ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XVI. LETNIK 1939-40 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI 1940 Vsi letniki Zbornikov so še v zalogi fakultete, kjer se dobe po sledečih cenah: 30 Din (I); 35 Din (II); 50 Din (III); 60 Din (IV); 100 Din (V); 45 Din (VI); 40 Din (VII); 50 Din (VIII); 60 Din (IX); 60 Din (X); 75 Din (XI); 80 Din (XII); 60 Din (XIII); 100 Din (XIV); 60 Din (XV); 80 Din (XVI). Kdor naroči vse letnike (I—XVI), plača skupaj 555 Din. Člani Društva prijateljev pravne fakultete v Ljubljani imajo 1h popusta, plačajo torej za komplet (16 letnikov) 370 Din, posamezne letnike od I—XVI pa dobe za polovično ceno. «'•> >»W{ mmm . UNIVERSITE DU ROI ALEXANDRE PREMIER A UUBL3ANA FACULTE DE DROIT XVI« ANNČE 1939-40 TRAVAUX ET ARTICLES 50952 Oboo Ljubljana 1940 ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XVI. LETNIK 1939-40 Izdaja profesorski zbor jurldlčne fakultete v Ljubljani Ljubljana 1940 Kazalo — Table des mati er es Univ. prof. dr. Aleksander Bilimovič: Jugoslovanske železnice v pre- Les cliemins de fer yougoslaves teklem dvttjselletju .... I peudnut les derilieres vingt a 11 nees Univ. prof. dr. inr. et hon. c. Dolenc Metod: Pravnozgodovinska študija o Rechtsgeschichtliche Studie prispgi pri Slovencih ... 44 iiber den Eid bei den SIo- venen 44 Univ. prof. dr. Stanko Lapajne: Načrt pooblastilno- in poveril- Line proposition coinment codi- uopravnih določb za jugo- fier dans le futur Code civil slovanski državljanski (obli- yongoslave les dispositions gacijski) zakonik .... 87 concernant le plein pouvoir et celles concernant le mandat .......................................87 Univ. prof. Aleksander Maklecov: Vraču ni ji vost, krivda in nevar- L'iinputabilite, la culpabilite et nost...........................116 Petat dangereux du delin- <|uant...........................116 Univ. doc. dr. Vladimir Murko: Rodbinski oziri pri naših iic- Coinment les impots directs posrednih davkih .... 159 vougoslaves tiennent comp- te de Petat de famille . . 159 Univ. prof. dr. Janko Polec: Pripombe kranjske deželne ko- Bemerkungen der krainischen misije k Martinijeveinu Lnndeskoinmission zu Mar- osnutku avstrijskega držav- tini’s Entvvurf des biirgerli- Ijanskega zakonika .... 205 chen Gesetzbnches .... 205 Konlr. univ. prof. dr. Evgen Spektorskij: Comte in Hegel 220 Gonite et Hegel.220 Univ. prof. dr. Milan Škerlj: Sklic in potek skupščine v go- Einberufung und Verlauf der spodarskih zadrugah . . . 252 Generalversammlung bei Er- vverbsgenosseiischaflen . . 252 Univ. prof. dr. Ivan Tomšič: Izseljevanje in vseljevanje z L’emigration et l’i m m igrat mn vidika mednarodnega javne- au point de vue du droit ga prava 287 international puhlic . . . 287 Univ. prof. dr. Aleksander Bilimovič: Jugoslovanske železnice v preteklem dvajjsetletju. 1. Viri Generalna direkciju državnih železnic izdaja od I. 1927. zelo podrobno publikacijo »Statistika jugoslovensikih železnica«. S početka je ta publikacija izhajala vsako leto v obliki enega zvezka, od l. 1929. naprej pa izhaja v obliki dveh debelih knjig. Njen prvi zvezek je vseboval podatke za 1. 1924., kaierim so bili dodani podatki za I. 1922. in I. 1923., zadnja dva zvezka pa se nanašata na 1. 1938. Vsega je izšlo dosedaj 22 zvezkov. Publikacija ima srbsko in francosko besedilo. I. knjiga »Statistike« vsebuje: I. Poslovno poročilo o jugoslovanskih državnih železnicah: 2. Statistiko železnic s podatki o dolžini omrežja, objektih in instalacijah. o voznem parku in njegovem delovanju, o prometu, osebju in nezgodah, o finančnih rezultatih, kakor tudi o poslovanju posameznih direkcij; 3. Statistiko železnic, nahajajočih se v eksploataciji drugih javnih in privatnih ustanov. Knjiga je ilustrirana z diagrami, fotografskimi posnetki in s karto jugoslovanskih železnic. II. knjiga vsebuje podatke o blagovnem prometu z razdelitvijo prometa v lokalni. izvozni, uvozni in tranzitni, o prometu različnih vrst blaga, o prometu pristaniških in drugih obmejnih postaj, kakor tudi o delovanju posameznih postaj. Tudi ta knjiga je ilustrirana z diagrami. Razen te osnovne publikacije izdaja Generalna direkcija od I. 1933. še manjšo publikacijo pod naslovom »Najvaž-niji podaci o stanju i radu jugoslovenskih železnica za deset godina«. Prvi zvezek te publikacije vsebuje podatke za II. 1923—1932, zadnji pa podatke za 11. 1929—1938. Dosedaj je izšlo 6 takih zvezkov. V vsakem izmed njih so navedeni podatki o normalnotirnih in ozkotirnih železnicah, nahaja- jočih se v eksploataciji Generalne direkcije državnih železnic. zraven pa so dodani še podatki o železnicah, ki se nahajajo v eksploataciji drugih javnih in privatnih ustanov. Slednjič je I. 1939. Generalna direkcija izdala še eno veliko publikacijo pod naslovom »Završni računi 1918/19— 1937/38 sa najvažnijiin statističkim podacima«. V tej veliki. 459 strani in 4° obsegajoči publikaciji so podani zaključni računi državnih železnic za 20 let od nastanka države do budžetnega leta 1937/38. lem računom so dodani podrobni statistični podatki o stanju in poslovanju železnic, grupirani po budžetnih letih. Vse te publikacije Generalne direkcije državnih železnic predstavljajo dragoceno zbirko bogatega gradiva, ki daje možnost detajlno proučavati ne samo železnice same in njihovo vlogo v gospodarskem življenju Jugoslavije, temveč tudi vse peripetije, skozi katere je tekom 20 lel prešlo jugoslovansko narodno gospodarstvo. Kajti, kakor pripominja v svojem uvodu k »Zaključnim računom« generalni direktor ing. N. Djuric, »Usko povezane sa životom privrede, železnice su prolazile k raz sve one periode sad povoljne sad nepovoljne. kroz koje je prolazio celokupan naš privredni život.« Podatki, zbrani v navedenih publikacijah. potrjujejo te besede. Na valovanjih teh podatkov se jasno vidijo valovanja, ki jih je od leta do leta preživljalo jugoslovansko narodno gospodarstvo. Njihova valovanja od meseca do meseca pa nam rišejo zelo zanimive pravilne sezijske variacije gospodarskega procesa. Slednjič dovoljuje pregled lega statističnega gradiva za preteklo 20 lel j e ugotoviti marsikatere splošne razvojne tendence tako v poslovanju železnic kakor v celotnem gospodarskem življenju države. Vendar pa publikacije Generalne direkcije niso proste marsikaterih nedostatkov. počenši od manjših in končaje z zelo važnimi. Predvsem navajajo različni letniki v več primerih različne številke za ene in isie pojave v istih letih, tako 7—168) in bibliografski pregled Franja F. Repiču v reviji »Saobručajni Pregled« zu leto 1931., št. 2 in nasl.; dalje: Anton Melik: Jugoslavija. Ljubljana 1923: Zdravko Vaskovič: Plan buduče železniške mreže u kralj. S. H. S., 1924: ing. P. Milenkovič: Nova železnička mreža u kralj. S. I f. S., 1926: I?. Avramovič: Železnički saobračuj v IV. knjigi »Narodne Enciklopedije«. 1929, str. 1323—1331; Miloš I’. Stefanovič: Nuše železnice posle lata 1918—1928. 1929: D. Pcrovvitscli: Entvvickluug und Aiisbuu des jugo-slawischen Eisenbahnnetzes, Diss., Kolu 1932; Mijo Mirkovič: Suobru-čajna politiku. Beograd 1933. str. 196—198 in 217—218; Vladimir Pertot: Die Wttndlim,gen im jugosluvvisehen Wnrenverkehr im llinblick uuf die drel Hauptverkehrsmittel (Weltwirtsch. Arcliiv, 43. Bd„ lleft 2 1936. str. 392—421); Sven Helander: Nationule Verkehrsplunung, Jena 1937, str. 173—177; Dragomir Arnaoutovvitch: llistoire des chemins de fer yougosluves, 1925—1937, Pariš 1937; Friedrich Martin: Eiisenbahngeo-gruphie Jugoslaviens. Die historische Entwicklung und dus heutige Eisenbulinnetz des Kgr. Jugosluvien, geogrupliisch betruchtet, Tnaug,-Diiss., 1937: Anton Melik: Razvoj železnic na ozemlju Jugoslavije (»Geografski Vestnike, 1938, št. 1—4, str. 118—134 s štirimi kronološkimi kartami razvoja železnic nu ozemlju Jugoslavije); Jugoslovanske železnice v sliki, številki in besedi, Ljubljana 1939 (s kartogramom obremenitve posameznih prog). Gl. tudi številne razprave Č. Nugodetu (Misel in delo. 1938. št. 1 in 10 II, 1939, šl. 6—7 iu 12 iu Tehnika in gospodarstvo, 1934. 1935/36, št. 1—2, 3—4, 7—8 in 11—12, 1938, št. 1—2, 1939, št. 9—10 in 1940, št. 1—2). vicinalnili železnic).3 Proge družbe Južnih železnic- so ostale v njeni eksploataciji vse do 1. septembra 1923, druge vici-nalne železnice pa so takoj prešle v državno eksploatacijo. l)o konca I. 1938. je narasla dolžina železniškega omrežja na 9545.1 km, od katerih je bilo državnih 8192.0 km ali 85.9% vseh prog in privatnih v državni eksploataciji 1353.1 km ali samo 14.1 %. Od vseh železniških prog je bilo normalnotirnih (1.435 m) 7316.4 km ali 76.7% (med njimi 599 km dvotirnih) in ozkotirnih 2228,7 km ali 23.3% (med njimi 0,76 m 1953.5 km prog srbsko-bosanskega sistema in 0.60 m 275,2 km jiižnosrbskih prog). Iz tega se vidi. da igrajo ozkotirne železnice v celi vrsti pokrajin zelo važno vlogo. Skoro vse te železnice pripadajo državi. Glavne proge, ki imajo prvorazredni pomen z vidika notranjega in mednarodnega prometa, so te-le: 1. italijanska meja—Rakek — Lj ubljana—Zagreb—Beograd — Niš—('aribrod — bolgarska meja; 2. Niš—Djevdjelija—grška meja; 3. Beograd—Subotica—ogrska meja; 4. Ljubljana—Maribor—nemška meja; 5. Ljubljana—Jesenice—nemška meja; 6. Zagreb—Sušak; 7. Zagreb—Split in 8. Zagreb—Koprivnica—ogrska meja. Od ozkotirnih prog je možno prišteti h glavnim progam te-le: 1. Beograd—Sarajevo. 2. Brod—Sarajevo in 3. Sarajevo— Dubrovnik. Poleg železnic, nahajajočih se v eksploataciji Generalne direkcije državnih železnic, je bilo I. 1938. še 856.6 km vici-nalnih železnic, ki so v eksploataciji privatnih in drugih javnih ustanov. S temi železnicami je znašala skupna dolžina železniškega omrežja, otvorjenega koncem I. 1938. za javni promet, 10.401,7 km. Podatki o dolžini novih prog. zgrajenih v prvih letih, ki jih navajajo razni viri. so zelo različni. Različne so celo številke, ki jih navaja za dolžino železniškega omrežja ena in ista publikacija v raznih svojih letnikih.4 Zato dalje navajam le podatke o gradnji novih prog od I. 1923., pri teni :1 Družbi Južnih železnic je pripadala najstarejsa železnica nu jugoslovanskem ozemlju, zgrajena (od Gradca) skozi Maribor do Celja leta 1846., dalje do Ljubljane leta 1849. in do Trsta leta 1857. 1 Kar je zvezano tudi s tem, da se na istem mestu v enih primerili navaja »stvarna« (efektivna), v drugih primeril) pa »eksploatacijska« dolžina prog. pa samo prog. ki se nahajajo v državni eksploataciji. Prirastek lakih prog od konca I. 1922. do konca 1. 1938. je znašal skupaj 1100.5 km ali povprečno po 68.8 km na lelo. Toda gradnja novih železnic se ni vršila enakomerno, temveč kaže velika valovanja od leta do leta. kakor se to vidi iz teh-le šlevilk:r' Koncem leta Prirastek km km 1922 8489.3 1923 8513.6 + 24.3 1924 8675.9 + 162.3 1925 8886.5 + 210.6 1926 8931.7 + 45.2 1927 S968.3 -j- 36.6 1928 9046.5 + 78.2 1929 9122.4 + 75.9 1930 9166.9 + 44.5 Koncem leta Prirastek kili kili 1931 9378.2 + 211.3 1932 9344.1 — 34.1’ 1933 9333.5 — 10.6' 1934 9350.5 + 17.0 1935 9370,2 + 19.7 1936 9419.0 + 48.8 1937 9461.0 + 42.0 1938 9545.1 + 84.1 1922 -38 + 1 100.5 Navedeni prirastek pomeni prirastek že dograjenih prog, katerih gradnja se je vršila eno ali celo več let preje. I o je treba upoštevati, ako primerjamo prirastek novih prog z izdatki za gradnjo teh prog. Iz tabele se vidi. da je bil prirastek novih prog posebno velik v dobi povojne inflacije. 1 Številke so v/.ete iz publikacije »Najvu/niji potlači«. O dolžini celokupnega železniškega omrežja, vštevši vicinalne proge, v letih 1918—1931 navaja podatke Petar Dračinski \ svoji knjigi »1'inansiska politika jugoslovenskih železnica«, Beograd 1932. str. 119. Ako tem podatkom dodamo še podatke za nadaljna leta, ki jili vzamemo iz publikacije »Najvažjniji podaci«, tedaj imamo ta-le razvoj celokupne dolžine jugoslovanskega železniškega omrežja (\ km): 1918 - 8,800,0 1925 9.894.8 1932 10,252,7 1919 8.991,2 1926 10.049,8 1933 - 10.242.7 1920 9.332,1 1927 - 10.062,7 1934 10.159,1 1921 9.420.2 1928 10.103,2 1935 10.279.9 1922 9.618,1 1929 10.103,2 1936 10.327,6 1923 9.626,0 1930 10.179,2 1937 - 10.316.6 192+ — 9.836.4 1931 10.223.6 1938 — 10.401.7 Že na prvi pogled se vidi. kako netočne so te številke, ki očitno nasprotujejo številkam, navedenim v tekstu, in kažejo zmanjšanje omrežja v letu 1934. in letu 1937., (ločini je znano, da se je omrežje \ teli letih povečalo, itd. Zato nisem uvedel teh podatkov v glavno besedilo tei' sem se tam omejil samo na bolj zanesljive podatke o dolžini prog, nahajajočih se v državni eksploataciji, in to samo od lela 1922. “ V letih 1932. in 1933. se je dolžina železniškega omrežja zmanjšala vsled demontiran ja nekaterih manjših prog. nato v zvezi z deflacijsko politiko rasi novih prog pojema in se zopet dviga v letih ugodne konjunkture pred izbruhom zadnje gospodarske krize. Z izbruhom in poostritvijo ie krize se gradnja novih prog skoro popolnoma ustavlja ler se zopet pričenja v večjem obsegu le v zadnjih letih, ko je država pričela izvajati obsežna javna dela. Da napravimo pravilno sodbo o gostoti jugoslovanskega železniškega omrežja, moramo vzeti relativne številke, in sicer relacijo tega omrežja do teritorija (indeks a) in do prebivalstva (indeks b). Površina Jugoslavije znaša 247,5 tis. km2, na vsakih 100km* odpada torej 1. 1938. v Jugoslaviji 3.9 km železniških prog. Indeks a je torej enak 3.9. Prebivalstvo Jugoslavije, izračunano na dan 31. decembra 1938, je znašalo 15.490,0 tis. oseb.7 na vsakih 10.000 prebivalcev odpada torej I. 1938. v Jugoslaviji 6,2 k m železniških prog. Indeks b je torej enak 6.2. Ta dva indeksa predstavljata gostoto železniškega omrežja, pogledano z dveh različnih vidikov. Indeks a nam kaže, kako je to omrežje gosto geografski, t. j. kako je preskrbljen z železnicami teritorij dežele. Indeks b pa kaže. kako je železniško omrežje gosto demografski, t. j. kako je preskrbljeno z železnicami prebivalstvo. Da pridemo do splošne sodbe o gostoti železniškega omrežja, moramo združiti oba vidika, kar dosežemo z indeksom ab. t. j. s tem. da množimo indeks a z indeksom b. Za Jugoslavijo znaša ta kombinirani indeks 3,9X6,2 = 24.2. Ako primerjamo v lem oziru Jugoslavijo z nekaterimi drugimi državami, pridemo do (eh-le primerjalnih številk za 1. 1929.:* Belgija Švica Zed. drž. sev. Amerike Nemčija Vel. Britanija Francija 7 Gl. Statistički godi.šnjak za II. 1938—39, str. III. H Indeksi za druge države so izračunani na podlagi podatkov, objavljenih v »Annuaire statistique de la Societe des Nations 1930—31«, Geneve 1931. Žalibog poznejših podatkov nisem imel \ Ljubljani pri roki. a b ab a b ab 32,5 12.1 393.2 Italija 7.1 5,3 37.6 13,0 13.1 170.3 Jugoslavija 3,7 6,7 24.8 Romunska .3.8 6.3 23.9 5.1 32.8 167.3 Norveška 1.2 13.7 16.4 12.4 9.1 112.8 Bolgarska 2,8 5.0 14.0 13.5 7.2 97,2 Sov j. Rusija 0.4 4.9 2.0 7.9 10,6 83.7 Po prvem znaku je Jugoslavija najbolj slična Romunski in Bolgarski (er zavzema skupaj z njima precej oddaljeno mesto. Prva mesta pripadajo Belgiji. Veliki Britaniji, Švici in Nemčiji, dočim zadnji mesti zavzemata Norveška in Sovj. Rusija. I oda tudi po drugem znaku leži Jugoslavija na precej oddaljenem mestu, in sicer med Romunsko in Veliko Britanijo, ki se je vsled velike gostote svojega prebivalstva pomaknila sedaj v naši tabeli z drugega na sedmo mesto. Na prvi mesti so prišle po znaku b Zed. države sev. Amerike in Norveška, dočim ostaja Sovj. Rusija tudi po tem znaku na zadnjem mestu. Slednjič ako vzamemo kombiniran indeks ab, vidimo, da je tudi ta za Jugoslavijo zelo nizek in najbolj sličen istemu indeksu za Italijo z ene strani ter Romunsko z druge strani. Prva mesta po tem indeksu pa zavzemajo med navedenimi državami Belgija. Švica in Zed. drž. sev. Amerike ter zadnja mesta Norveška. Bolgarska in Sovj. Rusija, ako vzamemo skupaj evropsko in azijsko Rusijo. Evropska Rusija sama ima seveda mnogo večji indeks ab. Zanimivo je. da se je jugoslovanski indeks ab od 1. 1929. do I. 1938. nekoliko znižal. Indeks a je namreč zrasel, toda indeks b je padel več kakor je zrasel indeks a. Padec indeksa b priča o tem. da je v teli letih prebivalstvo raslo hitreje kakor železniško omrežje. Kako so bile I. 1938. jugoslovanske železnice razdeljene med posameznimi deli države, se vidi iz teh-le števiIk Banovine Žel. prog km a b ab 1)unavska 2454.0 7.9 9.7 76.6 Dravska 1050,5 6,6 8.7 57,4 Savska 2211.6 5,5 7.6 41,8 Beograd 71.5 18,8 1,7 32.0 Moravska 822.5 3.2 5.0 16.0 Vardarska 959.5 2.6 5.4 14.0 Dri nska 755,1 2.7 4.1 11.1 Zetska 473,5 1.6 4.6 7.4 Primorska 362,0 1.8 3.7 6.7 V rbaska 384.9 2.0 3.2 6.4 J ugoslavija 9545.1 3,9 6,2 24.2 11 Vsi podatki so vzeli i/. »Stutist. godišnjuka« za II. 1938—39. Kakor vidimo, je še sedaj železniško omrežje Jugoslavije zelo neenakomerno razdeljeno med posameznimi njenimi deli."’ Ako izločimo upravo grada Beograda, tedaj prvi indeks variira med 7.9 (Donavska banovina) in 1.6 (Zetska banovina), drugi indeks pa med 9.7 (zopet Donavska banovina) in 3.2 (Vrbaska banovina), slednjič variira kombiniran indeks ab med 76.6 (Donavska banovina) in 6.4 (Vrbaska banovina). Slovenija zavzema po tem indeksu drugo mesto v državi, in sicer takoj za Dunavsiko banovino, ier leži po gostoti svojega železniškega omrežja sredi med Francijo in Italijo. Sploh se deli Jugoslavija v tem oziru v dva zelo različna dela. I o so na eni strani dežele bivše Avistro-Ogrske Vojvodina. Slovenija in llrvatska —, ki imajo precej gosto železniško omrežje, na drugi strani pa so ostale pokrajine — Srbija, Bosna s Hercegovino. Dalmacija in Črna gora —, kjer je celo po preteku 20 let od nastanka države železniško omrežje še zelo redko. Vkljub temu. da se je v teli pokrajinah gradilo več novih prog kakor v pokrajinah, ki so spadale v bivšo Avstro-Ogrsko." niso še daleč izrav- 10 O neenakomernosti železniškega omrežju v prvih letih po nastanku Jugoslavije piše S. Helander to-le: »Nach dem Kriedensschhili kamen i in Norden Jugoslavviens auf 100 qkm 8,33km Kisenbahnen und in Vojvodina so g a i' 8,95 km. Nach dem Siiden /u wies da.s Netz iinmer groflere Liicken auf. In Bosnien und I lerzegovina war die Dielite 3,11 km auf I00c|km. in Serbien und Montenegro 2.09 km je lOOtikm; im Siiden Jugoslavv iens gab es sogar ein Gebiet von 40.000 qkm, in dem iiberhuupt keine Kisenbahnen bestanden« (op. cit., str. 174-). »Zur Charakterisierung des Eisenbahnnetzes \vird angefiihrt, dali es in der Pravi n/ /eta Ort-schuften gibt, die 120—172 km von dem nachsten Bahnhof entfernt liegen. Fiir das ganze Konigreich wurde fiir dus Jahr 1928 berechnet, dali die durchschnittliche Entfeinung von der Mitte jeder Ortschuft I > i s /um nachsten Bahnhof oder I fafen 13,64 km betrug« (ib., str. 175). 11 Porast železniške mreže v letih 1918- 1937 je bila v območjih posameznih direkcij ta-le: L 1918, Prirastek km v km v % Beograd 1581 737 46.6 Sarajevo 1220 246 20,0 Zagreb 1963 275 14,0 r.jubljan a 1086 60 5,5 Subotica 2196 96 4,3 Skupaj 8046 1414 17,7 Cii. Jugoslovanske železnice, str. 25. nune velikanske razlike v gostoti železniškega omrežja v posameznih delili države. Toda pri oceni teli razlik se morajo upoštevati tudi razlike v intenziteti prometa na progah posameznih pokrajin, ker na eni strani izraža intenziteta prometa velikost povpraševanja po železniških uslugah. na drugi strani pa je od nje odvisna rentabiliteta železniških prog. L. 1938. sta bila n. pr. potniški in blagovni promet na I km povprečne letne eksploatacijske dolžine prog na železnicah posameznih železniških direkcij ta-le: Norinalnotirne Ozkotirne (0,76 in) Ozkotirne (0,60 ni) proge proge proge 'o Oj .E-* ^ bij o r* ra S .E-* >s bjj M, tu C3 S .E >N bij o a n 0 ® Q o. o S O 1 Čl. cd aa o Oh S Beograd 1784.8 4.800 1636 277.0 3960 3006 256,1 841 168 Zagreb 2206,7 5.944 2416 45,0 2096 437 — — — Lj ul)! juna 1126.6 11.821 4753 20,8 4719 1042 — — — Sarajevo 1,9 — — 1478,6 4472 236 19,8 2877 236 Subotica 2172,7 5.789 1233 119,0 2055 748 — — — Iz teh številk je razv idno, kako intenziven je promet na normalnotirnih železnicah ljubljanske direkci je. Že 2krat manjši je promet na železnicah zagrebške direkcije in še manjši na železnicah ostalih direkcij. Kar se tiče ozkotirnih železnic, katerih večina spada v območje sarajevske direkcije. je potniški promet posebno intenziven na progah ravno te direkcije, blagovni promet pa je na teh progah zelo malo razvit. Ni dvoma, da se morajo pri gradnji novih prog upoštevati najrazličnejši momenti, toda pri tem se ne smejo ignorirati razlike v intenziteti prometa na že obstoječih progah v posameznih delih države. III. Vozni park Vozni park jugoslovanskih železnic je bil začetkom I. 1919. v tem-le stanju: V prometu Izven prometa Skupaj lokomotiv 907 1.370 2.277 potniških vagonov 646 2.215 2.861 službenih in poštnih vagonov 828 269 1.097 tovornih vagonov 29.868 11.318 41.176 Kakor viclimo, je I>ii vozni park po vojni sprejet v takšnem stanju, da je bilo v prometu manj kot V2 vseli lokomotiv, manj kot potniških vagonov in komaj % vseli to- vornih vagonov. V nadaljnjih letih se je vozni park razvijal tako-le: I o k o m o t i v je bilo koncem I. 1923. — 2372 in je njihovo število raslo do I. 1929.. ko je doseglo 2839, nato pa sistema- tično pada in se je do konca I. 1938. skrčilo na 2309, od katerih je bilo v službi samo 1533. tako da je na 1 km železniških prog odpadalo I. 1923. — 0.31. I. 1929. — 0.31 in I. 1938. samo 0.24 lokomotive. Vsled tega je raslo delo, ki ga je morala opravi jati vsaka lokomotiva: na I lokomotivo je odpadlo I. 1923 — 20.006 lokomotivskih kilometrov. I. 1928. — 26.007 lok. km, nato je v letih krize to število vsled zmanjšanega prometa padlo I. 1932. na 23.517, dalje pa zopet raslo in je I. 1938. doseglo na I inventarno lokomotivo 33.157 km; na 1 lokomotivo, nahajajočo se v službi, pa celo 49.942 km. Število potniških vagonov se je dvignilo do I. 1923. na 4555, do konca I. 1930. je zraslo na 5812. nato pa je padlo I. 1931. na 5184 in se je do 1. 1938. znižalo na 5130. Na 1 km železniških prog je odpadalo v teh letih: 0.59 0.63 — 0.56 in 0,54 vagonov. Slednjič je število tovornih vagonov zraslo do 1. 1923 na 50.748, do I. 1930. celo na 61.422, nato pa pada tudi njihovo število in je koncem I. 1938. znašalo samo 53.702. Na I km železniške proge je odpadalo v teh letih: 6.5 — 6.8 in 5.6 tovornih vagonov. Vsled padanja števila vagonov so morali tako potniški kakor tudi tovorni vagoni opravljati vedno bolj in bolj intenzivno delo. Vsi vagoni skupaj, in sicer potniški, poštni in tovorni (natovorjeni in prazni), so v II. 1924. 1928, 1932 in 1938 napravili to-le množino vagonsko-osnih kilometrov (v mil.): 1560.4 — 2037.1 — 1767.8 in 2286,1. ali na 1 vagon-sko os: 10.780— 13.485 — 11.980 in 16.595 km. V letih krize je povprečno delo 1 vagonske osi padlo, drugače pa stalno narašča. Ako strnimo vse te podatke v eno skupno sliko, vidimo, da se je v prvem desetletju znatno povečala dolžina železniškega omrežja, raslo je tudi število lokomotiv kakor tudi absolutno in relativno število potniških in tovornih vagonov. Železniški aparat se je torej razvijal v vseh svojih delili. Res je. da je Iudi v teh letih njegova rast zaostajala za razvojem prometa, zato se je vozni park vedno bolj intenzivno izkoriščal. Toda vozna sredstva so dovoljevala tako inten-zifikacijo njihovega dela. Drugačno sliko kaže drugo desetletje. V tem desetletju sta kriza in trjajoča depresija ovirali nadaljnji razvoj železniškega aparata. Celo v zadnjih letih, ko je minila kriza in se je gospodarska konjunktura zopet zboljšala, se železniški aparat ni popravil, tako da je bilo ob koncu tega drugega desetletja njegovo stanje mnogo slabše kot ob koncu prvega desetletja. Železniško omrežje v dobi krize skoro ni raslo. Gradnja novih prog se je povečala le v zadnjih letih. Vozni park se je zmanjšal absolutno in relativno na I km omrežja in se po končani krizi ni dvignil. Vsled tega so se morala vsa vozna sredstva izkoriščati intenzivnejše in je samo padec prometa, ki je nastal v zvezi s krizo, olajševal težki položaj, v katerem se je znašel železniški aparat. Vsled tega se je v letih nove ugodnejše konjunkture, ki je povečala promet, takoj počutila napetost, s katero je bil primoran delati železniški aparat. Če bi se torej promet razvijal dalje, bi ne mogle jugoslovanske železnice tega rastočega prometa obavljati brez temeljite obnove in povečanja svojega voznega parka. Loda v tem oziru se vrši sledeča značilna izprememba: dočitn železniška vozna sredstva nazadujejo, hitro raste število osebnih in tovornih avtomobilov. Podatki za II. 1934—38 ližejo to-le zanimivo sliko:12 Lokomotive Potniški vagoni Tovorni vagoni Avtobusi in osebni avtomobili Tovorni n vlomobili 1934 2510 5170 58.452 8.356 2265 1935 2453 5135 58.390 7.969 2080 1936 2409 5108 56.494 10.687 2658 1937 2364 5140 54.306 12.197 3073 1938 2309 5130 53.702 14.504 3859 1934- 1 X 1 X -0.8% —8,1% +73.6% +70.4% 12 Gl. »Stiitistički godišnjaik* za II. 1938—1939,, str. 210—211. Kako hitro se razvija avtobusni promet, se vitli iz tega, da je bilo I. 1935. v Jugoslaviji 15,8 tis. km avtobusnih prog s 588 avtobusi in 11,7 tis. sedežev, 1. 1938. pa je znašala dolžina avtobusnih prog že 18,0 tis. km. t. j. I udi v Jugoslaviji se vrši torej oni proces, ki se opazuje sedaj povsod, namreč, da se čimdalje večji del osebnega in tovornega prometa prenaša z železnic na motorna vozila.1' Vsled tega so I)iIe tudi jugoslovanske železnice primorane resno upoštevati v svoji tarifni politiki hitro naraščajočo konkurenco potniškega in tovornega avtomobila. skoro 2 krat toliko, kolikor znaša dolžina železniških prog. Število avtobusov je naraslo na 714 in število sedežev na 16.7 tis. Leta 1933. je bilo (759 krajev, zvezanih z avtobusnimi progami, in samo 1400 krajev, zvezanih z železniškimi progami. Samo 20% avtobusnih p rog je teklo paralelno z železnicami. Od gori navedenih 1759 krajev je bilo le 414 krajev, ki imajo železnico. 13 Kako je avtomobil \ osebnem prometu potisnil železnice v ozadje, se vidi iz teh-le številk za l. 1930. za Nemčijo in posebno za Zed. drž. sev. Ani, ki jih navaja prof. Carl Piratli v svojem spisu »Die O.nmdlagen der Verkehrswirtschaft« (Berlin 1934, str, 9): Izdatki za potovanja: Nemčja Zed. drž. sev s privatnimi avtomobili v mil. mn rk (približna cenitev): ok. 2.000 ok. 55.000 z železnicami 1.381 3.090 z omnibusi 64 1.350 s cestnimi železnicami 604 537 s prekooceanskimi parobrodi 88 395 z letali 4 24 Skupaj (okroglo) 4.000 60.000 Osebni narodni dohodek (okroglo) 52.000 242.01 M) % nar. dohodka, ki se troši za po- tovanja ok. 8% ok. 25% Kakor vidimo, izdajajo Nemci za potovanja s privatnimi avtomobili skoro 2 krat več kakor za potovanja po železnicah, Američani pa celo 18 krat več. Sploh so zanimive velikanske vsote, ki se sedaj izdajajo za potovanja. V Nemčiji so ti izdatki tvorili 1. 1930. ok. 8% celokupnih osebnih dohodkov ali 65 mark letno na osebo (celokupnega prebivalstva, vštevši otroke), v Zed. drž. sev. Ani. pa ok. 25% celokupnih dohodkov ali 494 mark letno na <»61)0! Od tega za avtomobile 453 mark, za železnice pa samo 24,7 inark. O blagovnem avtomobilskem prometu glej Wilhelm Scholz: Der Giiterverkehr mit Lastvvagen im Rahinen (les dentschen Giiteritmschlages. Leipzig 1938 (Sehriften des I usti tu ts fiir Verkehrswissenschaft an der Univ. Leipzig, Heft 3). Gl. tudi Arnold Knoblich. Konjunkturbewegungen und E n t w i c k 111 n gste n d e n zen im Eisen-bahngiiterverkehr in Deutschl30 1035 1938 na 1 km železniških prog 7.6 8,3 7.5 8.5 na 100 tis. vlako-kilometrov 211.4 158,4 149.4 141.7 na 1 mil. brutotonskih kilometrov 8.3 5.3 5.6 4.9 Število osebja na I km železniških prog je celo nekoliko zraslo, ker pa je med tem časom še hitreje rasel prome(. opravlja sedaj isto delo skoro dvakrat manjše število železničarjev kakor 1. 1923. Vendar pride v primeri z drugimi državami v Jugolaviji na 100 tis. vlako-kilomelrov še relativno veliko število železniškega osebja. I.. 1937. je bilo to število na Bolgarskem — 135. na Ogrskem — 127. na Romunskem 122. na Francoskem — 118. v Nemčiji pa samo 85 in v Italiji celo 80. Toda. da bi utegnilo manj številno osebje vršiti isto delo brez škode zase in brez ovir za promet, mora biti želez-niška služba pravilno organizirana in racionalizirana. I udi osebje mora biti izvežbano za tako intenzivno delo. l ega ni še povsod v Jugoslaviji, kar potrjuje naraščajoče število nezgod med železničarji, o katerem govorim na koncu te svoje razprave. Razen tega predstavlja gori navedeno število osebja povprečno število za celo železniško omrežje, od proge do proge pa to število močno variira in na nekaterih progah z živahnejšim prometom je osebje sigurno preveč obremenjeno z delom.14 Posebno ako se upošteva na-pornost in visoka odgovornost železniškega dela. Od celokupnega železniškega osebja je odpadalo I. 1938. na uradnike, uradniške pripravnike in koniraktualne uradnike 11.488 osel) ali 14.2% celokupnega osebja: na zvanič-nike. služitelje in dnevničarje 26.946 oseb ali 33.4% in na delavce 42.372 oseb ali 52.4%. Med delavci je bilo kvalificiranih 14.590 ali 18.0% in nekvalificiranih 27.782 ali 34.4%. Odstotek osebja, ki odpada na delavce, se je v primeri s prvimi leti občutno znižal, ker je I. 1923/24 znašal (>8.0%. 1. 1930 31 še 56.3%: nato pa je v letih krize padel na 49,6% in le v zadnjih letih se je dvignil na 52.4%. Valovanja tega odstotku imajo konjunkturni značaj, in sicer v letih ugodne konjunkture odstotek delavcev raste, v neugodnih letih pa pada. Kajti število uradnikov in drugih uslužbencev je podvrženo trajnejšim strukturnim izpremembam (sistematično naraščanje s povečanjem železniškega omrežja ali redukcije pri reorganizaciji železniške službe), veliko manj pa reagira na vsakokratna valovanja gospodarske konjunkture. Število delavcev pa je ozko zvezano z velikostjo prometa in obsegom investicijskih del. Tako eno kakor drugo pa raste ob ugodni in pojema ob neugodni konjunkturi. Sedaj preidemo k prometu. V. Potniški promet Razvoj p o t n i š k e g a prometa je razviden iz teh-le števi lk: Potniških N« Potniških Na Potnikov kilometrov 1 pot- Potnikov kilometrov 1 pot- mil. mil. nika km mil. mil. nika km 1922 36.5 1533.5 42 1931 41.8 2122.3 51 1923 38.1 1627.6 43 1932 35,1 1772.5 51 1924 40.0 1579.7 39 1933 31,6 1677,5 53 1925 40,0 1629.1 41 1934 30.1 1618,3 54 1926 42.0 1973,4 47 1935 38.2 2194,9 57 1927 46.2 2109.7 46 1936 44.4 2410,0 54 1928 49.0 2241,9 46 1937 53.0 2824,3 53 1929 48.2 2179.6 45 1938 56.2 3015,7 54 1930 46.2 2264,3 49 11 Gl. Jugoslovanske železnice, str. 16—17. Število potnikov je raslo do konca 1. 1928., nato je padlo v zvezi z gospodarsko krizo, deloma tudi v zvezi s konkurenco avtobusov in navadnih potniških avtomobilov. L. 1934. je število potnikov doseglo minimum, na kar je razen krize vplivalo tudi zvišanje tarife 1. 1933. kakor tudi zvišanje I. 1934. vozninske državne takse, kar je povzročilo novo zvišanje tarife. V zadnjih letih je potniški promet zopet hitro naraščal, tako da je v II. 1937 in 1938 znatno prekoračil promet iz 1. 1928. Razen ponovno zboljšane konjunkture je vplivalo na to rast tudi znižanje potniških tarif I. 1935., ki ga ni odpravilo delno zvišanje teh tarif v I. 1936. Analogna valovanja kaže tudi število potniških kilometrov, samo je bil padec kilometraže v letih krize relativno manjši, ker se je v teh letih precej dvignila povprečna razdalja, katero je prepotoval 1 potnik. V tem se je kazala splošna razvojna tendenca, ki je šla v smeri podaljšanja povprečne dolžine potovanja. Razen tega pa je na njo vplivala še dne 1. novembra 1933 uvedena diferencialna (lestvična) tarifa, ki je zamenjala staro proporcionalno tarifo.16 Vsled tega niso bila potovanja na daljše razdalje zadeta z onim zvišanjem tarife, ki ga je sicer uvedla tarifna reforma iz 1. 1933. Vpliv diferencialne tarife je bil tudi močnejši kakor vpliv istodobne uvedbe za potovanja na krajših razdaljah konkurenčne tarife, ki je imela namen olajšati konkurenco železnic z motornimi vozili. Posebno močno se je dvignila povprečna razdalja 1. 1935., kar je najbrž bilo v zvezi z velikim znižanjem tarife dne I. marca 1935, dasi je bila pri teni diferencialna tarifa ukinjena za potniške vlake in ohranjena le za brze vlake. Vplivale so tudi številne tarifne olajšave za turistična potovanja, ki so povečale število potovanj na obalo Jadrana, v Slovenijo in druge kraje. V zadnjih 3 letih se je povprečna razdalja zopet nekoliko zmanjšala, kar je bilo deloma zvezano z uvedbo dne 31. avgusta 1935 nedeljskih povratnih kart za krajša potovanja, še več pa z zvišanjem tarife dne 1. aprila 1936. Vendar je ostala povprečna dolžina potovanja mnogo večja kakor je bila v začetku dvajsetih let. 16 O gospodarskem pomenu lestvične tarife (Stuffeltarif) gl. VVulter Schmidt: Leitgedanken drr Kisenbuhniarifpolitik. Leipzig 1938, str. 10. Ako eliminiramo konjunkturna valovanja in izračunamo za (ri gori navedene elemente potniškega prometa njihove »trende«, ki bi nam pokazali stalne razvojne tendence, tedaj dobimo za II. 1922—1938 te-le trendne enačbe:10 število potnikov (v mil.): y = 42,5+3,8x. število potniških km (v mil.): y = 2045,5 +59,6x. povprečno na 1 potnika km: y = 48,5+1.0x. le enačbe na,m kažejo, da je v gori navedeni dobi število potnikov naraščalo letno za 3,8 mil. potnikov, število potniških kilometrov za 59,6 mil. km in število kilometrov, ki jih je povprečno prepotoval 1 potnik, za 1.0 km.17 Kako so hili potniki v II. 1937 in 1938 razdeljeni med brzimi in potniškimi vlaki ter med posameznimi razredi, se vidi iz te-le tabele: i 937 1938 tis. % tis. % o ... 1. razred 22,0 0,04 25,2 0,05 j= 11. razred 241,0 0.46 268.8 0,48 |a .1 IN. razred 960.2 1,81 971.3 1.73 'Z o 1 Skupaj 1.123.2 2,31 1.265.3 2,26 ® .5 J2 1. razred 5,7 0.01 7,6 0,01 'J2 S ~ 11. razred 823.6 1.56 925.4 1,65 'Š « S HI- razred 33.430.6 63.12 35.437,0 63,09 5 'S IV. razred 485,4 0.91 500.4 0,89 — S. Skupaj 34.745.3 65.60 36.870,5 65,64 Skupaj 35.968,5 67.91 38.135,8 67,90 Potniki, ki so se poslu- ževali režijskih kart in raznih ugodnosti 16.995,8 32,09 18.029,8 32.10 Vsega skupaj 52.964.3 100.00 56,165,7 100,00 Kako so bili porazdeljeni po vlakih in po razredih potniki, ki se vozijo z režijskimi kartami in se koristijo raznih ugodnosti, o tem ne govore niti »Statistika« niti »Za- 10 Trende sem vzel linearne kot najbolj odgovarjajoče dotičnim pojavom in izračunal sem jili po formuli, navedeni v mojem »Nauku o konjunkturah«. Ljubljana 1931, str. 42. 17 Izračunani trendi kakor tudi dalje navedeni sezijski indeksi bi se dali ponazoriti z grafikoni, toda pomanjkanje prostora in sredstev ne dopušča »luksusa« grafičnih predočitev. vršni računi«. J oda v publikaciji »Zavrisni računi« nahajamo podatke, ki obsegajo vse potnike, vštevši tudi omenjene privilegirane potnike. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da se je večina teh potnikov vozila v III. razredu potniških vlakov, l o se vidi iz ieh-le številk za budžetno leto 1937/38: 1. razred 22 tis. ali 0.04% lf. razred 246 tis. ali 0.46% I1T. razred 961 tis. ali 1.79% Skupaj 1.229 tis. ali 2,29% 1. razred 6 tis. ali 0.01 % 11. razred 826 tis. ali 1.54% 111. razred 51.227 tis. ali 95,26% IV. razred — 486 tis. a 1 i 0,90% Skupaj - 52.545 tis. ali 97,71 % Vsega — 53.774 tis. ali 100.00% Sploh se vozi prevladujoča večina potnikov s potniškimi vlaki, na katere odpada ok. 98% vseh potnikov, dočim se z brzimi vlaki vozi samo 2%. Od teh 98% pa odpada 95% na potnike lil. razreda. Tudi v brzih vlakih se glaivna množina vozi vlil. razredu. Število potnikov 1. razreda je popolnoma neznatno, posebno v potniških vlakih. Interesantne so kronološke izpremembe števila potnikov različnih razredov. V brzih in potniških vlakih skupaj je bilo v posameznih budžetnih letih to-le število po t n i kov različnih razredov (v tis.): I. II. III. IV. Skupaj 1924/25 52 1684 35.717 1885 39.338 1929/30 43 1296 45.788 1371 48.498 1934/35 20 529 28.535 1079 30.163 1937/38 28 1072 52.188 486 53.774 Iz teh številk se predvsem vidi. 24 1938 l<)24—ms mil. t % mil. t % mil. t % privatno blago 18,5 87.7 15.4 74.3 —3.1 —13.4 režijski lovori 2.6 12.3 5.3 25.7 +2.7 + 13.4 Skupaj 21,1 100,0 20.7 100,0 —0.4 + o Množina privatnega blaga je padla tako absolutno kakor relativno, narobe režijski tovori so absolutno in relativno zrasli, tako da je I. 1938. odpadala na te tovore ]/4 celokupnega blagovnega prometa. Železniški promet sestoji torej čim dalje več iz prevoza režijskih tovorov. Od privatnega blaga odpada neznatni del na brzovozno in ekspresno blago, vse ostalo pa tvori navadno tovorno blago, ki ga je 1. 1938. bilo ok. 15.4 mil. t ali 99,35% vsega privatnega blaga. Promet privatnega tovornega blaga je kazal od 1. 1922. te-le izpremembe: mil. neto- na mil. neto- na, n atovo iz- tonskih 1 tono tonskih 1 tono jenih va- mil. t km km mil. t km km gonov tis. 1922 15,5 1551,2 1(M) 1931 14.0 2684.6 192 1618,2 1923 18.1 2018,6 112 1932 11.5 2377,9 207 1427.6 1924 18,5 1981,8 107 1933 10.9 2387,1 218 1378,4 1925 18,6 2107.3 113 1934 11.3 2496.2 220 1401,8 1926 18,3 2571.4 140 1935 12,1 2546,5 211 1458,6 1927 18,7 2724.2 146 1936 12.4 2604,2 210 1514,0 1928 18,0 3183,3 176 1937 15,2 3215,7 211 1684.3 1929 19.2 3570,4 186 1938 15.4 3349,7 217 1791,8 1930 16.5 3163.4 192 Množina blaga je nekoliko zrasla 1. 1923. . nato pa je zvezi z ugodno ostala stacionarna do I. 1929.. ko se je konjunkturo zopet nekoliko dvignila in dosegla svoj ma-ximum. V letih 1930—1933 ona strmo pada vsled nastale krize. Nato je'zopet pričela rasti, toda 1. 1938. je komaj dosegla 80% množine iz I. 1929. Kakor vidimo, je blagovni promet trpel od krize še več kot potniški ter ni doživel po premagani krizi onega dviga, ki ga je pokazal zadnji. Število netotonskih kilometrov, ki ga je napravilo tovorno blago, kaže isla konj miki urna valovanja, (oda v razliko od množine blaga je raslo v 11. 1925—1929, obenem je manj padlo v letih krize in se je veliko več dvignilo v zadnjih letih, tako da je I. 1938. skoro doseglo višino iz I. 1929. Vzrok teh razlik med množino prevažanega blaga in množino napravljenih netotonskih kilometrov leži v hitri rasti povprečne razdalje, na katero se prevaža 1 tona. Ta razdalja se je namreč od I. 1922. do I. 1938. več kakor podvojila. Število n atov o r jeni li v a g o nov, za katero imamo podatke le od I. 1931., se je izpreminjalo precej paralelno z izpremembami množine prevažanega blaga. V kolikor ni ta paralelizem popoln, je to odvisno od variac ij povprečne obremenitve I vagona. Ta obremenitev je namreč padala v letih krize na 7.9 ton (1933) (er se je dvigala v boljših letili na 9.0 ton (1937). Splošna razvojna tendenca treh gori navedenih elementov blagovnega prometa se vidi iz teh-le enačb njihovih linearnih trendov: množina tovornega blaga (v mil. i): y = 15.5— 0,4x. število netotonskih kilometrov (vinil, km): y = 2()19.7 +(>l.()x. povprečno na 1 tono km: y = 174 -)-7.9x. Ako vzamemo 17 letno dobo od 1. 1922. do I. 1938. kol celoto, tedaj kaže množina tovornega blaga pojemajočo ten-denco, in sicer pojema povprečno za 0.4 mil. t na leto. Narobe je število napravljenih netotonskih km raslo letno za 61,0 mil. Vzrok tega naraščanja leži v rasti razdalje, na katero se je povprečno prevažala I tona. Ta rast je znašala 7,9 km na leto. Zelo važno bi bilo proučiti korelacijo med obsegom blagovnega prometa in glavnimi pojavi jugoslovanskega narodnega gospodarstva, n. pr. valovanji narodnega dohodka, valovanji letine, razvojem rudarstva in industrije, valovanji izvoza in uvoza itd.3'1 Treba bi bilo tudi podrobno proučili 20 Tako obstoja n. pr. precej natančen paralelizem med obsegom blagovnega prometa in valovanji narodnega dohodka, v kolikor se da le-ta vsaj približno oceniti. To se vidi i/ sledeče primerjave blagovnega prometa in narodnega dohodka Jugoslavije po cenitvah finančnega ministrstva (gl. Maksim Goranovič: Poljoprivredni dohodek Jugoslavije. Beograd 1937 in Stat. godišnjak za II. 1938 1939, str. 48.')): vpliv tarifne politike. Toda vse to bi preveč razširilo mojo razpravo, razen tega pa presega to moči poedinega raziskovalca. Zato naj se omejim na (o. da prikažem, iz kakšnih glavnih blagovnih vrst je bil sestavljen tovorni promet 1. 1938. Njegova sestava je razvidna iz ieh-le številk: ti«. t % Gozdni proizvodi 3469,2 22,60 Premog in mineralno olje . . 3116.1 20,30 Minerali, asfalt in izdelki iz njih . 2345,3 15.27 Kmetijski pridelki 2222.6 14.48 Rude 1000.7 6,52 Izdelki iz kmetijskih pridelkov . . 775.0 5,05 Kovine in kovinski izdelki .... 638.4 4,16 Naravni materiali, smole, destilati, kemični proizvodi 2,53 Papirna masa, papir in lepenka . . 188.5 1.23 Žive živali 168,5 1.10 Živalski in rastlinski predi In i in pletilni materiali 164.9 1.07 Živalski izdelki 132,3 0.86 Vozila, stroji, aparati 74.6 0.49 Manufakturno, galanterijsko, lis- šeetkarsko in sitarsko blago, pletarski izdelki, metle in slično 36,4 0,24 11 lugov n i promet v mil. t Narodni dohodek v mrd. din 1925 18.6 69,6 1926 18,3 69,6 1931 14,0 42,0 1935 12.1 37.6 1936 12.4 42,2 1937 15,2 44,1 1938 15,4 46.8 Padec blagovnega prometu ima torej bolj globok v/.rok v padcu narodnega dohodka. Vezo med železniškim blagovnim prometom in različnimi drugimi pojavi (produkcija surovega železa in jekla, konkurenca drugih vozil, rast in aglomeracija prebivalstva, vodoravna in navpična koncentracija produkcije, trgoviinsku politika) proučuje A. knoblich v gori navedeni razpravi \ Zeitschrift fiir Nationaldkouomie. lis. t % Kolonialna živila....................... 2,S 0.02 Eksplozivi in iminicija........................ 2,6 0.01 Ostalo......................................... 625.5 4.07 Vsega . . . 15.352.3 100.00 /o Po teži se največ prevaža gozdarskih proizvodov (22,6% celokupnega tovornega blaga), premoga in mineralnega ol ja (20.3%). mineralov in asfalta (15,3%) ter kmetijskih pridelkov (14.5 %). Veliko manj odpade na. rude (6.5%), izdelke iz kmetijskih pridelkov (5,1%) in kovine s kovinskimi izdelki (4.2%). Še manjša je bila količina drugih blagovnih vrst. Les, rudarske in kmetijske surovine so torej glavni predmeti blagovnega prometa. Na industrijske izdelke in drugo blago visoke specifične vrednosti odpadajo zelo majhni odstotki. V tem se kuže gospodarska struktura Jugoslavije. Razen tega v zadnjih letih dražje blago vedno več prehaja na motorna vozila. Orisana sestava blagovnega prometa, in sicer prevladovanje surovin, ki se prevažajo po nižjih tarifnih postavkah, igra odločilno vlogo pri finančnih uspehih železniškega gospodarstva. Navedeni odstotki, ki odpadajo na posamezne blagovne vrste, ostajajo v zadnjih letih precej enaki, kar potrjuje, da je orisana sestava blagovnega prometa rezultat stalne, le polagoma izpremin ja joče se gospodarske strukture Jugoslavije. Ako vzamemo 6 prvih blagovnih skupin in pogledamo. koliko odstotkov je odpadalo na n je v zadnjih 5 letih, tedaj bomo videli, da je nekoliko padel odstotek gozdnih proizvodov, kar je bilo zvezano z zmanjšanim izvozom lesa; narobe je zrasel odstotek mineralov in rud; drugo je ostalo neizpremen jeno. Med notranjim in zunanjim prometom se je prevažano blago delilo v zadnjih 5 letih tako-le: Notranji promet Zunanji promet mil. t % mil. t % 1934 7.4 65.9 3,9 34.1 1935 7.9 65.9 4.1 34.1 1936 S,H 70.H 3,6 29,2 1937 9,7 64,1 5,5 35,9 1938 10,5 68,5 4.9 31.5 Približno 2/s vsega blaga se prevaža v notranjem prometu in V3 v zunanjem. Samo 1. 1936. je znašal zunanji promet mnogo man j kot 1/n, kar je bilo zvezano s padcem izvoza v Italijo vsled sankcij, ki so bile koncem I. 1935. uvedene proti tej državi. Ni dvoma tudi, da so ravno železnice in še posebej njihove pristaniške in izvozne tarife pospeševale razvoj zunanje trgovine Jugoslavije, kakor je sploh to prometno sredstvo pospeševalo razvoj svetovne trgovine."1 Vendar je pomen notranjega prometa toliko večji, da bi ne smela biti tarifna politika zgrajena v prvi vrsti z vidika zunanjega prometa, temveč bi morala veliko večjo pozornost posvečati notranjemu prometu."2 V notranjem prometu se prevaža največ gozdnih proizvodov (ok. 25%). premoga (ok. 25%), mineralov in izdelkov iz njih (ok. 15%) (er kmetijskih pridelkov (ok. 12%). Zunanji promet se je delil v izvoz, uvoz in tranzit: Izvoz Uvoz Tranzit mil. t % mil. t % mil. t % 1934 2.1 18,8 0.5 4.3 1,3 11,0 1935 2.2 18.1 0,5 4.5 1,4 11,5 1936 1.9 15.2 0.5 4.2 1,2 9.8 1937 3,0 20.0 0.6 4.0 1,8 11,9 1938 2,6 16.7 0.7 4.3 1,6 10,5 Naj večji je po ionaži izvoz. Izvažajo se predvsem gozdni proizvodi (ok. 35%), rude (ok. 23%) in kmetijski pridelki (ok. 16%). Od tega je odpadalo ok. 2/a na izvoz preko kopnih obmejnih postaj in samo ok. V„ na izvoz preko pristaniških postaj. To se pojasnjuje s slabim razvojem ju gostov, morske n Engelbert Fallmann navaja sledeče podatke o vzporednem razvoju železniškega omrežja in svetovne trgovine (uvoz + izvoz): 1830 1845 1850 1875 1880 1905 1910 železniško omrežje (km): 332 16.990 — 295.413 905.695 svetovna trgovina (mrd. mark): 7—8 — 16 — 67,8 — 164,7 (Die Losung (les Verkelirsproblems, Leipzig und Wien. 1936, str. 5). 2- Isti E. Fallmann pravi: »Der Auslandsverkehr betragt l>ivi fast allen Staaten ... nur einen geriugen Brucliteil des lnlandverkehrs. Das Schwergewicht iles wirtscliaftliehen Lebens liegt im BinnenverkehrU (op. cit., str. 9). plovbe in neugodnimi zvezami jugoslovanskega zaledja z morskimi pristanišči. Drugo mesto zavzema tranzit, med katerim je največ kmetijskih pridelkov in izdelkov iz njih (ok. 35%), kovin in kovinskih izdelkov (ok. 12%) ter premoga in mineralnega olja (ok. 12%). Najmanj je bilo uvoznega blaga, med katerim je največ premoga in mineralnega olja (ok. 35%), kovin in kovinskih izdelkov (ok. 15%). vozil in strojev (ok. 10%) ter mineralov in asfalta (ok. 10%). Izvoz in deloma tudi tranzit sta močno padla 1. 1936. vsled gori omenjenih sankcij proti Italiji. Naslednje leto sta se dvignila, toda 1. 1938. sta se zopet nekoliko zmanjšala vsled delnega poslabšanja konjunkture v državah, v katere je šel j ugoslovanski izvoz. Tndi blagovni promet kaže pravilna v a 1 o v a n j a o d m e s e c. a d o m e s e e a : januarja, posebno pa meseca februarja je namreč m i n i m a I e n . nato z majhnimi presledki doseže meseca oktobra visoko dvignjeni maxi-mum. nakar strmo pada do novega januarja.28 le sezij-ske variacije so posledica na eni strani jesenskega navala poljskih pridelkov, na drugi strani pa poletnega in jesenskega živahnega delovanja industrije. Vpliv zadnjega faktorja se vidi iz tega, da se sezijske variacije blagovnega železniškega prometa precej ujemajo s sezijskimi variacijami števila zavarovanih delavcev. Velikost jesenskega maximuma je odvisna od kvalitete letine in velikosti izvoza ter precej variira od leia do leta. Sezijski indeksi za množino prevažanega tovornega blaga in za število natovorjenih vagonov"1 se izražajo v treh zadnjih budžetnih leiili v teh-le odsloikih od letnega povprečka: 23 V Nemčiji ima blagovni promet, in sicer število tonokilometrov, razen januarskega minima še drugi minimum v aprilu; maximum pa odpada ne na oktober, temveč na september in ni ta jesenski maximum tako visoko dvignjen kot v Jugoslaviji. Sploh je amplituda sezijskih variacij blagovnega prometa n Nemčiji mnogo manjša kot v Jugoslaviji. V tem se brez dvoma kaže razlika med industrijsko in agrarno državo. 21 Do I. I938. se ujemajo številke, ki jih navajata za vsakomesečno število natovorjenih vagonov »Statistički godišnjak« (938— 1939 (str. 220) in publikacija Narodne banke »Razvoj narodne pri v rede u Jugoslaviji«. Številke za I. 1938. pa so različne, /a izračunavanje sezijskih indeksov sem vzel številke, ki so navedene v publikaciji Narodne banke. množina natovor- množina natovor- blaga jeni vagoni blaga jeni vagoni januar 76.6 % 77,3% j11 lij 96,2% 105.0% februar 76.1% 80.0% avgust 110,3% 114.5% marec 90.2% 96,4% september 121,5% 119,7% april 90,3% 90,0% oktober 139,5% 126,3% maj 95,9 % 95,2% november 116.0% 108.7% J uni j 93.8% 95,1% december 93,6% 91,8% Število natovorjenih vagonov variira od meseca do meseca približno istotako kakor množina prevažanega blaga, samo je amplituda valovanj nekoliko manjša. Vendar znaša tudi pri številu vagonov razlika med oktobrom in januarjem 49.0%, kar predstavlja veliko težavo za železnice. Pri množini blaga znaša ta razlika celo 62,9%. Ako primerjamo sezijske variacije blagovnega in potniškega prometa, vidimo, da imata oba svoj minimum meseca januarja—februarja, oba tudi naraščata poleti in jeseni, toda potniški promet doseže maximum že meseca avgusta (turizem in tujski promet), dočim blagovni promet doseže maximum šele meseca oktobra (prevoz kmetijskih proizvodov). Razen tega blagovni promet nima tistega dviga v decembru, ki ga v zvezi z božičem vsako leto zaznamuje potniški promet. Takšen je bil v glavnih poležali promet na jugoslovanskih železnicah v preleklem dvajsetlet j u. VII. Finančni uspehi Finančni uspehi slednjih podatkov o delovanja železnic so razvidni iz na-eksploatacijskih dohodkih in izdatkih železnic ter o deficitih ozir. s uficitih . počenši od budžet- nega leta 1918 19 in končaj e z budžetnim letom 1937/38 (v mil . din): Dohodki l/datki + ali Dohodki Izdatki + ali 1918/19 33,4 48,2 - 14,8 1925/26 2.383,2 2.693,2 —309,9 1919/20 166,2 280,3 — 114.1 1926/27 2.290,3 2.402,6 —112.3 1920/21 601,3 660 3 59,0 1927/28 2.273,1 2.275,7 — 2,6 1921 466,1 439.1 + 27,0 1928/29 2.485,8 2.341,8 + 144.0 1922 572,5 528,0 + 44,5 1929/30 3.049,9 2.983,5 + 66.4 1 ‘>22/23 1.309,4 1.195,7 + 113,7 1930/31 2.686,3 2.744.1 — 57.8 1923/24 1.769,3 1.601,6 +167,7 1931-32 2.226,8 2.545,2 —318,4 1924/25 2.649.2 2.545,9 + 103,3 1932/33 1.980,8 2.107,9 — 127,1 Dohodki Izdatki + ali — Dohodki Izdatki + ali— 1936/37 2.082,3 1.827.1 +255,2 1937/38 2.439,6 2.231,9 +207.7 1933/34 1.997,8 1.967,8 + 29,9 1934/35 1.958,5 1.897,3 + 61,2 1935/36 2.054,5 1.951,6 +102,9 Vsega 37.476.5 37.268,9 +207.6 V prvih letih so dohodki državnih železnic hitro rasli deloma vsled razvoja prometa, deloma vsled večkratnega linearnega zvišanja tarif. Toda izdatki vsled velikih popravil. neurejenosti železniškega gospodarstva in depreci-acije denarja ter s tein zvezanega dviga cen in plač, so rasli še hitreje. Zato so v prvih ireli letih železnice prinašale precej velike deficite. V nadaljnjih lelili so vsled prehoda v državno eksploatacijo Južnih železnic in novega zvišanja tarif2''skupaj z nadaljnjim razvojem prometa dohodki rasli hitreje kakor izdatki, in so bila radi lega leta 1922/23 do 1924/25 — leta visokih suficitov. V II. 1925/26—192728 so dohodki nekoliko padli deloma vsled majhnega zmanjšanja blagovnega prometa, deloma pa vsled tega, ker je bila z unifikacijo blagovne tarife I. 1925. uvedena lokalna tarifa z 38 izjemnimi in 35 znižanimi izvoznimi postavkami. Posebno znižane tarifne postavke pro tono in km, drugače rečeno posebno znižani »harem«211 je bil uveden za prista- 25 Do 1. 1924. so bile tarife v primeri s predvojnimi srbskimi tarifami zvišane za 10 krat. Toda vrednost dinarja je za isti čas padla skoro za 15 krat. Po mnenju A. Paniča (»Naše železničke tarife«. Ekonomist, 1924. februar) ni bilo takrat mogoče obdržati nižjih tarif, ker so vsi izdatki v primeri s predvojno dobo zrasli za 20 krat, razen tega je bilo mnogo državnih transportov, ki so se vršili bodisi po znižanih cenah, bodisi na kredit, denar pa, ki ga je dolgovala država, ali se je zelo težko dobival od države, ali pa se sploh ni dal dobiti (str. 59). Slednjič bi linearno znižanje tarif še ne ustreglo gospodarskim krogom, ker je bila predvsem potrebna unifikacija tarif in njihova korenita reforma. Taka unifikacija je bila za potniško tarifo izvedena dne 15. septembra 1923, za blagovni promet pa dne 1. oktobra 1925. Od francoske besede »bareme« ali »barrenie«, kar pomeni knjigo, vsebujočo tabele z napravljenimi računi in imenovano s to besedo po imenu njenega izumitelja B. I'1. Barreme-a. Kakor pravi Josip Cugmus, kaže »barem« v razliko od tarifnih tabel »samo jedinične stavove, koji služe za izračunavanje prevoznih cena. .Barem' pretstavlja, prema torne, bazu za izračunavanje svake pojedine prevozne cene (oz. vozarine), označavajuči jedinične stavove koji se imuju primeniti obzirom na otstojanje, brzinu i udobnost« (Osnove železničke tarife, Subotica 1931, sir. 170-171). niške postaje; obenem je bilo odpravljeno lomljeno računanje voznine med državnimi. Južnimi in vioinaln. železnicami. Vse to je pomenilo znižanje blagovnih tarif. Dohodki so padli, izdatki pa so rasli naprej, tako da se je J. 1925/26 pojavil veliki deficit. Da bi se ta deficit zmanjšal, je bila dne 1. okt. 1926 vpeljana nova lokalna in pristaniška tarifa, ki je zvišala splošni »barem« za 2—8% ali povprečno za 2.5%. Toda v svrlio podpiranja domače produkcije in izvoza, je bilo uvedenih 40 izjemnih. 34 izvoznih in 48 pristaniških postavk, kar je do gotove mere paraliziralo omenjeno zvišanje »harema«. Deficiti so trajali do 1. 1927 28. V 11. 1928 29 in 1929/30 so se dohodki vsled ugodne konjunkture dvignili močneje kakor izdatki in obe leti sta izkazovali suficit. Toda že od 1. 1930 31 se je pokazal vpliv krize. Res da so bili skrčeni tudi izdatki, vendar pa je bil padec dohodkov močnejši ter so imele železnice od 1. 1930 31 do I. 1932/33 precej visoke deficite. Kriza je bila torej močnejša kot komercializacija železnic, v duhu katere se je skušalo od 1. 1928. reorganizirati železniško upravo.27 Šele od I. 1933/34 se pričenja nova doba snficitov. ki stalno naraščajo do I. 1936/37. Finančni uspehi so se zboljšali vsled naraslega potniškega in blagovnega prometa. Zvišanje 1. 1934. potniških tarif za 5% in blagovnih za 10% ni koristilo železnicam, ker je samo kompensi ralo zvišanje vozninske državne takse. Za potniški promet pa je od 1. marca 1935 pričela veljati nova za 28.5% znižana tarifa ter dne 31. avgusta istega leta so se vpeljale nedeljske in praznične povratne karte za »Weekend« potovanja na razdaljo od 6 do 250 km. Vse to je sicer povečalo potniški promet, toda je celo nekoliko znižalo dohodke od tega prometa, tako da je bila potniška tarifa dne I. aprila 1936 ponovno zvišana povprečno za 10%. Zvišana je bila za 10% tudi cena nedeljskih kart, razen tega so nehale te karte veljati za druge praznike razen nedelje. Tudi leto 1937/38 je bilo suficitarno, toda suficit je bil v tem letu že nekoliko manjši kakor v predhodnem. Finančni rezultat celokupne dvajsetletne dobe predstavlja majhni suficit v znesku 207,6 mil. din ali povprečno po 27 Mijo Mirkovič: O takozvanoj »komercializaciji« naših državnih železnica (Naš saobračaj, l<)39, št. h in 7). 10 mil. din iui leto, kar ivori približno V2% od povprečnih let n i h izdatkov ter odgovarja e k s p 1 o a t a c i j s k e m u koeficientu 99,4. Kako se celokupni dohodki železnic delijo v dohodke od potniškega in blagovnega prometa ter v druge manj pomembne dohodke (najemnine, zakupnine, prevoz pošte, pri- valne brzojav ke. obresti i in dr.) se vidi iz teh-le številk: Potniški Blagovni Drugi Na 100 Na 100 neti promet p romet dohodki Skupaj potn. km ton. km milijonov din din 1929/30 756,6 2.032,2 261,1 3.049,9 33,8 56.1 1930/31 701.8 1.752,2 231.3 2.685.3 31,3 58,3 1931/32 636,4 1.513,9 76,5 2.226,8 30,9 57,6 1932/33 535,4 1.327.1 118.3 1.980,8 30,8 56,0 1933/34 517,7 1.379.7 100.4 1.997,8 30,9 56,0 1934/35 493,1 1.369,4 96,0 1.958.5 28,7 55,7 1935/36 481,8 1.433,8 138.9 2.054,5 21,7 56,0 1936/37 538,6 1.464,3 79,4 2.082,3 21,6 53,6 1937/38 607,3 1.734.5 97.8 2.439,6 21.2 53,3 Za 9 let 5.268,7 14.007.1 1.199,7 20.475.5 Dohodki od potniškega prometa tvorijo približno 1/i vseli dohodkov (za 9 let povprečno 25.7%), dohodki od blagovnega prometa okoli % vseli dohodkov (68.4%), na razne druge dohodke pa odpada malenkost (5,9%). Kar se tiče izdatkov, jih ni mogoče natančno porazdeliti v izdatke za potniški in blagovni promet, ker cela vrsta izdatkov je skupna. Vsaka razdelitev je vsled tega pogojna in precej samovoljna. I oda težko je reči, da odpada na potniški promet samo v.seh izdatkov. Zato je možno s precejšnjo sigurnostjo prili do zaključka, da je potniški promet finančno pasiven in da se krije njegov deficit z dohodki od blagovnega prometa.28 I ti promet je torej glavna dobičkonosna žila Po Piratliu (op. cit., str. 202) znašajo v Nemčiji povprečni lastni stroški pri potniškem prometu 1,2 pfeniga »a I potniški km in pri blagovne))) prometu .3.0 pf. na t tono-km, ako gre zu »Stuckgut«, 2,0 pl', na I tono-km, ako gre /a »NVagenlatlungsgut« in 0,81 pf. na I tono-km, ako gre za »Massengut in geschlossenen Ziigen«. A ko vzamemo postavko 2,0 pf. za 1 tono-km, tedaj dobimo za I. 1938., v katerem so jugoslovanske železnice napravile 3015,7 mil. potniških km in 3349,7 mil. blagovnih tono-km, da je odpadlo na potniški promet približno 35% in na blagovni promet ok. 65% vseh izdatkov. Ker so znašali vsi izdatki v letu 1937/38 2231,9 mil. din, tedaj je odpadlo od njih na potniški promet železnic. Od potnikov krijejo morda še potniki 111. razreda, in to III. razreda potniških vlakov, od njih povzročene stroške. Brzi vlaki, posebno pa potniki II. in I. razreda, sigurno prinašajo železnicam izgubo.20 Dohodki, izračunani na 100 potniških kilometrov so se od 1. 1929/30 do I. 1937/38 znižali skoro za ’/»• To je deloma posledica znižanja potniške tarife, deloma pa prej ugotovljene rasti števila potnikov, ki se koristijo režijskih kart in raznih ugodnosti. Dohodki od blagovnega prometa, izračunani na 100 netotonskili kilometrov, so ostali neizpremenjeni. Ker je med teni časom narasla množina režijskih tovorov, pomeni to, da je zrasla voznina, ki jo plačuje povprečna tona privatnega blaga za I km. Le v zadnjih dveh letih je ta voznina nekoliko padla. To pa najbrž ni v toliko posledica znižanja povprečnih tarifnih postavk, v kolikor gori omenjenega povečanja množine mineralov in rud, ki se prevažajo po nižjih postavkah. Za oceno gori navedenih deficitov in suficitov, ki so jih prinašale železnice, je važno vpoštevati. da so med naštetimi izdatki razen normalnih eksploatacijskih stroškov zapo-padene tudi precejšnje vsote, izdane za obnovo, izboljšanje in povečanje železniške imovine. Za 20 let so taki izdatki znašali 2576,7 mil. din. Ta znesek je bil pokrit iz dohodkov približno 781 mil. din in na blagovni ok. 1451 mil. din. Po teh računih je prinesel v tem letu potniški promet 7-4 mil. din izgube, blagovni promet pa 283 mil. din čistega dobička. Vsi ti računi so seveda samo apro-ksimativni in zelo samovoljni. s” Po računih Miloša P. Stefanoviča, avtorja knjige »Naše železnice posle rata 1918—1928 (1929)« in članka »Problemi naših železnica« v »Politiki« od 30. septembra 1929, so znašali 1. 1928. dohodki in izdatki od potnikov l„ II. in III. razreda te-le vsote (v mil. din): Dohodki Izdatki + ali — I. razred 9,3 58,9 — 4-9,6 II. razred 91,9 196,7 — 104,8 III. razred 6(H),8 457,9 + 142,9 Skupaj 702,0 713,5 — 11,5 (Navajam po M. Mirkoviču, op. cit., str. 169.) Kakor vidimo, samo III. razred prinaša čisti dohodek, toda ta dohodek je manjši kakor so deficiti od I. in II. razreda. Zato je potniški promet kot celota deficitaren. Seveda so tudi ti računi samovoljni in pogojni. železnic, in sicer predvsem v obliki kreditov, določenih v to svrho v budžetih in finančnih zakonih (1769.1 mil. din), razen tega pa v obliki dotacij rezervnemu fondu državnih železnic (345,4 mil. din) in od !. 1930/31 v obliki dotacij specialnemu fondu za obnovo sialne železniške imovine (462.2 mil. din). Toda stanje, v katerem so se nahajale železnice po vojni, je zahtevalo tako velikih investicij, da jih niso mogle železnice napraviti iz lastnih sredstev. Zato je bilo v navedenih 20 leiili za obnovo, izboljšanje in povečanje železniške imovine potrošenih še 2830,8 mil. din iz občih državnih sredstev, in sicer: 97.6 mil. iz 1% notranjega investicijskega posojila iz I. 1921., 148.7 mil. iz H% zunanjega posojila iz I. 1922. in 2584,5 mil. iz reparacij. Na drugi strani je država prejela od železnic velike vsoie v obliki carin, trošarin, posebno pa v obliki vozninske državne takse. Samo te takse je bilo zaračunane v korist finančnega ministrstva od 1. 1923/24 do 1. 1937/38 za skupno vsoto 3791,1 mil. din. i. j. več kakor znaša celokupna vsota, potrošena za železnice iz občih državnih sredstev. Dejanski suficit državnih železnic je bil torej za 20 let mnogo večji kot gori navedena vsota 207.6 mil. din. Seveda točno tega ni mogoče izračunati, ker ni znano, koliko je bilo potrošeno za obno vo železniške imovine, kar spada v eksploatacijske stroške, in koliko za njeno izboljšanje i n pove č a nje, kar predstavlja nove investicije. Znano pa je, koliko je država potrošila za gradnjo in trasiranje novih prog. Od I. 1920/21 je bilo v to svrho izdanih 3903.3 mil. din, in sicer: iz budžetnih kreditov in kreditov, odobrenih na osnovi pooblastil finančnih zakonov — 1854,1 mil., iz rezervnega fonda državnih železnic in fonda za gradnjo železniških prog v Bosni in Hercegovini — 12.7 mil., iz reparacij — 292,9 mil., iz 1% investicijskega posojila iz I. 1921. — 217.5 mil., iz 8% zunanjega posojila iz I. 1922. — 1196,3 mil., iz posojila, najetega leta 1931. pri Državni hipotekarni banki — 176.6 mil. in iz posojila za javna dela z dne 2. februarja 1935 — 153,1 mil.30 Ako od- 30 Tudi z uredbo o 6% posojilu za javna dela in obrambo z dne 14. aprila 1938 je bilo odobreno za gradnjo železnic 1500 mil. din. Toda izdatki na račun tega posojila spadajo že v 1938./39. budžetno leto. štejemo od 3903,3 mil. 12.7 mil., izdanih iz lastnih fondov državnih železnic, dobimo čisti izdatek države za gradnjo novih prog' v znesku 3890,6 mil. din. Toda temu je treba dodati še 890,9 mil., ki jih je država dolgovala različnim gradbenim družbam ob zaključku budžetnega leta 1937/38. S tem zneskom znašajo vsi državni izdatki za gradn jo novih prog 4781,5 mil. din. Iz gori navedenih 3903,3 mil. so bili v posameznih letih potrošeni ti-le zneski (v mil. din): 1920/21 — 23,9 1926/27 — 99,6 1932/33 — 117,1 1921/22 — 168.6 1927/28 — 272,2 1933/34 — 238.8 1922/23 — 110.4 1928/29 — 461.1 1934/35 — 150,3 1923724 — 285.7 1929/30 — 745,5 1935/36 — 176,1 1924/25 — 249.2 1930/31 — 190,5 1936/37 — 212.8 1925/26 — 106,0 1931/32 — 95,0 1937/38 — 200,3 Izdatki za gradnjo novih prog kažejo velika valovanja. Ako jih primerjamo s finančnimi rezultati posameznih let, opazimo, da so praviloma večji v letih suficitov in manjši v deficitarnih letih. To pa zopet odgovarja valovan j im gospodarske konjunkture. Izdatki za gradnjo novih prog so namreč rasli v letih ugodne konjunkture in padali v neugodnih letih. Bili so torej bolj posledica konjunkture kakor sredstvo za ublažitev konjunkturnih valovanj. Graditi nove železnice je silila državo nujna potreba po teh železnicah. Zato so se gradile v toliko, v kolikor se je posrečilo dobiti za to denar. V letili ugodne konjunkture je bilo lažje najti potrebna sredstva ter so se gradbena dela povečavala, v letih krize pa so se iz istega vzroka ustavljala. Valovanja 'zdatkov za gradnjo novih prog so zaradi tega prej potencirala konjunkturna valovanja kakor jih paralizirala, kakor h) zahteva konjunkturna politika. I.e v zadnjih letih je tudi Jugoslavija pričela voditi aktivnejšo konjunkturno politiko 7‘ izvajanjem večjih javnih del. Povečana gradnja železnic je bila eden izmed izrazov te politike. Toda tudi v teh letih je pomenila la gradnja več zadovoljitev nujne potrebe po novih železnicah kakor orodje konjunkturne politike. Kajti tedaj bi se morala gradnja novih prog z zboljšanjem konjunkture ustaviti. Dejanski pa je šla v pospešenem tempu naprej. Na podlagi vseh podatkov, ki jih navajajo »Zavržni računi«, moremo ugotoviti končni rezultat dvajsetletnega železniškega gospodarstva za državno blagajno. Pri teni delimo dvajsetletno dobo v dve periodi: od I. 1918/19 do I. 1929/30. za katero ni točno izračunane bilančne vrednosti imovine državnih železnic, in od I. 1930/31, za katero imamo to bilančno vrednost. Ti dve periodi se ujemata obenem s periodama do začetka zadnje gospodarske krize in po njenem izbruhu. Finančni rezultat železniškega gospodarstva za državno blagajno se sestavlja iz sledečih postavk: 1. čisli dobiček od eksploatacije železnic, ki je znašal 207,6 mil., in sicer: v prvi periodi 74.0 mil. in v drugi periodi 133,6 mil.; 2. državni izdatki za obnovo, izboljšanje in povečanje železniške imovine, ki so znašali 2830,8 mil. in se dajo v celoti prišteti k prvi periodi, ako prištejemo k tej periodi vse izdatke iz reparacij;31 3. državni izdatki za gradnjo novih prog, ki so znašali 3890.6 mil., in sicer: v prvi periodi 2509,7 mil. in v drugi periodi 1380,9 mil; 4. dohodki države od državne vozninske takse, ki so znašali 3791.1 mil. ter so se delili med dvema periodama kot 1677.9 mil. in 2113.2 mil. Razen tega je trelm k državnim izdatkom za gradnjo novih prog prišteti še 890.9 mil., ki jih je država dolgovala gradbenim družbam koncem budžetnega leta 1937/38. Ako seštejemo v.se te postavke, dobimo to-le (v mil. din): Do I. 1029/:«) Od 1.1930'31 Skupaj (k> I. 1937/38 1. Čisti eksploaiacijski dobiček železnic...................