Šte-v. E. T7" Xji-o.Tolia,iii; 10. marca 1888. Xjetn.il:: Z. Narodna avtonomija in šola. ^\|dkar je Taaffejeva vlada, slepe nemški liberalci nemško domače in zunanje občinstvo z rekom „slavische Hocbfluth" ali „slovanska velika povodenj"-. Z veliko večo pravico bi trdili, da zdaj je zrasla velikanska povodenj židovskih in nemško-liberalnih sklepov, protestov in peticij proti tako imenovani-konfesijo-nalni šoli. Tej povodnji nasproti drvi druga povodenj, kolikor beremo, povodenj peticij za tako šolo. Tu in tam pa love občane in meščane, deželane in konečno državljane v obče, da bi pristašem tega in onega tabora podpisali peticijske pole, katero so neki raztrosili kakor listja in trave po vseh deželah. Sreča je pač to, da, kakor pravi tudi Lienbacher, take peticije velike množice ne morejo imeti velike veljave. Kajti ako še izobraženi ljudje in celo strokovnjaki ne morejo zadeti prave v pogledu na prave šolske osnove, koliko teže je to za občinstvo, na široko ali celo za ljudi, ki niso dovršili niti osnovnih šol. V resnici se celo predlogi in načrti veleizobraženih mož drug od dragega razlikujejo in križajo. Doslej so priobčili po Liechtensteinovem načrtu poseben načrt še tako imenovani Mladočehi v državnem zboru po poslancu H e r o 1 d u , in je napravil nasproti Liechtensteinovemu načrtu še dvorni svetovalec Lienbacher poseben predlog. Ob jednem je slišati, da se zberejo še škofje na Dunaji, in ti najbrže bodo nasvetovali tudi še kaj posebnega. Tako bo imel državni zbor mnogo opravka, ako hoče ukreniti kaj primernega, ki bi se zlagalo z osnovnimi zakoni o državljanskih pravicah, in pa ki bi ne kratilo narodnih pravic pojedinim narodom na dobiček kaki stranki ali kaki posebni narodnosti. Vsi dosedanji načrti so nedostatni; logično zaslužijo Lienbacherjevi popravki prednost pred Liechtensteinovim načrtom; a ne ta, ne oni se ne zmenita za narodnost, ki je toliko važna glede na osnovo šol. Lienbacher po pravici očita Liechtensteinovemu osnutku, da je združil preveč zahtev nasproti namenu, ki ga imajo konservativci v obče. Verska šola nima kot taka pač nič opraviti z določbo, I koliko let naj se otrok uči v osnovni šoli; ravno tako ji ne more biti do tega, da se na milost in nemilost izroča popolnoma deželnim zborom. Tudi je Liechtensteinov načrt celo na glavni namen premalo določen glede na sposobnost učiteljev. Kajti po njegovih določbah bi smel krščen žid še vedno namestiti se v šole ariških otrok. Naša razsvetljenost o narodih pa je napredovala zadnjih let vendar že toliko, da žid pripada posebni narodnosti, in da vsled tega ni sposoben poučevati romanskih, germanskih in slovanskih otrok, naj bo krščen ali pa ne. V tem so nemški nacijonalci veliko dosledniši, ki hočejo v šolah za ariške otroke samo ariške učne moči. Tudi Lienbacher se prenedoločno izraža glede na sposobnost učiteljstva; on bi moral pristaviti, da naj v šoli poučuje samo taka učiteljska moč, ki ni sposobna samo po znanji in veri, ampak tudi po krvi za poučevanje otrok določne vere, določne narodnosti. Samo ko bi Židov ne bilo med avstrijskimi Indoevropejci, bi bila Lienbacher-jeva določba juridično dovolj določna. Schonererjeva in njegovih pristašev izjava je jedna najsrečnejših, ko bi nemški nacijonalci ne prezirali člena XIX. Oni namreč grejo še dalje, nego Liechtenstein ter hočejo izločiti iz šolskega zakona za osnovne šole ne samo Galicijo, ampak tudi Bukovino in Dalmacijo, to pa zato, ker prištevajo tako rekoč k Nemcem vse one dežele, ki so spadale k nemškemu bundu. Vrhu tega zahtevajo nemški nacijonalci, da naj se da prilika že na osnovnih šolah drugih narodnostij, da se otroci teh na-rodnostij uče tudi nemščine. Drugače pa imajo oni zdravo načelo, po katerem se zahteva narodno in krščansko vzgojo brezpogojno z narodnim učiteljstvom. Mladočeški načrt je glede na narodne zahteve tudi še povoljno ugoden, ker zahteva osnovno (ljudsko) šolo brezuvetno z narodnim jezikom in dovoljuje drugi deželni jezik še le v tako imenovanih meščanskih 10 in strokovnih šolah. Glede na sposobnost učiteljsva pa je načrt ali previsokosrčen ali pa prenerazločen. Kajti vidi se mu, kakor da bi dovoljeval tudi Židom poučevanje na ariških šolah. Ako zahtevamo nežidovskih učiteljev na krščanskih šolah, ni to proti členu III. osnovnih državnih zakonov, ki dovoljuje pristop k javnim uradom vsem državljanom. Kajti tu je preduvet, da so državljani zato sposobni po naravi in po drugih zahtevah. Osnovna šola določne narodnosti in določne vere zahteva določno sposobnost, te sposobnosti pa Žid nima še v tem, da si pridobi kako z nanje, če tudi je to znanje jednakoveljavno z znanjem učiteljev določne narodnosti in določnega veroizpovedanja. S tem, da Mladočehi zahtevajo za vse narode obči zakon, po katerem je poučevati v osnovnih šolah brez-izjemno v narodnem jeziku, jemljejo vsaj nekoliko prilike samovoljnemu potujčevanju od katere si bodi strani, ali kljubu tej določbi je možno premetenim strankam nameščati v osnovnih šolah določne narodnosti učiteljstvo tujih narodnostij, samo da se je kaka učiteljska moč nekoliko priučila jezika druge narodnosti. Saj vidimo, kake učitelje nastavljajo Slovencem na Koroškem in vendar trdijo nemški liberalci s Koroškega, da ti učitelji znajo poučevati slovenski. Najhujše napako pa ima Heroldov načrt v tem, da izroča tudi on največo oblast deželnemu zakonodajstvu. To stališče uničuje ves načrt, in mi moramo obžalovati, da se niso mogli Mladočehi pospeti v tem obziru nad deželno avtonomijo, katera je toliko pogubna Cehom samim, gališkim Rusom, Srbohrvatom in Slovencem. II. Glede na razne nedostatnosti navedenih načrtov o osnovnih šolah nasvetujejo, nekatera društva celo, naj bi ostalo rs j še vse pri starem. V resnici je osnovna šola toliko važna za vsak narod, da je boljše trpeti znane napake in škode, nego pa izročiti šole neznanim posledicam in še hujšim napakam. Ali iz tega, da so dosedanji poskusi načrtov napačni, ne sledi, da bi ne mogli osnovati prikladniših. Stvar se je zdrla in ne ustavijo je z lehka. Torej je treba misliti, kako se šola preosnuje najprimerniše in raznim narodom pravičniše. V temeljnih državnih zakonih je izrečeno, da država ima više nadzorstvo nad vsem šolstvom, torej tudi nad začetnimi ali osnovnimi šolami. Organ tega državnega nadzorstva je osrednja vlada, in v tej ima glede na pouk in prosveto naučni minister vodilno besedo. Državni temeljni zakoni ne morejo več določevati, kakor je vsem narodom skupnega in v interesu skupne države. Dosledno tudi osrednja vlada ne more dobivati drugih nalog, nego so one, ki veljajo za vse narode. Državni skupni organ torej živi in deluje tudi glede na šolstvo. Ta organ pripoznavajo vsi narodi kot potreba in ga ludi ne izpodkopujejo kot takega. Glede na isto šolstvo dovoljujejo osnovni državni zakoni tudi pouče- vanje verskega nauka. Ta nauk pa se ne določuje po kakem osrednem organu, ki bi bil analogen z osrednjo vlado. Člen XVII. osnovnih drž. zakonov govori določno v tem pogledu tako-Ie : „Za versko poučevanje po šolah naj skrbi dotična cerkev ali verska družba." Po takem je tu dovoljenih toliko organov za verski pouk, kolikor je pripoznanih cerkva ali verskih družeb. S tem je izrečeno, da utegne biti več