniška središča, nastavlja jih za profesorje po srednjih šolah,
ali vendar je profana umetnost v Srbiji manj razvita, nego bi bilo pričakovati. Splošno cvete tudi med izobraženimi umetniki ikono-pistvo, ki seveda ne nudi posebne prilike za umetniški razmah, ker ima pač svoje predpisane forme in oblike, v katere je vklenjeno. V Belgradu so se pač prirejale že kolektivne razstave poedinih umetnikov, toda prave umetniške publike srbski umetniki do danes nimajo. In publika, ki je dovzetna za umetniška stremljenja, ki zlasti materijalno podpira procvit umetnosti, je faktor, ki ga umetniki dolgo časa težko pogrešajo.
Splošna karakterizacija srbskega slikarstva je historični žaner, pa naj si bo po vzoru Matejka in Brožika teatralno kronanje ali kraljevska poroka ali skupina junakov, ki trpe v ječi, ali prizor iz bojev za srbsko svobodo. Prvenstvo si je pridobil na srbskem oddelku gotovo Paja Jovanovič, znan vsakomur, ki je sploh kdaj vzel v roke kak nemški ilustrovani časnik, po slikah iz balkanskega življenja, po divjih arbanaških figurah z dolgimi puškami itd. Ali to, kar je bilo na I. jugoslovanski izložbi, je popolnoma nekaj drugega, to ni več Jovanovič v rjavih in temnih tonih, to je dekorativni umetnik v barvah Löfflerjevih, polu svetlobe in pompoznih potez. Paja Jovanovič je izložil le tri stvari: dvoje velikih platen (Krtini-sanje Dušanovo in Žcnitba cara Dušana sa Aleksandrom, sestrom bugarskog cara) ter majhen email „Oko guslara". Krunisanje Dušanovo jc največja slika na vsej razstavi ter predstavlja cara Dušana Silnega, ravno ko stopa pod velikim bizantinskim portalom iz cerkve. Njemu na levo gre carica Aleksandra, za njima vojvode z visokimi, per-škim tiaram podobnimi škrlatnimi kapami. Pred vrati na pragu stojita dva arhimandrita v sijajnih ornatih ortodoksne cerkve, s kadilnicami v rokah. Pod portalom pa so razvrščeni v špalirju vojniki v oklepih in šlemih. Po stopnicah, ki vodijo do cerkvenega portala, neso paži kraljeve insignije, pred njimi gredo heroidi. Na levi strani na trgu stoji narod, na desni so vitezi na konjih. Slikar je tu razvrstil najrazličnejše kustume od bizantinskih do slovansko-narodnih. Pokazal je kraljevi ornat in raševino seljaško ter jekleno vojniško opravo. Ali skupni vtisk slike vendar ni pester, nego dostojanstven, ker je posamezne boje spravil v ton ter je celotni kolorit mirno svečan; prevladujejo belo - sivo - vijoličaste barve. Dekorativni moment je izborno izražen, dasi je tuintam risba nekoliko trda ter so vobče barve sladke. Najboljši del vse velikanske slike jc skupina vitezov, ki stoje na stopnicah pred cerkvijo, v risbi kretenj in v bojah, vrlo fina je tudi četa na konjih z banderci na sulicah; baš perspektiva
44*
linij na sulicah, ki se zde kakor gozd, je tehnično dovršena. Plastika šarene preproge na stopnicah je izborna in plastika lovorjevih vej, ki so nastlane po tleh in po preprogi, je divotna. Ker je v dekorativnem slikarstvu baš perspektiva najtežja, kajti doseči jo je treba skoro samo z barvami, raditega ni čuda, če je tudi tako velik mojster, tako dovršen umetnik v tehniki, kakor jc Paja Jovanovič, ta težki problem v ozadju, kjer stoji grad nad mestom, nekoliko pustil z vidika ter vsled tega ni dosegel dovoljne daljave zanj, tako da grad stopa nekoliko naprej. Bila mu je pač glavna reč ospredje, ker drugo v temi ni vidno, ter je na to osredotočil vso svojo umetniško silo.
Drugi umotvor Jovanovičev jc Ženitba cara Dušana. Tu jaše s svojo nevesto Aleksandro v cerkev k poroki. Spredaj so običajni trobentači. Okoli neveste so device, za čarom vojniki z banderci, zadaj modrikasta silhueta gradu. Ves izprevod je na konjih. Tu bi lahko izrazil baš gibanje v linijah, kar je pri dveh pažih, ki vodita konja, tudi markanttio izvedeno. Sicer.pa je hotel podati Jovanovič svečani vtisk carske poroke, združen z ljubko poezijo ljubezni, kar je popolnoma dosegel s koloritom, ki je sličen koloritu na veliki sliki kronanja.
„Oko guslara" je miniatura. Delana je nad vse skrbno, neverjetno detajlirano. Opanko nekega seljaka bi bilo dobro opazovati z mikroskopom; tako veliko ljubezen je pokazal umetnik do predmeta, da se ni mogel ločiti od njega ter ga dovrševal in dovrševal. Kompozicija skupine, ki posluša guslarja, je imenitna.
(Konec prih.)
Dekle je na vrtu . . .
ekle je na vrtu rožice bralo, v šopek vezalo . . . Oh, dekle, čemu ti šopek bo? . . . Ta šopek, ta šopek? Dobil ga bode fantič moj, ki pride k meni v vas nocoj. Oh, dekle, čemu ti fantič bo? . . . Moj fantič, moj fantič? Za kratek čas, za kratek čas moj fantič hodi k meni v vas . . .
Alarica Strnad.
Ob dvojni stoletnici.
Spisal dr. Fran Ilešič.
1.	Kranjska.
on fuit maior sub imperio Romano dies!" S temi besedami je pred sto leti v pesniškem zanosu pozdravil mladi Ljubljančan, pesnik Anton Zupančič, oni dan, ko je „nemški cesar" Franc povzdignil Avstrijo v cesarstvo.
Dobro znan nam je Zupančič kot profesor zgodovine in zemljepisja na celjski in pozneje na mariborski gimnaziji: Slomšek in Vraz sta mu bila učenca. Globoko čuvstveni, romantično navdahnjeni Zupančič je zganil v Slomšku globino njegove duše ter vžgal v njej ljubav do rodnega mu jezika.
A leta 1804., ko je Avstrija zablestela pod cesarsko krono, da tako nekoliko paralizuje blesk velike Francije Napoleonove, je bil mladi učenec in prijatelj Vodnikov še v svoji ožji domovini ter je tu izdal v spomin onega dogodka slavospev „Oesterreichs Kaiserthum" (Laibach, 1804, vel. 8°.), ki so mu bile geslo gornje besede: Bar d stoji na Triglavu, nakičen s hrastovim vencem.