+ 74.0 +133,6 + 207,6 2. Državni izdatki za obnovo in izboljšanje železnic —2830,8 —2830,8 3. Državni izdatki za gradnjo novih prog .... —2509,7 —1380,9 —3890,6 4. Dohodki od državne vozil inske takse.................+1677,9 +2113,2 +3791,1 Vsega -3588,6 + 865,9 —2722,7 31 To ni povsem pravilno, ker reparacijska plačila so bila ustavljena šele I. 1931. Toda »Završni računi« ne vsebujejo podatkov o izdatkih, napravljenih i/ reparacij v posameznih letih. Do 1. 1929/30 Odi 1. 1930/31 Skupaj Dolg države gradbenim dol. 1937/38 družbam za gradnjo novih prog..................................... — 890.9 — 890,9 Končni rezultat................—3588.6 — 25.0 —3613,6 Številke za drugo periodo so bolj točne, narobe pa so številke za prvo periodo netočne, ker so podatki za prva leta sploh nepopolni, ker so izdatki za gradnjo novih prog upoštevani le od 1. 1920/21, dohodki od državne vozninske takse pa samo od I. 1923/24. in ker je sigurno država nekaj dolgovala gradbenim družbam tudi koncem 1. 1929/30 in je izplačala te vsote šele pozneje, vse te vsote pa so v naši razpredelnici prištete k drugi periodi. Razen tega niso za obe periodi upoštevane penzije železniškemu osebju in anuitete od državnih posojil, v kolikor niso te anuitete že upoštevane med eksploataci jskimi izdatki. Vendar se iz navedenih številk vidi, da je v prvi periodi država izdala za obnovo in izboljšanje železniške imovine in gradnjo novih prog okroglo za 3% miliarde din več, kakor je prejela od železnic v obliki eksploatacijskega dobička in državne vozninske takse. Narobe v drugi periodi so bila dejanska izplačila države za 865,9 mil. manjša kot prejemki. Celo tedaj, ako upoštevamo zneske, ki jih je država dolgovala gradbenim družbam ob zaključku te periode, krijejo prejemki skoro vse izdatke. Za periodo, v katero spadajo leta težke gospodarske krize in depresije, je to zelo dober rezultat. Toda tak rezultat je bil dosežen s tem, da se je obnova obstoječih železnic vršila samo iz lastnih dohodkov železnic, iz občih državnih sredstev pa ni bilo v to svrho prav za prav ničesar izdanega. 'I udi izdatki za gradnjo novih prog so bili skrčeni, posebno faktična izplačila gradbenim družbam. Le v zadnjih letih so se zopet povečali ti izdatki. Na drugi strani je bil ta ugodni finančni rezultat dosežen s pomočjo visokih tarif in znatnega zvišanja državne vozninske takse. S tem je morala sedanja generacija nositi vse breme železniških financ, všlev-si tudi stroške za razširitev železniškega omrežja, na mesto te ga da bi se to breme porazdelilo med bodoče generacije. Kajti uprav te generacije bodo tekom dolge vrste let uživali plodove novih prometnih naprav. Ako vzamemo celo dvajsetletno dobo, lahko rečemo, da so državne železnice ne samo krile iz svojih dohodkov' vse eksploataci jske stroške, temveč so vrhu tega vrnile državi vse njene izdatke za obnovo in izboljšanje železniške imo-vine in celo ok. 1/;, državnih izdatkov za gradnjo novih prog. J oda vse to je bilo v precejšnji meri doseženo na eni strani na račun narodnega gospodarstva, ki je moralo prenašati cel niz tarifnih povišanj, na drugi strani pa na račun železnic samih in njihove imovine, posebno pa njihovega voznega parka, ki se je obrabljal hitreje kakor se je obnavljal. O tem zgovorno priča zmanjšanje vrednosti imovine državnih železnic v zadnjih 8 letih, ki jo ugotavljajo »Završni računi«. Gori sem omenil, da do začetka I. 1930/31 ni podatkov o izpremembah vrednosti železniške imovine. Vendar je znano, da v teh letih so bila izvedena velika popravila porušenih postaj, prog in mostov ter pokvarjenega voznega parka. Obenem je bila v velikem obsegu izvedena obnova in povečanje železniške imovine, zgrajeno je bilo tudi mnogo novih prog.32 Kakor smo videli preje, v teh letih se je znatno povečalo število lokomotiv in vagonov. Zato je možno s sigurnostjo reči. da se je v tej prvi periodi imovina železnic hitreje obnavljala in povečavala. kakor se je obrabljala, ter je njena vrednost rasla. Obratno sliko kaže železniška imovina od I. 1930/31. Publikacija »Završni računi« prinaša bilance državnih železnic za II. 1930/31—1937/38. Iz teh bilanc se da ugotoviti vrednost železniške imovine, počenši od 31. marca 1930, ko je 32 O obnovi železnic, izvršeni v prvih letih, beremo v publikaciji »Završni računi« to-le: »Osposobl javanje pruga, voznog parka i postrojenja lcoje smo bezuslovno morali što pre izvršiti..., daleko je preva-zilazilo granice normalne obnove čije se pokriče s punim opravdanjem traži u železničkim eksploatacionim prihodiina. Investicije koje smo morali izvršiti u prvom deceniju poslovanja po Ujedinjenju radi ospo-sobljavanja državnih železnica večini delom pretstavl ja ju podizunje iz osnova, te se u finansijskom pogledu s pravom mogu tretirati kao uve-čanja železničke imovine...« (str. 68). Do konca budžet. leta 1929/30 so za obnovo železnic potrošile železnice iz lastnih sredstev 1144,9 mil. in država iz občih sredstev 2830,8 mil., zu gradnjo novih prog je država potrošila iz občih sredstev 2509,7 mil. in železnice iz svojih sredstev 12,7 mil. Skupaj je bilo torej za obnovo obstoječih in gradnjo novih železnic potrošenih 6398,1 mil. din. bila (a imovina prvič popisana in ocenjena.113 Na dan 31. marca je znašala njena vrednost v posameznih letih te-le vsote (v mil. din): 1930 — 14.737.7 1933 — 14.281.7 1936 — 14.488.3 1931 — 14.730.0 1934 — 14.883.1 1937 — 14.334.7 1932 - 14.413.8 1935 — 14.687.0 1938 - - 14.228.1 Za 8 let se je imovina državnih železnic zmanjšala za 509,6 mil. din. Dejansko zmanjšanje pa je bilo mnogo večje, ker 1. 1933/34 je bil po izpremembi »Pravilnika o upravljanju i obračunavanju železničke imovine« napravljen naknadni popis imovine. ki je ugotovil, da »jedan taroj pruga i kolo-sečnog zastora u vrednosti od dinara 672.800.540,40 nije bio imet u knjige prilikom popisivanja izvršenog u početku 1930 god.« (str. 76). Ta vsota je bila dodana vrednosti imovine. kar se jasno vidi iz primerjave številk za 1. 1933 in 1934. Ako prištejemo le 672.8 mil., dobimo dejansko zman jšanje vrednosti železniške imovine tekom 8 let za 1182.4 mil. dinarjev. Povzročili so ga, vkljub gradnji novih prog, redni in izredni amortizacijski odpisi, kalerili skupna vrednost je znašala za 8 let 2524.7 mil. din. Vendar znaša to samo ok. \1% vrednosti vse imovine ali okroglo po 2% na leto. Taki odpisi nikakor niso previsoki. Kajti vkljub kaisiranju velikega števila lokomotiv in vagonov, ostaja na jugoslovanskih železnicah zelo mnogo starih obrabljenih lokomotiv in mnogo starih vagonov, katere bi že davno trebalo zamenjati z novimi. Moramo torej brez pretiravanja reči, da se v zadnjih letih imovina državnih železnic obrablja mnogo hitreje kakor se obnavlja. To ni ostalo brez vpliva na varnost prometa. VIII. Nezgode Poglejmo poslovanje jugoslovanskih železnic z vidika varnosti njenega prometa za železniško osebje, za potnike in za ostale privatne osebe. Ako vzamemo podatke za zadnje leto (1938), tedaj dobimo ia-le martirolog:*4 aa Nu osnovi zakona o železniški imovini v eksploataciji prometnega ministrstva (Službene Novine, št. 62 od 18. marca 1930). 31 V oklepajih je posebej navedeno število ponesrečencev »usled udesa sa vozom« (prva številka) in »usled nepremišljenosti sopstvene, O) Žel. osebje Potniki Ostale privatne osebe 136 M rt vili 48 (10 +38) ( 6 +16) Poškodovanih 130 (16 +114) 139 (56 + 83) 132 Skupaj 178 (26 +152) 161 (62 + 99) 268 Vsega 206 401 607 Skupno število žrtev nekoliko presega 600, pri čemer na mrtve odpada 1/8 in na poškodovance 2/» vseli ponesrečencev. Največ je bilo žrtev med »ostalimi privatnimi osebami«, nato med železničarji in najmanj med potniki.80 V zadnjih 10 letih je absolutno in relativno število ponesrečencev med železniškim osebjem in potniki variiralo na sledeči način: Žel. osebje Potniki mrtvih poškodovanih rtvih poškodovanih oseb na 1000 žel. osebja oseb na 1000 žel. osebja oseb na 1 mil. potnikov na 1 mil. potn. km oseb na 1 mil. potnikov na 1 mil. potn. km 1929 59 0,78 126 1,67 23 0,48 0,011 35 0,73 0,016 1930 44 0,57 114 1,48 23 0,50 0,010 50 1,08 0,022 1931 43 0,56 83 1,09 18 0,43 0,009 55 1,32 0,026 1932 40 0,55 70 0,97 20 0,57 0,011 72 2,05 0,041 1933 30 0,42 90 1.27 9 0,29 0,005 25 0,79 0,015 1934 20 0,28 64 0,89 8 0,26 0,005 43 1,43 0,027 1935 35 0,50 73 1,08 19 0,49 0,009 55 1,44 0,026 1936 40 0,54 79 1,07 19 0,43 0,008 37 0,83 0,015 1937 64 0,86 103 1,39 18 0,34 0.006 48 0,91 0,017 1938 48 0.59 130 1,61 22 0,39 0,007 139 2,47 0,046 krivicom nastradalo# ili usled nepredvidjenih slučajeva i drugih eksplo-atacijskih uzroka« (druga številka). Posebno mnogo je bilo zadnjih primerov pri železniškem osebju. Toda da bi ta razdelitev bila pravilna, trebalo bi nezgode, nastale »usled nepredvidjenih slučujeva i drugih eksploataci jskih uzroka« izločiti iz druge številke iu prišteti k prvi. Druga štetvilka bi naj vsebovala tedaj le nezgode, nastale »usled sopstvene nepremišljenosti i krivicom nastradalog«. 35 Vendar ne povzročajo železnice niti od daleč toliko nezgod, kolikor jih sedaj povzročajo avtomobili. Po podatkih, ki jih navaja E. Fallmann, je bilo na Angleškem v letih 1928—1934 pri avtomobilskih nezgodah 48.042 oseb ubitih iu 1.418.192 oseb ranjenih, kar znaša po 555 žrtev n a dan in 23 žrtev na uro! Od januarja do julija 1935 je bilo ubitih več kot 500 oseb. Tekom 2. avgusta 1935 (angleški bančni praznik) je bilo na angleških cestah od avtomobilov 161 oseb ubitih Absolutno število ponesrečencev variira z valovanjem prometa, in sicer je bilo dosti visoko I. 1929., nato pada s pojemanjem prometa in doseže minimum I. 1934., nakar zopet raste, posebno v dveh zadnjih letih. Ako pa vzamemo relativne številke, t. j. številke, ki nam kažejo, koliko mrtvih oz. poškodovanih železničarjev in potnikov pride na 1000 železničarjev in na 1 mil. potnikov oz. na 1 mil. potniških kilometrov, tedaj vidimo, da pada med železniškim osebjem relativno število ponesrečencev od I. 1929. do I. 1934. Nato pa se je položaj v tem oziru zelo poslabšal. Pri tem pa je še upoštevati, da se nanašajo navedene relativne številke na vse železniško osebje. Če bi pa vzeli samo ono osebje, ki vrši eksekutivno službo, bi bilo relativno število žrtev med tem osebjem še mnogo večje. Povečana obremenitev železniškega osebja z delom je bila torej zanj tudi življenjsko nevarna. Na vsak način so to usodne kontrolne številke, ki pričajo o defektih v organizaciji železniške službe. Kar se tiče potnikov, so zanje železnice mnogo manj nevarne kakor za železniško osebje. Vsled neznatnega absolutnega števila primerov kažejo relativne številke mrtvih in poškodovanih veliko nestabilnost in močne »slučajne« fluktuacije od leta do leta. Toda v splošnem je relativno število mrtvih padlo od 1. 1929. do 1. 1934. nato je 1. 19-35. zopet močno naraslo, v zadnjih treh letih pa ponovno padlo, tako da se je položaj v tem oziru v splošnem nekoliko izboljšal. Tega ni mogoče povedati o številu poškodovanih. Njihovo število na 1 mil. potnikov in na 1 mil. potniških km je hitro raslo v 11. 1930—32. nato je leta 1933. padlo, v in 5719 ranjenih (oj), cit., str. 63); v istem letu je znašalo na Angleškem število vseli avtomobilskih žrtev 116 mrtvih in 4016 poškodovanih na teden. Angleške železnice so v 6 letih povozile samo 39 pešcev, do-čim je od avtomobilov za isti čas prišlo ob življenje 41.904 osebe (ibid.. str. 160—161); v Zed. drž. sev. Amerike, kjer je že 1. 1929. bilo 29,7 mil. avtomobilov ali okroglo po I avto na 4 osebe, je bilo od njih 1. 1934. 35.769 oseb ubitih in večkrat toliko ranjenih (str. 118). Po podatkih Carla Piratha (op. cit., str. 112) odpada 1 nezgoda na nemških železnicah (1930) na 1180 tis. lokomotivskih km; na angleških brodili na visokem morju (1910—1914) na 80,9 tis. brodo-km, na angleških avtomobilih (1929) na 246 tis. avto-km in na ameriških letalih (1932) na 605 tis. letalo-km. II. 1934—35 se je zapel dvignilo, dalje ponovno padlo, toda 1. 1938. je skočilo na višino, katere še nikdar ni dosegalo od I. 1929. Pri lem pa so lo zaregistrirane, t. j. težje poškodbe, razen teh je l>ilo najbrž precej neregistriranih lažjih poškodb. V lem oziru se torej položaj za 10 let ni izboljšal, 1. 1938. pa se je celo močno poslabšal. Ako reazumiraino vse lo, dobimo ta-Ie splošni rezultat: od I. 1935. se je povečalo relativno število mrtvih in poškodovancev med železniškim osebjem, nekoliko se je zmanjšalo število mrtvih med potniki, toda v zadnjem času je naraslo med njimi število poškodovanih. Vzroki tega malo razveseljivega pojava so mnogoštevilni. Tu je najbrž delovalo i relativno zmanjšanje železniškega osebja ter s tem zvezana njegova povečana obremenitev z delom, i slab gmotni položaj velikega števila železničarjev ter nezadostna pripravljenost nekaterih izmed njih za njihovo odgovorno službo, i defekti v organizaciji železniške službe, i kot eden izmed važnih vzrokov poslabšano stanje voznega parka in prog, kajti, kakor smo videli, se je železniška imovina v zadnjih letih hitreje obrabljala, kakor se je obnavljala. Tudi z ozirom na varnost prometa potrebujejo torej jugoslovanske železnice korenite obnove in dalekosežnih reform. Žalibog ni pričakovali, da bi se to dalo izvesti v sedanjih težkih časih. Kajti na eni strani bodo najbrž naraščali za železnice deficitu i državni transporti, privatni promet pa se ne bo razvijal, na drugi strani bo rastoča draginja povečala eksploatacijske izdatke, tako da stoje železnice pred nevarnostjo ponovnih deficitov. Pod takimi pogoji je težko reformirati tarife, reorganizirati železniško službo in obnavljati obrabljeno imovino, dane govorim že o gradnji večjih novih prog. Kakor vse drugo, morajo tudi železnice misliti samo na to, da z najmanjšimi žrtvami prebrodijo težko dobo, temeljito obnovo in dalekosežne reforme pa odložijo do boljših časov. Resinne. Alex«ndre Bilimovitcli. Les olieinins do fer yougoslaves pendant les dernieres vingt annees. Dan« soiii arlicle I'ituteiiT avant tout čnuniare los sources des dauneeis statistiques ,sur les cliemims de feir yougoslaves et en fait ime anailyse critique. Ces doii.nees sont rassemblees dans les publ ications officiel les suivantes: »Sta tis ti qu e des ehemins de fer yougc®!aves pour 1’annee ..»Donnees priincipales concemant l etat et le rcndement des cheinins de fer youigosla'ves pour div aiuiees...« et »Les comptes definiitifs (les exercices 1918/19—1937/38 avec leis plus importantes donnees statistiques«. Ensuite 1'auteur extrait de ces puiblications les donnees »ur rexte,nsiiion du reseau et la oonstruetion des lignes aouvelleis, sur 1’etat du maiteriel roulant, sur ses paircours et sur le personuel. Dimc mami ere surtout de-taiillee 1'auteur a;nalyse les dommees suir le trafic des voyageurs et celui 'des itnarchamdises. En fin 1’auteur cite les donnees sur les res ul ta ts fkiaaiciers de l’exploitation des dhemins de fer yougo-sJaves et fiiiit son article avec J’analyse des donnees sur les accidents. c’est-a-diire sur le nonibre des tues et blesses pa rini les agents des chernins de fer, los voyageurs et les autres person-nes pnivees. De cette analyse des donnees statistiques sur les cheinins ide fer yougoslaves resulto la conclusioii que pendant les (lix pro-umeres annees apres la fornuvtion de la Yougoslavie ses cheinins de fer so developpaient so us to us les rapports. liotamnvent sous le mpport ile la longueur des lignes, du maiteriel roulant et du trafic 'des voyageui’s et des marolumdises. Au contraire pein-(laii't les dix annees suivantes la cnise mondaale ot la gramde depression economique retinrent le developpeinent des ehemins do fer yougoslavos et de lour exploitation. Uti e q uamtite de donnees prouve que pendant ces dix annees 1’appareil des che-mins de fer yougaslaves s’use plus vite quil ne se renouvelle. C’est pourquoi los cheinins (le fer yougoslaves exige,nt ime repam ti »n radicale et de gra.ndes reformes. Mais — remarque 1’auteur — ces refonnes ne sont pas pos-siibles a presolit. Conutao 'beaucoup d autres choses, il fant les remottre aux annees pluis calines. Red. univ. prof. dr. iur. ei hon. c. Dolenc- Metod: Pravnozgodovinski! študija o prisegi pri Slovencih. I. Uvod. § 1. Težko bi našli pravno napravo (institucijo), ki bi ji slovensko ljudstvo izkazovalo tako veliko spoštovanje kot p r i s e g i pred sodiščem ali drugimi uradi. Samo strah pred svetno kaznijo za krivo prisego temu pač ne more biti vzrok. Saj so takšne kazni dandanes precej redke in ne prehude, vsekakor po novem jugoslovanskem kazenskem zakoniku (iz I. 1929.) milejše kot po prejšnjem (iz 1. 1852.).1 Kdor je bil sodnik na kmetih, ve, da se prosto ljudstvo, če le more, brani prisege, vsaj kolikor je res pobožno, iz verskih razlogov. To se odraža tudi iz naše pravne zgodovine. V naslednjih vrstah naj p red oči mo razvojno črto prisege kot naprave, ki ima v pravnem življenju svojo vlogo in poseben pomen. Ko pa bomo ugotavljali njene glavne 1 Po avstrijskem k. z., ki je veljal za Slovenijo, Hrvatsko, Bosno, Dalmacijo do leta 1930.. se je kaznovala kriva prisega kot vrsta goljufije s težko ječo od 6 mesecev do 5 let. le ob zelo otežujočih okolnostili do 20 let, pa tudi dosmrtno. Bo k. z. za kraljevino Srbijo je bila kazen za krivo prisego v civilnih zadevali do 8 let, v kazenskih od 2 do 10 let robije, ob otežujočih okolnostili od 10 do 20 let robije, če pa je hotel krivoprisežnik spraviti s krivo prisego koga v smrtno kazen, celo s smrtjo. Po sedaj veljajočem k. z. se kaznuje kriva prisega kot zločin zoper pravosodje z robijo do 5 let, če je nagib koristoljubje do 10 let. z dosmrtno robijo pa, če se je krivčeva namera spraviti drugo osebo v smrtno kazen, uresničila. — Črnogorsko običajno pravo je I. 1873. (gl. Stan. Borovski, Krivično pravo po popisu iz I. 1873., Prav. Zbornik |Podgorica|, 1939, str. 61) smatralo krivo pričevanje za manjši zločin nego krivo prisego. Kazen je bila globa in temnica, »pa tudi za krivo prisego sodišče ni kaznovalo na daljšo dobo kot 6 mesecev, to pa po meri tistega zla, ki ga je storilec s to prisego nameraval učiniti«, »Za preziranje, ki ga je s tem hotel storiti Bogu, za to ga sodišče n e kaznuje. Kajti sodišče in narod misli, da ga bo Bog za to sam kaznoval.« poteze, morali se bomo — vsaj bežno — ozirati tudi še na druge narode sredn je Evrope, zlasti na tiste, s katerimi tvorimo danes skupno državo. S 2. Najprej nekoliko terminoloških pripomb. Beseda »prisega« (sacramentum, ius iurandum, Eid) ni edini izraz za predmetno institucijo. Poleg nje poznamo še »r o t o« in »z a k 1 e t e v«. Poreklo besede »prisega« je odločno slovanskega izvora in predstavlja simbolično tisto telesno kretnjo, ki spremlja izgovorjavo predpisanih besed: z rolko — prvotno vsekakor kleče! — se priisegovalec dotakne nekega posvečenega predmeta, n. pr. razpela, križa, evangelija in ga pri-seže (mamim extendere)... k svojemu telesu, po navadi k prsom in srcu kot predstaivitelju življenjske sile. Z besedo poziva pri tem predsiavitelja božje oblasti, naj ji le-ta odreče vsako pomoč za primer, da bi prisega ne bila resna in resnično mišljena.2 Pleteršnikov slovar navaja besedo »rota« tudi kot Slovencem še danes znan izraz, čeprav le pri nekih starejših pisateljih. V resnici smo imeli Slovenci samo izraz »rota« v Bnižinskih spomenikih, ne pa prisego.2 Tudi v slovenskih prisegah mesta Ljubljane v XVII. stoletju se je uporabljal deloma še izraz »rota«.4 Prav gotovo pa živi »rota« še krepko kot koren slovenskih besed »po-rota«, »za-rota«, »rotiti se«, »rotiti koga«. Čeprav je beseda »rota« zelo stara in nekaterim slovanskim narodom skupna, vendar mi slovanskega izvora. Bržčas je okrnjen izraz za »fcohors] rupta«, srednjeveško »mota«, ki je nastala v dobi, ko je skupina oseb, ki je prisegala, sledila kot »rotte« svojemu vodji in izgovarjala za njim predpisane besede, ki so veljale nekemu višjemu bitju.5 - Prim. Maž uranič, Prinosi k hrv. pravni povjesti, str. 1144. 3 R a m o v š - K o s , Brižinski spomeniki, str. 21, 25, 28. 4 Simonič, Letopis Sl. Mat., 1884. 0 Mažu ranic (1. c., str. 1261) pravi: Etimolozi (Miklošič) odbi-jaju domače porietlo, na koje bi se inače moglo pomisliti... Ima pak latinska rioč rupta, koja je u barbarskoj latinščini dobila i lik routa (isp. o tom Du Camge...) a z&tim posvojena u mittelhochdeutsch (preko francuskoga) kao rotte... Odatle od njem. Rotte treba dakle, da je potekla sva ta skupina slovjenskih rieči, ko j im značuje prevla- J retji izraz, ki pa predstavlja samo od prilike isto kot »zaprisega«, je »zakleiva«, »kleiev«. »zaklinjanje« (»impre-catio«); danes pomen j a rečenico več ali manj stalne vsebine, s katero tisti, ki se zakolne, resno želi. da naj mu propade ali pa se pogubi to, kar mu je naj milejše ali najisve-tejše, če ne govori resnice. Odkod poreklo, ni jasno; vendar je beseda pra- in vseslovanska." Imprekatortne rečenice ali zakletve so bile — po Maž uraniču — v naših deželah ob podrobnem naštevanju zlih posledic zlasti za drugoverce predpisane. Zveza tega izraza s pro-klet-stvom je jasna in kaže. da je tudi tu. po sredi nekakšen sakralen akt čisto im-prekalorne narave, da pa za to ni mogel ostati Slovencem po njihovem pokristjanjenju splošen izraz za pravno napravo, ker ne bi bil v skladu z verskimi predpisi, ki zakle-tev, zlasti pa kletvice zabranj ujejo. M a ž 11 ran ič je pripomnil na splošno, pa brez naše utemeljitve, da imajo llrvati in Srbi za zaprisego dvoje nazivov, namreč »za-kletvo« in »prisego«, »dočim su se Slovenci odlučili samo za jedan: prisega«. Poseben način zakletve »pri svoji duši« (ali celo »krvavi duši«) poznajo pač Slovenci,7 Hrvatje pa ne: vsaj IVI až u rani č lega izraza ne navaja.8 Po doslejšnjih izvajanjih ugotavljamo: Izraz prisega more in mora biti Je iz pokristjanske dobe in znači danes najpogosteje asertorične (pot rjevalne) izjave pred sodiščem ali v u rad u. Za »roto« moramo reči, da nam je dandanes sicer le še sestavina posebnih pojmov, kjer prisega v ravnokar omenjenem smislu nima mesta, toda ona nam je kot petrefakt iz davne dobe ključ za zanimive sklepe v pravni zgode vi ni. Zakletva pa se uporablja pretežno za pro-misorične izjave izven sodišča ali urada; v navadnem občevanju pa ima čisto imprekatorični značaj, ki mu mnogokrat jemlje resnost upoštevanja. stito na sukletvenike, koji stoje uz parbenika, pak se kunu na njegova duSu, a zatim se prožim ju i na zakletvu poedinca.« Po istem avtorju (str. 1591) se je zval vodja te skupine »vodjka, vojka«. 6 Maž u rani c, I. c., str. 504. 7 Pleteršnikov Slovar, str. 304. 8 R i s t i c - K a n g r g a: Rječnik pozna »pridušivanje«, toda le kot sinonimen izraz za »prigušiti«, t. j. zamolklo govoriti. V naslednjih izv a j a 11 j i h' s e b oni o d r žali v obč e izra z a prisega, d a s i bi vel j a I o n a nekaterih mestih točneje g o v o r i t i o »r o t i« a I i »z a k 1 e t v i«. II. Listinski dokazi za prisege do srede XIII. stoletja. § 3. Še pred srednjim vekom se je — seveda — prisegalo. Julij Caesar je pisal v popisu »De bello gallico«, da so se knezi in senatorji naroda Ubij cev s prisego zakleli, da ostanejo rimskemu zmagovalcu zvesti in podložni.1" T a c i -t us je poročal o Germanih, da so s prisego potrjevali zvestobo in pokornost svojim vod jam.11 Za Germane, piše Amira,12 da izvor besede »E i d« (= prisega) ni še točno dognan; vsekakor pa velja, da je bila prisega jamstvo zanesljivosti dane besede in zastava neke dobrine za nje resničnost. To jamstvo se je izvršilo po oblikovno določenih, prvotno earodejisko ustanovljenih besedah (»Sctlivdren« pomeni prav za prav »incantare« = zapeti), ki pa pri njem ni bilo sklicevanja na boga. Poganstvo ni poznalo maščevanja bogov za krivo prisego. Prisegalo se je na izvestne predmete, n. pr. na svoje orožje, svojo ladjo, svojega konja; le-ti naj prinesejo smrt prisegajoči se osebi, če bi govorila neresnico. Tudi pri Slovanih je bila stvar podobna. Kad 1 ec11 navaja po Chelmboldovi Chroniei Slavorum14 o njih: ... »ef inhibiti sunt (t. j. po sprejetju Krsta) de caetero iurare in arboribus, fontibus et lapidibus, sed offerebant crimine pulsatos sacerdotes ferro et vomeribus examinando«. Tu “ Periodizacija zgodovine slovenskega pravu je tu z ozirom na posebne potrebe te razprave drugačna kot se sicer uporablja; glej Solo v jev, Predavanja str. 55, ki navaja Zigeljevo, Mijuškovičevo, Kadlecovo, pa še svojo laistno periodizacijo. 111 Gl. Seli r oder, Lehrhnch der deutschen Recbtsgesehiclite, str. 18. 11 Gl. A 111 i r a , Grundriss des gerni. R., str. 188. 12 Ibidera, str. 269. 13 Gl. K a d 1 c c - T a r a n o v s k i , Prvobitno slovensko pravo pre X. veka, str. 120. 11 O tem viru (piše za dobo 1066—1171) gl. Kos, Gradivo, IV, zv., str. CV. gre očividno za zabranitev zaklinjanja na drevesa itd. še v predkrščanski dobi. Pomenilo pa je čarodejski čin, po kate-rera se tvega maščevanje po nadnaravnem predstavniku drevesa itd. za primer laži. l a r a n o v s k i je učil,1" da je »zakletva stranke jedan od opšte slovenskih i čak praslovanskih institucija«, a stari slovanski naziv za zakletvo da je »rota«.10 Če hočemo posebej za Slovence ugotoviti vire. ki govore o zapriseganju ali prisegi v kakršnem smislu koli. da spoznamo starost le pravne institucije, moramo poseči po dokaznem materialu iz najsi a rej še dobe. Pregledati hočemo »Gradivo za zgodovino v srednjem veku« Fran a in .VI i 1 k a K o s - a. Žal, da sega doslej le do I. 1246. Navajali bomo iz iu nagromadenih regest seveda le tiste in le toliko, kolikor je to za naše poznejše sklepanje potrebno. § 4. Prva k n j i g a K o s o v e g a C r a d i v a (I. 501. do 800.): Niiso omenjene prisege v regestih št. 5 (med I. 507. in 511.), d asi je šlo iu za kraljevo sodišče; v reg. št. II (med I. 503. in 506.), dasi je iu govora o nudices curiales«; niti v reg’, št. 12 (med I. 523. in 526.), kjer se omenjajo sodišča v posavski pokrajini. V reg. št. 33 (1. 545.) se pripoveduje o obljubi državnopravne uredbe, ki že zelo spominja na slovesno zaobljubo v obliki zaprisege ali zakletve. Naravnost o prisegi je govora šele v reg. 87 ob popisovanju dogodkov iz I. 580., torej v času, ko so Slovenci deloma že zasedli svoje sedajšnje pokrajine. Šlo je za pregovarjanje meti Obrom Bajanom in Bizantincem Tiberijem v pogledu napada na Slovene.17 Prvi je zatrjeval, da je voljan priseči pri tem. kar je Obrom in Bizantincem najsvetejše, da nima namena napasti Bizantince, ampak le Slovene. Kakan Bajan ni dobil povoljnega odgovora, pa je »žugal in prisegal«, da ravna po mirovnih pogodbah in je na zahtevo res prisegel, najprej po obrskem. potem pa še po krščanskem načinu. — 15 Gl. njegovo delo: Istorija srbskog naroda u Nema niče vi državi (d. knjiga, str. 198). 18 Sic! gl. zgoraj (I. 2.) izvajanja o tujem poreklu besede »rota«, ki slone na mnenj u D u C a n g e a , Miklošiča, Maž uranič a. 17 Pravopis imen ustreza ne samo tukaj, ampak vseskozi vsebini regostov \ Kosovem Gradivu. Za 1. 591. pravi regesi štev. 102. da je moral nadškof večkrat s prisego potrditi, da brez navzočnosti prosilcev ne sklene ničesar zastran združitve z rimsko cerkvijo. Istrski, najbrže tržaški škof Firm i n (gl. reg. št. 135, iz 1. 602.) se je s prisego odpovedal razkolništvu; besedilo je bilo iinprekatorno, veljalo je Bogu. četverim evangelijem, ki jih ima škof v rokah, pa tudi škofovim gospodom, bizantinskim cesarjem. Reg. št. 165 (I. 632.) pravi, da so Sasi Frankom s prisego (sacramentis) in sicer »ut eorum mos erat« potrdili, da jih bodo podpirali v boju zoper Slovane pod vodstvom Sama. Kakšni so bili ii običaji, ne vemo. Po reg. št. 191 so v Paviji okoli I. 698. pravoverniki s prisego potrdili, da so sklepi petega cerkvenega zbora veljavnejši, in ko se je to zgodilo, so še dotlejšnji razkolniki 's prisego potrdili zedinjenje s katoliško cerkvijo. Okoli 1. novembra 1. 731. (reg. št. 209) je Seren obljubil s prisego, da se ne dotakne več pravic gra-deškega patriarha. Leta 777. (reg. št. 256) je prvi, po imenu znani slovenski župan Physso, s prisego odobril odstop slovenske dekanije Tasilu. Isto se ponavlja v reg. št. 279 iz 1. 791. Dne 3. okiobra 787. pa je prisegel Tasilo frankovskemu kralju podložniško zvestobo (reg. št. 270); pač tako kakor je že iz Tacita znana (gl. § 3.). § 5. D r u g a knjiga Kosovega Gradiva (801. do 1000.). Pod reg. št. 1 se nahaja opis prisege škofov oglejskemu patriarhu; tu je že predpisan (okoli 1. 801.) obred dotaknitve svetih evangelijev prisegajočega škofa; v ostalem pa se mu zabičuje, naj se v drugačnih zadevah ne veže s prisego, ampak le s pismeno obljubo. Okoli 1. 804. (reg. št. 23) so istrski prebivalci pred odposlanci cesarja Karla Velikega prisegli za gozde in pašnike, da niso državna lastnina, ampak zasebna; to je tudi obveljalo. V reg. št. 93 iz 1. 827. je govora o prisegi zvestobe izvoljenih in posvečenih duhovnikov. Po reg. št. 124 je sklenil cesar Lotar 1. 840. z beneškim doždom Petrom pogodbo, v kateri se nahajajo prvič spomini na priseganje pred oblastvi. Določeno je bilo, da naj se ravna število soprisežnikov po vrednosti predmeta, ki je zastran njega nastal spor. Ako bi prišlo do tožbe zastran zastave (de pignoribus), naj priseže samo tisti, ki ima zastavo v rokah. — Prelom zvestobe in prisege (fidem et iusiurandum) kaznuje kralj Ludoviik na svojem velikašu Ratbotu z zapadom zemlje (reg. št. 160 iz 1. 859.). Leta 862. priseže Karlman očetu kralju Lndoviku, da se mu v bodoče ne bo več protivil (reg. št. 179). Ko se mu je Karlman vendarle uprl, pa je bil izdan od svojih ljudi, je šel zopet k svojemu očetu ter so nekateri velikaši s svojo prisego prevzeli jamstvo za njegovo varnost (reg. št. 184. I. 863.). Eden izmed velikašev, Gundakar, Karhnanov vazal, je večkrat prisegel po krivem, zbežal k Rastislavu, priznal, da je pri svetinjah (reliquiae) prisegel kralju Lndoviku zvestobo; ker pa je prisego prelomil, ga drže sv. Emeran in drugi svetniki za ščit in za sulico, tišče njegovi roki k tlom itd. (reg. št. 209, I. 809.). Po reg. št. 254 so prisegli mnogoteri nadškof je, škofje, grofi itd. 1. 879. Karlu, bratu Karl mana. zvestobo, priznavajoč ga za kralja. Reg. št. 258 iz I. 880. prinaša vsebino pogodbe med kraljem Karlom III. in beneškim doždom Urzom, ki je precej podobna oni, omenjeni zgoraj pod. št. 124. Če pridejo begunci k sodniku ali uradniku. pa bi la to zatajil, naj 12 izvoljenih mož priseže, da tisti begunci niso bili tamkaj. A ko pa so begunce poslali nazaj in je bilo dano zadoščenje, naj stranka napram stranki skrbi za varnost zastran vrnitve ali pa prisege. Ako se je neka rubežen zgodila iz nevednosti, da gre za cerkvene ali svete stvari, pa na to zarubite!j priseže, ne plača dvojne globe, ampak naj sanvo vrne tisto zastavo. »Do šest man kosov zadostuje prisega enega človeka, do dvanajst pa dveh ter tako naprej do 12 beneških liber, da se doseže število 12 izvoljenih prisežnikov« (»electos iuratores«). Ako bi pravda tekla za več ko 12 liber, naj število prisežnikov vendarle ne znaša več ko dvanajst. Pri sporih radi zastave (pignus), ki se je založila pri nasprotniku, priseže le tista oseba, ki je imela zastavo. Reg. št. 264 (I. 882.) omenja prisego moravskega vojvode Svetopolka, s katero je sklenil zvezo z Ari-bonom. Isti Svetopolk (reg. št. 267. I. 883.) je očital Arnulfu, da podpira njegove sovražnike in da je sklenil zvezo z Rol-gari zoper njega. Ako to ni res. naj se s prisego o tem izjavi; Arnulf pa tega ni storil. V reg. št. 268 iz I. 884. je navedeno, da je Svetopolk prisegel zvestobo Karlu lil. in mu obetal, da ne bo več napadal njegovih tležel. V reg. št. 272 (okoli 1. 886.) se omenja, da se je Metod za časa papeža Ivana Vlil. pod prisego odpovedal opravljati slovansko božjo službo (kar pa Fr. Kos smatra za potvorjeno). V nepristnem reg. št. 296 (iz I. S90.) se govori o tem, da je prebivalstvo ob Lipnici potrdilo s prisego, da ima tam Arnulf svojo pravico do lova. Iz reg. št. 324 (I. 900.) izvemo o načinu, kako so prisegali C) gri. namreč pri volku, psu in drugih jako gnusnih in poganskih stvareh, in sicer, da bodo varovali mir. Fr. Kos navaja, da so Ogri še I. 1181. ob sklepu zveze z Bizantinci razrezali psa, češ. tista stranka, ki bi prelomila pogodbo, naj se razreže tako kol tisti pes. Med I. 903. in 905. (reg. št. 341) so 'v Raffelstiittenu plemeniti zastopniki pod prisego izpovedali o carinskih krajih in višini carine. Tu se je ugotovilo. da smejo Bavarci pošiljati za svojo potrebo soli na svoj dom. če voditelj na ladji s prisego potrdi, da je tako. Leta 933. (reg. št. 381) je mnogo mož iz Pulja, Novega grada, Pirana, Kopra, Milj in Trsta potrdilo s prisego pogodbo. ki je bila sklenjena med doždom Petrom in Istrani. Reg. št. 397 (iz I. 941. nepristno) ima za predmet pogodbo med tržaškim škofom Ivanom in prokuratorjem ter oskrbnikom občine I rst. Obe stranki sta prisegli, da naj ostanejo določbe te pogodbe veljavne za večne čase. Ako bi jih ena ali druga stran prelomila, plača nasprotnici 1000 mark srebra. Prisega se je izvršila na obeh straneh z dotikanjem sv. evangelijev. Leta 952. (reg. št. 399) sla kralj Berengar in njegov sin Adalberf prisegla kralju Otonu L zvestobo ter na to sprejela od njega fevd. V reg. št. 460 (I. 977.) pa je govora o prisegi prebivalstva glede pravice lova. kakor zgoraj pod reg. št. 296. Reg. št. 476 ponavlja v I. 983. določbe, omenjene glede priseganja v reg. št. 25S. 460. Leta 992. (reg. št. 499) gre za neki spor tržaškega škofa Andreja in njegovega odvetnika ter Berto, Kadolajevo vdovo, zastran vinogradov. Odvetnik te vdove je trdil, da le-ta ni delala nobene škode poreškiim škofom. Nato je grof Werihent ukazal sodnikom. da naj razsodijo spor. Berta je morala priseči, da je to res. kar je njen odvetnik govoril. Obe stranki sta se na to zopet pomirili. Reg. št. 528 (1. 998.) piše. (bi je dožd videl z zadovoljstvom množice ljudi, romanskih in slovanskih, ki so mu prisegali, da hočejo pod njegovo oblastjo živeti. § 6. T r e t j a knjiga Kosovega Gradiva (za leta 1001.—1100.) prinaša — vobče — takšnih regestov, ki se tičejo priseg, manj nego prvi dve; o tein pojavu bomo še pozneje razpravljali. Po reg. št. 60 (iz 1. 1024.) je zahteval oglejski patriarh Popon, da ga sprejme ljudstvo iv Gradežu; ko pa mu prebivalci niso hoteli verjeti, da prihaja z dobrimi nameni, je prisegel sam in ž njim še drugih 18 mož, da jih hoče le osrečiti: Prisego pa je sramotno prelomil. »Per decem et octo suorum sacramenta firmant«, stoji v reg. št. 65 istega leta o istem dogodku. Istega leta ukaže papež Ivan XIX. Poponu, da mora »pod prisego 3 oseb« gradeškemu patriarhu vrniti vse, kar mu je vzel. Na cerkvenem zboru 6. aprila 1027. naj bi beneški diakon Peter, ki je izjavil, da oglejski nazovi-patriarh Urz ni dobil apostolskega pisma s pozivom na zbor, potrdil svojo izjavo pod prisego. Vendar tega ni storil, češ, saj ni prišel na zbor radi takšne izjave (reg. št. 74). Po reg. št. 75 je dne 19. maja 1027. sodil cesar Konrad II. v sporu oglejskega patriarha Popona in karantanskega vojvode Adalberona. Sodniki so sklenili, da mora Poponov odvetnik s 4 soprisežniki (»cum quattuor sacramentalibus«), ki so oglejski ministerialci, priseči o predmetu spora. Ko so to storili, je prišlo do razsodbe v prid Popona. Po reg. št. 78 je I. 1027. škof Aistulf iz Vicence prisegel Poponu in njegovim naslednikom zvestobo in pokorščino; na ikraju je izrekel besede: »Sic me Deus adjuvet et haec sancta quatuor evangelia.« Prisega pa je veljala tudi Konradu II.. cesarju. Nekakšno vnaprejšnje prokletstvo se zrcali iz reg. št. 87 (1. 1031.): Kdor bi hotel prekršiti Poponovo volilo cerkvi Marije Device, naj »ga sodnji dan tožijo Marija Devica in vsi svetniki in naj bo večno pogubljen«. V reg. št. 94 (1. 1035.) se omenja skrivna prisega, ki je vezala na pobudo brižin-skega škofa Egilberta Karantanskega vojvodo Adalberona in kralja Henrika. Po reg. št. 279 (leta 1073.) «ta vojvoda Rudolf in Berhtold naznanila po poslancih kralju Henriku IV., da ju ne veže več prisega zvestobe, ker je on — kralj — sam prelomil zvestobo. Leta 1075. (reg. št. 290) so Sasi opozorili na sklenjeno zvezo ter rotili karantanskega vojvodo pri Bogu. v čegar imenu so prisegli, naj jim nudi pomoč v vojski. Istega leta (reg. št. 296) se je govorilo med Berhtoldom in Sasi, da je kralj obljubil s prisego svojim knezom, da razpusti začetkom novembra svojo vojsko. Leta 1079. je grajal papež (reg. št. 34-2) bivšega duhovnika Henrika, da je sprejel od kralja investituro. Henrik je javno prisegel, da za takšno določbo ni vedel in ni ničesar o njej slišal (Fr. K o s je označil to prisego za navadno laž). Henrik pa s prisego obljubil papežu pokornost. § 7. V četrti knjigi Kosovega Gradiva (za leta 1101. do 1200.) se nahajajo dragoceni prispevki k spoznavanju značaja srednjeveških priseg. Reg. št. 27 (I. 1111.) se nanaša na investiturne boje. Kralj Henrik V. in papež Paskval sta sklenila mir. Kralj je dal za poroke dvanajst od papeža izbranih knezov, med njimi istrskega mejnega grofa Engelberta in koroškega vojvodo Henrika, ki prisežejo, da bodo pazili in skrbeli za varnost papeža. To se je zgodilo in je tudi pet dni pozneje kralj sam storil prisego za varnost (reg. št. 28). V reg. št. 58 (I. 1120.) je govora o prisegi opata iz samostana v Bohinj n, ki naj bi se zgradil, da bo zvest in pokoren škofu v Brixenu. Po reg. št. 70 so ljudje krškega škofa prisegli (»iuramento fivmarent«). da si ne bodo pri-laščevali plena sovražnikov, ampak da ga bodo napadali, nikoli pa bežali, rajši umrli (1. 1122.—1125.). Reg', št. 109 (1. 1131. do 1147.) priča o prisegi Ogrov, ki so jo opravili zastran prijateljske zveze s solnograškiim škofom Konradom. Leta 1139. (reg. št. 148) je priseglo 12 mož po svojem spominu. kako so tekle stare meje v okolici Trsta. V reg. št. 157 (I. 1140.) se navajajo sindmani kot nastalvljeni čuvarji reda: prisegli so. da naznanijo vsako kršitev zoper nravnost, vero in postavo (»testes si/nodales«). V reg. št. 209 (1. 1145.) se prvič omenja pogodba, ki se tiče prisege meščanov iz Kopra in Izole beneški vladi, zastran zvestobe: to prisego naj so dolžni tudi bodočim doždom. Prisega pa vsebuje tudi določbo, da meščan, ki kupi hrano v okraju, ki ni določen od beneške vlade za nabavo, ne sme ie hrane tujim ljudem prodati. — Oglejski patriarh Peregrin in goriški grof Engel-bert stil sklenila l. 1150. pogodbo (reg. št. 267). po kateri naj Engelbert ponovi patriarhu prelomljeno prisego; kar sta njegov oče in patriarh razsodila in s prisego potrdila, na to naj tudi on priseže. Takisto I. 1150. (reg. št. 283) je zapisano, da so storili prisego zvestobe meščani istrskih mest beneškemu doždu. V reg. št. 342 (I. 1155.) gre za prisego, s katero je potrdil Kadold resničnost trditve o odstopu Dobrne. Reg. št. 478 (I. 1165.) pripoveduje o prisegi, ki naj jo storijo prebivalci v Albukanu kot obljubo za dajatve. To se je zgodilo tako: »Actum est hoc antc fenestram monasterii in presentia bonorum hominum, ante quorum presentia ab ambobus parlibus iuraverunt < Od samostana je priseglo šest, od njemu nasprotne strani pa deset mož. (Na to znamenito prisego se povrnemo nižje doli.) Reg. št. 508 (1. 1170.) navaja, da so in i n iste riali, ki so Imeli fevde od toskanskega mejnega grofa, sprejeli od oglejskega patriarha fevde ter mu prisegli zivestobo. — Bistveni del poravnave med krškim škofom Henrikom in Otonom iz Herneka (na Koroškem) je bila po reg. št. 533 (1. 1173.) Otonova prisega fevdske zvestobe in prisega z obljubo, da vrne posestva, ki se jih je polastil od krške cerkve. Ako bi Oton prelomil to poravnalno pogodbo, ga sine škof v 6 tednih pozvati na sodbo razsodnikov, ki sta jih obe stranki izvolili in ki so prisegli, da bodo sodili nepristransko. Oton obljubi tudi, da v primeru vojne ne bo pomaigal zoper škofa iz maščevanja. Ako bi v tem pogledu nastal sum, se mora s prisego opravičiti. Po reg. št. 611 (I. 1178.) je savinjski arhidiakon Bertold prisegel dotaknivši se sv. evangelijev, da bo plačal belinskemu opatu Reicherju izvesten davek, a ne bo več zastavljal cerkvene posesti itd. Beg. št. 613 (I. 1178.) poroča, da so neki ministeriali patriarhu prisegli zvestobo na skrivnem. Po reg. št. 656 (I. 1182.) so štirje odposlanci mesta Kopra dosegli neke pravice glede trgovanja s soljo in prisegli beneškemu doždii, da bodo spoštovali prevzete dolžnosti. V reg. št. 663 in 664 (1. 1183.) je govora o prisegi, da se hočejo lombardski knezi ravnati po mirovni pogodbi. Beg. št. 760 (I. 1189.) navaja, da sta se grof AdaLberi iz Bogena in solnograški nadškof Adalbert pogodila, da zastavi prvi drugemu krški grad: če bi grad po dveh letih ne bil rešen, naj si nadškof in grof izvolita po pet zanesljivih in nepristranskih mož. ki naj prisežejo. da hočejo vestno razsoditi, koliko naj doplača nadškof, da preide grad iv' solnograško lastnino. Leta 1189. (reg. št. 762) je isti grof prisegel, da je omenjeni grad polno-močno zastavil nadškofu. Komornik VVolfing štajerskega vojvode Otokarja je moral — po reg. št. 779 (1. 1190.) v Maribor, da se opraviči pri admontskih menihih. Tamkaj so »nekateri domačini« prisegli, da je imenovani kraj lastnina admontskega samostana. Po reg. št. 800 (1. 1192.) prisežejo župan s svetovalci (consules), pa še enajst prebivalcev v Piranu, da hočejo s spletskimi prebivalci v miru živeti; isto pa so storili Spletčani naipram Pirancem. Reg. št. 817 (1. 1192.) poroča o angleškem kralju Rihardu, ki ga je na povratku iz križarske vojske vihar zanesel v bližino Ogleja. Grof gradu mu je sporočil, da je sicer prisegel, da hoče vsakega križarja prijeti, pri Rihardu, ki mu je kot nepoznanec poslal prstan v dar. pa napravi izjemo. Reg. št. 906 (iz 1. 1199.) navaja, da so nekateri knezi izvolili rimskega cesarja in to sporočili papežu Inocencu III. tudi v imenu tistih nenavzo-čih knezov, ki so jih pooblastili in so med tem že prisegli zvestobo svojemu gospodu. § 8. P e t a knjiga Kosovega Gradiv a (urejena in izdana od Milka Kosa za I. 1201. do 1246.) prinaša mnogo primerov priseg novih likov, ki jih bomo morali malo natančneje prikazati. V reg. št. 9 (iz I. 1201.) je navedeno. kako iso priče v prepiru (in lite) med koprskim škofom in opatom v Ogleju prisegale. Tu se trdi. da je duhovnik Johannes pod prisego izpovedal, da je škof Rantulfu ukazal, naj priseže, da si škof ni ničesar prilastil itd. Tudi še druge priče, med njimi notar, so izpovedale ter so bile izrečno vprašane po »ratio scientiae«. Reg. št. 12 (1. 1202.) govori o prisegi. s katero je obljubil oče grofov bratov de Bogen za sebe in za sinove, da bodo ob morebitni prodaji posestev ponudili le-ta solnograški cerkvi v' nakup. Po reg. št. 13 (1. 1202.) sta oglejski patriarh Peregrin 11. in goriški škof Manjhard II. sklenila mir. Ta mir so s prisego potrdili pooblaščenci obeli strank, vsaka za svojo, dan za tem pa je patriarh vse to v Vidmu s prisego potrdil. Isti oglejski patriarh je I. 1202. (reg. št. 15) prisegel, da ni nikomur zastavil ali prepustil gotovih posestev in da je dal priseči svojim ministerialom v tamkajšnjih krajih, da ne bodo delali nilkakšnih zaprek cerkvi. Leta 1202. (reg. št. 31) so možje. 50 po številu, iz Trsta prisegli v Piranu v imenu vseli prebivalcev, da se podvržejo beneškemu cloždu Dandolu. Kmalu za tem je dožd sklical mestne prebivalce, ki so v listini imenoma navedeni in jih je več stotin, da so prisegli zvestobo njemu in njegovim naslednikom. Podobno je postopal dožd z Miljčani (reg. št. 32, 1. 1202.). Po reg. št. 36 (1. 1202.) so od oglejskega patriarha postavljeni in zapriseženi razsojevalci, štirje po številu, zasliševali pocl prisego izvestitelje glede pravic odvetnika Majnharda. V reg. št. 94 (I. 1205.) se navaja, kako so plemenitaši v Ogleju prisegali: kleče so sprejeli verižico, vstali, izdrli meč z desnico, z levico pa prisegli na evangelij. L. 1208. (reg. št. 128) so prisegli Piranci Rovinjcem, da jim bodo plačali po mirovni pogodbi 20 mark srebra. Po reg. št. 169 (leta 1210.) so prisegli nekateri koprski meščani svojemu oblastvu (potestas), da se bodo potrudili, da privedejo oglejskega pa-triarha v Koper. V reg. št. 1% (I. 1212.) je navedeno, da so od strank postavljeni razsojevalci, sedem po številu, določili, naj se oglejski patriarh odreče s prisego vsem namišljenim pravicam. Po reg. št. 212 (I. 1213.) je bila med soprogoma sklenjena daritev potrjena s prisego, vendar ne darovalca, ampak šestih plemenitili oseb. ki so se prizadevale, da je darovalčev zet obljubil, da njegove soproge nikoli ne bo nadlegoval. V sporu med koroškim vojvodom Bernardom (1. 1213., reg. št. 214) in gospodom VVeriandom iz Vojnika so prisegli trije starejši možje, kod tečejo meje, potem so še ministeriali enako prisegli. Še pozneje je ponovno priseglo dvanajst izmed prejšnjih prič, na kar je vojvoda stvar razsodil po prisegah. V prepiru med piranskimi prebivalci in koprskim škofom 1. 1216. (reg. št. 250) so pod prisego na široko izpovedali o izvrševanju oblasti: presbiter Veneri j, svečar Walter, vratar Ivan. sodnik Tison in še več drugih; zaslišanje je izvedel notarius rogatus Mavfredus v navzočnosti papeževega delegata. Po reg. št. 293 (1. 1218.) sta sklenila oglejski patriarh in beneška občina pogodbo. Da se bo vse tako izvršilo, kot veleva pogodba, sta stranki prisegli in sicer Henrik iz Gemone v imenu patriarha, Sinrid iz Pevme pa 'v imenu goriškega grofa. V reg. št. 322 (1. 1220.) je govora o zaprisegi notarja, ki jo je storil za gastalda Adelolda zastran poroštva, ki ga je prevzel napram oglejski opatiei. Papež Honorij je oprostil vazale oglejske cerkve prisege, ki so jo storili Trevizaneem (reg. št. 335, 1. 1221.). V isti zadevi je prišlo istega leta še do prisege štirih plemenitašev, da bodo pomagali oglejskemu patriarhu (reg. št. 343) in pa do odveze od prisege (reg. št. 345). Po reg. št. 346 (I. 1221.) pa je grof Viljem iz Loža s prisego potrdil, da je odstopil neko vas oglejski cerkvi. Po navedbah v reg. št. 417 (1. 1225.) so pre- bivalci iz Bal — dva sta imenovana — prisegli, (la se hočejo ravnati po ukazih oglejskega patriarha itd. Koroški voj voda Bernard je bil 'večkrat pozvan, da naj povrne škodo baim-berški cerkvi, pa se ni oziral na svojo prisego in odrekel vsako zadoščenje (reg. št. 520. 1. 1230.). Trije meščani iz Pirana so v svojem imenu in kot pooblaščenci sodnikov, sveto-valstva in občine mesta Pirana prisegli na evangelij večno prijateljstvo z oglejskim patriarhom; navedene so (reg. št. 537. I. 1231.) podrobne obveze. Papež Gregor IX. je po reg. št. 595 (I. 1233.) oprostil oglejskega patriarha vsake prisege in vsakega poroštva napram Henriku iz Bekštajna. Beg. št. 598 (1. 1233.) vsebuje prisego zvestobe občine Trst, njenih sodnikov in odvetnikov s podrobno navedenimi obvezami. Na kraju reg. št. 618 (iz I. 1234.) je kot sestavljavec listine podpisan: Ego ... sacri palatii notarius iuratus rogatus. Prepir med Koprčani in oglejskim patriarhom ter go riški m grofom se je končal s pogodbo, ki sta jo potrdila patriarh in grof. Po njunem ukazu sta prisegla ministeriala grofa in patriarhov, da bodeta skrbela za veljavnost te pogodbe (reg. št. 685, 1. 1238.). V neki pravdi pred oglejskim patriarhom sta bila dva prebivalca iz Pulja zaslišana kot priči; potrdila sta zločin, ki ga je zagrešila piranska občina, in odgovorila na posebno vprašanje, da je treba navedeno občino zaradi vzetih denarjev kaznovati. Stvar pa ni šla gladko dalje (reg. št. 690. I. 1238.). V reg. št. 696 (1. 1238.) je navedeno, da morajo konzuli mesta Koper priseči, da se bodo ravnali po patriarhovih statutih, prej pa še ne smejo sodstva izvrševati. Henrik iz Dravberga (reg. št. 706, 1. 1239.) potrdi prodajo vasi. kupi odvetništvo, odkaže mitnino samostanu in priseže na vsebino sklenjene pogodbe. L. 1239. (reg. št. 715) so prisegli za-se in za Koprsko občino sindiki in zastopniki koprskih svetovalcev in občine, da se bodo držali razsodbe, ki jo je proglasil goriški grof Majnhard kot izvoljeni razsodnik. Pogodbo (reg. št. 764. 1. 1241.). ki sta jo sklenila briksenska cerkev in goriški grof. potrdijo s prisego po štirje ministe-riali od vsake strani. Reg. št. 770 (1. 1241.) navaja, da je med drugimi tudi tržaški škof prisegel in obljubil, da bo delal na to, da potrdi oglejski patriarh tisto, kar jim je grof obljubil. III. Kategorizacija navedenih srednjeveških priseg. § 9. Po pregledu virov, ki nam jih nudi Gradivo Franca i n Mi 1 k a Kosa, maramo le obžalovati, da se ne moremo okoristiti še za nadaljnjo dobo srednjega veka enakih rege-stov. Ker pa bomo trčili na izvestja o prisegali v opisu obredov ustoličenja na gosposvetskem polju iz druge polovice XIII. stoletja in utegne biti za razlago odločilno, kakšne vrste priseg so obstojale v tej dobi, naj najprej kategoriziramo vrste priseg, kakor smo jih spoznali v doslej obravnavanem gradivu. Na to se bomo bavili s prisegami, ki so se pojavljale v sosednih deželah, zasedenih v tej dobi po Jugoslovanih. Kategoriziranje se more in mora izvršiti po različnih vidikih. V pogledu na versko podlago smo videli, da se vrše na poganski način (1. 932.; I., 165;1" I. 900.; L 324) ali na krščanski (I. 602.; h. 135; I. 801.; II.. 1). pa tudi v isti zadevi na oboji način (I. 580.; I.. 87). Za krščanski način smo mogli ugotoviti, da se je prisegalo ob dotikanju evangelijev (I. 602.; I., 135; I. 949.; III.. 397) iid. ali svetinj (I. 869.; II., 209). enkrat z mečem v roki (I. 1205.; V., 34). O načinu, kako se je prisegalo na poganski način, iz našega gradiva nismo izvedeli ničesar ter se moremo v tem pogledu pozivati na zgorejšnja izvajanja pod II. I in pa na regest V., št. 324 iz I. 900. Prisege Madžarov ob »razrezanju psa« I. 1181. ne boino šteli za poganski način priseganja, ker so bili Madžari tisti čas gotovo že na splošno pokristjanjeni. Pri tej priliki pa moramo ugotoviti sledeče: Največ priseg. ki smo jih mogli navesti, izvira iz pokrajin ob vzhodnih bregovih Jadranskega morja, ki so bile v prvi vrsti najbolj izpostavljene jakim vplivom katoliške verske miselnosti. Torej bi mislili, da skoraj ni bilo več možnosti obstoja obredov, ki hi spominjali na poganstvo. In vendar smo zasledili v I. 1165. način obavljanja katoliške prisege, ki je ohranila še elemente poganske miselnosti, dasi gre tudi tu zn kraj ob Jadranu. To je polaganje prisege »ante f'enestram monaste-riu (reg. IV., št. 428). Slutimo, da je ta način naveden vprav ls Rimska številka pomeni oclslej knjigo Gradivu, arabska pa zaporedno številko v dotični knjigi. kol tipičen primer, ker je bil odrejen za večje število pri-sežnikov vpričo »dobrih ljudi« morda na posebno zahtevo strank, dočim se je ta način pri drugih prisegah navadno opuščal ali opustil posebno omeniti v listini. Prisega se je vršila na krščanski način, toda p red o k n o m s a m os tali a . namreč vsekakor pred odprtim oknom, sicer hi to ne bilo posebej zaznamenovano. V poganskih časih in razmerah so imeli prisežniki strah pred zlimi duhovi, ker bi se maščevali za storjeno krivo prisego. Da bi jih pa prav gotovo zadele posledice morebitne krive prisege, naj se omogoči dostopnost slišanja storitve v kar naj večji meri. Za to se odpro okna. pa tudi vrata cerkve ali poslopja. O posnemanju poganskih obredov toži oglejski patriarh za okolico Metlike še v I. 1228. (reg. V., št. 486). O obstoju podobnih iz poganstva izvirajočih naziranj še dandanes nam priča rečenica: »Tako imate vise odprto, kakor da bi prisezal\« (To nam je sporočil za sedanji čas z Blok g. notar Matija Marinček iz Novega mesta.) Enako nam je znano (izvestitelj g. priv. docent dr. Stojan Bajič iz Ljubljane), da kmet ni dovolil, da bi sodnik priče v hiši zaprisegah to se je moralo zgoditi pred hišo na prostem, kamor so mizo prenesli.10 Če se je tako naziranje med prostim ljudstvom še do danes ohranilo, nastalo je že prej in se zasidralo v spominu po ustnem sporočilu prav iz tistih časov, ko se je prvobitna poganska pravna zavest utapljala v1 novi krščanski.-" Da nam je pokazalo doslej šn j e raziskovanje ase rt o-rične prisege izven pravd (II., 28 in I. 804.), zlasti pri mejnih sporih in razmejitvah (IV., 148 iz I. 1139.), pa tudi v pravdnem postopku (II.. 124 iz I. 840.). dalje kopico p r o m i -soričnih priseg zastran izpolnjevanja pogodb (poroštva za varnost, jamstva za druge, podložniške zvestobe, meščan- 10 Tudi pokanje z biči, streljanje iz pušk o porokah, o božični noči i. pod. je v zvezi s poganskimi nazori; tako naj se zli duhovi odganjajo, da ne bi prinesli nesreče ali škode. (11. N avra til , Slovenske narodne vraže in prazne, vere, L. M. Slov. 1887., str. 127 et passim. 20 Mimogrede naj navedemo citat Dr. G. Contenau, P. d. R. 199 (iz knjige M a r kovic, Zakonik Hamurabia, str. 26), ki ga ne moremo kontrolirati, pa spada gotovo sem: »U procesima svedočenje često je vršeno na hramoviin vratima pred amblemom božanstva, kojim se zaklinjalo.« ske pokornosti, izpolnjevanja stanovskih dolžnosti itd.), o tem ni da bi še natančneje razpravljali. Zelo pa nas zanimajo pojavi, da se je promisorična, pa tudi asertorična prisega polagala na ukaz (V., 9 in 25. I. 1202.) in pa po pooblaščencih (V., 293, 1. 1218.; V., 537, I. 1231.; V., 764. I. 1247.). To nas vede k vprašanju, na kakšni psihološki podlagi so namestniki ali pooblaščenci prisegali, ali na to, kar so s svoj i mi čuti videli, slišali, občutili, ali pa na nekaj čisto druzega, namreč na svojo dobro vest in prepričanje, da tiisti, ki priseže, ne prisega po krivem, ker je po njihovi vednosti verodostojen, vseskozi pošten človek. Tako pridemo do instituei je s o p r i s e ž n i k o v , ki se pojavljajo že zelo zgodaj ( II.. 124. I. 840.; II.. 258. I. 880. itd.), ko pogansko mišljenje gotovo še ni bilo povsem izkoreninjeno. Preden pa se bomo bavili s soprisežniki, ne ismemo opustiti. da navedemo še novo razlikovanje asertoričnih priseg — p o d o k a z n i m o č i. So prisege, ki pomenjajo apriori nbligatorično jjopolen dokaz, t. j., predmet trditve je absolutno dokazan (n. pr. II.. št. 23 iz I. 804.; IV.. 75 iz I. 1027.; I\ .. 14S iz I. 1139.; V.. 214 iz I. 1213.). Druge prisege pa so tudi takšne, ki tvorijo samo relativen dokaz, t. j., njih dokazna moč se šele presoja po nadaljnem poteku dokazovanja, ki jo lahko preobrne. Poslednjih priseg je več; k njim bi morali šteti poleg asertoričnih vse promisorične. § 10. Ko se vračamo k s o p r i s e ž n i k o m (tudi »pri-sežnim pomagalcem«, hrv. »suklevetnici«, naj se pozovemo na razlago besede »rota« (gl. zg. I.. 2) in njeno razmerje do izraza »prisega«. Takoj moramo ugotoviti, da je v prvem slovanskem književnem spomeniku v Brižinskih spomenikih, ki so nastali okrog I. 1000.. v vseh treh molitvah uporabljen izraz rota, in sicer: »lli une-praud-nej rote« (I.. 18); u »gongenige Ele roti. Choi se Ih nepazem« (II.. 21). in »Uzpit-nih rotah« (III.. 30). V vseh treh primerih gre za oznako krive prisege, v vseh treh pomeni »rota« našo današnjo prisego, morda tudi zakletev. Povsod misli pisec na težak greh. ki spada celo med najtežje. Če pomislimo, da se je v zapadni Koroški v slovenščini govorilo samo o »roti«, ne pa že o prisegi ali zakletvi, dasi so se, kakor smo videli, v drugih pokrajinah blizu Jadrana že davno vršile prisege po krščanskem obredu, potem smo upravičeni dejati, da se je v zaipadni Koroški tudi izraz za institucijo »rote« kot prisege ohranil za neko vrsto prisege, povzeto iz germanskega prava. Domnevati moramo, da so Slovenci, ki so bili v ozkih stikih z Bavarci 2—3 stoletji, sprejeli način priseganja v rolah, t. j. skupini (prvotno vedno oboroženih) ljudi, ki jo je vodila oseba kot stranka, drugi pa so se držali ž njo in med seboj za roko in za njo enoglasno govorili, kar je bilo treba za dokaz potrditi, ne da hi se pri tem dotaknili kakršnegakoli predmeta. K tej domnevi nas napotuje tudi dejstvo, da so bili obrazci za molitve namenjeni slovenskemu preprostemu ljudstvu, ki do časa hri-žinskih spomenikov do polaganja prisege posvoji lastni vesti in vednosti« gotovo še ni prišlo. Za takšno razlago govori tudi pojav skupinskih priseg, kjer pa tvori skupino različno število oseb, ki pa vendar prisegajo popolnoma soglasno, prav za prav enoglasno. Negotovo je to število v reg. I.. št. 165 iz 1.632.; tudi ne vemo. kakšna prisega je to bila, dasi je rečeno, da je ustrezala njihovim (t. j. pri-sežnikovim) običajem {ut eorurn mo s erat). Isto velja za reg. 1.. 195 iz I. 698.. k jer pa je šlo že za krščanske prisege, čeprav razkolnikov. Za istrske prebivalce, ki prisegajo, pa niso po številu navedeni, gre v reg. II.. št. 23 iz 1. 804. L. 880 (reg. 11.. št. 258) pa imamo že navedbo določenega števila soprisežni-kov; dvanajst izvoljenih mož mora biti. če gre za vrednost pravdnega predmeta preko 12 liber (gl. tudi II.. št. 5). Patriarh Popon je sam z osemnajst možmi promisorično prisegel (II., št. 60 iz 1. 1024.). Istega leta nalaga papež Poponu pod prisego treh oseb, da izpolni obljubo. Tri leta pozneje pride do prisege na ukaz s štirimi soprisežniki. Za XII. stoletje imamo regeste meščanov, prebivalcev brez navajanj števila, pa tudi z navedbo 6. 10. 12 itd. Za XIII. stoletje smo videli, da se postavljajo zapriseženi razsojevalci, notar je zaprisežen, prisega se polaga skrivaj, na meje prisegajo trije najstarejši možje in pod. Vse to kaže jasno, da se je v prvih stoletjih po sprejemu krščanske vere vršila borba med krščanskim načinom priseganja, ki veleva, da naj se s prisego individualno potrdi ali izpove to. kar prisegajoča oseba sama ve, ker je to videla, slišala, čutila (conscius) ter hoče in zavestno zastavlja za resničnost svojo dušo. t. j. individualni posmrtni blagor po nauku katoliške cerkve —. in med pre-o s tank i g e r m a 11 s k e g a p o j 111 o v a 11 ja prisega-n j a v skupinah, k jer je šlo za enoglasno kolektivno potrditev poštenosti in verodostojnosti tistega, ki se pravda ali je na pravdi in je oddal važno, odločilno izjavo sam s sopri-sežniki (coniuratores suk let veniei, Eideshelfer). Pri tem je že prav gotovo imelo svojo vlogo tudi dejstvo, da se je zapadna katoliška cerkev borila zoper težke imprekatorne zaklet ve. čemur so seveda sodna oblastva načeloma sledila. Na vprašanje, odkod je vizela tista oseba, ki je morala priseči, svoje soprisežnike, se ne da enotno odgovoriti. Na A n g l e š k e m so smeli biti le — sosedje. Po naših virih je govora o izvoljenih soprisežnikih. inv drugi strani pa tudi izbranih. Zdi se, da se je rešitev tega vprašanja ravnala pri nas po smotru prisege. Za promisorične prisege so se pač so-prisežniki največkrat sami ponujali in so bili sprejeti ali pa odklonjeni itd. Pri asertoričnih prisegah pa je bila izbira gotovo prepuščena stranki, ki naj bi prisegla.22 IV. Ustrezna raziskavanja o jugoslovanskih prisegah. §11. Naj vsaj v nekaterih potezah označimo, kakšen značaj so imele prisege pri južnih sosedih Slovencev v poznem srednjem veku. Po Mažuranic - u!J navedemo listino o pogodbi iz I. 1100.. čije corroboratio (zakletva) se glasi: »Iže to poišče, kini ji bog i blažena bogorodica i četiri evangelista«: Kulin ban piše 1. 1189. »prisezaju«. O načinu priseganja navaja se (iz Tkalčevih »Povjesni spomenici sl. kr. g. Zagreba«) položitev pred oltarom, na evangelije; če treba, da ista stranka 21 Prim. Mažuraniič, o. c. str. 304. F. Z igel j je točno poudaril, da >su se samo viši stale/.i kod Slovenu. podvrgnvuli značajnim promenama, dok je narodna masa živela po svojim starodrevnim običa-jirna gotovo i/ vremenu neznabožačke starine« (So lov jev, Predavanja iz istorije slov. prava, str. 39). 22 Mimogrede naj omenimo, da je Vinodolski zakonodavec (1288.) odredil, naj stranka, ki mora priseči, najde svoje soprisežnike, kjer jih more in hoče, dočim so na Bavarskem v nekih primerih določili osebe, ki si mora izmed njih stranka pridobiti potrebno število soprisežnikov (»System d er Vorschlagsl Iste«; gl. Miiller: Studi en zum Inzichtver-fahren nacli bayeri:schen Quellen (1939], str. 25. 44. 22 o. c.it., str. 504, 1145, 1261. večkrat priseže, gre okoli oltarja; prisežnik se postavi na spornem zemljišču, zakopan jedo pasu v sporni zemlji; evangelije so prinašali tudi na zemljišče, kjer so prisegali. Dvanajst porotnikov izreka prisego hkratu s pravdno stranko. V i n o d o 1 s k i zakon iz I. 1288. ima na ivee mestih izraz »rota« za prisego (čl. 7.. 9., 64.. 69.), na drugih mestih piše »prisegati« (čl. 9., 11., 42.. 43.. 45., 56., 72., 73.), v čl. 69. pa se poslužuje naravnost obeh izrazov: »da s onu rotu prisegli«. Značilno je, da pozna rotnike v smislu prisežnikov (iurati) in da predpisuje zanje v primeru čl. 56., da se morajo pri-sežniki »talknuti ruki i reti u tu ruku...« itd., kar spominja na germansko poreklo »cohors ruptd — Rot te«. Za zapriseženo osebo se upotrebljava izraz »ročen«. Za prisego se predpisuje način: »ima priseč i taknut u sveto evangelije« (čl. 42.), kraj prisege pa naj bo tisti, ki je določen po običajih. Soprisežnikov je lahko 6. 12, 25. pa tudi 50; dosledno šteje zakonik tako, da govori o osebi, ki dokaz izvaja, posebej, a prišteva ji 5, 11, 24 ali 49 drugih oseb. Če le-teh oseba ne more pridobiti, priseže dokazujoča oseba sama tisto število priseg kot je oseb. ki so za dokaz po zakonu potrebne. Vinodolski zakonik pa pozna že zaprisežene »poslanike« in »pozovnike«, torej uradno zaprisežene osebe kot pomočnike v pravdi (čl. 72., 73.). Ima pa že predpis, da je za dokaz, ki naj gre zoper pristava, treba zaprisege treh sposobnih ljudi; ti po naših mislih niso »coniuratores«. ampak consciiz. Ves ta zakonik kaže nazorno, kako se je borilo novejše, na rimsko pravo naslon jeno pravo s preostanki, ki so se ohranili iz poganstva. Po »I s t a r s k o m r a z v o d u«. ki je nastal okoli 1. 1300. (navajajo se letnice 1275., 1305. in 1325.), se je ugotavljanje pravih meja vršilo tudi po »starcih« ali »dobrih ljudeh«. Pri obhodu spornega sveta so ti »starci« ali »dobri ljudi« hodili pred komisijo s križem v roki. »paleči sviječe«, kazali meje. ki so zanje vedeli od svojih prednikov ali so jim bile znane od prejšnjih obhodov1 (razvodov), pa so na svoje navedbe prisegli (»rota«). To priseganje seje vršilo hkratu od večega števila prisežnikov.24 Navzlic temu pa je šlo tu brez dvoma za prisege »consciorum«. 24 M. Kos, Študiju o Istarskom ruzvodn, str. 130—132. I’ o I j i č k i / či k o ii (1400—1440) navaja o načinu priseganja. ne da bi se poshižil izraza »prisega«, da: »jedna strana vodi porotnike, druga nosi moči i zakletvu«. Moči sp svete »reli q u i a e«, »zakletva« pa je obrazec, napisan v (o svrho, da ga »rotnici« izgovorijo za prisego. S i n t a g m a t Mati j a Vlast a r ti (v srbskem jeziku izdan 1. 