takih verskih organov, in zares je v Avstriji poleg katoliške cerkve tudi več drugih veroizpovedanj, katera vsa imajo svojo posebno organizacijo. Vsaka taka cerkvena in verska organizacija ima svoja lastna načela in vodila. Katoliška cerkev deluje v severnih deželah Avstrije po istih načelih, kakor po južnih, torej skrbi ona tudi jednako za versko poučevanje na severji, kakor na jugu. Zaradi različnih verskih organov je po vsem tem opravičeno in v soglasji s XVII. čl. osn. drž. zakonov, da skrki vsak verski organ posebe in po svoje za versko poučevanje. Kakor pa je opravičeno in utemeljeno po avstrijskih ustavnih zakonih, da je več verskih organizacij dovoljenih in delujočih v obče in glede na šolstvo posebe, ravno tako je ustava skrbela po čl. XIX. osnovnih drž. zakonov, da se smejo tudi pojedini avstrijski narodi or-ganizovati ter skrbsti za svojo narodnost. Ako ima država svoj obči organ v osrednji vladi, ako imajo razna veroizpovedanja svoje organe v svojih načelstvih, imajo tudi narodi pravico za take organe. Kajti dovoljeno je narodom skrbeti za narodnost in jezik; dosledno jim mora biti dovoljeno tudi sredstvo za tako skrb. Deželni zastopi niso primerni organi za varovanje in gojenje narodnosti in jezika. Deželni zbori bi ugajali takim potrebam in namenom jedino v izključno narodnih, to je v državah, kjer obseza država prebivalstvo samo 1 jedne narodnosti. V Avstriji pa so različne narodnosti, in tudi ko bi ne namerjale druga škodovati drugi, bi vsaj ne vedela ni jedna narodnost, kako bi skrbela za drugo ali celo druge. Iz tega sledi, da so potrebni pojedinim narodom narodni, ne pa deželni organi. To je razvidno že iz tega, da jeden in isti deželni zastop ne daje zakonov za vse odlomke jedne in iste narodnosti, ampak samo za odločen odlomek, ki biva ravno v določeni deželi. Deželni zastopi pa ne snujejo jednakih in jednotnih zakonov, ampak za vsako deželo posebe. Drugače bi še potrebni ne bili, in bi utegnil državni zbor za vse dežele določevati raznotere zakone. Glede na gmotne potrebe utegne pojedin deželni zbor primerno snovati zakone za pojedino ali jedno in isto deželo, zato ker utegne imeti jedino gmotni blagor vsega prebivalstva pred očmi. Glede na narodnost pa jeden in isti zastop preseza iz sebičnosti meje pravičnosti, in tako ne deli prav narodnih pravic onim narodnim odlomkom, ki ne pripadajo narodnosti dotičnega deželnega zastopa. Tudi potrebuje jeden in isti narod za svoj razvoj jednako jednotnih načel in vodil, kakor pojedina cerkev ali verska družba. Kakor sloni cerkvena organizacija jedne in iste cerkve na vseh avstrijskih deželah na jednotnih vodilnih načelih, ravno tako potrebuje jedna in ista narodnost jednakih načel. Jednako za jeden in isti narod more pa skrbeti samo jednotna organizacija, torej pa jeden sam organ in jeden in isti organ za jeden in isti narod, Teh organov torej še ni, čl. XIX. se torej ni še izvršil. Ker pa spada osnovno šolstvo tudi v skrb po-jedinih narodov, pač ni možno skrbeti primerno za isto šolstvo, dokler ne ustvarijo organov, ki bodo imeli v svojem področji varovanje in gojenje narodnosti in jezika vsakega naroda posebe. Ako ima kje tak narodni organ kaj opravila, mora se ponuja tak posel o obilici gotovo pri šolstvu in to na prvem mestu pri osnovnih šolah, od katerih je zavisno varovanje in razvijanje pojedinih narodnostij in njih jezikov. Razvidno je iz vsega tega, da osnovne šole ne potrebujejo samo osrednjega organa, to je osrednje vlade in organov raznih cerkva in verskih družb, ampak tudi narodnih organov za pojedine narode. Ker pa posebno osnovnih šol ni možno prav urediti brez narodnih organov ali narodnih zastopov za vsak narod posebe, je umevno, da je moralo osnovno šolstvo zaostati v narodnem pogledu v Avstriji. Ta ne-dostojnost je vzrok vseh hudih posledic in celo verskih; kajti vsak narod, ki sebe ljubi, — in kateri narod prezira sam sebe: — skrbi tudi za pravoversko-nravno šolsko vzgojo. Torej je tudi v cerkvenem, verskem interesu, da se vstvarijo najprej narodni organi za pojedine narode; potem bodo imele tudi razne cerkve lažo nalogo, da dobe prave verske šole. Kakor pa bi ne mogli ustvariti verskih šol, ko bi ne bilo že osnovanih cerkovnih organov, ravno tako ni možno skrbeti za prave narodne šole, dokler se ne ustvarijo narodni organi. Ti in oni organi so zagotovljeni v temeljnih drž. zakonih, samo, da cerkveni že žive in so že bili pred vsako ustavo, v tem ko je treba narodne organe še le oživiti. Narodni organi so uvet tudi osnovi šolstva, in zato je vsako drugo snovanje nezadostno in narodom skrito ali očitno pogubno. Pogubni so vsakateri šolski načrti tudi v verskem, najbolj pa narodnem pogledu. Tako se ne izvrši čl. XIX. smisla, da se dajo pojedinim narodom nalašč zato določeni narodni zastopi. Državni poslanci naj se ne slepijo; posledice ne bodo oni občutili ali sedanji narod, ampak občutili jih bodo zanamci pojedinih narodov, ako se ne pospnejo zdaj, da spravijo v življenje čl. XIX. Vprašamo samo: Ivedaj naj se izvrši čl. XIX; če ne ob prilikah, ko se prenarejajo osnovni ali v obče šolski zakoni. Kje je očitniša potreba! Noben državni urad in nobena javna osnova ni narodom toliko nevarna, kakor pa šola, če ni pod narodnim nadzorstvom. Ako ima cerkev interes za verska zahteva narodna n a-rodno in versko šolo. Narodu je potreba narodne in verske šole vsporedna, v tem ko cerkev podrejuje svojemu verskemu interesu narodni interes. Zatorej imajo avstrijski narodi veči interes, potegniti, se za pravo šolo, najprej za pravo narodno in večino naravnost, za pravo narodno in krščansko šolo. Po vsem tem odločno obsojujemo vse one Slovane, ki so toliko zaslepljeni, da se stavljajo samo na versko stališče ali ki hočejo na nazaj kazati, da so pravi katoliki in podpisujejo peticije za Liechtensteinov načrt. Liechtenstein je dober Avstrijec, mi nimamo nič proti njemu; ali njegov načrt je nesrečen, ker je v kratkovidnosti zanemaril narodnost in prvi pogoj za pravo krščanstvo, namreč osnovo šole na narodni podstavi. Te narodne podstave pa nikakor ne dosežemo s krpanjem v načrtu Liechtenstein o vem; narodna postava zahteva narodnih organov. Potem bo šola verska in narodna ali narodna in verska. S tem se zabranjujemo proti vsej kratkovidnosti, hudobiji in proti vsakaterimu hinavstvu. Državne poslance vseh slovanskih narodnostij pa spominjamo, da je ob tej priliki trenotek, da dokažejo, kako nesposobni so deželni zastopi zapravonarodnošolstvo, in da dobimo za to prave poti, samo če se odvzame vsa oblast v narodnem oziru deželnim zastopom, in se vstvarijo narodni zastopi. Videant consules! Madjarska ideja in verska svoboda. ®pjf|a Ogerskem je madjarska liberalna vlada pod vod-s^vom Tisze na krmilu. Tisza je ljubljenec nem-gkih in židovskih liberalcev tudi v naši polovici cesarstva. Kar ukrene madjarska vlada, da je liberalcem po godu, proslavljajo ti obširno po svojih glasilih tudi v naši državni polovici. Kar pa jim ni prijetno, zamolče, in ker zelo zajemljejo tudi avstrijski Slovani pouk o javnem življenji iz nemških liberalnih novin, zvedo tudi oni z večine samo to o madjarski politiki, kar jim poročajo nemško-židovski liberalci. Tako se vrše na Ogerskem važna dejanja, ne