Kar priplava od iztoka zvezda avstrijske slave, „im Bilde seiner Doppelkrone erglänzt uns Österreichs Kaiserthum". Zato vzame bard liro s skale in razlegne se pesem: Naj se bratje skalne Kranjske, „Karnas Enkel", složno poklonijo vladarju ter zakličejo: „Von Gottes Schild umschirmt lebe uns lange Oesterreichs Kaiser Franz!"
Dogodek leta 1804. je zbudil strune jedva osemnajstletnemu Slovencu po rodu in mišljenju, ki pa se je ob prvi svoji pesmi okrasil s hrastovim listjem ter ostal nemški pesnik do konca svojih dni.
Bogato mu jc zvenela lira 1. 1814., koje Avstrija spet vstajala.
2.	Štajerska.
Okrožni urad je dovolil in zato se je dne 30. novembra 1803. 1. v župnišču Sv. Urbana v Slovenskih goricah smelo zbrati devet mož, „alle ex ordine Levi", da „organizirajo" slovenski jezik.
Prijatelje slovenske zemlje gosti domači župnik Mravljak — ob njem sedita pesnik M o d r i n j a k ,' ki je iz Hrvatske prinesel spomine kajkavske literature, pa daroviti svečenik Ivan Na rat, ki je črez leto dni postal prvi katehet mariborske gimnazije.
Kdo pa ste mi vi drugi, ki se še prikrivate mojim očem? Tebe, veseli pesnik Slovenskih goric, Leopold Volkmer, pač ne manjka? Ali si prihitel ti, Simon Povoden, in ti, Kašpar Harman?
Predlagalo se je v tej prvi slovenski „akademiji", naj se izda slovenski slovar, Modrinjak pa je nasvetoval narodni pravopis in slovnico. Njegov predlog so sprejeli. Modrinjak je očrtal osnutek pravopisa po hrvaškem vzorcu, a Narat sc jc lotil z vnemo slovnice. Slovar so si udeleženci po abecedi razdelili, do septembra 1804. 1. naj bi vsak izdelal svoj del; tedaj naj bi se shod obnovil in se elaborati izmenjali v svrho medsebojne preizkušnje.
Že pri tem zboru je prišlo do načelnih nasprotij med „Hrvatom" Modrinjakom in „Slovencem" Naralom. Narat je hotel v naslovih nameravanih del videti „wendisch", a Modrinjak „Slavisch", Narat jc hotel dvojino, a Modrinjak ni bil vnet za njo. Morda je bilo poleg drugega i to vzrok, da je za Naratom prevzel vodstvo tega „društva" Mihajl Ja klin, „Hrvat", znani sorodnik Stanka Vraza.
Jaklin je leta 1804. sklical drugi shod v Ptuj, ali tako nedoločeno, da so nekateri prišli 9., drugi 10., 11. in 12. septembra „und unsere Bemühung ist gleich dem babylonischen Thurmbau zerfallen."
Bili so to mladi možje, „kojih je srdee igralo za stvar domo-rodtiu, kojih su usta sred najneprijaznijih okolnostih pevala pesnic punc velikog božanstvenog slučenja", a zadonela je „bojna trublja po poljih naših" (Stanko Vraz) in udušila življenje duha.
Šele ko je Primic leta 1810. snoval v Gradcu „societatem slo-venicam", sta se nadejala Modrinjak in Jaklin, da jima bo mogoče oživiti društvo Slovenskih goric. Seveda Narat je bil leta 1806. v Dravi utonil, ž njim je bila izgubljena tudi njegova slovnica, pač pa je imel Jaklin izgotovljen nemško-slovenski slovar po Schellerjevem nemškem. (Jagič, Neue Briefe).
Baš sto let po ustanovitvi prve slovenske akademije v Slovenskih goricah (1803) se je porodilo „Zgodovinsko društvo v Mariboru (1903). Časov sile so razgnale leta 1804. one stare delavce na našem kulturnem polju, a „Časopis za zgodovino in narodopisje", ki gaje letos začelo izdajati mariborsko društvo, naj zbira prijatelje naškega napredka na Štajerskem.
Stoletnica: 1804—1904.


—Književne novosti Ä&v ~

Svetopisemsko knjigo „Job" in „psalm 118." v prevodu Simona Gregorčiča je izdala pred kratkim „Narodna tiskarna" v Gorici, ulica Vetturini št. 9. Za skromne čestitke, ki so se 11111 izrekle ob njegovi šcstdcsctlctnici, nas je .goriški slavec" bogato odškodoval! .Job" in „psalm 118." spadata k biserom hebrejske literature, a kar nam dela prevod teh dveh pesniških del posebno mil in drag, je dejstvo, da nam zvene iz prevoda povsod Gregorčičeve strune na uho, katerih zvoki sc zlagajo z izvirno lepoto obeh pesnitev v prekrasno celoto. — Prevodu je pridejan „ P o j a s n i 1 n i uvod v knjigo Job", ki ga jc sestavil dr. Franc Scdej. — Čisti dobiček iz izkupila za obe knjigi sta pisatelja prepustila „Šolskemu domu" v Gorici. Gregorčičev prevod stane mehko vezan 1 K 80 h, vezan v platno 2 K 30 h, z zlato obrezo 2 K 80 h, po pošti 20 h več, Sedejev uvod pa mehko vezan 40 h, po pošti več 5 h. Obe knjigi skupaj vezani staneta v platnu 2 K 70 h, z zlato obrezo 3 K 20 h, po pošti 20 h več.
Ljudska knjižnica. III. zvezek. Vscučiliška ljudska predavanja, spisal profesor dr. Fr. Drtina. Ponatisk iz „Naših zapiskov". Cena 10 h.
1904.	Založili „Naši zapiski". Smoter brošurici jc tisti, ki ga jc imel gospoda A d o 1 f a R i b n i k a r j a članek „Za ljudsko p r o s v c t o* v našem listu lanskega leta. Spričo nizke cene ni dvojiti, da jo bo občinstvo pridno kupovalo, želimo le, da bi tudi dosegla svoj namen.