1346.) piše pač po bizantinskih uzorcih, da se škof je in kleriki sploh ne smejo »kleti«; oni svojo izjavo zapišejo in to velja, kakor da so prisego storili. Nikogar, ki se na Boga zakolne, ne zadene kazen po zakonu: kajti kletev dobi zadosti kazni v božanstvu. Dovoljeno je, zakleti se na carja »iz toplih osečaja«. Če se pa kdo v nekem sporu zakolne na carja po krivem, izgubi pravdo, odnosno propade mu dokaz, sam pa postane brezčasten. Sodnik naj naloži vobče tistim prisego, ki o njih verodostojnosti obstojajo dvomi. Kdor stori prisego po nalogu sodišča ali po pristanku druge pravdne stranke v cerkvi, dotaknivši se sv. evangelijev, pa se zaloti na krivi prisegi, temu se odreže jezik. Isto se zgodi krivim pričam. Jezikovno se poslužuje ta sintagmat zaprisego izraza »kletva«; izraza »rota« ne pozna, kar kaže. da vplivov germanskega prava v tem oziru ni bilo. Tudi »zakon b 1 a g o v e r n a go i h r i s t o ljubiva-g o c a r a J u s t i n i a n a o z a p i s a n i j i« (pred I. 1346.) ima na enem mestu (čl. 5.) določbo o soprisežnikih. Tisti, ki je sprejel listino, pa se mu je izgubila, mora dati »pet svč-detelu, dost vernjih, da ga oprave«, torej s prisego opravičijo.2'"' V Duš a n o v e m z a k o n i k u (1349, 1354) je na mnogih krajih govora o prisegah, pa tudi o »duševnikih« in »porotnikih«. Tekeli j in-Sofi jski prepis govori v čl. 3. o svatbi, ki se ne sme »učiniti bez venčanja i zaklinjanja«. Mišljena je brez dvoma prisega prom.isoričnega značaja o izpolnjevanju zakonske zvestobe. V členu 76. (N o v a k o v i č e v e štetve) gre za »duševnike«, ki cenijo škodo o malomarni po-pašnji. Etimologija besede kaže na to, da so se zaklinjali na dušo, da bodo nepristransko vršili svoj posel. Po čl. 106. se ” Razlaga je prevzeta iz: Taranovski, Istorija srp. prava u Nemanjičkoj državi, III., IV., str. 203, celotni tekst gl. Solov jev, Za-konodavstvo Stefan Dušana, str. 237. morajo vlastelini opravičiti »s poroto«, doc im sebri »segajo v kotel«. Prvi imajo pravico priseči z izvestnim številom so-prisežnikov. drugi — nižjega staleža — pa se morajo podvreči »ordalu«. V čl. 151. do 154. je govora na splošno o poroti. Porotnici so stari »kletvenici« (coniuratores), ki bi morali jednoglasno odločiti v pravdi, če bi bili po germanskem pravu ustrojena institucija. Za poroto v postopanju radi zločinstev je predpisano, da porotnike »pop u rizah za-klne« in to v cerkvi (čl. 151.). Porota, torej prisega v skupini s soprisežniki, opravičuje tudi pri obdolžitvi plena iz tuje zemlje (čl. 132.). Naloga zapriseženih porotnikov (6, 12, 24) pa ni. da bi »pomirjevali«, ampak oni naj opravičijo ali okrivijo obdolženca, toda odločuje večina (torej Beweisjury, ne Gerichtsjury).2n Porota zaupnih ljudi daje vero o trditvi, da se je blago izgubilo, ki je bilo zastraženo (čl. 160.). Dušev-nici opravičujejo tistega, ki trdi, da je kupil konja v zemlji določene osebe, da ne plača globe (čl. 193.). Iz vseh teh zgoraj navedenih določb srbskih in hrvatiskih pravnih spomenikov vidimo jasno, kako se tedaj še vedno vrši borba med starim, pod vplivom poganstva nastalim pravom in pa med novim, ki ga usmerja krščanstvo. Zlasti opozarjamo na zakonito priznan način reševanja kazenskih pravd z božjo sodbo (ordali), h katerim spada tudi dvoboj. J ireček je pisal, da ise je v državah, ki so bile predhodnice današnje Francoske, sodni dvoboj odrejeval z zakoni namesto zakletve. Kdor je bil preverjen, da bo resnico dokazal z zakletvijo, o tem se je mislilo, da veruje, da mu bo Bog v dvoboju pomogel do zmage, torej da doseže isto kot s prisego, ljudje pa da se rajši in prej krivo zakolnejo nego izpostavijo nevarnostim dvoboja. Rimsko pravo pa je bilo nasprotno 'božjim sodbam in ordalom. Leta 1258. je patriarh zavrnil ponudbo Mihajla Paleologa, da se opraviči z »ma-zijo«27 češ da io ni več običaj ne Rimljanov, ne modrih 20 Gl. o različnih mišljenjih značuja porote: Dolenc, Dušanov zakonik, str. 87; Solov jev, Predavanja z istorije slovenskih prava, str. 103, se je priključil našemu naziranju. 27 »Mazija« je bil ordal, ki se je opravljal s prenosom razbeljenega železa izpred cerkve na oltar v cerkvi: Novakovič, Zak. c. Stefana Dušana, str. 207, 208: Dolenc, Dušanov zakonik, str. 164: isti: Pravnozgodovinski prikaz dokaznega postopanj«, ZZR. XII., str. 11. s Grkov. Navzlic ienm ureja Dušanov zakonik še ordale in dvoboj. Pripomnili pa moramo, da se ista borba zoper dvo-bojevanje v s vrbo razsoditve spora opaža tudi drugod. Na Angleškem je bilo sojenje po ordalih prepovedano I. 1219. Kralj Rudolf Habsburški je v deželnem roči n u za Štajersko 1. 1277. zabran.il dvobojevanje in ukazal, naj se nadomesti po dokazu s pričami. Benet k e pa so še I. 1421. — po doždu Foscari-ju — prepovedale, da bi se v predpise, ki se tičejo zapalosti fevdov, unašale iz starejših določb odredbe o sodnem dvoboju kot dokazanem sredstvu. § 12. V dobo. o kateri smo ravnokar razpravljali, spadajo tudi prisege, o katerih je — seveda le mimogrede — govora v dveh prepisih Švabskega zrcala. Ker gre tu za ustoličenje deželnega kneza na Gosposvetskem polju, torej za določen obred koroških Slovencev, leži na dlani, da se moramo z omenjenimi prisegami nekoliko bližje baviti, zlasti, če hočemo pri lej priliki rešiti vprašanje o značaju prisege. Rokopis iz G i e s s e n - a Ain herzog von Kaerenden der ist ains romschen richs Jeger maister in sol och ne-men ze hertzogen ban noch nemen den die fryen land-saessen in dem Land cl ie sont in ze herren nemen vnd an-ders nemen das sint die fryen geburen28 des selben Landes die nement ainen richter vnder in selber der si denn der waegst vnd best dunkt vnd der wiisost vnd sehend en Kainen odel an nun sie bvdertkait vnd tuond das uff den and den si dem land vnd och den lantliiten getan hant. Der selb Richter fraget dann die lantsaessen ali vnd ieglichen besunder uff den aid, den sie gesvvOren hant... Rokopis iz Set. Gal len-a Wie ain Hertzog von Kae-rnden hett sine Recht von dem Lande vnd ouch dem Rich. Er ist ouehdes Rom-schen richs Jaegermaister. In sol ouch niemand ze Her-tzougen noch zu lieren han noch nemen denn die fryen landtsaessen in dem land. Die sond ouch in ze lieren nemen vnd anders nieman. Das sind cl i e fryen geburen desselben Landes die haisset man die lantsaessen in dem Land. Die nemen ainen Richter vn der Innen selber. der sie der waegst der best vnd der witzigost deucht. Sie sechen ouch enkain adel noch gewalt an, wan biderb-kaitt vnd vvarhaitt vnd tuend ouch daz vff den aid den sy lantluetten vnd dem land ge-schworen haben. Der selb Baucrn — kmetje. richter fragett dan n die lant-saessen ali vnd ouch Yettli-chen landsaessen besunder uff dem a ide, den sy den Richtern, dem Land vnd lantsaessen geschworen vnd ge to u n hand Ob sue der selb nertzouge, dem Land vnd den landleutten nuch vnd Guett dunke ... Tukaj je torej govora o prisegi »richter«-ja (naj ga, da ne bo zamenjavanja v tem poglavju, imenujemo ?,sententiator i) in svobodnih »landsaess«-ov. Vpraša pa se, kakšen lik in pomen je imela njihova prisega, ali promisoričen, ali asertori-čen, individualno ali kolektivno opravljen obred? Preden poskušamo rešiti ta vprašanja, treba ugotovitve, kam postavimo začetek teh prepisov (annus a quo in ad quem). Pred postankom Švaibskega zrcala okoli 1275. 1. ni misliti na opis obredov ustoličenja, po prenehanju obreda 1. 1414. pa tudi ne. Največkrat se govori v književnosti, ki je že skoraj nepregledna, o posnetku opisa po spisu Johan-nis Victoriensis Liber certarumhistoriarum, Avtor, vetrinjski opat. je umrl v času od 1345. do 1347., svoje zgodovinsko delo pa je začel sestavljati I. 1340.-" Ni torej izključeno, da je ta opat še kot mladenič doživel ustoličenje Majnharda Tirolskega I. 12N6. na Gosposvetskem polju. Opisa v prepisih Švabskega zrcala sta po vsej verjetnosti nastala po 1. 1340. in pred 1. 1414. M a l misli celo, da je bil prvotno obred opisan že v XIII. stoletju.30 Za to dobo pa smo ugotovili, da se je vršila tiha borba med priseganjem po predkrščanskem (slovanskem, germanskem) in krščanskem značaju. Poglejmo sedaj, kdo je prisegel. V obeli rokopisih je rečeno »richter« in pa »fry landsaessen«. Kaj so drugi, kaj je prvi, o tem gredo mnenja vsaksebi. Registriramo samo dvoje. Milko Kos" smatra, da so dandliitte«. Kosezi (Ed- 20 Kos, Gradivo, IV., str. CVII. ™ Mal, Sclivvabemspiegel in Koroško ustoličenje. GMDS. XIX. (1938), str. 112. 31 Zgodovina Slovencev, str. 92. linge), Josip Mal32 pa, da so »dobri ljudje«, t. j. člani »veče« kot ljudskega sodišča. Pri prvii razlagi ni mogoče razumeti, zakaj se ni uporabljal izraz Edlinger, če so le-ti identični s fry Landsaess. in pa zakaj je rečeno enkrat »fry Landsaessen«, drugič pa Landleutte«. Zoper drugo razlago pa govori to, da se niso »dobri ljudje« kot sodniki nikjer in nikoli zaprisegali, ampak njihova neprerekana avtoriteta jili je postavljala na mesto sodnikov med svoj imi vrstniki. 1’udi je izraz »veča« ustanovljen za sodni kolegij (cor-pus), ne pa za celotni ljudski zbor. Nikjer v naših zaznamkih nismo trčili na prisege stalnih sodnikov, ampak samo izbranih razsodnikov. Sodniška zaprisega je znak, da je dobil sodnik pravico izrekati Bann und Acht. nek poseben invpc-rium. To pa jevprav značilno nasprotje s pravicami »dobrih ljudi«. Do XIII. stoletja so zaznamovane le zaprisege sind-manov (testes si/nodales, gl. reg. IV.. št. 157 iz leia 1140.), notarjev (gl. reg. V., št. 322 iz l. 1220.), poslanikov, pozovni-kov, pristavov (gl. Vinodol. zak. zg. pod 9.). Vseh teli pa ne moremo šteti med sodnike. Nikakor ne bi šlo, da bi mogli izbirati deželnega kneza z večino glasov (vnd ooich die Lant-saessen, So da der merzal \Mehrzahl\. ervvellt vnd ze nemen gesprochen ist),33 ako so bili tisti sodniki člani veče. Tudi si ne moremo misliti, kako naj bi bili »dobri ljudi« (— veča) predstavljali vso deželo Karantanijo do skrajnih meja ko>t sodišče. Kdo bi tvegal izvolitev vnaprej neugotovljenega števila članov veče, ko bi poslovala šele na dan sestanka? Poskusiti hočemo, da rešimo sporna vprašanja na ta način. tla smatramo ves volilni zbor za zbor (id lioc sklicanih vseh svobodnih ljudi, ki so morali biti, odkar je bavarska vladavina to zahtevala, zapriseženi, na zvestobo državi in deželi, pa tudi sententiariju (richter), ki ga pa ne smatramo za pravega in izključnega sodnega organa, ampak za starej-šino, ki je upravljal in tudi sodil, inače pa je bil posredovalec med slovenskim ljudstvom in bavarskim knezom. Sprva, v slovenski državii Karantancev, menda ni bil zaprisežen, pod 32 I. c. str. 126, 127 in pa: Friihgeschichte, v Resume: Volksver-samnilung = veča. 33 Mal, Schwabenspiegel in Koroško ustoličenje, str. 120. Tudi v Istarskem razvodu (iz začetka XIV. stol.) je govora o »starih ali dobrih ljudeh«. vladavino Germanov pa prav gotovo. Najraje bi rekli, da so imeli ti sententiarij i od vsega počet k a iste funkcije kakor drugod župani/4 Saj smo že v I. 7S7. (reg. I., št. 270) srečali prvega pod tein naslovom znanega slovenskega župana Phissa, ki je moral lasiIn. frankovskemu kralju priseči zvestobo, samo po sebi umevno po krščanskem obredu in promisorično. Usoda, ki je njega zadela, je bila čisto naravno usoda vseh poznejših županov, pa najsi so kot kosezi (Edlinge) prišli v ta položaj ali pa drugače. Verjetno in v duhu postopanja bavarskih knezov je bilo, da so pustili Slovencem njihov stari način izbiranja knezov iz dobe pred bavarsko vladavino. Dan zborovanja na Gosposvetskem polju se je določil vnaprej, a nan j so se povabili župani, samo da so bili le-ti tedaj že na državo in deželo zapriseženi, starejšimi v zboru pa je bil kosez iz Blažuje vasi.'*5 Vsi tisti, ki so imeli opraviti z ustoličenjem koroškega vojvode ob volitvi pri Krnskem gradu, kakor tudi na prestolnem kamnu na Gosposvetskem polju, so bili torej zapriseženi promisorno po ki •ščanskem obredu na svoj teritorij, predstavljan pač po zbranih zapriseženih veljakih, kosezi h, starešinah ali županih. Da bi bili sodelovali prav vsi prosti kmet je [fryen gebu-veri). na to pač ni misli ti. Toda prisega se ni polagala (id hoc, ampak je bila že položena kot prisega zvestobe od prej, po zahtevah prejšnjega deželnega kneza, ki ga sedaj nadomešča novi knez v sporazumu s slovenskimi prebivalci. Koncesija prisege zvestobe, položene enkrat za vselej, se zdi. da je nov element pri od prej obstoječem načinu izvolitve in ustoličenja slovenskih knezov. Izcimil se je sam po sebi. pa ga je pametna politika nemških osvojevalcev toliko časa trpela, dokler je bila izguba prestola vojvode za nemške ljudi še vedno stvar možnosti. Za- 34 Prim. Gruden, Slovenski župuni, str. 15. ki prevzema nazor Ankersliofen-a: »Boi dieser Einteilung des Landes in Komitate mag die miter den slavischen Fiirsten bestandene Teilung in Zupanien vvenigstens zn Grunde gelegt worden sein.c Gruden govori tudi še o delovanju naših velikih in malih županov. 33 Zakaj se je to vršilo vpruv pod Krnskim gradom in na Gosposvetskem polju, to je vprašanje za-se, ki ne spada v okvir naše razprave. Smemo pa vendarle izjaviti, da utegne biti temu pravi povod kontinuiteta s kakšno podobno pravno ustanovo iz rimskih časov. prisega zvestobe je iniselina podlaga Germanov in je imela svrho, tla bodo Slovenci sprejeli tujega, vsaj po obliki še »voljenega« kneza za svojega, kakor so nekdaj sprejemali svobodno si voljene kneze. V. Odločilni vplivi rimskega in cerkvenega prava na priseganje v stanovski državi do kraja srednjega veka. § 13. Ako pregledamo skromne vire. ki nam pričajo o prisegah pri Slovencih, negativne in pozitivne, za dobo po ravnokar obravnavanih opisih ustoličenja koroških knezov, moramo vnaprej ugotoviti, da se kažejo čim dlje tem bolj jaki vplivi rimskega prava. Predvsem je odločilna bližina Italije, dalje absolutistična tendenca vladarjev slovenske zemlje vključene v stanovsko državo, ki se kaže v načelu: »Quod principi placuit, legis habet vigorem«, slednjič pa tudi cerkvena politika, ki je dajala prednost rimskemu pravu: »Ecclesia vivit lege Romana«. Ni čuda. da se postopoma izgublja stara prisega, či je moč in pomen je tičala v skupinskem nastopu več. ljudi (>irotte« = rola) kot pomočnikov stranke, ki prisega, zatrjujoč njeno polno verodostojnost. Izgublja pa se tudi nadomestilo prisege, ki smo ga spoznali v božji sodbi. V novi stanovski državi gineva staro ljudsko pravo. Prepoved dvoboja kol način rešitve spora je bila izrečena že v deželnem ročinu za Štajersko I. 1277. O tem smo že govorili, tu pa moramo dodati, da ne vemo, ali je bila že ledaj zakon za slovensko ozeml je. Pač pa je postala zakon s tem. da je prešla v t. zv. Fridericiansko komfirmacijo iz 1. 1444., ki je veljala po ročinu koroške dežele tudi za to."" Ooividno je Rudolf Habsburški zabranil dvoboj kot neke vrste božjih sodba iz paganskih časov ter jih hotel nadomestiti s conscii ali coniuratoves\ najbrže je šlo pod vplivom cerkve za pospeševanje prič kot sconscii«. V loškem urbarju iz 1. 1318. so navedeni predpisi/7 kako naj se postopa pri p o jezdili, ki niso bili nič drugega 36 S c h e n k , Ubersieht d er ost. Gesetzgebung iiber Civilprozess-recht bis zimi XVI. Jahrhundert, str. 21. “7 Gl. Gruden, Slovenski župani, str. 54. nego sodne veče. Sodja (sententiator) pokliče enega izmed zbranih, ki je župan, in ga opomni, naj odgovarja na vsa vprašanja po resnici. Ko je prisegel, da bo tako ravnal, naj pokliče enega izmed podložnikov (kmetov). Po lem naj le-tega izprašujejo pod prisego, če je marljiv kmet, če oddaja davščine, če se spoštujejo meje zemljišč in pod. več. To je bila očividno individualna asertorična prisega, ki pa kaže tudi v bodočnost, vse po krščanskih načelih, kot zasiguranje pod-Iožniških dolžnosti patr.imonialneimi gospodu. V Kranjskem deželnem ročinu iz 1. 1460. je govora o deželnih svoboščinah, vendar so vanj sprejete tudi še starejše določbe iz 1. 1398., 1400.: 38 Sklicevale so se seveda na stare navade, ki so od pradavnih časov veljale: novo pa je bilo. da se izvršeno nasilje dokazuje »selb dritt«. Če tak dokaz uspe, se mora tudi škoda povrniti. Na vsak način gre tu za asertorično prisego, ki jo smemo smatrati za prisego oseb, ki so »coniuratores«, a je njihova prisega odločilna."" Enako določbo o dokazovanju po oškodovancu in dveh pričah imamo za delikt spolnega nasilstva. Tu pa sme položiti prisego »es sey Weib oder Mann«.40 Pač pa ostane glede razbojnikov razlika: Če se razbojnik zaloti na samem dejanju (mit der Handscliafft), zadostuje dokaz po tožitelju-oškodovancu in dveh pričah in krivec izgubi glavo; če pa ni bilo zaloti tve, treba, da se dokaže dejanje s presedmovanjem (Ubersieb-mung), t. j. oškodovancem in šestimi prisežniki (coniuratores). Za dedne pravice ima ta roči n posebno važno določbo, :w Za Slovensko marko, gl. Dolenc, Pravnozgodovinski prikaz dokaznega postopanja, str. 12. 30 Določba o dokuzovamj u »selbdritt« se nahaja v pismu svoboščin cesarja Friderika II. za Regensburg iz septembra 1230., v bavarskem deželnem zboru i/. 1. 1281., v mestnem pravu za Landslmt z dne 5. februarja 1335., v mestnem privilegiju za Monakovo z dne 19. junija 1294., v deželnem pravu iz I. 1346. itd. (Gl. Miiller, op. cit., str. 27, 30, 35, 37.) Določbe kranjskega deželnega roči n a so stale ]) o vsem tem pod vplivom bavarskega prava. Opozoriti moramo glede karakterizacije prič tudi na določbe Vinodolskega statuta, kjer gre prav gotovo za »coniuratores« (gl. Kostrenčič, op. cit., str. U0). 40 Zopet paralela v Vinodolskem zakonu, da sme biti tudi ženska »porotnik«, vendar jih je treba poleg o vadi tel ji ce-oš kodo vanke še štiriindvajset (čl. 56). da se zabranjuje samopomoč / orožjem v' roki; tožnik naj svojo zahtevo dokaže »mit Erbaren gezeugen,'jiach der Sag soli man richten«. Če gre tu za ustmen postopek — vsa podoba je taka! —, moramo že misliti na prave priče, ki prisegajo asertorično kot conscii ter je njihova prisega (iSag«) odločujoča. Iz starejših določb za Slovensko marko, ki so bile sprejete v Kranjski deželni racin, posnamemo, da za uboj. ki ga zagreši kmet na kmetskem človeku, pa se je takoj izvršil »pokrik« (klicanje na pomaganje), sploh ni bilo treba pre-sedmovanja. Za naj nižji stan torej najenostavnejši postopek brez priseganja. Kako ise je priseganje opravilo, smerno pač sklepati iz izrazov1, ki se uporabljajo v »očitni spovedi«, nastali okoli 1430. 1.41 Tu je govora enkrat o »falsch prisegayem«, dvakrat o »falsch priczy«. Vsekakor je bila to krščanskoobredna prisega; o »roti« ni govora, takisto ne o »zakletvi«. VI. Priseganje od novega veka dalje, § 14. Kranjski deželni ročin iz I. I4(>0. je zadnji pravni spomenik, ki ima še predpise o presedmovanju in o prisegah soprisežnikov. Recepcija rimskega prava in vplivi cerkvenega prava so bili odločilni za popolen preobrat. Državni zbor v Frei.burgu I. 1498. je sklenil »eine gemeine Refor-mation und Ordnung in dem Reich fiirzunehmen, wie man in criminalibus procedieren soli«. Po Bambergensis in Brandenburgensis pride do CCCaroline (1532). Le-ta določa za krivo prisego, ki jo imenuje »gelerter Meineydt«, to je: od sodnika navedeno prisego,42 v čl. 107. za kazen: povračilo storjene škode in pa odsekanje dveh prstov, s katerimi je oseba prisegla. Ako pa je po prisegi zadela neko drugo osebo telesna kazen radi kaznivega dejanja po krivici, naj se krivoprisežnik vprav na isti način kaznuje. Zapriseganje soprisežnikov tu ni več: upoštevano. Na mesto takšnega dokazovanja pride do posebnega postopanja, da se pridobi, če 41 Priobčil jo je V. Oblak v Letopisu Slin-. M. I. 1889., str. 158. 4a Gl. Radbruch, Die peinliche Gerichtsordnung Kais. Karls, str. 132. ni prič s>consciu, priznanje obdolžene osebe na natezalnici (tortura). Po redu za deželsko sodišče vojvodine Kranjske iz I. 1535. se morajo pri postopanju na natezalnici pritegniti priče kot opazovalci: saino pri osebah, ki so znani kot potepuhi, tega ni bilo treba. Te priče so pa že posebej postavljeni conscii, čijih asertorična prisega, 11. pr. da je mučena, oseba pri poznala zločinstvo. je imela absolutno dokazno moč. Vendar je bilo postopanje z natezalnico toliko utesnjeno, da se ni smelo začeti. če je bila ovadba podprta samo po eni priči; tudi ta je zopet »conscius«; dve pa sta zadostovali. §15. Popolnoma določne predpise o zaslišanju prič v novem duhu. ki niti ud daleč ne spominja več na »roto«, prinaša red za ograjno sodišče vojvodine Kranjske iz 1. 1571. Ni naravnost govora o prisegah, vendar z ozirom na celokupno vsebino v zvezi stoječih predpisov ne more biti dvoma, da so morale priče na vsako vprašanje posebej posvoji vednosti in vesti odgovoriti, a na vse skupaj, torej na celotno izpovedbo pa asertorno priseči.Štajerska »Carolina« iz 1. 1573. je šla še dalje; postavila je pravilo, da so plačane priče zavržne. Izpovedati smejo priče (čl. 59.) samo to. o čemur vedo iz lastne vednosti, pa morajo vrh tega celo vzrok svojega vedenja navesti. Osebe, ki so krivo pričale, se kaznujejo kakor po CGC (1532). Leto za tem (1574) predpisuje »Neuverfasste Reforma-tiom za Štajersko, da morajo komisarji priče zasliševati pod predpisano prisego. Dopušča se tudi že — cerkveni vpliv je jasen! — zasliševanje prič »ad perpetuami'eimemoriam«. Sodniki morajo biti pred nastopom svoje službe uradno zapriseženi.41 Za civilne sporne zadeve je izšel I. 1586. novi sodni red, ki je normiral, katere priče in o katerem času naj se zaslišujejo." lnstrukcije za krvne sodnike (Bannrichter) za 43 Gl. Planer, Recht and Richter, str. 136. ” Štajerski predpisi so vel jali tudi zu Kranjsko s Slovensko Krajino, ako tu ni bilo drugih ali sploh nobenih: »Umi dali man in allen a n dere n Sachen, die hier niclit verschrieben simi, richten soli, nacli den Rechten als unseren Herrn and Edelleuten in unseren Landen zn Steyer«, pravi Kranjski ročin Friderika IV. (1440—1493); sl- Dolenc, Kmečko dedno nasledstvo, str. I: isti; Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 —1665, str. 3). Štajersko iz I. 1726.. za Kranjsko iz I. 1767.. za Koroško iz 1. 1774. navajajo podrobne predpise o poslovanju z zapriseženim kirurgom pri raztelesitvi. o zapriseganju prič itd. Ioda deželskim sodiščem je bilo zabranjeno priče že v exa-rnen summarium zapriseči. Samo če gre pri samomoru za v prašanje, ali naj se mrlič zagrebe v posvečeno ali neposvečeno zemljo, se smejo priče takoj pod prisego zaslišati. Tudi zasliševanje prič potom rekvizicij je tu že urejeno. Težišče dokaznega postopka je, odkar je srednjeveško presedmova-nje opuščeno, vedno dosega priznanja zločinca, zasliševanje prič pa je v kazenskih zadevah potrebno, da se pribavi do-voljne osumitve, ki opravičuje uvedbo torture. § 16. O obliki priseganja po teh in sorodnih predpisih ni da bi v splošnem razpravljali, ker nas zanima v prvi vrsti, kakšne izraze so iipotrebljevali v slovenskem jeziku. Najstarejše obrazce iz novega veka imamo v prisegah za mesto Kranj iz prve polovice XVI. stoletja.45 Začela se je prisega mestnega svetovalca (Ratherrn Ayd): »Jest N. N. perseschem Wogu«, končala pa »tačko meni Wog pomagay. Amen.« Mestni sodnik (Richter) pa je govoril ko je bil zaprisežen: »Jest N. perseschem Wogu... hkokher jest otscho tiga na moy duschi vschiti proti gospodu Wogu. Amen.«411 Nekoliko mlajši prisežni obrazec nam je znan za meščane (Burger) in podložnike (Inleute) iz Ljubljane.Tudi ti prisegi začenjati »jest N. perfefchem pridi Gospodj Bogu... dolshan pokorno oglafiti inu fe vshe inoie Purgarske per-fege feuese (za podložnike: inu sa use anoie sauese, . .. stnriti ...kakor meni Gosp ud Bug pomagai. na mu j posled n i dan in ura. Amen.47 Slovenski obrazec za zapriseganje škofovskih vazalov v Celovcu, ki je veljal do I. 1653., nosi naslov Jur amen tum 45 Orožen, Vojvodina Kranjska (str. 84), pravi, da so to »Kranjske« prisege iz I. 1493. Gl. Dolenc, PZ, str. 266, 267, kjer se nahaja celotno besedilo obeh priseg. Prim. Žontar, Zgodovina Kranja, str. 46, ‘)0, kL omenja prisego meščanov in mestnega sodnika, toda nepotpolno in v transkribi-ranein pravopisu. O mestnem sodniku v Brežicah in v Novem mestu je listinski izpričano, da sta bila zaprisežena. 47 Dolenc, PZ.. str. 215, 216. Prim. še za zapriseganje meščanov v Brežicah konec XVI. stoletja: Dolenc, Pravne razmere v Bre- žicah, ZZR. XII., str. 13. Sclauvonicum, v iekslu pa ni prevoda za besedo Juramen-tum, ampak uporablja za besedilo: »Vi bodete na uaische Dushe mesti oblubili«. V vladnem obrazcu za fevdsko prisego, ki se je uporabljala pri vladi v Gradcu od I. 1637. do 1712., pa je izrečno prevedeno: »Vi boste oblubili inu persegli«; odnosno v aliter magis Croatice v obrazcu: »Vi bodeste alli hozhete prisezlii.«48 V slovenskih priisežnih obrazcih ljubljanskega mesta, ki datirajo vsaj deloma iz začetka XVI. stoletja, pa so se uporabljali še v 2. polovici XVIII. stoletja,4” ni enotnosti v izrazih. Meščanska prisega se je začela skoraj natančno tako, kakor že gori navedeno: »Jest N. perfefchein p ruti Gosp udi«, prisega za žitomerce: »Jest perfefhem Gospudi Bogu«, za nakupovalce: »Jest perfefhem na moiuo Rothu Gospudi Bogu«. Priče pa so morale reči: »Jest N. persehsen s to moio rotu«. Mestni upravitelj je prisegel: »Jest N. perseshen s letu moio persego«, merilec za solni monopol: »jest N. persežem s moim gori vsignenim persti ...« Vse to znači, da tisti, ki so slovensko besedilo prisežnih obrazcev prirejevali, niso vedeli, kakšnega porekla sta izraza prisega in rota. Vendar moramo tudi na to misliti, da so se obrazci morebiti prepisavali iz starejših virov. Vsekakor je šlo vseskozi za besedilo, ki je ustrezalo krščanskemu načinu priseganja. Vsaj se v enem primeru omenja prisega na dušo prisežnika. Kar se tiče tavto-logičnega izraževanja »priseže rotu«, bodi dovoljeno, da opozorimo na isti primer v Vinodolskem zakonu (zgoraj IV., 11). Ni izključeno, da gre za prireditelja te prisege, ki je bil hrvaškega pokol jen ja.no Velik pomen meščanske prisege se zrcali iz listinski dokazanega dejstva, da je ovadba, ki je bila podana »bey sei-nem biirgerlichen Aid«, zadostovala za obsodbo, prav (kakor da bi se bilo dokazovanje izvršilo.51 Dolenc, 1’. /., str. 211, 212. Tako je dognal Simonič, Prisege ljubljanskega mesta, Letopis Sl. M. 1884, str. 184 nasl. 50 Pripomnimo, da tildi srbsko-hrvatski besednjaki za današnji jezik (Bakotic, Ristič-Kangrga, Karadjič, šainšalovič, Smiric) ne navajajo izraza »rota« za zaprisego: 51 Gl. Dolenc, Pravne razmere v Brežicah, ZZR. XII., str. 35 (za leto 1588). § 17. Za slovenska ljudska sodišča, ki nas morajo prav posebno zanimati, treba najprej ugotoviti, da niti gorske bukve kot pravna podlaga za poslovanje niti noben drug zakon ne daje procesnih določb glede dokazovanja. Dajo se pa iz praktičnih zapisanih primerov pravd razbrati. Samo omenjeno je v gorskih bukvah, kako naj se postopa, če navaden meščan ali pa plemenit človek na vinski gorici zagreši nasilno dejanje, dalje, kako se vršijo posli, če pobegne človek, ki je služil patrimonialnemu gospodu »z lastnim dimom.«''’'' Ali tudi tukaj pogrešamo predpisov o dokazovanju. Vsekakor pa je morala obveljati smernica, naj se na gorski pravdi ravna »koker je od starichicli lem perflou«. Glede sestavitve ljudskih sodišč omenjamo, da nikjer ni nobene omenitve, da bi bili funkcionarji, bilo vinogorskega zbora, bilo kvaternega soda, ali pa nepristranskega sodišča zapriseženi. Samo v enem primeru smo zasledili, da je moral župan ad hoc kot priča priseči (I. 1730.). v drugem pa. da se je gorniik pomudil s prisego potrditi klevetanje (I. 1733.).5a Brez dvoma bi bila zaprisega omenjena zlasti, ker so zapisniki večkrat navedli, da so bili gorniki izbrani in potrjeni. Izbirali so jih namreč prejšnji, že poslujoči člani-sodniki srenje, pa je stvar za vse, tudi za gorskega gospoda, obveljala. Tudi poklonitev »poročevalcev« (Referenten) in kon-firmacija obstoječega pravnega reda na osnovi gorskih bukev se je vršila na gorskem zboru vedno enako, vselej brez prisege. Saj so člani srenje kaznovali tupatam sami svoje tovariše, ki so se hoteli odtegniti svoji dolžnosti, da poslujejo kot sodniki. Celokupno ljudstvo, zbrano na zboru, je imelo oblast v roikali. člani srenje so izvrševali to oblast v pogledu sojen ja, gorski gospod jih ni mogel zapri segati. Pravdanje se je vršilo ustno. Tožba se je navajala osebno ali pri imenitnejših strankah po pooblaščencih. Zatem je dobil navzočni toženec nalog, naj odgovori in se zagovarja. Če tožbenega zahtevka niti pri predidočim obiskanju/'4 niti na sami pravdi ni pripoznal. je smel zahtevati dokazov, a tudi " Gl. Dolenc, 1\ Z., str. 229. M Gl. Dolenc, Pruvosodstvo pri novomeškem inkorporirunem uradu itd., ZZR. L, str. 75. M Gl. Dolenc, P. Z. 277, 278. sani je mogel takoj navesti protidokaze. Včasih je bilo treba preložiti dokazovanje na nov dan (narok). Koliko prič je bilo treba za uspešno dokazovanje, ni bilo enotno predpisano ali določeno. Zlasti če je bila samo ena priča na razpolago, so sodniki sklenili, da naj tožitelj priseže ali pa naj priibavi zadosti prič. Tudi same so se mogle priče javiti na razpravi, toda zaslišane so bile le, če so bile pripuščene od sodnikov. Imamo torej opraviti z z a p r i s e g a n j e m p r i č i n strank. Mnogokrat so sodniki verjeli stranki že na ponudbo prisege, zlasti če nasprotna stranka ni ugovarjala. Odločilno je bilo. kako so presojali sodniki osebnost stranke. Če ji niso verjeli, so ji naložili dokaz po priči ali pričah. So pa sodniki tudi o teni sklepali, ali naj stranka stori poleg dokaza izvedenega s pričami, dopolnilno prisego (iuramen-tum suppletorium)Po vsej priliki so slovenski ljudski sodniki imeli vedno pred očmi svetost prisege po verskih vidikih. Akt zapriseganja na samem sodnem zboru je bil velika izjema. Zaprisega je bila verski akt, ki spada v delokrog dušebrižnikov. Zdi se, da je bilo resnično zapriseganje izvršeno vedno v cerkvi ali v hiši, ki spada cerkvi ali samostanu (n. pr. komende nemškega viteškega reda v Novem mestu). Za izvršitev zaprisege je bil dovoljen tupatam daljši rok. v katerem naj se ponujeni dokaz po prisegi resnično izvede. Iz zapisnikov o vinogorskih pravdah izvemo, da je morala priča — navadno — še pred priseganjem opraviti spoved. Zahtevala se je torej, da bo prisega čista, verska priprava. V zapisnikih o vinogorskih pravdah je tupatam govora o »authentischeZeugen«. Vsa podoba je taka. da je bilo to posneto iz določb Štajerske ( aroline iz I. 1574.. ki je veljala itak tudi za Kranjsko.'" Na kaj naj priseže stranka ali priča, to je določilo sodišče s posebnim odlokom, ki se je imenoval »Apdtsuvthl«. Večkrat se je pripetilo, da je oseba, ki bi morala priseči, rajši v pravdi submitirala, nego da bi prisegla. Vsebina prisege je bila včasih zelo dalekosežna. Leta 1794. priseže 05 Gl. Dolenc, Pravosodstvo cistercienške opatije itd. ZZR. III., str. 105. r’“ Gl. zgoraj opombo :t". nezakonska mati, da je / obtožencem »zanosila«. Od 1. 1791. dalje so se — pod vplivom državne zakonodaje — tudi pri ljudskih sodiščih polagale glavne prisege (Haupteid). Prisegale so tudi ženske, toda le izjemoma. (Sicer so veljale ženske in otroci za zavržne priče.) Leta 1625. se v zapisniku o pravdi izrečno navaja, da potrj ujeti dve ženski »mit ihrem ivaiblichen Aydt« izvršen spolni akt toženca; bržčas drugih izvestiteljev ni bilo. Razčistilna prisega se imenuje 1. 1661. »korperlich Aydt«, toda tu se stvar vendarle povrne na srednjeveško pojmovanje. Poleg toženca morata priseči tudi njegov oče in svak. poleni pojde sojenje naprej.” Drugod se navaja, da ne »me pričati sin za očeta, niti ne v splošnem dečki ali otroci. V Brežicah so se priče, ki so imele priseči, predhodno opomnile na »meščansko prisego«. Osebe, ki niso bile na dobrem glasu (infamierte Personeri), se niso puščale k dokazovanju kot priče. Priseganje je pomenilo slovesno potrditev relevantnih pravdnih okolnosti po načelih, da gre za lastno vednost. Že zgoraj smo omenili, da se je razčistilna prisega povrnila v srednjeveško pojmovanje. Tu naj še dodamo, da se tupatam naleti na še druge reminiscence priseganja, ki je bilo določeno za coniuratores. Leta 1662. ponudi toženec sebe in svojo ženo, da se oprosti suma, da je hotel tožitelju za vdati; žena naj bi potrdila, da pri njegovi hiši ni bilo nikoli mišnice. Tožiteljeva žena pa se je izjavila, da hoče desetkrat priseči, da ona ni dala mišnice v mleko, ki sta ga dobila toženec in njegova žena.58 Še 1. 1759. so ljudski sodniki v okolici Novega mesta naložili tožencu razčistilno prisego, ker je bil obdolžen, da je odstranil »križ« zakriža n ega vinograda, naj »vor sich und seine Leute priseže, »da s s ihm univissend sey, dass er solche nicht seine Leute nicht gesehen iveniger ausgeworffen hatte«.'"' Bilo je pa tupatam tudi zapriseganj več oseb hkratu. Zapisniki o (eh poslih pa nekolikokral omenjajo, da je sodišče pazilo, da te osebe ne bi prisegle »cum r'~ J) o 1 e n c , Pravos odstvo eistereien.škc opuitije itd., /ZR. III., str. 108. “ Dolenc, Ibid., str. 88. r’“ Dolenc, Pravosodstvo pri novomeškem in kor pori ranem urndu itd., ZRR. I., str. 88, 89. aliqua restrictione mentalu. V tem se zrcalijo pač vplivi cerkvenega prava, ki je že usmerjeno na psihološko presoj« priseg. Največkrat se na samem sodnem zborovanju prisega že zbog tega ni mogla dejansko izvesti, ker sodniki niso imeli na razpolago razpela ali evangelijev. Ipak se je v takih primerih priča ali stranka zasliševala v dokazne svrlie po formuli, da izpove »bei seiner Ehre, Glauben und Treue«. To je tudi zadostovalo. So pa tudi primeri, da so uglednejše osebe svedočile pismeno. Smemo sklepati, da se je, kjer le mogoče, dejansko zapriseganje opuščalo iz verskih razlogov. Misel, da je prisega v pravdah nekaj vsakdanjega, je slovenskemu ljudstvu še danes neljuba; pregovora pravita: »Kjer se zelo roti, tam resnice ni!« in pa: »Boj se tega, ki rad prisega.«00 (Prvi mora biti zelo star, ker uporablja besedo »rotiti se«, namesto »prisegati«.) Besedilo zaprisege v slovenskem jeziku je bilo v vino-gorskih zapisnikih večkrat dobesedno navedeno, dočim nemško izvedene zaprisege v teh zapisnikih nikjer niiso po-svedočene. Uvod k zaprisegi se glasi povsod: »Jest pershe-schem eno pravo Zhisto persego...« P rise/ni tema je v besed il u dobesedno naveden in izpisan. Tudi I. zv. »Urpheda« se je, sicer redko, pa vendar v postopku pred ljudskimi sodišči pojavljala. V germanskem pravu je bila uvedena za dvoje čisto različnih prilik, namreč za primer, da je bil nekdo izgnan, pa mora priseči, da se ne vrne (vsaj v določenem času ne) na isti kraj; drugič za primer, da nekdo potrdi s prisego, da se zastran nevšečnega izteku svoje pravde vendar ne bo nad nasprotnikom maščeval. (»Juramentum de non vindicando, nec per se, nec per alium, et de non redeundo.«) Ti prisegi sta bili že v davnih časih uvedeni, podčrtala pa je njun pomen CCCaroliina (1532) s tem, da je za prelomitev takšnih priseg odredila težke kazni. V naših zapisnikih imamo primer iz I. I6(X).. da se obrekovalec obsodi, da mora 12 letnega dečka, ki ga je oklevetal, prositi za odpuščanje, gosposki plačati globo 6 cekinov, za primer pa, da bi prepir vnovič pričel, plačati vno- “ Gl. K oc b ek-S a š e 1 j , Slovenski pregovori, reki in prilike, str. 23, KM): Pletelšilikov Slovar, str. 439. vic globo 6 cekinov. Neka dolenjska posebnost podobne vrsie je bila, da je tožeča stranka, ki je pravdo izgubila, dobila nalog, da naj v tej zadevi v bodoče za vedno molči, če ne. mora plačati globo (»silentium. pei'petuum«)."' V drugi globi liči omiljen način zatrditve, čeprav brez prisege, da bo poslej med »Irankama mir. Takšnih primerov je zabeleženih precej. VIII. Sklep. !? 17. Že uvodoma smo izvajali, da slovensko ljudstvo prisežni akt pred sodiščem globoko spoštuje in ga smatra za nekakšen sakralen čin. Naša bežna izvajanja so pač odkrila vzroke lega pojava. Skraja, pred sprejemom krščanstva so bile Slovencem znane zakletve na drevesa, kamne i. pod. V teh je bilo poosebljeno neko višje, nadnaravno bitje. Kdor bi se pregrešno. to je: zavestno neresnično pri takšnem bitju zaklel, (ega zadene kazen. »Bes (e plentaj!« (= zli duh te začaraj ali prekolni) je rečenica, ki se je na vsak način vzdržala še iz poganskih časov in spominja na omenjeno zaklinjanje. Zakletve so se vršile pač tudi pri razmejitvah, ko so stari izl i umevna: torej ne potrebuje izrečne uzakonitve. 5.: »Pooblastilo more bili obsežnejše, nego je poverilo, in obratno. Isto velja za oblastih) (opolnomočenje).« (1) Ako prekorači pooblaščenec prejeto poverilo ali oblastih). ne tudi pooblastila, ostane pogodba za pooblastitel ja polno veljavna: pooblastitel j se more držati radi utrpljene škode le pooblaščenca.« (2) »Ako prekorači pooblaščenec prejeto pooblastilo ali se dela pooblaščenega, dasi nima nobenega pooblastila, je po njem sklenjena pogodba za osebo, v katere imenu je sklenil, neveljavna: tretja poštena oseba se more držati radi utrpljene škode le pooblaščenca ozir. Uižipooblaščenca.« (3) Vse predlagane določbe so pravno logične in splošno priznane, vendar doslej pomanjkljivo uzakonjene (v'§ 1009 odz. = i? 995 osn. mimogrede za prekoračenje poverila: v § 1010 odz. — § 1002 osn. le za primer prekoračenja pooblastila. ne tudi na breme tkzv. lažipooblaščejica). Določbe so znane tudi vsem primerjanim inozemskim zakonodajam in načrtom. Nekatere teh so strožje. 11. pr. § 167 nem., ki pusti, da izbira oškodovani sopogodbenik napram lažipooblaščencu med odškodninskim in spolnitvenim zahtevkom. Za odškodninske zahtevke po 2. in 3. odst. je (seveda) (reba še vseh ostalih predpostavk vsakega odškodninskega zahtevka, zlasti krivde. — Prvi odstavek predlaganega i? 5 opozarja ob nudeči se priliki na drugi proti pojem pooblastila (poleg poverila): na tkzv. »oblastilo« ali »opolnomočenje« (Ermachti-gung), ki ga potrebujemo tudi drugod. 11. pr. v asignaci jskem pravu. Oblastilo se razlikuje od poverila po tem. da opolno-močeno osebo k poslu (za račun pooblastitelja) le upravičuje, ne zavezuje, kakor poverilo. Skupno je obema. da se tičeta le notranjega razmerja med pogodbenikoma, ne vnanjega. kakor pooblastilo. Že iz tega pojma oblastila izhaja, da morata veljati določbi I. in 2. odst. tudi zanje (ne le za poverilo). — Razmerja med poverilom in oblasti lom ni treba uzakonjevati, ker izhaja iz prirode same: v vsakem poverili! tiči enako dalekosežno oblastilo; ne obratno. — Kar se tiče razmerja pooblastila k poverilo in oblasti111. je njegova vsebina, kakor predvideno v I. odst., neodvisna od obeh. Vendar opozarjam (po Sohey-u) na praktično izkušnjo, da je kljub temu često dopustno, sklepati iz vsebine pooblastila na ono poverila ozir. oblastila; to zato, ker gospodarji posla poverjencem praviloma ne dajejo ne več. ne manj pooblastila, nego ga potrebujejo za izvršitev poverjenega posla. S 6.: »Ob prekoračenj 11 pooblastila ali ob poslovanju brez pooblastila more pooblasti tel j ali oseba, za katere pooblaščenca se je izdajal poslujoči, neveljavno pogodbo (pravni posel) prostovoljno odobriti, lo stori izrečno ali molče; zadnje zlasti s tem. da si priba vi koristi iz pogodbe (pravnega posla).« Institut odobritve (ratihabicije). o katerem govori i? 1002 osn. = § 1016 odz. le implicite. se mi zdi za prakso tako važen. da predlagam zanj samostojno določbo. Pako sta storila tudi švie. (čl. -IS—39) in polj. obl. zak. (čl. 101 § 4). ki urejujeta odobritev še v več drugih smereh. !? 7.; >Pooblaščenec, ki mu je podeljeno splošno pooblastilo. je upravičen zastopati pooblastitelja v vseh pravnih poslih, za katere ne zahtevajo naslednje določbe bodisi na vrsto posla, bodisi na poeclin posel se glasečega posebnega pooblastila.« (1) »Posebno pooblastilo, glaseče se na vrsto posla, je potrebno: ako naj pooblaščenec za pooblastitelja kako stvar odsvoji ali obremeni ali jo proti odineni prevzame; ako naj najame ali da za pooblastitelja posojilo; dvigne zanj denar ali denarno vrednost; začne pravde ali sklene poravnave.« (2) »Posebno pooblastilo, glaseče se na poedin posel, je potrebno: ako naj pooblaščenec za pooblastitelja nastopi dediščino brez dobrote popisa ali dediščino zanj odkloni; ako naj sklene za pooblastitelja družbeno ali razsodniško pogodbo: izbere razsodnika; napravi darilo ali se odreče brez odmene kaki pooblastiteljevi pravici.« (3) »Splošno pooblastilo po I. odst. zadostuje na mestu posebnega po 3. odst., kadar je v splošnem pooblastilu pravni posel 3. odstavka naveden vsaj po vrsti.« (4) S § 7. in naslednjimi (do vključ. § II) prihajam do ureditve posebnih vrst pooblastil. — l akih vrst pooblastil je vse polno, tako da se ne dajo izčrpno navajati. Zato raje opuščam še določbi §§ 992 in 993 osn. = §§ 1006 in 1007 odz., po katerih imamo pooblastila za »sodne« in »nesodne« posle; »omejena« in »neomejena« pooblastila. Če bi govoril o zadnjih, bi moral navajati dalje, da poznamo tudi »omejljiva« in »neomejljiva« pooblastila in druga. — Določbe navzočega § 7 urejujejo: generalno pooblastilo (odst. 1) in dvoje specialnih: generična (odst. 2) in individualna (odst. 3). Vsebina ureditve je posneta §-u 994 osn. = 1008 odz. z naslednjimi spremembami: a) Generično pooblastilo se predlaga ne le za odsvojitev, ampak tudi za obremenitev pooblasti tel jev ih stvari; b) Individualno pooblastilo ne le za sklenitev raz-sodniške pogodbe, ampak tudi za izbor razsodnika (prim. S 867 čsl.): c) Določba zadnjega stavka §-a 1008 odz. — 4. odst. §-a 7. ki jo je osn. (§ 994) črtal, se naj restituira, ker se je stranke, kolikor mi je znano, še vedno poslužujejo. — Novi 2. odst. S 992 osn., ki zavrača v pogledu pravdnega pooblastila na določbe cpp.-a. premeščam v sklepno določbo pooblastilnega prava (§ 14). § 8.: »Ako je podeljeno pooblastilo več pooblaščencem, je treba, da bo veljal posel za pooblastitelja, nastopanja vseli; razen če je clal pooblastitelj kateremu ali katerim teli pooblaščencev pravico, da nastopajo samostojno.« S tem prevzemam določbo S 997 osn. = S 1011 od/... torej domnevo, da je smatrati pooblastilo, podeljeno več osebam, za kolektivno, ne za solidarno. Terminologijo osn. in odz. nadomeščam dvakrat: a) »Potpuno ovlašcenje« s »pravico, da nastopajo samostojno«; b) »Siidelovanje« z »nastopanjem«; »sodelovanje« rezerviram za analogno določbo v poverilnem pravu. Naslednji §§ 9- 11 se predlagajo za Ikzv. »Prečuino opu-nomočavan je službenika«. Pravilneje bi se govorilo o »domnevanih« pooblastilih ler opustilo, govoriti o uslužbencih, ke r vsa ta pooblastila, ne predpostavljajo službenega razmerja. — Odz. jili urejuje v §§ 1027—1033, osn. v §§ 1012—1017. /e osn. je (pravilno) opustil določbi § 1028 in S 1031. si. 2 odz. Brez škode se morejo opustiti nadaljne določbe !? 1027 odz. = § 1012 osn.; S 1029, st. 1 odz. = § 1013. st. 1 osn.; § 1031. st. I odz. = i? 1015 osn. in S 1032 odz. = § 1016 osn.. tako da pride v jdz. le troje domnevanih pooblastil: za upravnika (§ I02‘). st. 2 odz. = § 1013, st. 2 osn.); za osebe, ki smejo prodajati blago v tujem podjetju (S 1030 odz. = § 1014 osn.), in za predložitelje knjižic, v katere se vpisuje na up dano blago (§ 1033 odz. = § 1017 osn.). — Za ta pooblastila predlagam naslednjo redukcijo: § 9.: »Kdor poveri drugemu upravo kake iinovine ali kakega podjetja, o tem se domneva, da ga je pooblastil za vse one posle, ki jih zahteva redno upravljanje take iino-vine ali redno obratovanje v takem podjetju, dalje za one, ki so z upravljanjem in obratovanjem po navadi spojeni.« Kakor odz. in osn. (na cit. mestih), predlagam s to določbo uzakonitev domneve, da dobe osebe, katerim se poveri kaka uprava, s poverilom hkratu vsa za upravo potrebna pooblastila. — Domnevani obseg pooblastil dopolnjujem v trojnem pogledu: a) z navajanjem obeli poglavitnih predmetov upravljanja: imovine in podjetja (po § 875 čsl.); b) z dostavkom besed »take« (imovine) ozir. »takega« (podjetja, po čl. 47 st. trg. zak. ozir. i? 68 novega); c) z dostavkom merila »redno«. Opuščen je nejasni »i«. S posli drugega stavka so mišljene zlasti pogodbe, pravde, dvigi de n a rja in slični posli, brez katerili ne prebije nobena uprava, in za katere bi upravniki brez navzoče določbe potrebovali posebno pooblastilo (po S 7), n. pr. upravniki hiš za oddajo stanovanj v najem, za prejem najemnin, sodno odpoved in dr. § 10.: »Ako pusti podjetnik drugi osebi, da prodaja blago v podjetju ali izven njega, se domneva, da jo je pooblastil tudi za sprejem plačila za blago in za izdajo pobotnice.« (1) »Coli vročitelji blaga nimajo pooblastila, sprejemati za vročeno blago denar, če jim podjetnik te pravice ne podeli posebej, ali če ne predložijo od njega izdane pobotnice ali po njem pobotanega računa. Zadnje velja tudi o osebah, ki predložijo od podjetnika izdano pobotnico ali po njem pobotan račun o opravi kakega dela.« (2) Določba 1. odst. je stara ter soglaša z ono § 1014 osn. = 1030 od z., le da govori (po vzorcu čsl. nač.) na mestu o »vlas-nik.ti dučana« širše o »podjetniku« (tudi golem zakupniku); na mestu o »dučanu« o »podjet ju«, ter da nadomešča »svoga službenika« z »drugo osebo«, ker domneva ne predpostavlja službenega razmerja. — Novi bosta določbi 2. odst., ki ju predlagam po vzorcu S 876 čsl.. tudi po čl. 51 st. trg. zak. ozir. § 73 novega: potrebo njih razširjenja na državi jansko-pravno področje in na pobotane račune podjetnikov izven območja trg. prava občutimo že dolgo. §11.: »Ako obstoji med odjemalcem, ki jemlje blago na up, in med podjetnikom redna knjižica, v katero se vpisuje na up dano blago, se domneva, da so posli in domačini, ki predložijo knjižico, pooblaščeni, vzeti blago na up.« Ta določba soglaša popolnoma z ono § 1017 osn. = § 1033 odz., le da prevzema iz (odpadajočega § 1032 odz. = § 1010 osn.) zahtevo, da mora biti predložitelj knjižice posel ali domačin (ukučan) kupca, dalje, da opušča od osnutka dodani dostavek: »Time se ne dira u naredjenje § 150« (v novo pravico žene »do ključev«), l a dostavek se bo razumel po generalni sklepni določbi §-a 14. § 877 čsl. nač. predlaga še nasledn jo določbo: . »Proti tretjim poštenim osebam ni dopustno ugovarjati, da je bil obseg pooblastila drugačen, nego se domneva po §§ 875— 876« (naših §§ 9—10). l a (pravilna) določba je pendant k več analognim določbam za zaščito zaupanja v pogodbena po- oblastilu. Zato se l>o po m. m. razumela in uporabljala per analognim (kakor doslej) tudi, če je ne uzakonimo izrečno; nimam pa ničesar proti njeni izrečni uzakonitvi. § 12.: »Pooblastilo ugasne pred vsem iz splošnih razlogov ugašanja pravic. Dalje: vsled opoziva po pooblasti tel j u. vsled odložitve po pooblaščencu; vsled smrti ali proglasitve mrtvim enega .tli drugega; vsled zgube potrebne razsodnosti (§ 3, odst. I) na strani pooblaščenca; vsled uvedbe stečaja o imovini pooblastitelja ali pooblaščenca, razen če je izključen vsak vpliv izvrševanja pooblastitve na stečajni sklad; končno vsled prestanka juristične osebe, naj je bilo pooblastilo od nje dano ali sprejeto.« (I) »Opoziv in odložitev pooblastila sta dopustna, kadarkoli ju pooblastitelj ozir. pooblaščenec želita, še pred potekom v.a pooblastilno razmerje določenega časa. Če sla se pogodbenika ali eden njiju opozivu ozir. odložitvi pooblastila odrekla, ju tak odrek veže. razen, kadar zahtevajo važni razlogi nasprotno.« (2) »Ako je bila izdana pooblaščencu pooblastilna listina, jo mora po ugasnitvi pooblastila vrniti.« (3) Določbe, katere predlagam s tem za ugasnitev1 pooblastila, reproducirajo: vsebino prvih stavkov §§ 1005, 1006 in 1007 osn. = 1020. 1021 in 1022 od z.: vsebino §-a I00S osn. = S-a 1023 odz.; končno ono §-a 100(> osn. = S-a 1024 odz. (katere besedilo poenostavljam). Sicer nadomeščam na prevzetem besedilu le izraz »otkazivanje« (odpoved) z »odložitvijo« pooblastila, ker ni treba, da bi pooblaščenec (kakor pri pristnih odpovedih, n. pr. stanovanjskih) ukinitev pogodbenega razmerja izvestno dobo (odpovedno) v naprej napovedoval. -— Ker navajata lex lata in osnutek razloge ugašanja pooblastila pomanjkljivo, jili dopolnjujem v predlaganem § 12 v naslednjem: 1. Pred vsem z novim I. stavkom, v katerem se sklicujem na splošne razloge prestajanja pravic (III. del. 3. pogl., II. del. 17. pogl.); od teh razlogov so zti pooblastilo zlasti praktični: spolnitev (oprava posredovanega posla); naknadno nastopivša nemožnost (nedopustnost) spol-nitve; potek časa (ob terminiranosti pooblastilnega razmerja); nastop razveznega pogoja; storno in dr.; 2. Kar za smrt pooblastitelja ali pooblaščenca, mora veljati za njiju proglasitev mrtvim (prim. čl. 35 švic.); 3. Ker mora imeti pooblaščenec, tla je pooblastitev veljavna, za posredovani posel potrebno razsodnost, ugasne pooblastilo tudi z zgubo te razsodnosti: 4. Pooblastilo stečajnika, naj je bilo od njega dano ali sprejeto, ne ugasne v izjemnih primerih, ko izvrševanje pooblastitve ne more vplivati na stečajni sklad. — Da se smejo pooblastila, ker temeljijo na medsebojnem osebnem zaupanju, vsak čas (rectius predčasno) od ene in druge strani opoziva ti (odlagati), je naša stara, tudi drugod priznana, norma. A težave dela odgovor na vprašanje, je-li ta določba pri n ud nega ali popust nega značaja? V zadnjem primeru bi se dala s protidogovorom. t. j. z od rekom pooblasti-telja pravici opoziva ozir. z od rekom pooblaščenca pravici odložitve zopet veljavno odpravljati. Od zakonodaj je dal delen odgovor na postavljeno vprašanje edini čl. 34 al. 2 švic.. ki se izreka za neveljavnost pooblastitel jevega odreka pravici opoziva. Tudi doktrina se je z vprašanjem mnogo bavilu, ne da bi dospela do splošno priznanega rezultata. V 2. st. 2. odst. predlagam v uzakonitev nauk Svobode (v Klangovem kom. k 1020—1021 na str. S36 sled.), po katerem naj presodi ob konkretnem odreka (pooblastitelj a ali pooblaščenca) sodišče, govorč-li važnejši razlogi za prinudni ali popustili značaj določbe. Gotovo je, da sodišče ne bo moglo priznati veljavnosti nepogojnega in trajnega odreka, ker bi se tak odrek protivil človeški svobodi (zajamčeni po § Ib od/..); z druge strani pa bo moglo priznati veljavnost odreka za izvestno dobo in zlasti za izvesten posel tam. kjer zahtevajo opravičeni gospodarski interesi, naj se pooblastilno razmerje predčasno ne ukinja. — V 3. odst. na novo predlagana določba je posneta po čl. 35 frc.-ital. ter ne potrebuje nadaljne utemeljitve. — V poverilnem pravu bomo spoznali dve izjemi, ko poverilo kljub smrti poverilca ne prestane (š 1022 odz., 2. st.). Kadar bo tako poverilo združeno s pooblastilom (pooblastilna pogodba), tudi pooblastilo ne bo moglo ugasniti, ker poverjenec brez pooblastila ne more nadaljevati poverjenega posla tako. kot je bil zamišljen (z neposrednim učinkovanjem za poverilca). S 13.: »Ugasnitev in utesnitev pooblastila ne vplivata na veljavnost pogodbe, sklenjene po pooblaščencu s tretjo osebo, če le-(a ob sklenitvi za ugasnitev ali utesnitev ni vedela. 7 niti vedeti morala. Da ni vedela za uvedbo stečaja, tretja oseba ne sme ugovarjali.« S 1. stavkom prevzemam določbo § 1011 osn. = § 1026 odz., ki je ena izmed onih, ki ščitijo dobrovernega tretjega pogodbenika v zaupanju v obstoj (in vsebino) pogodbenega pooblastila. Iz starega besedila so izpadle le besede »brez lastne krivde«, ki so postale vsled nove stilizacije odveč. Po zgledih čl. 37 švic., čl. 100 polj. in čl. 34 frc.-ital. govorim ne le o ugasnitvi, ampak tudi o utesnitvi pooblastila (za katero veljaj ista norma). — V novem 2. st. izvzemam veljavnost določbe za primer, da je ugasnilo pooblastilo vsled uvedbe stečaja (o imovini pooblastitelja ali pooblaščenca). Uvedba stečaja se razglaša uradno in javno; zato jo mora vsakdo poznati. — § 170 nem. ima še posebno, sem spadajočo določbo za primer, da je bilo pooblastilo sporočeno tretji osebi neposredno, kar je in bo (po predlaganem § 3, odst. 2) možno tudi pri nas: »Če je bilo pooblastilo podeljeno z izjavo na-pram tretjemu, ostane njemu nasproti v veljavi, dokler mu ne javi pooblastite]j ugasnitve.« A (a določba gre po m. m. predaleč. S 14.: »Določbe §§ I—13 ne posegajo v predpise ženitnega, otroškega, varuštvenega, skrbstvenega in drugih prav o zakonskih in sodnih pooblastilih zakonskih mož. zakonskih žen, očetov, varuhov, kuratorjev, pomočnikov in drugih skrbnikov in upraviteljev. Prav tako ne v predpise trgovinskega prava o pooblastilih prokuristov, trgovinskih in drugih pooblaščencev ter organov trgovskih družb: končno ne v predpise civilnopravdnega postopnika o pravdnem pooblastilu.« 1 či sklepna določba pooblastilnega prava bo popolnejša nego je ona §-a 1018 osn., ki se naslanja pretesno na § 1034 odz. in mu sledi celo v netočni trditvi, da ima zakonski mož pravico, zastopati svojo ženo. — V besedilo je prevzet tudi novi 2. odst. § 992 osn. — Če primerjamo predlagane določbe §§-ov 1—14 z določbami modernih inozemskih zakonodaj in načrtov za pooblastilno pravo, moremo ugotoviti, da bodo najmanj tako popolne, kakor so one. — Pe v dveh določbah nemškega civ. zak. (S 166) in frc.-ital. nač. (čl. 31) je uzakonjena ozir. predvidena nadaljna norma, ki je nisem predlagal v uzakonitev iz razloga, ker sledi logično iz drugih določb: Po obeh so pravno merodajne (za veljavnost posredovane pogodbe) le hibe pooblaščenčeve poslovne volje, ne pooblasti tel j eve; to iz razloga, ker stvori poslovno voljo pooblaščenec, ne po-oblastitel j. Po cit. čl. 31 fre.-ital. vpliva hiba pooblasti tel j eve volje le tedaj, kadar »le representant n a fait qu’exprimer la volonte du rep resen te«; a v tem primem posredovalec ni bil pooblaščenec, temveč' sel. Poverilna (mandatna) pogodba. Razvrstitev določb za poverilno pogodbo naj bo enaka, kakor je bila za pooblastilo: Pojmu in nazivlju sledijo določbe za veljavno sklenitev poverilne pogodbe; njene vrste; pravni učinki (razne pravice in obveznosti poverilen in po-verjenca); primer poverilne pogodbe, sklenjene z več pover-jenci ali od več poverilcev; končno razlogi za prestajanje poverilne pogodbe. § 1.: »Poverilna pogodba nastane, kadar poveri ena oseba (poverilec) drugi (poverjencu) opravo kakega posla, ter se druga oseba zaveže, da bo poverjeni posel opravila.« Pojmovanje poverilne pogodbe je. odkar je odpadel rimskopravni znak njene neodmenjenosti, dosti težavno; od modernih zakonodaj se je odločila za rimskopravni razlikovalni kriterij edino nemška (§ 662). — Predmet »pooblastilne« pogodbe so vedno pravni posli ali pravna dejanja, ki jih sklene ozir. opravi pooblaščenec v imenu in z učinkom za pooblastite! ja (§ 1002 odz. = § 988 osn.). Poverilna pogodba pa ne predpostavlja pooblastila, niti ne povzroča neposrednih pravnih učinkov v osebi poverilen. Zato morejo biti njeni predmeti številnejši, in njeno področje obsežnejše, nego je ono pooblastilne pogodbe. Konkretneje govorjeno: predmeti poverilne pogodbe niso le pravni (juri-stični) posli in dejanja, ampak tudi naravni (naturalni). O tem ni spora v doktrini. A kateri znak naj stopi na mesto »pravnosti«, da se bo poverilna pogodba razlikovala od pooblastilne in od dolge vrste drugih pogodbenih tipov, ki so jim predmet pravtako naturalni posli in dejanja (različni angažmaji človeške delovne sile, manualne in intelektualne), n. pr. od službene, delovršne, mešetarske pogodbe? — Niti doktrina, niti zakonodaje takega razlikovalnega kriterija doslej niso odkrile (prim. švie., polj., frc.-ital. in čsl. nač.). Nekatere njih (čl. 394 al. 2 švic. in čl. 498, § 2 polj.) so se odločile, naj veljajo določbe za poverilno pogodbo podred no, kadar niso uporabne določbe specialne j šega delov no-pogodbenega tipa. l aka podredna uporabnost za nas ne prihaja v poštev, ker ne l>i bila združljiva z določbo S-a 1151, odst. 2 odz. = S 1104. odst. 2 asn., po katerem je mogoče uporabljati na isto pogodbeno razmerje i določbe delovnega i pooblastilnega (poverilnega) prava (torej kumulativno, ne subsidiarno). — Tu-di za razlikovalni kriterij čl. 274 črnogor. iniov. zak., po katerem naj bi bili predmeti poverilne pogodbe »imovinski posli«, iščem zaman opravičbe: Predmet poverilnih pogodb tvorijo često zdravniške ordinacije, ki niso imovinski posli, a predmeti delovršnih pogodb so skoro vedno imovinski posli. — Rebus sic stantibus priporočam, naj opusti jdz. vsako podrobnejšo oznako »pasla«, ki more biti predmet poverilne pogodbe, ter naj prepusti praksi in judikaturi, da iz določb, ki so posebno značilne za ta pogodbeni tip, sklepala nazaj, katerim poslom te določbe najbolj ustrezajo. V splošnem bo šlo /.a. posle osebnega medsebojnega zaupanja obeh pogodbenikov. Za take posle so nam potrebne one značilne določbe, ki jih bomo spoznali za poverilno pogodbo: dolžnost osebne oprave poverila (obojestranske ne-prenosnosti); zvestobna dolžnost poverjenca (s prepovedjo, jemati darila, kontrahirati sam s seboj in dr.); dopustnost predčasnega obojestranskega odstopa od pogodbe (čim zgubita medsebojno zaupanje); še vedno razširjena neodme-njenost te pogodbe (v diametralnem nasprotju k drugim tipom delovne pogodbe, pri katerih se odmenjenost celo ex lege domneva). § 2.: »Iz posebnih predpisov izhaja, kdaj se zahtevajo za izvestne poverjence posebne lastnosti ali posebne sposobnosti.« (1) »Iz posebnih predpisov izhaja dalje, kdaj so vršilci iz-vestnih javnih poklicev dolžni, prevzeti poverjeni jim posel.« (2) »Če menijo taki vršilci, da jim v danem primeru poverjenega posla ni treba prevzeti, jih zadene dolžnost, da odklonitev poverilen nem udoma javijo; sicer odgovarjajo za povzročeno škodo.« (3) »Ista dolžnost, javiti odklonitev, zadene osebe, ki so se same ponudile k izvestnemu poslovanju ali se bavijo z njim poklicno.« (4) Prva dva (nova) odstavka nista baš nujna, ker se le sklicujeta na druge posebne predpise. A prvi tvori dober uvod k potrebnostim veljavne sklenitve poverilne pogodbe; drugi pa jasno opozarja na primere tkzv. prisilnega kontrahiranja. ki so jim podvrženi n. pr. javni notarji (izjemoma tudi odvetniki kot zastopniki siromašnih pravdnih strank). Za ostale potrebnosti veljavne poverilne pogodbe veljajo splošni predpisi, zlasti § 879 odz. = § 865 osn. (če bi poverilna pogodba pozivala k nemožnemu ali nedopustnemu poslu ali dejanju). Splošni predpisi veljajo tudi za osebno sposobnost pogodbenikov (potrebo zavezne sposobnosti poverjenca) in za obliko poverilne pogodbe (načelna brezobličnost). — Od prisilnega kontrahiranja je razlikovati v odst. 3 predlagano dolžnost, javiti odklonitev ponudenega poverila. Ta dolžnost ni nova. ampak jo predvideva že § 1003 odz. = !? 989 osn., dasi premalo jasno (tudi orig. beseda »ausdriicklich« je v osn. slabo prevedena z »izrečno«, ker na tem mestu ne pomeni nasprotja li konkludentnemu dejanju, ampak ima pomen »jasno«). Islo dolžnost, javiti odklonitev poverila, razširjam v 4. odst. (po zgledih čl. 501. 1—3 polj.. § 063 nem. in § 852 čsl.) na vse osebe, ki so se za izvestno poslovanje same ponudile ali se bavijo z njim poklicno. Prestroga (za državi j anskopravno področje) se zdi sankcija čl. 395 švic. (na opustitev predmetne dolžnosti), ki gre skoro tako daleč, kakor sankcija čl. 323 našega trg. zak. § 3.: »Poverilna pogodba je odmenska ali neodmen-ska.« (1) »Ako od mena ni dogovorjena, niti ne izhaja iz običajev ali okolnosti. zlasti poverjenčevega poklica, je smatrati, da je sklenjena brez odmene.« (2) S tema določbama reproduciram oni §§ 1004 in 1013, st. 1 odz. = SS 990 in 999. si. 1 osn. Domneva neodmenjenosii poverilne pogube tvori primeren prehod od rimsko- in nem-škopravne neodmenjenosti k modernemu, nazoru. Enako domnevo poznajo: čl. 405 črn., čl. 394 al. 3 švic., § 851 čsl. Polj. zak. (tl. 550, !? I) pa je uzakonil nasprotno domnevo: odmenjenosti poverilne pogodbe (s čemer je še bolj zabrisal razliko med tem in med drugimi delovnopogodbenimi tipi). — Na tem mestu, kjer je govor o eni izmed raznih vrst poverilnih pogodb, l>i se mogla event. omeniti današnja »pooblastilna pogodba«, torej kombinacija poverilne s pooblastilom. ki bo ostala tudi po razdružitvi določb (za eno in drugo) praktičen življenjski pojav. Če se to zgodi, naj se definicija § 1002 od z. = § 988 osn. (dozdaj sta zamenjani le besedi »v imenu« za »za drugoga«) izboljša in dopolni takole: »Kadar se poveri poverjenem oprava kakega pravnega posla ali kakega pravnega dejanja, ki ju naj opravi pover-jenec na podlagi poverilčevega pooblastila v njegovem imenu in z neposrednim učinkom zanj. prehaja poverilna pogodba v pooblastilno. Na pooblastilno pogodbo je uporabljati i določbe poverilnega i poblastilnega prava.« — Kar se tiče terminologije, je od te »pooblastilne« pogodbe (v ožjem in tehničnem smislu besede) razlikovati ono. ki nastane ob vsakem po-nudenem in sprejetem pooblastilu (čistem, brez mandata). — Drugih vrst poverilne pogodbe ni treba uzakonjevati (vsaj ne na tem mestu), n. p. kreditnega mandata, ki ga urejuje čl. 408 švic. Ureditev akreditiva in kreditnega pisma spada (primerneje) v asignacijsko pravo. — Pač pa se je nabralo za mešetarsko in založniško pogodbo po tujih zakonodajah toliko določb, tla je priporočati njih podrobno uzakonitev tudi pri nas. vendar v posebnih (novih) poglavjih pogodbenega prava; mešetarska pogodba doslej sploh ni urejena, založniška pomanjkljivo in raztreseno (v odz. in avtor. zak.). § 4.: »Za vse one posle, za katere potrebuje pooblaščenec posebno, na vrsto ali na poedin posel se glaseče pooblastilo (§ 7, odst. 2—3). mora dobiti tudi poverjenec poosebno, na vrsto ali na poedin posel se glaseče poverilo ali oblastih).« To je zadnja določba, ki se tiče potrebnosti veljavne poverilne pogodbe. Za nas bo nova, a je posneta (mutatis mutandis) po čl. 396 al. 3 švic. Zdi se pravilna, ker govori zanjo ista ratio, kakor za določbo predlaganega S 7. odst. 2—3 v pooblastilnem pravu; bo pa dosti manj praktična. — Sankcija na kršitev določbe bo tudi tu neveljavnost poverilne pogodbe. § 5.: »Poverjenec je zavezan, da opravi poverjeni mu posel v smislu sprejetega poverila, marljivo in pošteno, ter tla prepusti poverilen vse koristi iz posla. V svrho oprave sme uporabiti vsa sredstva, ki jih zahteva priroda posla, in ki st> v skladu z namenom poverilca.« (1) »Ako prekorači poverjenec meje poverila, postane poverilen odgovoren za posledice, razen, če bi poverilec preko račenje naknadno odobril.« (2) S to določbo naj pričnejo poverjenčeve dolžnosti (poveri lčeve pravice) iz veljavno sklenjene poverilne pogodbe. — Njena vsebina soglaša z ono § 995 osn. = § 1 (K)9 od z. ozir. S 10<)2 osn. = § 1016 odz. V besedilu prvocitiranega: a) opuščam pridevnik »izjavljen« (namen) kot obsebi umeven; h) pravim na mestu »v smislu prejetega poverila in svoje obljube« krajše »v smislu sprejetega poverila«; c) nadomeščam, ker bodo določbe za pooblastilo in poverilo raz-družene, termine: pooblastitelj, pooblaščenec in pooblastilo s pravilnimi: poverilec, poverjenec in poverilo. (Izraz »prema dobivenom punomočju« je rabljen že v odz. in osn. napačno.) S 6.: »Odstopiti od vsebine poverila sme poverjenec le tedaj, kadar domneva utemeljeno, da bi poverilec na tak odstop pristal, da mu je bil položaj znan. Vendar se naj spravi pred odstopom po možnosti v sporazum s poverilcem.« To novo določbo posnemam po čl. 397 švic,., čl. 502, § 2 polj., § 665 nem. in čl. 572 al. 2 frc.-ital.; z njo bo izpolnjena zevajoča vrzel odz., grdj. zak. in osn. Pravilnost njene vsebine se priznava splošno. Določba naj krije per analogiam tudi poverjenca, ki bo, z ozirom na spremenjeni položaj, opravo poverjenega posla sploh opustil. — Ako pribavi poverjenec poverilen ob neopravičenem odstopu od vsebine poverila nepričakovano korist, jo sme odračunati od dolgovane odškodnine (po splošni določbi o pobotanju lucri emu dam no). § 7.: »Poverjenec mora opraviti poverjeni posel, osebno.« (1) »Tretji osebi (namestniku) sme prepustiti opravo posla le tedaj, kadar mu je bilo namestovanje po poverilen do-vol jeno, ali kadar postane namestovanje neizbežno. V zad- njem primeru mora poverilen osebo in prebivališče namestnika nemudoma javili.« (2) »Namestnik, ki ga je postavil poverjenec opravičeno in v poverilčevem imenu, slopi v neposredno poveriInopogod-beno razmerje s poverilcem; poverilo prvotnega poverjenca prestane.« (3) »Če je bil poverjenec k postavitvi namestnika upravičen, odgovarja poverilen le za krivdo ob izberi namestnika; če ni bil upravičen, postane odgovoren celo za naključno propast poverilčevih stvari, ki bi jih naključje sicer ne bilo zadelo.« (4) Te določbe sc držijo v splošnem starega prava (§ 1010 odz. = § 9% osn.). — Dolžnost osebne oprave poverjenega posla imajo uzakonjeno vse primerjane zakonodaje: čl. 398 švic.. čl. 503 polj., čl. 401 črnogor.. § 664 nem. Zadnji uzakonjuje v svojem 2. osi. celo neprenosnost »poverilčevega zahtevka na opravo poverila«. — Dopolnil sem naše staro pravo v predlaganih določbah trikrat: a)s prijavno dolžnostjo 2. st. 2. odst., ki jo poznajo vse gori cit. zakonodaje: b) v. novim 3. odst. o predpostavkah nastanka neposrednega mandatnega razmerja med poverilcem in substitutom (ob sočasnem presianku substituentovega mandata). Te predpostavke terjata i Schey (»Geschaftsobligationen«, str. (>09 sled.) i Svvoboda (v Klangovem kom. k. !? 1010 na str. 812). Za uzakonitev jih predlaga doslej le čl. 576 al. 3 frc.-ital. nač. (ki pri tem ne omenja potrebe, da mora substituirati poverjenec v poverilčevem imenu, ne v lastnem); c) z omilitvijo sankcije na neopravičeno substitucijo. Sankcija odz. in osn. (»odgovornost za uspeh« sc. poverjenega posla) je očividno prestroga. ker ne velja niti ob osebni opravi posla; tudi ni v potrebni vzročni zvezi s substiiuentovo krivdo (gl. izvajanja Swobode I. c.). To vzročno zvezo vzpostavim s tem. da predlagam (po vzorcu čl. 504 polj.) na mestu sedanje'odgovornosti ono za tkzv. mešano naključje. — Brez potrebe (za nas z ozirom na § 1313 a, odz.. ki preide v S 1260 osn.) opozarja S 664 nem., da veljajo za tkzv. spolnitvene pomočnike drugačne določbe, nego za substituta. § 8.: »Poverjenec sme, če ni drugačnega dogovora, skleniti poverjeni posel sam s seboj le tedaj, kadar si poverilčevi in njegovi interesi ne nasprotujejo v taki meri. da bi trpelo zaupanje, ki mu je bilo izkazano s poverilom.« (1) »Isto velja, kadar hoče poverjenec sklenili poverjeni posel kot zastopnik tretje osebe ali na njen račun.« (2) S iu predlagano določbo se lotim odz.-u, grd j. zak.-u in osn.