da bi kaj posebnega zvedeli o njih, če nočejo liberalne no-vine. Madjari pa ostanejo tako vedno na dobrem glasu, naj si bodo njih ukrepi liberalni ali ne. Madjari iu njih 10* prijatelji skrbe, da jim svet pridevlje neomejeno lastnost liberalnosti, viteštva in politične modrosti prve vrste. Dejanske razmere pa ne kažejo tako svitlega lica, in v državni zbornici v Budapešti pride na vrsto mnogo-kaka izjava, ki ne svedoči ravno o velikosrčnosti madjar-skega liberalizma. To se je jasno pokazalo tudi 9. febru-varja t 1. Poslanec Daniel Iranyi je namreč stavil predlog, da bi vlada osnovala načrt zakona o svobodi vesti in vere ter naj bi ga predložila državnemu zboru kot lastno predlogo v potrjenje. Ali kaj je odgovoril na to minister prosvete Trefort? Rekel je, da za to ni še čas. On ne more Iranyiju pritrditi zaradi važnih političnih pomislikov. On je tega mnenja, da pravoslavja ni poštevati samo z verskega stališča, ker obseza ono ob jednem vprašanje narodnosti in moči. Še celo katoliški Slovani da si zopet žele slovanske službe božje, in težavno bi se bilo upirati taki želji, ko bi se uvedla popolna svoboda vesti in vere. Madjarska državna ideja in pa madjarska kultura da govoriti proti predloga Iranyije-vemu, če ravno bi se minister drugače zlagal s predlogom. Vlada da bo imela pri vseh takih vprašanjih pred očmi vedno zakon in interes ogerske države in madjarske kulture. Dasi je Iranyi svoj predlog utemeljeval na vse strani, je bil vendar odbit. Iz Iranyijevega predloga vidi politični svet, da ogerske narodnosti nimajo ustavnega zakona, ki bi zagotavljal svobodo vesti in vere. Tega civilizovani narodi drugod morda še vedo ne. Nemški liberalni listi se najbrže sramujejo razkriti toliko nedostatnost one ustave, ki jo toliko hvalijo, in so se najbrže branili poročati obširniše o neliberalni izjavi ministra Treforta nasproti predlogu Iranyijevemu. Zategadelj tudi najbrže ni spregovorila „N. Fr. Pr.a, glavna tostranska podpornica madjarske liberalne vlade, posebe o tej izjavi, ampak se je omejila na nekoliko drobno tiskanih stavkov (v št. od 10. febr. t. 1.) Nemški liberalci so v veliki stiški nasproti madjar-skim političnim prijateljem; kajti oni vendar ne morejo odobravati mišljenja madjarske vlade, katero naravnost J nasprotuje ustavi, veljavni za narode, zastopane v državnem zboru Dunajskem. Kajti člen XIV. osnovnih zakonov naše ustave naravnost govori, da pri nas „je vsakteremu državljanu zagotovljena popolna svoboda vere in vesti," in vsled tega „vživanje državljanskih in političnih pravic nezavisno od verskega izpovedanja." Madjarski liberalci pa, ki so glasovali v zmislu izjave ministra prosvete, proti predlogu za uvedbo svobode vere in vesti, so razodeli ravno s tem, da merijo politične in državljanske pravice po posebnem vatlu. Njim je veroizpovedanje ob jednem „ vprašanje narodnosti in moči." V tridesetletni vojski so se borili za versko svobodo, in na Ogerskem pa te svobode še zdaj ni. Torej je ogerska ustava v tem pogledu tam, kjer so bili na Nemškem pred 250 leti ali na Francoskem že pred 300 leti. In vendar slujejo in se hočejo slaviti Madjari kot svobodomiseln narod na jedni in isti stopinji svobode z drugimi civilizovanimi narodi. Minister Trefort je izjaval posledico, da bi se ne mogli ustavljati katoliškim Slovanom, ki hočejo uvesti slovansko službo božjo, ko bi se uvedla na Ogerskem popolna svoboda vere in vesti. Nu, v cislitavski polovici niso se bali tudi takih izvodov kot posledic zakona o svobodi vere in vesti. Vsa čast v tem pogledu snova-teljem avstrijske ustave, ki obseza poleg drugih državljanskih pravic v XIV. članu tudi svobodo vere in vesti. V členu XV. pa dovoljuje vsaki priznani cerkvi, da sme urejevati samostalno svoje notranje zadeve. V tem se avstrijska ustava zlaga z ustavami zares civilizova-nih držav in narodov. Te ustave se trdno drže tudi državljani in narodi, zastopani v državnem zboru Dunajskem. Kakor se bore narodi za izvršbo člena XIX., ki zagotavlja narodom narodnost in jezik, ravno tako si ne dajo kratiti svobode, zagotovljene v členu XIV. istih osnovnih zakonov, ki govori o popolni svobodi vere in vesti. Ustava se je dala v državnem interesu narodom, in v istem državnem interesu je, da se ustavni členi varujejo v skupnosti, kakor v pojedinosti. Ustava naše polovice se torej v važnem delu odlikuje pred ustavo ogersko, in duh, ki je v naši ustavi, daje državljanom in narodnostim naše polovice večo svobodo v mišljenji in gibanji. Pomilovati nam je one narodnosti na Ogerskem, katere morajo trpeti celo zaradi vere in vesti. Kedar se bodo madjarski liberalci vtikali v tostransko gibanje, jih pač na podstavi takih razmer in dogodkov, kakeršen se je pripetil 9. febr. t. 1., utegnemo zavrniti, da naj pometajo najprej pred svojim pragom. Mišljenje madjarskih liberalcev, ki je jednako z mišljenjem narodov srednje Evrope pred 300 leti, pač nima vzrokov, očitati slovanskim narodom, kakor da bi bili nazadnjaški. Tudi nimajo madjarski liberalci in njih somišljeniki pravice povdarjati, kakor da bi bila madjarska kultura kdo ve kako razvita. Ta kultura se hoče po-spenjati na škodo narodov, ki ne uživajo niti svobode vere in vesti. Tudi ne more biti kaj na trdnem madjarsko liberalno gospodarstvo in vladanje, ako madjarski liberalci goje „državno idejo" na podstavi verske nesvobode. Kaka mora še le biti politična svoboda, ako niti verske ne privoščijo madjarski liberalci raznim narodnostim 1 V resnici ni še poginil čut sramožljivosti v nemških liberalcih naše polovice, ako zakrivajo z molčanjem versko nestrpnost svojih madjarskih prijateljev. Zato pa nam je toliko bolj obsojevati ona nemško-židovska liberalna glasila, ki se spozabljajo, da ne pišejo na Ogerskem, ampak v naši polovici, ki se spozabljajo, da imamo v naši ustavi ne samo člen XIX., ampak tudi XIV., in ki se vedejo zlasti proti Slovanom, kakor da bi v naši ustavi ne bilo člena XIX., in ki se vedejo v novejšem času sosebno, kakor da bi ne imeli ustavnega člena štirnajstega! Za Slovane da bi ta člen ne veljal, v tem ko ravno Zidje razsajajo, češ, da ni več pri nas verske strpnosti. No, Slovani, zastopani v državnem zboru Dunajskem, bodo, nadejamo se, znali varovati versko svobodo po ustavnem osnovnem členu XIV. in narodno jednakopravnost po ustavnem osnovnem členu XIX. tudi brez židovskih in nemško-liberalnih glasil in kljubu verski in narodni nestrpnosti madjarskih liberalcev, ki bi bili radi, da bi se zjednačila naša svobodnejša ustava z ono ustavo na Ogerskem, ki jo zagovarjajo Madjarom, „ma-djarski državni ideji, madjarski kulturi" na ljubo. Zastava je naš zaščit! Katerim narodom je nadarjenost nevarna? Ifefvropska velika, pa tudi mala politika ima zadnjih desetletij največ opraviti s tem, da vstvarja nove C5sc- clržave, nove mejnike državam in narodom s pomočjo narodnostnega načela. Ta politika ni zadovoljna, da bi samo zjedinjevala in družila sorodne in istojezične narodne odlomke v jednotne politične skupine, ampak podjarmlja umetno tudi tuje narodnosti, s tem tujim narodom jemlje znake svojstvenosti ter 'jih potem vsaj po zunanjosti prireja narodom, ki dajejo državam ime in obliko. Iste evropske države raztezajo svojo moč pa tudi v druge celine