Mačka na prodaj.
ypaš Pepče je imel muco; lepo, pisano muco. Pri-jazna je bila. Tudi jaz sem jo časih gladila po mehkcm kožuščku, in niti enkrat me ni opraskala. Pepčetu je bila pa posebno vdana.
Kako sem se začudila, ko mi je neko jutro na-znanil sklcp, da ponese muco na Lome, pa jo pri Lomarjevih zamenja za jabolka. Tamkaj so imeli namreč obširen sadni vrt, in v tistem času so res natresli mnogo jabolk. Tudi meni se jih je zahotelo! In Pepče mi je takoj obljubil kar dve.
Tekom dqpoldneva sem venomer premišljevala o bratčevi kupčiji. Malo mi je postalo žal po krotki muci. Že sem hotela povedati vse mami in. jih po-prositi, da zabranijo Pepčetu prodati muco. A kaj, ko je bila pa živalca le njegova, in naposled bi prišla še jaz pri njem v zamero, če bi ovirala njegov sklep
1-35
In če bodo mama vseeno privolili v kupčijo, ker so vedeli, da Lomarjevi potrebujejo muco, potem bi mi Pepče ne dal niti obljubljenih dveh jabolk! Dve ja-bolki, in še tako dobri, sladki, kot jih imajo Lomar-je,vi, to je že nekaj! Če bodo mati Lomarjeva na volji, morda dado Pepčetu še prav mnogo jabolk, in on mi dobrodušno podari še tretje. Počasi sem se sprijaznila z bratčevo kupčijo.
Opoldne, ko je muca neslute svoje usode srebala iz lesenega koritca močnik, jo je ujel bratec. Jaz sem pa skočila v podstrešje po njegov košek. Dela sva muco v košek, ga pokrila in prevezala z mojim pred-pasnikom. Tejdaj mi je Pepče zagotovil že tri jabolka. Seveda predpasnik je bil tisto jutro čisto opran in zlikan. To sem tudi Pepčetu povedala. Oprtal je košek, mi obljubil še četrto jabolko ter šel po stezi navzgor k Lomar/evim, ki so domovali kake četrt ure od nas.
Jaz sem ostala doma in gledala za odhajajočim bratcem. Spomnila sem se sejmarjev in krošnjarjev, ki so hodili v mesto, kadar je bil semenj. Gospodarji so prignali živino. Žalostno so mukale kravice, me-keitale ovce in tožila telcta. A tudi muca jc mijavkala otožno v košku! Kot kak sejmar je ncscl Pepče muco na Lome prodat.
Nestrpno sem čakala, da se vrne z jabolki. Na-peto sem zrla na stezo in na ovinek, kdaj se prikaže Pepče. Ugledala sem ga končno ter mu odhitela na-proti. Odložil je košek in videla sem lepa, rdeča jabolka. »Eden, dva, tri, štiri,« je štel Pepče in mi jih je podajal. To so bila ona štiri obljubljena. A v
košku jih je bilo še polno-------»Kako te imam rada!«
sem mu zagotovila.   »Pet!« šteje Pepče.
»Pa nič ne povem mami,« sem se mu dobrikala. Bilo jih je res še mnogo v košku. »Šest,« in da mi še eno.
»In predpasnik si mi zmečkal,« mu prijazno za-grozim.
»Muca jei bila maja, in na Lome je daleč,« me zavrne Pepče.
Seveda jaz bi bila imela kar najraje vsa jabolka.
136
Zadovoljiti sem se pa morala in odšla sva proti domu prigrizuje sladki sad.
Doma sva bila. Stopicava po stopnicah. »Kod hodita?« se oglase pri kuhinjskih vratih mamica. In ne čakaje najinega odgovora pravijo: »Na, muca, na!« pa nalijejo mlcka v leseno mucino koritce. »Saj je ni,« zamrmra Pepče za mojim hrbtom. A jaz sem jo ugledala, muco, našo muco, pri mami, kakor da bi naju tožila »mijav«. Tudi Pepče jo zasliši in uzre. Muca ni hotela ostati na Lomih. Ušla je in bila prej doma kot midva. Pepče pove mami, kako je bilo, in mama se odpravijo k Lomarjevim, da plačajo ja-bolka. A nama sta glasno utripali srčeci. Hudovala sva se na muco, ki ni ostala na Lomih. Sramovala sva se Lomarjevih, in smilili so se nama mamica, ki so morali šteti za naju težko prislužene soldke. Ta grda, ta grda muca! »Mijav, grdav«, ji je rekel Pepče. Ukanila  naju   je.                      Franica Zupančič