-u neznanega, tudi sicer redko kod urejenega vprašanja o dopustnosti tkzv. »kontrahiranja samega s seboj« (prim. S 101 nem., čl. 37 frc.-ital. in S 64 novega jgsl. trg. zak.). — Predhodno moram rešiti vprašanje, spada-li iskana norma v pooblastilno ali poverilno pravo? Dasi jo nameščata cit. nem. zakonodaja in frc.-ital. nač. v pooblastilnem pravu, sem mnenja, da spada v poverilno (oblastiIno); kajti pooblaščenci brez poverila ali oblastila sploh ne smejo sklepati nikakih poslov (in z nikomur) za svojega pooblastitelja. — In merilo so cit. inozemske določbe strožje, nego predlagani § 8. ker kontrahiranje poverjenca samega s seboj ex lege (skoro absolutno) prepovedujejo. Na mestu take. za državi jansko-pravno področje prestroge, določbe predlagam milejšo in elastičnejšo: Jdz. naj uzakoni le smernice, katerih se bo ireba držati sodiščem ob reševanju konkretndi sporov (gl. izvajanja Sw obode I. c. k !? 1009 na str. 805). S 9.: »Poverjencu ni dovoljeno, da bi sprejemal, ogrože-vaje poverilčeve interese, brez njegove izrečne ali tihe privolitve od tretje osel>e darila ali nagrade v zvezi z opravo poverjenega posla. Ako- in kolikor je bil poverjenec vsled sprejema takih daril ali nagrad oškodovan, mu jih mora poverjenec odstopiti: druge zapadejo na korist krajevnemu ubožnemu zakladu.« Z navzočo določbo skušam izboljšati ono S 1013. sl. 2 odz. — § 999 os n. je spremenil na njej dvoje: a) je prepovedal sprejemanje ne le daril, ampak tudi »nagrad«; b) je nadomestil konfiskacijsko upravičenost ubožnega zaklada s poverilčevo pravico, zahtevati odstop daril in nagrad zase, dostavljajoč »čime se ue dira u njegova dalja prava na naknadu šlele«. Očividno je red. komisija skušala spravili !? 999 osn. v sklad s § 225 obrt. zak. — Ako uvažujemo. da so poverilne pogodbe ex lege neodmenjene, a da živi polno poklicnih poverjencev od nagrad za opravljeni (komisijski) posel, ki jim jili plačujejo Irelje osebe celo češče. nego po-verilci, ali oba, tretja oseba in poverilec (ob dvojnih provi- zijali), potem vzbudi razširjenje stare določbe (od daril na nagrade) pomisleke. Drug pomislek se pojavi zaradi spremembe konfiskaci jske upravičenosti (izvrševane doslej v človekoljubne namene) v poverilčevo pravico na odstop predmetnih daril in nagrad. — Po m. m. so določbe za posebno ravnanje z njimi utemeljene le v uvaževanju, da spravljajo poverjenca v nevarnost, zanemariti interese svojega poverilca. V pogledu daril, ki se mu obljubljajo ali poklanjajo od tretje osebe, je taka nevarnost evidentna; v pogledu nagrad, kadar predstavljajo poverjenčev normalni zaslužek, minimalna, ali je sploh ni. Zato naj pride v zakonsko besedilo kot bistvena predpostavka perhoresciranosti predmetnega sprejemanja: ogrožanje poverilčevih interesov. Kar se tiče sankcije, ki naj sledi prepovedanemu sprejemanju. smatram novopredlagani odstopni zahtevek pove-rilčev za opravičen tedaj, kadar je sprejemanje daril ali nagrad imelo za posledico dejansko oškodovanje poverilca. Taka škoda obstoji najčešče v neugodnejših poslovnih pogojih. doseženih za poverilca od podkupljenega poverjenca. V teh primerih je pravilno, da se odstopijo reprobirana darila in nagrade oškodovanemu poverilen in sicer na račun njegove odškodnine. V vseh drugih primerih (tudi, kadar škoda zaostaja za višino darila ali nagrade) ostanimo pri dosedanji konfiskaci jsiki pravici nbožnega zaklada (na kraju reprobiranega sprejema)! Le s tako ureditvijo bo ustreženo hkratu določbi S 1174 odz. = S 1140 osn. (Prim. še izvajanja Svvobode 1. c. k S 1009, str. SOH in k S 1013, str. S19.) § 10.: »Končno je poverjenee dolžan, dajati poverilen že med opravljanjem posla vsa potrebna obvestila, ga seznanjati na vsakokratno zahtevo s stanjem posla ter mu položiti po opravi posla račun.« Določba spreminja na S 99S osn. = S 1012 odz. dvoje: a) opušča nepotrebno poudarjanje poverjenčeve odgovornosti za kri vdorna prizadejano škodo; b) razkraja dolžnost »predložiti račune (plur.) o poslu na vsakokratno zahtevo« v dve logičnejši: 1. »seznanjati poverilca na vsakokratno zahtevo s stanjem posla«; 2. »mu položiti račun (sing.) po opravi posla«; c) končno dodajam (po vzorcih čl. 506 polj. in S 666 nem.) poverjenčevo dolžnost, obveščati poverilca po potrebi tudi iniciativno. S II.: »Poverilec je dolžan, plačati poverjenem odineno. kadar mu gre (§ 3). Razrešiti ga mora dalje vseli zanj prevzetih obveznosti (er mu povrniti potroške. katere je imel z opravo poverila ler smel smatrati za potrebne ali koristne, ne glede na to, so-li bili uspešni ali ne. Na izdatke, katere mora vložiti poverjenec v posel, mu mora dati na zahtevo primeren predujem; če jih je kril poverjenec iz lastnih sredstev, mu jih mora obrestovati izza vložitve. Končno mora povrniti poverilec poverjencu škodo, katero mu je poivzročil krivdoma, in tisto, ki je nastala sicer po naključju, a je bila spojena z opravo takega posla. Ako zadene poverjenca ob opravi posla škoda po drugačnem naključju, jo trpi sam; če je pa prevzel poverilo brez odmene, mu gre odškodnina v toliko, kolikor bi mu šlo nagrade, da je prevzel poverilo proti odmeni.« Poverilčeve dolžnosti (poverjenčeve pravice) izhajajo danes iz §§ 1013. st. 1. 1014 in 1015 odz. in so predvidene enake vsebine v §§ 999. st. 1. 1000 in 1001 osn. Združiti se dajo v en sam paragraf (predloženi § 11). — Na njih vsebini ne spreminjam drugega, nego da opuščam v § 1001 osn. = § 1015 odz. besede »po najvišoj ceni« in da dopolnjujem poverilčeve dolžnosti z dvema: 1. da mora razrešiti poverjenca vseli, zanj prevzetih, obveznosti; 2. da mu mora obrestovati izdatke, katere je kril poverjenec iz lastnih sredstev (dasi je imel in vršil pravico, terjati predujem). — Nekoliko pre-stilizirano je razlikovanje med odgovornostjo za škodo ex causa in ex occasione mandati. § 12.: »Ako je oprava posla poverjena več poverjencem. je treba, da bo veljal posel za poverilca, sodelovanja vseh, razen če je dal poverilec kateremu ali katerim poverjencev pravico, da opravijo posel samostojno.« Določba je analogna oni i?-a 8 za pooblastilo, podeljeno več pooblaščencem. Tudi poverilo več poverjencem je smatrati v dvomu za kolektivno, ne za solidarno (katerih je zopet več vrst). — Čl. 511 polj. predvideva še primer, da je bilo poverilo dano od več poverilcev. in staiuira za oba primera naslednjo nadaljno določbo: »Ako je dalo ali sprejelo poverilo več oseb skupno, odgovarjajo drugi strani solidarno.« Mislim, da se ta nadaljna določba za naše mandatno pravo ne priporoča: Več pogodbenikov, na eni ali drugi strani. more bili (skoro) pri vsakem pogodbenem tipu; če prebijemo pri drugih z generalnimi določbami §§ 891 sled. odz., naj zadostujejo tudi za poverilno pogodbo. Do solidarne zavezanosti more priti tudi po teli določbah. — Čl. 579 frc.-ital. predvideva solidarno zavezanost le ob poveritvi skupnega posla po več po ve rilci h. S 13.: »Poverilna pogodba prestane iz splošnih razlogov prestajanja pravic iu obveznosti ter po naslednjih določbah.« To uvodno določbo k prestajanju poverilnih pogodb priporočam iz enakega razloga, kakor analogno v pooblastilnem pravu; tam navedeni zgledi prestajanja po 17. pogl. II. dela in 3. pogl. III. dela veljajo tudi za poverilne pogodbe. § 14.: »Tako poverilec, kakor poverjenec smeta od pogodbe odstopiti, kadarkoli želita, še pred potekom časa, določenega izrečno ali molče za opravo poverjenega posla.« (1) »Vendar je poverilec. ki opozove poverilo predčasno brez važnega razloga ali ob neugodnem času. odgovoren za škodo, ki jo povzroči poverjencu. Povrniti mu mora dalje vse po troske, kaiere je imel poverjenec z opravljanjem posla do dospetka opoziva. ier plačati primeren del nagrade, če je bilo poverilo odmensko.« (2) »Tudi poverjenec, ki odloži poverilo predčasno brez važnega razloga ali ob neugodnem času. postane poverilen odgovoren za povzročeno mu škodo.« (3) S temi določbami reproduciram in združujem v enem nameni paragrafu vsebini §§-ov 1005 in 1006 o-sn. = §§-ov 1020 in 1021 odz. Pojasnitve, dopolnitve in spremembe, ki jih k njim predlagam, so naslednje: a) v I. odst. pojasnjujem, da se tiče določba časovno termi ni rani h poverilnih pogodb; od časovno Determiniranih je možen vsakočasni odstop že po splošnem pravu: b) v 2. in 3. odst. dopolnjujem (po čl. 404 al. 2 švic., čl. 512 in 513 polj.), da povzročita predčasni opoziv ozir. odložitev poverila odškodninsko dolžnost le tedaj, kadar sta bila izjavljena »brez važnega razloga« ali »ob neugodnem času« (opoziv ob času, neugodnem za poverjenca. odložitev ob času, neugodnem za poverilea); brez le poostritve odškodninske predpostavke bi bila pravica vsakočasnega odstopa od poverilne pogodbe iluzorna; c) v 2. odst. dostavljam (po čl. 516 polj., !? 674 nem.), da je merodajen za obseg polroškov, ki jih mora povrniti opoziva joči poverilec, tre- nutek, ko poziv poverjencu dospe, ne trenutek njegove izjave (odpošiljatve); č) odškodninska dolžnost odstopajočega poverjenca (zakaj ne tudi odstopajočega poverilca?) je v odz. in osn. zamišljena prestrogo, ker nastopi vedno, »osi m ako je nastupila kakva nepredvidjena i neizbežna činje-nica«. Niti za to strogost, niti za razlikovanje med poverjeu-cem in poverilcem ni opravičbe (tudi ne prispodobe v inozemskih zakonodajah); zato opuščam oboje. (Nekatere inozemske zakonodaje razlikujejo med odškodninsko dolžnostjo ob plačanem in neplačanem mandatu; a tudi tega ni posnemali.) — Za primer, da prepreči doivršitev mandata naključje (zlasti v osebi poverilca). nimamo v mandatnem pravu odz.-a in osn.-a predvidene nobene določbe. Iz tega sledi samo ob sebi (ne da bi bilo treba uzakonjevati), da ne bosta veljali na korist mandatarja ugodnejši določbi 1115 ozir. I1()S delovnega prava. Mandatar nima, kakor uslužbenec ali podjetnik. pravice do dovršil ve pogodbe (mandata). § 15.: »Če sta se poverilec ali poverjenec pravici, poverilo opozvati ozir. je odložiti, odrekla, ju od rek veže, razen, kadar zahtevajo važni razlogi nasprotno.« (1) »Kar za opoziv in odložitev poverila, velja za njegovo u lesni te v.« (2) Določba I. odst. soglaša dobesedno (mutatis mutandis) z ono. ki je predlagana v § 12. odsi. 2 pooblastilnega prava in je bila tamkaj utemeljena. Knako določbo imala uzakonjeno čl. 512 al. 3 polj. in § (>71 al. -i nem. (zadnji samo na korist poverjenca). i? H).: »Poverilna pogodba prestane dalje vsled smrti ali proglasitve mrtvim poverilca ali poverjenca. Vendar pove-rilčeva smrt ali proglasitev mrtvim ne razveže poverilne pogodbe, ako se je poverjeni posel v trenutku smrti (pravnomočnosti proglasitve) že začel opravljati in se brez očitne škode za poverilčeve dediče ne da prekiniti, ali če se razteza poverilo na slučaj smrti (ali tudi na ta slučaj). V teli dveh izjemnih primerih trajajo pravice in dolžnosti iz poverilne pogodbe med dediči poverilca in med poverjencem naprej do dovršitve poverila ali drugačnega njegovega prestanka.« (1) »Poverilo, dano ali sprejeto od juristične osebe, prestane z njenim lastnini prestankom. Izjemi 2. st. in posledice 3. st. predidočega odstavka veljajo tudi za primer, da prestane juristična oseba — poverilka.« (2) 'J ako že de lege lata (§§ 1022—102)1 odz. = §!? 1007— 1008 osn.). Dodal sem le proglasitev mrtvim ter določbe razširil na primer prestanita juristične osebe. — 2. in 3. st. prvega odst. sta stilistično izboljšana, s čemer postane njih vsebina jasnejša, in nasprotje k zgolj interimistični »nadaljevalni« dolžnosti §-a 1025 odz. = §-a 1010 osn. vidnejše. — Drugo vprašanje je, niso-li razlike v predpostavkah za predmetni neprestanek poverilne pogodbe in za njen prestanek z »nadaljevalno« dolžnostjo po § 1025 cit. presubtilne, da se vežejo nanje različne pravne posledice (zlasti, ker se dajo Uidi poverilne pogodbe, ki po I? 1022 cit. preživijo poverilea. od njegovih dedičev in od poverjenca vsak čas ukiniti)? Inozemske zakonodaje takih dvojnih različnih posledic ne poznajo, pač pa se izrekajo: u) nekaiere za nepogojni prehod poverilne pogodbe na poverilčeve dediče (čl. 514 polj.. 5? 672 nem.; tudi neki naši specialni predpisi); b) druge (nasprotno) za nepogojni preslanek poverilne pogodbe ob poveriIčevi smrti (čl. 405 švic., čl. 580 frc.-ital. »razen, če je bilo drugače dogovorjeno ali izhaja iz prirode posla«). Pojem mandata post mortem (ki logično preživi smrt pove-rilca) sem v predlaganem S 16 nebistveno razširil. § 17.: »Poverilna pogodba prestane končno, ako zgubi poverjenec svojo poslovno sposobnost, ali, če se uvede stečaj o imovini poverilen ali poverjenca. razen, kadar je izključen vsak vpliv oprave poverjenega posla na stečajni sklad.« Od teh dveh zadnjih razlogov prestajanja poverilne pogodbe je uvedba stečaja o imovini poverilen ali poverjenca naše staro pravo (§ 1024 odz. = i? 1000 osn. in S 26 al. 1 jgsl. steč. zak., ki ponavlja za primer uvedbe stečaja o imovini poverilea brez potrebe, kar izhaja že iz odz.-a). Besedilo sem prilagodil onemu §-a 12 pooblastilnega prava. Po isti določbi dodajam izjemo »kadar je izključen vsak vpliv oprave poverjenega posla na stečajni sklad«. Utemeljevati prestanek poverilne pogodbe ob uvedbi stečaja o imovini poverjenca z njegovo capi 1 is deininutio (zgubo zaupanja vanj), ni več pravilno. — Na novo predlagam določbo o vplivu zgube poverjenčeve poslovne sposobnosti na obstoj poverilne pogodbe (pomanjkljivost osnutka v tem pogledu so grajali že drugi kritiki). V pogledu predlagane določbe poudarjam dvoje: 1. (Ire za zgubo poslovne sposobnosti (ne potrebne razsodnosti, kakor v pooblastilnem pravu); pover-jenec sklepa v lastnem imenu, zato mora imeti poslovno (za-vezno) sposobnost: 2. Cire za zgubo poslovne sposobnosti na strani pove r j e n c a. Zguba iste sposobnosti na strani p o-verilca naj ostane brez vpliva na nadaljni obstoj pove rilne pogodbe (kakor po čl. 514 polj. in § 672 nem.). Če postane poverilec poslovno nesposoben, je poverjenčeve pomoči še bolj potreben, nego je bil pred zgubo poslovne sposobnosti; če postavljeni kurator ali pomočnik nista zadovoljna z načinom opravljanja poverila, poverilo lahko vsak čas opozoveta. — Vendar se zastopa v slovstvu tudi nasprotno mnenje (prestanek poverila ob zgubi poslovne sposobnosti na strani poverjenca ali poverilea); uzakonjen ima ta prestanek čl. 405 švic. in predlaga ga čl. 580 frc.-ital. — V našem slovstvu je še nadaljni spor. naj -1 i prestane poverilna pogodba le ob popolni zgubi poverjenčeve poslovne sposobnosti (polnem preklicu: stališče Swiobode 1. c. ad i? 1024. str. 845). ali tudi ob nepopolni zgubi (omejenem preklicu: stališče Ehrenzweiga)? Mislim, da ima prav' zadnji, ker pridejo omejeno preklicani poverjenci v pravni položaj inino-rum, a tem priznavamo zavezno sposobnost (v splošnem) le za take posle (pogodbe), ki gredo na breme njih osebnega zaslužka ozir. ki angažujejo le njih lastno delovno silo. Poverila se pa vrše na tuj račun in brez takih omejitev. § 18.: »Kadar umre, se proglasi mrtvim ali zgubi poslovno sposobnost poverjenec, je dolžnost njegovih dedičev oziroma postavljenih skrbnikov (zastopnikov), da o ta ves te o teh činjenicah poverilca, čim jim postane znan obstoj poverilne pogodbe.« Ta določba bo za jdz. formalno nova, a se tolmači (po Svvobodi) že in legem latam (1. c. ad § 1025, str. 848). Izrečno jo imajo uzakonjeno: čl. 515 polj.. § 673 nem., § 41 ( črnogor., in predlagano čl. 587 frc.-ital.; vsi pa le za primer smrti poverjenca in na breme n jegovih dedičev. Da ostanem popolen, razširjujem dolžnost prijave še na primera proglasitve mrtvim in zgube poverjenčeve poslovne sposobnosti ter na breme (v zadnjih dveh primerih postavljenih) skrbnikov in drugih zastopnikov. — Enake činjenice se utegnejo pripetiti na strani poverilen; tu pa nima nobena zakonodaja predvidene analogne prijavne dolžnosti, zlasti ne poverilčevih dedičev; pač zato, ker po večini zakonodaj v teli primerih poverilo sploh ne prestane. !? 19.: »Za poverjenee obstojajo, dokler jim prestanek poverilne pogodbe brez lastne krivde ne postane znan, iz poslov, ki jih opravijo po njenem prestan.ku, proti poverilen in njegovim dedičem vse pravice in dolžnosti, kakor da pogodba ni prestala. Da niso vedeli za uvedbo stečaja, poverjenci ne smejo ugovarjati.« Glede te (tudi nove) odločbe vel ja slično, kar glede pred-idočega §-a IS. Dasi formalno ni uzakonjena, se tolmači že in legem latam (zlasti j>o Khrenzweigu). Izrečno jo imajo uzakonjeno: čl. 406 švic., čl. 516 polj., i? 674 nem., čl. 410 črnogor., in predvideno čl. 586 frc.-ital. Potrebna je v zaščito dobrovernega poverjenca prav tako. kakor vzporedna določba § 13 pooblastilnega prava. C ii. i? 674 nem. izvzema iz določbe primer, ko je bilo poverilo po poverilen opozvauo; le izjeme ni treba uzakonjevati, ker v takem primeru po-verjenec ne bo več dobroveren; kakor ni v primeru, ko je bila uvedba stečaja o poverilčevi imovini uradno in javno razglašena. !? 20.: »Naj prestane poverilna pogodba vsled opoziva poverila s strani poverilea, odložitve s strani poverjenca. smrli ali proglasitve mrtvim enega ali drugega, vsled pre-stanka juristične osebe (poverilke ali poverjenike), zgube poverjenčeve poslovne sposobnosti ali uvedbe slečaja o imovini poverilen ali poverjenca, vselej zadene poverjenca, njegove dediče ali postavljene skrbnike (zastopnike) dolžnost, da nadaljujejo tiste poverjene posle, ki ne prenesejo odlašanja. in to dotlej, da ukrenejo poverilci, njih dediči ali postavljeni skrbniki (zastopniki) drugače ali da drugače ukreniti utegnejo.« S to poslednjo določbo poverilnega prava bo reproducirana določba § 1010 osn. ozir. !? 1025 odz. Razlikovala se bo od nje le po spopolnitvi primerov, v katerih naj nastopi predmetna. Ikzv. »nadaljevalna« dolžnost. Odz. navaja le tri primere: opoziv. odložitev in smrt (poverilen ali poverjenca. pri čemer je treba ob smrti poverilen izvzeti primera, ko traja poverilna pogodba po določbi § 1022 med pover- jencem in dediči poverilca naprej). Že osn. je razširil »nadaljevalno« dolžnost na primera uvedbe stečaja (o imovini poverilca ali poverjenca). Navzoči i? 20 predlaga, da ne bo vrzeli k predlaganim §§-oin 14, 16 in 17, tri nadaljne primere: proglasitev mrtvim (poverilca ali poverjenca), pre-stanek juristične osebe (poverilke ali poverjenke) in zgubo poverjenčeve poslovne sposobnosti. — Ehrenzweig je zoper razširjenje nadaljevalne dolžnosti v primeru, ko zgubi po-verjenec poslovno sposobnost, češ da tu ni pravnih naslednikov (dedičev); zato navajam v predlaganem S 20 kot osebe, ki so eventualno dolžne k nadaljevanju posla, še skrbnike (zastopnike). — Nadaljevalno dolžnost poznajo tudi druge zakonodaje, a v zelo različnem obsegu: §§ 672—673 nem. za primera poverilčeve in poverjenčeve smrti; čl. 515 polj. za primer poverjenčeve smrti (za primer poverilčeve le v izjemnem primeru, da poverilna pogodba ne traja naprej: čl. 514 cit.); čl. 585 lrc.-ital. za primer poverilčeve smrti; čl. 410 črnogor. za primera, »da poverilec umre ali zapade v stanje, ki mu uničuje ali utesnjuje svojepravnost«, končno čl. 411 črnogor. za primer poverjenčeve smrti. — Kčidar razlog prestanka poverilne pogodbe ni činjenica (smrt, zguba poslovne sposobnosti, stečaj), ampak pravno dejanje (opo-ziv, odložitev), bi se dala po m. m. tudi pri tem pogodbenem tipu uvesti na mestu nadaljevalne dolžnosti pristna odpoved poverilne pogodbe, t. j. napoved njene ukinitve izvest no (odpovedno) dobo v naprej. Na končno vprašanje (slično, kakor v pooblastilnem pravu), bo-li s predlaganimi §§ 1—20 pravo poverilne pogodbe urejeno popolno, morem odgovoriti potrdilno; zlasti, če jih primerjam z določbami tujih zakonodaj, tudi najmodernejših. Doktrina se seveda bavi z nadaljnimi, po zakonodajah nerešenimi vprašanji. Pri poverilnih pogodbah z več pogodbeniki, n. pr. z vprašanjem, kako vpliva prestanek poverila na strani enega pogodbenika (poverilca ali poverjenca) na obstoj skupne poverilne pogodbe. Taka in slična vprašanja rešujemo s pomočjo drugih zakonskih določb, ne da bi uzakonitev rešitve bila nujna. Gornji zgled: Če je dalo poverilo več poveriIcev. ne prestane pogodba n. pr. vsled opoziva enega samega n jih. pač pa večine (po določbah XVI. pogl. odz. ozir. XVII. pogl. osn.). Če je bilo postavljenih več 8 poverjencev, je razlikovati med kolektivnim in solidarnim poverilom: Kolektivno prestane oh izpadu enega samega poverjenca; solidarno ostane v veljavi, dokler je upravičen in zavezan en sam poverjeneo. Rešu me. Une proposition coinment codifier dans le futur Code civil yougoslave les dispositions concernant le plein poiivoir et celles concernant le mandat. L’Avant-Base du firtuir Code civil nniifie du Royautmie de Youigoslavie, propose en 1934 s en tenant trop au Code civil de ranoiemne Autriche — edite en 1811 et additionne de novelies en 1914—1916 — ne contient pas separement des dispositions reg i ant ■le plein poiivoir (e,n allemand Vollinacht) et le mandat (en allemand Auftrag). Elle ne vise que le »contrat de representation« (en allemand Bevollmaohtigungsvertrag), ce que veiit dire cjn elle eombine le mandat avec le plein pouvoiir apparteiiant au manda-taire de irepresentar le jnandant (voir leis articles 988—1018 de I Avaot-Base). II est vrat que dans la vie pratique le mandat est comibine, dans ki plupart iIu razširjeno tudi mnenje, da je duševna bolezen posledica greha, ki zasluži kazen.3 Pri vprašanju kazenske odgovornosti so se vpoštevali < ud i opravičljivi (provocirani, izzvani) afekti: ira ex insta causa, ira magna: Quando scilicet delinquens taliter conci-tatiLS est, ut in totuin a mente alienatus et suuis non fuerit. Difiicillimum; esi, iustum dolorem teinperare (Carpzow).‘ Izoblikovanje poj ma d o I i vel c u I p a e capacita s je tvorilo le prvo etapo v prizadevanju kazensko-pravne doktrine, da najde neko splošno merilo kazenske odgovornosti. Pomanjkljivost tega merila s stališča novejše teorije je oči-vidna. Saj s psihološkega stališča ni moči zanikati, da imajo tudi otroci, umobolne in vobče kazensko neodgovorne osebe voljo in da utegnejo storiti dolozna in kulpozna dejanja. Y naših nadaljnih izvajanjih (gl. § .3) skušali bomo dokazati, da pojma krivde ne smemo istovetiti zgolj z njeno psihološko vsebino (predstava o posledici, hotenje, odnosno ne-hotenje prepovedane posledice). Za pojem krivde je odločilen drug moment, namreč odnos te psihološke vsebine napram normi, ki vsebuje prepoved ali zapoved. Kljub temu pa je ireba priznati, da tiči v konstrukciji doli vel cul pa e capacitatis jedro novejšega nauka o vračunl j ivosti kot o sposobnosti subjekta k takemu ravnanju, ki mu ga lahko prištejemo v krivdo (Zurechnungsfahigkeit = Schuldfahig-keit). Preokret v splošni teoriji o odgovornosti je prinesla doktrina naravnega prava. Posebna zasluga pripada v tem pogledu Samuelu Pufendorfu (1632—1694). Ta pisatelj se je v večji meri kot njegovi predhodniki in sodobniki poglobil v splošno problematiko subjektivnih pogojev kazenske odgovornosti. Odgovoren je lahko le tisti, ki razpolaga v polni meri z intelektom (praelucens intellectus) in voljo (decer- 3 Tako je n. pr. zdravnik Heuiroth še leta 1801. trdil. »La folie est la perte de la liberte morale et ne depend jamais d’une cause phy-siciue; ce n’est pas une maladie du corps, mais ime maladie de 1'esprit, uii p e c h e. L’hoinme qui dans sa vie toute entiere a 1’iinage de Dieu devant les yeiix, n’a pas a craindre de perdre la raison.« Cit. po R i b o t: L’heredite psychologique. 2. edition. Pariš 1882. Str. 140. 4 Prinierj. Schaffstein: cit. delo. Str. 106. nens voluntas). Temeljno osnovo vračunljivosti (fundamen-tum imputabilitatis) tvori po Pufendorfu svoboda volje (li-bertas voluntatis).5 Svoboda volje se izraža na eni strani v tkzv. s p o n t a -neitas. Prosta odločitev predpostavlja namreč, da izhaja dejanje iz storilčevega notranjega impulza, neodvisno od kakega zunanjega primoranja ali pritiska. Na drugi strani pa •se s pojmom liber las označuje sposobnost volje, da prosto izbira eno izmed več možnosti. Actio voluntaria je potemtakem le tista, »quae in hominis facultate posita a vo-luntate eius velul a causa libera dependet« (P ufen d o r f : Elementarum iurisprudentiae universalis Libri duo. 1770. L. 1. Def. I. § 1). Pufendorfov nauk je pomenil korak naprej v smeri bolj jasnega izoblikovanja pojma sposobnosti za vračunanje kot predpogoja kazenske odgovornosti. Če tvorita nemoteno umsko delovanje in svobodna volja bistvo vračunljivosti. potem pomeni nedostajanje teh pogojev nesposobnost subjekta za vračunanje. Poskus utemeljiti pojem vraču ni ji vosti v nekem splošnem psihološkem načelu, pred vsem v svobodi volje, je po-služi 1 kot izhodišče za nadaljne razpravljanje o tem problemu v doktrini kazenskega prava.0 Z izrazito deterministično ali, po tedanji terminologiji, z »necessariansko« (ezo je nastopil že v 18. stoletju Hommel (1722—1781), ki si je izbral značilni psevdonim: Alexander von J o e h.7 Hommel je bil pod očitnim vplivom isensualistič-nega nauka francoskega filozofa Condillaca. avtorja znanega 5 »Fiir Samuel Pufendorf... bildet die Freiheit menschlichen Han-delns die Grundvoraussetzung fiir das Dasein einer Kulturwelt, der .entia moralia', im Gegensatz zu dem durcli das Gesetz der Kansalitiit beherrschten natiirlichen Universii.m.« — Dr. Gottfried Boldt: von Boluner und die gemeinrechtliche Strafrechtswissenschaft. Berlin nnd Leipzig 1936. Str. 151. 6 »...Mit der Herausstellung dieses obersten Prinzips der Freiheit sozusagen die Debatte iiber die Kernfrage des Problems der Zurech-nungsfahigkeit eroffnet wurde: Determinismus oder Indetenninismus.s Lubbers : cit. delo. Str. -M). 7 A 1 e x a n d e r von Joch: liber Belohnung und Strafe nach turkischen Gesetzen. 1772. »Traite (les sensations« (1754). ki je učil. da »la sensation enveloppe toutes les facultos de l ame«. Svoboda volje pomeni za Hommela očividno utvaro. Človek misli, da je svoboden, le zato. ker se ne zaveda pravih vzrokov svojih dejanj. Jedro svojega nauka je pisatelj izrazil v verzu: Frei und Sklave. \vie man \vill. Endlich hab' ich es gefunden: Frei von sichibarlichem Zwange, Ibn ich unsichibar gebunden. Svoboda volje po Itommelu ni združljiva s pravnim redom.8 Ne vračunljivost. temveč storilčeva nevarnost tvori temelj kazenske odgovornosti. Kol odgovor llommelu od strani indeterministov je izšel polemični spis s karakterističnim naslovom: Erstes Sendschreiben an Herrn Alexander von Joch, beider Redite Doktor, von Alexander von Frei, keiner Redite Doktor (1771). Od tega časa se spor med deterministi in indetermini sli v kazensko-pravni doktrini vleče vse do naših dni. Različne struje, ki so se pojavile v tem sporu, lahko označimo kot indeterminizem, zmerni (psihološki) determinizem, skrajni (absolutni) determinizem in indiferentizem (agnosticizem). Y naši razpravi se bomo dotaknili te problematike le shematično in samo toliko, kolikor je neposredno zvezana z vprašanjem kazenske odgovornosti. II. Stališče indeterminizma. Stališče indeterminizma v nauku o kazenski odgovornosti je v glavnem sledeče. Če očitamo človeku njegovo dejanje, če ga karamo in ga kaznujemo, izhajamo iz prepričanja, da je njegovo dejanje izraz svobodne odločitve. Človeku, ki bi v svojem udejstvovanju bil odvisen le od podedovanih lastnosti in zunanjih vplivov, čigar dejanja bi nastajala povsem avtomatično kot nujna posledica bioloških in socialnih čini- 8 »Lacherlich aber vverden die Gesetze sein, wenn der Menscli einen schopferischen Willen haben kanu, das Geisetz niclit zu horen, sondern den andern totzuschlagen, Idoli, weil es ihm beliebt.« Ale-x a n d e r v o u Jocli : cit. delo. — O Hommelu gl. podrobneje: von /. a li n : Karl Ferdinand Hommel. 1911. teljev, ne bi smeli ničesar očitati. Z drugimi besedami, s stališča doslednega determinizma, ki zanika vsako možnost svobodne odločitve, ni moči govoriti o krivdi in o kazni kot o povračilu za krivdo, marveč samo o storilčevi nevarnosti za pravni red in o preventivnih ukrepih zoper nevarnega storilca." »On ne peut, en effet. ni blamer, ni punir l homme qui n’esi pas libre,« pravi francoski kriminalist Proal.11' V srbski kazensko-pravni književnosti je indeterministično tezo posebno odločno branil Avakumovič: »Duh je obično slolx)dan pokretač i upravljač čovečjeg tela . .. S toga se čovek i na-lazi u stanju uračunl jivosti uvek, kad njegov duh radi slo-bodno .. .«" Pristaši omenjene smeri so prepričani, da se kazensko pravo mora graditi edinole na temelju avtodeterini-n i z m a . t. j. na osnovi nauka, po katerem razpolaga človek z avtonomno, svobodno voljo. To pomeni, da njegovo dejanje in nehanje ni zgolj proizvod značaja in nagibov. Človek ima tudi sposobnost paralizirati motive z nasprotnimi motivi, sposobnost proste izbere in odločanja.12 Upravičenost tega pojmovanja potrjuje čut odgovornosti, ki je svojstven človeku. Le na ta način utegnemo, po mnenju indeterministov, utemeljiti osnovne kazensko-pravne pojme sposobnosti za vračunanje in odgovornosti za krivdo, ki jim determinizem ne more najti zadovoljivega opravičila.18 9 E r n s t Bel ing: Grundziige (les Strafreclits. lite Aufl. Tii-bingen 1930. Str. 18, 19. — W. v. Rol la 11 d: Die Willensfreilieit mul ilire (legner. 1005. 1,1 Louis Proal : Le ('rime et la Peine. 3me edition. Pariš 1899. Str. +05. 11 Avakumovič: Teorija kaznenog prava. Beograd 1887. Str. 87. 15 Italijanski kriminalist Battaglini pojasnjuje odnos med nagibom in voljo s stališča indetermmizina tako-le: »11 motivo pno inclinare, puo influire, ma n on determinare n el s en s o di necessi-t a r e. La nostra volonta e padrona di vagliare i motivi e di dare in defiuiti\a il primato ali’uno o all’altm.« Giulio Battaglini: Principii di d i rit to eri m i n a le. Milano 1929. Str. 78. 13 »Wenn unser Wille wirklich mir ein Produkt der Verhaltnisse, ein blosser Durcligangspunkt von Nuturvvirkungen ist, wenn jeder tut. was er notwendig tun niusste, was soil dann noch Reue, Busse, Schuld und Zurechnung?« Fr. W. Forster: Schuld und Siihne. 3,|l! Aufl. Miinclien 1920. Str. 53. — Primerj. tudi: E. S p e k I o r s k i : Etika i in-determinizain. Časopis »Put«. Beograd 1934, št. 5. Vračunlj ivost je, po besedah Belinga (ril. delo, sir. 19). kriminalistična plat svobode volje: »Die Zurechnungsfahig-keit ist die kriminalistische Seite der Willensfreiheii.« Sposobnost za vraču nan je je predpogoj za to, da se sploh poslavlja vprašanje o krivdi. Glede dejanj nevračunljivih oseb je io vprašanje naravnost brezpredmetno. V svoji polemiki zoper naturalistični determinizem trdijo indeterministi, da pomeni dosledno izvajanje skrajne deterministične leze v bistvu ukinitev kazenskega prava. »...Mi smo čvrsto uverjeni« — pravi n. pr. prof. j. Šilovič — »da je s determinizmom odzvonil« kaznenom pravu, a potom i znanosti kaznenog prava, jer determiinizaim smatra sva ljudska d jela miznim posledieom naravskih zakona, a prema torne mora prestati i razlika izmed j u uzvišenog i prostog, čudo-rednoga i nečudo red noga, opravdanog i zločinskog; sva su ljudska djela jednaka, samo se razlikuj u s obzirom na to, da li su po društvo korisna i 1 i škodljiva.«14 Vendar priznavajo tudi indeterministi, da ima svoboda volje različne stopnje. V novejši filozofski književnosti posebno naglaša io misel Henri Bergson.15 V kazensko-pravni literaturi trdi celo tako izraziti indeterminist ikot Sauer, da človek nikdar ne odloča absolutno svobodno: »Der Mensch entschliefit auch nach indeterministischer Auffassung niemals ganz frei aus sich heraus.«10 Za Satlerjev nauk je značilna 14 J. Šilovič Kazneno pravo. Zagreb 1921. Str. 92. 15 »...La libertč ne presente pas ce caractere absolu que le spiri-tualisme lui prete quelquefois; ellc admet des degres.« II e uri Berg-s o n : Essai sur les donnees iuimediates de la conscience. Citiramo po izdaji: Bergson: Choix de texte. Str. 76. 1B W. Sauer: Kriminalsoziologie. Berlin 1933. Str. 120. — Najbolj dosledni pristaš indeterminizma v francoskem kazensko-pravnem slovstvu, Proal, pravi v istem smislu: »Les deterministes se trom-pent... en croyant ipie les partisaus du libre arbitre le considerent comme absolu, independant de toute influence... lis ne mecorniaissent pas la puissance des motifs; ils croient seulement que la volonte n'est pas enchainee par eux.< Louis Proal: Le Crinie et la Peine. Str. 405. — Iz tega F. v. Lis/.t izvaja tudi m o ž n o s t p r akti č n e g a s p o r a z u m u med indeterministi in d e t e r m i n i s t i v področju kazenskega prava. »...Die Vertreter der ,Willens-freiheit' unter den Kriminalisten verzichten ausnahmslos auf die folge-richtige Durcliftihrung ilirer griindsatzlichen Anschauungen und stellen nadalje ieza. da dosega svobodna volja pri nekaterih skupinah zločinov (n. pr. pri nasilnih, agresivnih deliktih) večjo stopnjo intenzivnosti kot pri drugih (n. pr. pri kaznivih dejanjih iz nuje in iz koristoljubja). III. Stališče zmernega determinizma. Po mnenju zastopnikov zmernega determinizma, pojmovanje svobodne volje kot 1 i b e r u m a r b i t r i u m i n d i f -ferentiae za kazensko pravo ni sprejemljivo. Pri taki koncepciji dejanje ne bi bilo zvezano s krivčevo osebnostjo ter bi bilo povsem naključno. Če poznamo značaj neke osebnosti, pričakujemo od nje, da bo v določenih okolnostih tudi ravnala v soglasju s svojimi posebnostmi in svojstvi. Ta empirična ugotovitev ni združljiva z idejo absolutne svobodne izbere med motivi, z absolutno svobodo odločanja, ki ne bi bila odvisna od nobene psihične vzročnosti.17 Absolutna svoboda volje spada v področje transcendentnega sveta (Kant), dočim nastaja vprašanje kazenske odgovornosti v področju empirije. Tu ne gre za absolutno svobodo od ločevanja, temveč samo za relativno (»la theorie de la liberte relative«).18 Čeprav zavisi razvoj osebnosti in njeno ravnanje v konkretnih primerih od fizikalnih, bioloških in socialnih pogojev, vendar razpolaga osebnost z gotovo odporno močjo, z die Motivierbarkeit des inenschlichen Willens nicht in Abrede. Dunjit ist die Moglichkeit praktischer Verstandigung gegeben.« F. v. Liszt: Lehrbuch. Str. 30. 17 Pa besedah prof. Franceta Vebra je ne sama stvarno, temveč že metodično nevzdržno mnenje, »da bi baš hotenje, torej neznaten del celokupnega psihološkega dogajanja, tako rekoč že načelno ne bilo podvrženo istim zakonom, ki veljajo za vse psihološko dogajanje.« France Veber: Etika, Ljubljana 1923. Str. 338. 1N >Au lieu d’une culpabilite absolue et infinie il n’est question que d'une culpabilite relative e t 1 i m i t e e oomme toute ehose reelle et positive.« G. Tar de: La philosophie penale. 31|le edi-tion. Pariš 1893. Str 85. — »La liberte absolue d’electiom, pas plus que le determinisme fatal, ne peuvent etre demontres... L’homme normal conserve une dose de spontaneite et une puissance de reaction qui suf-fisent a fonder la responsabilitč morale individuelle ... Cest la theorie de la liberte relative.« R. Garraud: Precis de droit criininel. I4mc odition. Pariš 1920. Str. 18. neko relativno svobodo izbere, pojmovano ne v metafizičnem, temveč v psihološkem smislu. Pri tem je mišljena sposobnost normalnega subjekta, da reagira na motive v soglasju z lastno individualnostjo. Psihično vzročnost ne smemo istovetili s slepo mehanično vzročnostjo. Osebnost ni dana kol nekaj nespremenljivega in dokončnega. Ona raste, se razvija ter je dojemljiva za vplive, med drugim tudi za vplive kazenske pretnje in izvršitve kazni. Kazen ima smisel samo pod pogojem. daje volja podvržena psihični determinaei j i. Če bi volja bila neodvisna od sleherne vzročnosti, potem bi nastajale njene odločitve slučajno, brez zadostnega razloga. Če bi temu bilo tako, potem pravni red ne bi mogel vplivati na človekovo voljo ter bi ostala zapretitev in izvršitev kazni neučinkovita.19 IV. Stališče absolutnega determinizma. Stališče absolutnega determinizma v kazenskem pravu se di» na kratko resumirati tako-le: Človek je del kozmosa. ki je v svojih dejanjih podrejen isti zakonitosti kot vsi prirodni pojavi. Za dejanja človeka je »odgovorna« celotna svetovna zgodovina. Zločin je nujen proizvod bioloških in socialnih činiteljev. Problem moralne odgovornosti spada v področje etike in religije, nikakor pa ne v kompetenco države in nje- Primerj. zlasti: Graf zu Dolina: \Villensfieilieit und Ver-antwortlichkeit. Monatsschr. f. Kriininalpsychologie. 1907. 3. Jg. Str. 531. Eden izmed prvih pobornikov te kleje je bil Adolf Merkel. Adolf Merkel: Die Lehre von Verbrechen und Strafe (§ 25: Scliuld und Willensfreiheit). Stuttgart 1912. Njegovo osnovno idejo oblikuje zelo točno Kol Imami: »Es handelt sieli mn den Gedanken, dati nur die clia-rukternotvvemlige llandlung dem Cliarakter zugereclinet werden kanu. Zurechnen lieiltt die llandlung als notvvendiges Produkt (les Charakters darstellen, und dies iist nur bei deterniinistischen Willensauffaliung mo-glicli.« — II or st Koli man n: Die Bedeutimg der Frage nacli der Willensfreiheit fiir den Streit der Strafrechtstheorien. Monatsschr. f. Kriminalpsychologie, 6. Jg., 1910. Str. 394. Gl. tudi: It. v. 11 i p p e I : Wi]lensfreiheit und Strafreeht. 1905. — P eter sen: Willensfreiheit, Moral und Strafreeht. 1905. — T r a g e r : Wille, Deterniinismus und Strafe. 1895. — Koder: Willensfreiheit und Strafreeht. 1932. — Pe-tronijevič: O svobodi volje, moral noj i krivičnoj odgovornosti bez obzira na slobodnu volju. — J. Kulaš O slobodi volje n krivič-nom pravu. Branič. 1934, št. 4. n ih sodnih organov.'" Noben sodnik ne more izmeriti moralno krivdo človeka, ker ne more poznati vseh neskončnih pogojev dednosti, rodbinskega in družabnega življenja, gospodarske eksistence, fizičnega in socialnega okolja, i/. katerih nujno nastaja zločin (Ferri). Stališče absolutnega determinizma je prišlo do izraza v načrtu italijanskega kz. iz 1. 1921.. ki ga je sestavil Enrieo Ferri, in v sovjetski kazenski zakonodaji. Odgovornost za krivdo se nadomešča tu s tkzv. »legalno odgovornostjo«. Kol edini kriterij velja pri tem storilčeva nevarnost za pravni red.-1 V tem smislu enako »odgovorne« tako vračunljive kakor tudi nevraču ni j ive osebe. In sam pojem vračunljivosti postaja nepotreben in odvisen.22 2" »II problema della morale responsabilita per noi e tli coinpe-tenza della filosofia morale, della coscienza puhlica, della fede religiosa, ina non e di competenza della Stato, clie lia giudici nati di donna...« linrico Ferri: Principii di diritto crimiiiale. Torino 1928. Str. 81(). 21 Primerj. čl. 20. Ferrijevega uk/..: »Nei limiti segnati della legge la san/ione si appliea al delimjuente secondo la sna pericolosi-t a.« — d. 6. sovjetskega k z. pa se glasi »Kot socialno-iievarno so smatra vsako dejanje (storitev ali opustitev), ki je naperjena zoper sovjetski ustroj ali ki krši pravni red, ki ga je ustanovila delavsko-kmetska vlada za dobo prehoda h komunističnemu sistemu.« Sovjetski pravnik Paše-Ozerski oblikuje stališče sovjetske kazenske zakonodaje tako-le: »Das Sovvjetstrafrecht negiert vollkommen sowolil die Scliuld, als audi die Strafe und Vergeltung umi verkiindet d a s Pri n z i p d er s o z i a 1 e n G e f a h r u n d d e r V e J t e i d i -g u n g d e r S o w j c t O' r d n u n g v o n s o z i a 1 g e f ti h r 1 i c h e u H a n d 1 u n g e n (,Verbrechen‘) dadurcli. dass es auf Personen, die solche Handhingen begelien, keine Strafen, sondern Massnahmen des sozialen Scliulz.es in Anwendung bringt.« N. P a s c h e - O s e r s k i (Kiew), Strafe und Strafvollzug in der Sowjet-Union. Berlin 1929. Str. 5. — Karakteristično je, da je Enrieo Ferri posebna odobraval vprav uvedbo kriterija »legalne odgovornosti« v sovjetsko pravo: »11 primo grande pregio e: clie il Codice llusso adotta coanpletamente il criterio fondamentale e decisivo della responsabilita legale.« Enrieo Ferri : II principio di responsabilita legale nel nuovo Codice llusso e nel pro-getto per Cuba. Principii tli Diritto crimiiiale. Str. 793. — Ferriju sledi tudi Tomas o Napol itano: La politica crimiiiale sovietica. 2-nda edizione. Padova 1936. Str. 88. 22 Italijanski jnstični minister Mortara je to misel v svojem na- vodilu ob sestavljanju nkz. iz. I. 1921. naravnost podčrtaval: »11 grado del 1 ji ofesa clie subiscono le leggi della convivenza civile da u n fatto Kol pristaš ideje absolutnega determinizma je v jugoslovanskem kazensko pravnem slovstvu nastopil Ferdo Čuli-novič v svojem delu »(,) slobodi volje«,2'1 rekoč: »Mi možemo liteti samo ono, što moramo... Nema nikakvog razloga, da se htenje izuzme od važnosti zakona o uzročnosti u prirodi .. . Jer i sam čovek nije ništa drugo, 'nego li promenjiva forma neprolazne materije i energi je.« »Htenje nije uzročnik, nego samo sprovodnik mnogobrojnih uticaja raznih komponenta u odlučivanju« (str. 113). Čulinovic zanika vračunljivost kot kriterij odgovornosti, ker »ubrojivost je isključivo indeter-ministička oznaka odgovornosti«. »Zločin je prirodna nuž-nost, gruba materialistička. bezuslovna i neminovna nužnost, koja najmanje ovisi o našo j volji« (str. 126).-* »Zločini su bolesti« (str. 127). »Determinizain treba tla hude dosledan svome načelu nužnosti zbivanja, da u zločincu gleda nesret-nika, kome treba pomoči ...« (str. 127). »Kod determinizma je glavno socialna opasnost, a ne krivnja .. . Čim se la opas-nost evidenluje, zadača je društva da spreči zlo, koje može da odatle izadje« (str. 136). Izvajanja dr. čulinoviča predstavljajo primer skrajno u preproščenega in premočrtega materialističnega determinizma. V jugoslovanski kazensko-pravni književnosti je ta poskus negacije osnovnih načel kazenske odgovornosti ostal, kolikor nam je znano, povsem osamljen.25 V. Stališče indiferentiznia. Končno je treba omeniti še stališče indiferentizma v pogledu vprašanja o svobodi volje. V kazensko-pravni književ- delittuoso n o n si m i s 11 r u d u 1 ! a i m p u t a b niclit die neueste Betonung der Siikneidee in Deutsckland eineu Riickfall in ein iiberwundenes Denken darstellt, das nocli dazu einer sozialistischer Geineinsckaftsform selir wenig entsprickt.« U 1 r i c k Klug: Die zentrale Bedeutung des Sckutzgedankeus fiir deu Zweck der Strafe. Berlin 1938. 42 »£ impntabile ehi ka la eapacita d'intendere e di volere« (el. 85., odst. 2., ital. kz.). V nemškem prevodu se dotični stavek glasi: Zu-recknungsfuhig ist, wer die Einsickts- und VVillensfahigkeit kat. Das italieniscke Strafgesetzbuck. In deutscher tlbersetzung von D r. K. B u n g e. Berlin 1933. Motivi istovetijo pojem vračunljivosti in pojem deliktiene sposol)nosti (»la eapacita di agire nel čarnim del diritto pe-nale«). Vračunljivost je sposobnost individua »n volere, a diseernere ii m i 11 d i I I e re n t i ae.“ Na drugi strani nastopajo z vso odločnostjo /oper fatalistični determinizem. Že s tem, da je italijanski k z. sprejel kriterij v računi j.ivosti, je hotel poudariti svoje nesoglasje z absolutnim determinizmom antropološke šole, t. j. s koncepcijo, po kateri so človeška dejanja zgolj slepi in grobi proizvod nujnosti (»siccome il prodotto cieeo e brutale di ima uecessita«), ki ji je baje podrejena človeška volja. Stališče italijanskega kz. je nekako na sredi med absolutnim indeterminizmom in mehaničnim determinizmom.14 l'o je tkzv. psihološki determinizem (»un determinismo psicologico«). Človeška dejanja so sicer determinirana, toda le v smislu avtodeterminacije, t. j. sposobnosti subjekta, da ravna po zavestnih nagibih v skladu s svojim individualnim značajem ( ima faculta di determinarsi per motivi consci in conformita del carattere individuale di ciascuno«). Edinole nauk o psihološkem determinizmu pravijo motivi — je združljiv z obstojem morale, prava vobče in zlasti še kazenskega prava.4r’ V razliko od Ferrijevega načrta kz. iz 1. 1921.. ki ga je Adolf Lenz označil kot »ein Straf- e selezionare conscientamente i motivi a inibirsi, rende insomina la no/ione detla persona morale, alta qnale la legge penale pno e.ssere applicata:« Primer.: Luigi Daniele: Impntabilita e peri-eolosita nel vigente Codice penale. Napoti 1934. Str. 88. Relazione de Ministro Guardasigilli (Atfredo Rocco). Str. 9. »Falso e certamente che la volonta umana si determini come un fiat, at di fuori e at di sopra di ogni legge causale. ma falso uguatmente e ctie essa sia il mero produtto di ima causalita lisica o meccanica. La verita e nel mezzo.« Relazione. Str. 2. K' »Questa dottrina del determinismo psicologico... e l’unica che possa conciliarsi con 1’esistenza della morale, del diritto in genere e del diritto penale in specie.« I l> i d. — V i ta lija uskii književnosti je zastopano tudi mnenje, da je doktrina, fašizma usmerjena izrazito indetermini-stično: »11 1'asci.smo abbia un orientajnento spiccatamente spinitualistico e volontaristico. La generazione n nova e ben decisa a riporre sul trono la volonta. che era spodestata dalle dottrine deterministiche.« Giulio Battaglini: Principii di diritto eriminale. Milano 1929. Str. XIV. Na drugi strani pa naglasa A rtu ro Rocco, da je spor med determinizmom in indeterminizmom znanstveno nerešljiv: »La bimillenaria ([uestione della nogazzione o delTaffermazione del tibero arbitrio o della liberta morale, del determinismo o dello indeterminismo... e, come tale, scientificamente insolubile.« Ar turo Rocco: Opere ginri-diche. Votlimi' terzo. Homa 1933. Str. 507. gesetzbuch oh ne Sehuld und Strafe«."' italijanski kz. iz I. Il>;50. ne pripisuje izključnega pomena specialno-preventivnemu smotru, I. j. pobijanju povratka. Kazensko pravo mora zasledovali tudi splošno-preventivni smoter, to se pravi, mora s kazenskimi pretil jami in z izvršitvijo kazni vplivati svarilno na družbo kot tako.47 Kljub svojemu načelnemu nesoglasju z anlropološko-pozitivistično šolo glede temeljnih osnov kazenske odgovornosti, je novi italijanski kz. uvrstil v legalno tipologijo posebno skupino zločincev po prirojenem nagnjenju (i delinquenti per tendenza eongenita, die Verbrecher aus Ilang), ki razodevajo »una speciale inclinazione al delitto, che trovi sua causa nell indole particolarmente malvagia del oolpevole« (čl. 108.). Zločinci te vrste se označujejo s prirojeno zaostalostjo ali celo z atrofijo moralnega čuta. To so »ljudje zveri« (»vere e proprie belve umane«), »pravi moralni daltonisti« (»veri daltonisti del sentimento etico«). Vzlic nasprotni trditvi glavnega avtorja italijanskega kz. Alfreda Ro« •a. se v določbah kz. o »il delinquente tendenziale« vidi očiten vpliv Lombroso-Ferrijevega nauka o rojenem zločincu. Figura zločinca po prirojenem nagnjenju predstavlja mešanico naturalističnih in socialno-etičnih elementov.48 Po karakteristiki uradnih motivov la tendenza a delinquere« ne vpliva na storilčevo sposobnost za vračunanje, čeprav gre za podedovano zaostalost, odnosno airofijo moralnega čuta.40 "Dr. Adolf L e n z: Ein Strafgesetzbuch ohne Sclmld und Strafe. Graz 1922. n Dočim oč»'valne odredbe, »sono ima difesa contva il pericolo di nuovi reati. da parte del reo. le pene, invece. sono ima difesa eontro il pericolo di nuovi reati, sia da parte del reo, sia da parte della vitti-ina e dei suoi famigliari. sia da parte della collettivita«. En rico Roni a n o - D i Falco: Convmento teoretioo-pratico del nuovo Codice Penale con prefazione ilel Guardasigilli Alfredo Rocco. Vol. I. Parte prima. Roma 1930. Str. 141. “ V tem pogledu je povsem upravičeno vprašanje holandskega kriminalista Geesteranusa: »Comment peut-on admettre la responsabi-I i to morale d’un individu, chez qui, par des influences heredetaires ou autres, le sens moral fait entierement ou partiellinent defaut?« IT. Ge-e s ter anus: La reforme penale en Italie. Pariš 1929. Str. 65. 40 »La tendenza a delinquere... non annienta ne diminuisce note-volmente la eapaeita d’intendere e di volere. appnnto perclie non e una rnalattia ne una iucoercibile fatalita organica.« Relazione. Str. 29. Povsem umljivo je. da je italijanska parlamentarna komisija odločno nastopila zoper določbo o zločincih po prirojenem nagnjenju, ker jo je težko spraviti v sklad s splošnimi predpisi kazenskega zakonika o odgovornosti in o krivdi. Vendar la predlog ni prodrl. Zmagalo je stališče ministra Rocca.00 Po več letih praktične izkušnje priznava vodilni italijanski kriminolog Giovanni Novelli, da povzroča vprav določba o tej skupini zločincev v praksi največje težave/’1 § 3. Krivda. Videli smo. d ti stremi radikalna pozitivistična smer v ka-zensko-pravni doktrini za tem. da se kazensko pravo preoblikuje v svojih temeljnih osnovah. Glavno programatično geslo te smeri je. da mi j se namesto prejšn jega kriteri ja odgovornosti zn krivdo brezkompromisno uveljavi etično-brez-barvni in čisto utilitaristični kriterij storilčeve nevarnosti. S to idejo je bil prežet Ferrijev načrt italijanskega kazenskega zakonika iz 1. 1921.. ki pa je propadel. Prav ista miselnost je karakteristična za sovjetsko kazensko zakonodajo. S temi izjemami pa se tudi moderno kazensko pravo ni odreklo pojmu krivde. Kriteri j storilčeve nevarnosti zavzema sicer v sistemu novejšega kazenskega prava pomembno mesto, toda — vsaj v pretežni večini novejših kazenskih zakonikov in načrtov — služi ta kriterij le kot dopolnilo, a ne kot nadomestilo temeljnega pojma krivde. Poskusi pretrgati vsako vez s tisočletno zgodovinsko tradicijo, so se izjalovili. In temu se prav za prav ne moremo čuditi! Ideja osebne odgovornosti tako rekoč ni iztrebljiva. 50 Gl. k temu: ('or so Bovio: It concetto giuridico del la »ten-deuza n delinqueiie< nel nuovo ( o diet; pe Hale. Kivi,sta penale, 1933, fasc. 7., 8. — Gttotenghi: II delin«|uente »per istintiva tendenza* nel nuovo Codice Penale Roeeo e lantropologia crimiiiale. 1929. —• H. L>» n -n e d i e u de Vabres: Le delinquant par tendence instiuctive dan s les projets de Gode italien. Etudes crintinelogkpies. Pariš 1930. — Giovanni Novelli, A g o s t i n o> G e in e I I i : Der Verbrecher aus llaiig. Rimiischer Kt»ngress fiir klinmiologie. Berlin 1939. Str. 56 in 60. 111 »Eine Priilung' dieses Kntvvicklungsgaiiges ervveist, dali die ge-set/liche Festtegung des Begriffes ,Verbrecher aus llang* vv ir ki teh aus-sero-vdenttichen Seh\vierigkeiten, Widerstanden und Ablehnungen l>e-gegiiet ist... Die bislierigen 1'brsehungen lasseu noch kerne endgtiltigeu Selil uftfolgeningen /,u.* N. u v el 1 i : cit. delo. Ste. 59. l a ideja ima eminenten socialno-etični in pedagoški pomen ter ustreza v naj večji meri pojmu o človeku kot o duhovnem in socialnem bitju/’2 Celo tako izrazita zastopnika deterministične struje v kriminologiji kot F. v. Liszt in Adolf Merkel priznavata, da mora zakon od a j ec v pogledu kazenske odgovornosti vpoštevati moralna naziranja ljudstva. V svoji razpravi o vračunljivosti (str. 228) pravi F. v. Liszt med drugim: »Prevladujoči pravno-moralni nazori ljudstva zahteva jo brez d v oni a ločitev zločina in duševne bolezni, ječe in umobolnice.« Adolf Merkel pa označuje stremljenje onih. ki se zavzemajo za odpravo načela osebne odgovornosti in za ukinitev kazenskega pravosodstva, naravnost kot neumnost/'3 Mnenja smo. da so stremljenja novejše teorije za poglobit vijo nauka o krivdi mnogo bolj plodna kot enostransko zanikanje problema o krivdi. Brezobzirna negacija temeljnih zgodovinskih osnov kazenskega prava se pretvarja ponekod i svojevrstni nihilizem/’4 Zasledujoč razvoj kazensko-pravne doktrine o krivdi, ugotavljamo zelo značilno dejstvo. V nauku o krivdi je vse do začetka 20. stoletja prevladovala psihološka smer ali tkzv. p s i h o 1 o g i z e m. Vprašanje o krivdi se je ob- Prepričevalno zagovarja idejo osebne odgovornosti Fr. W. Filister: »Die Fliminiernng des Begriffs der personlichen Schnld fiilirt zweifellos zur Auflosung des Cliarakters, sie verfliichtigt den Begriff der Personlichkeit and niaclvt den Menschen zum lilossen Reflex seiner nervosen Zustiindc, zimi vvillenlosen Produkt seiner physiologischen Organisation. Unsere Personlichkeit \vird aus einem Aktivam zn einem Passivum degradiert.« Fr. W. Fdrster: Schuld und Siiline. Mtinchen 1920. Str. 51. “ »Ich h alte... die Bemiiliungen aller derer, welclie miter Beru-fung auf die deterministische Ansiclit das Prinzip der Verantwortlich-keit aus unserem Rechte ausmerzen und denigematt die Strafjustiz be-seitigen bezw. mit der bffentlichen Krankenpflege zusammenvverfen, ftir giinzlich verfehlt und geradezu fiir toricht.« Adolf Merkel: Ge-satumelte Abhandlungen aus dem Gebiet der allgemeinen Rechtslelire und des Strafrechts. 1899. Str. 459. 54 V tem pogledu je zelo karakteristična izjava holandskega kriminalista van I lamela na X. kongresu Mednarodne zveze kriminalistov v llamburgu 1. 1905.: »Nun sin d da drei Begriffe vorhanden, die uns tiirchtbar hindern: der der /,urechnungsfiihigkeit. der der Strafe und der des Delikts... \Venn wir die drei los sind. dann ist alles besser.« Mitt. d. IKV., 1905. Str. 507. ravnavalo največkrat le kot vprašanje o krivdnih oblikah (naklep, malomarnost). Kriminalisti so se bavili v glavnem /. delnimi problemi nauka o krivdi kakor vrste, oblike in stopnje krivde.50 Skozi desetletja se je vlekel spor med pristaši tkzv. teorije vol je (WiIlenstheorie) in teorije predstave (Vorstellungs-theorie). I a spor je bil prav za prav le odmev nesoglasij med vol n n tarist i in asociacionisli v psihološki vedi. Zastopniki psihologistične smeri so pojmovali krivdo kot subjektivni odnos med dejanjem in storilcem (die subjektive Bezieluing z\vi-schen lat und Tater |F. v. Liszti ali kot tako relacijo med psiho storilca in protipravno posledico, ki jo smatra za kaznivo pozitivno pravo.'8 Psihološka smer v nauku o krivdi je imela brez dvoma velik pomen. Na nižjih stopnjah razvoja človeške družbe je prevladovala odgovornost za objektivno povzročeno posledico, neodvisno od subjektivne krivde. Le počasi se je utrdilo spoznanje, da »in maleficiis v o I u n t a s spectatur, non exitus« (L. 14. D. leg. Corn. de sicc. 48. 8) in je prišlo do razlikovanja hudobnega naklepa (dolus malus) in malomarne krivde (culpa). Psihološka analiza pojma krivde je pripomogla razčleniti psihološke sostavine krivde (volja, predstava. emocionalni moment, v krivdi). S to metodo se je posrečilo nadalje dognati, da so tudi v pozitivnem pravu ostanki kazenske odgovornosti za nekrivd no (naključno) povzročitev protipravne posledice (Erfolgshaftung) po načelu: versanti in re illicita imputantur omnia cpiae sc(|uuntur ex delicto. Vnel se je boj za dosledno uveljavljanje načela odgovornosti za krivdo v pozitivnem pravu. M Gl. k temu: A u g u s t K o h I e r : Die Schiilil als Grundlag‘e des Strafrechts. »GerielitssaaL, Bd. Str. -t37. Primer], definicijo Mififke: l n ter Strafschuld verstelien wir... cine solelie Relation zvviselien der Psvclie des Tiiters und einem rechts-vvidrigen Krfolg, \velclie eben das positive Reclit als strafbar erkliirt \vird.« August M i f i e k a : J)ie 1'Ormen der Strafschuld. Leipzig' 1903. Str. 102. - Prof. M. Čubinski pravi, da je krivda (vinost) »izvesni u u ut rušil j i odnos izmedjii iieinioca i njegove radnje (oilnosno posledice), koji stvarn vezu učinjenog sa unutrašnjini svetom i poku/uje, da je isti kriv.« M. C u I) i n s k i : Naučili i praktički komentar kriv. zakonika. I. Sir. 53. \ enclar je čisto-psihološka koncepcija krivde kazala tudi l)istvene nedostatke. Psihološki opredelki krivde se je očitalo. da je etično brezbarvna. 7 Deskriptivni psihološki definiciji krivde in njenih oblik je manjkal skupni znak. ki bi opravičeval podreditev poedinih oblik krivde pod višji generični pojem krivde. Nekatere oblike krivde, zlasti tkzv. nezavestno malomarnost (negligentia), je težko podrediti pod pojem krivde, če jo naj pojmujemo kot psihični odnos storilca do svojega dejanja, odnosno do posledice, ker se ta oblika krivde označuje vprav z negativnimi psihološkimi znaki (ne-vedenje. ne-hotenje).08 Treba je bilo torej najti znak. ki bi bil skupen vsem vrstam krivde in na ta način oblikovati pojem krivde kot višji pojem (Oberbegriff). Negativno sodbo o dejanju in o njegovem storilcu opravičuje le taka notranja psihična vez med storilcem in normo, ki priča o tem. da je storilec ravnal zoper svojo dolžnost. Le v takih primerih utemeljeno trdimo, da je storilec zakrivil nekaj, kar mu moremo očitati (normativna ocena dejanja). Vsebino kri v de v kazenskem pravu tvori p o t e m take m t ti k p s i h i č n i odnos st o rile a d o s v o j ega objekti v n o p rol i p r a v n e g a d e j a 11 j a i 11 d o n o r m e . ki določa g o t o v o dolžnost, spričo katerega se m 11 t o n j egov o d e j a n j e lahko očita s stališča p r a v n e g a r e d a. Normativno pojmovanje krivde sloni na ideji, da krivde ni moči istovetiti z njeno psihološko -vsebino, temveč da predstavlja krivda tudi odnos te psihološke vsebine napram normi (» VVert relat ionsbegri ff «). ',7 >Es ist bezeichnend, dali die reinen Psychologisten, die Seli ulil derart farblos bestimmen, dafi man ilir aucli ein anerkennendes Urteil, uuch Lob imd llulim, z\vanglos liiDzurecliiien kalin.« W. S a 11 e r : Die Grundlagen des Strafreclits. 1921. Str. 555. ’,s V nemški literaturi so nekateri kriminalisti (KoliIraitscli. Ilosen-berg) skušali doka/uti, da sta naklep in nialomarnost povsem disparatna pojma, ker jima manjka skupni gen n s p r o x i 111 u 111. Iz tega so sklepali, da ju ni moči podrediti pod neki višji generični pojem. Tsti nazor brani \ jugoslovanski književnosti K. čulinovič: U nelui tu nema namere, nema litenja nastale posledice, nenui dakle ni načelne liioguč-nosti konstruiranja krivde.« Dr. K. čulinovič: Cit. delo. str. 115. Prepričevalno kritizira to naziranje K. Binding: Die Nortnen imd iltre Hbertretung. II. Bd.. 1014. Str. 13. Normativni moment v krivdi so ugotovili pred vsem v primerih malomarne krivde, zlasti tkzv. nezavestne malomarnosti (neg li gen ti a). Kaznivost v primerih nezavestne malomarnosti je utemeljena v tem, da je storilec, dasi ni vedel vnaprej za protipravno posledico, ki utegne nastopiti iz njegovega dejanja, vendar je mogel in bil dolžan vedeti zanjo po okolnostih, zlasti po svojih osebnih lastnostih. Z drugimi besedami storilec ni v konkretnem primeru ravnal tako, kakor bi moral ravnati, ni pokazal one previdnosti, ki jo zahteva pravni red, čeprav je bil sposoben za to (»pflichtwidri-ge Unvorsichtigkeit«). Iz tega so nekateri sklepali, da je normativni moment 'karakterističen le za malomarno, ne pa za naklepno krivdo.50 Dualistična konstrukcija, po kateri je naklep psihološka krivda, a malomarnost socialno-etična, odnosno pravna krivda, je izzvala upravičene ugovore. Kritiki so naglašali. da do višjega (generičnega) pojma krivde ni moči priti s pomočjo zgolj dogmatične metode. Krivda je jneta-juridični pojem. Če pozna, recimo, nek kazenski zakonik odgovornost tudi za naključno povzročitev posledice, s tem se naključje (casus) še ne pretvarja v krivdno obliko. O takem kazenskem zakoniku lahko trdimo, da načelo odgovornosti za krivdo v njem ni dosledno izvedeno. Novejša normativna teorija smatra krivdne oblike naklepa in malomarnosti pred vsem kot indice ali simptome krivde. Tako je pričelo oblikovanje normativnega nauka o krivdi, ki se bistveno razlikuje od prejšnje teorije o oblikah krivde (Schuldformentheorie). Prvi zaključek, do katerega je prišla nova normativna teorija krivde, se je glasil, da je pojem sam »psihološke« krivde c o n t r a d i c t i o i n a d i e c i o. Eberhard Schmidt označuje tradicionelno čisto-psihološko konstrukcijo krivde 50 Tako je n. pr. II. Setiffert trdil: »Das Urteil der Vorsiitzlichkeit liegt uiil dem Gebiete der Psychologie, (las Urteil cler luilirlassigkeit auf dem Gebiete der lllthik oder (les Reehts.« II. Se u f f e r t : Ein neues Strafgesetzbuch. 1902. Str. 46. Naklep pomeni voljo in predstavo, torej resnično psihično stanje, doeini malomarnost ni samo resnično psihično stanje, temveč tudi odklonitev tega psihičnega stanju od norme. G. Kadb r uc h : liber den SchuldbegritT. /.. f. ... Niclit das Wissen des Erfolges mul niclit das Wolleu der zum Er-lolg fiilirenden llandlnng, sondern die L u r ii c k s e t z u n g des P f 1 i c h t m o t i v s h t n t e r das L u s t m o t i v begriindet die S c h u 1 d u n t e r d e m N a m e n d e r V o r w e r f b a r k e i t.« E r i k W o 1 f : Strafrechttiche Scltuldlehre. Str. 43. 02 Da je pravična ugotovitev krivde zelo težavna naloga, je naglasni že kant: »Unsere Zureclinungen kbnnen nur auf den empirischen Charakter bezogen vverden. Wieviel aber davon reine VVirkung der Ireiheit, vvieviel der blossen Natur n n d dem unverschuldeten Fehler des Temperaments oder dessen gliicklichen Beschaffenlieit (merito for-t u n ue) zuzu-scli reiben sei. kanu niemand ergriinden und dalier aucli nicLit nacli vdlliger Cerechtigkeit ricliteii.« J. kant: Kritik der rei-nen Vernunft. IS68. Str. 18. Normativni nauk o krivdi ima različne variante in od-ienke. Njih podrobni pregled presega okvir te razprave. V tej zvezi se hočemo omejiti le na splošno karakteristiko osnovnih tendenc normativnega nauka o krivdi.03 Nastaja vprašanje: ali zadovoljuje opredelim krivde v smislu normativne teorije zgolj teoretično težnjo po pravilnejši in adekvatnejši konstrukciji krivde, ali pa ima tudi praktičen pomen zlasti z ozirom na druge pojme kazenskega prava? Normativno pojmovanje krivde prinaša predvsem večjo jasnost v pogledu drugih momentov v pojmu kaznivega dejanja. Vzemimo n. p. v računi j i vost in zmanjšano vračunlji-vost! Nevračunlj iva oseba utegne sloriti dejanje, ki je. če vpoštevamo njegovo čisto-psihološko vsebino, lahko naklepno ali malomarno. Toda sposobnost za vračunanje je z normativnega stališča predpogoj za ravnanje, ki nasprotuje dolžnosti, kajti nevračunljiva oseba ni sposobna pojmovali naravo in pomen svojega dejanja ali po tem pojmovanju ravnati. Motivacije, ki izvirajo iz zahtev prava, iz spoznanja subjekta, da mu nalaga zakon dolžnost, prilagoditi svoje vedenje tem zahtevam, so nevračunl j iv i osebi tuje. In prav zaradi tega o krivdi nevračunij i ve osebe ne more biti govora.04 Pravica sodišča, da sme osebi z bistveno zmanjšano sposobnostjo za vračunanje omiliti kazen po svobodni oceni li:l Naj navedemo najbolj tipične normativne definicije krivde: Scluild ... als strafrechtliches Verbrechensnierkmal ist dic rechtliche Felilerluiftigkeit (Vonverfbarkeit) der inneren (seelisclien) Seite einer tatbestandiniissigen reelits\vidrigen Ilandlung, also des Willens.« Ernst B e I i 11 g : Crundrifi. Str. 32. »Scluild als Modalitiit einer rechtswi-driger Tat ist d ere n Ziiriickruhrbarkeit anf vorwerfbare (tadelnswerte) Motivation.« James ('. o 1 d s c li m i d t : Normativer Schuldbegriff. Str. 442. —‘ »Scluild ist die Vorwerfbarkeit einer rechtswidri.ger lland-lung in llinblick auf die Felilorhaftigkeit des sie verursuclienden psyclii-sche.n Vorganges.« F l> e r h a r d S c li m i d t : I.is/tov Lelirbucli. Str. 228. »Scluild ist der vorvverfbare freie Willeiisentschln(i /u einer reclits-vvidrigen llandhing trot/ Kenntnis oder Kennens-Solleii ilirer Reclits-widrigkeit.< W i I h e I m S a u e r : Grundlagen des Strafrechts. Str. r»48. 549. “'Graf /u Dolina: /mn neuesten Stand der Sclnildlelire. -Str. 336. II a n s Welzel : Studie /um Svsteni des Strafrechts. /. f. die gesainte StrRW„ 58. Ud„ 1938. Str. 504 505. (§ 22, otlsi. 2., kz), se da / normativnega stališča utemeljiti s tem, da je v deliktih takih oseh kršitev dolžnosti sicer podana, toda ne v tolikšni meri kot pri popolnoma vračunljivih osebah, ki so sposobne v polni meri zavedati se dolžnosti, ki jili določa pravni red. Nekateri pristaši normativne teorije o krivdi izvajajo iz svojih teoretičnih premis še nadaljnje praktične zaključke. Psihološke sostavine krivd-nih oblik naklepa in malomarnosti so v konkretnem primeru lahko podane, toda na storilca vplivajo ponekod tako močni nagibi, da izgubi pod njih vplivom motiv dolžnosti (das Pflichtmotiv) vsaj pri povprečnem človeku svojo moč. Izmed takih nagibov stoji na prvem mestu nuja. V zvezi s tem konstruira James Goldschmidt nujno silo kol normativno opredeljen krivdo izključujoč razlog (»ein normativ bestimmter Schuldausschlielhingsgrund«).“r’ So tudi autorji. ki zanikajo krivdo v vseh primerih, v katerih od storilca po okolnostih ni mogoče pričakovati in terjati ravnanja, ki ustreza zahtevam prava. To je kriterij krivde, ki ga označuje nemška doki rimi z besedo: Nichtzu-mntbarkeit, nemisljivost drugačnega ravnanja.'"' Tako n. pr. oblikuje Mezger kol neko splošno načelo to-le tezo: »Schuld-los handelt, wem anderes Handeln nicht zugemutet werden kann.«"' Mezgerjev nauk o razlogih, ki izključujejo krivdo. So ergreift (las Scliuldurteil die gesamte Personlichkeit (les Tii- ters; so vvird im Clumikter sich entliiillende Gefahrlichkeit, als die Grundlage and Erklarung fiir die Eehlerhaftigkeit des Motivations-prozesses, s e 1 h s t e i n M o m e n t d e r .S c h n 1 d.