ali dele sveta. V teh delih naseljujejo svojce ali, če tega ne morejo, pa podrejajo narode teh celin sebi toliko, da dobivajo od njih vsaj gmotne dobičke. Prvotni prebivalci drugih svetov pa spadajo k drugim pasmom, imajo popolnoma drugo kulturo, ali pa so kulturno na najnižjih stopinjah. Ti oddelki človeštva žive v mnogih delih naše zemlje še po divjaško, in da niso že čisto nič ali pa samo malo razviti, ni kriva samo njih okolica, narava in podnebje, ampak tiči vzrok naravnost v vrsti pasem samih. Narodnosti, kakor jih zasledujejo in opazujejo v Avstraliji, na otokih sosebno tihega morja, v Afriki in drugod, nimajo duševne zmožnosti, da bi se mogle pospeti znatno više. Pri njih zmore človeška vzgojevalna modrost jako malo. To dobro vedo „nositelji evropske kulture", in zato niti ne poskušajo, da bi divjakom vsiljevali svoj jezik in posebnosti evropskih narodov. Evropski državniki in politiki so srečni, če za njih jako posvetne namere napravljajo pot oznanovalci raznih krščanskih veroizpovedanj. A ti misijonarji sami so toliko previdni, da ne vsiljujejo malo razvitim ali divjim narodnostim tega, za kar niso sposobne, čemur bi se torej nikdar ne priučile in privadile. Karkoli sprejmejo divji ali nenadarjeni narodi od Evropejcev, prenarede in si predočujejo po svoje. Se toliko vzvišena misel, še toliko plemenit kulturni po-inoček ne more imeti pri takih prebivalcih jednakomer-nega vpliva, kakor pri zmožnih narodih. Nizko pasmo, neplemenito pleme poniža in poslabša tujo višo kulturo takoj, ko jo sprejema. Vsaka inisel in vsako posnemanje pri prisvajanji nepoznane kulture izgubi, rekli bi, veliko odstotkov v posesti nižih narod-nostij; kar si prilaste, prestvarijo po svojih močeh, sposobnostih in ukusih, in ko ogledujemo in primerjamo te prenaredbe in pretvorbe, razkrijejo se nam v drugih podobah, v drugih oblikah. Spremembe so tolike, da jih obsojujemo kakor prave pokveke in spake. Kretanje in gibanje, ki je izvršuje Evropejec, je pravo pretvarjanje, če je posnema divjak, in tako izgube vsi kulturni zakladi, ki jih izročimo nižemu pasmu. Vsled te dejanske resnice ne pride nobeni evropski državi na misel, da bi tujčila divjake in niža človeška plemena. Evropskim narodom bi se zdelo, da pokvarijo sami sebe, ko bi na zunaj dali nižim plemenom to, kar imenujejo bistvo svojih narodnostij. V greh bi si šteli, ko bi si pridruževali divjake jedino zaradi tega, ker so jim morda usilili to ali ono zunanjo stran svoje kulture. Rekli bi si, da omadežujejo lastno kri, ko bi sa narodnosti niže vrst« pridruževale njim in se ž njimi jednačile. Niža pasma, duševno nizka plemena in nezmožne narodnosti kažejo po takem najjasneje, da tiče v raznih delih človeštva dejanske razlike tako telesne, kakor duševne. Kar pa je tu očitno zaradi velikih razločkov, je resnično tudi pri onih narodih, ki so sicer bliži, ali na mnogo stranij vendar še vedno različni. Ali takih razlik evropska politika ne pošteva. Ona meni, da zmes takih razlik ne škoduje asimilujočim narodom ter više pošteva državne, zgolj politične interese, nego to, da bi se ohranila narodnost čistokrvna in razvijala v kulturi po svojstvenih zakonih. Evropska politika ceni povečavanje itak velikih centralizacij više, nego pa samostalno razvijanje narodov, in ne praša čisto nič potem, ali s takim ravnanjem v resnici tudi koristi človeštvu. Tega vprašanja tudi mi tukaj nočemo preiskovati. Iz take politike pa je razvidno toliko, da so divjaki ali narodi nižjih pasem brez vsake nevarnosti pred asimilovanjem z drugimi narodi boljših plemen. Nižih narodov bi zmožniši narodi ne jednačili s seboj, tudi ko bi se prvi zato ponujali, in bi celo volja od te in one strani nič ne izdala, ker so naravni zakoni silovitiši od volje še toliko mogočnih narodov in političnih sil. Dalje pa dokazuje ravno današnja evropska politika, da meri ona sama [evropske narode poprek z istim vatlom zmožnosti, ker, ako bi bila ona toliko krepka, kakor je voljna, bi asimilovala brez pomisleka kolikor možno evropskih narodov z jednim in istim narodom. Evropska politika dela dandanes na to, da bi napravila malo število velikih skupin, ki naj bi dobile zunanje lice isto tako majhnega števila narodov, velikih narodov, Asimilovanje naj bi pa po načelih te agresivne politike zadelo najbolj slovanske narodnosti, ki so raztresene in raznesene tu in tam po Evropi. Že ta namera sama kaže, da prištevajo slovanske narode plemenu, ki je vredno zjednačenja z drugimi evropskimi narodi. In ker se ti narodi ponašajo z veliko zmožnostjo, dokazujejo sami, da poštevajo tudi Slovane med jednako-vrstne, jednakonadarjene narode. Drugače bi se bali njih združenja, kakor se ogibljejo Zamorcev, da jim ti ne pokvarijo plemenitejše krvi. Ker je ta resnica za niža pasma in za Slovane neoporečna, sledi zopet iz tega, da sposobniši narodi so zaradi svoje narodnosti v veči nevarnosti, nego pa nižja plemena. Slovanom je toraj z jedne strani velika čast, da jih civilizovani svet ima za vredne svoje družbe in celo najtesnejše združbe; z druge strani pa preti njih narodnosti poguba ravno zaradi vrednosti, s katero jih postavlja evropska politika v jedno vrsto s civilizovanimi narodi iste Evrope. Ta politika dela prav za prav s trojim načelom, da bi istovrstne narode spojila z narodi določnih političnih skupin. Najpridrzniše je ono načelo, ki brez vsakega prejšnjega pripravljanja podjarmlja in potem zjed-načuje ali raznaroduje druge narode. Tudi taka načela je že izvrševala evropska politika od 1848. leta naprej. Drugo načelo je, jezik kaki narodnosti jemati po raznih potih in isto narodnost potem razglašati za svojo. Tretje načelo pa je, da puščajo jezik, pa povdarjajo, da dotični narod ima tujo kulturo, da torej pripada oni politični skupini, od katere si je izposojeval ali pa so mu proti volji vsiljevali kulturna sredstva. Najnevarniše načelo je ono, ki kar podjarmlja narode ter jih začenja tujčiti po jeziku in kulturi. Taki sili se ne more ustavljati noben manjši narod, naj si je bil poprej že individualno okrepčan in utrjen po lastni kulturi, ali pa ne. Vendar pa velja tu zopet prejšnji zakon zmožnosti. Kolikor bolj je nadarjen narod, toliko laže si prisvoji, če je prisiljen, tujo kulturo, In ker so Slovani v obče jako zmožni in sprejemni, so v toliko veči nevarnosti, da jim tuja sila zbriše zunanje znake lastne kulture. Najnevarniša je Slovanu lastna nadarjenost glede na priučenje tujega jezika. Narava slovanščine v obče sposobi že slovanskega dečka in Slovana sploh, da si prilasti razmerno kaj lehko tuje, vsaj jezike indo-evropske skupine. In poslednje je jedino tukaj poštevati praktično. Ce je nadarjen narod ob jednem malo razvit ali brez posebnega kulturnega razvitka, je pač očitno, da se toliko laže potopi v tuji kulturi. Saj, ako ga priklopijo jednakovrstnemu, pa kulturno bolj utrjenemu narodu, je naravno, da v politični družbi in združbi prijemlje kos za kosom tuje kulture. Ako je bil ubožec v kulturi, je tuja kultura zanj najprej nekaj novega, in konečno se tej novosti ne ustavlja, ker nima — s čim. Kolikor je v takem podjarmljenem in potem s tujo kulturo potujčenem narodu še lastne, individualne, zlasti duševne moči, omaga tudi ta moč nasproti tuji