Knjige družbe sv. Mohorja. Družba sv. Mohorja jc razposlala svojim udom tudi letos šestero knjig. Tc so: 1. Zgodbe sv. pisma, 11. snopič. 2. Lurška mati božja, molitvenik. 3. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini. A. Bodi svoje sreče kovač. 5. Lisica Zvitorepka. (Slovenske Vcčcrnicc. 36. zvezek). 6. Koledar zal. 1905. Najbolj bosta ugajali letos knjigi „Lisica Zvitorepka", v katero je združil na zanimiv način celo vrsto pripovedk o lisici g. Jos. Brinar, in pa „Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878", ki jo je spisal nekako v proslavo pctindvajsetletnice okupacije Bosne g. Jernej pl. And rej k a. Zadnjo knjigo krasi mnogo primernih slik in nič nc dvomimo, da jo bo naše ljudstvo jemalo z velikim veseljem v roke. Navzlic temu nc vemo, čc jc družba sv. Mohorja poklicana, proslavljati okupacijo Bosne. Vsaj nam izobražencem je trpko pri srcu spričo tc knjige, ker nas le preveč spominja, koliko je naših fantov izkrvavelo v Bosni in Hercegovini za madjarsko politiko! — Da je družba sv. Mohorja izdala tudi letos molitvenik, se siccr nc čudimo, pač pa se čutimo upravičene, izreči svojo dvojbo o dejanski potrebi in koristi takih izdavanj. Skoro vsako leto molitvenik, je vendar nekoliko preveč! Kajti bojimo se, da ostane ogromna večina teh molitvenikov nerazrezanih in da se porabijo za vse drugo prej, nego jim je namen. Saj so si vendar vsi molitveniki kolikor toliko podobni, čemu torej ta potrata? Naj nas nihče krivo ne razume! Odkritosrčni prijatelji družbe smo, ker nc more njene koristi za slovenstvo nihče utajiti, in če smo si dovolili to opazko, smo storili to le, ker velja po naši misli pač tudi glede molitvenikov „Est modus in rebus"!
Koledar šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za navadno leto
1905.	Izdalo in založilo vodstvo. Cena brez poštnine 1 K 20 v. Poleg običajne koledarske vsebine nahajamo v koledarju, ki nadomešča obenem društveni vestnik,
natančen pregled dosedanjega razvitka te prekoristne naše družbe in raznovrstne pesniške in prozaiške spise J. Poboljšarja, f Ivana Vesela, dr. Jos. Voš-njaka, Ivana Ne p. Resmana, P od lim barskega, Fr. Starega, Toma Zupana in J. Vrhovnika. Uvcrjeni smo, da si omisli to knjigo obilo Slovencev, saj jc namenjeno izkupilo za njo najvažnejšemu našemu narodnemu podjetju!
Menično pravo. S posebnim ozirom na trgovsko poslovanje in na važnejša menična prava večjih držav spisal Anton Kuder, c. kr. sodni avskultant. V Ljubljani 1901. Izdalo in založilo slovensko trgovsko društvo „Merkur". Natisnili J. Blasnikovi nasledniki. S to knjigo je storilo naše pravoslovno slovstvo važen korak naprej in je nje izdanjc tem pomembnejše, ker se odpomore ž njo v Slovencih obenem veliki praktični potrebi. Slovensko trgovsko društvo .Merkur" jc začelo vsekakor na pravem koncu vršiti svoje rodoljubno delo in zasluži za izdanjc te knjige vse priznanje! Čestitati pa moramo društvu tudi, da se mu je posrečilo dobiti tako izborno moč za sestavo knjige, kajti prepričali smo se, da je rešil gosp. Kuder svojo v več nego enem pogledu težko nalogo vseskozi častno. Poleg drugih vrlin nam je omeniti tudi lepega, jasnega domačega jezika v knjigi. Knjigo priporočamo toplo v nakupovanje. Dobiva se pri slovenskem trgovskem društvu „Merkurju" v Ljubljani, in sicer stane za nečlane K 2 50, za člane pa K 150.
Profesorja dr. Štreklja toletna jezikoslovna dela. — V rokah so mi naslednja: I. Iz „Časopisa za zgodovino in narodopisje" I. 1904 <7) „Slovensko cesarsko odloČilo iz leta 1675.", 35 strani, b) „Prispevki k poznavanju slovenskih krajevnih imen po nemškem Š ta j er j u L" — 22 strani. II. „Kösc, Käser, Kosch", Zeitschrift f. deutsche Wortforschung, V. 4. — 8 strani. III. „Zur Kenntnis der slavischen Elemente im italienischen Wortschatze", Archiv f. slav. Phil. XXVI. — 30 strani. IV. „Zur slavischen Lehnworter-kunde", Denkschr. der kaiserl. Akademie der Wissensch, in Wien, phil.-hist. KL Band L. — 89 strani.
Če pomislimo, da so ta dela po svojem značaju taka, ki zahtevajo mnogo zamudnega iskanja in primerjanja, moramo občudovati njih obsežnost. Kdor na torišču teh razprav ni veščak, kakor je baš gospod pisatelj, ta bi si, če jc vesten, komaj upal napisati vrstico, če pa je drzen, bi se izgubil v megleno domnevanje. Le tisti, ki je kakor učeni naš rojak na tem polju delaven in domač že leta in leta, zmore kočljivi posel. Razen štev. I. a) se bavijo te razprave s tematološko (v širšem pomenu) in scmasiološko razlago raznih jezikoslovno zanimivih slovanskih, posebno slovenskih besed, posezajoč, kadar je treba, globlje v glasoslovne in druge zakone. Navadno gre končno pri vsaki besedi, kakor jc razvidno že iz naslova, za to, je li slovenskega izvora ali italijanskega, nemškega, madjarskega, turškega, no-vogrškega; raziskovalci še dandanes često niso prosti šovinizma, kadar izkopavajo korenike besed, dr. Štrckclj je seveda povsem miren kot pravi znanstvenik; saj so za jezikoslovca zanimivejša pota, ki jih je prehodila kaka beseda, nego pa suho dejstvo, da je ali ni izposojenka. Posebno interesantne so n. pr. tiste, recimo slovenske tvorbe, ki so v slovenščini tujke, ki jih je pa vendar slovenščina potem, ko jih je pretvorila po svojih pravilih, posodila Italijanom, Madjarom, Nemcem. N. pr. ital. strucolo je iz slovenskega „štrukelj", to pa iz nemškega Struckcl (kakor zdaj sodi Štrckclj, dočim je prej, v Arch. XII. 485, izvajal našo besedo iz nemškega Strudel in nemško Struckcl smatral za zopetno izposojenko iz slovenščine); ital. torbize je naše torbica („torba" pa je turška beseda!); ital. sala-braco jc iz našega šalobarda, to pa iz nemškega Schalbart i. dr. — Tako
dobi strokovnjak zanimivosti na vsaki strani; mi tu na nje Ic opozarjamo. Sploh pa. kdor bo odslej vprašal Miklošičev etimološki slovar ali tudi Plctcršnikov za izvor kake besede, treba se mu bo najprej prepričati, ni li pisal kaj o njej naš pisatelj; zlasti se s temi razpravami lahko okoristi dotični odstavek v Sketovi slovnici. — Od tako delavnega gosp. pisatelja smemo pričakovati še mnogo temeljitih del, ki bodo kakor ta pričala o zmožnosti in trudoljubivosti Slovencev.
Dr. Jos. Tominšek.
Rokovnjači, narodna igra s petjem v petih dejanjih, po J ur čič-Kersnikov em romanu spisal Fran Govckar. Overture in glasbene točke uglasbil Viktor Parma. Tiskala in založila ,Goriška tiskarna" A. Gabrščck. Te priljubljene narodne igre jc izšel drugi, popravljeni natisk. Cena 80 h.