« E l> e r h a r d S c li m i d t v L i s z t - S c li m i d t : Lehrbnch. 1032. Str. 291. “a J. A n oso w: Tat und Tater. Monatssclir. f. Kriininulpsyclio-logie. 1931. Str. 540. — Gl. k temi tudi: P. Bocke I man ii : Studien zimi Tiiterstrafrecht, T. Teil. Berlin 1939. — »Tn subjektiver Bezielmng bedeutet Gefiilirliclikeit liuhituelles Verschulden, da sie einer s ta udi gen Willensrichtung entsprungen ist.« Max P i e t s c li : SeliuId und Er-folg. Osterr. C.-Z., Jg. 69, 1912. Str. 298. “'Robert v. Hippel: Deutsches Strafreclit, H. Bd., Berlin 1930. Str. 275. 05 Podr. gl.: A. Makiecov: Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. Sl. Pr., 1932, št. 1—12. tudi pri nevračuulji vih osebah. Res je sicer, da pomenijo ponekod posebno intenzivne oblike krivde kol n. pr. trezno preudarjen naklep (dolus praemeditatus) ali pa namera (ani-mus) simptome storilčeve nevarnosti. Vse to pa s pravno-konstruktivnega stališča še ne opravičuje spojitve pojmov krivde in nevarnosti v nek meglen90 psevdosintetičen pojem »k! •ivde značaja«. S 5. Zaključki. Hočemo sedaj odgovoriti na vprašanja, ki smo jih zastavili v uvodu k naši razpravi. Pred vsem je treba ugotoviti, da linija zgodovinskega razvoja kazenske odgovornosti tudi dandanes ni pretrgana. Radikalna pozitivistična smer v ka-zensko-pravni doktrini, ki je stremela za lem. da se kazensko pravo nadomesti vseskozi z očuvalnim pravom, s pravom socialne zaščite pred nevarnimi škodljivci (Schutzrecht, diritio di difesa sociale), je naletela na močan odpor. Tudi moderno kazensko pravo ni zavrglo kriterija sposobnosti za vračunanje, čeprav je vsebina tega kriterija tekom časa znatno evolucionirala. Spor med deterministi in iudeterministi v kazensko-pravni vedi se sicer nadaljuje, toda večina novejših kazenskih zakonikov se zavestno izogiblje. da bi se ta spor prenesel tudi pred sodni forum. Kazenska zakonodaja se poslužuje takih formul vračunljivosti, ki zagotavljajo možnost plodnega sodelovanja med sodiščem in izvedenci-psihi jatri. Prav tako so se izjalovili poskusi ekstremistov odstraniti iz kazenskega prava kriterij odgovornosti za krivdo. Nasprotniki kriterija krivde so hkratu nasprotniki instituta kazni. Toda tisti, ki se zavzemajo za odpravo kazni in za vsesplošno nadomestitev kazni /. očuvalnimi odredbami, puščajo v nemar važno splošno-prevenl i vno funkcijo kazni. t. j. pomen zapretitve in izvršitve kazni nasproti celoti, občestvu. m Odlični francoski pravnik Saleilles oblikuje naslednjo tezo kot formulo modernega kazenskega prava: »Cest le crime que I on pimit. mais c'est la consideration de 1’individu qui determine le genre de me-sure cpii lui coin ieut. La r e s p o n s a b i I i t e , f o n d e ni e n t de I a p e i n e , e t I' i 11 d i v i d n a 1 i s a t i o 11. c r i t e r i 11 111 d e s o 11 a p -p I i c a t i o n : t e 11 e e s t la formule d 11 d r o i t p e 11 a 1 m o -d e r n e.« Saleilles: De 1’indrvidualisation de la peine. Str. 167. Glavni ugovor zoper merilo krivde v kazenskem pravu je, dii kazensko sodišče ni poklicano reševati vprašanja o moralni krivdi. Ta ugovor ne drži. kajti takih pretenzij kazensko pravo nima. V področju kazenskega prava ne gre za moralno krivdo, marveč za krivdo v pravnem pomenu besede. V razliko od religioznega in etičnega pojma krivde predpostavlja krivda v kazensko-pravnem smislu objektivno-protipravno dejanje. Če ga ni, ne more biti govora o kazen-sko-pravno relevantni krivdi. Krivda v kazenskem pravu je zvezana s kršitvijo pravne dolžnosti, ki se utegne včasih križati z moralno dolžnostjo. V tem pogledu je zelo karakterističen predpis !? 16 jugosl. vojaškega kaz. zakonika, po katerem sme sodišče storilca oprostiti kazni, če spozna, da je storil vojaško kaznivo dejanje v (akili okolnostih in iz takih nagibov, ki ga morejo opravičiti v moralnem pogledu. Nedvomno pridobitev modernega nauka v odgovornosti za krivdo pomeni novejša normativna teorija krivde, ki je razkrila pomanjkljivost prejšnjega psihologističnega naturalizma v nauku o krivdi in je pripomogla do bolj adekvatnega in bolj finega izoblikovanja tega pojma. Nasprotno, poskus ustvariti nek sintetičen pojem »krivde značaja«, ki naj bi združeval sostavine krivde in nevarnosti, zaenkrat ni privedel do pozitivnih rezultatov. Enostransko bi bilo, če bi zanikali vpliv modernizma (biologizma in sociologizma) v sodobnem kazenskem pravu. Ta vpliv se kaže med drugim v tem. da je kriterij storilčeve nevarnosti za pravni red pridobil mnogo večji pomen kot prej. Vendar io merilo ni izpodrinilo kriterija krivde. Njegova uporaba se omejuje na primere, v katerih kazen kot povračilo za krivdo sploh ni uporabna ali dovolj učinkovita. Moderno »kriminalno pravo« se deli potemtakem v dve področji — v področje kazenskega prava v ožjem pomenu besede in v področje očuvalnega prava. Na mesto monizma imamo sedaj pluralizem sankcij: kazni, očuvalne in vzgojne odredbe. Pluralizem sankcij ustreza upravičeni zahtevi modernistov po individualizaciji represije zločinov. Monopolno in brezkompromisno uveljavljanje kriterija storilčeve nevarnosti bi omajalo pomen posebnega dela kazenskega zakonika, ki vsebuje hierarhično razčlenitev kaznivih dejanj odvisno od značaja prizadetih pravnih dobrin. Na mesto tega bi morala priti legalna tipologija socialnih škodljivcev odvisno od vzroka, značaja in stopn je njih nevarnosti. I oda v posebnem delu kazenskega zakonika prihaja do veljave vrednotenje pravnih dobrin, ki ustreza vsakokratnim naziran jem, vladajočim v državi in družbi. Tipologija zločincev pri sedanjem stanju kriminalne biologije in sociologije pa še daleč ni tako dovršeno izdelana kol klasifikacija kaznivih dejanj. Integralna nadomestitev kriterija krivde s kriterijem storilčeve nevarnosti bi bila nadalje nujno zvezana z najobsežnejšim uvajanjem sankcij / relativno in alsolutno nedoločeno dobo trajanja. To bi pomenilo preveliko razširjenje diskrecionarne oblasti uprave očuvalnih zavodov na račun kazenskega pravosodstva, ki nudi vsekakor mnogo večje jamstvo nepristranoisti in objektivnosti kot upravno poslovanje. In — last bnt not least — pravna zavest ljudstva s pravilno intuicijo in treznostjo vztraja pri tem. da je kazen pravično plačilo za zločin zrelega in odgovornega človeka. Vse to kaže. da napovedi o skorajšnji odpravi kazenskega prava spadajo med utopije, ki vsaj zaenkrat ne ustrezajo nobeni pravi realnosti. Sominaire. L'iinputabilite. la e ul pa bi lito et 1’etat dangereux du delinquant. Pur A 1 e x a n d r e M a k 1 e t z o f f , professeur a I Universiite de Ljubljana (Yougoslavie). Le courant radical de Fecole positiviste dans la doctrine du droit penal s'engage pour un remplacement total du droit penal par le droit dc la defense sociale coutre les eleinents nuLsibles et dangereux (Scliutz-reclit, diritto di difesa sociale). Cette idee a trouve sou expressiou daus le Projet du Code penal italien de 1921 (le dit Projet Krn ico Feni), dans le droit penal sovietique, ainsi que dans les projets de quelques fitats extraeuropeens (Cuba, Cliile). Or, le droit penal moderne n a pas rejete le critere de l’imputabi-1 ite, quaique le contenu de ce critere a subi une evolution considerable. I.a polemique entre deterniinistes et indeterministes se poursuit encore dans la Science criminelle, mais les Codes moderues evitent qu’on en discute devant les tribunaux. La legislution penale se seri de telles for-mules d’imputabilite qui garantissent uiie cooperation utile du tribunal et des experts psychiatriques. Les efforts (Peliminer du d mit penal le critere de la culpabilite oni subi le meme echec. Les adversaiires du critere de la culpabilite sout en meme temps des adversaires de la punitioo. Ceux qui se declarent acllierents de Pabolition de la peine et de son remplacement par des me-sures de s ure te, negligent l’importante fonction preventive de la peine, c.-a.-d. la fonction sociale des menaces de peine et de leur exccution. I.a principale objection contre la notion de la culpabilite dans le droit penal, c’est que le tribunal n’est |>as autorise a resoudre la question de la fante morale. Cette objection ne tient pas, etant donne que le droit penal n’a pas de telles pretentions. Dans le domaine du droit penal, il ne s’ag'ii pas de la faute morale, mais de la fante dans le sens juridique de ce mot. Par distinction de la notion religieuse et ethique de la faute, la faute dans le sens juridicpie siq)pose une action expressement tlefendue par la loi penale. Si ime telic' action n’a pas eu lien. il n‘y a uucuuecpie-stion de la faute au point de vue du droit penal. Une faute dans le droit penal est liee a 1’infraction d’un devoir legal. La nouvelle theorie normative de la faute signifie incontestable-ment une precieuse accpiisition de la tlidorie de la responsahilite pour la faute commi.se, puisqu’elle a demon tre iinsiiffisance de 1’ancien natura-lisme psycbologiste dans la doctrine de la faute et en meme temps con-tribuc a la precision de cette notion. Pur contre, tout effort detablir une notion syntluitic|iie de Ll »fante du earaetere« (( liarakterscliuld) (|ui aurait du englober les elements de la faute et de Petut dangereux du delinquant n’a pas apporte des resultats positifs. II serait injuste de nier 1’influence du biologisme et du sociologisme dans le droit penal contemporain. Cette influence ressort, entre autres, du fait epie le critere de l’etat dangereux du dc-lincpiunt a gagnci de termin. Toutefois cette notion n‘u pas elimine le critere de la culpabilite. Son application se limite aux cas dans lescpiels la peine comine expia-tion d une faute n’est pas applicable ou bien pas asse/ efficuce. Le droit penal moderne se divi.se done en deux domaines — le domaine du droit pen ul dans le sens strict de ce terme et le domaine du droit de de-fense sociale. Au lieu du monisme, on a abouti a mi pluralisme des sanctions: peines. mesures de suretč et mesures d education. Le pluralisme des sanctions porte satisfaetion a l’exigence justificie des moder-nistes d’individualiser la repression des erimes. Une application exclusive du critere de Petut daingereux du delin-cpiant reduirait Pinvportance de la partie speciale du ('ode penal qui oon.tient la repartition liierarchicpie des infraetions selon les valeurs soci-ales que protegela loi. Or, dans la partie speciale du Gode penal se fait valoir Pimportance relatice de ces valeurs. Vu Petat actuel de la bio-logie et de la sociologie criminelles, la typologie des malfaiteurs est loin cPetre ainsi parfaite et detaillee que la classification des actions punis-sables. Le remplacemeut integral du eri terc de lu culpabilite par celili de l etat dangereux du delinquant serait en plus necessairenient lie a l'in-troduction des sanctions a indetermination absolue et indetennination relative. ('ela si.gnifierait un elargissement exagere du pouvoir acoorde a ladministration penitentiaire au prejiulice de la justice penale qui offre en tout cas plus de garanties d’objectivite et d’impartialite que la procedure administrative. Enfin la morale sociale traditionelle non sans raisou exige une expiation meritee des erimes commis par les personnes responsables de le 11 rs aetes. Tout cela prouve que l annoncement d’une abolition prochaine du droit penal est une utopie <|iii. au moins actuelleinent, ne correspond A aucune realite. I U n i v. doc. dr. Vladimir Murko: Rodbinski oziri pri našili neposrednih davkih. I. Uvod. Dolžnost vseli prebivalcev, ki pripadajo kaki javni korporaciji, je prispevati h kritju njenih izdatkov, vendar le tedaj, ko so pri njih uresničeni pogoji, na katere veže zakon davčno obveznost. Glavni pogoj je taka gospodarska sposobnost, ki omogoča plačevanje davščin. Za nastanek davčne obveznosti ni vedno odločilna gospodarska sposobnost, temveč v davčni zakonodaji določena sposobnost plačevati davke ali davčna sposobnost, ki se lahko od nje razlikuje. Davčna zakonodaja upošteva sicer načelo, da hoče zadeti z davčno obveznostjo le osebe z zadostno gospodarsko sposobnostjo, toda nepopolnost posameznih davkov in celega davčnega sistema lahko povzroči, da gospodarska sposobnost ni zadeta pravilno, ker pač davčni zakon pri kom po svojih merilih predpostavlja večjo gospodarsko sposobnost ali pa tudi manjšo gospodarsko sposobnost, kakor jo ima dotičnik iv resnici, ne glede na primer, ko se davčnemu zavezancu posreči od zakonodavca nehotena prevalitev davka na drugo osebo. V takih primerih se davčna sposobnost, katero hoče zakonodavec zadeli z obdavčenjem, pogosto ne ujema z gospodarsko sposobnostjo; davčna sposobnost je lahko manjša kot zakonodavec misli; v tem primeru je davčni zavezanec preobremenjen (pregraviran), če se obdavči domnevana, toda ne obstoječa, oziroma vsaj manjša kot domnevana gospodarska sposobnost. iNasprotno je tudi mogoče, da predpostavlja zakon pri davčnem zavezancu manjšo go- spothirskn sposobnost, kakor je v resnici, in je torej davčna obveznost take osebe munjsa, kakor bi ustrezala lijem dilVClll •sposobnosti. Kaj naj l>o dokaz zadostne gospodarske sposobnosti in torej davčne sposobnosti, in kako naj se meri davčna sposobnost, je najtežje vprašanje vse finančne vede, finančne zakonodaje in finančne prakse. Dokler je bila gospodarska sposobnost ljudi v pretežno naturalnem gospodarstvu precej izravnana in dokler so se številne javne potrebe zadovoljevale s službami, tako da je bila finančna potreba države neznatna, je bilo mogoče obdavčevati vse prebivalstvo z enakimi davki-glavarinami, katero so plačevali ali vsi prebivalci ali samo moški prebivalci ali pa tudi moški le, kolikor so presegli določeno starostno mejo, ki je bila znak delovne sposobnosti. V takem sistemu so preobremenjene mnogočlanske rodbine vsaj na njegovi prvi razvojni stopnji. Ti očitki veljajo pri nas deloma za k n I uk. Danes se presoja davčna sposobnost po različnih davčnih predmetih, ki jih izbirajo zakonodaje različnih držav po precej enotnih glavnih vidikih, lo so predvsem donos in dohodek, v manjšem obsegu imovina (vsaj pri nas). Tu se sklepa na davčno sposobnost iz posameznih donosov, katere dajejo posamezni imovinski predmeti in pravice, oziroma iz celokupnega dohodka ali tudi imovine kake osebe; na drugi strani predpostavlja zakonodavec davčno sposobnost tudi pri posameznih aktih potrošnje ter obdavčuje te akte oziroma predmete potrošnje in akte prometa. O posrednih davkih tu ne moremo razpravljati. V praksi je združeno določevanje davčnih predmetov pri različnih davkih z različno velikimi težavami. I oda ni samo dovolj, da se ugotovi, kaj je donos ali dohodek in kakšno višino dosega eden ali drug ali kako velika je imovina. Pri predmetih, ki so predmet potrošnje, tudi ni vseeno, kdo jih troši, ker lahko trošijo iste predmete osebe z najrazličnejšo gospodarsko sposobnostjo, pa zakonodavec vendarle navadno obdavčuje akte potrošnje z istim davčnim zneskom, razen če se odmeri davek po višji ali nižji kvaliteti predmeta in torej po njegovi ceni, če so podane razne kvalitete. Pri navedenih davčnih predmetih se nismo ozirali na to, kdo jih prejema, ima ali troši. Dva donosa iste velikosti, dva dohodka iste višine, dve imovini enake vrednosti niso dokaz iste gospodarske in davčne sposobnosti niti v istem kraju, temveč je to odvisno od tega, kdo prejema donos ali dohodek ali ima imovino. Pri obdavčenju potrošnje jc prav tako treba upoštevati potrošnikovo osebnost, ker morajo predmet določene vrste, ki je neizogibno potreben za preživljanje, trošiti vsi ljudje v precej enakih količinah, četudi je njihova gospodarska sposobnost zelo različna, pa vendar pri njih zakonodarvec predpostavlja oči vidno isto davčno sposobnost oziroma hoče vsaj zadeti domnevno enako davčno sposobnost, ki se kaže v trošenju takega predmeta. Ker torej obdavčenje aktov potrošnje in prometa ne more pravilno zadeti gospodarske sposobnosti, je treba najti točnejše merilo vsaj pri neposrednih davkih na donos, dohodek in imovino. Zato se zakonodavec ne sine samo zadovoljiti s pravilno ugotovil vi jo donosa, dohodka ali imovine, zlasti torej z ugotovitvijo njegove višine, temveč mora tudi upoštevati, kdo prejema ali ima posamezne donose, dohodke in imovine. ker so akti potrošnje preveč nezanesljivi in se jim je pogosto mogoče izogniti z omejitvijo potrošnje ali izbiro nadomestkov. Gospodarska sposobnost in s tem tudi davčna sposobnost se namreč ne kaže le v višini davčnih osnov, donosov, dohodkov ali imovine. temveč zlasti tudi v tem, koliko oseb je navezanih na posamezni donos, dohodek ali imovino. Ni vseeno, ali živi od kakega donosa čili dohodka le njegov prejemnik, ali pa je nanj navezana cela vrsta njegovih rodbinskih članov, žena. otroci, morda tudi drugi bolj oddaljeni sorodniki, kakor n. pr. vnuki, katerih starši so preje umrli, ali prejemnikovi starši, morda tudi obubožane sestre in bratje, strici, lete in nečaki, pa tudi nezakonski otroci. Zlasti je treba upoštevati, ali so te osebe delanezmožne ali brezposelne; pogosto prejemnik dohodka ali donosa po zakonu ni zavezan skrbeti za svoje sorodnike, temveč izpolnjuje le neko etično dolžnost, ki pa lahko zmanjšuje izdatke kake javne korporacije za socialno skrbstvo. Vse take osebe, ki obremenjujejo donos ali dohodek njihovega prejemnika, zmanjšujejo brez dvoma v večji ali manjši meri njegovo gospodarsko sposobnost, s tem pa tudi n njegovo davčno sposobnost. Na kak način upoštevajo to zmanjšano čili sploh ne obstoječo davčno sposobno«! davčne zakonodaje, zlasti naša? Predvsem je določala že vidovdanska ustava v členu 28.: »Zakon (brak) je pod zaščito države.« Nova septembrska ustava je malo natančnejša, ko pravi v čl. 21.: »Zakon (brak), rodbina in otroci so pod zaščito države.« Z ozirom na ustavne določbe je torej treba zaščititi zakon, rodbino in otroke tudi v davčnem pravu, zlasti kolikor bi davčna zakonodaja mogla ogroziti rodbinsko življenje. Kako daleč naj gre ta zaščita? Možni sta dve rešitvi. A. Pri poročenih in le izjemoma tudi pri drugih osebah naj se upošteva, koliko se zmanjša njihova gospodarska sposobnost zato, ker imajo na skrbi večje ali manjše število sorodnikov; temu primerno naj se zmanjša njihova davčna obveznost. Pri tem se pojavi veliko vprašanje, ali je to tehnično vedno v zadostni meri mogoče, četudi hoče zakonodaja upoštevati zmanjšanje davčne sposobnosti. Če se torej zman jša njihova davčna obveznost zaradi predpostavljene zmanjšane davčne sposobnosti, ne more tu biti proti temu nobenih ugovorov niti z davčnopolitičnega stališča, ker so obdavčeni točno po svoji — zaradi rodbinskih razmer zmanjšani — davčni sposobnosti. Seveda se ne bi smelo zgoditi, da se kljub zmanjšani davčni sposobnosti davki ne bi znižali. B. Zgodi se lahko, da se zakonodaja ozira na rodbinske razmere v prevelikem obsegu, da torej dopušča večje odbitke oziroma zmanjšanje davka, kot bi to ustrezalo zmanjšanju davčne sposobnosti zaradi večjih rodbinskih bremen. Potem je mogoče govoriti o davčnih privilegijih za zavezance, ki so sicer bolj obremenjeni z izdatki za vzdrževanje sorodnikov. To je diktirano po izvendavčnih motiivih, torej po motivih populacionistične politike, toda z davčnega stališča to ni upravičeno, ker je glavno načelo davčne zakonodaje, da naj bo vsak davčni zavezanec obdavčen točno po svoji davčni sposobnosti, ne več, ne manj. Šele v tu navedenem primeru, ko je kdo obdavčen zaradi otrok manj, kakor bi to ustrezalo njegovi kljub otrokom podani davčni sposobnosti, je mogoče govoriti o »otroškem privilegiju«, izrazu. ki ga je skoval v svojem članku Buck.1 Ker pa hoče v svojem članku dopustiti le tako zmanjšanje davčne obveznosti, ki nastane zaradi večjega števila oseh. za kaiere mora skrbeti davčni zavezanec, je njegov izraz »otroški privilegij« uporabi j en večinoma brez podlage. Nii drugi strani pa nastane problem, ali se naj upošteva tudi to, dji imajo nekateri davčni zavezanci večjo davčno sposobnost zato, ker ne skrbijo za nobenega sorodnika. Brez dvoma ima v večini primerov oseba, ki nima na skrbi nobenih sorodnikov, mnogo večjo davčno sposobnost kot druga oseba, ki ima take sorodnike. Torej je popolnoma pravično, da taka oseba brez sorodnikov plačuje več davka kakor oseba, ki skrbi za sorodnike. Seveda se povečanje davka v takem primeru ne sme smatrati za kazen zato, ker kdo ni poročen, kakor se to vedno zopet kaže v zgodovini,2 pa tudi v ljudskem prepričanju. Oblika samskega davka je sicer popularna, toda njegova ost se mu vzame, če se pobira ta »samski davek« v taki obliki, da hoče zadeti le povečanje davčne sposobnosti iz tega naslova, ker dotična oseba nima na skrbi drugih sorodnikov in lahko porabi svoj donos ali dohodek popolnoma le zase: torej lahko troši denar za nepotrebne namene ali ga prihrani za poznejša leta. česar rodbinski oče pogosto ne more." Zato tudi ni slab predlog,4 da naj se ne obdavči ves donos ali dohodek, temveč le oni del. ki preostane potem, ko je zavezanec kril primerne normalne izdatke za vzdrževanje sebe samega in članov svoje rodbine. Šele presežek naj bi bil zavezan davku tudi po načelu, da je mogoče smatrati za donos le to. kar preostane potem, ko se pokrijejo stroški za pridobitev in ohranitev nekega vira prejemkov. Saj se je 1 Zur Beleuchtung' det’ Zusaminenhiinge zwischen steuerfreiem Existenz.inini.mum, Kinderpmileg. Junggese11etisteuer und Haushaltbe-steuerung und Moglichkeiten eines Ausbaues der Gesetzgebung-Finanz-Arcliiv, 34 letnik, 2. /ve/ek, (017, str. 177 sl. 2 Glej strahovite kazni za samce določene starosti, katere so ve- ljale v različnih državah in ki so šle do smrtne kazni, pri Bucku, I. c., str. 178 sl. 3 Zato tudi razni davčni zakoni tujih držav dopuščajo odbijanje zavarovalnih premij, plačanih za življenjsko in socialno zavarovanje, od davčne osnove dohodnine. C11. Murko: Davčne oprostitve in olajšave, Ljubljana 1937, str. 127 sl. 1 (II. Buck. I. c., str. 324 sl. 1 udi v narodnem gospodarstvu govorilo o stroških, ki so potrebni za reprodukcijo delovne moči. Zaradi tehničnih težav to načelo še ni moglo prodreti v zakonodaje, ne glede na to, da bi se s tem najbrže precej znižali državni davčni prejemki. Ali se hoče uvesti poseben samski davek s tem izzivajočim imenom ali le »pribitek za manj obremenjena gospodinjstva«, je političen problem. Taka posebna obremenitev pa je seveda dopustna le tedaj, če se jemlje za temelj — normalen primer — davčnega sistema pri neposrednih davkih poročeni davčni zavezanec ali pa morda tudi zavezanec z manjšim številom otrok (enim ali dvema), med tem ko se gospodinjstva z manjšim številom oseb kot davčno bolj sposobna obdavčijo s pribitkom v več ali manj samostojni obliki, mnogoštevilnim rodbinam pa se lahko davčno breme zniža v primeri z normalnim primerom. Če pa se vzame za normalen primer zavezanec brez otrok, seveda ni mogoče uvesti posebnega samskega davka niti pribitka, temveč se mora davčno breme vseli ostalih gospodinjstev v primeri z zavezancem brez otrok zmanjšati (nemški sistem). Pri katerih davkih naj se upoštevajo posebna rodbinska bremena ali pomanjkanje takih bremen? V literaturi se zastopa večinoma mnenje, da pri donosni nah ni mogoče upoštevanje rodbinskih bremen ali vsaj ne v zadostni meri. Brez dvoma je to stališče v glavnem točno, ker je pri mnogih donosninah. lahko rečemo pri vseh. dovolj razlogov, ki govorijo proti upoštevanju rodbinskih bremen, četudi zakonodavec teh bremen noče prezreti. Zakonodavec se zaveda, da taka rodbinska bremena zmanjšujejo gospodarsko sposobnost davčnega zavezanca, ima pa številne pomisleke proti njihovemu upoštevanju, zlasti odkar imajo davčni zavezanci donose iz različnih virov. Če ima zavezanec prejemke le iz enega vira. je mogoče ta donos obravnavati individualno, torej upoštevati rodbinske okoliščine zavezančeve, ki zmanjšujejo ali povečujejo davčno sposobnost. Ker niso le taki zavezanci, mora zakon zaradi razmeroma vendar malega števila zavezancev, ki dobivajo različne donose, opustiti upoštevanje rodbinskih bremen 5 Gl. pri Murko: Davčne oprostitve, str. 40. pri donosniuskih davčnih zavezancih sploh, torej tudi pri takih, ki prejemajo le eno vrsto donosov, n. pr. le od ene hiše, kjer bi sicer ta donos dokazoval zanesljivo celokupno davčno sposobnost zavezančevo, med tem ko je donos le enega izmed več donosnim zavezanih objektov, ki so last istega zavezanca, le zelo nepopolen dokaz njegove celokupne davčne sposobnosti: če se seštejejo vsi donosi iz različnih virov, ki pripadajo istemu zavezancu, s tem sicer tudi še ni podana popolnoma zanesljiva slika njegove davčne sposobnosti. ker ima lahko donose, ki so oproščeni donosnine in je torej lahko njegova celotna davčna sposobnost večja kot seštevek njegovih donosov. Davčne osnove donosnin se določajo ev. po različnih načelih. Tudi obstojajo taki donosi, ki jih je lahko utajiti — 11. pr. obresti vložnih knjižic, dividende. Dokler se torej v državi z donosninskim davčnim sistemom ne uvede splošna dohodnina, je mogoče vsaj približno s se-štetjem vseh donosov posameznega zavezanca ugotoviti njegovo celokupno davčno moč. To načelo se je izvedlo pri nas z uvedbo posebnega prispevka za fotnd narodne obrambe iz 1. 1939., seveda zopet le na nepopolen način, ker so se sešteli le oni neposredni davki, ki se knjižijo sumarno v glavni davčni knjigi iste občine, ne pa morda v drugih občinah in celo v drugih davčnih upravah. Sešteti se morajo celo davki (mesto donosov), kolikor je od njih zavezanec le začasno oproščen, ker so seveda tudi taki začasno oproščeni donosi (oz. v manjši meri davek od teh oproščenih zneskov) merilo skupne davčne sposobnosti, na drugi strani pa so izpadli nekateri davki iz seštevka vseh zavezančevih davkov, namreč pridobnina oseb. ki se ne zadolžujejo v glavni davčni knjigi, rentnimi in uslužbenski davek, kolikor se pobirata z odtegljajem ter dodatni davek k družbenemu davku (prejšnji davek na dividendo). Četudi je res težavno upoštevanje rodbinskih ozirov pri donosninah. vidimo, da je to vendarle praktično mogoče, četudi ima lahko to upoštevanje svoje tehnične napake. Da je mogoče tudi pri donosninah upoštevati rodbinske razmere, nam dokazujejo nekatere francoske donosnine, ki se pobirajo od posameznih donosov, med tem ko se od skupnega dohodka zavezančevega pobira splošna dohodnina. Posamezne »impot sur le revenu« moramo namreč smatrati za donosnine. K. Al- I i x 11 pravi sicer, da je odbitek eksistenčnega minima nezdružljiv z donosni no (impot cčdulaire), in enako odbitek rodbinskih bremen, toda takoj pripomni »vsaj na racionelen način«. Končno ga mora torej tudi on dopustiti, in pri naštevanju posameznih francoskih donosnin ugotovimo številne primere (četudi ne pri vseh donosninali). ko se upošteva eksistenčni minimum pri donosni nah. zlasti, če zavezanec ni navezan splošni dohodnini.' Razen tega se tudi vsi francoski donosninski davki zmanjšujejo zaradi rodbinskih bremen — charges de famille. Ne smemo tu prezreti, zakaj vlada v teoriji (ak odpor proti upoštevanju rodbinskih razmer in drugih osebnih lastnosti, ki res zmanjšujejo ali povečujejo davčno sposobnost in ki naj bi se za to upoštevali pri donosninskih davkih. Večina evropskih držav ima namreč mešan sistem neposrednih davkov. Poleg donosnin. ki imajo razmeroma nizke davčne stopnje, so večinoma proporcionalne in poznajo številne oprostitve, se pobira dohodnina od celokupnega zave-zančevega dohodka, ki je res popolna slika njegove davčne sposobnosti in omogoča po svoji ureditvi upoštevanje vseh mogočih okoliščin, ki vplivajo na davčno sposobnost. Pri tem gredo različne zakonodaje različno daleč. Ker ima dohodnina navadno dosledno do konca ali vsaj do zelo visokih dohodkov preračunano progresijo in razmeroma visoke davčne stopnje, naj torej dohodnina popravi napake donosninskih davkov," zlasti torej naj upošteva osebne okoliščine, katerih donosnine niso upoštevale, razen tega pa naj pritegne k obdavčenju tudi donose, oproščene posameznega donosninskega davka, kar je popolnoma pravilno, če naj dohodnina ne zgubi sploh svoje upravičenosti poleg donosninskih davkov. Če v posamezni državi ne bi bilo dohodnine, ki ima torej nalogo nekega korektiva napak, pojavljajočih se pri donosninskih davkih, bi se najbrže v literaturi in praksi dopuščalo 0 Traite elernentaiie de science des finances et de legislation fi-nanoiere fran^aise, (>. izd., Pari/, 19:51, str. 538. 7 Allix, I. c., str. ,r>97, 63.r>, 644. 8 K. Engliš, Finančni veda, Praha 1929, str. 178., pravi, da naj do- hodnina paralizira neugodne posledice davkov na potrošnjo (s stališča osebne sposobnosti), tako da bi bilo celokupno obdavčenje dohodka z dohodnino in davki na potrošnjo progresivno. v večjem obsegu upoštevanje rodbin.skih in drugih ozirov tudi pri donosninah. Seveda je treba dopustiti upoštevanje lakih ozirov le z zelo natančnimi predpisi, da se prepreči izigravanje olajšav, danih iz rodbinskih ozirov, baš pri največjih davčnih zavezancih, ki imajo donose, zavezane raznim donosninam, da ne bi mogel isti zavezanec doseči pri raznih donosih, torej večkrat, davčno prostost ali olajšavo zaradi otrok." Brez dvoma je tudi v donosni nskem sistemu mogoče upoštevati rodbinske ozire, vendar ni mogoče upoštevati vseh teh ozirov v takem obsegu, kot je to mogoče pri dohodnini, ker bi bila državna blagajna zaradi tega preveč prikrajšana, četudi je s stališča davčne pravičnosti upoštevanje teli ozirov pravično in torej potrebno. Kako je pri našem obrambnem prispevku upoštevano rodbinsko razmerje, bomo pokazali v posebnem delu. II. Naš davčni sistem. Rodbinski oziri prihajajo do veljave predvsem pri določevanju davka prostega minima. to je onega naj večjega donosa ali dohodka (redkeje tudi imovine). ki še ostane prost davka.10 To pomeni lahko, da so donosi ali dohodki (ali tudi imovine pri imovinskih davkih), ki ne dosegajo tega zneska, prosti dotičnega davka. Ponekod se ta prostost razširi na vse donose ali dohodke, ter se sme od njih odbiti pri ugotavljanju davčne osnove isti znesek (davka prosti minimum) ne glede na višino donosa ali dohodka, ali pa. se sme ta znesek odbijati le od nekih nižjih donosov ali dohodkov, kolikor ne dosegajo nekega v zakonu določenega naj višjega zneska. “ O napakah donosninskega sistema glej natančneje M u rko : Sy-stem jihoslovanskvch pnmych dani (neposrednih davkov), Bratislava 1938, str. 9 sl. Kolikor naš zakon o neposrednih davkih pozna davka prosti minimum, ne dopušča kumulacije odbitkov na dveh mestih (čl. 93.). Če ima kdo službene prejemke iz več služb, pa je deležen pri vseli davka prostega minima, če ga nobeden dohodek za se ne dosegu. Oprostitve in olajšave pri zemljurini (pri dopolnilnem in osnovnem davku) so dopustne le pri osebah, ki se pečajo izključno s kmetijstvom oziroma se ne zadolžujejo z drugim neposrednim duvkom. Toda če ima kdo nepremičnine na področju več davčnih npruv, je lahko deležen oprostitve od osnovnega davka večkrat. 111 Glej naš članek: Nekatere krivičnosti v sistemu naših neposrednih duvkov (zlasti uveljavljenje davka prostega minima) v lanskem Zborniku, str. 133 sl., zlasti str. 139 sl. Vsi naši neposredni davki poznajo načeloma oprostitev oseb z več kot 9 otroki, če vsi davki skupaj na leto ne presegajo din 500.—. na drugi strani pa se pobira samski davek. O tem pozneje. 1. Uslužbenski davek, lak davka prosti minimum smo imeli dosedaj le pri ushižbenskem davku, ki dopušča pri mesečnih prejemkih prostost za prejemke, ki ne presegajo din 400.—. razen tega pa pušča prostih po din 100.— za vsakega zakonskega otroka do 18 let, ki nima samiostalnega dohodka (pri tedenskih oz. dnevnih prejemkih sedaj sorazmerno man j).11 Isti znesek se sme odbiti tudi od uslužbenskih prejemkov, ki ne presegajo mesečno din 4000.— (na leden din 960.—. na dan din 160.—). Če pa znašajo prejemki nad din 4000.— mesečno, se sme odbiti za zavezanca samega, kakor tudi za otroka le polovični znesek, torej za otroka din 50.—. Pri mesečnih prejemkih nad din 6000.— ter ustreznih tederv-kih in dnevnih prejemkih odpade vsak odbitek in torej vsak ozir na rodbinske razmere. Nekatere tuje zakonodaje dopuščajo tem večje odbitke za vsakega nadaljnjega otroka, čim več otrok ima zavezanec. To je že deloma vpliv populacionističnega načela, če je odbitek za prvega otroka v primeri s celim dohodkom sorazmerno visok. Med tiskom tega članka je izšel članek Mil. Grafenauerjeve,110 ki predlaga. da naj se odmerja višina davka, procentualno po vsoti, ki pride v družini (od dohodka) na osebo. Njene zahteve so v glavnem upravičene, deloma pa že uresničene. Žal se tu ne moremo pečati v zadostni meri s tem člankom, ker je šele pravkar izšel. Pri manjših davčnih zavezancih so ti odbitki pri našem uslnžbenskem davku sorazmerno veliki. Če pomislimo, da so nekatere zakonodaje in tudi pri nas do leta 1928. veljavna 11 Po odločbi zagrebške finančne direkcije št. 14782 z dne 9. februarja 1929, citirani pri A. Sladoviču — Zakoni, uredbe i pravil-niei o neposrednim porezima. Zagreb, str. 212 — sme oče uporabiti to pravico, namreč povečati davka prosti minimum za din 100.— tudi glede otroka do 18 let, ki je v njegovi oskrbi in ima samostojen usluž-benski dohodek do din 400.—, kar je minimum, določen po zakonu kot neobhodno potreben za vzdrževanje. Kaj pa, če dobiva iz drugega vira mesečno do din 400.—? Vprašan je je sedaj aktualno zaradi oprostitve od zemljarine donosov do din 1000.— letno. “a Čas, 1939—40, št. V. VI.. str. 218 sl. avstrijska dohodnina poznale le zmanjšanje davka, samega za eno stopnjo za vsakega od hišnega gospodarja vzdrževanega rodbinskega elana (razen žene ter enega ali dveh elanov). toda le pri zavezancih z dohodkom do 2400 oziroma 4800 kron letno (pri zavezancih z dohodkom do 12.000 kron fakultativno evenluelno za tri. oziroma celo za šest stopenj) in eveninelno tudi popolno oprostitev, med tem ko zopet druge zakonodaje zmanjšujejo izračunani davek zavezancem z večjim številom otrok. n. pr. za pet ali deset odstotkov za vsakega otroka, se pri nas vsaj pri zavezancih uslužbenskega davka z mnogoštevilnimi rodbinami sorazmerno močno poviša davka prosti minimum, lako se poveča davka prosti minimum pri štirih otroki h na dvojni znesek, pri osmih otro-kih celo na trojni, obenem pa se seveda zniža tudi davčna obremenitev, izražena v odstotkih dohodka, ker je ta odstotna obremenitev pri dohodkih, vsebovanih v nižjih razredih naše lestvice za uslužbenski davek, nižja kot v višjih razredih. Drugo vprašanje je seveda, ali ni ta naš davka prosti minimum sploh prenizek, zlasti v primerih z drugimi zakonodajami.12 Zmanjšanje davčne osnove za določen odstotek je za zavezanca vsaj pri progresivnih davkih ugodnejše kot znižanje davka samega. Če se namreč zniža davčna osnova, pride lahko zavezanec v mnogo nižjo skupino (razred) dohodka in plača davek ne samo od nižje davčne osnove, temveč se tudi od te nižje davčne osnove plača mnogo nižji davčni odstotek, če je dotični davek progresiven in določen v odstotkih. V naši lestvici uslužbenskega davka to seveda ni takoj razvidno pri onih mesečnih in tedenskih prejemkih, razporejenih v prve 104 stopnje (razrede), od katerih se pobira davek s fiksnim davčnim zneskom, ne pa v odstotkih. Čim hitrejša je progresija. tem več je za zavezanca vredno znižanje davčne osnove same. Vprašanje je seveda, ali bo naš zavezanec uslužbenskega davka res tudi vedno deležen znižanja davka, katero mu hoče zakonodavec brez dvoma nakloniti z vidika, da ima izmed dveh oseb z istim dohodkom manjšo davčno sposob- 12 Pri stari avstrijski dohodnini je bilo prostih 1600 kroti letno, kar bi ustrezalo današnjim 25.600 dinarjem. nost ona oseba, ki skrbi za več oseb. ker mora la oseba porabili mnogo večji del svojega dohodka za nujno vzdrževanje svoje rodbine in torej ni mogoče zahtevati od nje plačilo tako visokega davka — tako visoke žrtve — kol od osebe, ki skrbi za manjše število otrok. Osebi brez otrok tudi ni potrebno varčevanje ali zavarovanje za preskrbo vdove in otrok-sirot, ki lahko zahteva od rodbinskega očeta velike izdal ke. Pri dohodkih i/. prve skupine, ki smejo od svojega bruto-tlohodka odbiti polni znesek (iz člena 93. zakona o neposrednih davkih — zond.), je namen dosežen. Zavezanec z večjim številom otrok plača pri istem dohodku manj davka kot zavezanec. ki ima manj otrok, ker narašča lestvica vedno za stopnje dohodka po din KM).—. Edinole pri dohodkih, od katerih ostane po odbitkih neto-dohodek pod 200.— din. je krivica v leni. da plača zavezanec z mesečnim bruto-dohodkom 600.— din brez otrok davka 4 dinarje, torej toliko, kot zavezanec z bruto-dohodkom din 401.—. ki tudi nima otrok ali kot zavezanec z bruto dohodkom od 501 do 600 dinarjev, ki ima enega otroka. Ta napaka se vleče v manj občutnem obsegu tudi naprej pri vseli dohodkih, za katere znaša davek najmanjšo postavko din 4.—. katero plačujeta v istem razredu dohodka vedno zadnja dva prejemnika.1" ki sta že obdavčena v tem razredu. N. pr. v razredu bruto-dohodka od din 801—900 plačata 4 din davka zavezanca, ki imata 3. oziroma 4 otroke, četudi davčna sposobnost obeli ni enaka. Morda ima prvi 900 din dohodka, drugi pa SOI dinar, lo je tehnična napaka. Seveda moramo tu izločiti upoštevanje druge napake v lestvici uslužbenskega davka, da plačajo isti davek vsi zavezanci, ki spadajo v isti razred dohodka, n. pr. od 801 do 900 din. Večje napake se najdejo pri dohodkih iz druge skupine, ki smejo odbiti zase in za otroke le polovičen odbitek. Ker se namreč odbije od takih bruto-prejemkov za otroka le din 50.—, ostane v številnih primerih davčna osnova v istem razredu. Tako n. pr. plačajo davek din 21S.— sledeče osebe: Samci, ki imajo bruto-dohodek din 4(X)1—4050 in od din 4051 la Gl. M ii I I e r- B o I) n a r : Usi lizbonski davek, Domžale 1937, str. 58. do 4100. in zavezanci z zadnjim dohod kom. ki imajo na skrbi enega otroka, pa tudi zavezanci z dohodkom 4101—4150 ne glede na to. ali imajo 1 ali 2 otroka (itd. glej zakon). Res ho samec zavezan samskemu davku, toda tega oh uvedbi našega davčnega zakona še ni bilo. Tudi ne ho mogoče trditi, da imata zavezanca z istimi dohodki isto davčno sposobnost, če ima prvi enega otroka, drugi pa dva. Krivica se godi tudi zavezancem, ki imajo nekaj nad 4000 din dohodkov. Samcu z din 4000 bruto-dohodka se obdavči le din 3600 (torej plača 191 din davka), oče 6 otrok z bruto-dohodkom din 4020 pa plača isti znesek davka, četudi ima le 20 din več dohodka. Če bi imel le za din 20 manjši dohodek, bi plačal davka le 141 din. Na tej meji bi se lahko uporabila v primerni obliki Reischova klavzula, da bi se odpravile te prevelike razlike.14 Podobne krivice se dogajajo seveda tudi na nadaljnji meji za dohodke nad din 6000. ker tu niso več dopustni nikakršni odbitki, torej niti za'večje število otrok, četudi ne more biti vseeno, ali mora kdo skrbeti z dohodkom din 6200 za 1 ali za 10 otrok. Ne zasto-pamo sicer mnenja, ki ga pozna francoska zakonodaja, da se dopušča odbitek za otroke pri dohodnini ne glede na višino davčne osnove, ker je pravilnejše mnenje, tla je pri naj večjih dohodkih davčna sposobnost precej enaka ne glede na višino otrok; to stališče je zavzela nemška zakonodaja, ki pri dohodkih nad 119.500 mark ni dopuščala več odbitkov za otroke.1" V primeri s tem zneskom je naša gornja meja za upoštevanje rodbinskih bremen zelo nizka. Tudi sicer je potegnjen pri nas zelo ozko pojem onih otrok, ki zmanjšujejo zavezančevo davčno sposobnost, tako da se mu zmanjša davčna osnova za že znane odbitke: če primerjamo našo zakonodaje (gl. gori str. 168.) z drugimi zakonodajami, opazimo, da se pri nas ne upoštevajo številne osebe, ki bi v drugih državah dale pravico do odbitka pri ugotavljanju davčne 14 N. pr. čl. 96. /oiul.: Davek po višji stopnji (od tantijem in pod,) ne sme biti večji od davku po naj bližji nižji stopnji, povečanega /a razliko, /uradi katere se uporablja višja stopnja, podobno tildi /a nslužbenski davek od perijodičnili prejemkov čl. 9S. zond. 15 Murko: Davčne oprostitve, str. 83. Če zadenejo bogatega zavezanca kakšne posebne nezgode v rodbini, zlasti bolezni, to ne vpliva v občutnejši meri na njegovo davčno sposobnost. osnove o/ir. do zmanjšanja davka. Prišli bi u paste v tudi otroci nad 18 let. vsaj do 21. leta. ki še obremenjujejo zavezanca zaradi vzdrževanja na študijah, zlasti v tujem kraju, ki so bolani in nesposobni za pridobivanje, in to tudi, če so starejši, zlasti pa soproga. Pridejo pa upoštev tudi vnuki, katerili starši so umrli in za katere skrbi po zakonu njihov stari oče ozir. shira mati; nasprotno zmanjšujejo zavezan-čevo davčno sposobnost lahko tudi ascedenti, zlasti starši, za katere eveni. mora skrbeti, ali kaki drugi sorodniki, za katere skrbi, četudi nima alimentacijske dolžnosti: morda skrbi za lastnega ali celo hčerkinega nezakonskega otroka, kar se upošteva ponekod vsaj pri samskem davku ozir. plačevanju posebnega pribitka za manj obremenjena gospodinjstva. Angleška dohodnina upošteva razen gori naštetih izdatkov celo posebne vdovce ve izdatke za osebo, ki skrbi za njegove otroke (house-keeper).1* Medtem ko poznajo nekatere zakonodaje obvezne odbitke pri ugotavljanju davčne osnove ali obvezno znižanje davka v iviseh teh primerih ali vsaj v nekaterih, pa druge niso tako širokogrudne, ker je pač mogoče, da imajo osebe, za katere skrbi zavezanec, vsaj malenkosten dohodek, s katerim lahko prispevajo h kritju zavezančevih rodbinskih izdatkov ali so tu druge okoliščine, ki govorijo ev. proti uporabi teh ugodnosti. Zato dopuščajo nekatere zakonodaje zaradi pomanjkanja točne kontrole take olajšave le. če jih smatra davčna komisija ali davčni odbor za potrebne, ev. celo s kvalificirano večino, in še to samo pri dohodkih, ki ne presegajo določenega maksima. Pogoj je. da so podane posebne okoliščine, ki bistveno omejujejo davčno sposobnost,11 n. pr. posebni izdatki za šolanje ali zdravljenje rodbinskih članov. Naš zakon (oz. pravilnik k čl. 89.) proglaša ■s tega vidika enomesečne prejemke in dvomesečno podporo državnih uslužbencev za onerozne prejemke, ki torej niso 111 Lot/: Finanzvvissensehuft, 2. izd., Tiibingen 1931, str. 483 sl. Pri mnogočlansJiili rodbinah bi se mogel dopustiti ev. odbitek /a služkinjo. 17 Češkoslovaško zakonoda jo glej K u n k : Naše berm' pravo, Pra-liu 1935, str. 292; tudi S 174. v Sloveniji do leta 1928. veljavnega avstrijskega dohodninskega zakona. zavezani uslužbenskemu davku. Seveda bi tudi vdove in sirote nedržavnih uradnikov mogle zahtevati podobne ugodnosti za svoje morebitne prejemke z istim namenom. Ne da bi priporočali uveljavljenje vseh teh ozirov v naši zakonodaji, moramo vendar ugotoviti, da se zaradi takih izdatkov davčna sposobnost zavezančeva znatno zmanjša, kar bi opravičilo zmanjšanje davčne osnove oz. obveznosti. Zlasti je priporočljiv tudi predlog M. Grafenauerjeve,1" da naj se rodbinske doklade izločijo iz davčne osnove, (danes se izločajo le deloma), ker so itak mnogo prenizke. Zanimivo je stališče naše zakonodaje glede večkratnih zaslužkarjev ter zakoncev, ki imajo dohodke, zavezane uslnžbenskemu davku. Medtem ko stoje druge zakonodaje v večji ali manjši meri na stališču, da je treba obdavčiti skupno vsaj z dohodnino dohodek vseh rodbinskih članov, kolikor se nahajajo v očetovi oskrbi, namreč prišteti moževemu dohodku vsaj dohodek žene in nedoletnih otrok, in omejujejo druge zakonodaje to načelo obdavčenja gospodinjstva (ilaushaltbesteuerung). tako da se obdavčijo posebej dohodki iz službenega razmerja ali pa vsaj oni, katere je pridobila žena ali otrok iz očetu tujega podjetja ali otrok iz lastne imovine. naklonjene od tuje osebe, se pri nas nikjer ne seštevajo dohodki moža in ostalih rodbinskih članov. Izmed posameznih dohodkov morda nobeden ne bi bil zavezan davku, ker ne bi dosegel davka prostega minima. če pa se seštejejo, pa verjetneje presežejo ta minimum, lahko pa celo dosežejo visok znesek in se zadenejo z močno pregrešijo. Pri nas velja torej popolnoma ločeno obdavčenje vseh davčnih osnov, ki pripadajo različnim davčnim zavezancem iz istega gospodinjstva. Če ima oče več otrok, ki služijo mesečno po din 400.—. so vsi oproščeni uslužbenskega davka, med tem ko bi morda druga zakonodaja otroške in ženine dohodke prištela očetovim. Če se hoče ščititi rodbina, je torej ločeno obdavčenje opravičeno, četudi ni dvoma, da se zelo poiveča očetova davčna sposobnost, če mu odvajajo otroci in žena ves zaslužek ali vsaj njegov del za kritje stroškov za prehrano. I7“ L. c., str. 221. Neki malenkostni oziri na škodo davčnega zavezanca se vendar le najdejo, vendar so večinoma naše zakonske določbe v korist davčnega zavezanca. Nimamo pri nas določbe, da ne bi smela ista oseba večkrat izkoristiti davka prostega minima din 400.— in po din 100.— za otroka za več služb. Če bi imel kdo 5 otrok in bi dobival iz enega službenega razmerja din 000.—, iz drugega pa din 800.-— mesečno, bi smel obema službodajalcema navesti, da njegov dohodek ne dosega davka prostega minima iz čl. 90.. t. (>. zond. Če bi se oba dohodka seštela, proti čemer govorijo k večjemu tehnične težave, bi torej imel skupno din 1700.—•. Od tega dohodka bi smel odbiti din 900.— in bi torej ostal davku zavezani dohodek din 800.—. Če pa njegova dohodka iz dveh različnih služb presegata vsak zase din 900.—, in bi torej dobival iz obeh po 1000.— din. pa bi se uporabilo načelo čl. 93., odst. 4.: Če je kdo v več službenih razmerjih, se upošteva odbitek samo od dohodka iz onega davku zavezanega službenega razmerja, ki donaša naj večji dohodek. Torej bi se od enega dohodka odbilo din 900.—. in bi mu torej odtegnil prvi službo-dajalee davek od din 100.—. drugi pa od din 1000.—. Tu je nedoslednost v zakonu.18 Če imata dohodek iz nesamostalnega dela in poklica mož in žena, je priznati odbitke za otroke samo pri očetovem dohodku (čl. 93.. odst. 4. zond.). Če ima večje prejemke mož, so torej najbrže odbitki manjši ali sploh odpadejo, ker lahko doseže nad din 4000 ali celo din 6000 mesečno. Ako bi se možev in ženin dohodek seštela, bi se lahko odbitki zmanjšali na polovico ali bi sploh odpadli. Ugodnost za rodbine, v katerih pridobivata mož in žena, pa je tedaj, če ima žena uslužbenski dohodek, mož pa nima dohodka od nesamostojnega dela in zaslužka. Četudi prejema mož razne donose, ki so dokaz močne davčne sposobnosti in je morda deležen davčne oprostitve ali vtsaj olajšave pri dopolnilnem davku k zemljarini zaradi večjega števila otrok, pa se isti otroci še enkrat upoštevajo pri ženinem dohodku in je ona iz tega naslova ev. davka prosta ali se zmanjša davčna osnova. Da vpliva seštevanje oz. neseštevanje uslužbenski h prejemkov, katere prejema ista oseba ali mož in žena iz raz- Gl. natančneje naše primere v lanskem Zborniku, str. 164. ličnih služb, na plačevanje samoupravnih doklad, smo dokazali že lani,"’ ker se pobirajo samoupravne doklade k uslužbenskemu davku šele, če presegajo prejemki po odbitkih za zavezanca in otroke mesečno din 40(M).—. Torej pripomore večje število otrok lahko tudi prejemnikom usluž-benskih bruto-prejemkov. presegajočih din 4000 mesečno (din 960 tedensko) do popolne oprostitve tudi od vseh samoupravnih doklad. V literaturi se najdejo glasovi, da naj se dopusti pobiranje doklad občinam oz. tudi malim samoupravam ev. celo od zneskov, ki so prosti davka, ker drugače podeželske občine ne bi mogle več pobirati doklad. Ker pa jim je treba priskrbeti doklade, se jim dopusti pobiranje doklad celo v primerih, ko država sama davka ne pobira.'" Potem ko smo ugotovili, da pri nas vsaj predpisi o usluž-benskem davku še v precej zadovoljivi meri upoštevajo rodbinska bremena otrok (toda le lastnih zakonskih in pozako-njenih). moramo preiti k drugim našim neposrednim davkom. kjer je slika manj ugodna, l ako pravi M. Grafenauerje va:'"n Naša javna vest v pogledu na družino še spi. 2. Zeinljarina se ozira na rodbinske razmere le pri dopolnilnem davku, ki se pobira sedaj tako kakor tudi osnovni davek le, če presega ves kmetovalčev katastrski čisti donos vsega njegovega zemljišča v območju ene katastrske uprave din 1000. Zavezancem zemljarine, ki imajo namreč (po čl. 27.. t. 3., zond.) v skupnem hišnem gospodarstvu več kot pet članov in ki kot kmetovalci neposredno sami obdelujejo svoje posestvo, se na prošnjo zniža dopoln. davek za vsakega člana nad 5 oseb največ za 5%, najmanj pa za 0,5%, kar je odvisno od višine dopolnilnega davka. Pri tem se dopolnilni davek nad din 5000 ne znižu je sploh. Ta ugodnost je vezana še na druge pogoje, zlasti na to, da se ne štejejo za člane hišnega gospodarstva osebe, ki so stalno odsotne, ki se bavijo poleg kmetijstva ali izključno še z obrtjo, industrijo, drugim pridobitnim poslovanjem ali samostalnim poklicem ali so v stalni javni ali za- 1,1 Zbornik, str. 165. 20 L. o t/, Finanzvvissenschaft, 2. izd., Tiibimgen 1031, str. 345. in v Mii šem članku, str. (78. in 195. L. c., str. 218. sebni službi ter žene ‘n otroci vseh teli oseb, razen žen in' otrok stalno odsotnih oseb. Če je kdo stalno odsoten, in so njegovi otroci pri svojem starem očetu, se torej olajša njegovo davčno breme, četudi jim morda pošilja oče podporo (iz Amerike), ne upoštevajo pa se li otroci, če stanujejo skupaj s svojim očetom, ki ima kako malo službico, pri starem očetu. Važna pa je določba, da se ne more znižati dopolnilni davek za one člane skupnega hišnega gospodinjstva, za katere se je dopolnilni davek enega gospodinjstva znižal, pri kakšni drugi posesti. Torej ne gre. da bi n. pr. oseba, ki ima zemljišča na področju več davčnih uprav, zmanjševala dopolnilni davek za isie rodbinske člane pri teh različnih zemljiščih. Pravilnik k čl. 27. zond. določa v I. 7., da gre davčnim zavezancem, ki imajo posestva v območju raznih uprav, pravica do znižbe davka le v oni upravi, kjer stalno žive. Če ne žive take osebe v območju uprav, kjer so posestva. se zniža davek samo v območju one uprave, kjer je največji katastrski čisti donos. Zopet je odvisno od slučaja, ali bo zavezanec sploh plačal dopolnilni davek in ali ter s kakšnim odstotkom bo deležen znižbe dopolnilnega davka. Kakor za dopolnilni davek k zemljarini naj bi tudi za vse ostale naše dopolnilne davke (izvzemši k družbenemu davku) veljalo načelo, da se morajo za odmero tega davka sešteti vsi donosi, zavezani posameznemu davku s področja cele države, ker ne more biti za višino davčnega bremena odločilna slučajna razdelitev več zemljišč ali celo istega zemljišča istega zavezanca na področje dveh ali celo treh davčnih uprav. Pojem rodbinskih članov je tu precej širok. Pri določevanju katastrskega čistega donosa, ki služi za odmero zemljarine. najdemo posebnost, da se od denarne vrednosti srednjega donosa zemljišča, ki ga je mogoče doseči z običajnim gospodarjenjem, odbije povprečni znesek rednih gospodarskih stroškov.21 Zakon navaja na koncu istega člena, kaj se smatra za redne gospodarske stroške. Poleg izdatkov za kupljeno seme in sadike se smejo namreč odbiti stroški za vse vrste vprežnih in ročnih gospodarskih del za pripravljanje zemljišč (sveta), za setev, žetev, pripravljanje, hranjenje in oskrbovanje gospodarskih pridelkov .. ., ki so 21 Čl. 16. zond., uredba o ugotovitvi katastrskega čistega donosa potrebni, da se doseže s krajevno običajnim obdelovanjem zemljišča srednji donos v d »ti enem kraju. Iorej sme zavezanec odbiti stroške za ta dela ne glede na to. ali jih je povzročil član skupnega hišnega gospodarstva ali tuja oseba, ki je morala (za razliko od članov lastnega gospodarstva) prejeti za svoje delo polno plačilo bodisi v naravi, bodisi v denarju ali v obojem. Tukaj torej dopušča zakon odšteti pri ugotavljanju davčne osnove tudi one pridobitvene izdatke, ki so jih povzročili rodbinski člani, navezani na prehrano rodbinskega glavarja. Pri drugih davkih (razen pri zgradarini) zakon tega ne dopušča. Upoštev prihaja pri nas predvsem pridobili na.'" Proti davčnimi oprostitvam in olajšavam pri zemljarini iz naslova mnogočlanskih rodbin se navajajo v finančni literaturi ugovori, da večje število otrok na kmetih ni vedno breme, ker predstavljajo otroci, uporabni po starosti za različna domača dela. najcenejšo delovno moč in torej celo povečujejo gospodarjevo gospodarsko in davčno sposobnost. Toda ta razlog2S je veljaven samo za srednja in večja gospodarstva, med (etn ko pri malih kmečkih gospodarstvih večje število otrok predstavlja gotovo breme, manjše število pa tudi lahko pomaga v kmetijskem gospodarstvu. Da velja pomanjkanje otrok v kmečkem gospodarstvu koi zmanjšanje kmetove gospodarske in davčne sposobnosti, je bilo verjetno mnenje našega zakonodavca, ko je oprostil samskega davka samce, ki ne stanujejo stalno v mestih, trgih in krajih s sedežem sreza, niti se v takih krajih ne obremenjujejo z neposrednim davkom. Če pravi Sušeč,24 da se omejuje davčna obveznost samskega davka na mesta, ker je 22 Izvršilna naredba k § 160. avstrijskega /ak. o nep. osebnih dav- kih dopušča odbiti iz naslovo pridobitvenih stroškov — baje proti določbam zakona samega — tudi prehrano rodbinskih članov, zaposlenih stalno v lastnem gospodarskem obratu; poleg hran so spadale sem tudi ostale vzdrževalne potrebe. Gl. Vlasak, izdal v Mančevi zbirki, avstrijskih zakonov »Die direkten Personalsteuern«, Wien 1915, II. zv., str. 523. 2n L o t z : Finanzwissenschaft, str. 345, 13 u c k , I. c., str. 258, ki pravi, da se je razširitev otroškega privilegija na Pruskem I. 1909. na deželi isprejela »mit starkem Kopfsehiitteln«. 21 Neposredni davki, Ljubljana 1935, str. 530. na deželi neoženjenost znatno redkejša, kjer pa je le opazna, da pa ima svoj razlog v pomanjkanju življenjskih sredstev, lahko rečemo, da potem itak v mnogih primerih samec ne hi plačeval samskega davka zaradi pomanjkanja davčne osnove. Značilno je vsekakor tudi, na naša velika davčna novela z dne 23. decembra 1939., četudi je oprostila zemlja-rine kmete s katastrskim čistim donosom do dinarjev 1000, jih vendar ni mogla oprostiti občinskih doklad izpod sedanje njihove višine, ker bi se številne podeželske občine brez tega važnega vira prejemkov znašle v finančnih težavah. Pri zemljarini je torej sedaj uveden davka prosti minimum, ki pa se ne sme odbijati od davčnih osnov, presegajočih teh 1000 dinarjev, in se ne ozira sploh na rodbinsko stanje — zlasti na število otrok. 3. Pridobnina se ozira zelo malo na rodbinske razmere. Medtem ko se pri zemljarini smejo odbiti vsi pridobitveni stroški, da se izračuna katastrski čisti donos, pa prepoveduje čl. 55. t. 3. našega zond. izrecno pri izračunavanju čistega donosa odbijanje »ekvivalenta delovne moči rodbinskih članov v podjetju ali obratu, če žive ti člani skupaj z davčnim zavezancem«. Kakor smo že omenili, dopuščajo nekateri davčni zakoni odbijanje teh stroškov, drugi pa ne, ker ise pač domneva, da obstaja rodbinski dohodek in da je naloga rodbinskega glavarja skrbeti za vse rodbinske člane, zlasti za one, ki se pridobitno še ne morejo udejstvovati. Na drugi strani se zakonodavec boji vseh mogočih zlorab, če bi se smeli izdatki za »plače« rodbinskih članov, zaposlenih v podjetju, odbijati pri ugotavljanju davčne osnove pridobnine. /lasti se boji tega, da se ne bi prištevali pridobitnim stroškom plača, oz. mezda za ženo in otroke, ker bi se lahko z njimi davčna osnova, namreč čisti donos, zmanjšala na minimum. Sicer je že po občem državljanskem zakoniku ženina dolžnost podpirati moža, torej tudi ev. pri njegovem poklicnem delu. Vprašanje je, ali res rodbinski člani sodelujejo v podjetju, ker je tu kontrola zelo težavna. Proti tem pomislekom pa je treba ugotoviti, da prihrani žena ali drug rodbinski član rodbinskemu glavar j u-pod jetniku ev. »plače in dnevne mezde pomožnega osebja in slu- žabništva v denarju ali v naravi«, ki se sinejo po čl. 54., t. 3. zond., odbijati pri ugotavljanju davčne osnove. Če torej kdo nima rodbinskih članov, ki bi sodelovali v podjetju, mora res najeti tuje delovne moči, in se njegova davčna osnova zniža za izplačane plače in mezde. Trgovec, kateremu pomagala v podjetju žena in dva otroka, za katera mora skrbeti, bo v primeri z drugim, ki ima le enega otroka (malega) in je dosegel, po trgovskih pojmih isti čisti donos, izkazal neprimerno večjo davčno osnovo kot drugi, ki mesto žene in dveh otrok zaposluje tuje osebe. Iz čistega donosa prvega trgovca morajo živeti še tri osebe, iz donosa drugega pa le dve, in vendar bo prvi obdavčen od mnogo višje davčne osnove kot drugi. Če bi seveda otroci prvega ne živeli z njim skupaj, pa bi smel odbiti njihove plače, četudi je tudi tu nevarnost, da se ne bi fingirale večje plače. Seveda bi bilo treba plačati od teh prejemkov uslužbenski davek. Razumljivo je po vsem tem stališče našega zakonodavca, da ne dopušča niti odbijanja »stroškov za hišno gospodarstvo davčnega zavezanca v kakršnikoli obliki«, ker bi se s tem odprla vrata zlorabam. Če davčni zavezanec razne take nedopustne odbitke odbi je, se mu celo prištejejo k davčni osnovi! Seveda te določbe o odbitkih (dopustnih ali nedopustnih) za rodbinske člane v večini primerov niso več: praktične, ker se le malemu delu pridobninskih zavezancev določa davčna osnova po knjigah in sklepnih računih (čl. 54.—56.), temveč večinoma po cenitvi davčnega odbora. Kolikor gre za male obrtnike in vse ostale pridobil inske zavezance, katerim se ne določa sploh davčna o-nova. temveč le davek s pavšalno postavko, pa se rodbinski člani itak nič ne upoštevajo. Mali obrtnik, ki je zavezan pavšalnemu davku, plača enako priči obnino, ne glede na to. ali ima na skrbi enega ali 9 rodbinskih članov. Edinole v toliko se upoštevajo rodbinske razmere. kolikor njegov letni davek ne bi dosegel 500 din,25 in bi imel vsa j 9 otrok, kar vel ja za vse neposredne davke. Če bi bil kak rodbinski, član. ne glede na to, ali je še v oskrbi zavezančevi ali živi izven njegovega gospodinjstva, obenem 2r> Glej razpredelnico za obdavčenje malih obrtnikov v čl. 59.. I. zond. pomočnik v njegovem podjetju, bi se seveda tudi povečal davčni znesek, ker davčni znesek narašča s številom zaposlenih pomočnikov. Obrtnik bi torej ev. imel interes, da njegov rodbinski član (otrok) ne velja za pomočnika, ker bi bil davek manjši in bi ev. sploh odpadel. Ker smo še brez statističnih podatkov, ne moremo določiti, ali bo sedaj kak mali obrtnik, ki je bil dosedaj obdavčen po davčnem razporedu (čistem donosu), moral plačati manj davka (zaradi pavšalnega obdavčenja), zato pa ev. pridobil ugodnost oprostitve za zavezance z 9 otroki, ker se mu davek zniža pod din 500. Vendarle pozna tudi pridobili na še neke ozire na rodbinsko gospodarstvo, lako po čl. 45. ne plačuje lega davka »poslovanje, ki se opravlja v okviru lastnega hišnega gospodarstva zgol j v lasi ne namene«, ker pač tu man jka namen dosezanje dobička, in torej tako poslovanje po pravilniku k istemu členu »ni zavezano« pridobnini. Izrecno pa se oprošča pridobili ne (četudi bi ji moglo biti zavezano) po čl. 46. »domače rokodelstvo (domači obrt) pri onih, ki ga opravljajo samo s svojimi domačimi ter ne najemajo posebnih delovnih moči, če delajo po naročilu in za račun drugega; prav tako tudi postransko gospodarstvo malih kmetovalcev, ki se opravlja zdaj pa zdaj in nima svojstva stalnega obrtnega poslovanja«. Pravilnik razlaga te pojme še malo natančneje, zlasti pa smatra za male kmetovalce one. ki »jim kmetijski dohodek komaj zadošča, da pokrivajo svoje hišne in gospodarske potrebe«. Ker so lahko »hišne in gospodarske potrebe« odvisne od števila rodbinskih članov, se bo pač treba ozirati pri uporabi te oprostitve tudi na nje. Z lansko spremembo člena 46.. t. 4. je odpadel spor, do katere višine so prosti »poklici književnikov in umetnikov (ne pa novinarjev!), če se izvršujejo kot postranski poklici in z zaslužkom, ki ne zadošča za njih vzdrževanje«. Ali spada v njih vzdrževanje tudi vzdrževanje rodbinskih |članov? Staro besedilo je ostalo v veljavi za novinarje, torej tudi isti dvomi. Širokogrudna interpretacija bi se morala ozirati tudi na rodbinske člane. Oprostitev dijakov glede donosa od poučevanja (kondicij) ter poklicev z duševnim in telesnim delom oseb pod 16 leti v obče je vsaj deloma diktirana po rodbinskih ozirih, deloma pa po deivčno-iehničnih težavah. Če odvaja tak otrok (pod 16 let) oz. dijak te dohodke očetu, s tein ev. poveča njegovo davčno moč. Zato pa oče ne l)i smel prišteti za zaposlenega otroka pod 16 leli 100 dinarjev k svojemu po čl. 90., t. 6. zond. prostemu mesečnemu uslužbenskemu dohodku, oz. če ne bi bil prost uslužbenskega, davka, ne bi smel od bruto dohodka več odštevati po din 100.— mesečno. Dohodek dijakov od kondicij se iz tehničnih razlogov ne bi mogel upoštevati. Pri pridobnini so torej rodbinski oziri malenkostni. 4. Zgradarina. Še manj rodbinskih ozirov opazimo pri z g ra d a r i n i. Pozitivnih določb v korist rodbinskih članov moremo najti le malo in še te v zakonu niso izrecno navedene. Da bi mogle l>ili po čl. 32.. t. 15. oproščene zgradbe, ki služijo izključno kmetovalcem in njih kmetijskim delavcem za prebivanje po vaseh in selskih občinah, prav tako pa zgradbe, ki služijo istemu namenu, a stoje zunaj okoliša mest, trgov in turističnih krajev kopališkega značaja, zadošča po pravilniku, da morajo ali kmetovalec sam ali pa njegovi rodbinski člani sodelovati pri kmetijskem delu. če seveda ne izvršuje kmetovalec takega poklica, ki mu jemlje to oprostitev. Druga določba v korist rodbinskih članov je v lem. da smejo zgra-darinski zavezanci odbiti od vsote kosmate najemnine kot stroške za vzdrževanje, upravo in amortizacijo po velikosti in značaju kraja (čl. 36., i. 1.—3.) 20%, 25% ali 30%. Če izvršujejo zavezanec sam ali njegovi rodb. člani sami dela, zvezami z upravo zgradbe in z njenim vzdrževanjem, in torej s tem prihranijo morebitne izdatke, kateri bi se sicer morali plačevati tujim delovnim močem, se smejo vendar ti pavšalni odstotki odbiti, četudi se n. pr. pri pridobnini izdatki za delovno moč rodbinskih članov ne smejo odbiti, pač pa se smejo odbiti tudi pri izračunavanju katastrskega čistega donosa. Če bi kdo nazidal na obstoječo zgradbo nove dele zgradi) ali jih nazidal ali dozidal namesto nadstropij, ki so bila porušena, zato da bi s lem omogočil bivanje v hiši številnejšim rodbinskim članom, je s lem ustvarjena le nehotena olajšava (začasna) za rodbinske člane (po čl. 37., II.). Ugodnost za mnogoštevilne rodbine lahko predstavlja tudi obdavčenje neod-danih zgradb, namenjenih zgolj za prebivanje poljedelcev' i 11 mulili obrtnikov po čl. 37.. III. zoikI.. ker se pri teli določa kosmata najemnina po posebni razpredelnici; v njej opazimo, da je vsak nadaljnji prostor ocenjen z manjšo najemninsko vrednostjo. V dvosobni zgradbi velja soba (v vaseh) 275 din, v 10 sobni pa le še din 137.50 letno. Pri tem velja vsak prostor nad 5 sob le po din 75.—. Če ima rodbina večje število sob zaradi večjega števila rodbinskih članov, je v tem olajšava za mnogočlanske družine — lahko pa tudi za naj-imovitejše davčne zavezance brez otrok. Če kdo stanuje v lastni hiši, se seveda ocenjuje čisti donos po iistih načelih, kakor če bi bila lviša oddana v najem. Število rodb. članov je irelevantno, četudi je tu položaj za mnogočlanske rodbine težavnejši kot pri kmetijskih zemljiščih. Dopolnilni davek k zgradarini se pobira od vseh zavezancev in se ne zmanjšuje kljub večjemu številu rodbinskih članov, z osnovnim davkom pa je obdavčen tudi najmanjši čisti donos, četudi lastnik n. pr. kot delavec ne zasluži niti davka prostega minima ali sploh nima drugega dohodka. Postrožilev davčnih predpisov zaradi rodbinskega razmerja se pokaže pri zgradarini. če obstoja najemno razmerje med sorodniki ali svaštvoni; tedaj po čl. 40. zond. »ni odpisati osnovnega davka zaradi neizterljivosti najemnine«. Ker se odpiše osnovni davek na splošno šele tedaj, kadar se prijavljena najemnina ne more sodno izterjati, ni popolnoma jasno, zakaj se v takem primeru ne bi smela odpisati zgra-darina, ko zgradarinski zavezanec niti sodno ni mogel izterjati najemnine od sorodnika. Saj je lahko tožba in izvršba proti sorodniku brezuspešna. Zgradarinski zavezanec je torej še na slabšem. Zakonodavec pač hoče sploh izključiti vlaganje tožb proti najemnikom-sorodnikom. zlasti pa seveda takih tožb, ki bi bile lahko tudi fingirane samo zato, da bi se odpisal davek. Če bi ise seveda smel davek odpisati zaradi neizterljivosti tudi brez sodne izterjave, bi bila še večja nevarnost, da bi se zatrjevalo neplačilo najemnine. Vsekako se more davčna sposobnost zg radar inskega zavezanca zaradi neizterljivosti najemnine, dolgovane od sorodnika, zelo zmanjšati; to zmanjšanje ne pride v davčnem oziru do veljave, kakor da bi imel vsak sorodnik že dolžnost skrbeti zadruge siromašne sorodnike. Pojem »sorodnikov« in »svašt-va« bi bilo vsekakor v zakonu treba določiti malo natančneje. 