kulturi. Kajti, ko bi hotel podjarmljeni narod iz sebe vstvarjati kaj novega, mu to zatrejo že pri korenini, ker mu ponujajo že drugo, že utrjeno, za njega novo. Nadarjen narod, ki ga spravijo politično pod druge politično in kulturno krepkejše narode, ne more se ustavljati tuji kulturi, ker je poslednja nekaj pozitivnega, zaradi politične premoči tujstva ob jednem nekaj močnejšega. Podjarmljeni narod take vrste mora konečno omagati, ker nima nič analognega, s čimur bi stavljal dele svoje kulture nasproti raznim sranem tuje kulture. Kultura je po vsem tem oni pripomoček, ki še politično premaganim in zavisnim narodom pomaga vsaj toliko, da jih tuja kultura ne more spraviti takoj tudi v kulturno zavisnost. Politično zavisen, pa kulturno kakor si bodi utrjen narod je še celo sredi tuje kulture kakor poseben otok s strmim pobrežjem, vsled česar ne more tuja kultura lehko do njega. On se brani proti valovom tujstva. in tu se še le zave, kake dragotine in bisere obseza lastna kultura. Tak narod še le ve ceniti domače nravstveno življenje, cerkvene običaje in obrede, domače pravo in vsakovrstne šege. Ko bi bil vedel tak narod, da pride v tujo politično zavisnost, bi bil gotovo še veliko bolj utrjeval svoja lastna narodna svojstva, nego jih je blažil v resnici. Mnogo je slovanskih manjših nai-odov, ki niso v nevarnosti samo zaradi politične zavisnosti, ampak tudi zaradi tega, ker se jim tujstvo preveč vsiljuje, še predno so politično popolnoma v tuji oblasti. Mnogo slovanskih manjših narodov je oslabelo kulturno, ker je delovala na nje preveč kultura tujih narodov. Ko bi jih zadela osoda, da bi prišli v popolno zavisnost tujih narodov, torej pod vpliv tujih kultur, bi se ti narodi kmalu potopili v morji teh kultur. Ta nevarnost je toliko veča, kolikor nadarjeniši, sprejemniši in kulturno ubožniši so 1 dotični slovanski narodiči. Ker vladajo v Evropi zdaj taka načela agresivnih držav, katera pomnožujejo nevarnost tem narodičem, je pač poslednjih dolžnost, da se zavedajo te nevarnosti. Slovanskim narodičem je največa naloga, da se popri-mejo brez odloga one kulture, kakor ugaja najbolje njih svojstvom. Spominjati se jim je, kaj so že imeli svojega; spominjati se jim je tega, kar so njih predniki gojili skozi stoletja. Pozornim jim je biti na vse one strani, kjer so bili tudi majhni početki lastne izvorne kulture. Kjer je zavest duševno razvita, zna tudi iz malih kalij ustrojiti veliko. Mojstru je treba za veliko poslopje malo osnovnih črtic, in tako utegnejo tudi kulturno oši- beli narodi slovanski sezidati iz lastnih kamničekov dostojno, trdno poslopje krepke kulture. Samo z utrjeno kulturo se ubranijo manjši narodiči tujim kulturom. Dokler pa se ne pospnejo z lastnimi kulturami, ki ugajajo njih naravi, jim preži nevarnost potujčevanja. Slovanski zapadni narodi pa izprevidijo iz takega premišljevanja, kje jim je začeti in nemudoma delati dalje; kajti oni so zmožni in oslabeli po tujem vplivu: takim narodom pa je zmožnost najnevarniša. P o d g o r n i k. Ivan G-undulic. {sWj|odavši v št. 3. v članku o Ivanu Gundulidi njego-vega »Osmana" glavno vsebino, izpregovoriti čem ^ v naslednjem malo obširneje o tem pesniškem delu, — to seveda ne priobčujoč toliko svojih mislij, nego temveč samo razsodbe raznih drugih pisateljev, čijih do-tične ocene so mi bile pri rokah, a med katerimi mi bode posebno vodilo razprava Ad Tkalčeviča v „Osmana" drugem izdanji 1854. Pa dasi i ta ocena ne bod« niti popolna niti dovršena, vendar-le bomo iž nje tudi mi vsaj nekoliko mogli »opaziti to ali ono izvrstnost in uvideti to ali ono pogreško" največega pesnika slo vinskega, oziroma najznamenitejega dela njegovega, rekše Gunduličevega »Osmana". Kakor že omenjeno, pravi Tkalčevic, imenovano delo Gunduličevo presojajoč: „Teško je odločiti, v katero vrst pesništva gre Osman; kajti pesnik, položaj glavnih oseb, mnogobrojni umetki in izraz so lirični, a hrabri čini i Vladislava i Osmana, kateri se prilično navajajo, opominjajo, da bi imel biti epos". No vsi stari in noveji presoditelji zmatrajo »Osmana" za epos, dasi ni povse omerjen o opravilih epopeje. — Kakor Ljubiču, zdi se tudi Tkalčevicu čin Osmanide neznaten; »kajti traje samo od Chocimske bitke do Osmanove smrti (— po priliki štiri mesece —), a v tem času se ni dogodilo nič važnega, raz ven da je Osman namenil razorožiti janjičare. Skoda (pristavlja Tkalčevic), da se je Gun-dulič tako zožil; kajti čin mu nima one plastične obil-nosti, brez katere se ne more izvesti nič živega in zanimivega". Nadalje veh Tkalčevic', da se Gundulič, sestavljajoč to delo pesniško, ni držal pravil, katera je bil naznačil Aristotel, a pozneje umno predelal lloracij v listu Pizonom; pa po tem sodi, da je naš pesnik, zavrgši navlašč ista pravila, na nekaterih mestih upravo pogrešil. „ Naj preje (pravi) ne morem da v Osmanu odobrim one kitice, s katerimi pesnik črtajoč sodržaj dela, pozornost čitatelja preveč napinja. Kajti ako se v vsakdanjem življenji tjško podnaša obečanje katerega povestnika, da bo pripovedoval nekaj lepega; koliko bolj se ima zameriti umetniku, kateri je svoje delo tako sijajno in vzvišeno začel, da se kasneje ne more niti povzdigniti do tolike višine, kam li nadkriliti jo ?" Zatem Tkalčevic trdi, da v »Osmanu" ni jedin-stva čina, ker v pesmi ni samo jeden glavni junak, temveč se med ostalimi osebami jednako odlikujeta dva; i Vladislav i Osman. Pravi namreč: »Pesem nima pravega središča, okoli katerega da se vse vrti in kreta. Kajti po naslovu in smeru sodil bi, da je Osman junak eposa, a po opisu hrabrih del, katera se često na dolgo snujejo, rekel bi Vladislava, kateri je tako vzvišen, da ne more biti manjši od Osmana". — Ker se sicer i za epos pač ne zahteva baš vsekdar in povse strogo jedna jedina glavna oseba, katera bi bi bila glavni junak tudi vsega eposa, zato je že J. Ant. Ivaznačič poskušal stvar protolmačiti, kažoč, (kakor nam javlja Tkalčevic), da je Gundulič Vladislava poveličal zarad tega tako, ker mu kot pesnik ni smel odvzeti čare slave, s katero ga je svet ob vil kot z magalca, — dodajoč, da je Vladislav velik v dejanji, a Osman v trpljenji. — No, ako pritrdimo sedaj hipotezi Pavičevi, započeti v Izvestji gimnazije Požežke 1. 1871. in nadaljevani v Radu jugoslavenske akademije knj. XXXII. — čemur sicer nekateri Hrvati nasprotujejo, poimenoma profesor Fr. Markovič — pač bi nam stvar bila posve jasna in tudi upravo naravska, ter niti ne more biti drugače, nego da ste v »Osmanu" dve središči. Profesor Armin Pa vič namreč dokazuje (— zarad celotne misli to ponavljamo —), da je Gun-duličev »Osman" delo nedovršeno, sestajoče prvobitno iz dveh eposov: v prvem da se opeva zmaga poljska (Vla-dislavija) 1. 1621.. a v drugem (Osman) nesrečna smrt sultanova 1. 