Talija, zbirka glediških iger, ureja Fran Gov e kar. V Gorici 1904. Tiska in zalaga „Goriška tiskarna" A. Gabršček. Te zbirke je izšel 17. snopič, ki obsega E. Raupachovo žaloigro »Mlinar in njegova hči".
Letopis Matice srpske. (Konec.) Od starih ilirskih pesnikov živita samo šc Ivan vitez Trn ski, predsednik društva hrvaških književnikov, in fra Gr go Ma rtič. Tretji, Stjcpan Iljaševič, je umrl 2. januarja 1903. leta (Zimzclenkc). Jos. Eug. To in i č se jc jel pečati posebno z romanopisjem, dočim so pesniki Nap. Špun-Strižič, Franjo Ciraki, Ivan Zahar in drugi umolknili. Dr. Fr. Markovič, ki sc jc odlikoval s svojimi dramami, se je zaglobil v filozofske študije. Hugo Badalič, prevodilec Goethejevcga Fausta, je izdal 1. 1897. v zalogi Maticc hrv. svoje izbrane pesme lirske, rodoljubne in reflektne vsebine. Njegov drug iz te dobe je profesor filozofije, dr. G j uro Arnold, čigar tožne pesmi so izlivi o ncstalnosti, ločitvi in o zmagi zlobe nad krepostjo. Hranilo v i c jc zaslovel po svojih „Žum-beračkih elegijah", Avgust Harambašič razvija krčevito plodnost, se odlikuje po lahkoti pevanja, ali jc precej površen. Sil vije Kran j če v ič je pesnik skepse in pesimizma. Najnovejša zbirka njegovih pesmi „Trzaji" obsega mnogo lepih idej, ali preveč je v teh pesmih simbolizma in nejasnosti ter svetobolja. Josip Mi lakov ič je rodoljuben pesnik nežnega temperamenta brez posebnega poleta. Tugo-mir Alaupovič, rodom Bosanec, izraža krepko svoje rodoljubje v lepem jeziku ter je s tem zasenčil mnoge druge pesnike, vendar se nam zdi, da jc g. Hrani lovič premalo iztaknil njegovo gostobesednost brez globoke psihologije. Stjcpko Ilijič, kakor doslej navedeni trije pesniki, deluje v Bosni. On ima mnogo zdrave simbolike v svojih pesmih, vendar nikdar ne zahaja v mcglovitost dekadentstva.
Druga skupina so dalmatinski pesniki. Najstarejši jc dr. Ante T resi č-P a vi čič. Njegov slog je visoko doneč, obzorje prostrano, fantazija bujna in vendar refleksija hladna in gostobesedna. Rikard Katal i ni č-J ere tov je ljubezniv pesnik, ki daje duška svojim plemenitim čuvstvom, vendar ne more prav ogreti. Bratje Nikola, Ivan in Mat o O s t o j i c i. Prvi sc odlikuje po mirni in trezni ljubezni do domovine in ostrim promatranjem človeških prilik. Drugi je prvemu soroden; posebno se dojemajo srca njegove elegije. Tretji je idealen rodoljub in prijatelj svobode. Hercs de la Maraja (Milan Begovič) je udaril v svoji knjigi „Boccodoro* na zastarele strune aristokratske španjske lire. Vladimir Nazor piše epske pesmi iz mitološke dobe. Jezik je lep, stihi pa so presvobodni, predmet samo za pozna valcc mitologije užiten. Ante Petra v ič je rodoljuben pesnik, ki sc kreče v retorskih figurah v razblinjenem slogu. Marin Sabič (Trcnutci) je samozadovoljen pesnik, ki mu jc edini predmet njegova lastna oseba in njegove lju-bavne spletke in nezgode. Dinko Sirovi ca je patriotski pesnik, ki realno opeva
priliko svojega naroda brez fantastnih ditirambov in umišljenih vzdihov. Jurij Kapič spretno posnema ton narodne pesmi. Neurasthc nikus (Vicko Mihaljevič) je izdal stihovan dnevnik originalnega, duhovitega človeka, kjer je najti (Pregršt šušnja) mnogo ugodnih refleksij, impresij itd. Tudi satira mu je uspela, ker ni surova, nego fina!
Od mlajših pesnikov zagrebških sta obrnila največjo pozornost nase dr. Veli mir Deželič in Stjcpko Spa nič s svojimi pesmimi. Isa Ve lika novic je spisal za Matico hrv. epsko pesem „Otmica", ki jc pravi dobiček za literaturo hrvaško. Tudi se odlikuje s svojimi prevodi iz slovanskih (ruskih in poljskih) slovstev. Albert Veber se jc poskusil z uspehom v satiri. Milivoj Po-dravski opisuje v realnih pesmih svojo podravsko domovino, njene ljudi in prilike. V epiki posnema madjarskega pesnika J. A ran j a. Brata Mihovi 1 in Mirko Ni-kolie sta pobudila veliko zanimanje s svojimi pesmimi. Znana sta med mlajšimi pesniki Dragu tin Dom ja nič in Vladimir V idrič, pesnika dekadentna. — Potem omenja pisatelj šc bolj površno Bunjevca Evetoviča (Miroljub)a, Ferda Juzbašiča, Mladena Barbariča, Ivana Lepušiča, Viktorja Badaliča (sina Huge Badaliča), Zvon i mira Devčiča, Sane Kurja kovica (Vuksana). Kdor hoče spoznati hrvaške pesnike, naj prebere ta spis.	A?. Perušek.
Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena. (Na svijet izdaje Ju-gosJavcnska akademija znanosti i umjetnosti.) Knjiga IX., zvezek I. V Zagrebu 1904.
Prof. J. Milčetič prispeva zanimive „Sitnije priloge" s folkloristovskega polja, tako o „rajski ptici", ki nam jc znana iz Valjavčcvc pesnitve. Pripoveduje se ta gatka v starem glagolskcm rokopisu iz leta 1558., ki jc prevod iz latinščine; iz tega se da izvajati, da je v hrvaško književnost prešla iz latinske srednjeveške književnosti. Razen tega se nahaja v glagolskcm rokopisu, ki je valjda iz XVII. veka in v delih dveh hrvaških piscev iz XVII. oz. XVIII. stoletja in sicer bosenskega franjcvca Divkoviča ter Antona Kanižliča. - V prilogu „Ženidba Dušanova" se bavi prof. Milčetič z razlago slovenske narodne pesmi „Modri Sekol junak", ki so jo v Kranjsko prinesli najbrž hrvaški Uskoki 16. ali 17. veka, v prilogu „O dječjim igrama" pa dodaja opombe o istoimeni moji razpravi v VII. knjigi „Zbornika".