5. Rentnimi se pobira pri nas na dva načina. Znaten del rentni ni zavezanih donosov se obdavčuje pri dolžniku (po el. 71. zorni.), ki v večini primerov do sedaj sploh ni vedel, komu izplačuje oz. odobruje obresti. Četudi se n. pr. hranilna knjižica glasi na določeno ime, kar velja še pogosteje za vloge v tekočem računu, ki navajajo pogosto tudi natančen naslov imetnika, pa je ta kapital vendarle v večini primerov vsaj pri večjih denarnih zavodih anonimen, ker so vložne knjižice legitimacijski papir ali celo papir na imetnika in je lahko lastnik druga oseba kakor ona, ki sme razpolagati z vlogo. Obresti vrednostnih papirjev (za rentnino prihajajo v poštev le obligacije. ne pa delnice) se morajo izplačevati prinosniku kupona, ki je lahko različen od lastnika. Vsaj kupujejo (eskomp-tirajo) denarni zavodi tudi še nedospele kupone obligacij ali jih sprejemajo v inkaeo. Denarni zavodi dajejo tudi posojila na zasiavo vrednostnih papirjev (lombard), posojajo svoje vrednostne papirje za kavcije raznim interesentom (zlasti državnim dobaviteljem), kupone takih obligacij pa vnovču-jejo pogosto državni uradi, pri katerih so ti papirji deponirani. Denarni zavodi iudi sprejemajo v hrambo vrednostne papi rje. \ vseh teh primerih je skoro nemogoče ugotoviti lastnika in upoštevati njegove rodbinske razmere, razen ako se predpiše obvezna hramba vseli vrednostnih papirjev pri denarnih zavodih ali izdajanje vrednostnih papirjev in vložnih knjižic izključno na ime. kar je lahko škodljivo za javni in zas. kredit (francoske in italijanske povojne izkušnje). Zgodi se torej lahko, da se odteguje naša rentnina imetniku male vloge. ki nima drugega dohodka in je navezan le na te svoje prihranke, katerih donos ne dosega eksistenčnega minima. še manj je znano denarnemu zavodu oz. izdajatelju kake obli gači je, kakšno je rodbinsko stanje prejemnika obresti. C'e hi se dopustili pri rentnini rodbinski oziri (zlasti pri oni iz čl. 71.). bi se mogle dogajati velike zlorabe, kolikor veljajo vrednostni papirji in celo vložne knjižice za imetniške papirje. Očetje mnogočlanskih rodbin bi mogli predlagati radi izplačila obresti vrednostne papirje in vložne knjižice samcev in drugih zavezancev, ki bi se morali zaradi manjšega števila otrok obdavčiti občutneje, pa bi bili na ta način ne- upravičeno deležni davčnih ugodnosti (oprostitev ali olajšav). Ker pa se je z novelizacijo čl. 71. razširil krog dolžnikov, zavezanih odtegovati rentnino, ko priznavajo ali izplačujejo obresti individualno natančno znanim koristnikom, bi se mogli v (eli primerih upoštevati rodbinski oziri. Toda le-^ti se pri nas ne upoštevajo niti v ostalih primerili, ko mora koristnik napovedati v davčni prijavi rentnim zavezane prejemke, od katerih še ni odbil davka dolžnik. Med tem. ko je n. pr. avstrijski zakon o neposrednih osebnih davkih oproščal rentnine (§ 125., t. 7.) one renininske zavezance, katerih dohodek iz katerega koli vira ni dosegel davka prostega urinima veljavnega za dohodnino, in se vrača v Francij i polovica zadržanega davka na donos vrednostnih papirjev onemu, ki ni zavezan plačevanju splošne dohodnine,20 ter se ev. takemu zavezancu vrne rentnina, plačana z odtegljajem po dolžniku, pa naš zakon ne pozna niti davka prostega mi-niina niti ozirov na mnogočlanske rodbine. Vseeno je torej, ali prejema kdo 100 din ali 10.000 din obresti, ali ima 1 otroka ali 8 otrok, ali ima še kake druge donose iste ali druge vrste ali ne. Od rentnine, pobrane z odtegljajem, se ne pobira niti samski davek, na drugi strani pa pri zavezancu, ki ima 9 otrok, ni jasno, kako se more upoštevati rentnina, plačana z odtegljajem pri dolžniku, ker ta ne more vedeti, ali neposredni davki lastnika kake vložne knjižice ali prejemnika dividend in obresti obligacij presegajo din 500.—. oz. ali ima vsaj 9 otrok, zavezanec pa zopet ne ve, kako visoke so obresti za posamezno leto, v katerem ne vpraša v denarnem zavodu po višini obresti, še man j pit izve za višino davka na enoletne obresti. Neka odločba davčnega oddelka finančnega ministrstva27 pravi, da se morajo v davka prosti minimum davčne zadolžitve vračunati vse zadolžitve davčnega zavezanca v vseh občinah, v katerih se zadolžuje z davkom. Kaj bi torej bilo z rentnino, pobrano z odtegljajem, z davkom na dividende (sedaj dodatnim davkom k družbenem davku), da celo z uslužbenskim davkom? Če bi se prištela plačanim davkom tudi rentnina, pobrana z odtegljajem, morda prekoračijo 28 A 11 i x, 1. c., str. 672. Toda papirji se morajo glasiti na ime. 27 Stev. 57226 z dne 14. julija 1932, citirana pri S 1 a d o v i č ii, I. c., str. 394. davki znesek din 500.—. Ali bi se morda vrnila očetu 9 oirok rentnina, odtegnjena po dolžniku? Rodbinsko stanje se upošteva v glavnem, le pri davčni stopnji rentnine (po čl. 69., I.), ker plačujejo »vdove, osebe pod skrbstvom in ostale siromašne osebe, katerih skupni dohodek. zavezan kateremukoli neposrednemu davku, ni po cenitvi davčnega odbora večji od 10.(MK) dinarjev, kot ta davek 8%«.-* č‘e se je tu dopustil tak cenzus, bi se lahko upoštevalo tudi število rodbinskih članov. Zaščito rodbine ugotovimo lahko v onih določbah, ki hočejo ščititi socialno zavarovanje ne le nameščenca, temveč tudi njegovih rodbinskih članov, zlasti kolikor gre za vdove in sirote. Tako so prosti po čl. 63., 1.8. »lastni dohodki društev in samostalnik fondov, ki jih ustanove javna telesa ali podjetniki izključno za svoje nameščence in delavce zaradi zavarovanja bolezenskih stroškov... pokojnine za vdove in sirote«, po t. 6. dohodki bratovskih skladnic in kumuliranili sirotinskih blagajn, nadalje pokoj n inski fond za vdove in otroke umrlih državnih uradnikov in uslužbencev, pa tudi invalidske podpore in podpore z značajem invalidnine ter podpore rodbinam onih. ki so padli in umrli med vojno. § 189. zakona o zavarovanju delavcev oprošča od davkov in doklad vse podpore in zavarovalne rente po tem zakonu, med tem ko proglaša ministrstvo za finance, oddelek za davke, izmed zneskov, izplačevanih od bratovskih skladnic.'" bolniško podporo za prosto davka, invalidsko podporo prosto rentnine, pokojnino po poglavju VIII. pravil bratovske sklad-nice pa zavezano uslužbenskemu davku. Upoštevanje rodbinskih bremen kaže čl. 63., t. 12., ki oprošča rentnine »podpore in preživnine, ki jih dajejo zakonci drug drugemu, roditelji otrokom in otroci roditeljem«. Pravilnik tolmači to določbo še malo liberalneje: »podpore in vzdrževalni ne. ki jih dajejo zakonci drug drugemu, starši otrokom in obratno, vštevši očeta, mater, očima, mačeho in Niti i/. originalnega besedilu zakona, niti iz pravilniku ni jasno, ali se nanaša znesek din 10.000 na vse tri skupine tu naštetih oseb ali le na zadnjo. Ali bi vdova-milijonarka plačala le 8% rentnine? Št. 88462/356 z dne 24. januarja 1936. cit. pri Sladoviču. I. c:., str. 668 (dodatek). njih zakonske ali pozakonjene in nezakonske otroke, ne glede na njih imov insko stanje.« I emu nasprotuje odločba finančnega ministrstva,’10 da so take podpore in preživnine proste le do višine, ki je potrebna »za poravnavo dnevnih potrebščin«. Če torej podpira oče sina, ki ima več otrok, bi se morali seveda upoštevati tudi 1i otroci, razen ako se itak že postavimo na stališče pravilnika samega. Ker pri nas ne poznamo dohodnine, je zelo težavna kontrola, ali ne podpira kdo tudi bolj oddaljene sorodnike s podporami oz. preživninami prostovoljno in tudi z zneski, ki presegajo »dnevne potrebščine«. Pravilno je tudi, da se oproščajo rentnine tudi alimentacije nezakonskih otrok. Ko oprošča zakon v čl. 63., i. 13.. štipendije, je hotel s tem očividno samo omogočiti šolanje potrebnih oseb, ki je v javnem interesu. Zato je pravilnik omejil prostost štipendij iz rodb. zadužbin ali na podstavi oporoke ali volila le na one primere, ko je v zadužbinski listini ali oporoki izrečno navedeno. da služijo zgolj za šolanje upravičenih oseb. Drugače bi namreč obstojala možnost izigravati te liberalne določbe z ustanavljanjem rodbinskih ustanov za najrazličnejše štipendije in bi se obšli tudi predpisi o daritvenih in dednih taksah, o katerih tu ne moremo razpravljati, četudi se pri njih uveljavljajo oziri na rodbinsko razmerje. 6. Družbeni davek seveda ne pozna rodbinskih ozirov, ker so mu načeloma zavezane le pravne osebe. Proste so ga seveda tudi združbe in zadruge ter sainostalni fondi, ustanovljeni od javnih teles in podjetnikov za njihove nameščence za razne vrste socialnega zavarovanja, vštevši tudi »za pokojnine za vdove in rente«. Zavezanci tega davka smejo pri ugotavljanju davčne osnove po čl. 83., t. 8. odbij ati dotacije pokojninskih skladov nameščencev ter prispevke v bratovske skladnice, pa tudi druge izdatke za nameščence, torej predvsem izdatke za socialno zavarovanje, razen daril in nepogodbenih nagrad (razen če so v neposredni zvezi s poslom ter se gibljejo v običajnih mejah). Ta določba čl. 82., t. 7. je odvisna od finančne prakse. :1" Oddelek za davke, št. 15308/III. z dne IS. marca 1932, Fin. zbornik št. 7 iz I. 1933. Vsaj pri izplačevanju dividend na delnice, dobičkov iz čl. 81. zakona kakor tudi koristi in obresti iz čl. 82., t. 4. zon d. (koristi ustanoviteljev itd.) bi bilo mogoče upoštevati rodbinsko razmerje prejemnika, ker se pobira od vseli teli zneskov mesto prejšnjega 10 % -nega davka na dividende dodatni davek, ki znaša po višini rentabilnosti vložene glavnice 10—25% izplačanih zneskov. Ni seveda vseeno, ali prejme take zneske samec ali pa oseba, ki skrbi za 8 otrok, ni pa tudi vseeno, ali prejme kdo 100 ali 100.000 din. 'toda zakonodavec se ni poglobil v večjo ali manjšo gospodarsko in davčno sposobnost prejemnika teli zneskov, ker ga v večini primerov (imetniške delnice!) niti ne pozna in je mogoče izigravanje teli določb na ta način, da se večji paketi delnic radi izplačila kuponov delijo v manjše pakete, in predlagajo kuponi v izplačilo celo po osebah, ki bi morda na podlagi večjega števila otrok imele pravico do kakšne olajšave. Tu ni mogoče pri nas niti pobiranje samskega davka. Zlasti pri tem davku se vidi, kako manjka v našem davčnem sistemu (isto velja tudi o rentnini, pobirani z odtegljajem) splošna dohodnina, ki bi zajela vse take ev. visoke dohodke in upoštevala pri odmeri tudi rodb. okoliščine. Ker pa je upoštevanje rodb. okoliščin pri tem davku res zelo težavno, jih zakonodavec pri nas ne upošteva sploh. Da pa ne bi državna blagajna prejela premalo. nastavi zelo visoko davčno stopnjo (saj je že družba plačala visok družbeni davek), s katero so potem prizadete tudi osebe, ki morda nimajo niti eksistenčnega minima, pač pa veliko število otrok. Proučevanje rodbinskih ozirov v našem davčnem sistemu je dalo pri posameznih naših šestih neposrednih davkih precej žalostne rezultate. Tudi se ne moremo ubraniti vtisa, da so se dale olajšave oz. oprostitve le določenim vrstam prebivalstva, drugim pa ne, četudi bi zaslužile oprostitev vse osebe, katerih skupni dohodek ne dosega eksistenčnega minima ali vsaj onega minima, ki ga pozna uslužbenski davek. Ker so morale donosnine po našem davčnem zakonu iz leta 1928. dati državni blagajni vsaj toliko, kolikor preje donosni ne in dohodnina skupaj, je bila davčna stopnja novih do-nosnin deloma zelo visoka, kar se je poznalo zlasti pri najmanjših donosih, četudi se je poleg proporcionalnega osnovnega davka uvedel še progresivni dopolnilni davek. Dohod- nina je vendarle v svoji prvotni obliki, veljavni na našem (preje avstrijskem) ozemlju, imela mnogo nižje davčne stopnje. 7. »Samski davek« in oprostitve oseb z vsaj 9 otroki. Zato je razumljivo, da je novi davčni sistem, ki se ni oziral na rodbinsko razmerje, naletel kmalu na odpor. Že I. 1929. se je uvedla olajšava pri dopolnilnem davku k zem-l j arini za m nogoc lanske rodbine, ker se je pač uveljavilo načelo, da večje število otrok zmanjšuje davčno sposobnost. I oda pri drugih davkih so se pojavili številni kričeči primeri, ko sta plačevala isti davek samec in oče 10 otrok, če sta imela isto davčno osnovo, četudi je bilo vsem jasno, da njihova davčna sposobnost ne more biti enaka. oz. da oče 10 otrok z manjšim dohodkom sploh nima nobene davčne sposobnosti, lorej se je pojavila zahteva, da se oprostijo davka vsaj osebe, ki skrbijo za 9 otrok, na drugi strani pa se je končno ugotovilo tudi, da ima samec mnogo večjo davčno sposobnost kot poročena oseba. Tako smo dobili dne 20. decembra 1980 zakon o davku na neožen jene osebe in o d a včni o p r o s t i t v i o s e b z devetimi ali ve č otroki (Sl. list 4. kos iz 1. 1931.). Toda ta zakon se ni oziral le na to, ali ima kdo večjo ali manjšo davčno sposobnost zaradi samskega stanu ali večjega števila rodbinskih članov, temveč je hotel uveljaviti tudi nekatere populacionistične motive. Avstrijski 10%-ni ali 13%-ni pribitek k dohodnini za »manj obremenjena gospodinjstva« je namreč zadeval (§ 172. a) zavezance z dohodkom nad kron 2400. če je njihovemu gospodinjstvu pripadala le 1 oseba, oz. nobena oseba, la pribitek so morale plačevati z ozirom na večjo davčno sposobnost vse one osebe, ki niso skrbele za nobenega ali so skrbele naj več za 1 rodbinskega člana; plačevali so ga torej moški in ženske, ne oziraje se na starost in torej morebitno ženitno sposobnostjo ali voljo,31 ker se je postavil zakono- 31 Pribitek je odpadel le, če je davčni zavezanec prispeval sorodnikom. redno več kot 5% svojega dohodka, pri zavezancih z dohodkom do 4800 kron pa, če so vzgojili vsaj dva otroka (četudi niso več obremenjevali njihovega gospodinjstva!), medtem ko ga je smela davčna komisija primerno znižati zavezancem z dohodkom do 12.000 kron (zopet ne glede na spol), če so bili radi neke hibe (Gebrechen) navezani na daveč vsaj v glavnem na pravilno stališče, da je treba zadeti s pribitkom vse osebe, ki imajo zaradi manjših izdatkov za morebitne rodbinske člane večjo gospodarsko in davčno sposobnost. Zdi se, kakor da se je pri nas pozabilo, da smo imeli še pred dobrimi 10 leti ta pribitek, kateremu se niso delali tedaj nikaki očitki. Seveda ni imel odioznega imena »samski davek«, ki ga nima niti naš »samski davek«, ker naš samski davek s svojimi sorazmerno nizkimi davčnimi stopnjami (v primeri z izdatki, potrebnimi za vzdrževanje nadaljnjega rodbinskega člana) verjetno ne dosega namena za-konodavca. siliti samce k poroki, zlasti še, če ga plačuje morda službodavec mesto uslužbenca in ker pri nekaterih davčnih oblikah sploh odpade — najbrže zaradi davčno-tehnič-nih težav. a) Samski davek ima zlasti sledeče napake: Obdavčuje le moške samce od dovršenega 30. leta do poslednjega dne onega leta, v katerem dovrši 60. leto ali sklene zakoniti zakon. Da se veže nastanek in konec davčne obveznosti na konec dotičnega leta, v katerem dovrši 30. leto ali sklene zakon, je še nekako razumljivo pri osebah, ki plačujejo davek na podlagi čistega donosa prejšnjega leta. Popolnoma neumestno pa je to pri uslužbenskem davku, kjer je zavezan prejemnik samskemu davku takoj, ko presežejo njegovi dohodki 2500 dinarjev mesečno, če izpolnjuje ostale pogoje, Ta davek se končno pobira v mesečnih ali še krajših razdobjih. Pride torej lahko do sledečega absurda: 31-letni uradnik se poroči meseca januarja in mora torej plačevati samski davek do decembra, če je že imel din 2500 mesečno. Če pa je imel januarja le din 2400 plače in dobi oktobra otroka, za tega pa otroško doklado, n. pr. din 140 mesečno, mora plačevati samski davek od otrokovega rojstva naprej (!) do konča decembra, da abstrahiramo od primera, ko je dobil otroka postrežbo tujili osel) ali če so vzgojili vsaj dva otroka. V prvein primem se je torej zakonodavec oziral tudi na starost, ki zmanjšuje davčno sposobnost, ker povečuje izdatke, v drugem pa na morebitne dolgove, katere je svoječasno najel zavezanec za vzgojo otrok. Če je imel zavezanec v času, ko je še vzgajal otroke, zaradi svojih izdatkov manjšo davčno sposobnost, se je to itak upoštevalo že v dotičnih letili pri dohodnini. že preje ali je bil z zakonom pozakonjen. Njegova enako stara kolegica v istem uradu, ki ima n. pr. 3000 din plače in stanu je pri starših, pa plaču je normalni davek, ker se menda pri njej domneva manjša davčna sposobnost. Gornji primer ni morda slab dovtip. Da se prepreči jo take — najbrže nehotene — posledice davčnega zakona, naj hi se pobiral samski davek počenši s prvim dnem prihodnjega meseca, ki sledi dovršit vi 30. leia. nehal pa hi se pobirati s prvim dnem prihodnjega meseca, ki sledi dovršitvi 60. leta ali poroki; pri davkih, ki se pobirajo četrtletno, naj hi se pobiral s prihodnjim četrtletjem oz. do konca tistega četrtletja; pri zemlja-rini pa se itak samski davek do sedaj skoro ni pojavljal z ozirom na določbo, da se pobira le od oseb, ki stalno stanujejo v mestih, trgih, krajih s sedežem sreza, kar smo grajali že zgoraj. Zakaj bi bil oproščen samskega davka ravnatelj kake tovarne na deželi, ki ima celo naturalno stanovanje, res ni razvidno. Če pa dobiva samec na deželi kake donose ali dohodke iz mesta, trga ali kraja s sedežem sreza, pa mora plačati samski davek. Tukaj zopet ni nobene logike. Če je na deželi živl jenje za samca dražje (?), potem mora biti oproščen samskega davka ne glede na to, odkod dobiva dohodek! Gornja starostna me j a samskega davka je prav-tako neutemel jena. Kes bi ise dalo dopustiti znižanje ali oprostitev samskega davka osebam, ki so presegle 60. leto, če so navezane na tujo postrežbo radi telesnih hib, ev. tudi pri mlajših iz istega razloga, toda sicer je meja 60 let neutemeljena. Ali se zmanjša samčeva davčna sposobnost z dovrši-tvijo 60. leta? Drugod sem dokazal,32 da se davčna sposobnost z dovršitvijo 60. leta navadno ne zmanjšuje, pogosto pa celo povečuje. Tudi spodnja meja (30 let) ni utemeljena, ker samski davek ne zadene niti brez dvoma večje davčne sposobnosti osebe, stare pod 30 let. ki nima nobenih rodbinskih izdatkov. Le ime našega davka utemeljuje oprostitev takih oseb. Še bolj neutemeljeno je zniževanje davčne stopnje samskega davka z naraščajočo starostjo. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da se zmanjšuje davčna stopnja šele pri onih, ki so že skoro prestari za zakon! Kdor je star 36 let, plača že !l2 Davčne oprostit ve in olajšave, str. 86, 87. manj samskega davka koi 35-letni, četudi ni razvidno, zakaj naj bi 36-letni imel manjšo davčno sposobnost. Verjetnejše je, da bo imel starejši (36-letni) večjo davčno sposobnost, ker njegov dohodek vendar z leti narašča in se bo torej laže oženil kot n. pr. 30-Ietni, ki je komaj dosegel 2500 din mesečne plače ali ima druge prejemke. Če že hoče zakon delati razliko po starosti, bi bila edina upravičena razlika (poleg ozirov na bolehne, gl. zgoraj) ta. da bi davčna stopnja za starejše samce naraščala, namesto da bi padala. Kajti kdor se do 30. leta ni oženil, ima morda najboljšo voljo se poročiti, ko dobi stalnejšo službo, kdor pa je dosegel 40. leto. pa bi se mnogo laže oženil, se pa verjetno ne mara več oženiti. Če naj torej samski davek sili k ženitvi, morajo biti davčne stopnje za starejše samce višje, ne pa nižje. Na to stališče se je postavila I. 1907. Argentini ja.'13 Po našem mnenju naj bi se pobiral »samski davek« torej ne glede na starost, ker starost ne vpliva (razen ev. večjih izdatkov) na davčno sposobnost. Nadaljna napaka našega samskega davka je v tem, da se pobira le od dopolnilnega davka zemljarine (kolikor ta sploh pride upoštev), zgradarine in pridobnine ter od davka na rente po davčnem razporedu, pri uslužbenskem davku pa od uslužbenskega davka samega. Ali imata dva 40-letna moška, izmed katerih ima prvi 7 otrok, drugi pa je samski, isto davčno sposobnost, če prejemata oba od hiše isti čisti donos, n. pr. 10.000 dinarjev? Zakon predpostavlja seveda različno davčno sposobnost. Kako bosta obdavčena? Osnovni davek bo za oba isti. namreč din 1200. k dopolnilnemu davku (2%). ki bo znesel din 200, pa plača samec din 100 samskega davka. Torej plača prvi 1400 din, drugi pa 1500 din davka.34 Ali ustreza razlika din 100 razliki (din 8.30 mesečno) v davčni sposobnosti? Ali ima tak pribitek sploh kak smisel? Samski davek torej lahko postane smešen. Pribitek naj bi se torej pobiral od osnovnega in dopolnilnega davka skupaj, če se pri uslužbenskem davku pobira od celega davka, enako seveda tudi pri rentnini. Seveda se 33 Buck, 1. c., str. 180. Na str. 230. omenja celo nek radikalen predlog, da se samcem predpiše davek v višini vzdrževalnih stroškov za i ali 2 otroka. 34 Pri samcih, starih nad 35 let, pa se zniža samski1 davek po njihovih letih na 80, 50 oz. 20 din letno, torej en dober dinar mesečno! pri uslužbenskem davku upošteva število otrok in sine zavezanec odhiti po din 1 CM) za vsakega otroka. Da se samski davek ne pobira pri »brezdelnih« dohodkih od dividend in od obresti, od katerih se odteguje rentni na po dolžniku, smo že omenili. Če naj se pobira »samski davek« le zaradi večje davčne sposobnosti samcev, so tudi odveč vse oprostitve iz § 3., t. 1-7. zakona. Številne tam naštete osebe itak ne izpolnjujejo splošnih pogojev za zavezanost samskemu davku, ker nimajo zadostnih dohodkov, popolnoma nerazumljiva pa je oprostitev tujcev, ker ni v nobeni mednarodni konvenciji naše države predpisana, Da so tujci v davčnem oziru pregravirani, se še dogaja, (tako n. pr. na Francoskem35 niso deležni odbitkov radi rodbinskih bremen, pri nas pa niso deležni oprostitve zaradi 9 otrok),3'1 težko pa ho najti v tuji davčni zakonodaji tako ugodnost za tujce, ki ni nikakor utemeljena. Zanimivo je. da se prišteva samski davek osnovi za izra-ču,nanje obrambnega prispevka, kar še povečuje njegove že navedene napake. Naš samski davek pa vendarle upošteva večja rodbinska brema s tem, da oprošča vdovce, ki imajo zakonito deco (torej četudi ne skrbijo več zanjo!), nadalje pa ločene (»rastavl jene«) osebe, če je zakon sodno razveljavljen ali ločen (»razveden«), pa imajo zakonske otroke (torej ev. tudi že preskrbljene) ali če morajo po sodni sodbi plačevati vzdrževanje za ženo ali otroke. I udi tu so torej oproščene davka take osebe, ki ne skrbijo za druge osebe in ki torej imajo večjo davčno sposobnost. b) Logična posledica samskega davka je bila uvedba davčne oprostitve za osebe z devetimi ali več otroki v istem že citiranem zakonu. Seveda je bilo prvotno besedilo te oprostitve diktirano po vidikih popula-cionistične politike. Predvsem se je izbralo število 9 otrok po neki zgodovinski tradiciji, da je deveti otrok nekaj posebnega. med tem ko je za davčno sposobnost precej vse eno, ima li zavezanec 9 ali 8 otrok. Končno se pa ni upoštevala davčna sposobnost, zmanjšana zaradi velikega števila otrok. “ Al I i x, I. c., str. 7)9. 30 Po odločbi finančnega ministrstva odd. /.a davke, št. 42517 z dne 16. junija 1931, cit. pri Sladovieu, I. c., str. 395. ker .se je nanašala oprostitev na vse zavezance, če so kdaj imeli istočasno vsaj 9 živili otrok, četudi so morda v času davčne obremenitve že vsi umrli ali bili vsi preskrbljeni in torej sploh niso več obremenjevali svojega očeta ter niso več zmanjševali njegove davčne sposobnosti. Ta oprostitev se niti ni ozirala na davčno sposobnost, ker je oproščala zavezance ne glede na njihovo davčno sposobnost, torej tudi milijonarje. med tem ko siromašnega zavezanca z S otroki ni oproščala, četudi je še vseh 8 obremenjevalo njegovo gospodinjstvo. Ta največja napaka se je sčasoma odpravila z določbo, da so oproščeni le oni zavezanci, katerih davek po vseh davčnih oblikah ne presega din 1000. Ta cenzus se je z veljavnim zakonom (iz 1. 1934.) znižal na din 500 in se nanaša oprostitev le še na državne davke, ne pa na samoupravne doklade, ker nekatere samouprave ne bi mogle pogrešati doklad od mno-gočlanskih rodbin. Po istem zakonu se upoštevajo otroci le, če je vsaj devet otrok še živih in če najmlajši ni starejši od 14 let. Torej je mogoče, da skrbi zavezanec le še za enega otroka, pa je vendar oproščen davka. Če umre hišni lastnik, ki je imel devet otrok, in ostane hiša vdovina last. traja oprostitev naprej, če izpolnjuje ona vse pogoje. Ako pa preide hiša v last vseh otrok, ki zgubijo sedaj hranitelja (medtem ko matere morda niso več imeli), pa oprostitev odpade. Otroci morajo plačati polni davek! Edina ugodnost je, da preneha oprostitev šele ob koncu onega leta, ki nastopi izza smrti davčnega zavezanca, če so najmanj trije njegovi otroci maloletni. V nasprotnem primeru prestane oprostitev že s smrtjo zavezanca. Sicer je po predpisih državljanskega prava malo verjetno, da bi podedovala vdova celo hišo (nujni deleži otrok!). Že preje“7 sem dokazal, da vsebujejo predpisi o davčni oprostitvi oseb z devetimi ali več otroki mnogo trdot, ker jemljejo za podlago znesek davka, ki bi ga moral zavezanec plačati, mesto da bi se računal dohodek ali donos, ki je pravi dokaz davčne sposobnosti. Če prejema kdo donos, ki je obdavčen z visoko davčno stopnjo, bo pri njem oproščen davka mnogo manjši donos kakor pri osebi, katere donos ali doho- :>7 V lanskem Zborniku jur. fakultete, sir. !(>(> tlele je zavezan nižji davčni stopnji. In vendar imata obe osebi (razlike so morda zaradi večje ali manjše »fundiranosti« donosa) isto davčno sposobnost, ne {•lede na to, da bo morda ena oseba oproščena tudi doklad. Če je znan davek, je itak redno znana tudi davčna osnova (razen pri pavšalnih pridob-ninskih zavezancih). Oče devetih otrok, zavezanec usllizbonskega davka, ima prost dohodek 36.000 din letno, od katerega ni treba plačati niti samoupravnih doklad, prejemnik enakega 15%-ni rentnini zavezanega donosa po plača rentnine 5400 din in vse doklade, ki presegajo navadno 100%. — 15% rentnine bi bil oproščen zavezanec z 9 otroki le. če letni donos ne bi presegel 3.333 din! In še doklade bo moral plačati. Istotam sem tudi dokazoval, kako velike razlike v obdavčenju se pojavijo lahko med zavezanci z 8 ter 9 otroki, četudi je njihova davčna sposobnost le za malenkost različna. Oprostitev torej odpade, če umre deveti otrok. Spoštovanje tradicionalnega števila 9 otrok povzroča torej številne kršitve načela davčne pravičnosti, zlasti načela davčne enakomernost i.18 8. Vojniča se pobira v obliki 20% ali 50% doklade k neposrednim davkom in se torej e v. oziri na rodbinsko stanje upoštevajo, kolikor se upoštevajo pri tistem davku samem. Zanjo veljajo torej naše pripombe k tistemu davku, h kateremu se pobira vojnica. 9. Samoupravne doklade se pobirajo načeloma v odstotkih osnove državnega davka, vendar le od osnovnega davka.3" Nikjer ni določeno, da bi se smele pobirati doklade od drugačne osnove kakor je to državni osnovni davek, kolikor seveda dotični davek ni sploh oproščen doklad. Edinole za državne in mestne uslužbence ** Možen je tudi sledeči primer: Zavezanec ima 9 otrok, izmed katerih vzdržuje še 6. vendar nobeden nima pod 14- let. Drugi zavezanec ima tudi 9 otrok, pa skrbi le še za enega, ki je mlajši od 14 let. Drugi je oproščen, prvi ne! 3" Pri malih obrtnikih iz čl. 59., 1. zond., se jemlje kot osnova za odmero samoupravnih doklad 60% letnega davka. Ostalih 40% se torej verjetno jemlje kot dopolnilni davek. Od teh 40% se računa samski davek. Tako Sušeč: Neposredni davki, str. 158. (po čl. 111. zakcVna o mestnih občinah) velja oprostitev od samoupravnih doklad vseh vrst za službene prejemke ne glede na višino, ostalim uslužbencem pa ostanejo prosti doklad le ponavljajoči se službeni prejemki, ki ne presegajo 4000 din po odbitkih za otroke iz čl. 93. Torej so lahko' tudi službeni prejemki presegajoči mesečno 4000 dinarjev prosti doklad. Diferenciacija samoupravnih doklad načelno pri nas ni dopustna. Že gori smo omenili, da se celo pobirajo samoupravne doklade od zavezancev z devetimi ali več otroki, ki so sicer oproščeni državnega davka. Še manj l>i I>i 1 o dopustno, da bi samouprava priznata višji davka prosti minimum oz. uvajala sploh davka prosi i minimum pri pobiranju doklad k davku, ki ne pozna davka prostega minima ali da l>i samouprava upoštevala število otrok, če ga država ni. Vendar pa najdemo sicer malo pomembno izjemo od gornjega načela nedopustnosti upoštevanja rodbinskih ozirov pri pobiranju samoupravnih doklad v Ustavi reformirane krščanske cerkve v Jugoslaviji z dne 11. maja 1933 (Služb, novine z dne 8. junija 1933). Tam je namreč določeno,4" da predpisuje vsaka cerkvena občina sama načela za pobiranje cerkvene doklade. 50% popusta od odmerjene cerkvene doklade je deležen oni član cerkve, ki ima v rodbini svojih 6 ali več otrok pod 15 let. Končno moramo upoštevati še 10. začasne davščine. a) 1 % - n i izredni prispevek zavezancev usluž-benskega davka se pobira od vseh prejemkov, zavezanih nslužbenskemu davku, izvzemši ponavljajoče se prejemke iz onega službenega razmerja, ki ni osnovano na mesečni plači z odpovednim rokom. Ker se torej upoštevajo le prejemki, ki so zavezani nslužbenskemu davku, se upoštevajo isti davka prosti minimum in odbitki kot pri uslužbenskem davku samem, kolikor prejemki po gornji določbi niso sploh oproščeni prispevka. Ker je prispevek proporcionalen, so z njim obremenjeni manjši davčni zavezanci sorazmerno bolj kot večji, ki pa morajo ev. plačati prispevek od bruto- 1,1 A. 1. e i i n c i' : Uvod u študij poro/nog prava, Zagreb 1 s. 137. prejemkov, med tem ko se pri prejemkih pod din 4000 oz. 6000 dopuščajo že znani odbitki in znaša pri njih obremenitev zaradi odbitkov, odvisnih tudi od števila otrok, manj kot \ % od bruto-prejemkov. b) Ku luk, obveznost ljudskega dela za gradnjo in vzdrževanje nedržavnih cest (po zakonu o samoupravnih cestah iz 1. 1929.) pozna prostost le za nekaj brezpomembnih izjem, tako da zadeva tudi rodbinske očete (izvzemši one z 9 otroki) na enak način kol samce. Javni nameščenci ga plačajo v višini trodnevnih prejemkov. Rodbinski oziri so tu minimalni. Najzanimivejši je za nas c) p o sebni prispevek za f o n d nar o d n e obrambe, ki smo ga dobili s § 19. finančnega zakona za I. 1939./40.. pa je bil spremenjen z davčno novelo z dne 23. decembra 1939. Del pobranih zneskov služi tudi za službo 6%-nega posojila za javna dela in narodno obrambo. Imenovali ga bomo kratko »obrambni prispevek«. Obrambni prispevek je prvi večji poskus, zadeti z davkom celokupno davčno sposobnost davčnega zavezanca, ki se ne kaže le v posameznih donosih, katere dobiva od posameznega davčnega predmeta, ali le v vseh donosih iste vrste s področja iste davčne uprave, temveč v njegovem celokupnem dohodku, ki je gotovo najboljši dokaz in merilo njegove skupne davčne sposobnosti. Vendar seštevek vseh donosov, katere prejema davčni zavezanec, še ne da njegovega dohodka, ker se ugotavljajo posamezni donosi pogosto po takih načelih, ki se pri ugotavljanju dohodka ne morejo uporabljati, razen tega pa poznajo naši davčni zakoni številne trajne in začasne oprostitve, tako da seštevek obdavčenih donosov ni vedno (včasih je) merilo celokupne davčne sposobnosti. Če je namreč kak donos oproščen donosnine, ne sme biti oproščen ponovno kot del zavezančevega dohodka. Dokler se torej ne da ugotoviti dohodek po načelih, veljavnih za dohodnino, mora pač seštevek vseh donosov, katere prejema kak zavezanec, služiti kot njegovo nadomestilo. Praviloma bi se morali sešteti vsi donosi, torej tudi oni, ki so oproščeni davka iz katerega koli naslova, bodisi začasno, bodisi trajno. Toda naš obrambni prispevek sešteva mesto donosov neposredne davke, s katerimi se je skupno zadolžil posamezni zavezanec v predhodnem davčnem letu. kolikor se knjižijo sumarno v glavni davčni knjigi ene občine. Pravilnejše bi bilo seštevati skupne donose, in ne le s področja iste občine, temveč vse donose, katere prejema kak zavezanec ne glede na to. odkod izvirajo, oz. kje se zanje zadolžuje, ker so merilo davčne sposobnosti donosi, ne pa davki. Ne gre seštevati davke, ki se odmerjajo z različno davčno stopnjo, ker se potem še stopnjujejo krivice, ki se že dogajajo z različnim odstopil jevan jem davčne stopnje od raznovrstnih donosov, ali z večjim ali manjšim upoštevanjem rodbinskih razmerij. Poleg tega pa se sploh ne seštevajo pri-dobnina. kolikor se ne knjiži v glavni davčni knjigi, rentni -na, pobrana z odtegljajem, uslužbenski davek in dodatni davek k družbenemu davku, ki tvorijo vsak zase poseben davčni predmet tudi pri odmeri obrambnega prispevka. Od uslužbenskega davka se razen tega pobere prispevek le v polovični višini, od rentnine. pobrane z odtegljajem, v višini ene tretjine rentnine, od dodatnega davka k družbenemu davku pa v višini 40% davka. Četudi torej seštevek davkov, kolikor se seštevajo, še dolgo ni idealno sestavljen in se vsaj v mnogih primerih ne bo ujemal z dohodkom, je vendarle zakonodavec skušal pri obrambnem prispevku uveljaviti načela dohodnine kot subjektivnega davka na ta način, da je upošteval zavezan-čevo rodbinsko razmerje, četudi novi predpisi še niso idealni. Obrambni prispevek pozna na eni strani olajšave za mnogočlanske družine, na drugi strani pribitek za »manj obremenjena gospodi 11 j st va«. Po točki 8., §-a 19. finančnega zakona se namreč pobira posebni prispevek od onih oseb, ki imajo tri ali štiri zakonske žive mladoletne otroke, po najbližji nižji stopnji, torej z čl eno stopnjo nižje, od onih pa, ki imajo pet ali več zakonskih živih mladoletnih otrok, pa se pobira prispevek po nadaljnji nižji stopnji, torej za dve stopnji nižje od redne stopnje, v katero spadajo te osebe po višini svoje zadolžitve (osnove prispevka). Med tem ko se pri uslužbenskem davku upoštevajo otroci do 18 let (kolikor mes. prejemki ne presegajo din 6000). pri drugih donosninah pa nobeni (razen pri dopolnilnem davku k zemljarini), se torej tu upoštevajo pri vseli davčnih oblikah (razen pri rentnim, pobrani z odtegljajem ter pri dodatnem davku k družbenemu davku) otroci, kolikor njihovo število dosega tri oz. pet. Vendar je vseeno, ali jih je potem 5 ali 10 ali še več. ker se ne dopuščajo ni-kake večje olajšave za rodbine z več kot 5 otroki. Nasprotno pa velja oprostitev od neposrednih davkov, katere so deležni zavezanci z več kot 9 otroki, po pojasnilu41 finančnega ministrstva le za začasno, zaradi česar morajo plačevati davek tudi zavezanci z devetimi ali več otroki, seveda po davčni stopnji, nižji za dve stopnji od normalne. Mnogo teže bodo n. pr. sedaj obremenjeni do sedaj davka oproščeni zavezanci z 9 otroki, ki so imeli novo zgradbo z davčno olajšavo, ker bodo plačevali obrambni prispevek ne le od onih največ 500 dinarjev, ki so bili prosti, ampak tudi od olajšave za nove hiše, ki je znašala razliko med 6% oz. 12 % ter med normalno 12% davčno stopnjo osnovnega davka in dopolnilnim davkom. Olajšava za eno ali dve stopnji ni baš znatna. Kdor ima 5 otrok, plača n. pr. od davka 100 dinarjev mesto 14 dinarjev prispevka le 10 dinarjev, pri davku 1000 din mesto 200 dinarjev prispevka le 160 din (torej 20% manj), pri davku 10.000 din tudi prispevka za 20% manj. pri davku od 1 do 3 milijonov 10% prispevka manj. Pri 3 ali 4 otroki h je prihranek seveda še mnogo manjši, torej skoraj neopazen, zlasii če gre za take davke, kjer se rodbinsko razmerje (število otrok) itak že ne upošteva. Ker pa pri večjih dohodkih število otrok skoro več ne vpliva na davčno sposobnost, kakor smo razložili že zgoraj (str. 171). so olajšave pri največjih davčnih osnovah nepotrebne. Na drugi strani pozna obrambni prispevek tudi pregra-vacije »manj obremenjenih gospodinjstev«. Točka 5. namreč določa: Od oseb, starih nad 30 let ter neoženjenih (po tolmačenju finančnega ministrstva se nanaša ta pregravacija zopet le na samske moške!) kakor tudi od oženjenih ali vdovcev brez otrok se pobira posebni prispevek po prihodnji višji stopnji, ki sledi redni stopnji, v katero spadajo take osebe po višini svoje zadolžitve (osnove prispevka). Te razlike so zopet zelo malenkostne. Ali plača taka manj obremenjena 41 Finansijski zbornik, št. 27 z dne (). julija 193!), str. 417. oseba od din 1000 davka din 200 prispevka ali pa le din ISO, je skoro brez pomena. Proti principu, da se lake osebe obdavčijo višje, ne moremo ugovarjati. Seveda je tu zopet nepotrebna najmanjša starostna meja 30 let, ni pa v zakonu gornje starostne meje. Ločenci niso omenjeni. Kaj je z njimi, če nikoga ne vzdržujejo, ker jih vzdržuje drugi (krivi) soprog, pa imajo poleg tega še svoje dohodke? Določbe o olajšavah oz. obremenitvah pri obrambnem prispevku razumemo laže, če primerjamo prejšnjo lestvico prispevka s sedanjo. Med lem ko je namreč stara lestvica razdelila vse davčne osnove po višini v razrede (n. pr. do din 10, od nad din 10 do din 25 itd.) in se je pobiral od vseli osnov, vsebovanih v okviru posameznega razreda, prispevek s fiksno davčno postavko (n. pr. v I. razredu din 1.50), je sedaj določena lestvica progresivno v odstotkih davka-osnove. Ker so bili skoki med davčnimi zneski sosednih razredov, v katere so bili uvrščeni davki-osnove, precej znatni, je bila razlika med davkom za normalne zavezance na eni strani ter za one s 3. oz. 5 otroki oz. brez otrok na drugi strani, precej znatna. Kdor je imel davka-osnove din 1000, je plačeval normalno prispevka 210 din. če je imel vsaj 3 otroke, le 189. če je imel 5 otrok, le 168, če pa ni imel otrok, pa 252 dinarjev. Če je imel davka-osnove din lOO.O(K). se mu je prispevek znižal pri 3 otrok ih na din 87.500, pri 5 pa že na 75.000, med tem ko je moral plačati, če je bil manj obremenjen, prispevka 112.500 din. Prejšnja lestvica je torej na pravičnejši način upoštevala zmanjšano ali povečano davčno sposobnost, na katero pač najbolj vpliva število otrok, za katere mora do-tični zavezanec skrbeti. Zaradi davčno-tehničnih težav se pri obrambnem prispevku ne upoštevajo manjša ali večja rodbinska bremena pri onih davkih, ki se pobirajo z odtegljajem anonimno, namreč rentnina, pobirana z odtegljajem po čl. 71. zond., ter dodatni davek k družbenemu davku. Zlasti pri manjših prejemnikih takih obresti ali dividend bi se dale zagovarjati z davčno-političnega stališča olajšave v korist mnogočlanskih rodbin (er obremenitve v breme manj obremenjenih gospodinjstev. Dokler ni dohodnine, je seveda tukaj težko upoštevanje rodbinskih razmer. Vsekakor so predpisi o obrambnem prispevku korak naprej k uvedbi splošne dohodnine, ki more šele pravilno upoštevali rodbinske razmere. O vplivu neposrednih davkov na odmero oz. oprostitev od taks razne vrste, vštevši šolnino in sodnih taks. bi se moralo razpravljati posebej, zlasti o pravični ugotovitvi cenzusa plačanih neposrednih davkov, ki je odločilen za odmero oz. oprostitev fakse.12 Predpisi o plačilu davkov. 'Judi pri izvršbi se ozira zakon o neposrednih davkih v nekaterih primerih na rodbinsko stanje zavezančevo. Izvršba se namreč v določenih primerih omejuje ali pa jo proglaša zakon sploh za nedopustno. Ker manjkajo o tem določbe v zakonu samem (kamor bi sicer spadale), je ta materija urejena v posebni uredbi o zavarovanju, prisilnem izterjevanju in neizterljivosti davkov. Čl. 34. uredbe navaja 29 različnih predmetov in prejemkov, kateri se ne smejo zarubiti in prodati za izterjavo državnih in samoupravnih davkov oz. na katere se ne sme voditi izvršba. Deloma so to taki predmeti in donosi, ki so davka prosti, deloma pa prejemki, ki so namenjeni prehrani zavezanca in rodbinskih članov. Nekatere oprostitve so diktirane še po drugih motivih. Med tem ko se kmetu ne sme zarubiti in prodati hiša s hišnim okolišem, dvoriščem do 20 arov zemljišča ter en par vprežne živine, en voz in en plug, torej ne glede na število rodbinskih članov, se sme državnim uslužbencem postaviti prepoved le na del prejemkov, rodbinska doklada pa se vobče ne sine zarubiti. Po § 95. zakona o uradnikih se ne smejo zarubiti enomesečni prejemki (pogrebnina), zlasti pa ne dvomesečni prejemki, katere prejemajo žena ali otroci kot. podporo. Ker se uradnikom odteguje uslužbenski davek itak od prejemkov, bi torej mogli vdova in otroci izkoriščati te rodbinske ugodnosti le, če se uradnik zadolžuje s kakim drugim neposrednim davkom. Davčna izvršba je po t. 8. uredbe nedopustna tudi na dohodke od nesamostalnega dela in poklica, ki ne presegajo davka prostega minima (400 din “ Glej izvajanju M. Grafenauerjev«, I. c., str. 219. mesečno ter še po din 100 mesečno /a otroka (lo 18. leta, če nima nobenega drugega dohodka, oz. ustrezni zneski pri tedenskih iu dnevnih plačah), nadalje na dohodek dijakov od poučevanja, na njih štipendije in podpore, na pripomoči, dane dolžniku iz javnih sredstev zaradi splošne nesreče, na premično zadružno imovino zaradi dolgov posameznih (hišnih) zadrugarjev, kolikor ne spada njih zaslužek v zadružno imovino, na rodbinske papirje in rodbinske slike (izvzemši ok vire), pri zavarovanju na življenje zavarovana vsota, terjatve zavarovanca od uradov za zavarovanje delavcev in zavarovane vsote zoper nezgode. Zlasti pomembne pa so z vidika zaščite rodbine prepovedi davčne izvršbe na sledeče predmete: na predmete, potrebne dolžniku za opravljanje javne službe ali za opravljanje javnih poslov, na znanstvene knjige in druge znanstvene pripomočke, ki jih potrebuje davčni dolžnik in njegova rodbina v službi, na predmete in orodje, potrebne za izvrševanje zvanja, obrta itd., brez katerih davčni dolžnik ne bi mogel služiti vsakdanje vzdrževalnine zase in za rodbino: tukaj naj se torej zavezancu omogoči pridobivanje v korist vzdrževanja njega samega in rodbine. Poleg tega pa se ne sme voditi izvršba niti na one predmete, ki so zavezancu in rodbinskim članom potrebni za preživljanje, vsaj za določen čas. namreč na obleko, perilo, posteljnino, hišne in kuhinjske stvari, ki so davčnemu dolžniku, njegovi rodbini in služabništvu po letnem času neizogibno potrebne, na hrano in kurivo, ki je davčnemu dolžniku in članom njegove rodbine potrebno za prihodnjih 14 dni, na eno kravo, potrebno za vzdrževanje davčnega dolžnika in oseb, ki žive skupno z njim, ali po njegovem izboru na dve kozi ali tri ovce in na enomesečno krmo. potrebno za njih vzdrževanje. Te izjeme od davčne izvršbe se torej ozirajo večinoma tudi na rodbinsko stanje in torej dopuščajo izjeme od izvršbe v večjem obsegu, kakor bi bile dopustne pri izvršbi zoper zavezanca brez rodbine. Končno lahko neuspešnost izvršbe zaradi rodbinskih ozirov dovede do neizterljivosti davka sploh, če se davek kljub vsakoletni izvršbi ni mogel izterjati niti v tretjem letu od dne dospelosti. Tudi v predpisih o odlogu plačila davka zasledimo ozire na rodbinske razmere. Zakon o nep. davkih dopušča v čl. 152. samo v opravičenih primerih posamezen odlog, po pravilniku k istemu členu pa se sme dovoliti odlog v celotnem zaprošenem znesku ali deloma, če bi prizadela takojšnja izterjava davka davčnemu zavezancu občutno škodo ali bi bila združena z večjimi težkočami. Škoda se predpostavlja, če bi se »oteževalo n jegovo vzdrževan je«. Tukaj se ne govori o vzdrževanju rodbine, na katero pa je mislil vsaj pravilnik pri normiranju mnogo manj važnega vprašanja, namreč zamudnih obresti od zneska, čigar plačilo je odloženo. Zamudne obresti od tega zneska se namreč smejo (po pravilniku k čl. 152.. t. 6.) znižati pod 6% ali odpustiti »samo v izrednih in posebej argumentiranih primerih, če bi utegnilo plačilo obresti poleg dolžnega davka glede na predhodno ugotovljene imovinske, gospodarske in rodbinske razmere spravljati v nevarnost zavezančevo gospodarsko podjetje ali njegovo in njegove rodbine vzdrževanje«. Po našem mnenju bi bilo važnejše upoštevati rodbinsko stanje in vzdrževanje rodbine pri samem odlogu. Verjetno tolmači praksa pojem vzdrževanja v tem širšem smislu tudi pri prošnjah za odlog plačila davka samega. F udi pri odpisu davka se lahko upošteva rodbinsko stanje. Vendar bomo v uredbi o odpisu zaostankov na davkih. taksah in kaznih za davčna in taksna kazniva dejanja na koncu leta 1937. z dne 23. decembra 1939 zaman iskali ozire na rodbinsko stanje. Minister za finance sme namreč odpisati gornje davščine oz. kazni, če bi izterjava teh zaostankov pomenila gospodarski propad dolžnika, l a pojem je zelo raztegljiv in ni bil niti v pravilniku natančneje pojasnjen. Zato je odvisno od finančnega ministrstva tolmačenje te določbe z ozirom na rodbinsko stanje. P o o s t r i t e v d a v č n i li p r e d p i s o v zaradi rodbinskega razmerja najdemo v čl. 146. zorni., ki nalaga solastnikom (v praksi najpogosteje možu in ženi) solidarno jamstvo za davek od podjetja ali obrata, možu in ženi pa vzajemno jamstvo za odmerjeni in dolgovani davek, če se prenese posestvo, premičnina ali pravica od moža na ženo ali obratno. V sistemu naših neposrednih davkov se upošteva rodbinsko razmerje na zelo neenoten način. Pri nekaierili davkih se upošteva, četudi imamo pretežno donosninski davčni sistem, pri drugih se ne upošteva. Doslednega sistema manjka. Kezultati naše študije so vsekako pokazali, da pozna naša zakonodaja o neposrednih davkih le malenkostne ozire na rodbinsko stanje. Vsekako je mogoče tudi v donosninskeni sistemu upoštevali večjo ali manjšo davčno sposobnost zaveza nčevo, povzročeno po večjem ali manjšem številu otrok in morebitnih oddaljenejših sorodnikov, za katere mora skrbeti; dosledno in pravično se morejo ti oziri upoštevati le v takem davčnem sistemu, ki pozna poleg' donosni n tudi splošno dohod n i no. Soniinaire. Conunent les impots directs yongoslaves tieniient conipte de 1’etat de famille. Yii que les charges 'de famille grevent d’ime fa^on tres diffe-irente le contribuable et font varier ,ses facultes respectives, toute legislatioii fiscajle devrait tenir conipte des persoimes a la chargc qui diiminuent selon leurs nomlbre ises facultes. Dautre part l’ab-sence des personnes a la cliarge du contribuaible peut augmeirter d'ime fapon assez seiisi(l>le ses facultes. Pour que rimposition soit fixee d’uue fa^osn j as te. il fant alors que la legislatioii fiscale tachc de frapper ces facultes differeiites des contribuables qui ont d’ailleurs la meine matiere imposable, eri diminuant ou aggravant leurs charges fiscales. Pour atteindre le premier but, la legislatioii peut aceorder I’augmentation du aniniimun d’existence, de« aibbatteinients a la base ou de plus sen-ssiibles reductioiiis de 1'impot quand il s’agit d’un impot progressif, peaidant que I aibsence des charges de famille provoque des inajo-ration« de 1’impot ou lintrodiiotion dnu impot specdal des per-fjonne« celibataires. Mais a canse des obstacles dorugine teolinique la legislatioii fiscale . januarja 1797 poslalo pravkar sestavljeni tikzv. Martinijev osnutek državljanskega zakonika tudi vi one dežele, v katerih ni bilo sedeža apelaci j skega sodišča. V vsaki deželi naj se postavi pod predsedstvom predsednika deželnega sodišča posebna komisi ja, sestavljena iz po enega svetnika dež. vlade, dež. sodišča, stanovskega odposlanca in svetnika magistrata dež. stolnega mesta. Za vsakega naj se postavi hkrati namestnik, da bi v primeru zadržka ali bolezni delo ne zastalo. Namestniki naj se udeležujejoisej. pa, dokler je navzoč nadomestovani, brez glasovalne pravice. Vsak član komisije naj dobi en izvod osnutka; da naj se mu tudi dovolj časa za [Kjpolno pripravo temeljitega mnenja. Komisija naj prerešeta osnutek od določila do določila, uvažujoča najvišje povelje, da veljaj praviloma v vseh tkzv. nemških in čeških dednih deželah le en in isti zakon; izjema glede te enotnosti bodi pripuščena le takrat, kjer to zahtevajo neposredno po- 1 Kxc.iir.se iiber ostcrreicliisclies ullgemeines biirgerliclies llecht, L (I-N77), 396- 404. sebne okolnusti deželne ustave. Zato naj se osnutek tudi ne kritizira, marveč naj se presoja le raz gledišče: a) če ne nasprotuje posebnim bistvenim deželnim zakonom in pravi blaginji dežele; b) če je jasno in dovolj določno sestavljen: c) če ni ia ali oni odstavek popolnoma odveč; d) če je popolnoma izčrpen in ne pušča kake vrzeli v zakonodaji. Edino po teli pogledih naj se presoja osnutek; opombe naj se brez nepotrebnih dolgih razglabljanj napišejo kratko in jedrnato v zapisnik v obliki besedila, katero bi moglo nadomestiti določilo osnutka, ki naj se spremeni. Posvetovanja naj se vrše neprestano, ker je vladarjev ukaz, da naj se končajo v enem letu in predlože v tem času neposredno justičnemu oblastvu z mnenji, označbo dnevov posvetovanja in podpisi vseh komisijskih članov.2 Kolikor je iz ohranjenih spisov razvidno, je na to odredbo, na kateri je podpisan kot referent Martini, pozval takratni vodja deželnega sodišča v Ljubljani Jurij Jakob grof Holienwart v odloku navedena oblastva, da imenujejo svoje zastopnike. Deželno glavarstvo, takratna deželna politična oblast, je že februarja imenovala barona Lichtenbergaj' stanovi barona Rosettija. Ta je odšel iz dežele, še preden so se posvetovanja začela. Zaradi francoske zasedbe je namreč kranjska deželna komisija zbrala svoje opombe šele v koncertacijskeni zapisniku z dne 17. aprila 1798.4 ki ga žal ni več v spisih in nam tudi njegova vsebina ni znana.5 II. Vprašanje uvaževanja vsebinsko različnih deželnih ustav, privilegijev deželnih stanov, avtonomnih statutov in raznolikih deželnih zasebno-pravnih običajev se je že spo- 2 Fasc. 69, št. 469 stanovskih spisov v arhivu Narodnega muzeja v Ljubljani. * Fasc. 84, št. 1133 gubernijskih spisov v Nar. muzeju v Ljubljani. * Fasc. 69, št. 469 stanovskih spisov v Nar. muzeju v Ljubljani. 6 Ker so se morali ti zapisniki predložiti naravnost vrhovnemu justičnemu oblastva, bi se kranjski zapisnik z dne 17. aprila 1798 razen v gubernijskih spisih mogel najti le še v arhivu bivšega pravosodnega ministrstva na Dunaju med materijalijaani za obči drž. zakonik. Teh je bilo svojčas 45 faseikljev ali kartonov, ki jih je nekdanja avstrijska uprava prav ljubosumno čuvala. Le redko kdo je dobil dovoljenje za pregled.. Pri požaru justične palače na Dunaju 15. julija 1927 so pa tudi ti spisi skoraj popolnoma pogoreli. Septembra 1938 sem videl od teh žalostne ostanke: ogorke za 5 kartonov. četka razmotrivalo v zakonodajnih komisijah za državljanski zakonik.0 Hoteč doseči glavni smoter civilnega zakonika za vso Avstrijo: poenotenje vsega civilnega prava za vso državo, sprva niso hoteli stanovom posameznih dežel poslati osnutke niti v izjavo. Šele z okrožnico na vse dežele z dne 20. septembra 1N04 je dvorna komisija za zakonske stvari, kakor je bilo že na drugem mestu povedano,7 sporočila svoje mnenje, da se je treba pri uzakonitvi državljanskega zakonika ozirati tudi na posebnosti zasebnega prava, po katerih se razlikujejo posamezne dežele zaradi različnih krajevnih razmer in na teh temelječega ljudskega značaja, a to le, kolikor te posebnosti ne nasprotujejo splošnim načelom državljanskega zakonika in enakosti vseli slojev pred zakonom. Zategadelj naj za to sposoben deželni svetovalec zbere tem načelom ustrezne provincijalne statute in običaje, ki so že prešli pravo. Njegov predlog naj potem, najkasneje v šestih mesecih, pretrese posebna komisija za posvetovanje o osnutku državljanskega zakonika, ki je bil razposlan I. 1797 (v državljanskem zakoniku za Zahodno Galicijo uzakonjeni Martinijev osnutek). Komisija pa naj le takrat predlaga, da se te posebnosti obdrže, če to zahteva uredba dežele in značaj prebivalstva, ter se brez očitne škode ne morejo odpraviti. Stanovski odbor v Ljubljani je že na koncu 1. 1804. odredil v komisijo odbornika Jožefa pl. Kalehberga in Jožefa bar. Lrberga. Pozneje pa so zlasti zunanjepolitični, vojni dogodki to delo povsod zavlekli. V tek ga je spravila šele dvorna pisarna (ministrstvo), zahtevajoča ob novem letu 1807 predloge najkasneje v treh mesecih. Referata sta sestavila: Kalchberg in svetnik dež. sodišča Anton Gollmavr. A) K a I c h b e r g se v referatu z dne 17. februarja 1807 sklicuje na to, da je mešana komisija že v zapisniku z dne 17. aprila 1798 sestavila važne pripombe k osnutku in jih tudi predložila; omej nje se v smislu razpisa le na stare deželne uredbe, katerih starost govori za njihovo koristnost. Navzlic “ Prim. zlasti II. Voltelini: »Der Codex Tlieresianus im osterr. Staatsrat«, Festsclirift /ur Jahrliundertfeier (les A liti 15. I., 60 in pas-sitti; — S. Adler: »Die politische Gesetzgebung in iliren geschichtlichen Beziehungen zuin A B G B«, prav tam, str. 126. 7 J. Polec. Paberki o klavzuli deželne obveze za škodo, G MS, XX., (1030), :i()(). temu pa predlaga spremembo osnutka v desetih točkah po paragrafih lire/, izključnega ozira na izrazite deželne statute in pravne običaje. a) Prva Kalchbergova pripomba se nanaša na § 22 I. dela:8 »Na deželne običaje in navade se more sicer ozirati v primerili razlage kakega zakona; ne morejo pa razveljaviti že obstoječ zakon ali ustvariti novega.« Kalchberg izvaja tukaj: § 114 11. dela pravi, da je določeno v predpisih občine, kdo sme imeti golobe. Tak predpis občine ne nrore biti drugo nego od občine uvedeni običaj ali navada. Še jasneje je v i? 285 določen čas pašnje po uvedenem običaju. Ker daje torej zakon sam navadam in običajem obvezno moč, naj bi se § 22 bolj razločno glasil: »Deželne in krajevne navade veljajo vedno za nepisan zalzon v onih primerih, kjer pisani zakoni ničesar ne odrejajo in dokler jih ti ne razveljavijo.« b) Dalje predlaga Kalchberg: V §u 78. I. del (S 53 odz.), glasečem se: »Nedostatek potrebnih dohodkov, dokazano ali splošno znano slabo nravstvo ali nalezljive bolezni onega, s komur se hoče stopiti v zakon, so pravični razlogi, da se odreče mladoletnikom privoljenje v zakon« — naj se pred besedami »so pravični razlogi« ustavi še: »ali očividna neenakost stanu, posebno ko bi zaradi tega mogla trpeti prihodnja sreča otrok.« Podpiral je predlagatelj svoj predlog, naj se ob privoljenju zakona nedoletnikov ozira kakor dotlej tudi na stan, s tem. da more imeti stanovska neenakost večkrat za posledico izgubo pravic in marsikatero škodo za preskrbo otrok in celo staršev. Če se otrokom, hotečim stopiti v zakon, pusti glede tega prostost, bi se moglo zgoditi, da bi mladi, še nerazsodni mož v zrelejši dobi obžaloval svoj korak. c) Nato pripominja Kalchberg, da podložniki na Kranjskem niso popolni lastniki svojih zemljišč. Na teh ima podložnik le toliko pravice, kolikor mu jo da zagotovilni list (Cevvahrbrief); kjer tega ni, je lastnost zemljišča razvidna iz rektifikacijskih knjig. Podložnikom se kot lastnikom ne more pustiti na prosto, da svoje lastnine ne uporabljajo. Na Kranjskem morejo tako zemljiške kakor deset inske gosposke 8 Martinijev osnutek (zaliodno-gališki drž. zale., zbirka justičnih zakonov, Franz II. Gesetze n. Verfassungen im Justizfaiche, 1792—1798, št. 337) je razdeljen namreč na tri dele; od teh ima vsak novo štetje pturagru fov. svoje zanikerne podložnike in desetinarje prisiliti k obdelovanj u svojih zemljišč. §-u SO. II. del (§ 362 odz.) glasečemu se: »Praviloma sme popolni lastnik s svojo stvarjo prosto razpolagati; »me jo torej za se po svoji volji rabiti, celo ali deloma na druge prenesti, more jo tudi neporabljeno pustili >n se je celo nepogojno odreči,« naj se zato na koncu pristavi: »vendar z utesnitvijo, ki jo vsebujeta §§ 198 in 199.«" d) Dalje smatra Kalchberg za popolnoma nepotreben s 175. II del. ki odreja, da se mora v primeru, če prosi pridobi tel j zemljišča za vpis lastninske pravice na podlagi pravilno sestavljene listine, ta sicer brez odloga izvršiti, vendar pa hkrati pri sestavi prošnje na sodišču odsotnega odsvoji-telja takoj o tem obvestiti v lastne roke. da more po potrebi vpis izpodbijati. Če je pogodba popolna in ustreza predpisom za vpis v deželno desko, doslej na Kranjskem niso obveščali odsotnega odsvo jitelja, da se ne bi povzročilo večkrat visokih obvestilnih stroškov, zlasti, ker večkrat bivališče odsvo-jiteljevo ni znano. Patent o deželni deski, odnosno zemljiški knjigi v zvezi s še veljavnim zakonom o zastaranju že zadostno ščiti odsvoj i tel j a in pridobi tel ja. e) Kalchberg se obrača proti določilu § 202. II. del. da dednodačniik v primeru, če ima dajati naravne plodove, v enem letu ni dolžan od teh dati več, kakor je res zrastlo na dednodačnem zemljišču. Na Kranjskem se namreč večkrat odrajtujejo dajatve v naravi, ki se na zemljišču sploh ne pridelajo. Tudi mora tukaj podložnik dajatev, ki je radi popolnega pomanjkanja ob .slabi letini ne more odrajtati, navadno nadomestiti prihodnje leto. Za zemljiškega gospoda bi bilo zato kar preveč hudo. ko bi taki primeri njegove dohodke zelo zmanjšali. Tudi ni uvideti, zakaj bi se ne smelo prisiliti podložnika, da bi izgovorjene dajatve, ki je ni pridelal na svojem zemljišču, ne pridobil na drug način. — ” S l()8 (S 1129 odz.): »Zemljiški lastnik je zlasti upravičen, prepovedati užitnemu lastniku ne le zmanjšanje užitne stvari, marveč tudi vse izpreinembe, ako morejo te onemogočiti ali otežiti izvrševanje njegovih pravic.« — § 199 (§ 1130 odz.): »Sme torej zahtevati, da užitni lastnik svoje nastanjeno zemljišče sam poseduje, sine tudi siliti na vzdrževanje in obdelovanje zemljišč in celo na to, da. se izroče v drug’ ded n i zakup i-n drugim dednodačnikom, ako prejšnji ni zmožen nositi bremen, ki so na zemljišču.« § 202 (§ 1133 odz.) naj bi se torej glasil: »Dednodačnik nima na sličen popust nobene pravice; plačati mora ital'z malenkostno dedno dačo polno, dokler obstoji, še del dednodačnega zemljišča. Zatorej je dolžan, če plodov ne pridela, da nadomesti primanjkljaj z zneskom, ki ga dogovori z zemljiškim gospodom, ali pa prihodnje leto V naravi.« f) § 436, II. del Martinijevega osnutka (645 odz.) določa, da fidejkomis tudi prestane, če ob premembi užitnega lastnika niti fidejkomisni imetnik, niti pričakovalci niso tekom treh let izposlovali potrditve. S tem določilom se je v tej dobi, ko je že vplivna struja delovala za odpravo f idej komisov, najbrž hotelo doseči vsaj njihovo zmanjšanje. Kalchberg predlaga soglasno s predlogom v koncertacijskem zapisniku z dne 17. aprila 1798, da se ta razlog prest anka izpusti. Fidejkomisni imetnik bi najbrž večkrat, želeč, da se fidejkomis alodizira, nalašč opustil prošnjo za potrditev f idej komisa. S tem bi bili oškodovani odsotni ali še v obče nerojeni pričakovalci. Z imetnikom domenjeni njihov skrbnik bi mogel na potrditev pozabiti in bi za zle posledice morda sploh ne bil plačila zmožen. Tudi ni v zakonu nikjer povedano, kaj se s takim nepotrjenim fidejkomisom zgodi. Če se pa že smatra tako določilo za potrebno, bodi za potrditev pristojno sodišče, ki odloča ob premembi uživalca glede plačila prenosnih pristojbin. Opustitev zaprosila naj ne bo razlog za prestanek fidejkomisa. marveč naj tvori kvečjemu upravni prestopek, ki se kaznuje z denarno globo. g) § 526, II. del določa, da tudi dogovor, s katerim starši otroke popolnoma odpravijo ali se glede njihove prihodnje dedne pravice pogodijo, ni dedna pogodba. Kalchberg očitno zmotno smatra, da to določilo take dogovore sploh onemogoča. Zato izvaja, da na Kranjskem starši ne redko otroke z dednimi deleži odpravijo in povzroče, da se dedovanju odpovedo. Taki dogovori so za podložna zemljišča tembolj potrebni, ker bi se mogla sicer vdovec ali vdova zelo težko drugič ženiti ali možiti; to bi največkrat povzročilo propad gospodarstva v škodo rodbine. Zato predlaga, da se § 526 glasi: »Dogovor, s katerim starši otroke popolnoma odpravijo ali se glede prihodnje dediščine z njimi dogovore, naj se le takrat smatra, da je veljaven, če so se take pogodbe sklenile z otroki, ki so upravi- čeni pogodbe sklepati, ali s sodno postavljenim namestnikom otrok, če sami ne morejo sklepati pogodb.«. h) K § 335, odd. III. pripominja Kalchberg, da se na Kranjskem j utruja zahteva in plača šele po smrti moža. Zato je tukaj domnevati, da še ni bila plačana. Želeti bi bilo torej, da zakon določi, prav nasprotno kakor je v osnutku (tudi § 1232 od z.) in sicer: »Mož ni dolžan svoji mladi ženi prvo jutro po poroki izročiti darilo ali takozvano jutrnjo. Če se je jutrnja v določenem znesku izrecno obljubila, se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da ni bila izročena.« i) § 488. III. del (prim.: § 1336 odz.) določa: »Če se hočejo pogodbeniki sporu, ki bi utegnil nastali zaradi določitve škode, izogniti tako, da določijo denarni ali drugi znesek, so opravičeni, da se o tem posebej dogovore, in si za primer, da bi obljuba sploh ne bila izpolnjena ali pa prekasno, izgovorijo kazen.« — i? 489 pa določa dalje: »Vendar ne sme znesek kazni zaradi neizpolnjene ponudbe presegati dokazne dvojne škode in zaradi prekasnega plačila ne naj višjih zakonitih obresti. Ako škoda ni oceni jiva, jo mora določiti sodnik.« Boječ se. da bi se moglo to določilo uporabljati tudi na 10% kazenske obresti od zaostalih javnih dajatev, predlaga Kalchberg. naj se tema določiloma pristavi: »Od te odredbe so pa izvzete kazenske obresti zakasnelih deželno-knežjih rednih in izrednih dajatev in drugih javnih dač; te je obravnavati po predpisih, ki so zanje veljavni.« j) Slednjič predlaga Kalchberg, da se pridrži na Kranjskem navadna uredba deželne obveze za škodo.1" O tem sem že poročal na drugem mestu.11 B) V nasprotju s stanovskim zastopnikom Kalchbergom. ki dela svoje pripombe k večjemu številu paragrafov, hoteč očividno varovati le interese stanov in zemljiških gospodov, najde pa svetnik dež. sodišča Goli m a y r le štiri pravne uredbe na Kranjskem, ki bi v smislu okrožnice vrhovnega justičnega oblastva prišle v poštev. Med temi štirimi navaja tudi GolLmayr pravni inštitut deželne obveze za škodo. Tudi o Gollniayrjevem izvajanju in nadaljnem poteku razprav o 10 Fasc. 84, št. 274 ex 1807 guberii. spisov v Nar. muzeju v Ljubljani. 11 CMS, XX., (1939), 301. iem predmetu v Ljubljani in pred zakonodajno komisijo na Dunaju je l>ilo že vse na prej navedenem mestu izčrpno povedano.12 Poleg' ustanove deželne obveze za škodo navaja v tej zvezi Gollmayr: a) na trideset let in en dan omejeno pripo-sestvovanje in zastaran j e.1:1 Glede tega pa ni bilo več' kaj pripomniti, ker itak določa Martinijev osnutek 30 letno zastaranje. b) Naj zanimivejša ustanova, ki jo želi Gollmayr obdržati, je poleg' klavzule deželne obveze za škodo tkzv. t o ž b a z a -radi nasilja (Gevvaltsklage). O tej naša pravnozgodovinska literatura doslej še popolnoma molči. J. S e h e n k . ki jo res samo bežno omenja.” ne more navesti novejše literature kakor Beckmannovo »Idea inris« (IbHfr, 178). Po tem. ki se zopet sklicuje na VValterjev »Ius consuetudinarium Austriacum«, je ta tožba zelo navadna na Štajerskem in v Avstriji. Tri pogoje navaja B e c k m a n n za njo: 1. resnično posest tožnika: 2. mirno posest in 3. nasilno odstranitev. Zastara v enem letu. D a n i j e I E r b e r g posveča v svojih »Observationes practicae«,K' komentarju postopka pred kranjskim ograjnim sodiščem, tej tožbi cela tri poglavja: Observationes XVI.. XVII.. XIX.. deloma tudi observ. XVIII. V obse r v. XVI.: »Von Gevvaldtsklagen in Hoffrechten« loči (čl. 2) med »Gewaldts-klagen« v ožjem smislu in »Entwehrungsklagen«. Prve imenuje le one. ki so ob golem motenju posesti retinendae posses-sionis. druge ob odvzemu posesti recuperandae possessionis. Le o prvih obravnava v 25ili členih v observ. XVI. l ukaj razpravlja o pogojih tožbe, zlasti natančno o vsebini naracije in petita tožbe in o inštanei za njo. Ne zahteva mirne in pravične posesti, marveč le posest, trajajočo leto in dan, »kajti po preteku leta i n d n e v a se p r e s u m i -ra, da je p o s e s t m i r n a in pravi č n a (člen 17). 12 CMS, XX. (19:«, 301). 13 Na Štajerskem je veljala zastaralna doba 32 let; prim.: Pfafl-llofmann, o. c., 1., 398. — Fasc. 84, št. 27-i ex 1807 giibern. spisov. 14 Drei osterreichische Proceliordnungen aus dem 16. Jlult.«, Wien (GerZg 1863 in pos. odtis) 22, op. 18. lB Po|K>ln naslov gl.: Z/.R. VI., (1927/28). 129, op. 58; prim.: ('MS. XX., (1939), 292. Zahtevati se more (udi odškodnina, (člen 19). IOda ne (likaj, ue v sledeči observ. XVII. (člen S) ne omenja tarifi-ranih konvenci jonalnih glob. kakor jih navaja Gollmayr. lo bi kazalo na to, da so le nastale šele po nastanku Erbergovega dela po lelu 1700. — Zastara tožba v enem leiu. V observ. XVII. »von ('lagen in Hoffrechten auf geschebene Entvvehrung« obravnava Erberg o posestnih tožbah, ki jih imenuje »Eniwehriingsklagen«, naslanjaje se muiatis mutan-diis na to, kar je povedal v observ. XVI. V observ. XVIII. »Ob in Landts- und Hoffrechten jeder-mann znr Clag und Antwort stehen konne,« razpravlja, za katere osebe je pristojna dvorna pravda, pred katero so se obravnavale izključno le ie posestne tožbe. Pravnozgodovinsko zelo važna je razprava observ. XIX.: »AVie man umb die Gewaldtklage so von der Herrn und Landleiithen unterthannen oder denen selben beschehen.