1622. Pozneje da je pesnik hotel sestaviti ti dve pesmi v jedno kot vzrok in nasledek ter je po tem širil in prenarejal prvo; toda prehitela ga je smrt (1638), in tako ste ostali pevanji 14. in 15. neizpevani, a tudi ostala pevanja nepredelana prema novi namisli pesnikovi. Toliko v obče o eposu. Prehajamo k pojedinostim. Kar se tiče pesniškega merila, zložd je Gundulic svoje delo v samih osmercih, katere je poredal v kitice od štirih vrstic tako, da se dve zadnji slovki v stihih na izmeno ujemate; ali kakor bi se pri nas tudi reklo: „Osman" je zložen v četverostopnih trohejih, ki so razdeljeni na strofe od štirih verzov v mehko (ali žensko) prestopno rimo. To je sicer pri našem pesniku res divna umetnost, da je vso epopejo izpeval tako vešče in skladno; ali vendar je kratki in veseli osmerec bolj prikladen za lirsko poezijo, nego li za opevanje činov epskih, katere pač še oslabljuje. Za tu vrst pesništva, namreč za epiko, je pri nas Jugoslavjanih gotovo najprimerneji krasnozvo-čni in velečestveni deseterec peterostopni trohej, (kakor je to že opomnil tudi naš St. Vraz), v katerem merilu teko malone vse srbske in hrvatske narodne pesmi junaške. Ritem je v „Osmanu" dakakor gladek in blagoglasen. „V tvorjenji stihov", veli Tkalčevic, „Gundulica ni še nikdo prekosil, ali gledaš različnost zlogov ali lah-kočo izraza, ali okroglost stihov ali pa uglajenost kitic. Da so nekatere hrapave, to se ima pripisati nekaj teš-koči zlogov, nekaj pa temu, ker je pesnika smrt preprečila, da dela konečno ni ugladil". A odobravati se vendar le morejo elizije in siniceze, kakoršnih se pri Gunduliči nahaja pač prepogosto, n. pr. takoj I. 4, 7: „Kolo od srieče u okoli Varteči se neprestaje: Tko bi gori, eto 'e doli, A tko doli, gori ustaje. — Od izdajstvah i od zasieda' Ogradjena 'e glava u cara J u čas se sgoda ugleda, Od ke nebi pametara". Ali XX. 96, 116: „1 da umarla pamet mani Odlukam" se svojim' kriepi; •Jer gdie nesja zrak sunčani, I s očim' su ljudi sliepi. — Tko mre v boju, s dobrim svacim' Ti mu obeca raj preliepi, Neka posluh se u junacim J pogarda smarti ukriepi." Idr. O jeziku Gunduličevega „Osmana" piše dalje Tkalčevic: „Misli so izražene z jezikom, kateri se je vzdignil nebu pod oblake, in razsvetljene s plamenom figur in trop, razpihaniin ponajveč na narodnem ognjišči. V tem oziru mu ni ugovora, razven da je ostavivši delo neuglajeno, nekatere trope preveč često upotrebljaval, kakor o ,solnci in meseci', katera te še preveč razsvetljujeta. Nahajaš v njem tudi takoimenovano igro mislij in besed, katerih ima na srečo samo toliko, kolikor je potrebno, da te razblažijo in navdušijo. — Izraz je skoz in skoz liričen, a malo kedaj je prema važnosti činov, kateri se opisujejo. Od vseh prizorov najboljši je v tem pogledu ,o peklu', kjer se izraz s činom tako srečno tekmuje, da ga malone nadkriljuje." No, da si je Gundulic za književno delo svoje na mesto tedaj še z večino navadnega čakavskega narečja vsprejel lepše, krepkeje in obširniše narečje štokovko, vendar je še pridržal tudi nekaj starih oblik in izrazov. Tako ima v svoji pesmi n. pr.; rieh, rieše, nam. koji, rekoše; saj sa, se nam. taj, ta, to ali ovi, -a, -o; ki, ka, ke nam koji, -a, -e; ma, me nam. moja, -e; peset — petdeset; dvaš, triš — dvaput, triput; doje, poje nam. dodje podje; u miesti nam. u miestu; kami za kamen. Od dveh samoglasnikov na koncu slovke izpuščal je zadnjega, n. pr. čas = čast, vrsnik = vrstnik. Pridevnike je v sklonih pomehčaval podobno kakor samostavnike: u visocieh gorah, od mnosieh. Substantiv „nebi" stoji v rimi kot indeklinal. (s nebi, k nebi, na nebi, pod nebi), istotako subst. „ljubi„ (= lju-bovnica, žena) itd. Tudi vpliv italijanščine se vidi večkrat v sklanji, ter se n. pr. zajmeni „svoj" in „njegov" često zamenjavate; „moj, tvoj", „naš, vaš" stoji namesto „svoj", da tudi časih moti razum ; predlog „od" z genitiv. substantiv. rabi mu namesto adjektiva, kakor italij. „di": slava od junaka, doba od noči, vile od gora itd. Pa tudi trpna oblika vlada pregostokrat; idr. Z besedo, sklepa Tkalčevic, „Gundulič je našemu krasnomu jeziku prišio mnogo talijanskih krpa". Poglejmo nadalje nekoliko „Osmana" notranjo osnovo. — Slišali smo že, da ves epos Gunduličev obsega dogodke po priliki štirih mesecev, začenjajoč s povratkom Osmanovim izza chocimske bitke v Carigrad do njegove smrti. Tu je menda za tako kratko dobo pesniku nedostajalo velikih, znamenitih činov, kakoršnih je treba za tako vzvišen pesmotvor. Da torej ukrasi in povzdigne glavni čin, vplel je Gundulic v svojo epopejo tem več epizod, od katerih se jedne vrte okoli Vladi-slava, druge okoli Osinana. Ti umetki, pripazuje zopet Tkalčevic, „ako tudi so jako različni, vendar so z neko tajno umetnostjo tako vešče spojeni s svojimi stožeri, kakor da so se skupaj zrasli. Tako je Gundulic, ne imajoč velikih skal, iz malih kamničkov sestavil zgradbo, katera je jako podobna mozajiki; pa je v tem pokazal tvorno moč svojega duha in zasluži slavo, s katero ga je svet obsul." Več teh umetkov izumil je pesnik sam, kakor n. pr. zgode Krunoslavine, junaštva Sokoličina, Varšavsko palačo itd.; a nekatere je povzel tudi od italijanskih pesnikov, ter je n. pr. dvoboj med Krunoslavo in Sokolico mnogo podoben borbi med Brandamantom in Marfisom v Ariostovem „Oslando furioso". (Konec prih.) Psoglavci. Zgodovinska slika. Češki spisal Alojzij Jiršsek. Poslovenil Vacerad. (Dalje.) Sfetai je tu v mogočnem, trdem širokokrajniku na meji pri šipkovem, brezlistnem grmu, čegar rdeče ovočje ^ je tu in tam že postalo rujavkasto. Veter se je lahno igral z njegovimi dolgimi lasmi, z belo suknjo brez gombov, pri vratu razgaljeno, in z jermeni pri irha-stih hlačah, do kolena segajočih. Akoravno je sijalo solnce, bilo je dosti hladno, in veter ni pospeševal toplote. Vendar ni pritegnil Matej Pfibek svojega belega župana k telesu, da niti ni zapel telovnika popolnoma, samo prosto spetega. Prenesle so njegove mogočne, široke prsi dih mrzlejših vetrov, nego je bil ta, ki je vlekel sedaj od gozda po pusti pokrajini. — Temno miren, nagubančen Pfibkov obraz je gledal uprto proti Kozini in njegovemu tovarišu. Ustni širokih ust bili sta tesno zaprti, tako da se je vlekla pod spodnjim dolga grba nad mogočno golo brado. Tako je stal tu resno, nepremakljivo kakor kip, poslednji hodski zastavonoša in se ni niti ganil, ko je ogovoril sedaj bližajočega se Kozino: „Kod se klatiš, Kozina, ko ti podirajo mejnike?" Te besede, na videz brezbrižno izgovorjene, so ustavile na mah mladega gospodarja. „Meni? In kje?" rTam-le, na glinjicah —" „In kdo?!" „ Gosposka —" Kakor bi treščilo v Kozino. Razburjen, toda kakor bi še ne verjel dosti, je upiral debelo oči na starega Hoda, ki je sedaj dodal: „Žalibog, tako je. Šel sem mimo. Oskrbnik je tam iz Trhanova in dvorski hlapci." »Da bi jih plental bes!" vzklikni je razjarjeno Iskra. Njegov tovariš pa se je obrnil kakor pičen isti trenotek, ko je dogovoril Pfibek, in je zdirjal skoku v ono stran, kjer je bilo njegovo imenovano polje. Dudak za njim. Hitela sta, kakor da bi bil počil glas, da v vasi gori. Morda bi ne zgrabilo niti tako poročilo mladega gospodarja tako. Matej Pfibek zrl je za hitečima in pomislil: „Da bi te, Kozinov fante, ne odgnali kakor mačko od mleka! " — Na vznožji višave, za katero se razteza Ujezd, že blizu Trhanova, stala je na meji zoranega polja mogočna lipa. V golem vrhu oglašalo se je glasno šumenje, kakor bolestni vzdihi. Poslednji so že. Globokeje in glo-bokeje zajeda se zveneča, zobata pila v mogočno telo starodavnega drevesa, ko so jej olajšale že prej sekire pot z globoko zaseko. Pod lipo stoje trije možje, trha-novski osbrbnik in dva robata dninarja, marljivo sledeč delu dveh hlapcev, ki kleče in vsa potna hitro žagata, med tem ko tretji tovariš, privezavši v vrhu na mogočni veji vrv, pleza sedaj doli. Tam nasproti v bližnjem Trhanovu prihajajo ljudje pred hiše, in vsak izmed njih gleda iznenadjen, z grozo, kaj se godi s Kozinovo lipo. To je novo nasilje gosposke! Kdo bi se sploh drznil na tako staro, stoletja tu stoječo drevo, ko bi niti ne bilo posvečeno s tem, da deli imetje, da je od davna po pravu poznan mejnik!