Med manjšimi prinosi čitamo: „Frja novo" (narodni običaj na Murskem polju), ki ga jc zabeležil Vid Habjanič, nagornjak na Plcšivici pri Jeruzalemu na Štajerkem. Prinos jc podan v narečju Stanko Vrazove domovine, a narečje pač ni natančno posneto.	Dr. Fr. Hešič.
Janko Koharič: Das Ende des kroatischen National-Königtums. Preis K 1 "20. Agram 1901. Commissionsverlag der Buchhandlung G. Trpinac. Druck von Mile Maravič. Domoljubno, zaslužno delo, ki vzbudi zanimanje za pravice hrvaškega naroda v širših krogih.
Koncertna pevka gospica Mira Devova v Belgradu. Ker jc Slov. Narod poročal žc podrobneje o svečanem koncertu, ki se je vršil dne 19. septembra v bclgrajskcm kraljevem pozorišču ob velikem kraljevskem slavju v Belgradu pod naslovom „Jugoslovansko umetniško veČc", smo odvezani dolžnosti, poročati natančneje o celotnem programu, pač pa se nam zdi potrebno zabeležiti, vprav fcnomc-

Glasba

nalni uspeli, ki ga je dosegla mlada slovenska umetnica pri reviji jugoslovanske glasbe. Poleg Srba Pcra Stojanoviča, ki jc zmagal s svojo mojstrsko vijolino kot slaven virtuoz z veliko tehniko, katero je pokazal bravurno v Vjetanovi „Polonczi" ter tudi v svoji kompoziciji „Pesem brez besed", in poleg fine pianistinje Marc Čcrcnove iz Sofije, smo dokazali Slovenci, da je pri nas petje na višini, kajti pokazali smo koncertno zvezdo, ki jc upravičeno blestela na jugoslovanskem večeru.
Imeli smo in še imamo slavnih pevk in pevcev, a vsi so šli v tujino ter stopili na gledališki oder. Baš kakor gospica Devova, jc vzrasla tudi ga. Vcrhunec-Holzapfel iz „Glasbene Matice", tega znamenitega našega zavoda, ali tudi njo jc zamaknil sijaj teatra in dramatične glasbe. Mira Devova pa je ostala v konccrtni dvorani ter jc napredovala od primitivnih početkov do istinite umetnice; napredovala jc skokoma in njen sijajni talent se je razvil na tihem prav v zadnjih dveh letih, odkar je nismo čuli v daljšem solu v Matičnem koncertu, v najresnejšo umetnost, ki prestane z brezdvomnim uspehom absolutno kritiko. Gospica Devova jc danes prva naša domača koncertna pevka. Izbrala si je žaner, ki jc specifično muzikalen, žaner absolutne muzikc brez vseh primesi. A nam se zdi, da je Mira Devova še posebej kakor rojena za tiho krasoto komorne glasbe; baš tu ima umetnica priliko, da pokaže ves svoj talent in vse svoje znanje. Umetnost njena namreč ni zunanja, ni patetična, nego intimna, iskreno notranja. Mira Devova globoko razumeva vse muzikalne detajle ter poje s plemenito elcganco, poleg tega pa podaje zaokroženo harmonijo cclote z impresijsko markantnostjo. Vso pevsko tehniko je pokazala Mira Devova na belgrajskem koncertu v težki Griegovi kompoziciji: „Solvegova pesem". Ekonomija glasu jc bila izvrstna, imenitno nian-siranje, iz katerega se čujc diven pianissimo. Belgrajska publicistika brez izjeme jc bila očarana po tem pianu. Koloraturo ima gospica Devova neoporečno, a naštudira svoje partije z izredno marljivostjo, tako da kaže pri vsakem taktu sigurnost umetnice z veliko rutino. A šc nekaj! Kako krasno podaje gospica Devova občutje pesmi z zabarvanjem glasu! Čisti, kristalni zvok glasu njenega se razliva kakor pomladanski vetrič, ki poln miline prinaša mehek, topel aroma snežnobelega cvetja, zvončkov ali šmarnic preko pisanih livad ali pa planiti v opojnem žaru bujnih cvetov dehtečih, rdečih rož. Radi tega pa bi imenovali petje gospice Mire Devove krasen bel canto s sijajnim modernim obeležjem, z globokim muzikalnim razumevanjem.
Uspeli, ki ga jc dosegla naša koncertna pevka pri belgrajski publiki, je bil izreden. Odlični strokovnjaki, s katerimi nam je bilo čast osebno govoriti, so jo visoko povzdigovali ter izražali popolno priznanje. Hoteli so ji, kakor je poročal žc „Narod", ponuditi takoj laskav angažma kot koncertni pevki spričo velikega priznanja. Občinstvo ji jc tako aplavdiralo, da je morala poleg programa peti še posebej, kar se ni pripetilo ta večer drugemu umetniku. In ko je nastopila tudi namesto g. ßetteta, jc zašumelo po kuloarjih med poslušalci, ki so hiteli, glasno izražajoč svojo zadovoljnost, v avditorij. Opctovano je ploskal kralj Peter I. in ves njegov dvor, ki se jc udeležil „Jugosl. umetn. večera". Slednjič bodi nam dovoljeno iz šume bclgrajskih kritik, ki so priznale gospico Devovo za kraljico večera, („Slob. Reč"), zabeležiti samo pasus iz prve srbske revije „Srb. Književnega Glasnika", ki poroča o njej med drugim: „Gospodjica (M. Devova) peva sa velikim muzikalnim razumevanjem i ume zgodno, da se koristi svojim organom. Glas joj, do duše, nije velik, ali zvuči neobično prijatno, naročito it srednjim i visokim partijama. G-ca. Devova ume pevanju da da naročiti draž, što na slušaoca deluje neobično prijatno;
glas joj je vrlo školovan, izgovara u svima položajima lako i bez muke, i sposoban je za sve dinamičke nianse. G-ca. Devova je požnjela kod publike neobični, veliki uspeh, koji je bezuvetno zaslužila."
Na jugoslovanskem umetniškem večeru je nastopil tudi slovenski oktet s „Strunami" (A. Nedved) in z D. Jenkovo „Ljubezen in pomlad". J. R.-S ever.