« Zgol j na podlagi prakse ograjnega sodišča postavlja Erberg ia-le glavna načela: Zaradi moten ja posesti zakupnih in kupnih zemljišč in na njih temelječih pravic podložniki ne morejo niti tožiti, niti toženi biti, marveč le njihovi zemljiški gospodje, ker so samo ti pravi lastniki (eh zemljišč. Ta razlog pa šepa. ker prizna Erberg sicer posestno tožbo tudi zakupnikom in zastavnim posestnikom prostih zemljišč. Toženi zemljiški posestnik more svojemu podložniku naložiti, da odpravi motenje ali odvzem posesti in plača škodo. Če podložnik ugovarja, naj spravi toženi zemljiški gospod stvar pred nepristransko sodišče. Apelacija proti sodbi tega sodišča gre na deželnega glavarja. Ako toženi zeml jiški gospod noče provocirati nepristranskega sodišča, pride stvar pred dvorno pravdo. — Kmetje, ki imajo svobodno zemljo in imenja. tudi svobodniki, morejo glede teh zemljišč tožiti in toženi biti pred dvorno pravdo. Gollmayr pa navaja v svojem predlogu glede Kran jske, da je bila trnka j (a tožba zelo pogosta (»im Lande so sehr im Schvvunge stehenden Gewaltsklagen«). Po njegovih navedbah je bil na Kranjskem za njo pogoj leto in dan trajajoča posest. Bila je tukaj običajna posebnost, da je moral podlegli toženec plačati globo, ki je bila po njegovem stanu določena v različni višini, in sicer je plačal kmet 2 gld 33 kr., meščan in občine (Piirger und Gemeinde) 5 gld 65 kr., graščaki (Gutsinhaber) 42 g ld 30 kr. Gollmayr predlaga, da .se la tožba ohrani (udi v novem državljanskem zakonu, ker ne iemelji le v rimskem pravu, marveč tudi na deželnem ročinu,1" ter v trajnem in nepretrganem običaju, ker je treba, da ima leto in dan trajajoča posest neki učinek in pa. ker bodo številično določene kazni preprečile dolge pravde in cenilne prisege. Treba bo tedaj v §u 5S II. del bistveno ločiti med posestjo, trajajočo že leto in dan. in tisto, ki še ne traja (ako dolgo. To določilo naj bi se zato glasilo: »Posesti, trajajočo več kot leto in dan, ne sme, ne glede na njeno kakovost, nihče motiti razen s sodno pomočjo; le posest, ki še ne traja leto in dan, se sme samolastno motiti in s tem varovati svojo pravico.« e) Deloma v zvezi s to točko glede posebne zaščite posesti, trajajoče leto in dan, je bil daljnji predlog Gollmayr-jev. Na Kranjskem je bila namreč ne le v zavarovanje odškodnine za utrpelo škodo, ampak tudi v varstvo proti last it vi zatrjevane pravice ali posesti in proti posegu vanjo dovoljena zasebna rubež. Poleg tega je bila tukaj v nasprotju z določilom § 458, III. del zah. gal. drž. zak. (prim. § 1321 od z.) še posebnost, da je moral v naši deželi zarubljeni (ožili in petitorio ali in possessorio, če je mislil, da je prikrajšan v svoji pravici ali če je l>il vsaj leto in dan v posesti z rubež jo ogrožene pravice. Tudi ta običaj naj bi se po GolLinayrjevein predlogu uzakonil, že zato. ker bi bila tožba rubežnika tekom (reli dni, ki jo predpisuje § 458 zaradi oddaljenosti od sodišča in pa zato nemogoča. ker je lastnik zarubljenih predmetov, n. pr. živine, večkrat neznan. Gollmayr predlaga zategadelj, da se v zakon vsprejme določilo: »Rubeži, ki se izvršujejo na Kranjskem v pri&toječe pravice ali posesti, se smejo tudi naprej vršiti in s tem zavarovati pravice.« —§ 458, III. del pa naj se glasi: »Kdor zaloti lu Deželni roči n cesarja Friderika III. (1460) v »I.andts-lfandtvesste des Loblichen Hbrzogthumbs Crain«, (Laibach 1687, str. 3): »Wer auch, das ainer amen Gwalt klagt, den sol Er bewehren selb dritt, tlmet er da,s, so lnueli ainer den gewalt bessern selb Andern. Ist aber das der dreyer ainer abgeliet, so ist ainer des Gewalts ledig.« , Wier wollen auch, was ain Mann in vnserm I and zu Crain, in Nutz vnd berueblicher gewdhr horbracht bat, das iti n des Niemands entwdhr, nocli davon treibe, da n n mit dem Rechten allein.« "a svojem zemljišču tujo živino, zato še ni upravičen, jo pobili. Sme jo prepoditi s primerno silo ali če je bil samo prikrajšan v svoji pravici, zasilno zarubiti toliko glav živine, da zadostuje za njegovo Popolno zadoščenje ali za varstvo njegove pravice. Vendar mora zarubljeni, če se nista stranki prej poravnali, zarubljeno živino tekom 14 dni s pologom primernega zneska, če treba s pomočjo rubežniku predpostavljene gosposke, rešiti, ali pa dovoliti, da predpostavljena gosposka zarubljeno živino na javni dražbi proda in doseženi izkupiček založi; zarubljenemu pa ostane na prosto, da toži pred potekom zastaralne dobe.« C) Deželna komisija se je sestala k posvetovanju o teli referatih pod predsedstvom deželnega guvernerja grofa Trautmannstorfa 13. marca 1807. Seje so se udeležili s strani političnih oblasti in sicer za deželno glavarstvo gubernijska svetnika grof Lichtenberg in baron Buset kot njegov namestnik. od stanovskega odbora odbornika pl. Kalchberg in baron Erberg kot namestnik, za mestni magistrat svetovalec Josip Urbas, od deželnega sodišča pa svetovalec Anion Goll-niayr in Anion Zenker kot namestnik. Po poročilih Goll-mayrja in Kalchberga so bili njuni predlogi vsprejeti. I)) O (eli je razpravljala potem zakonodajna komisija na Dunaju dne 17. aprila 1809. Referent je bil dvorni svetnik Pitreich. O tej razpravi sicer že kratko poročata Pfaff-Hof-mann.17 Zaradi popolnosti naj po njunem delu bistven potek tukaj povzamem. Poleg razprave o klavzuli deželne obveze za škodo, je bila tildi v tem posvetovanju pravnozgodovinski najbolj zanimiva točka glede tožbe zaradi nasilja. Piireich poudarja, da so bile te tožbe znane v vsej Notranji Avstriji, na Kranjskem so bile pa najbolj pogoste. »Temeljile so na sa-molastni rubeži zaradi motenja posesti, predpostavljale so leto in dan trajajočo posest in niso merile samo na odškodbo in zadostitev, marveč tudi na konvencijonalno globo, določeno po običaju; mogel jo je vložiti tudi zarubljeni proti rubežniku.« Uzakonitev te tožbe Pitreich in z njim zakonodajna komisija odklanja, češ, da osnutek že v S 58 določa, da se noben posestnik brez razlike ne sme samolasino motiti. To zahteva javni mir in državljanski red. § 458 dovo- 17 Excurse, o. c.. 398—403. ljuje sicer rubež živine do višine popolne odškodnine. Vendar obvezuje rubežnika, da tekom treh dni toži ali pa živino vrne. To je primerno, ker stopa s tem sodni ukrep mesto zasebne sile. Določilo osnutka izpušča tudi plačilo konven-cijonalne globe za nasilje, ker jo že nadomešča popolna odškodba in se taka globa za vse čase in osebe ne more zakonito določiti. S temi izvajanji komisija ni odpravila le tožbe zaradi nasilja, marveč tudi predlagano določilo glede zasebne rubeži in i/.premem be § 468, III. del. Zakonodajna komisija se je potem, posvetovala še o vseli K a 1 e h b e r g o v i li izpremin jevalnih predlogih, ki jih pa ni mogla vseh od kraja zavreči. 1) Čisto kratko je zavrnila predlog glede premembe i? 22. I. del. češ da je bil tako pravilo postavil že jožefinski zakonik in ni bilo nobenega razloga od tega odstopiti. Pfalf-Hofmann pa pravilno pripomnita, da se zah. gal. in jožefinski zakonik v tej točki ne vjemata in tudi § 10 odz. ni prevzel določila §a 22. 2) Komisija tudi ni mogla pristati na to. da bi se varuške oblasti pri podelitvi ženitnega dovoljenja (§ 78. II. del) morale ozirati na stanovske razlike, /a odklonilni razlog je navajala, da se varuških oblasti ne more tako omejiti, zato da ostane pri splošnem zakonu. V resnici pa je določilo § 78 malo splošno, marveč navaja posamične razloge, iz katerih se more odreči privoljenje za ženitev. 3) Prav tako je mogla zakonodajna komisija na referentov predlog gladko odkloniti k §u 80. predlagani pristavek, da velja ta le z omejitvami §§ 198. 199 in to z utemeljitvijo, da obravnava § 80 le popolno, §§ 198, 199 pa nepopolno lastnino. 4) Več pozornosti je bil deležen daljni predlog, da se črta i? 175. odrejajoč obvestilo pri sestavi prošnje za vpis v zemljiško knjigo odsotnega osvojitelja. Pitreich se je izrekel. naj določba ostane. Potreba § 175 postane jasna po § 176, ker bi sicer ne bil podan terminus a quo, od katerega bi tekel določeni rok za upor in bi se mogla pripisovati odsvojitelju zamuda zaradi poznanja poteka stvari. Zakonodajna komisija je sklepanje o tem predmetu odložila, ker dvorni svetnik Zeiller n i bil navzoč. Ta pa je na prihodnji seji (1. maja 1809) izjavil, da je novo besedilo osnutka zahtevo obvestila opustilo, ker bi se s tem posli pri zemljiških knjigah neizmerno pomnožili; koluzijam bi se pa vendar ne moglo popolnoma izogniti, ker so še mogoči dogovori z dostavljajočim sodnim slugo in goljufije možne. Navzlic tej izjavi se je komisija izrekla za to. da se obvestilo obdrži. Sklenjeno pa je bilo, da se ta točka predloži vladarju v končno odločitev. 5) Uspel pa je Kalchberg glede svojega ugovora proti 202. po katerem dednodačnik ni dolžan dati več plodov, kakor jih je tisto leto zrasilo na njegovem zemljišču. Pit-reich se je izrekel proti spremembi, češ. da iso po ustavi vseh nemških dežel podložna zemljišča obremenjena z doniinikal-nimi dajatvami v letno določeni količini prirodnin brez ozira na pridelek dotičnega zemljišča ali pa v denarnem nadomestku; o tem določajo posebni politični zakoni. O teh S 202 ne govori; zato ga tudi ni treba izpreminjati. Kvečjemu bi pristavil: »Kar se splnli tiče terjatev zemljiških gospodov, se je treba držati predpisov, ki so o tem že posebej določeni v političnih zakonih.« V seji t. maja 1809 je pa prodrl s Kalchbergovim mnenjem soglašajoči predlog komisijskega člana Aichna. da mora dednodačnik na vsak način plačati polno dajatev (v naravi ali denarju). Ta itak ni nikdar sorazmerna užitku zemljišča; tudi bi bila izvedba predlaganega določila že zato večkrat težka in nemogoča, ker dolžni plodovi v mnogih primerih na zemljišču niti ne zrastejo. Komisija je sklenila tedaj besedilo (prim. S 1134 od z): Dednodačnik nima nobene pravice na stičen popust; dokler obstoji še del dednodačnega zemljišča mora plačati itak majhno dedno dačo polno, pa naj bi bita ta dogovorjena v denarju ali v naravnih plodovih. 6) Kalchibergova opomba k § 436, III. del (S 645 odz.) je imela popoln uspeh, ker je novo besedilo tega določila, sestavljeno že pred komisijskim posvetovanjem, izpustilo napadeni razlog za prestanek fidejkomisa. 7) Proti predlogu k § 526, II. del glede veljavnosti pogodbe o odpravščini otrok komisija stvarno ni imela pomislekov, smatrala je pa, da je odveč, ker je za sklepanje pogodb ]>o nedoletnikih v zakonu že poskrbljeno. 8) Tudi je odklonila predlog k § 335. IH. del (§ 1232 odz.), naj se ob pomanjkanju protidokaza domneva, da jut ruju ob juoževi še ni plačana. K iej točki je Pitreich izvajal, (la je jutrnja. obljubljena v določenem znesku, po poroki vsak dan v plačilo dospela. Če ni znaka, da ni bila plačana v celih treh letih, je veliko bolj naravna domneva, da je bila že prej plačana. 9) Slednjič je bila komisija mnenja, da opombe k §§ 488. 489, III. del lahko preide, ker so 10% kazenske obresti v vseh deželah, kjer je uvedeno anticipati vno plačilo domini jev za njihove podložnike, urejene v posebnih političnih zakonih. •)'{ Drugič in zadnjič je bila tako dana možnost zastopnikom sodnih in političnih instanc bivše kranjske dežele, da so izrazili svoje mnenje glede državljanskega zakonika, ki je ustvaril tudi prvo enotno civilno pravo tako vsem našim deželam skupaj, kakor vsaki posebej. Skromne se zdijo te opombe. Upoštevati je treba ozke meje, ki so se predpisale zahtevanemu mnenju. Če jih primerjamo z mnenji drugih dežel, kakor jih prikazujeta Pfaff-Hofmann, pa zavzemajo med temi dosti častno mesto po številu in vsebini. Pravnozgodovinsko pomorejo bistveno k bol jšemu poznavanju dveh v našem pravu nekdaj zelo običajnih ustanov: klavzule deželne obveze za škodo in pa v deželi navadne posestne tožbe; deloma nam nudijo tudi ne nevažne podatke glede podlož-niških dajatev, dede vsebine veljavnega državljanskega zakonika so pa vplivale na besedilo določb §§ 645 in 1134. ki obadva danes nista več aktualna. Zusainmenfassung. Bemerkungen der krainisclien Landeskoinmission zn Martini'« Entwurf des biirgerlichen Gesetzbuclies. Im Lati le der Be:ratnias anstemail, im J. 1797. solite,n die Landarkouimiissionen ahr Gutaohitcn Idoli dahin abgaben, ob der Entwuirf den wesentlichen Landesgeisetzen and . stoletju je bil Comte. Najvplivnejši nemški filozof v islem stoletju je bil I legel. Ne zaman stoji v Parizu pred Sorbonno spomenik (Omiu, v Berlinu pa pred univerzo spomeniik Heglu. Zdelo bi se. da izčrpava (a zunanja sličnost vse. kar je skupnega pri obeh mislecih. Zdelo bi se. da obstoji med njima v vsem ostalem samo različnost in celo nasprotstvo. Kaj je skupnega med Comtovo in Heglovo osebnostjo', med njunima političnima in socialnima nazorima ter zlasti med njunima filozofskima teorijama? Comte. deklasiran privatni učenjak, ki je le za nekaj časa bil pripuščen kot repetitor in izpraševalec v Pariško politehniško šolo in ki se je zadnja leta svojega življenja preživljal le s skromno in ne povsem sigurno podporo svojih maloštevilnih mecenov. In pa Hegel, ponos Berlinske univerze, ki mu je dala na razpolago auditorium ma-ximum. Comte, ki je bil še bolj kot Schopenhauer1 ozlovo-Ijen nad oficielno znanostjo, ki je svetoval, naj se zapro vse akademije in visoke šole razen veterinarskih šol.2 In pa Hegel, najbližji svetovalec ministra Altensteina glede zasedbe filozofskih stolic na Pruskem, ki je v pruskem prosvetnem uradu imel še bolj odločno besedo kot Cousin v zadevnih francoskih krogih. Comte, ki je bil vedno nezadovoljen z obstoječim političnim redom, ki mu niso bili všeč niti Burboni, niti Ludovik Filip Orleanski, niti — izvzemši kratko dobo, ko se je navduševal zanj — Napoleon 111., ta »retrogradni diktator«.* In pa Hegel — obsipan z vsemi častmi pruski »državni filozof«. Comte. ki je mrzel pravnike 1 Die Welt uls VVille und Vorstellung. Vocreile zur zvveiteu Auf- lage, - Svsteme de poli:tique positive dii traitč de sociologte d'Auguste Comte, condense par Christian Cherfils, Pariš 1012. IV, 556. -1 II). n, 270. kol razdirače organične družabne strukture. In pa Hegel s svojim veseljem do juridične analize, ki je skušal dati svojim idejam dokončno formulacijo v traktatu, specialno posvečenem pravu. Comte, ki začenja svoj življenjepis z izjavo, da je rojen v katoliški družini,Mn ki se je navduševal za srednjeveško katolieanstvo kot mojstrovino politične organizacije/’ In Hegel, prepričan protestant," ki je pojmoval svoj nauk kot neke vrste filozofsko razlago protestantizma7 in ki je s svojo netolerantnostjo nap ram katoličanstvu izzval pritožbe od strani župnika cerkve sv. Jadvige v Berlinu. Comte, ki je vzlic svojemu pozitivizmu proglasil primat srca in s lem dal povod za Nietzchejevo trditev, da spada prav za prav v' sentimentalno IH. stoletje." In pa llegel, ta načelni nasprotnik sentimentalnosti. C omte s svojim sanjarjenjem o radikalni socialni reformi. In pa llegel. ki je načelno zavračal vsakršne reforme. Comte s svojo ikozmopolitično vero v veliko evropsko republiko.9 In llegel s svojim nemškim nacionalizmom.1" Comte s svojimi klasifikacijami in llegel s svojo dialektiko. ( omie-naturalis(, ki je uvrščal duli v prirodo. zanikal psihologijo in etiko in pojmoval sociologijo kot socialno fiziku. In pa Hegel-idealist. ki je celo v prirodi videl fenomenologijo duha. Zdelo bi se, da vse to povsem izključuje kakršno koli sličnost med Comtom in Heglom. Vzlic temu so se nekajkrat delali poskusi, najti neko tako podobnost. Pako ju je skušal n. pr. vzporediti lloffding" ali Meverson.1- Leta 1927. je v Jahrl). fLir Soziologie (III, 100) izšla razprava Mehlisa »Die 4 Cours de pliilosopliie positive, VI, l<)08, VI. 11 Cours, V, 173 sq. " Vorlesungen iiher die Geschiichte der Pliilosopliie, Michelet, Werke, XIII. 89. 7 Gruntllinien der Pliilosopliie des Rechts, Vorrede. 8 Der Wille /ur Maclit, 1, 39: Auguste Comte ist Fortsetzung des 18. Jahrhiinderts (Herrschaft von ooeur iiber la tete, Sensualismus in der Erkenntnistheorie, a.ltriiistische Schwtirinerei). “ Cours, VI, 73, 95, 145, 180, 182, 228. 10 Werke, XIII, 4; Vorlesungen iiher die Pliilosopliie der VVelt- geschichte, Lasson, 1917—20, 763. 11 Geschichte der neueren Pliilosopliie, H, 203. 12 De l’explication dans les scieuices, I, 138; I. Benmbi Philoso- pliisclie Stromungen der Gegemvart in Frankreicli. 1928, s. 232. Geschichtsphilosophie Hegels und Comtes«, v kateri je pisec spravljal Heglovo dialektično metodo v zvezo s Comteovim zakonom treh stanj. V svoji sicer skrajno nepravični, povsem negativni karakteristiki Comteovih idej Stoltenberg ni našel v njegovi socialni dinamiki ničesar, kar bi ne bilo pri Heglu.13 Vse take primerjave so več ali manj nezadovoljive in vsekakor nezadostne. Vendar so koristne v tem pogledu, da dajejo priložnost, da se v polnem obsegu postavi vprašanje o sličnosti Comtea in Hegla. 2. Če pričnemo z njunima osebnosti m a in če poskusimo, sledeč zahtevi Tainea, ugotoviti njeno prevladujočo sposobnost (faculte maitres.se), lahko bi zabeležili pri obeli samozavesten pedantizem. Oba sta bila pedanta. To pa je imelo tudi svojo dobro stran. Pedant to je človek reda in sistema, še več! J o je človek, ki ima principe. To je služabnik resnice, čeprav še tako enostransko in morda celo napačno pojmovane. In v tem smislu je to »klerk« in sicer tak. ki mu Benda11 ne bi mogel očitati, da je izdajalec duha. I za Comtea i za Hegla resnica ni bila šala. Ravno v tem času so romantiki proslavljali »svobodno samovoljo« (freie Wilkur) kot »alfo in omego filozofije«,13 Nodier je trdil —- »resnice ni«, a znani po svoji neznačaj n osti Benjamin Constant1" se je ponašal z antinomijami: »ce cpie vonis dites est si vrai que le eontraire est parfaitement juste«. Nad takim tretiranjem resnice sta se zgražala tako Comte. ki je obsojal vsako »duhovno anarhij o«, kakor tudi Hegel, ki je pojmoval celo dialektiko brez antinomij. Oba sta bila prepričana, da resnica obstoji. Oba sta smatrala jo kot obvezno zase. In oba sta ji zvesto služila. To je dalo njunemu osebnemu življenju pečat veličastja. Podobno Sehopenhauerj u je Comte z gnusom zavračal nazor, ki vidi v znanosti vir dohodkov ali časti. Vendar je bil Comte v razliko od Schopenhauerja, ki je podedoval po 13 Geschiclite iler Sozkdogie: eine reichlich diirftige »soziale Sta- tik« lind eine dcr Iiegelschen Geschichtsphilosophie entsprechende und aucli mit ihr verwandte »soziale Dvnamik« (Vierkandt, Haiuhvdrterbucli der Soziologie, 1931, s. 386). 11 I.a trahison des cleres, 1927. 18 Aus Schellings Lehen in Briefen, 1, 76. 10 E. Spektorskij, Benjamin Constant i Fustel de Coulanges (Zapiski Ruskago Na ut-nago institutu v Belgrade, lil, 1931, 259 sq.). svojem očetu bankirju lepo rento, siromak. Ko je izgubil svoj skromni zaslužek v Politehnični šoli, ga je njegova žena takoj zapustila. In kot edini vir eksistence mu je preostal »kolektivni protektorat«17 njegovih častilcev, ki so mu dajali tako skromno podporo', da se ni uresničila niti njegova želja o 7000 frankov letnih dohodkov z odbitkom v korist žene.18 Leta 1851. je nek Anglež našel sličnost med Comteom in srednjeveško sliko, upodabljajočo sv. Frančiška v družbi s siromaštvom. J legel je zavzemal ugleden položaj. In razni »psihološki kamerdinerji«10 so gledali nanj »ne kot na junaka, temveč kot na človeka, ki je. pije in se oblači«,2" ier so mu očitali izdajalstvo in hlinjenje.21 Vendar je značilno, da je Hegel povzročal nejevoljo tako med desničarji, kakor tudi med levičarji. To pomeni, da ni hotel ustreči niti enim niti drugim, marveč je šel svojo pot. Hegla smatrajo ponekod kot ideologa »predmarčne« Pruske.22 To pa ni točno v dveli pogledih. Prvič, mu pripisujejo ozko obzorje pruske politike v 20-ih Jetili 19. stol., med tem ko zadnja beseda njegovega nauka nikakor ni bila provincialna Pruska, marveč nemški imperializem, das germanische Reich.23 In Kantovi »Meta-physisclie Anfangsgriinde der Rechtslehre« z njih patriarhalnim in patrimonialnim pojmovanjem kraljeve oblasti so mnogo bolj prežeti z duhom pruskega provincializma kot Heglove »Grundlinien der Philosophie des Rechts«. V koliko je Hegel poveličeval Prusko, ni mislil na Prusijo svojega časa, temveč na Prusijo Friderika II., ki ga je slikal kot »svetovno-zgodovinsko osebnost«, »junaka protestantizma«, ki je »misel povzdignil na prestol«.24 Drugič Heglu pripisujejo vlogo, ki pripada v resnici njegovemu nasprotniku 17 Systeme, III, 1853, XXIII. ls Ib. XXVI. Grundlinien der Philosophie des Rechts, S 124; Vorlesungen uber die Philosophie der Weltgeschichte (Lasson, 1917, 1917—20). 81. 20 Phaenonienologie des Geistes (Lasson, 1907), 430. 21 Cf. na primer Gmnplovvicz, Geschichte der Stuaistheorien, 1905, s. 296. 22 Ib. 2:1 Grundlinien, § 358. 21 Ph. d. G. 918—19. Stahlu. Heglova filozofija očividuo ni bila tako po volji tedanji uredni Prusiji, če je nekaj lei po njegovi smrti Friderik Wilhehn IV. pozval v Berlin Stalila in Schellinga s specialnim namenom, da izkoreninijo škodljivi vpliv hegeljancev. Pri tem je bil Schelling pozvan »ne kot navadni, temveč od Boga izvoljeni profesor«, ki je poklican, da pomaga kralju iztrebiti zmajevo seme Heglovega panteizma.'0 Ne bomo razumeli Hegla, če bomo, sledeč Haymu, razlagali z nizkotnimi nagibi njegovo nastopno predavanje leta ISIS. v Berlinu, ki je bilo stilizirano v običajnem visokem slogu nemških akademskih govorov, ali če bomo videli v predgovoru k njegovi knjigi o pravni filozofiji »zgolj znanstveno izraženo opravičilo Karlsbadskega sistema«.2" I Comte i Megel sta bila služabnika duha. njegova zvesta klerka. V tem smislu sta bila neupogljiva pedanta, viteza resne načelnosti. Vendar je bil zanje v visoki meri značilen tudi tisti dolgočasni pedantizem, ki so ga že v 17. stoletju smatrali kot ned ost a tek duhovnega značaja osebnosti poe-dinih mislecev, nikakor pa ne kot nujno svojstvo njih poklica.27 Obema je bila popolnoma tuja ona ironija ne samo napram drugim, marveč tudi napram samemu sebi, ki je vnašala toliko življenjske moči v težki dialektični podvig Platona. Obema je bilo nepojmljivo tisto stremljenje poživiti z šalo resno razpravljanje, stremljenje, ki ga srečamo celo pri Kantu: Kant 11. pr. omenja dve osebi, od katerih ena molze kozla, druga pa podstavlja rešeto, ali se sklicuje na opata Terrasona, ki je trdil, da moremo reči o knjigah, če naj jih merimo po številu idej, a ne po številu strani, da bi lahko bile mnogo krajše, ako ne bi bile itak prekratke. Nad vsem tem se je Hegel zgražal. In Kantovo šaljivo opombo o razliki med noumenalnimi in resničnimi tolarji je ožigosal kot »barbarstvo«.28 Njegov lastni način pisanja je bil sila resen, v nekaterih njegovih delih, zlasti v »Fenomenologiji duha«, pa tako težak, da je James20 imel deloma prav, ko je 25 Ueberweg, Grandriss der Geschichte der Philosopliie, 1016. IV. 36. 26 It. Ilavni, Hegel und seine Zeit, 1857, 364. 27 La logique 011 1’art de penser, troisieme edition, 1668. p. 18: La pedauterie est 1111 vice d’esprit et non de profession. 2H Encyclopiidie der pliilosophischen Wissenscbaften, S 51. 20 Some Problems of Pliilosophy, 1921, Cii. V. trdil: »Hegel je pisal tako zoprno, da ga jaz ne morem razumeti.« V dolgoveznih in gostobesednih stavkih Comtevih del ni niti trohice šaljivosti, niti najmanjše želje napraviti razpravljanje bolj živahno. Niti pri ('omteu niti pri Heglu ne opažamo nobene potrebe, vsaj nekoliko udeti se sanjanju, fantaziji, prirediti zase ali za bralce »umsko pojedino«,3" preskusiti »prekrasno nevarnost« iracionalnega, priti iz ozkih mej stvarnega in nujnega na širok prostor možnega, ki daje toliko mikavnosti delom Platona — un poete descousu, kakor ga označuje Montaigne,31 ali Leibnitza ali vsaj Schellinga, tega. po besedah Grillparzerja, »fantastičnega pedanta«. Če bi vsi filozofi pisali tako kot Comte in Hegel. Albert Lange najbrže ne bi vztrajal pri svoji definiciji filozofije kot »poezije pojmov«. Obči nisia čutila potrebe niti po tem filozofskem dvomu, ki sili misleca, da se ne zanaša preveč na svoje lastne konstrukcije. Obema je bil v enaki meri tuj in provizorični skepticizem Montaigna. skepticizem nezadostnega znanja, i dokončni skepticizem Pascala, skepticizem preobilnega znanja. Oba sta takoj, brez Descartesova dubito, prepričana, da poznata resnico in sicer popolno resnico. Zato je njuno geslo: non dubito. V zvezi s tem jima ni znan tisti patos iskanja, ki je pred njima napotil Lessinga dati prednost (emu procesu pred gotovo resnico, a po njima Edvarda Bernsteina izjaviti: »gibanje velja vse, končni smoter pa nič«. Obema je tuja tista, kakor se izraža Renan, »nemirnost duha, ki sili nas, da iščemo resnico tudi takrat, kadar je že dognana«. Poznata le absolutno, dokončno resnico, ki izključuje nadaljnjo diskusijo, ne filozofijo, temveč solijo. Zato Comte odločno nastopa zoper svobodo mnenja in obsoja cet etat de demi-convictions et de demi-volontes.32 In Heglova dialektika ni ne »poskušajoča«33 dialektika Platona, ne alternativna dialektika Kanta z njegovo, kakor se je izrazil Hegel.34 »nesrečno zavestjo«. To je dialektika, za katero je vse takoj dognano. To ni dialektika subjektivnega dvoma ali 30 Platon, PoUteia 458 A. 31 Essais, L. II, Ch. XII. “ Cour IV, 85. ** Aristoteles ,Met«pliysica. III, '2. 31 Phaenoinenologie 139. objektivne borbe med nasprolnostmi. Po besedah nekega pisatelj a,:,r’ to ni dialog, temveč monolog. To je razvoj sistema, ki se pojmuje kot razvijanje zavitka ali knjige, knjige Bitja in nastanka, v kateri je v celoti, brez praznih strani, zapisana usoda sveta in človeštva. Gonite in Hegel ne samo resno verujeta v absolutno' in dokončno resnico. Oba sta tudi prepričana, da sta vprav ona odkrila to resnico. To daje njunim trditvam značaj samozavestnosti. Obema je povsem tuj Pascalov motiv: le moi est. haissable. Brez ironije in brez obotavljanja, brez avto-kritike smatrata za absolutno resnico vse, kar pišeta in govorita. Še bolj kot Kant. ki ni razumel, zakaj si je Fichte upal po njem zopet postavljati filozofske probleme, se je to njima zdelo 'nepojmljivo, da je za njima mogoče še kaj raziskovati. Oba sta bila preverjena, da se ž njimi zaključuje »galerija junakov mislečega razuma«'1'1 in da je odslej mogoče samo proučavanje in razlaganje njunega nauka, ker ta nauk pomeni dokončno »zadnjo filozofijo«."7 In vsakdo izmed njiju bi lahko uporabil nase Averroesovo trditev, da je svetu potreben en sam filozof, ki naj bi bil živo poosebljenje absolutne resnice: ex necessitate est, ut sit aliquis philosophus in »peci e humana.38 Hegel se je zadovoljeval z zahtevo, da se mu prizna avtoriteta poslednjega in dokončnega filozofa, ki je povzdignil zgodovino filozofije na stopnjo, kjer »se konča borba omejene samozavesti z absolutno, ki se je mu javila izven njega«.'1" ( ornte je šel še dalje. Proglasil je samega sebe za nepogrešljivega »prvega svečenika človeštva«, a neko ženo, C loti Ido de Vaux. ki je nekaj časa zavzemala mesto v njegovem življenju, za »sveto pokroviteljico« in »nebeško inspiratorko«.40 In so se našli častilci, ki so verjeli, da sta tako Comte kakor tudi Hegel zares odkrila absolutno in dokončno resnico. V predgovoru k izdaji mladinskih spisov Comtea se le-ta imenuje »genij brez pri- “ W. Schonfeld, Puelita imd Hegel, Festgabe fiir Julius Binder, 1930, 21. VVerke, XIII, II. 37 Werke, XV, 617. :l" E. Renun, Avverroes et lkiverroi'snie, 1852, p. 107. VVerke. XV. 622. 1" Systeme, IV. 587. mere iz intelektualne rodbine Aristotelov in Descartesov, s socialnim pomenom enakim pomenu Sv. Pavla iu Mohameda«.41 V govorili nad Heglovim grobom sta ga Marheinecke in Forster imenovala Kristusa misli. Italijanski hegeljanec Vera pa je označeval Heglovo filozofijo kot absolutno; češ da to ni Heglova filozofija, temveč filozofija vobče.42 Prav tako je trdil, da je vsak človek že rojen hegeljanec43 in da je celo Dante hegeljanec.44 3. Ako primerjamo politična in socialna naziranja Gom-tea in Hegla, ise bomo prepričali, da imata oba misleca tudi v tem pogledu mnogo sličnega celo lam, kjer sla se na videz razhajala. Tako je n. pr. Gam te bil katolik in prepričan nasprotnik protestantizma, dočim je bil Hegel protestant in prepričan nasprotnik katoličanstva. Gonite je obsojal protestantizem kot revolucionarno doktrino;4S nasprotno Hegel je pripisoval revolucijo katoličanstvu: »Revolucija nastopa v romanskih deželah; tam kjer vlada svoboda evangeljske cerkve, pa je mir«;4” »v deželah evangeljske cerkve je revolucija že minila.«47 Vzlic temu sta se strinjala v tem, da sta popolnoma zanikala transcendentno stran religije in jo vpo-števala zgolj s socialne še bolj s politične strani. Gomteu je bil povsem tuj kakršenkoli »fideizem«. Navduševal se je za srednjeveško katoličanstva edinole kot za mojstrovino politične organizacije47" in zgled za posnemanje v taki »socio-kratični« organizaciji, kjer se Bog v celoti nadomestuje s človeštvom. V katoličanstvu je videl samo pripravo za pozitivizem4" in predlagal na izbero — ali katoličanstvo ali pozitivizem.4'1 Tudi Hegel ni nič manj odločno preganjal iz svoje religiozne filozofije vse transcendentno: »ničesar onostran- 11 Angliste Gonite, Opuscules de philosophie sociale, 1883, IX. 12 A. Vera, Introdiiction a la philosophie de Hegel, deuxieme edit., 1864, IV. ,:i ih. xviir, xxxr. " Mi. XXXVJ1I. Cf. II. Ardigo, La perennita del pos Mi višino. E. Hrehier, Ilistoire de la philosophie, II. 1932, p. 934. 45 Cours, V, 285. 111 Phil. d. Cesch. 925. " Ib. 933. 47“ Cours, V, 173. 4S Auguste Comte ineconmi. Angliste Comte conservateur, 1898, 256. "" Ib. 259. skega, kar se nahaja. — Bog ve. kje.«r,(’ Njegov Bog se razodeva izključno le v imanentnem zgodovinskem procesu.51 Tako nastaja ne »razodeta« (geoffenbarte), temveč »odkrita« (offenbare) religija. To je »mesto, v katerem si narod daje opredelitev tega. kar smatra za resnico.«52 In religija nujno prehaja v državni ustroj, v posvetni režim, v posvetno življenje.'1 Hegel se je zelo rad o val. da so križarji našli v Palestini »prazen grob«/'4 In Heine je v »Pismih o Nemčiji« smatral za dopustno, da mu naprti trditev: »Krščanstvo, to je korak naprej zato, ker uči o Bogu. ki je umrl.« V Comtovem in Heglovem odnosu do religije je torej nekaj skupnega, čeprav se na prvi pogled tu bistveno nasprotujeta. V nekaterih vprašanjih politike in sociologije pa se strinjata načelno. Posebno zbližuje nju negativni odnos do revolucije, socialni realizem in etatizem. Proglašujoč »pozitivizem«, je Comte imel v mislih ne samo teoretično nadomestitev teologije in metafizike s pozitivno znanostjo, temveč tudi praktično zmago nad tisto anarhijo,55 v katero je. po njegovem mnenju, revolucija vrgla Evropo. Pojmovana v lem smislu, je beseda »pozitivizem« bila znana še pred njim. V Franciji sta jo kot prva izrekla Bonald in Barante. Bonald je »negativni družbi« stavil nasproti »pozitivno družbo«. Barante je iskal »pozitiven program« kot izhod iz »kritične dobe človeškega duha«. V Nemčiji so o »pozitivizmu« učili Jacobi, Baader, ki ga je zoperstavljal »nihilizmu« (neologizem, ki ga napačno pripisujejo Turgenevu v »Očetih in otrocih«) in Schelling, ki je povsem neodvisno od ( ointea zaključil svoje filozofiranje tako, da je zoperstavil »pozitivno« filozofijo kritični ali ne- 50 Grundlinien, Vorrede. Ene. § 552: Der gottliche Geist mu.ss das VVeltlicbe immanant durclidringen. 51 E. Spektorski, Neopaganizam i Hegel (Hriščanska nvi.sao, 1935, VII, 5 sq.). r>2 Pilil. d. Gesčli. 105. r'a II). 110. c’ Ib. 84.9. 55 Opuscules, 60, 72, 88, 94—96; Cours, I, 26, 27; Discoms sur 1'ensenible du positivisme, Pariš, 1848, 56: Catechisme positiviste, Pariš, 1852; VI; Systeme de ivolitupie positive, III. X: Appel aux conservalenrs, Pari«, 1855, 17. gativni. ded a n s politične strani, je Comteov pozitivizem I)il kon genialen vsem tem gibanjem. To je bil »ogromni problem reda«/’0 ki se (bi ostvariti z odstranitvijo »negativizma« kritične dobe. In Comte ni tajil, koga smatra za svoje zaveznike v tej stvari. L. 1855. je objavil »Poziv h konservatorjem«. In je pisal: »V tridesetih letih moje filozofske in družabne karijere, sem vedno čutil globok gnu® proti temu, kar so, pri naših različnih režimih, imenovali kot opozicijo, i 11 tajno sorodstvo z vsemi ustvaritelji. C elo oni. ki so hoteli zidati .s pomočjo oči vidno izrabljenih materialov, so se mi vedno zdeli bolj dostojni upoštevanja kot čisti razdirači in še v času, ko postaja povsod vsesplošna rekonstrukcija glavna potreba. Navzlic zaostalosti naših uradnih konservatorjev, se mi naši čisti revolucionarji zde še bolj oddaljeni od pravega duha naše dobe. Nadaljujejo slepo v sredi XIX. stoletja negativno smer, ki je bila primerna samo v XVIII. stoletju.« Comte je bil odločen nasprotnik tako onih, kdor je idealiziral bivšo revolucijo kot »rajsko preobrazbo zemeljskega pekla« (Victor Hugo) ali kot »evangelij socialnih pravic« (Lamartine), kakor tudi tistih, kdor je podobno saint simonistom ali Fourieru sanjaril o bodočnosti in ni upošteval »patronata mrtvih«.57 Ni čuda, da je I. 1898. izšla knjiga »Angliste Comte meoonnu, Angliste Comte conservateur«; v knjigi Dimiera »Les maitres de la contrerevolution« (1917) zavzema Comte častno mesto; vnet Comteov častilec je Charles Maurras.57" Nehote se vsiljuje vprašanje, kako naj bi bil konservator tisti mislec, ki je po lastnem priznanju, že s 14. leti »občutil osnovno potrebo vsesplošnega preporoda, i političnega i filozofskega«58 in 1. 1822. razvil ves svoj program v knjigi pod naslovom »Plan des travaux scientifiifues ncces-saires pour reorganiser la soeiete«. Toda po Comteu tu ni nasprotja. V soglasju s svojo formulo: »science d’ou prevo-yance, prevoyance d’ou action«, je mislil, da je pozitivna politična akcija predetemu ni rana po zgodovini, dočim ne- 00 l/inunense ([tiestion de 1'ordre (Systeme, IV, II; Angliste Coiute meconmi, 34. 57 Systeine, 437—8. 57“ L’Avenir de 1’iiitelligence, deuxieme editioji, 1018, 105 sq. 58 Cours vr, vr. gativna akcija zaman stremi za tem. da ustavi ali podre ono zgodovinsko nujnost, v kateri se progres združuje z redom, vendar tako, da prevladuje red nad progresom. Vprav zato Gonite ni odobraval niti »usodnega pretresa 1830. leta«,"1' niti — vendar po nekem kolebanju. — revolucije 1848. leta, niti Napoleona 111., ki ni izpolnil svoje lastne obljube: »on ne detruit que ce qu’on remplace«.00 V razliko od Proudhonove formule: »od. hierarhije k anarhiji«, je (bmte stremel za uspostavit vi jo hierarhije po anarhiji in. za socialno »klasifikacijo«01 ali »sistematizacijo«, ki naj bi temu odgovarjala. Prav tako negativen je bil tudi Heglov odnos do revolucije. V francoski revoluciji je videl nekaj, česa »še niso videli pod soncem«, namreč »človeka, ki se postavlja na glavo, t. j. na misel, in gradi na tem stvarnost«02 na mesto, da bi podredil svojo misel nujnemu razvoju stvarnosti. Norčeval se je iz tistih umov, ki »smatrajo sanjarjenja svojih abstrakcij za nekaj resničnega in se ukvarjajo z dolžnim, ki ga radi predpisujejo pretežno v področju politike, kakor da bi svet le čakal nanje, da izve, kakšen naj bo ali kakšen ne sme biti«."3 Zahtevajoč, od osebnosti z njeno subjektivnostjo, da se podredi objektivni stvarnosti, s takimi njenimi ustanovami kot rodbina, domovina, država, sta se Comte in Hegel naravno nagibala k socialnemu realizmu. Bonald je postavil alternativo: ali človek ustvarja samega sebe in tvori občestvo, ali nasprotno občestvo ustvarja samo sebe in tvori človeka. C 'o m te skupaj z njim se odločno pridružuje drugemu mnenju. Že pri njem se pojavlja oni »sociologizem«, ki uči, da »socialni fakt« predhaja individualnemu faktu. Če se poslu-žimo sholastičnih terminov, je Comte razumel občestvo ne kot nominalistično unitatem compositionis, temveč kot realistično unitatem essentiae. Usvojil si je Pascalov predlog, prilagoditi ves zgodovinski proces fikciji edinega naroda.04 39 Ccmrs, IV, 17, VI, V. 00 Systeme, IV, 561. 61 Opuscules 240. 92 Pliil. d. Gesch. 926. 63 Encycl. § 6. M Cours, IV, 123, 191. l rd.il je, da obstoji v resnici samo človeštvo0'' ter zanikal realnost individov. Ne samo da mu je bil oduren načelni subjektivizem levega krila takratnih romantikov, temveč je celo obsodil kot »potepajočo svobodo«00 Kantov nauk o kategoričnem imperativu, ker je to vzlic svoje vsesplošnosti in nujnosti vendarle individualen imperativ. Prav tako je tudi Hegel smatral kot prazno »blebetanje«117 individualistično in noniiludistično »moralnost« (Mo-ralitiit), ki ne prehaja v realistično in substancialno občo nravnost (Sittlichkeit). Proti vilo se mu je, da se je Kantov nauk o pravu zadovoljeval z negativno omejitvijo samovolje.118 Ožigosal je kot »sramoto«08 Kantovo pretvarjanje braka (zakona) iz socialne ustanove v obveznostno razmerje med individuum. Nič manj odločno je obsojal Fichteja, ker je ta, sledeč Rousseauju, izvajal občo voljo v državi in zasebne volje individov.70 Za Hegla je vse zasebno in individualno dobivalo svoje mesto in svoj smisel samo v občem in celokupnem. Kakor za Spinozo pomeni, vsaka opredelitev negacijo — ornnis determinatio est negatio — tako tudi za Hegla, ki je visoko cenil to »veliko tezo«,71 je vsak poskus izločiti specialno bitje nečesa (das Seyn) daje nič (Nichts). In taka negacija se bo izničila v takšnem »nastajanju«, ko se predmet izkaže le kot eden izmed momentov edine snb-stancije. Ali individ obstoja, je to za objektivno nravnost vse eno.«72 Individi so samo akcidencije.27 Ne samo v monarhiji »posebnost značaja državnega glavarja«74 in »volja odločujočega individa«75 nista bistvena, temveč so celo v 05 Cours, VI, 418: Sons le rapport statique aussi bien Cours, III, 3. 12,1 Opuscules, 177. 127 Systeme, 272, 123 Cours, II, 225 sef. Theorie fondainemtale dos liypotheses. ne konkretne, ampak abstraktne vede.1"" Vsa njegova klasifikacija ved se nanaša ravivo na take vede. Enako je on pojmoval tudi sociologijo. On je zavzel odločno negativno stališče naprani listi opisni sociologiji, katero je 1. 1913. Steitnmetz imenoval »sociografija«. Zanikal je ideografično zgodovino™0 in ono, kar Francozi imenujejo »majhna zgodovina«. Njega je zanimala samo »splošna«, »abstraktna«, celo apriorna131 zgodovina, zgodovina »brez imen posameznikov in celo brez narodovih imen«. Zaradi tega popolnoma napačno sodijo o Gomteu. oni. ki pojmujejo njegov ontologizem v smislu gnoseologije dejstev. Tako so se motili Del Vecchio1'2 in Georg v. Behnv, ki so smatrali za »pravega comteista«13'1 II. 1'ainea, tistega Tai-nea, kateri je v predgovoru k svoji knjigi »Philosophie fran-^aise du XIX siecle« odločno protistavljal Comteovemu pozitivizmu svojo epistemologijo. Taine ni grajal velike istorio-sofske zgradbe (les grandes batisses), priznaval abstraktno le kot ekstrakt, očital Guizotu, da »ni radoveden«, protistavl jal »velikim idejam« »majhna dejstva« in se je v zgodovini zanimal samo za »infinitezimalne«."'-4 Istotako napačno je sodil o Comteii Fortunat Strow*ki.m ki je videl vpliv njegovega pozitivizma na Dickensovem romanu »Težki časi« s tam naslikanim učiteljem, kateri je vbijal v otroške glave samo dejstvo. V kolikor so angleški pozitivisti gojili edinole raz-iskavanje dejstev, v toliko jih — ces roaies180 — je Cointe J2“ Cours, I, 39; Systeme, I, 69: II n’existe point. ti propreinent pailer, de seience concrete. 1:10 Systeine, III, 25H: Le veri.table esprit hist<>iique e-st naturelle-ment universel. 1:11 Cours V, 142: On jie seruiit certaiment pas fort oloigne de pouvoir, en quelciue sortes, construi.re a priori 1'ensemble des desitinees respectives d'Athenes, de Rome, et menie de Cartliag"c\ 1:15 Lezi oni di filosofia del diritto, 1932, 133. 1M Die Eiiitstehung der Soziologie, 1928, s. 17. 131 Victor Giraud, Jissai sur Taine, 1901. (T. I']. Spektorskij. llippo- lyte Taine (Srpski književni glasnik, 1929, I. januar). ‘M Tableau de la litterature Iran^aise au XIX«' siecle et au XX siecle, 1924, p. 330. 1:1,1 Angliste ('omte nieconnu, 296. smatral za izdajalce in za svoje največje sovražnike. Mili in Renan sta obsojala Comteova zanemarjanja dejstev.117 Comtea so zanimala ne dejstva, ampak teorija o dejstvih, ne konstatiranje dejstev', ampak njih razlaganje. Y tem oziru Comte ni hotel biti teolog in metafizik, toda se ni odrekal tega, da bi bil filozof. Še več. Smatral je, da je ravno poklican za to. Imenoval je svoje delo »Conrs«, pozneje celo »Sistem«138 pozitivne »filozofije«, dasi se glede tega širokega naslova opravičuje v začetku I. zvezka. Počenši s IV. zvezkom se ne samo ne sramuje več filozofije, temveč narobe proglaša njen primat nap ram vedi. V V. zvezku pravi, da je to delo po svojem bistvu posvečeno splošnemu sistemu filozofije.131’ V VI. zvezku pa stavi filozofijo nad vedo.140 Za časa svojega »drugega življenja« se izraža Comte še bolj odločno. Pravi namreč, da je več kot 30 let »držal v roki filozofsko pero«141 ter karaikterizira »celokupnost svoje karijere« s tem, da »je v njeni prvi polovici pretvoril vedo v filozofijo, v njeni drugi polovici pa filozofijo v vero«.142 V drugi polovici svoje karijere je postal Comte ne samo filozof, ampak metafizik, in še več. celo mistik. Pričel je obsojati, svoj prejšnji pozitivizem. Od sociologije je preko sociokracije prešel k »sociolatriji«, ki predstavlja čudno kombinacijo kulta človečanstva in Clotilde de Vaux kot »nebeške navduševateljice«. Pri tem je Comte popolnoma pozabil na svoj lastni izrek, da beseda »pozitivni« poimeni realnost v nasprotju od »himere«.143 Littre je rekel, da je Comte v tej. dobi svojega življenja pozitivni glavi pristavil metafizični rep. J oda vprašanje je, ali bi ne bil Comte metafizik celo tedaj, če bi se mu, kakor je to zahteval Littre, odsekal rep. Boutroux odgovarja na to vprašanje pozitivno, ker je tudi pri pozitivistu Comteu našel »prikrito metafiziko«.144 Prav 1:17 Cf. E. Meverson, Du chenrmemeivt de tu pe.irsee, III, 1931, s. 963. 138 Systeiue, I, 3. 13“ Cours, V, 2. 1,0 Gours, VI, 12. 141 Systeme, IV, app. 103. 1,3 Ib. 587: 1’ensemble de rna carriere dont la seconde moitie devait trainsformer la pliilosophde en religion, comine la premiere avu.it chnngč la Science en philosophie. 143 Disconrs sur 1’esprit posilit, § 31. 144 Cf. Ben rubi, 16. za prav ima Boutroux prav. V (rek prvih zvezkih svojega »Coursa« je Gonite osvojil naturalistično metafiziko ali »fizi-cizem«. V zvezi s tem. je privedel antropologijo na zoologijo in .sociologijo na »socialno fiziko«. Dalje kritizira Gonite »splošno tendenco nižjih ved gospodariti nad višjimi«145 in počenši s IV. zvezkom svojega dela ne govori več o socialni liziki, ampak proglaša primat socialnega nad fizičnim,140 v socialnem področju pa primat duhovnega in moralnega elementa.147 S tem je bila že po Gomteu anticipirana Somibartova formula: »alle Ge»ellschaft ist Geist und ali er Geist ist Gesel lschaft«.14" V teli delili Gomteovega spisa izgineva že torej naturalistična metafizika. Javlja pa se druga, in sicer spiri-tualistična. Kakor pri Heglu se privaja tudi pri Gomteu filozofija zgodovine na zgodovino filozofije.14” Kot nositelj te zgodovine pa se proglaša neko metafizično in celo božansko bitje, ki se imenuje »človečanstvo« in se karakterizira približno istotako kot pri Heglu svetovni »duh«.150 To je dalo Brehierju povod, da kaže: otez le mysticisme, vous avez chez Hegel le culte de 1 humanite de Gonite.151 Comteova filozofska sinteza ne gre induktivno od dejstev k splošnim zaključkom kakor ona sinteza, ki jo je Spencer imenoval sintetično filozofijo. Ona je mutatis mu-tandis prej podobna Kantovim apriornim sklepom in še bolj metodam racionalistov XVII. stoletja.152 Istotako 'kakor le-ti je smatral tudi Gonite, da se ontologija spoznava apriorno s pomočjo deduktivne metode.153 Trdil je n. pr., da so »astronomski fenomeni, naj bodo še tako realni, vendar večinoma 1,5 Ceni rs, VI, 503. )4B Cours, IV, 272, VI, 419. 147 Cours, VI, 312, 515. 1,8 Soziologie: Was sie ist und was sie sei.u solite, 1936, s. 23. 110 Cours, IV, 342: Cest... en un rnot, 1’histoire generale de la philosophie... quii devra neces.saireanent preši de r a la coordination ra-tionnelle de notre analyse historique. lsn Systeme, IV, 430 sq. 151 Ilist. de la phil. 11, 784. lli2 E. Spektorskij. Problema socialnoj fiziki v XVII. stoletji, 1, 1910, 207 sq„ 435 sq. 153 Cours, IV, 221. Hugo Sommer (Die posili ve Philosophie August Comtes, Berlin, 1886) na str. 45. omenja, da se »pozitivna filozofija zelo približuje spekulativni miselnosti«. zgrajeni z našimi razumom.«154 Toda šel je še dalje. Priznaval je namreč, da je tudi zgodovino možno zgraditi apriorno in niso za istoriosofijo bistvena niti posamezna dejstva, niti celo posamezni napodi.1"® V skladu s svojo zahtevo, da bi se prava metodologija poznavala v dejanju, en action,1™ je podal Comte osebno vzor apriornega in deduktivnega reševanja ontološkega problema. Kadar je Comte pisal svojo zgodovino treh sianj človeštva, je bil, kakor bi rekel Taine, še manj »radoveden« kot Guizot, kadar je pisal svojo zgodovino civilizacije. Comte se je ponašal s svojo »možgansko higieno«,157 ki je obstojala v tem, da je nehal brati kakršnekoli knjige. Kakor pripoveduje Littre, je Comte sestavljal svoj »Cours« na ta-le način: »obravnaval je temat v glavi, ne da bi kaj beležil na papirju. Prehajal je od celotnega k oddelkom, od oddelkov k detajlom. Splošnemu načrtu so sledili načrti za posamezne oddelke. Ko je vse to premislil in razigrani 1, je rekel, da je zvezek gotov. In res, ko je pričel spisovati, ničesar ni pozabil, za vse ideje, ki tvorijo konstrukcijo dotičnega dela, našel pravo zvezo in pravi red.«158 Paradoksalna posledica take metodologije je bila sub-jektivizaci ja Comteovega ontologizma. Mislec, ki je trdil, da je resnica zapopadena v objektivnem procesu in da jo ta proces determinira, obenem je istovetil bistvo tega procesa s svojimi subjektivnimi predpostavkami. Omeniti je tudi, da se je Comte sam zavedal tega in je celo priznal pravico subjektivne metode do obstoja. Njegov zadnji spis ima v tem oziru zelo značilen naslov »Synthese subjective« (1856). Tako Comte kakor Hegel je uvedel v ontologijo gibanje. Dejanski svet ne miruje, temveč se nahaja v procesu, ki ga Hegel imenuje dialektičnega, Comte pa dinamičnega. Oba pa se strinjata v tem, da vidita v tem procesu samo razvijanje nekega statičnega sistema. Vsled tega se njihovo poj- 154 Cours, 11, 8. 1B* Cours, V, 155, 206. 158 Cours, 1, 21. 137 Cours. vr, XXV. 158 Cf. 1. Lapšin, Filozofija izobreteni.ja L izobretenije v filozofiji, 1, 1924, 137. Maurice Dorolle, Sociologie: Mais Comte a procede effec-tivement {>ar generalisati.on a priori (Memento encyclopedique Larousse, T, 1936, p. 530). movanje evolucije bistveno razlikuje od navadnega pojmovanja. Začetkom XIX. stoletja je postalo jasno, da stopa na mesto statičnega svetovnega gledanja dinamično.160 Gibanje je iztisnilo mirovanje, čas se je vrinil v prostor, ontologija je postala fenomenologija, stabilizacija se je pretvorila v mobilizacijo, samostalniki pa v glagole. Vse subjektivno in objektivno je prišlo v pokret: nous sommes mobiles et nous jugeons des etres mobiles. kakor je pojasnjeval Sainte-Beuve. Formula, s katero se izraža resničnost, je »relativnost«. Vse absolutno je bilo ali sploh zavrnjeno, ali pa povrnjeno metafiziki in posebno verstvu kot predmet ne vede, ampak vere. C elo naravni zakoni so postali relativni in po mnenju E. Boutrouxa tudi časovno izpremenljivi.100 S tem se je znanje obogatilo z ozirom na konkretno vsebino. Toda s tem je »scientisem« (kakor se izražajo Francozi) izgubil vso tisto metafizično privlačnost, katero je Renan v svoji knjigi o »L’avenir de la science« pričakoval od vede. Vedi ni preostalo ničesar drugega razen, da ugotavlja pojave in konstatira njihove spremembe, ali pa da plačljivo skuša pojasnjevati ene pojave iz drugih. Splošni smisel vsega, kar se godi, in njegova ocena sta pri tem že izven znanstvenih mej ter prehajata v območje nadznanstvene metafizike. Niti Comte, niti Hegel nista še vedela, kam vodi evolucijsko načelo. Branislav Petronljevič pripominja v svojem spisu o splošni evoluciji, da obadva nista priznavala evolucije niti neorganskega niti organskega sveta. Vendar ju smatra za odločna zagovornika duhovne in socialne evolucije.1"1 Petronijevič ima p ra v, v kolikor obadva priznavata evolucijo v tem področju. Toda njuno pojmovanje evolucije se bistveno razlikuje od evolucijske filozofije, vzete v njenem celotnem obsegu. V razliko od Schleglja, ki je trdil, da svet ni sistem, temveč zgodovina, obadva sta učila, da svet. ni zgodovina, ampak sistem, in sicer razvijajoči se sistem. Uprav v tem obstoja evolucija tega sistema. 160 E. Spektorskij, Zgodovina socialne filozofije, II, 1933, 7. 100 Idem, Usoda ideje naravnih zakonov v sooijalni filozofiji (Zborn. znanstv. razpr., IX, 1933). ,0' L’evolutian universelle, Pariz, 1921, p. 15, 18. V programu Comteovega pozitivizma je lvila negacija vsega kolikor toliko »absolutnega«:1"2 »Vse je relativno — to je edino absolutno načelo«. Toda bi bilo napačno pojmovati Comteovo relativnost v istem smislu, kakor ga pojmuje evolucijska doktrina. Za Comtea je bilo spoznavanje »absolutnega« — kavzalno spoznavanje.108 Vsled tega je Comte. v razliko od Bacona z njegovim izrekom: vere scire est per causas scire — odstopal teologiji in metafiziki vsako raziskovanje vzrokov. Kajti za njega je bil vsak vzrok po stari formuli: causa est potior causato — transcendenten činitelj. Zaradi tega se moti Dunkmann, ko pravi, da je Comte zahteval kavzalno raziskovanje.184 Ravno tako ako »o številni sociologi smatrali za glavno nalogo sociologije raziskovanje vzročnih socialnih »činiteljev«, tedaj niso v tem oziru ni kako nadaljevali Comteovega nauka. Kajti njegov nauk je zahteval, da se veda popolnoma odreče raziskovanja vzrokov in namesto tega proučuje zakone koeksistence in sukcesivnosti pojavov. Na ta način je Comte namesto vede o predmetih ali stvareh in o njihovih vzrokih kot nekih prvotnih stvareh (nemško Ursache) postavil vedo o odnošajih.185 V tem smislu je nadaljeval tradicijo tako Malebranchea, za katerega »tou-tes les verites ne sont cpie des rapports«,186 kakor tudi Mon-tesquieuja. za katerega zakone so »nujni odnošaji, nastajajoči iz narave stvari«. Kakor Montesquieu, ki je učil, da »chaque diversitč est uniformite, chatpie changement est con-stance«,107 tako je tudi Comte smatral odnošaje in njihove zakone za neizpremenljive. V zvezi s tem je gledal na svet kot na zaključen sistem. S tem se razjasnjuje, zakaj je znanstvenemu spoznavanju postavljal meje. Pako je omejeval astronomijo na »planetarni« sistem ter je odločno zanikal možnost »sideral-ne«, t. j. zvezdne astronomije. Negiral je možnost uporabe 102 Cours, IV, 156, VI, 439. “* Cours, I, 8. 1(11 Lehrbuch der Soziologie und So/.iulphiliosopliie, 1951, s. 157. 1,11 Cf. E. Spektorskij, Predmet i otnošenije v obščestvennih natikali (Trudi IV sjezda ruskih akademičeskih organizacij, I, 1929, 253 sq.). Recherche de la verite, E. Vt, t Partie, cliap. V, Oeuvres, IV, 303. 1H7 Ksprit dcs lois L. I, Ch. I. matematične verjetnostne teorije v socialnih pojavih."8 kakor tudi raziskovanje fizične strukture nebeških teles. Izločal je iz znanosti vprašanje o nastanku tako organskega, kakor neorganskega sveta in socialnih institucij. M biologiji je bil pripadnik Cuvierja in nasprotnik Lam a rek a. Zaradi tega je priznaval samo klasifikacijo in linearno »serijo« živih bitij ter zavračal transformizem. Leta 1830., t. j. istega leta, ko je izšel L zvezek »kurza pozitivne filozofije«, je Geoffroy Saint-Hilaire razburil znanstvene kroge s svojo kritiko stabilizacijske biologije, (ioethe, ki je že pred bitko pri Valmy pokazal, da zna včasih prerokovati bodoče, je priznal to kritiko za pojav, ki utegne imeti večje posledice kot julijske barikade v Parizu istega leta. Coni te pa je bil ravnodušen in celo sovražen tem novim idejam, ker so nasprotovale njegovemu pojmovanju sveta kot dovršenega sistema. Comte je skušal združiti s tein domi nirali jem statike nad dinamiko tudi »veliki problem reda« v socialnem življenju. On je šel mnogo dalje kot Schopenhauer, ki je bil mnenja, da se posamezni človek ne menja: der Mensch andert sich iiie.106 Po Comteovem nauku se sploh človeška narava ne menja niti v teku vse človeške zgodovine.170 Comte je priznaval stalnost temeljnih socialnih institucij. Posebno pa je poudarjal stalnost družine in delitve oblasti v duhovno in posvetno, ne pa v zakonodajno, izvršilno in sudsko, v čemer je Kant videl transcendentalno osnovo vsake normalne države. Slično fiziokratom je bil prepričan, da olxstoja »naravni in bistveni red«, normalni arhetipuis socialne strukture ter da povzroča vsak odklon od njega različne perturbacije. Toda fiziokrati so videli v takem redu normativni ideal. Comte pa ga je proglasil za ontološko nujnost, ki se uresničuje sama po .sebi, spontanement. Po Con-dorcetovem vzorcu je pojmoval deontološko idejo o napredku, t. j. o izpopolnjevanju, kot ontološki zakon o socialni evoluciji. 1<,s Cours VI. 395: uue lionteuse aiberrution scientifii|iie. lu" Uber die Freiheit des Willens. Werke, FrauenstUdt, IV, II, 50. 170 Cours, IV, 245. Cf. Levy-Brithl, La pliilosophie d’Anguste Cotiute, 184: La nature de l liomiae evolue suus se trans forme r. Cf. E. Brehier, Histoire de la pliilosophie, IV, 869. Smisel te evolucije je videl v prehodu od naj še tako nedovršenega, vendar organskega srednjeveškega stanja preko od. reformacije, posebno pa od revolucije povzročenega kritičnega stanja k definitivno stabiliziranemu stanju: le progres est le developpement de lordre.17' Po dosegi tega stanja se lahko reče času »ustavi se«, ker ne bo več po Com-teovem mnenju nobene nadaljne evolucije. Nastane popolni red. Nehajo dogodki. Namesto fenomenologije pride ontologija. Statika zagospodari nad dinamiko. Comteova socialna dinamika ni torej nič drugega kot razvijajoča se statika. Vsled tega je rekel, da »je treba v začetku proučavati človeški red tako, kakor da bi le-ta bil nepremičen«,172 da »dinamični pojmi morajo biti vedno podrejeni statičnim koncepcijam«,173 da zgodovina mora imeti »statično bazo«, ki »vedno podrejuje gibanje obstoju«.174 Zato je Comte stavil meje znanstvenemu napredku, zavračal svobodo mišljenja175 ter sestavil celo za bodoče znanstvenike »pozitivistično knjižnico XIX. stoletja«, tki bi sestajala samo iz 150 knjig. Zato se je, isto tako kot Saint-Simon, bavil z »zgodovino bodočnosti«.170 ter je postavljal zelo riskantne prognoze. Kajti »savoir c’est prevoir«. Kdor pozna, lahko tudi predvideva. Comte je bil prepričan, da ravno on177 pozna skrivnost ontološkega procesa, ter je prerokoval. Toda že za njegovega življenja je postajalo jasno, da se njegove prognoze ne obnašajo in da se dejanski potek dogodkov nikakor ne ujema z njegovimi trditvami glede »nastanka sistematičnega režima namesto empiričnega«. Znanstveniki so se namreč pričeli baviti uprav s sklepalno astronomijo, s proučavanjem strukture nebeških teles, z 171 Systžme, II, 126, III, 289. Auguste Comte meconnu, 29. 17J Systenie, II, 127. 173 Ib. IV, m. 171 Ib. III, 289. 175 Opuseules, 68, Cours, IV, 24-: n'y u point de libertc de con-s c it’uče en astronomie, en physique, en chimie, en physiok>gie, dans ce selis que chacun trouverait absurde de ne pas croire de eonfiance aux principes etablis dans ces sciences par les homnies competents. 170 Systeme, IV, 486: L’etat normal de l’hiunanite se trouve ca-racterise par cette prepon de ranče de l avenir. 177 Cours, VI, 163, 30(). uporabo verjel nosi ne teori je pri proučavanju socialnih pojavov' itd. Namesto da bi nehale kolonialne vojne,178 je lastna Comteova domovina pravkar ob objavi njegovega »Kurza« pričela obsežne vojaške operacije v Afriki. Namesto da bi se Evropa definitivno pomirila, izbruhnila je krimska vojna, ali, kot jo je imenoval Comte. »ruski incident«.10 Še več se je pokazala napačnost njegovih prognoz po njegovi smrti. Čas. o katerem je Avguštin pisal, da ne spava, ampak rodi v človeških glavah čudne stvari, ni bil napram Comteu eleganten glasom italijanskega pregovora, da »il tempo e ga-lant uomo«. Ni nastala nobena »velika evropska republika«. Kult človečnostva ni zamenjal tradicionalnih religij, za kar je Comte celo fiksiral natančni rok, in sicer 1887. leto. Namesto definitivne in nepovratne zamenjave vojaške socialne strukture z industrialno,180 v katero je veroval tudi Spencer, je zrasla vojna industrija. Namesto pacifizma je nastal nezaslišani militarizem. Prognoze pozitivista Comtea glede popolnega nehanja vojsk v najkrajšem času so se izkazale kot, istotako iluzije kakor sanje romantičnega pesnika Victorja Hugoa v njegovi »Legende des siecles« o tem, da bo v XX. stoletju nastalo »plein ciel« miru na zemlji — paix! gloire! point (1’armes — in da bodo simboli te idile nad zemljo leteči zračni b rod o vi. Sociologi so bili vsled tega primorani zavzeti bolj oprezno stališče napram problemom bodočnosti. Na XI. kongresu v Ženevi leta 1933. so celo prišli do zaključka, da so njihove prognoze istotako nezanesljive kot prerokovanja »prejšnjih astrologov, orakeljev in vedeževalcev«.181 V kolikor pa želijo vsaj nekoliko odgrniti zastor, ki nas loči od bodočnosti, uporabljajo sedanji sociologi uprav oni pripomoček. ki ga je Comte zavračal kot šarlatanstvo, in sicer v e r j et nos t n o t eo ri j o. Comteova »dinamika« ni torej nobena evolucija, ampak razvijajoči se statični sistem. Isti smisel ima tudi Heglova »dialektika«. Hegla češče izvajajo kakor berejo. Zato se je 178 Cours, VI, 236. Angliste Comte meconmi, 16). 180 Cours, IV, 13. 181 Revne internacionale o treba reči, da je NO. primarno pozvan sklicati skupščino. Opora za to mnenje je ■v § 25 odst. 2 in 3. Res da zakon govori v § 25 odst. I o »znatnejših«, v § 25 odst. 2 pa o velikih (»krupnih«) greškah in kršitvah, toda razlika se po mojem mnenju ne tiče vprašanja, kdo skliče skupščino, marveč samo odstranitve od dolžnosti. V ostalih, ne izrečno navedenih primerih, kjer gre samo za vprašanje smotrenosti, različnih naziranj. pa je v prvi vrsti UO. pozvan sklicati skupščino in šele za njim NO. Omen;iti je slednjič še primer § 98 odst. 3: Na prvi sledeči skupščini je treba p reč it ati rev. poročilo in rešitev rev. zveze itd. »Po okolnostih mora UO. čili NO. sklicati ... izredno skupščino.« Mislim, da tildi v tem primeru velja načelo primarnosti UO.-a, razen če gre za primere grešk in kršitev, ki so j z rečno iiii0iiov Drugače v § 22 odst. 3: če v dveh mesecih niso popolnjena prazna mesta v NO.-n, jih začasno popolni rev. zveza, »v isti čas« pa mora sklicati skupščino. Tukaj imamo torej rok, pred čigar potekom rev. zveza — za. ta namen ne more sklicati skupščine. 79 odst. I. »Takoj« pomeni: v času, ko sklicatelj zve za dogodek, ki zahteva sklic skupščine; seveda mora listi, ki je pozvan sklicati skupščino, s skrbnostjo in opreznostjo rednega poslovnega človeka paziti na to, da čim prej zve za take dogodke. Po § 25 odst. I mora NO. skupščino sklicati nemudoma (»bez odlaganja«), »če to zahteva interes zadruge«; tudi tu gre za skrbnost in opreznost rednega poslovnega človeka; »nemudoma« je seveda lahko premalo, kjer zakon zahteva »takoj«; v življenju razlika ne bo znatna. V drugih primerih se zakon izraža drugače: po § 25 odst. 3 mora NO. skupščino sklicati najdalje v roku 15 dni. odkar je odstranil člana UO.-a. po š 30 odst. 4 UO. in NO. v 15 dneh od dne. ko mu je prispela zahteva zadružnikov, da se skliči skupščina: izraz »najdalje« pomeni »nemudoma«, vsekakor pa v petnajstih dneh; v § 30 odst. 4 besede »najdalje« ni. UO. in NO. torej lahko presojata, kdaj naj se skliče skupščina, toda v 15 dneh jo morata sklicati, sicer kršita zakon (gl. pa tudi zgoraj št. 10). Pri redni skupščini je rok za sklic določen posredno, opraviti se mora po !? 30 odst. 1, v roku šestih mesecev po koncu poslovnega leta ali v krajšem s pravili predpisanem roku. Sklicatelj (UO.) mora torej paziti, da skliče skupščino tako pravočasno, da se opravi pred potekom šestmesečnega roka. NO. pa mora, če ni tega pravočasno storil UO.. redno skupščino po § 30 odst. 2 sklicali v takem času. da jo bo moči opraviti v nadaljnjem, t. j. sedmem mesecu od konca poslovnega leta; to smiselno velja tudi za revizijsko zvezo — seveda za osmi mesec od konca poslovnega leta (§ 30 odst. 2. gl. tudi t. 16 in op. 21). V primerih, za katere zakon ne daje posebne določbe, je stvar sklicatelja, da določi čas, v katerem skliče skupščino. 15. R o k o d s k I i c a d o d n e v a s k u p š č i n e. Namen lega roka je, da zadružniki zvedo za skupščino, da se ponče o dnevnem redu in sicer o stvareh, ki naj bodo predmet sklepanja. Zakon sam odreja splošni najkrajši rok. in sicer mora med dnem. ko se objavi vabilo na skupščino, in dnem skupščine preteči najmanj sedem dni,14 pri skupščinah zadružnih zvez pa najmanj petnajst dni (S 31 odst. 5, § 93 odst. 6). S 14 Če se vabilo objavi I., se skupščina torej ne more vršiti pred 9. istega meseca. pravili se lahko določi daljši minimalni rok. krajši ne (S 5 odst. 1, št. 13). V nekaterih primerih je rok z zakonom določen posredno. I ako v § 11 odst. 4: če za odstavitev članov UO.-a ni glasovala polovica vseh včlanjenih zadružnikov, so člani vendar odstavljeni, kadar večina prisotnih zadružnikov za odstavitev glasuje na dveh zaporednih skupščinah, med katerima pa mora poteči najmanj 15 dni. morda krajši splošni rok se torej podaljša, toda pomniti je. da se teh 15 dni ne računa od dne objave vabila temveč od dne prve skupščine.1’ Kadar je na dnevnem redu sprememba pravil ali odstavitev člana UO.-a ali NO.-a. ali prestanek ali spojitev zadruge, se sme po § 33 odst. 5. če prva skupščina ni bila dovolj obiskana, nova vršiti šele po 15 dneh.1'1 Sicer pa se nova skupščina lahko vrši že pol ure ali eno uro po uri. za katero je bila sklicana prva. kakor pač določajo pravila.17 To bo veljalo tudi v primeru i? 71 odst. 1. dasi zakon tu ne govori o novi temveč o drugi skupščini: dvomljivo v primeru § 76 odst. 1, ker bi se tu po besedilu dalo razumeti, da se mora »druga« skupščina posebej sklicati. Vendar bi dejal, da to ni mišljeno, saj gre prav v takem primeru za nujno stvar. V primerih, kjer zakon naravnost zahteva, da se mora neka skupščina op ra vi t i v določenem roku, ki se šteje od iz-vestnega dogodka, lahko pride do skrajšave s pravili dolo- 15 Napr. splošni s pravili določeni rok je 10 dni. Prva skupščina je bila 1. oktobra, čas sklica (t. l-l) ni določen ne z zakonom ne s pravili. Druga skupščina ne more biti pred 17. oktobrom. Če se druga skupščina skliče pred 6. oktobrom, se mora desetdnevni rok podaljšati. 10 Tu zakon pravi saimo, da rok za novo skupščino ne more biti krajši od 15 dni; ni dvoma da treba računati tako, da med obema skupščinama pretečo celili 15 dni, kakor v II in 51: skupščina mora l^iti po 15 dneh, ne že 15. dan. 17 Zakon pravi, »v roku, določenem s pravili . Ker naj po š 5 odst. 1, št. 15 pravila določajo »čas, ko se mora opraviti skupščina«, bi se lahko mislilo, da mora med nesklepčno in ponovno skupščino preteči že omenjeni splošni rok. torej najmanj sedem dni. Vendar ne bo tako. Sedemdnevni ali daljši rok je namenjen pripravi na skupščino. Ker se dnevni red ne sme spremeniti in je bila ponovna skupščina že oglašena z vabilom na prva, ni razloga, da bi moral še enkrat preteči celi omenjeni rok. Samo v naštetih primerih odreja zakon daljši rok; v takih važnih primerih naj bo pač zadružnikom dana možnost, da se posebno temeljito pripravijo, češ nesklepčnost prve skupščine je pokazala, da niso bili dovolj pripravljeni. (enega ali celo zakonskega roka med sklicem in dnem skupščine, tako v !? 12 (skupščina se mora opraviti v enem mesecu od dne sklica),,M v S 22 odst. 1 (skupščina se mora opraviti v enem mesecu, odkar se je število članov NO. znižalo pod polovico), v §§ 76 odst. I in 79 odst. I (skupščina se mora opraviti v K) dneh, odkar se je pokazala prezadolženost zadruge ali se je nad njeno imovino uvedel stečaj).1" I udi po § 30 odst. 2 more priti do skrajšanja roka med sklicem in skupščino, ne pa po 30 odst. I: UO. mora pač redno skupščino sklicati tako. da bo ob preteku rednega roka lahko opravljena pred potekom šestili mesecev od konca poslovnega leta. 16. Kot splošno načelo velja, da mora sklicatelj sicer paziti, da res preteče naj manj i rok med dnem sklica in dnem skupščine (t. 15). da pa ta rok lahko prekorači po svoji uvidevnosti; merilo je skrbnost in opreznost rednega poslovnega človeka. Le izjemno določa zakon skrajni rok. pred potekom katerega se skupščina mora opraviti. Nekaj takih primerov je že omenjenih v t. 15. najvažnejši pa je primer redne skupščine. Ta se mora opraviti v šestih mesecih po koncu poslovnega leta. če pravila ne predpisujejo krajšega roka. Dolgi rok je dan z ozirom na roke v § 58. UO. mora v treh mesecih po koncu poslovnega leta sestaviti in NO.