*) Toda oni-le tam se ne brigajo za to, ne boje se križa vrezanega v deblo, ki kliče: „Ne kradi! Ne želji, kar koli je tvojega bližnjika!" Vendar sedaj so ostrmeli mahoma vsi, in oskrbnik je nagubančil čelo. Žaga je umolknila; vsi so se obrnili v ono stran, od koder je zagrmel nanje mogočen krik. Kakor besen vihar se je gnal po rebru navzdol mladi Kozina in za njim Iskra Gregec. Ves zasopen, rdeč stal je tu pod drevesom. Za trenotek nastala je globoka tišina. Jedino lipa je temno šumela. Hlapci so pogledavali z oskrbnika na Kozino. Ta za trenotek spregovoriti ni mogel, od razburjenosti. Tresel se je, oči so se mu svetile, dokler ni naposled zagrmel: „Kdo vam je dovolil to?" „Nihče. Gosposka je to ukazala," zavrnil ga je oskrbnik, izgovarjaje ostro besedo „ukazala". Potem se je obrnil k hlapcem in zapovedal skratka: „Žagajte dalje —" »Niti ne ganite se!" zakričal je Kozina. Postava njegova je, vzravnavši se, rekel bi, vzrastla. »Jaz sem tu gosposka, jaz tu gospod. To je moje drevo, to so moja tla. To so imeli moj oče, in ded in praded —" »Toda ti je ne boš imel! Našlo se je v pismih, da je to polje lastnina gosposke!" — „Ta vaša pisma! V teh je tudi stalo, dane veljajo nič naše svoboščine, naša stara prava — haha — Vzeli ste nam vse, napravili iz nas tlačane in hoteli bi še ta kosec zemlje, ki nas živi! Tatovi! Niti tega svetega križa tu se ne bojite!" »Molči!" zakričal je oskrbnik, razdražen po teh besedah. *) Za starodavnih časov so bila, kakor povsod pri nas, tako tudi na Hodskem drevesa „za mejo postavljena", in v znamenje tega križi vsekani v njihova debla. „Da bi še molčal! Mi imamo svoja prava in svoboščine! Po katerem pravu vi —" „Po gosposkinem pravu, neumni trap! Te tvoje svoboščine pomagajo ti toliko, da moraš, ko bi ti zraslo na glavi drevo, in bi mi rekli: „Razžagajmo je," držati kakor hrast, in da se niti ne ganeš, niti ne črhneš!"| „A to bomo videli!" In že je bil prav pri deblu, in zakričavši na hlapce, odbil je jednega na mah od žage. Iskra Gregec za njim, kličoč, naj ima pamet. Toda v tem je priskočil že tudi oskrbnik kakor naščuvan in segel po kmetu, da bi ga odgnal. Kozina s tem razjarjen, ga je odbil tako, da se je opotekel. „Proč. gosposki maček, da te ne zadavim!" kričal je mladi kmet, toda v tem so se že usipali nanj hlapci, kakor jim je ukazal oskrbnik. Sedaj je prenehal miriti tudi Iskra, videč, da gre za trdo; skočil je k prijatelju ter mu pomagal krepko proti premoči šestih mož. Pod nažagano lipo se je začela trda borba. Hoda, dasiravno sta bila brez orožja, sta se branila dobro, in posebno z žilavim Kozino boriti se bilo je trdo tem robatim drvarjem. Niso ga mogli premagati. Vendar to je trpelo malo časa. Borba je bila nad človeške sile. Iskra se je že zgrudil na zemljo. Leže se je še branil hlapcu, ki mu je pokleknil na prsi. Kozina je stal še vedno, dasiravno mu je kri lila po obrazu. V tem se je ozval z višine, od oujezdske strani, gromni glas: „Nehajte hitro, ne morite se!"' Orjaška postava Mateja Pribka se je prikazala tam. Odvažno, z velikim korakom, kakor vedno, je stopal j)o rebru nizdol, z naprej nagneno čekano, kakor za udarec pripravljeno. Videč, da ne slišijo oni tam doli, ali pa slišati nečejo, pospešil je nekoliko korake in zaklical znova s svojim daleč se razlegajočim glasom: „Kozinov mladič, še trenotek, že grem!" Boj pod lipo se je razvnel v tem trenotku na novo živeje, Hoda sta napela poslednje sile. Iskri se je posrečilo, da se je izmaknil svojemu zmagalcu; poskočil je na noge in se ril, deleč udarce, k prijatelju, okoli katerega se je valjal živ klopčič, zmes rok, nog in glasov. Že, že je omahoval Kozina; tu se mu je dehčalo nakrat; glas z višine zagrmel je sedaj prav pri njih. Dva hlapca in oskrbnik sam skočili so proč, hitro ko so zagledali Pribka, ostali pa takoj, ko jim je začela jezditi njegova hrastova čekana po glavi in hrbtu. „ Gosposka služinčad! Ni dosti, da okrade človeka, še ubila bi ga!" kričal je Pfibek in vihraje naprej je mlatil s čekano okrog sebe tako, da se je hitro umikal oskrbnik s svojo družino vred, da bi tako ušel tem udarcem. V kratkem času bilo je prosto in mirno pod lipo. Ko se je povrnil Pribek zopet tje, „spremivši" nekoliko gosposke hlapce z oskrbnikom vred, obvezaval je že Iskra, sam dobro ne čuteč svojega telesa, svojemu prijatelju rano na glavi. Kozina je bil bled ko stena. Ko je pristopil Pfibek k njemu, podal mu je roko in rekel: „Pozdravi te Bog! Škoda, da nisem prišel prej," in je uprl svoj pogled na lipo, ranjeno na smrt. „BiIo bi vsejedno!" nadaljeval je Pfibek. „Sedaj pa pojdi hitro domov, ušlo ti je mnogo krvi." „Tedaj je že tekla", rekel je Kozina kakor sam za sebe, toda na glas, in je gledal zamišljeno na desnico, ki je bila rdeče okrvavljena, ker je lovil ž njo kri, lijočo iz rane. Dudak ga je razumel dobro. Ko so odhajali, ozrl se je kmet še jedenkrat na lipo. Njegovi predniki počivali so v njeni senci, on sam je posedel tu marsi-katerikrat s starim dedom in po leti o žetvi z ženjci; pogostovala je nekaj rodbin s svojo senco, bila je draga in znana rodovini in vsem v okolici, marsikaka povest je pripovedavala o njej: in gosposka ošabnost je ravnala ž njo tako! „Ze sem šel domu, toda prišlo mi je na misel Kozinov mladič je nagel, in onih tam je mnogo. Morda bode zlo. In tako sem se vrnil, razkladal je Pfibek, stopajoč na desnici mladega gospodarja, poleg katerega je korakal na levi Iskra. — V vasi so se razšli. Pfibek se je napotil naravnost domov. Kozina pa jo je krenil na samoto k dudaku, da bi si izmil tam kri Svoje Anice ni hotel ostrašiti. Vendar je vzkliknila od straha, ko je stopil zvečer iznenada v izbo z obvezano glavo. Smehljaje je tolažil vrlo skrbno ženo. Kmalu pa je prenehal. Sedel je na postelj in sklonil glavo. Žena prinašajoč vodo in obvezo se tedaj ni čudila, da je mož omolknil tako nakrat in se zamislil. Mislila je, da prihaja to od rane. Vendar ni bilo tako. Misli so pro-vzročile to. „Tu gre že za življenje, in ne samo za prava. Že ni več pomoči!" in „Sojeno ti je to od Boga!" ozvalo se je znova in živeje v duši mladega kmeta. V tem trenotku je bilo slišati drobne, hitre, capljajoče korake; mali Pavlek pritekel je od babice, in za njim je koracala plavolasa Ančika. Hitro ko sta zagledala otroka očeta, drvila sta se kričeč proti njemu in zgrabila njegovi koleni. Vzdignil ja je, posadil v naročje in vroče k sebi [ pritisnil. V tem je stopila v izbo tudi njegova stara mati. Zvedela je ravno novico da je baje podrla gosposka staro Kozinovsko lipo. Več jej ni bilo znano. Vsa razburjena po tej vesti, nagubančila je čelo, videč sina igrajočega se z deco. »Staro lipo na glinjicah posekala ti je gosposka!" rekla je rezko. Sin je privzdignil glavo. „Da, vem —" Sedaj je še le zapazila