Viktor Parmove skladbe k „Rok ovn jačem" in „Legijon ar jem", prirejene za klavir, so izšle v založbi ljubljanskega knjigotržca Otona Fisch er j a. „Rokovnjači" obsegajo štiri, „Lcgijonarji" šest pies, stanejo pa: „Uvertura" za klavir K 250, „Kuplet" za moški glas s klavirjem K 1, „Zora vstaja" za sopran s klavirjem K 1, „Cvetočih deklic prsa bela", samospev (sopran) z mešanim zborom ob sprcmljcvanju klavirja, K 2, „Zapoj mi ptiči ca glasno", pesem za sopran s klavirjem, K 1*20, „V petju oglušimo", moški glas s klavirjem, K 180, „Kuplet" za moški glas s klavirjem, K 1, „Romanca", samospev (tenor) z moškim zborom ob spremljevanju klavirja, K 1 '80, „Ptička", pesem za sopran s klavirjem, K 120, „Skoz vas", koračnica za klavir, K 1-20. Vsaka piesa je sama zase čedno opremljen zvezek. Te skladbe smo v našem listu ocenili že ob uprizoritvi „Rokovn j a če v" in „Legi j ona rje v". Da je vse, kar komponuje Parma, melodijozno in prikupljivo, jc obče znano in zato kar nič nc dvomimo, da bode naše občinstvo rado kupovalo omenjene kompozicije. Saj jc pa tudi popolnoma v redu, da se umikajo iz naših salonov bolj in bolj tuje skladbe ter se glase po njih domači zvoki!	—a—
----

Gledišče
Slovensko gledišče. A. Drama. Letošnja sezona slovenskega gledišča se je pričela dne 29. septembra. Prvi je prišel Sardou do besede, kajti predstavljali so zvečer tega dne kot noviteto njegovo zgodovinsko dramo v 5 dejanjih „Doni o vi na".
Sardoujevc drame nudijo igralcem kot malokatcrc druge priliko, da pokažejo svoje zmožnosti in rutino — seveda rutino morda že bolj nego prave zmožnosti, kajti znano je, da je priravnaval Sardou vloge svojih junakinj kaj rad posebnim pasijonom znamenitih igralk, vsled česar je gledal le preveč na zunanji efekt. V tem tiči kolikor toliko vzrok, da Sardoujeve drame dandanes nc učinkujejo več tako, kakor so svoje dni. V „Domovini" je poleg tega tudi dejanje predaleč za nami. Dasi jc v igri vse s čudovito bistroumnostjo izumljeno in z neoporečno dramatiško spretnostjo zgrajeno, nam dramatik usode svojih oseb vendar ne privede bliže srcu, tako da lc malo sočuvstvujemo ž njimi in da se nam vidi v igri marsikaj, kar naj bi imelo po namenu pisateljevem dramatični efekt, golo koinedijantslvo. Nc motimo se nemara, ako trdimo, da je intendanca našega gledišča otvorila letošnjo sezono s to igro baš glede na gori omenjeno lastnost Sardoujcvih dram, hoteč nam pokazati, kaj vzmorejo za dramo na novo angaževane igralske moči. No, priznati moramo, da smo bili v tem pogledu kaj prijetno iznenadeni, in precej prvi večer jc bila naša sodba ta, da je napravilo naše gledišče s pridobitvijo gdč. Spurnove (Dolores) in gospoda Tišanova (Kailos van der Noot) izvrstno akvizicijo. Oba sta nas utrdila v tej naši sodbi še bolj dne 13. oktobra, ko se jc predstavljala prvič na našem odru „Žena sužnja" (gazdina roba), slika iz življenja moravskih Slovakov v 3 dejanjih, spisala Gabrijela Prcissova. Zlasti gospdč. Spur nova
v vlogi Eve se je odlikovala. Njeno igro preveva vseskozi pristno čuvstvovanje, ki ga zna z umetniško dovršenostjo kakor v glasu tako v mimiki primerno izražati. Manj hvaležno vlogo je imel v tej igri g. Tišnov, kajti Miha ni globok značaj, ampak navaden omahljivec in zato njegova vloga tudi ne nudi prilike, da bi igralec posegel globoče v psihologijo.
„Žena sužnja" — zakaj ta naslov? Vse v igri se godi po samostojni in precej uporni glavici Evini. Vzela jc za moža Petra, ker jc sama hotela, a ker ga ljubiti ni mogla, ji zopet nihče ni ubranil, da bi ga ne bila zapustila in ušla s svojim prejšnjim ljubimcem, zdaj poročenim Mihom. Da se stavijo njeni zakoniti zvezi z Mihom zapreke, je on baš tako malo kriv kakor ona, in o kakem tiranstvu tu nc more biti govora. Da, prepričani smo, da bi se bile razmeknile tudi te zapreke, če bi Evi v odločilnem trenotku ne bila pošla ona energija, ki jo je prej zmeraj kazala. „Hočem!" jc bilo prej geslo Evino, zakaj na koncu tolika resignacija? Iz tega vzroka se nam vidi zvršetek drame nedostaten, psihološko premalo utemeljen. Vse drugo v igri pa dokazuje, da jc Preissova odlična pisateljica. Eva jc poseben značaj, a ta značaj je izražen v igri tako, da ga jc mogla očrtati samo ženska. Moškemu se jc težko poglobiti tako v žensko dušo, v žensko mišljenje in čuvstvovanje.
Največ repriz je doživela dozdaj noviteta „Reservis tov a svatba", burka s petjem v 4 dejanjih, napisala Chivot in Duru, kajti predstavljali so jo na večer dne 1., 9. in 16. oktobra, pa popoldne 23. oktobra. Pisatelja delujeta s cenenimi, močno obrabljenimi sredstvi. Duhovitosti smo v igri zasledili le malo, ali nič.
Razen tega se je uprizoril dne 9. oktb. popoldne prvič v sezoni Mor reje v „Revček Andrejček", a dne 25. oktobra prvič znameniti dramski proizvod Maksima Gorkega „Na dnu". O tej predstavi več prihodnjič.
B. Opera. Tudi opera je pričela z noviteto. Peli so prvič na našem odru dne 4. oktobra Mcyerbeerjcve „Huge no te". «Robert le Diable" in „Hugenoti" sta oni operi Meverbeerjevi, v katerih se je Meyerbeer povzpel na višek glasbene umetnosti, a da so se izvedli „Hugenoti" na našem odru toli sijajno, nas navdaja lahko z zadovoljstvom in ponosom. Vse kaže, da čaka letos obiskovalce slovenskega gledišča izreden užitek. Že repertoar sam na sebi, ki ga je objavilo dramatično društvo v začetku sezone, jc imeniten. Ako pa se vpoštevajo šc izborne moči, ki jih je pridobila intendanca, potem ne moremo dvomiti, da doseže naše gledišče letos, zlasti z opero izredne uspehe. Posebno so se odlikovali v „Htigc-notih* dami Skalova in Kučerova ter gospodje Orželski, Peršel in Ourednik. A tudi s vsemi pevci manjših solistovskih vlog smo bili zadovoljni. — Ponavljali so „Hilgen ote" 7. in 11. oktobra.
•Razen „Hugenolov so se pele doslej le šc našemu občinstvu od prej znane „Hoffmanove pripovedke" z istim lepim uspehom, in sicer dne 18., 21. in 23. oktobra.	Dr. Fr. Zbašnik.