njegovo obvezo. „Imaš obvezano glavo —" „To so mi zadali pri lipi," odvrnil je mirno. „Ti si jo branil?!" „A ne ubranil —" in tožno se je nasmehnil. Stara kmetica, stopajoč od duri proti postelji, je obstala na te besede, in njen pogled je obtičal poln začudenja na sinu. Potem, pretrgavši molk, vprašala že ni več s tako rezkim glasom kakor prej, ampak mirneje: „Imaš li hudo rano?" Zmajal je z glavo. — — V tem trenotku ni stala stara lipa „na glinjieah" več. Dvorski hlapci so se po odhodu Hodov povrnili in jo podrli. Ker se je pa že mračilo, pustili so starodavno drevo na zemlji. Ležalo je tu kakor podrt orjak, in celo noč bilo je slišati njegovo globoko vzdihovanje in ječanje. (Dalje pride.) Listek. Vojske ne bode! Vselej sem to govoril in še govorim. Ne vem, kako da so ljudje tako kratkovidni, da se boje tistega, česar biti ne more. In tako silijo, da države morajo objavljati svoje tajne. Nadejam se, da, odkar je izvesten svetu dogovor med hranitelji evropejskega mira, izginil je vsak strah. Zveza med Avstrijo in Germanijo zaključena je v ime miru, tako rekoč, zaradi miru. Ko bi se nepričakovano začelo kako klanje, to je cilj in konec te zaveze: poddržati mir. Vse je torej storjeno na korist miru in zaradi miru. Tako je bil prepričan vsakdo i brez Bismarckovega govora, a vendar je Bismarck sklenil to še enkrat potrditi in je dal nov dokaz, kako on ljubi vso Evropo: Avstrijo, Francijo, Italijo, najbolj pa Rusijo. Evropski „Oberpolizei-Direktor" govoril je evropejski govor, in njega reptiliji povsod, wo die deutsche Zunge klingt, prišteli so ta govor k zgodovinskim faktom prvorazrednega pomena. In res, Bismarck stoji na visoti 19. veka. Vse prejšnje tradicije vrgel je črez plot, in njega govor ne napominja govorov držav, nikov našega časa. Thiers, Beaconsfeld, Gladstone, Cavour in naš »nepozabljivi" Beust govorili so drugače; njih tribuna bila je tako rekoč akademična katedra, njih besede bile so besede salona. Bismarck pa je to tribuno potegnil na ulico, da bi ga vsi slišali, vsi videli, vsi razumeli. Taka iskrenost je popolnoma v duhu našega časa, v duhu germanizovane Evrope. Njegov govor je natančna slika konca 19. veka. Mož stoji na tribuni, drega in grozi na pravo in na levo, samo da bi mir bil. Mož je iz vse Evrope naredil kosarmo in se čuti mogočnega sredi kosarmenih sten in kosarmenega občestva. Dovtipi njega so robati, (karpi — Nemci, ščuke — Rusi in Francozi). Žuga, kakor v kosarmi žugajo (kar mi, Nemci, moremo, tega nihče ne more, in celo „zum Gebet!" dela pred Bogom, češ, Gott mit uns, in dovoljeno mu je vse! Gotovo se je ene dvakrat tudi pridušil, pa tega telegraf ni smel poročiti. Tako v je smisel Bismarckove elokvencije : thema: pest; duh govora mračen, brezoziren, slog — korporalski, grob kakor surovo platno. Kdo ne vidi, kako dober je ta evropski bog Otton Bismarck ? On vsej Evropi govori, da je pripravljen zaradi „miru", prositi sultana, da bi izpolnil želje ruskega carja glede Bolgarije! Samo da car je tako čuden, da ga noče prositi in da noče priznati, da Bismarcku je mogoče vse. Avstro-nemški dogovor je prvi dokaz, da vojne ne bode; Bismarkov govor, dragi dokaz; tretji dokaz pa je 1 ogromno število ruskih vojsk na zapadni meji ruske imperije. Zakaj so vojaki tu, zunaj Rusije mejo prav za prav nihče ne ve: pričine iščejo se daljnje, da-si so jako blizke in proste: Bismarck je v svojem miroljubji zaprl mejo ruskemu žitu, češ, za moje topoumne Miheljne je krompir v oblicah dovolj dober. Ruski žitni trgovci pa so sedeli doma, glodali lojeve sveče z lukom in kislo kapusto, namesto da bi čitali o mirnih načrtih Bismarka v časnikih — odpravili so cele vagone žita na mejo, mož pa jim je vrata pred nosom zaloputnil. Tako je zdaj vojno ministerstvo prišlo jim na pomoč in poslalo na mejo nekaj divizij, da bi za nizko plačo pozobale navaljeno tam žito. Z druge strani pa ima ta quasi-mobilizacija kulturen namen : vlada je namreč postavila svoje vojake pod okno, katero je „prorubiln Peter Veliki v Evropo, da bi se Rusi navzeli nemške miroljubne kulture in bi začeli jesti klobase in piti pivo, kajti človek ni, da bi jel zmeraj lojene sveče in pil „vodko". Sosedi pa so preračunili, da je dobro znati jezik barbarov, začeli so kupovati za mejo ruske slovnice, in se v nekaterih krajih po ruski uče po tri ure na teden, to je več časa, nego je posvečenega slovenskemu jeziku na kranjskih in drugih gimnazijah „mit gemischter Bevolkerung". Rusija torej hoče vprvič sama pojesti svoje žito, drugič pa hoče dokazati, da želi kulturnega zjedinjenja z zapadom. Kakor hočeš obrni, vselej je konec vsemu m i r. Mir je zdaj ravno takov, kakor mačka: vrzi jo, kakor hočeš, vselej na noge pada. In da vojne ne bode, je poslednji in morda najvažnejši dokaz to, da je gospod Coburg svoji „maman" dal 9. pehotni polk. „Maman" je vrgla „tournure" pod klop in si na Dunaji naročila sedlo in generalski „waffenrock", kajti spomladi ima biti generalna poskušnja (repetition generale) velike vojvodinje Gerolsteinske v Bolgariji. Pričakuje se te dni general Bum-bum, ki ima pripeljati soboj nekaj stotisoč dokazov miru fabrike Manlicherja, tega največega prijatelja vseh tistih, ki piskajo na Bfriedenspfeife", pod dirigentstvom berlinskega nedolžnega „karpa". In takrat: Gott mit uns! — ?! — D o Izmed Srbov, 5 febr. n. st. (Izv. dop.) Ako bi prebirali Slovenci srbske liste, bodisi došle jim od avstrijskih ali zunanjih Srbov, bi naleteli ravno zdaj na članke, dopise in popise o sv. Savi. Od vseh krajev imajo poročila, kako v slavljenji sv. Save prekaša mesto mesto, selo selo. In ako je kod samo peščica Srbov, zberejo se ob tem prazniku tudi v tujini gotovo ter se spominjajo svojega dobrotnika. Kdo pa je sv. Sava ? popraša mnogo-kateri Slovenec, ki ne pozna slovanskih poročil. Sv. Sava je narodni svetnik, zaščitnik skupnega srbskega naroda. On je prinesel krščansko vero med Srbe v zmislu sv. Cirila in Metoda. Sv. Sava je bil sin Stepana Nemanje, rojen 1. 1169. Njegovo ime je bilo Kastko, ime Sava pa je dobil, ko je stopil kot menih v samostan na Sv. Gori (Athos). Leta 1221 so ga Srbi izvolili v nadškofa. Ko se je vrnil domu, je venčal (koronal) svojega brata Stepana na carja Srbov. V tem ugodnem položaji je utrdil srbsko narodno cerkev, in je bilo v njegovi nadškfiji 12 škofij. Sv. Sava se je posvetil ves cerkvi in narodu ter je umrl 68 let star 1. 1237. Car Vladislav je ukrenil, da so se prenesli njegovi ostanki v samostan Mileševo; tu so počivali do 1. 1595. Istega leta pa jih je dal na Vra-časkem polji v Belgradu sežgati turški paša Sinan. Zato namerjajo ravno zdaj Srbi napraviti v Belgradu spomenik blagovestniku srbskega naroda. Srbsko duhovenstvo ima zgled v sv Savi, in narod se krepia in tolaži v priprošnji in slavljenji tega svetnika. Narod srbski ima za velik praznik dan sv. Save. časte pa Srbi ta praznik tudi s tem, da snujejo ustanove in zapuščajo velike vsote v človekoljubne in kulturne namene in nadaljujejo tako delo krščansko, kakor je je pričel pri njih sv. Sava. ^ _ Cfina I Caisa Pečat sv. Save je bil tak-le: ""—"g , in okraj- Laua J CaBa 3 9 0 šan pa se je zaznamoval tako-le: — I— Iz tega je na- p i s. i) I o stal srbski grb —T—, in temu dajejo pomen : „C