Josip Germ, akad. slikar in učitelj risanja v Pragi, je priredil kot pendant že prej izišli reprodukciji „Bclopcškega (Klanskega) jezera" zdaj tudi reprodukcijo svoje slike „Bled". Umetnik sam pravi, da se je odločil k temu koraku le zaradi tega, ker Slovenci do sedaj nismo imeli razen nekaterih barvenih
VnT^---—5
Upodabljajoča
litografij odličnih rojakov nikakih primernih slik lastnega proizvoda v okras domačih in zlasti društvenih in šolskih prostorov. To je žalostna istina in umetniku moramo biti hvaležni, da nam je podal sliki dveh najlepših točk naše naravnih krasot tako bogate domovine, ki bosta v istini krasili vsak salon. Skrajni čas je, da se zavedamo Slovenci tudi v tem pogledu ter vpoštevamo pri nakupovanju slik v prvi vrsti dela naših domačih umetnikov, ki imajo razen drugih tudi to prednost, da so mnogo cenejše nego reprodukcije inozemskih slikarjev, ki nam jih tako vsiljivo ponujajo židje z Dunaja in iz Budimpešte. - V svojem „Bledu" slikar Germ ni stremil za bog veka ko originalnostjo, ampak skušal jc, da nam predoči ta „biser kranjske dežele" od najlepše strani, kar jc popolnoma v skladju s postranskim namenom, ki ga je imel pri svoji umetniški stvaritvi. Reprodukcija je tribarvena in napravlja jako ugoden vtisk. Original „Bleda" je kupila dežela Kranjska.
Velikost obeh gori navedenih slik jc 50 x 32 cm, na kartonu 67 x 51 cm\ cena na kartonu samem po 6 K, v rdečkastorjavem jelševem okviru s steklom brez kartona po 10 K, v takem okviru in na kartonu po 12 K, v vzorkovem okviru s steklom brez kartona po 12 K, na kartonu po 15 K. Dovoli se tudi plačevanje na obroke. Poštnina in zaboj se računata za lastni strošek, pošiljatev slike na kartonu in v zavitku s poštnino 40 h. Naslov: Josip Germ, akad. slikar in učitelj risanja, Praga, Vaclavske nam. 10.
^ Splošni pregled jf^ ^
Dr. Vladimir Leveč *}*. Dne 7. oktobra ob U. uri zvečer jc preminil po dolgotrajni, mučni bolezni dr. Vladimir Leveč, profesor nemškega prava na vseučilišču v Freiburgu v Švici, niti 28 let star. Če je kaj tragičnega v življenju, jc smrt mladega moža, ki jc ves svoj skopo odmerjeni čas porabil v to, da bi razširil svoje duševno obzorje, pomnožil svoje znanje . . . moža, ki si jc nagrmadil žc zaklade učenosti, pa se mora ločiti s sveta v hipu, ko bi lahko poklonil slovstvu plodove svoje neutrudne pridnosti ter proslavil domovino, ki jo jc iz vsega srca ljubil! Čudovito je, kaj vse jc rajnik, ki ga prišteva tudi „Ljubljanski Ž von" med svoje so-trudnike, navzlic svoji mladosti že storil, in trpko je človeku pri srcu, ako pomisli, kaj vse bi bil še lahko dopolnil, pa je moral v hladno zemljo! Baš tam, kjer so nam tako redko sejanc moči — na zgodovinskem polju, mori zadnja leta tako neusmiljeno smrt! Toda Rutar in Vrhovec sta lepšo dobo žc preživela — Lcvcc pa je imel skoro še vse pred sabo! . . . Časten spomin blagemu pokojniku!
Jugoslovanski almanah. V ponedeljek, dne 19. (6.) septembra t. 1. so se sestali tedaj v Bclgradu zbrani jugoslovanski književniki in umetniki na svojo prvo konferenco v dvorani hotela Jmperiala". Razgovarjali so se o izdaji literarnega in umetniškega dela, da se ovekoveči prva jugoslovanska umetniška razstava ter da se ž njim položi temelj kulturni vzajemnosti Jugoslovanov.
Konferenca se jc začela ob desetih dopoldne pod predsedstvom hrvaškega pisatelja g. Šandorja Gjalskega pl. Babica. Predsednik jc predlagal, naj se ustanovi časopis, ne le almanah, ter naj se izdaje v vseh štirih jugoslovanskih narečjih, da se tako posamezna plemena čimbolj spoznavajo. Bolgar Todorov pa je bil mnenja, da bodimo zadovoljni z almanahom ter opustimo časopis, ki ga je težko osnovati; treba pa je v izložbeni odbor, ki naj se vzdrži tudi dalje za almanah, privzeti po
nekaj zastopnikov vsake narodnosti. Sprejelo sc jc nadalje po debati, naj se tiskajo književni doneski v jeziku tistega naroda, h kateremu pripada pisatelj, ter se izdajo skupaj v eni knjigi, ne kakor se je predlagalo, da bi se izdali štirje zvezki v štirih narečjih ter bi se prevajalo iz enega jezika v drugi. Sklenilo se jc tudi, da se izdajo umetniške reprodukcije in literarni del skupaj, ne ločeno, kakor je mislil zastopnik ministrstva, ki je izjavil, da bo izdajo drage volje podpirala vlada. Po daljšem razpravljanju o podrobnostih, o katerih so govorili zastopniki različnih narodov, sc jc izvolil na predlog g. Pavla Popoviča odbor umetnikov in književnikov, ki prevzamejo (umetniki za umetnost, književniki za literaturo) skrb za doneske v jugoslovanski almanah. Izvoljeni so bili sledeči gg.: od Srbov: umetniki gg. Oj. Jovanovič, P. Vučctič, R. Vukanovič in književnika gg. J. Dučič ter J. Skcrlič; od Bolgarov: umetniki gg. I. Angelov, S. Mrtvička, N. Mihajlov in književnika gg. A. Protič in P. Todorov; od Hrvatov: umetnika gg. Frangeš in R. Valdcc ter književnika gg. Gjalski in M. Nikolič; od Slovencev: umetniki gg. A. Šantel, J. Germ, R. Jakopič in književniki gg. A. Gaber, J. Regali in F. Govekar. Sprejela se je poleg tega sledeča resolucija: „Književniki in umetniki slovenski, bolgarski, hrvaški in sbrski so sklenili na konferenci dne 6. (19.) septembra, da v spomin početka jugoslovanske umetniške in književne vzajemnosti izdado skupni almanah s sodelovanjem književnikov in umetnikov jugoslovanskih-.
Na drugi konferenci v torek, dne 20. (7.) septembra, ki se je vršila ob devetih dopoldne v istem hotelu zopet pod predsedstvom Šandorja Gjalskega, je bil zopet časopis na razgovoru, ali zopet se jc izjavil zbor le za almanah, ki naj mu pripravi pot. Določil se je rok, v katerem naj se almanah izda, namreč 1. januar 1905. G. Nikolič je priporočal, naj se določi tudi obseg almanaha ter odmeri vsaki narodnosti maksimalno število pol. Poudarjal je, naj ne bodo posamezni spisi predolgi in naj se sprejmejo le najboljša dela dobrih avtorjev. Da se dobe naročniki, jc menil g. Nikolič, bi bilo dobro, če bi se dal v vse jugoslovanske liste poziv na publiko, ki naj ga podpišejo vsi člani celokupnega odbora. Končno jc izjavil g. Ncšič, član omladinskega odbora, da prevzame izložbeni odbor vse administrativne posle, istotako preskrbi tudi sredstva za izdajo; v vsem drugem pa bo postopal dogovorno z umetniki in književniki, ki so v ta namen izvoljeni. Naposled se je sklenilo izdati poseben proglas, ki ga naj sestavijo gg. Gjalski, Todorov, Govekar in Vasic in na katerega podlagi naj pozovejo lokalni odbori v Sofiji, Ljubljani, Zagrebu in Bclgradu tamošnje književnike, da dopošljejo svoje doneske. Proglas sc jc žc objavil v slovenskih dnevnikih.
J. R.-S ever.
Avdijenca jugoslovanskih književnikov in umetnikov pri srbskem kralju Petru L Karagjorgjeviču. Umetniki in književniki jugoslovanski, ki so se mudili za časa kraljevskih svečanosti v mesecu septembru t. leta v Belgradu, so se dne 24. istega meseca poklonili venčanemu kralju Petru, nasledniku Dušana Silnega, v skupni avdijcnci. Prvič jc bilo zbranih toliko umetnikov in književnikov vseh jugoslovanskih narodov in prvič je bilo tudi, da je suverenski vladar počastil z ofici-jalnim sprejemom jugoslovansko umetnost kot tako —in radi tega, ker je to dejstvo historično, je treba, da ga ohranimo v spominu. Avdijenca se je vršila v soboto dne 24. septembra ob dvanajstih opoldne v novem konaku. Kraljeva sprejemnica jc krasna dvorana, v katero ima kralj dohod iz svojega kabineta, na drugi strani pa vodijo vrata skozi tri dvorane na velik koridor, nad stopnicami, po katerih prihajajo došlcci. Avdijence so se udeležili Slovenci: slikarja Jakopič in Germ, pisatelj
J. Regali-Sever in zastopnik BVesne" Ante Gaber; Hrvatje: kiparja Frangeš in Valdec, slikar Bužan, romancer Šandor Gjalski ter pesnika dr. Vidrič in dr. T resic-Pavičič; Bolgari: ravnatelj drž. slik. šole v Sofiji Mrtvička, dvorni slikarMihajlov, slikar Angelov in pisatelja Protič in Daskalov; končno Srbi izven kra Ijevine: književniki Marko Car, Jovan Dučič in Šantič. Deputati so bili sprejeti z vsemi dvornimi častmi. Ko je šel kraljevi dvorni maršal iz sprejcmnicc, kjer stoji v kotu miza s soljo in kruhom v prekrasnem posodju, je vstopil kralj Peter I. v generalski uniformi. Pozdravil ga je Šandor-Gjalski v imenu vse dcputacije z vznesenim govorom. Kralj se je zahvalil na posetu in nato šel k vsakemu deputatu posebej, da se mu je ta predstavil, na kar mu jc kralj podal roko. Nato se jc kralj počel prav ljubeznivo pogovarjati zdaj s tem, zdaj z onim. Izrazil se je, da je v umetniški izložbi tudi secesija zastopana, ter poudarjal, da je glavno, da umetnost ne zaide v šablone. Kralj je vprašal med drugim tudi, čc se je kaj sklenilo za prihodnost na sestanku umetnikov in književnikov, na kar mu je Gjalski povedal, da se napravi vsaj vsako drugo leto po ena umetniška izložba v Bclgradu, Sofiji, Ljubljani in Zagrebu, obenem pa se izda tudi almanah v vseh štirih jugoslovanskih narečjih. Nj. Veličanstvo je pripomnilo nato, da mi Slovani pač zasnujemo mnogo, toda malo izvršimo, da se ogrejemo kot železna peč, pa se prav tako hitro ohladimo. Kralj je opominjal tudi, naj bi se med seboj bolj spoznavali. Dočim se Srbi zanimajo za Francoze, Italijane in Nemce, niso doslej poznali Slovanov čisto nič, Hrvatov malo in celo z Bolgari so se gledali izza plota. Ko Je deputacija obljubila, da bo v naprej sigurno drugače, ker je početek že storjen, je izrazilo Nj. Vel. še enkrat svojo najvišjo zadovoljnost radi poklonitve vseh jugoslovanskih umetnikov in književnikov ter odšlo v svoj kabinet. — Avdijenca je trajala do V* 1 popoldne.
a:.
Umetniške štipendije jc iznova razpisalo učno ministrstvo. Prošnje jc vložiti do 1. marca 1905.
Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju jc izdalo štirinajsto in petnajsto letno poročilo za šolski leti 1901/2 in 1902/3. Dohodkov je imelo društvo v šolskem letu 1901/2 K 4341-67, od katerih pripada K 60 — osnovni glavnici, ki jc narasla na K 17.072-95; v šolskem letu 1902/3 pa je bilo vseh dohodkov K 5564.49, od katerih pripada K 220.— osnovni glavnici, ki je narasla na K 17.29295. — Stroškov (podpore, pristojbine in upravni stroški) jc bilo leta 1901,2 K 4581 61, v šolskem letu 1902 3 pa K 5569. — Leta 1901/2 je bilo vloženih 496 prošenj, od teh se jih jc ugodno rešilo 435, leta 1902 3 pa vloženih 477, ugodno rešenih 426 prošenj. Po študijah je bilo med podpiranci leta 1901/2: juristov 30, filozofov 31, mcdicincev 3, tehnik 1, agronoma 2, učenci akademije upodabljajočih umetnosti 4, tehnolog 1, ojnopomolog 1, konservatorist 1, učenec eksportne akademije 1, skupaj 75 podpirancev; v šolskem letu 1902,3 jc bilo med podpiranci: 28 juristov, 30 filozofov, 2 medicinca, 2 tehnika, 3 agronomi, 1 učencc upodabljajočih umetnosti, 1 ojnopomolog, 1 učenec višje obrtne šole. — Po domovinstvu je bilo med podpiranci leta 1901/2: 41 Kranjcev, 23 Štajercev, 9 Primorcev, 2 Korošca; v šolskem letu 1902 3 pa jc bilo: 41 Kranjcev, 17 Štajercev, 7 Primorcev, 3 Korošci. — V petnajstih letih je društvo razdelilo: 42.047-42 kron.
Darila sprejema I. društveni blagajnik gosp. dr. Klcmcnt Seshun, dvorni in sodni odvetnik na Dunaju, I., Singcrstrasse 7.
Društvo toplo priporočamo v podporo!