-u predložiti sklepne račune za minulo leto, NO. pa mora v nadaljnjem mesecu dni račune preskusiti im, če so v redu. vrniti UO.-u. Tako že imamo štiri mesece, ki se pa lahko še podaljšajo, če mora NO. račune vrniti UO.-u v popravilo ali pojasnilo. Če računamo še rok med dnevoma objave vabila in skupščine, se vidi. da se šestmesečni rok s pravili ne bo mogel znatno skrajšati, dasi je to dopustno.20 Če UO. XH To velja pa le za NO.; če ta ne skliče skupščine, jo lahko okličejo zadružniki in rev. zveza, za ta dva pa nii predpisano, kduj naj jo skličeta in opravita, seveda čim prej. 10 Besedilo zakona ni povsem jasno, »takoj sklicati in v 10 dneh opraviti skupščino« bi se dalo razumeti tudi tako, dia se desetdnevni rok računa od dne objave vabila. Toda tu £re za posebno važne in nujne primere, zato bo strožje mnenje pravilnejše. 20 Znatnejša skrajšava bi se dosegla, če se s pravili skrajšata tudi roka iz § 58. Zakon o ti skrajšavi ne govori, mislim pa da jo treba imeti za mogočo prav. z ozirom na dovoljeno skrajšavo šestmesečnega roka. skupščine ne skliče pravočasno, jo mora v nadaljnjem mesecu dni sklicati in tudi opraviti NO., če (a ni točen, v na-daljn jem mesecu rev. zveza. Skupaj gre torej, če pravila ne določajo krajšega roka, za oisem mesecev. Besedilo zakona ni povsem jasno, ko veli. da je redno skupščino dolžan sklicati NO., če je mi pravočasno sklical UO., in isto je razmerje med NO.-om in rev. zvezo. Ali sme NO. (rev. zveza) čakati, da poteče šestmesečni (nadaljnji enomesečni) rok? Po mojem mnenju ne. Čim je poteklo od šest- (eno-)meseč-nega roka toliko, da UO. (NO.) ne more več pravočasno sklicati skupščino, da se opravi pred potekom omenjenih rokov, jo je dolžan sklicati NO. (rev. zveza). S tem UO. (NO.) ni odvezan svoje dolžnosti, dokler NO. (rev. zveza) ni res sklical skupščine.21 Edini sklicatelj, ki ni v nobenem primeru vezan .na roke, določene, da se v njih opravi skupščina, so zadružniki, kajti zanje je sklic samo pravica, ne dolžnost. Stvarno bo taka skrajšava mogoča in umestna pri zadrugah z malim obsegom poslovanja ali. z enostavnim poslovanjem. 21 Tako tudi Markovič, 1. cit. str. 129, 130. Ne bo pa pravilna njegova trditev, da se v šestmesečni rok iz § 30 odst. 1 računata tudi meseca namenjena NO.-u in rev. zvezi, češ, to je lepo v skladu z roki iz § 58 in redna skupščina mora biti opravljena v šestih mesecih. Te skladnosti ni: po § 58 so UO. in NO. dani 4 meseci, res da kot maksimum!, toda vsekakor jih UO. in NO. lahko izkoristita do kraja, če niso skrajšani s pravili. Če NO. vrne račune šele na koncu četrtega meseca, se skupščina ne moro opraviti v tein mesecu, ker morajo, biti računi vsaj sedem dni pred dnem skupščine dani zadružnikom na pregled. Ta sedemdnevni rok se ujema z rokom iz § 31 odst. 5. Tako torej UO. redno skupščino ni da bi moral opraviti s potekom četrtega meseca, dosledno tudi ne NO. in rev. zveza pred koncem potega ali šestega meseca. Seveda, če je rok med dnevoma objave vabila in skupščine kratek, NO. in rev. zveza ne bodeta .smela čakati, da poteče celi nadaljnji mesec; UO., NO. in revizijska zveza morajo' na to paziti, da se redna skupščina opravi čim prej, kajti odobritev letnih računov je nujna stvar, toda dokler jim ni očitati nemarnosti, jih ni moči klicati na odgovornost. Vsi ti roki niso strogi roki v tem smislu, da bi se redna skupščina po njih preteku ne mogla veljavno opraviti: saj se slednjič le mora! Tudi če se prekoračijo šestmesečni ali nadaljnja dva mesečna roka, bo sklicatelj, ki se je zakasnil, odgovoren le, če je zakasnitve kriv. Kaj pa če so knjige zgorele in jih je treba rekonstruirati, če ni bilo mogoče pravočasno opraviti inventure v veliki nabavi jalmi zadrugi, ker je moral del članov UO.-a in nameščencev v vojake itd.? 17. Za čas ustanovne skupščine imamo samo določbo § 39 odst. 3. da pristopne izjave, dane pred upisom zadruge v zadružni register, niso več obvezne, če se ustanovna .skupščina ne opravi v treh mesecih od dne izjave. Stvar ustanoviteljev je, da skličejo skupščino pravočasno. Vendar stvar ni tako preprosta, kakor je videti na prvi pogled. Eno je seveda gotovo: zakon ne pravi, da postanejo pristopne izjave neveljavne, samo obvezne niso. Če torej na zakasnelo ustanovno skupščino vseeno pride vsaj deset oseb. ki so dale pristopne izjave, in če sklenejo ustanovitev s tem, da sprejmejo pravila in izbero člane UO.-a in NO.-a, so pač s teni dale spoznati, da še priznavajo svoje sicer neobvezne pristopne izjave, zadruga je ustanovljena. Bolj dvomljivo je pa. ali morajo ta deseterica biti ustanovitelji v smislu S 3 odst. 1. ali pa so lahko tudi ljudje, ki so dali pristopne izjave sicer pred ustanovno skupščino, pa ne kot ustanovitelji. Odgovor je odvisen od tega, ali so take pristopne izjave sploh mogoče, in če so, ali niso same po sebi ustanoviteljske (gl. zg. t. II). Če priznamo eno ali drugo, bi bil pač formalizem zahtevati, da pride prav deset takih oseb. ki so — med prvimi — dale ustanoviteljske izjave. Dovolj bo, da na zakasnelo skupščino pride vsaj deset oseb. ki vzdržujejo svoje ne več obvezne pristopne izjave ali — same ali skupaj s pravkar omenjenimi — deset oseb. ki jim obveznost pristopnih izjav še ni potekla. Da s tremi meseci poteče tudi obveznost »pravih« ustanovitelj.skih izjav po i? 3. ne bo moči dvomiti, one veljajo kot pristopne izjave po § 39. 18. Za vsako skupščino mora sklicatelj določiti d n e v n i red : o predmetih, ki niso postavljeni na dnevni red. skupščina ne more sklepati (§ 32 odst. 1). izvzeti so le (§ 32 odstavek 2) sklepi o vojenju skupščine, o sklicu nove skupščine, o pritožbi zoper izključitev (§ 47 odst. t) in o postavitvi novih članov UO. in NO. ali novih likvidatorjev, če je dotedanje odstavila skupščina, ki se mora sklicati takoj po uvedbi stečaja nad zadrugino imovino (§ 79 odst. 1). Dvomljivo je. ali to velja tudi za odločanje o odstavitvi sami; besedilo § 32 odst. 2 bi se lahko tako razumelo, moti pa besedilo § 79 odst. 1, stavek 2, kjer je izrečno naglašeno, da se sme volitev novih članov izvršiti, dasi ni na dnevnem redu. Mislim, da ne vprašanje odstavitve mora postaviti na dnevni red. saj je ta odločitev izrečno navedeni namen skupščine po § 79. — Kaj naj pride na dnevni red, o tern odloča, v načelu, sklicatelj. Vendar iz zakona vsaj posredno* izhajajo določbe za sestavljanje dnevnega reda. 'Pako ne more l)ili dvoma, da morajo na dnevni red redne skupščine priti predmeti, ki jih navaja § 30 odst. 1. seveda ne vsakikrat vsi: sklepa o uporabi poslovnega prebitka in o dopolnitvi poslovne zgube se med seboj izključujeta. Na dnevni red izredne skupščine se mora postaviti predmet, o katerem naj ta skupščina odloča. Na dnevni red ponovne skupščine v smislu § 33 odst. 5, t. j. skupščine, ki se vrši brez novega sklica, ker prva ni bila sklepčna, se novi predmeti ne smejo postaviti. Če se pa za predmete, ki se na prejšnji skupščini niso mogli rešiti, z novim posebnim vabilom skliče nova skupščina, se seveda na dnevni red lahko postavijo tudi novi predmeti, za ponovno skupščino v smislu § 33 odst. 5 se dnevni red samo zato ne sme spremeniti, ker odpade nov sk lic; prava ponovna skupščina se skliče že z vabilom na prvo. Ni pa s tem rečeno, da bi se moral celi dnevni red prve skupščine prenesti na ponovno skupščino: kjer zakon ali pravila postavljajo za določne predmete večji kvorum kot navadni, je mogoče, da so se predmeti z navadnim kvorumom opravili, niso se pa mogli tudi tisti s posebnim kvorumom. ker ni bil dosežen. Ponovna skupščina se bo vršila samo o nerešenih predmetih. Pri tem vsem treba imeti na umu, da je sicer v nekaterih primerih predpisano, da se mora opraviti še ena skupščina, če prva ni rešila vsega dnevnega reda. nikjer pa ni določeno, da se mora druga skupščina vršiti kot ponovna v smislu § 33 odst. 5; vedno se lahko izvrši poseben nov sklic. —• Izrečno je prepisan tudi dnevni red ustanovne skupščine s tem. da zakon določa, o čem mora sklepati: sprejem pravil, izvolitev prvega UO.-a in NO.-a (§ 6 odst. 2). Dočim pa § 30 odst. J izrečno dopušča, da se na redni skupščini sklepa tudi o drugih in ne samo o zanjo obveznih predmetih, tega ne omenja za ustanovno skupščino. Zato je dvomljivo, ali more ustanovna skupščina sklepati še o čem drugem. Z ene strani bi se lahko reklo, da določbe o dnevnem redu zanjo sploh ne veljajo, kajti zakon določa izrečno samo, da se volitve vrše po določbah zakona in pra- vil, po drugi strani treba mislili na določbo S 40 odst. 3: ko ir taki sklepi izvršili pred registracijo zadruge, bi bili tisti. ki jih izvrše, torej zlasti člani UO.-a. iz poslov zavezani osebno, kajti zadruge pred registracijo pravno ni, o n a ne more sklepati poslov.2' Vsekakor bo torej bolje, da se na ustanovitveni skupščini ne sklepa o ničemer drugem, kakor o predmetih i/. § (> odst. 2 ali kvečjem še o predmetih, ki nimajo za posledico sklepanja kakih poslov za zadrugo. Če naj se sklepa o čem drugem, pa na vsak način treba predmet postaviti na dnevni red. kajti računati se mora s tem. da udeleženci sicer vedo. da se bodo sprejemala pravila in volili člani organov, na druga sklepanja pa ne bi bili pripravljeni. — O predmetih, ki niso dani na dnevni red. se sme razpravljati na vsaki skupščini. V ti zvezi velja opozoriti na redno točko vsakega dnevnega reda: »slučajnost i«. Zakon jo, ne s tem imenom, omenja v § 30 odst. 5: na dnevnem redu vsake skupščine, torej tudi izredne, mora biti točka o predlogih in pritožbah zadružnikov. Vsak zadružnik torej sme na vsaki skupščini staviti predloge in pritoževati se. seveda se morajo predlogi in pritožbe tikati zadruge in njenega življenja in poslovanja, njenih organov, drugih zadružnikov glede njihovega razmerja do zadruge. Drugačne predloge ali pritožbe lahko odkloni predsednik skupščine; če kdo z njegovo odločbo ni zadovoljen, se lahko obrne do skupščine, ki odloči končno (§ 32 odst. 2, ki dovoljuje sklepanje o voj en ju skupščine, ne da bi bilo vprašanje o vojen}u postavljeno na dnevni red). O samih predlogih in pritožbah pa more skupščina stvarno sklepati le, če so bili sklicatelju pismeno izročeni vsaj osem dni pred sestankom skupščine.23 Napačno in nezakonito je torej pri »slučajnostih« sklepati o predlogih in pritožbah, ki so sicer sami po sebi dopustni, pa niso bili na navedeni način prijavljeni; to velja tudi za primer, da so prisotni vsi zadružniki in da store ~'J Seveda jih pa lahko odobri in s tem prizna za svoje. O tem, kakšno jo potem razmerje med zadrugo, osebo, ki je poslovala za lijo, in nasprotno stranko, ni da bi razpravljal na teni mestu. 23 C) mogočih težavah zbog neskladnosti med osemdnevnim rokom §a 30 odst. 5 in sedemdnevnim rokoim Ša 31 odst. 5 gl. članek »Nekoliko pitanja iz novog zakona o privrednim zadrugama«. Pravosudje, 1938, zv. 6 in 7. I. (>. soglasen sklep; zakon v i? 32 odst. 2 taksativno navaja primere sklepanja brez postavitve na dnevni red."1 19. Iz določbe, da se na redni skupščini lahko sklepa tudi o drugih predmetih, ne pa samo o tistih, ki so imenovani v § 30 odst. 1, bi sledilo, da je sklepanje na izredni skupščini omejeno na tiste predmete, zaradi katerih naj se opravi izredna skupščina, da se torej drugi predmeti ne sinejo postaviti na dnevni red — seveda izvzemši točko za predloge in pritožbe zadružnikov. Vendar mislim, da bi to bilo preveč ozkogrudno. Kadar hi se po sklicu izredne skupščine pojavila nova nujna stvar, bo pač sklicatelj smel po-polniti dnevni red z njo. če je še dovolj časa, da se popolnitev objavi kakor treba, torej zlasti da med objavo popolnitve in dnem skupščine preteče sedemdnevni ali s pravili določeni daljši rok. Težava bi mogla nastati, kadar bi popolnitev' zahteval kdo drugi, ki je sicer lahko sklicatelj izredne skupščine, pa ni sklicatelj že sklicane skupščine."1 Dejal bi, da je popolnitev vseeno mogoča, težava, kdo bo predsedoval skupščini (§ 35 odst. 1). bi se dala rešiti na ta način, da pri sklepanju o točki, s katero je popoln jen dnevni red, predseduje tisti, ki bi predsedoval, ko bi bil on sklical izredno skupščino. 20. Posebne določbe za vsebino dnevnega reda daje i? 31 odst. 2. Če je na dnevnem redu s p r e m e m b a pravil, treba v njem naznačiti določbe pravil, ki naj se spremene ali dopolnijo. Po mojem mnenju ne zadostuje samo citirati paragraf brez vsaj kratke označitve njegove vsebine, kajti zakon zahteva naznačitev »določbe«. Če se sprememba tiče M Drugače po § 260 Ntz. Kuj je boljše je tež-ko reči, Zgz. pač računa s tem, da so med zadružniki često neuki ljudje, ki jim je treba dati časa za premislek, da ne sklepajo slepo o važnih stvareh. Ntz. ima v § 260 v misli pred vsem tkzv. rodbinske delniške družbe, pri katerih so vse delnice v rokah malega števila dovolj poučenih ljudi in kjer je veliki in tudi dragi aparat formalno sklicane skupščine često nepotreben. Gl, tutli članek »Članstvo u organ,ima privrednih zadrug««, Pravosaidje, 1939, zv. 4 in 5, op. 22. 25 N. pr. izredno skupščino je sklical U(). radi spremembe pravil. Takoj nato odkrije NO., da je člani UO.-a hudo kršil svoje dolžnosti, in ga odstrani. Po § 25 odst. 3 mora sklicati skupščino najdalje v 15 dneh. Ali naj skliče novo izredno skupščino; dasi je še čas, da to točko objavi za že sklicano skupščino? glasovalno pravice, jamstva ali poslovnega deleža, treba na-značiti tudi nameravano spremembo ali dopolnitev, torej ne samo kaj naj se spremeni ali dopolni, marveč tudi kako. Preden se postavi na dnevni red sprememba pravil, ireba izposlovati pritrditev rev. zveze ali (davne zadružne zveze (§ 29 odst. 3). — Po S 98 odst. 2 mora UO. na dnevni red prve sledeče skupščine postaviti čitanje rev. poročila, rešitve rev. zveze in vse predloge, kako ugoditi tistim ukrepom rev. zveze, katerih izvršitev spada v področje skupščine. Iz določbe, da mora UO. ali NO. po potrebi sklicati izredno skupščino, bi sledilo, da misli zakon v prvi vrsti na redno skupščino, toda to ni gotovo, ker v odst. 2 omenja, da se mora rev. poročilo prečitati pred glasovanjem o odobritvi letnih sklepnih računov in o razrešnici »če so ti predmeti na dnevnem redu«. Reči bo torej treba, da je prva »sledeča skupščina« lahko tudi izredna skupščina, ki jo je sklical morda kdo drugi, ne pa UO.; tako je potrjeno zgoraj v t. 19 navedeno mnenje. 21. Splošnih predpisov, kako naj bodo razvrščene posamezne točke dnevnega reda, zakon ne daje. Pač pa izrečno določa, da se morata rev. poročilo in rešitev rev. zveze prečitati pred glasovanjem o odobritvi letnih sklepnih računov, o razrešnici in o izvolitvi članov UO.-a, če so tudi ti predmeti na dnevnem redu. Vrsta drugih predmetov se bo lahko določila s pravili, kolikor se more naprej določiti. Za pritožbe zoper izključitev določa § 47 odst. 3, da se mora o njih sklepati na prvi sledeči skupščini v tistem redu, ki ga določajo pravila. Lojalno je in vstreza tudi želji, izraženi v odboru senata s pri trdilom ministrov za kmetijstvo in za pravosodje, da se te pritožbe rešijo pred ostalimi točkami dnevnega reda. 22. Z dnevnim redom se ne sme zamenjati vabilo na skupščino. Zakon v § 31 odst. 2 loči oboje natančno; s tem ni rečeno, da bi vabilo ne smelo obsegati tudi dnevnega reda, prav obratno je res: vabilo mora vsebovati »kraj, prostor, dan in uro skupščine in dnevni red«. Če je na dnevnem redu sprememba ali dopolnitev pravil in se dado zadružnikom besedila sprememb ali dopolnitev na vpogled še drugje kot v zadrugini poslovnici, mora v vabilu biti tudi povedano kje. Slednjič morajo zadružniki, ki sklicujejo skupščino, v vabilu izrečno navesti dovolilo reg-, sodišča (§ 30 odst. 4). Za objavo vabila določa zakon (5? 31 odst. 3) samo. da se mora takoj iztožiti v zadrugini poslovnici, drugi načini objave (»sklica«) morajo biti določeni s pravili (§ 5 odst. 1. št. 13). vendar to pač ne pomeni, da bi poleg zakonskega sploh moral biti določen še kak drug način objave. To je prepuščen pravilom (objava s pismi, okrožnico, pri cerkvi, v listih itd.), gotovo je pa. da se v' zakonu in pravilih določeni način objave ne more veljavno nadomestiti s kakim drugim, tudi če sam po sebi ne bi bil manj uspešen. Izrečno je predpisano (§ 28 odst. 4). da se morata sklic in dnevni red pravočasno poslati rev. zvezi: po S 30 odst. 5 pa mora sklicatelj predloge in pritožbe zadružnikov, ki se mu pismeno vroče vsaj osem dni pred sestankom skupščine, še tisti dan objaviti z izložitvijo na vidnem mestu v zadrugini poslovnici. Tu določba ima smisel, če je vabilo z dnevnim redom že objavljeno; če še ni. pač treba postaviti predlog ali pritožbo prav tako na dnevni red kakor druge stvari, o katerih naj odloča ta skupščina. Odločilno bo torej, ali sta predlog ali pritožba vročena sklicatelju pred objavo vabila z dnevnim redom; dosledno bi celo bilo. da se morata predlog ali pritožba kot točka dnevnega reda posebej objaviti, če se ta objava lahko še izvrši pravočasno z ozirom na rok, ki mora preteči med dnem objave in dnem skupščine. Za to govori tudi dejstvo, da omenja zakon v § 30 odst. 5 samo iztožite v v zadrugini poslovnici pač le zato, ker določa tudi za objavo vabila na skupščino izrečno samo izložitev v zadrugini poslovnici (§ 31 odst. 3). Ni videti pravega razloga, da naj bi za predloge ali pritožbe zadružnikov glede na objavljen j e veljalo kaj drugega kot za druge predmete dnevnega reda in da naj bi bili oni manj »javni«, če pravila za vabilo določajo še drugačen način objave.’" 3“ Reklo bi se morda, i pa po mojem mnenju predsednika določiti tudi stečajni sodnik, brez čigar odobritve upravitelj ne more sklicali skupščine (analogija s sklicem skupščine po rev. zvezi). Stvar predsednika je, da ugotovi pravilnost sklica in sklepčnost, prej skupščina ne more začeti stvarnega dela. Radi ugotovitve sklepčnosti mora UO. napraviti spisek osebno navzočih in zastopanih (S? 28 odst. 2 in 3) zadružnikov in označiti število glasov, ki jim gredo osebno ali kot zastopnikom ali delegatom. Ta spisek mora UO. potrditi s podpisom zadrugi ne firme (S 14 odstavek 2).28 26. II konstituiranju skupščine spada določitev zapisnik a r j tv in dveh o v e r i t e 1 j e v, ki vsi morajo biti zadružniki. S tem ni rečeno, da ne bi smel zapisnika pisati nameščenec zadruge pod nadzorom in odgovornostjo izvoljenega zapisnikarja. Zapisnikarja »določi«, t. j. izvoli skupščina (§§ 36. 6). V katerem trenutku, zakon ne pove. Ker se pa mora zapisnik napraviti o celem delu skupščine, vsekakor prej, preden se, po otvoritvi skupščine, preide na dnevni red, torej obenem s predsednikom, če pa ni treba voliti predsednika, takoj po otvoritvi, še pred ugotovitvijo sklepčnosti, kajti v zapisniku se mora ugotoviti, da se skupščina zbog nesklepčnosti ne more opraviti (§ 36 odst. 1, na koncu). Tudi overitelje izvoli skupščina izmed navzočih zadružnikov sočasno z zapisnikarjem. Njihova naloga v zakonu ni očrtana, razen da morata s predsednikom in zapisnikarjem podpisati zapisnik in spisek navzočih zadružnikov, ob ustanovni skupščini tudi spisek ustanoviteljev in naknadno vpisanih zadružnikov (S 36 odst. 3, § 7 odst. 2) in da 2H Določba, da naj UO. napravi »prezenčno listo«, ne l>o vedno »motrena. Kaj pa, če je NO. sklical skupščino, ,ker je odstranil UO.? Če je skupščino sklicala rev. zveza ali so jo sklicali zadružniki, ker sta UO. in NO. pasivna? V prvem primeru jo bodo morali sestaviti oni začasni člani UO.-a, ki jili je postavil NO., v drugih dveli primerih pa bo treba, če UO. svoje dolžnosti noče izvršiti kakor gre, najti pot s tem, da predsednik določi dvoje ali več prisotnih, da sestavijo spisek, pri tem bo služil kot podstava spisek zadružnikov (§§ 51, 52). Nikakor ni mogoče dopustiti, da UO. sabotira skupščino. mora eden od obeli preči tat i rev. poročilo in rešitev rev. zve/e (§ 98 odst. 4).2” 27. P r a vica i n d o 1 ž n o s t udeležbe, sklep-č n ost, p r a v i c a r ti z p r a v 1 j a n j a. Razen zadružnikov30 se sineta skupščine udeležiti predstavnik rev. zveze (§ 28 odst. 4) in upravitelj stečajne mase (§ 79 odst. 2). Ta dva imata prav tako kakor zadružniki pravico razpravljati na skupščini, t. j. govoriti o predmetih, ki so na dnevnem redu, zadružniki imajo tudi že omenjeno pravico staviti predloge in vlagati pritožbe. Kar se tiče upravitelja stečajne mase, bi .se sicer mislilo po besedilu § 79 odst. 2, da ima pravico udeležili se samo skupščine, ki jo je sam sklical, in .samo na ti skupščini staviti predloge in dajati pojasnila, toda sklepati treba a maiore ad minus: če celo sime sklicati skupščino, se sme udeležiti tudi skupščine, ki je ni on sklical in sme tudi na tak i skupščini dajati pojasnila in staviti predloge; predlogi morajo seveda v vsakem primeru biti pravilno postavljeni na dnevni red ali vsaj vloženi v smislu §a 30 odst. 5. — Dolžnosti udeležiti se skupščine zakon ne nalaga nikomur izrečno, toda ne bo dvoma, da se je morajo udeležiti člani UO.-a in NO.-a, če nimajo zadostnega razloga, da izostanejo; za NO. se da to sklepati iz § 24 odst. 2, razume se pa po samem položaju UO.-a v zadrugi tudi za njegove člane. Kar velja za UO., velja za likvidatorje, čeprav ni da bi morali biti zadružniki (§§ 65 odst. 2, 66 odst. 2, št. 2; prav zato bo tudi likvidatorjem-nezadružnikom treba priznati pravico razpravljati, kot posamezniki pa nimajo pravice staviti predloge). Posebne legitimacije za udeležbo zakon splošno ne predpisuje; ker morajo zadruge voditi spisek zadružnikov, tudi ni potrebno. Pač pa morajo zastopniki nesvojepravnih zadružnikov in zadružnikov, ki niso1 fizične osebe, dokazati, da imajo zastopno pravico (n. pr. s sodnim 29 Iz te naloge sledi, da morata overi tel ja paziti na pravilnost zapisnika; v ta namen bodeta morala paziti na celi tok skupščine, zlasti, da se pravilno ugotovi, je li kak predlog sprejet ali ne in s kakšnim razmerjem glasov (§ 36 odst. 1). I.ahko pa jima ho predsednik poveril, oib volitvah z listki, tudi skrutinij. 30 O pravici udeležbe gl. studijo »Članstvo v gospodarski zadrugi« I. cit. t. IV, B I, 1. Dodati je, da se skupščine ne sme udeležiti izključeni zadružnik, ker mu upravne pravice prestanejo s samo izključitvijo, dokler njegova pritožba ni ugodno rešena (§ 47 gl. zg. t. 21). odlokom, z izpiskom iz trgovinskega registra in pocl.). Nič ni rečeno, kako se izkažejo delegati zadružnikov (§ 28), treba bo urediti s pravili. Pač pa zahteva § 93 odst. 3, da se mora jo delegati včlanjenih zadrug, iz katerih se sestavlja skupščina zadr. zveze, izkazati s pismenim pooblastilom svoje zadruge. Število prisotnih, potrebno za sklepanje (»kvorum«), se računa samo od zadružnikov, seveda vštevši člane zadrugi-nih organov, ki so zadružniki, toda ne vštevajo se, kakor se izraža § 41 odst. 5, deleži, ki jih je zadruga pridobila od svojih zadružnikov v njihovem stečaju ali v izvršbi proti njim. Prisotnih mora biti po !? 33 odst. 1 vsaj polovica zadružnikov, če zakon ali pravila (§ 5 odst. 1, št. 13) ne zahtevajo navzočnosti večjega števila. Zakon sam ga naravnost ne zahteva, pač pa posredno, ko v § 33 odst. 4 za nekatere sklepe zahteva večino, ki obsega več kot polovico vseh — ne samo navzočih — zadružnikov. Kvorum se torej po besedah zakona ne računa od števila deležev ali od števila glasov. To ustreza zadružni ideologiji in je bilo dosledno, dokler so načrti — tudi še vladni predlog — vsakemu zadružniku dajali samo po en glas. V Narodni skupščini se je to spremenilo za zadruge določene vrste, v katerih je mogoče s pravili dati, sorazmerno številu vpisanih deležev, zadružnikom po več glasov, do pet. Poslej ima v teh zadrugah določba o kvorumu lahko neprijetne posledice pri glasovanju. gl. t. 30. Kvorum ni predpisan za pravo ponovno skupščino v smislu § 33 odst. 5. če je to naglašeno v vabilu na prvo skupščino, »ta skupščina zboruje ne glede na število navzočih zadružnikov«. 28. Skupščino vodi predsednik (§ 35 odst. I), kaj vse spada k vodstvu, pa v zakonu ni naravnost rečeno. Pomagati si treba s splošnimi parlamentarnimi načeli: predsednik daje besedo in jo odvzema, odreja glasovanje, razglaša izid glasovanja, skrbi za red na skupščini, jo zaključuje. Posameznosti pa so v zakonu urejene, tako določa predsednik način glasovanja, če ni določen s pravili in ga ne določi skupščina (§ 25 odst. 2). Predsednikova stvar je skrbeti za to, da se na skupščini prečitajo letni sklepni računi in poročila UO.-a in NO.-a, razen če skupščina odloči, da se ne čitajo (§ 59 odstavek 1), pač zato, ker so jih zadružniki lahko proučili že pred skupščino. Druge dolžnosti izhajajo, a contrario, iz kazen- skih določb, iz katerih se vidi, česa predsednik ne sme, n. pr. § 110 št. 4, § 112 odst. 1, I. št. 3. II. št. 1, 3. Mnogo se pa iz teli določb ne da posneti in zlasti ne rešitev dovolj važnega vprašanja spremembe dnevnega reda. Da pozitivna, io se pravi popolnitev, ni več mogoča, z izjemo po § 47 odst. 2, se vidi iz t. 86. ali pa je mogoča negativna, t. j. opustitev razpravljanja in sklepanja o predmetu, ki je bil pravilno postavljen na dnevni red. ali sprememba vrstnega reda posameznih točk? Prvo po mojem mnenju presega okvir vo-jenja skupščine po predsedniku, to sme samo skupščina (§ 32 odst. 2). drugo po mojem mnenju sme predsednik, če zakon (§ 98 odst. 4) ali pravila ne zahtevajo ali skupščina ne odloči drugače. 29. Glasovanje. Vsak zadružnik ima načelno en glas, samo v zadrugah za proizvodnjo, predelavo in prodajo se s pravili lahko določi, da smejo imeti zadružniki sorazmerno s številom svojih vpisanih poslovnih deležev31 po več glasov, no največ pet (§ 33 odst. 2). Nadalje se sme s pravili zadr. zveze določiti, da imajo zadruge = članice po več glasov, sorazmerno s številom vplačanih — torej ne le vpisanih — deležev ali z obsegom poslov zadrug z zvezo ali s številom članov zadrug (i? 93 odst. 4). Slednjič smejo »stare zadruge« — za deset let od dne, ko je Zgz. bil razglašen — še obdržati »pluralno« glasovalno pravico (§ 118 odst. I).'12 Zakon pozna tudi pozitivne omejitve. Med nje ne bi štel določb § 28 odst. 4, (hi ima predstavnik rev. zveze na skupščini samo pravico govora in da ima upravitelj stečajne mase glas samo če je zadružnik — kur bo mimogrede rečeno, veljalo' tudi za predstavnika rev. zveze —; te subjektivne omejitve slede že iz splošnega načela, da ima glas samo zadružnik. Pač pa je prava subjektivna omejitev v § 41 odst. 5: zadruga, t. j. UO., ne more glasovati s poslovnimi deleži svojih članov, ki jih je pridobila iz njihovega stečaja ali v izvršbi proti njim, in prave objektivne omejitve so, ko določen zadružnik ne sme glasovati o določenem predmetu. To so primeri §a 34 31 Gl. studijo »Članstvo v gospodarski zadrugi«, Zbornik znanstvenih razprave, 1939, IV, B, I, 2 op. 29. 32 Gl. tudi studijo »Članstvo v gospodarski zadrugi«, I. cit. IV, B, 1, 2. odist. 1 in 2 in § 45 odst. 2.1:1 Način glasovanja določi predsednik, če ni določen s pravili ali ga ne določi skupščina sama (javno z dviganjem roke, vstajanjem in pod., tajno z listki, krogljicami). Predlog za določen način glasovanja se lahko stavi tudi če ni postavljen na dnevni red, kajti način glasovanja spada k vojenju skupščine. V primeru § 62 pa je izrečno predpisano poimensko glasovanje. Če na skupščini, ki odloča o prestanku zadruge, še pred sklepanjem o predlogu najmanj deset zadružnikov izjavi željo, da naj zadruga dalje ostane, skupščina sicer ne more skleniti prestanka. vendar se o prestanku glasuje po imenih; za zadružnike, ki glasujejo za prestanek, velja, da so dali izjavo za izstop, tu je torej za določno posledico potrebna posebna posvedočitev s poimenskim glasovanjem. Posebne določbe imamo tudi v §§ 50, 72. Če je skupščina sklenila, da se pravila spremene glede na trajanje zadruge, zvišanje poslovnih deležev, uvedbo ali zvišanje postranskih občasnih nedenarnih dajatev, zvišanje jamstva — tudi sprememba omejenega v neomejeno je zvišanje — ali če je sklenila spojitev, sklep ne velja za tiste zadružnike, ki so bili na skupščini in so izjavili na zapisnik, da se ne strinjajo s sklepom skupščine. Ni torej, zadosti, da zadružnik glasuje zoper sklep, daiti mora svoj sklep posvedočiti v zapisniku, če hoče, da izjava velja kot izstop iz zadruge; če opusti zahtevati posvedočitev, ga večinski sklep veže, dasi je glasoval zoper predlog (§§ 50, 72 odst. 4). Dodati bomo morali, da zadružnik, ki je glasoval za 13 Gl. studijo v op. 32) in študiji »Nekoliko' pitanja iz novog zakona o privrednim zadrugama«, Pravosudje 1938, zv. 6 in 7 t. 8 in »Članstvo u arganima privrednih zadruga«, Pravosudje, 1939, zv. 4 in 5 t. II. Glede § 34 octet. 1 bi dodal, da je vseeno, ali naj se zadružnik osvobodi zavez proti zadrugi, ki so nastaile iz zadružnega razmerja (n. pr. vplačilo deleža, naknadno vplačilo deleža, postranske občasne nedenarne dajatve), ali zavez, ki jim temelj ni zadr. raizmerje, (n. pr. odškodninska terjatev zadruge); položaj je tukaj drugačen kakor v primeru § 45 odst. 2. K § 34 odst. 3 velja, pripomniti, da se prepoved tiče tudi bivših članov UO.-a in NO.-a, ki še niso dobili razrešnice, in prav tako namestnikov, ki so v minulem poslovnem razdobju res opravljali dolžnosti članov enega ali drugega odbora. Seveda pa vsi ti lahko glasujejo o razrešnici drugi,m članom enega ali drugega odbora. V takih primerih bi kazalo deliti glasovanje o razrešnici po posameznih sedanjih in bivših članih, pavšalno glasovanje bi lahko bilo povod za razveljavitev sklepa. predlog, ne more naknadno dati nasprotne izjave. Brez dvoma bo poimensko glasovanje koristno tudi v teli primerih, predpisano pa z zakonom ni. 30. Večina. Zakon načelno zahteva prosto absolutno večino: več kot polovica navzočih zadružnikov, t. j. oseh z glasovalno pravico, mora glasovati za predlog, da je sprejet; kadar naj se spremene ali dopolnijo praviila, odstavijo člani UO.-a ali NO.-a, ali sklene preslanek ali spojitev zadruge, zahteva zakon kvalifikovano večino, namreč več od polovice vseh zadružnikov, toda na ponovni skupščini zadostuje prosta večina (§ 33 odst. 3, 4 in 5). Soglasnost vseh navzočih zadružnikov zahteva § 59 odst. 1 za sklep, da naj se na skupščini ne prečrtajo letni sklepni računi in poročila UO.-a in NO.-a. Ko § 5, odst. J, št. 13 zahteva, da se v pravilih določi, kolikšna večina je potrebna za sklep, ne more biti, doslovno vzeto, z ozirom na § 5 odst. 4 mišljeno nič drugega, kakor da se morajo zakonske določbe ponoviti v pravilih, prav to pa po § 5 odst. 5 ni potrebno. Pojasnilo bo v tem, da je v § 33 odst. 1 glede na kvorum izrečno dopuščeno, da se s pravili poveča, in da bo treba to možnost priznati (udi za določitev večine; s pravili se torej lahko zahteva večja (n. pr. 73-, 3/4-večina), ne pa relativna. Določba, da se deleži zadružnikov, ki jih je zadruga pridobila v stečaju zadružnika ali v izvršbi zoper njega, ne štejejo pri izračunavanju večine (§ 41 odst. 5) je prav za prav odveč, ker zadruga z njimi ne more glasovati. Zanimiva pa sta primera §a 41 odst. 4 s §om 21 odst. 1 in §a 62. Po prvih d veli določbah ise kvalifikovana večina, ki jo zakon zahteva za odstavitev članov UO.-a in NO.-a, nadomesti s prosto večino, če se ta doseže na dveh zaporednih skupščinah in je med skupščinama preteklo- vsaj 15 dni. V § 62 pa je načelo večinskega sklepanja lahko obrnjeno: kadar zahteva vsaj 10 zadružnikov, da zadruga ostani, ne more nikakršna večina sklenili prestanka. Na ustanovni skupščini je stvar podobna. Če za ustanovitev glasuje vsaj deset ustanoviteljev, je zadruga ustanovljena, čeprav bi se bilo recimo 15 oseb. ki so dale ustanoviteljske izjave, premislilo in glasovalo zoper ustanovitev.34 34 Gl. mojo oceno Markovičevega komemtarja (str. 62) v Slov. Pravniku, 1939, zv. 9 in 10. Posebne težave bo delal način izračunavanja večine v zadrugah, v katerih imajo zadružniki po več glasov. Določbi, da se sklepčnost in večina ugotavljata po številu prisotnih zadružnikov, sta bili med seboj v skladu in sta ustrezali, dokler je bil — v načrtih in v vladnem predlogu — vsakemu zadružniku dan po en sam glas. Že to, da je za sklepčnost ostalo pravilo, da se računa po glavah, ni prav dosledno, kadar imajo posamezni zadružniki različna števila glasov, vendar se da zagovarjati s stališča zadružne ideologije. Povsem nedosledno pa je, da se računa tudi večina v primerih, ko imajo posamezni zadružniki različna števila glasov, po glavah, ne pa po glasovih. Treba priznati, da gre za redakcijsko hibo, ko se je v Narodni skupščini spremenil § 33 odst. 2, pa se nista s spremembo vskladila odst. 3 in 4. Pomoč je brez spremembe zakona mogoča samo na ta način, da se odst. 3 in 4 tolmačita tako, da je z »več kot polovica navzočih (vseh) zadružnikov« mišljeno »več kot polovica glasov navzočih (vseh) zadružnikov«. Če se to ne prizna, nima »pluralni« glas nobenega smisla. Opora za navedeno mnenje, ki bi se lahko videla v § 65 odst. 6: skupščina lahko z nadpolovično večino glasov zamenja likvidatorje, je bolj formalna kot stvarna. Ta določba je bila že v vseh načrtih in v vladnem predlogu, »glas« je bil tam isto kar »zadružnik«, ker je vsak zadružnik imel samo en glas. Te težave se lahko pojavijo tudi pri »starih« zadrugah s pluralnim glasom za nekatere zadružnike; če Imajo veliko število zadružnikov, pa ne zadosti, da bi prišel V poštev § 28 odst. 3 (delegati), bode potrebna velika osebna udeležba zadružnikov', da bo dosežena sklepčnost. Prav tako težave niso izključene pri zadružnih zvezah z velikim številom učlanje-nih zadrug in z različnim številom glasov posameznih zadrug. V vseh teli primerih bo treba pravila jako spretno sestaviti, da ne bodo v nasprotju z zakonom in da bodo vendar kolikor toliko ustrezala potrebam in možnostim zadruge ali zveze.’5 85 Vzemimo priprost primer. V zadrugi sme imeti vsak član po več deležev, za vsak delež ima en glais, vendar ne več kot pet. Zadružnikov naj 1k> 20, prvih pet jih ima) po pet glasov, pet po štiri, pet po dva, pet po en gla>s, vsega 60 glasov. Deset jih je dovolj za kvorum, tudi tistih deset, ki imajo skupaj samo 15 glasov. Ti lahko s 7 glasovi 31. Skupščinski s k lepi o letnih s k I e p 11 i li računih. V zvezi z letnimi sklepnimi računi določa § 59 odst. 2. da se morajo storiti posebni sklepi o odobritvi letnih sklepnih računov, o razdelitvi poslovnega prebitka ali popolnitvi poslovne zgube in o razrešniei članov UO.-a in NO.-a, torej trije sklepi.80 Razen tega pa morata po § 59 odst. 3 UO. ali NO., če je eden ali drugi ugotovil, da se je zadrugino iinovinsko stanje v času med koncem prejšnjega poslovnega leta in dnem skupščine znatno pogoršalo, skupščini predložiti posebno poročilo s predlogom, da se poslovni prebitek ne razdeli med. zadružnike, kolikor je potreben, da se pokrije »zmanjšba imovine«. O tem predlogu se lw> sklepalo obenem s predlogom o razdelitvi prebitka ali popolnitvi zgube, ne da bi ga bilo treba posebej postaviti na .sklenejo vse kor hočejo, razen o predmetih iz § 33 odst. 1, kajti pet tistih, ki imajo po en glas, in še eden, ki ima dva. so več od polovice prisotnih zadružnikov. S sedmimi glasovi od 60 se torej v ti zadrugi odloča o veliki večini predmetov. Res je, da bi bilo še manj v skladu z zadružno ideologijo, ko bi se reklo, da se kvorum in večina računata, kakor pri delniški družbi, samo po glasovih, t. j. v stvuri po številu deležev, torej po kapitalski udeležbi, kajti v tem primeru bi bil kvorum celo lahko dosežen že z navzočnostjo 7 članov (5 po 5 glasov, 2 po i glasove, skupaj 33 glasov), vendar bi balo za navadno večino vsaj potrebno 17 glasov. Primer dokazuje, kako nevarno je spreminjanje posameznih določb vladnega predloga v narodnem predstavništvu. De lege ferenda bi ,se priporočala spojitev obeh načel: 11. pr. sklepčnost, če je na skupščini prisotna vsaj polovica zadružnikov z vsaj polovico mogočih glasov; večina bi se potem seveda morala računati na sličen način, obsegati bi morala, recimo več kot zadružnikov in glasov. Prim. § 63 odst. 6 delniškega regulativa. Vse skupaj kaže, da se pač ideologije ne dajo vedno strogo sprovesti v zakonik. Kar je dobro za male, morda še za srednje zadruge, je lahko nevarno ali vsaj nerodno za večje ali velike. Stvar bi. morala biti urejena bolj prožno; velike zadruge so lahko prav tako koristne kakor tnale, za zadružne zveze pa celo sam zakon zahteva znatno število članic. — Samo mimogrede naj opozorim na neenakost glasovalne pravice, ki lahko nastane po § 28 odst. 3: če se vsakemu delegatu da samo jh> en glas ali vsakemu enako število glasov, bi imel tisti delegat, ki zastopa ostanek, v resnici večjo glasovalno pravico od ostalih. Prav za prav bi vsak moral imeti toliko glasov, kolikor zadružnikov res zastopa; zastopa pa seveda vse, ki so imeli volilno pravico, ne samo tistih, ki so> res glasovali zanj. M Gl. oceno Markovičevega komentarja (str. 211), Slov. Pravnik. 1939, zv. 9 in 10. — Najpraktičneje bo za vsakega treh sklepov določiti posebno točko na dnevnem redu. dnevni red; pač pa bo treba tudi to poročilo in predlog izloči t i v zadruga ni poslovniei po § 58 odst. 5, in prečrtati ju v skupščini (§ 59 odst. I).87 32. S k u p š č i n s k ;i zapis n i k in p r i 1 o g e. O delu vsake skupščine se mora pisati zapisnik (gl. zg. t. 26). V njem treba navesti dan in kraj skupščine, skupno število zadružnikov in zastopnikov ali delegatov in skupno število njihovih glasov, vsi storjeni sklepi z navedbo števil glasov, danih »za« in »proti«, in morebitni prigovori zadružnikov proti pravilnosti sklica in dela skupščine ali vsebine sklepov. Če se skupščina ne more opraviti zbog nesklepčnosti, treba to ugotoviti v zapisniku (§ 36 odst. 1). Ne bo treba posebej navesti, ali je bilo ob sklepanju navzočih polovica odnosno več od polovice vseh zadružnikov, če se to vidi iz števila oddanih glasov, pač pa če se ne vidi; zakon ne nalaga dolžnosti glasovanja, sklepčnost je torej lahko bila, dasi je ne razodeva število oddanih glasov. Razlika je velika: če je skupščina bila sklepčna, pa za predlog ni bila dosežena večina, je predlog propadel in sklepa ni; če sklepčnosti ni bilo, se more sklep iz razloga nesklepčnosti napadati s tožbo za razveljavitev. Nočem s tem reči, da se mora pred vsakim glasovanjem izrečno ugotavljati sklepčnost, toda če predsednik, zapisnikar ali overitelji zapazijo, da zadružniki odhajajo, je ugotovitev koristna, da se preprečijo tožbe. Nevarno bi bilo zanašati se na prvotno ugotovitev števila navzočih v zapisniku; dokaz, da ise je pozneje zmanjšalo, ni izključen. — Zapisniku se prileže en izvod vabila na skupščino,88 pooblastila zastopnikov89 in delegatov in spisek navzočih (§ 36 37 O razveljavljanju skui»ščiniskih sklepov gl. razpravo »Poništa-vanje odluka skupštine i»o zakonu o privrednim zadrugama«, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1939, knjiga XXXIX, str. 8 in sl. 38 Ne bo zadosti, da se priloži samo izvod vabila, potrebno bo priložiti dokazila, da je bila objava vabila pravilna. To bo seveda različno po načinu predpisane objave, n. pr. potrdilo' občinskega kliearja, da je bilo vabilo oklicano ta in ta dan, primerek lista, v katerem je bilo objavljeno vabilo, zapisek na vabilu samem, kdaj se je vabilo iztožilo v poslovnici in pod. 39 Kaj zakon misli s temi pooblastili, ni prav jasno, ko v 5 28 ods:t, 2 izrečno pravi, da zakonskim zastopnikom nesvoj©pravnih zadružnikov in zadružnikov, ki niso fizične osebe, ni treba posebnega pooblastila, marveč morajo samo dokazati svojo zaistopno pravico. Ali odst. 2, § 35 odst. 3); predsednik, zapisnikar in dva overitelja podpišejo zapisnik in spisek navzočih. 33. Objava skupščinskih sklepov. V § 5, od«t. 1, št. 8 se zahteva, da se s pravili določi način, kako se bodo objavljali skupščinski sklepi, po § 9 odst. 1, št. 9 se način objave vpiše v zadr. register in po odst. 2 mora sodišče vpis objaviti. S tem se ne zahteva obvezno poseben način objave, dovolj bo, da se spolni, kar zakon sam zahteva. UO. mora, tudi če ni on bil sklicatelj, po § 36 odst. 4 dati najkasneje peti dan potem, ko je bila skupščina končana, v poslovnici zadruge zadružnikom na vpogled zapisnik in priloge; na vpogled morajo ostati do vštetega petnajstega dne po skupščini; dan ko so zapisnik in priloge bili dani na vpogled, se mora označiti na zapisniku. Ako bi se zapisnik s prilogami dal na vpogled pozneje, mora toliko dalje ostati izložen v poslovnici.40 Za skupšč. zapisnike zadr. zvez velja določba § 93 odist. 7: zveza mora v dveh mesecih od dne skupščine zapisnik objaviti v svojem listu ali prepise vročiti vsakemu svojemu članu. Razume se. da mora to storiti tudi po preteku dveh mesecev, če ni storila pravočasno. Po mojem mnenju mora zveza poleg te objave izvršiti še objavo po § 36 odst. 4. Na to kaže besedilo § 93 odst. 7. to zahteva tudi sama stvar, kajti po § 93 odst. 7 se objavlja samo zapisnik, ne pa njegove priloge. Iz tega pa sledi, da morajo zapisnik in priloge ostati na vpogled ne samo do petnajstega dne po skupščini, temveč vse dokler ni izvršena objava po naj varuh ali skrbnik pusti, pri zapisniku svoj sodni dekret, ali naj si ga oče izposluje, ali naj zastopnik trgovinske družbe priloži izpisek iz trg1, registra? To bi bila precej draga udeležba pri skupščini. Tudi tu gre za redakcijsko hibo. V vladnem predlogu je bilo še splošno dopuščeno zastopanje zadružnikov po zadružnikih, pooblastilo je moralo biti pismeno. To določbo je Nar. skupščina črtala, pomotoma pa je ostala sled v § 36 odst. 2. Zastopna pravica se mora samo ugotoviti v spisku iz § 35 odst. 3 ;Ln nič več. Pač pa. se morajo res priložiti pismena pooblastila delegatov zadrug-članic. na skupščini zadr. zveze in dokazila o izvolitvi delegatov, izvoljenih po § 28 odst. 3. " Samo v poslovnici se morajo dati na vpogled zapisnik in priloge, ne tudi na onih drugih pripravnih mestih, ki jih omenja § 31 odst. 2. Ratio legis razlike ni jasna; tudi § 58 odst. 5 govori samo o izlaiganju v poslovnici. Lahko se pa s pravili predpiše, da se morajo prepisi izložiti tudi na tistih mestih. !? 93 odst. 7, in pač še primeren čas dalje, da se morejo zadruge — članice prepričati, ali je zapisnik v skladu s prilogami. Razen te objave je UO. dolžan v roku 30 dni po skupščini poislati prepise zapisnika in prilog rev. zvezi in reg. sodišču; točnost prepisov mora UO. overiti s podpisom firme (§ 36 odst. 5, § 14 odst. 2 in 3, gl. tudi § 13 odst. 2). Prepisi pa, ki jih treba priložiti vlogi, s katero UO. prijavlja za vpis spremembe, ki se morajo v zadr. registru izvršiti zbog skupščinskih isklepov, morajo kot točne potrditi s svojim podpisom vsi člani UO.-a (§ 37 odst. 1). Ker tudi za prijavo velja isti 30-dnevni rok. .se bo zapisnik s prilogami lahko priložil samo enkrat, seveda, pa overjen po strožjem predpisu. Kolikor se sklepi skupščine vpišejo v zadr. register in vpise objavi sodišče, je dosežena še večja javnost kot jo morda zahtevajo pravila. Za vojenje zapisnika ustanovne skupščine veljajo smiselno določbe § 36 (§ 6 odst. I). Torej se morajo tudi na ustanovni skupščini določiti zapisnikar in dva overi tel j a, kar sicer sledi tudi iz § 7 odst. 2. Delegati seveda ne prihajajo v poštev; če zadruga še nima poslovnice, bo ustanovna skupščina morala določiti, kje se lahko pregledajo zapisnik in priloge, če ne določi, pač pri predsedniku ali zapisnikarju. Ne bo potrebno posebej pošiljati prepise reg. sodišču, saj se predlože s prijavo zadruge za vpis v zadr. register (§ 7 odstavek 1, št. 2),41 za kar je posredno določen rok s § 6 odst. 3; da ta rok ni strog, je že omenjeno v t. 30. 34. Za v e I j a v n o s t skupš č. s k 1 e p a ni več po-frebno kot da je pravilno nastal: na pravilno sklicani skupščini po pravilnem postopku. Redno postane tudi učinkovit takoj, ko je storjen; posvedočitev v zapisniku je praktično gotovo silno važna, toda bistvena ni.4- Vendar pozna zakon primere, ko sklep ne postane takoj učinkovit. Pozneje, šele 41 Tu niso omenjene priloge zapisnika; vseeno jih bo treba poslati, sicer reg. sodišče ne more zanesljivo presoditi pravilnosti zapisnika in poteka skupščine. Drugače po § 281 odst 2 Ntz.: »Ne veljajo sklepi, ki niso sprejeti v zupisnik.« Tudi protokolne knjige, ki jo je poznal § 34 prejšnjega zadružnega zakona in jo pozna zakon o družbah z omejeno zavezo, naš zakon ne pozna. s koncem skupščine, postane učinkovita izvolitev članov v zadr. organe, kadar so se izvolili zato, ker dotedanjim poteka funkcijska doba; ta namreč poteče z dnem tiste skupščine, ki je rešila letne sklepne račune za poslednje leto njihovega funkcijskega troletja (§ 11 odst. 2, § 21 odst. 1). Za spremembo pravil določa § 37 odst. 2, da postanejo »veljavne« šele z vpisom v zadružni register. Zakon se ne izraža povsem točno: ko bi sklep ne bil veljaven, bi se sprememba pravil ne smela registrovati; .samo učinkovitost je odgodena do vpisa spremembe pravil v zadružni register. Za dopolnila velja kar za spremembe, dopolnila so spremembe dotedanjih pravil. Nič pa zakon ne določa o trenutku, ko postane učinkovit sklep, da naj zadruga sploh prestane ali da naj se spoji z drugo. Z ozirom na S1 65 odstavek 2, po katerem opravljajo likvidacijo člani UO.-a. če se ne postavijo drugi likvidatorji, treba reči, da je sklep o prestanku lak oj učinkovit; motiti ne sme določba § 66 odst. 1. po kateri funkcija UO.-a prestane šele z vpisom prvih likvidatorjev v zadr. register. Ta predpis ima gotovo svoj ne samo formalni — temveč (udi stvarni pomen (prim. § 67 in sl.). t(xla ne pomeni, da sklep o prestanku družbe ne učinkuje takoj ko je storjen, saj prestanek nastopi celo automatski v primerih § 61 št. I in 4. in vendar tudi za ta primera veljajo določbe §§ 65 in 66. Drugačna je stvar s spojitvijo. Ta je res končna šele ko se vpišejo sklepi obeh ali več zadrug o spojitvi v zadr. register sprejemajoče zadruge; sklepi so že prej veljavni. toda učinek nastopi šele z registracijo. 35. Odgovornost z a pravilen sklic i n. potek s k u p š č i n e. O d g o v o r n o s t za š k o d o od nepravilnosti pri sklicu in v poteku skupščine se ravna za člane zadružnih organov vštevši likvidatorje po določbah §§ 17, 18, 27, 66; za druge osebe, n. pr. predsednika, ki ni član zadružnega organa, zapisnikarja, overitelja, pa tudi za posameznega zadružnika, ki bi n. pr. s svojim ravnanjem skupščini onemogočil delo. veljajo splošne norme odškodninskega prava, ker Zgz. nima posebnih določb. Za kazensko odgovornost daje Zgz. tele določbe:4* " C® je dejanje stročje kuznjivo po k a z. zakoniku. velja kaz. zakonik (5§ 110, 111, 112). a) Z zaporom do dveh mesecev ali v denarju do 6000 dinarjev se kaznuje član. UO.-a ali NO.-a ali likvidator, ki 11 a k I ep n o zakrivi, da se s kršitvijo Zg‘z.-a ali pravil redna skupščina ne skliče o pravem času ali, da se ji ne predlože letni sklepni računi ali da se ji predlože neresnični sklepni računi ali stanje članov ali deležev; ista kazen zadene omenjene osebe in predsednika skupščine, če naklepno s kršitvijo Zgz.-a ali pravil dopuste, da izvršujejo na skupščini članske pravice osebe, ki za to niso upravičene, ali preprečijo zadružniku, da izvršuje svoje članske pravice na skupščini, ali ki kakor koli potvorijo izid glasovanja ali store, da se v skupšč. zapisnik ali v spisek navzočih ali zastopanih zadružnikov vpišejo neresnični podatki in dejstva (§ 110 št. 1 im 4). b) Po § 112 odst. 1, št. 1. 3, se zbog nereda kaznuje z denarjem do 1000 din, kdor stori, da se ne postavi na dnevni red prve sledeče skupščine čitanje rev. poročila in odredb rev. zveze kakor tudi vsi predlogi, kako bi se ugodilo tistim odredbam reviz. zveze, katerih izvršitev spada v področje skupščine. c) Po § 112 odst. 1, II je kazniv z denarjem do 500 din aa) št. 1: kdor iz m a I o m a r n osti zagreši dejanje iz § 110 št. 1 ali 4; bb) št. 3: kdor stori, da se ne vodijo in. po Zgz.-u in pravilih hranijo zapisniki skupščine; cc) št. 5: kdor stori, da se letni sklepni računi ali poročila UO.-a ali NO.-a ali likvidatorjev ali dnevni red skupščine ne dajo zadružnikom na vpogled ali. prepis kakor je predpisano; čč) št. 7: kdor opusti skrbeti zato ali ovira, da se pravočasno popolni j o izpraznjena mesta članov UO.-a ali NO.-a ali likvidatorjev. č) Po § 112 odst. 1, št. 111 se kaznuje v denarju do 1000 dinarjev, kdor se naklepno pregreši zoper kateri koli predpis Zgz.-a ali pravil, dejanje pa ni določeno v §§ 110 do 112, do 500 din pa, kdor dejanje stori iz malomarnosti. Če se dejanja, kazniva po !? 112, ponove, se zgornja meja kazni podvoji, (§ 112 odst. 2); neizterljive denarne kazni se spremene v zapor, za vsakih 100 din en dan, pod 1 CK) din en dan (§ 113 odst. 3). Zastaranje pregona teh dejanj je urejeno v § 112 odst. 3. Za dejanja po § 110 velja obči del kaz. zako- nika, kazni se izrekajo po kaz. sod. postopuiku; kazni po § 112 izreka reg. sodišče v nepravdnem postopanju.41 Določbe o pristojnosti skupščine zahtevajo posebno studijo. '* Ker nisem kriminalist, se ne spuščam v podrobnejše tolmačenje teh določi). Ne more se reči, da bi kazenska zaščita pravilnosti sklica in poteka skupščine bila preblaga, prej bi ,se z ozirom na tako široko določbo § 112, 1, III lahko reklo, da je preobsežna, ker zadeva vsako tudi neznatno prekršitev določb zakona ali pravil. l’o drugi strani se ne more tajiti, da so zlasti določbe § 110 št. I prav nepopolne, kajti ne zadevajo sklica izredne skupščine, daisi zakon prav zanjo na več mestih daje kratke roke in je pravočasen sklic često posebno nujen, tudi ne zadevajo rev. zveze, dasi je nji naloženo v nekaj primerili, da mora sklicati skupščino. To je tem manj dosledno, ko v § 110 št. 4 po pravici ni razlike med rednimi in izrednimi skupščinami. Sicer bodo ta dejanja kazniva po § 112, odst. 1, št. ITI. kar pa tudi ni dosledno, kajti zločin je isti kakor v § 110 št. 1. kazen je pa mnogo milejša. Zusain menfassu ng. Einberufiing und Verlauf der Generalversamnilung bei Ervverbsgenossenscliaften. Der Verfasser behandelt die Bestimimmgen des neuen jsl. Gesetzes iiber Erwerbsgenossenschaften, sovveit s Le Eiuberufung und Verlauf der Generalversamnilung betreffen (die Zustiindig-keit der GV. wird in einer besanderen Studie behandelt, die demnachst in der Zeitschrift »Pravosudje« ersclieinen wird). In-halt des vorliegenden Aufsatzes: Begriff der GV., ordentliche und ausserordentliche GV. (es wird festgestellt, dass diese Unter-soheidung mit Riicksicht auf diie Besliimnningen des Gesetzes zweoklos ist); Einberufungsrecht (Venva11ungsausschuss, Auf-siehtsausschuss, die GV. selbst, Revisioiisverband, Minderheit deir Gen. Mitgl iedeu, Konkursimasseverwalter); Kosten der Einberu-fung und Abhaltung; Griindungsversammlung im besondern; Zcdt und Ort der Eiuberufung unie Aiisvvandieriing-sgesetzgebung, T. Die Grundsatze der wichtig-sten Enropaischen Ausvvanderungsgesetze (mit Beriieksichtigung der beiden dsterreichischen Entwiirfe). II. Die \vichtigsten Europaischen Auswanderungsgesetze (mit Beriieksichtigung der beiden dsterreichischen Entwiirfe) uiul ihre \vichtigsten Vollzugsvorschriften. Wien, 1911. Bureau International du Travail: Emigration et Immigration. Legis-lation ct Traites. Geneve, 1922. Vsebina določb nekaterih mednarodnih III. Nujnost, spopolniti sedanjo mednarodnopravno ureditev v obliki multilateralnih mednarodnih pogodb. Sklepanje mednarodnih pogodb sploh in istotako onih v zaščito izseljencev izvira iz nujnosti, da se prizadete države sporazumejo glede takih vprašanj, katerih vsebina ne zadeva samo ene. ampak redoma dve. a včasih celo več držav. Neuredilev teh vprašanj često daje povode, da nastanejo med državami trenja, ki vodijo do sporov. V primeri z interesi držav so interesi izseljencev mednarodnopravno nezadostno zaščiteni. Države morejo v obliki mednarodnih pogodb uredili vprašanja, ki nastanejo zaradi izseljevanja in vseljevanja. na način, da se ne samo jaisno dogovorijo o položaju, ki so ga države zavezane zagotoviti tujcem-izseljencem že po občem mednarodnem javnem pravu, ampak da obojestranskim izseljencem zajamčijo izvestne pravice preko te meje. Kot je že zgoraj poudarjeno, države po občem mednarodnem javnem pravu niso zavezane, da dopustijo, da se tujci-izseljenci na njihovem ozemlju za stalno naselijo in da tamkaj izvršujejo svoje poklice, pri čemur da bi jim bili zajamčeni primerni življenjski in delovni pogoji. Nadalje države niso zavezane, s tujci-izseljenci enako ravnati kot z lastnimi državljani in tudi ne. zagotoviti izseljencu in njegovi domači državi izpolnitev njihovih posebnih interesov, ki so predvsem socialnega, kulturnega, verskega, gospodarskega in finančnega značaja in ki gredo preko okvira zgoraj omenjenega minima pravic do človeka vrednega življenja. Poleg tega je cela vrsta vprašanj in problemov, ki nastanejo od trenutka, preden izseljenec v domači državi podpiše delovno pogodbo, dokler ne pride na kraj zaposlitve in vse dotlej, dokler se ne vrne v domovino. Za izseljenca je življenjskega pomena, da se morejo pošiljati njim ali drugim upravičencem v domačo državo raznovrstne rente \y. tuje države. V vseh teli in drugih primerih je treba, da države v obliki mednarodnih pogodb zaščitijo izseljence pred raznovrstnim izkoriščanjem in jim zajamčijo primeren položaj. pogodb je navedena v I). N. Jeremič, O problemu emigracije i imigracije i o medjunarodnim sporazuminia za njegovo uredjenje. Beograd. 1928. Država bo pravno zavezana, nuditi zaščito izseljencem — tujim državljanom, ki so se naselili na njenem ozemlju, v pogledu njihovih gospodarskih, kulturnih in drugih posebnosti, do katerih ta država ni zavezana po občem mednarodnem javnem pravu, le kolikor sta se obe prizadeti državi sporazumeli v obliki mednarodne pogodbe. Brez odgovarjajoče mednarodne pogodbe se intervencija s strani domače države, ki bi bila napravljena z namenom, da zboljša položaj svojih izseljencev v tuji državi preko meje, predpisane od občega mednarodnega javnega prava, ne bi dala spraviti v sklad s suverenostjo (uje države. Domača država bo mogla učinkovito uveljaviti od tuje države posebne pravice za svoje izseljence le. kolikor se bo mogla sklicevati na pogodbeno obveznost, ki jo je tuja država prevzela nasproti njej. V teh pogodbah se more predpisati načelo enakega ravnanja z izseljenci, in sicer bodisi v primeri z domačimi državljani, bodisi v primeri z državljani tretje države, ki uživa največjo ugodnost, ali pa z enimi in drugimi. Važen pomen imata pri tem klavzula o vzajemnosti in o retorziji. Vprašanje enakosti ravnanja z izseljenci, ki sc pravno more urediti le s pogodbami, je izrednega praktičnega pomena: gre namreč lahko za enakost pred zakoni, za enakost glede delovnih pogojev, v zadevah socialnih zavarovanj in v pogledu. odškodnine za primer nezgode pri delu. Končno bi se moralo stremeti za tem. da se položaj tujca-izseljenca in domačina popolnoma zenačita. V podkrepitev nujnosti, tovrstna vprašanja urediti v obliki mednarodnih pogodb, se poleg razlogov socialno-poli-tične narave navajajo še razlogi pravne narave. Kajti načela in pravila občega mednarodnega javnega prava so nedoločena in nejasna, pri njih pojmovanju obstojajo med državami različna mnenja, zaradi česar so države pri izvajanju teh načel in pravil večkrat v negotovosti. Sicer obstoja obsežna praksa držav glede mnogih problemov. Vendar za jasno in nedvoumno rešitev teh problemov ne zadoščata obče mednarodno javno pravo in praksa držav, ampak je potrebna mednarodnopogodbena ureditev. Normativne mednarodne pogodbe pa kristalizirajo načela in pravila občega mednarodnega javnega prava in odstranjujejo nejasnosti in pravno negotovost v mednarodnih odnosih.37 V obliki večstranskih ali celo občih mednarodnih pogodb bi se moglo doseči, da bi države koordinirale svoje ukrepe glede izseljevanja in viseljevanja. S tem bi se prišlo do enotnejše ali celo enotne pravne ureditve vseh teh vprašanj, katera ureditev bi bila v korist prometa in sploh vzajemnega razmerja med prizadetimi državami. Z vprašanjem mednarodnopravne ureditve teh vprašanj se je obširno baivil Institut za mednarodno pravo na svojem zasedanju v Kopenhagenu 1. 1897. Dne 1. IX. 1897 je Institut formuliral v 10 členih načela, ki jih je priporočil za sklenitev mednarodne pogodbe, in v 14 točkah mnenje s predlogi glede izseljenskega vprašan j a."s Institut je stremel za tem, da se izseljenske zakonodaje posameznih držav zena-čijo in da se države sporazumejo v obliki mednarodne pogodbe glede določenih pojavov modernega izseljevanja in vseljevali j a. Prizadevanja, da se v zaščito izseljencev sklenejo multilateralne pogodbe, so rodila nekaj uspehov posebno izza svetovne vojne 1914—1918. in sicer pod okriljem Zveze narodov in Mednarodne organizacije dela.31’ Da navedem najvažnejše primere. Da se osebam, ki se izselijo iz Evrope preko oceana, olajša prehod skozi druge države in naselitev v tuji državi, se je prizadevalo, ukiniti konzularna viza ali vsaj zmanjšati na minimum izdatke izseljencev in poenostaviti formalnosti. V ta namen naj bi se konzularna tranzitna viza nadomestila s posebnimi kartami za prehod, ki bi jih podarile izseljencem brodarske družbe, ki imajo dovoljenje za prevoz izseljencev. Za ureditev tega vprašanja se je vršila posebna evropska konferenca pod okriljem Zveze narodov v Ženevi od 10.—14. VI. 1929. Dne 14. VI. 1929 je bil podpisan mednaroden dogovor o ustanovitvi tranzitne karte za izseljence, ki je stopil v veljavo in do 31. XII. 1938 dobil 13 ratifikacij, pristopov in podpisov.40 Države streme za lem, da zagotove :I7 Gl. Britsch, I. c., str. 102 in d. * Gl. Gargas, I. c., sir. 281 in d. :l” Gl. Vu ti e z,, 1. c., str. 320 in d. 10 Prim. E. Reale, Le probleme des passeports. Recueil des Cours de la llaye, 1934, IV., str. 136 in d. — Potit manuel de la Socičte des izvajanje svojih predpisov o izseljevanju tudi tedaj, ko njihovi izseljenci potujejo v druge države na tujih ladjah. Predvsem gre za jamstva o varnosti in hitrosti ladje, o zdravstvenih pogojili ter o prehrani in prenočišču izseljencev. V to svrho si države pridržujejo pravico, da dovolijo prevoz svojih izseljencev po morju le na določenih ladjah in pod določenimi pogoji. Kot prve poskuse mednarodnopravne ureditve teh vprašanj je navesti čl. 12 statuta o mednarodnem režimu pomorskih pristanišč, dodan ženevskemu dogovoru od 9. XII. 1923, in poseben mednaroden dogovor, sklenjen med Italijo in Španijo 25. XI. 1925.41 Nadalje se smatra, da l>i mednarodnopravna ureditev izseljevanja mogla preprečiti trgovino z ženskami in otroci. V smislu čl. 6. mednarodnega dogovora o zatiranju trgovine z ženskami in otroci, podpisanega v Ženevi 30. IX. 1921, naj bi pogodbene stranke izdale predpise in ukrepe v svrho, da zagotovijo zaščito žensk in otrok, ki iščejo dela 'v drugi državi, in da zatirajo trgovino z njimi.42 Na mednarodni konferenci za progresivno kodifikacijo mednarodnega prava v Haagu so 12. IV. 1930 bili sprejeti štiri načrti pogodb: protokol in posebni protokol glede brezdržavljanstva. o konfliktih zakonov o državljanstvu in o vojaških obveznostih v določenih primerili dvojnega državljanstva.411 Mednarodna konferenca za delo je sprejela celo vrsto načrtov mednarodnih dogovorov. ki se nanašajo na izseljevanje in vseljevanje in od katerih je mnogo ratificiranih od strani posameznih vlad.44 Posebno pomemben je načrt medna rod nega dogovora o enakosti ravnanja z domačimi in tujimi delavci glede odškodnine za primer nezgode pri delu ier o ohranitvi pravic pri Nations. Genove, 1939, str. 351. Istotam str. 352 glej dogovor v mednarodnem statutu beguncev od 28. X. 1933. tl Prim. P. Fedozzi, La condition juridique (les navires de coni-merce. Recueil des Couns de la Haye, 1925, V., str. 127 in d, 12 Ta mednarodni dogovor je stopil v veljavo im je do 31. XII. 1938 dobil 49 ratifikacij, pristopov in podpisov. Gl. Petit nianuel. 1. c„ str. 352. Prim. C. Vitta, La defeivse internationule de la liberte et de la moralite individuelles. Recueil des Gours de la Maye, 1933, lil., str. 629 in d. Gargas, 1. c., str. 505 in d. 13 V koliko so ti načrti postali mednarodni dogovori in stopili v veljavo, gl. Petit manuel, I. c., str. 348. 14 Gl. Petit manuel, I. c., str. 11+ in d. zavarovanju za invalidnost, starost in smrt. V dueli 15. do 31. V. 1924 se je vršila v Rimu posebna mednarodna konferenca za izseljevanje in vpeljevanje, ki je postavila obsežen program in povečala zanimanje vlad za te probleme.45 Države ameriškega kontinenta, ki so bile in so v večini primerov še vedno države, kamor se vrši izseljevanje, so v posebnem položaju, radi katerega imajo posebne težnje.1" Iz navedenega izhaja, da je sorazmerno mal del izseljenskih in vseljenskih problemov urejen z mednarodnimi pogodbami. In še to samo v obliki maloštevilnih bilateralnih in zelo redkih multilateralnih pogodb med nekaterimi prizadetimi državami. Kolektivni mednarodni dogovori se niso sklenili predvsem iz razloga, ker imajo države različne in tudi nasprotujoče si interese, ki otežkočajo. da bi se našla taka pravna rešitev teh problemov, ki bi zadovoljila vse prizadete.47 Dosedanja delna mednarodnopravna ureditev pa more služiti kot izhodišče za širši in uspešnejši razvoj. Predvsem je stremeti za tem. da se uredijo vsa vprašanja, kjer si koristi prizadetih ne nasprotujejo. Pa tudi glede problemov in vprašanj, pri rešitvi katerih imajo poedinci, države in mednarodna zajednica nasprotujoče si koristi, nujnost mirnega sožitja narekuje, da se države sporazumejo v obliki kolektivne mednarodne pogodbe, v kateri naj bodo interesi vseh prizadetih pravično upoštevani. 1il Gl. Viirle/, l. c., str. 324. in d. Prim. A. Alvarez, Le Droit iuternational americain. Pariš, I<)10. Prim. sklepe Vlil. panamei-iške konference v Limi decembra I. 1038., v La Doeumentaition Internationale. Pariš, 1939, št. 61 —62, str. 73 in d. 17 Gl. Gurgas, I. c., str. 509. — Morgner, Ausvvaiiderung, 1. c., str. 91 in d. Resiune. L’cmigrution et rinimigration au point de vue du droit International puhlic. Par Ivan Tomšič. P.rofeisseur a la Faculte de Droit de TUniversite de Ljubljana (Yougasiavie). L’auteu>r deiuoirtre limportance de regler, d’unc nuinierc plus con forme a la j us,tiče. les probleines souleves par Temigra-tion et I i nun igrati on des individus qu.i se deplacent surtout pour dos anotifs dordrc eeonom;ique. En examinant le droit demigrer et dinnniigrer ainsi que la situation juirid,ique daniš laquellle se trouve l em,igre residant a 1 etranger, d’une part a Tegaird de som Etat natiomal, et dautre part a Pegard de 1'Etat oii 1’enviigre s’e«t e tabli, fauteur se propose d’esquiisser la reglementation juridiique, et tout specialement les principe« et les iregles du droit International p ubit c eomimun qui regissent la imatiere. II en conclut qu’on y tiient coin.pte avant tout des interets des Etats en cause ce qui est campreheinsible vu la conception de 1 Etat conitemporain. Pour des raiisons de nature sociale — politique et juridique il semit necessaire, daibord, non seulement de coneretiser mat« aussi de counpleter les principe« et les regle« du droit interna.tia.nnl puhlic oomniun relatifs a l’em:i gradom et a rimm/ig.ration, et cela innyemnamt des traites i,nternationaux multi,lateraux et bilutemux a conclmre par les Etats interesses. Lhunteur signale toute une serie de proibleimes do,ut la reglementation s" impasc. En meme teinps, il semit necessaire de sVfforcer que cette reglementation internatiomale conventionneMe satisfasse aux besoins heterogene« de tous ceux cjud y sont interesses. On devrait alors oouven.ir d une reglementation quii ticnidrait compte non seulement des interets de 1’Etat quiitte par 1’eniigre et de 1’Etat ou cetlui-ci s’etaiblit, mais amsisi ibden des interets de 1’emigre qui sani smrtent ddrd.re social, eultuirel et financier. Une solution pareille est ex:igee egalement par le besoin daissurer bi eooperatiom des Etats en imatiere donnee, en vue du biern conimum. . Znanstvene razprave objavljene v Zbornikih I. — XV. 1. Pravnozgodovinske: DOLENC: a) Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega viteškega reda v letih 1721 do 1772 (Zb. 1); b) Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja (/I). lil); c) Pravosodstvo klevevšjce m boštunjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja (/.b. V); č) Pravni institut »Klausel des ullgemehien Landschadenbundes« v slovenskih deželah (Zb. Vil); d) Osebno- in rodbiuskopravna vprašanja v pravo-sodstvn slovenskih ljudskih sodišč (Zb. X); e) Pravne razmere v Brežicah od I. 1585. do 1. 1651. (Zb. XII); 1) Pravnozgodovinski prikaz dokaznega postopanja pri sodiščih slovenskega ozemlja s posebnim ozirom na ljudska sodišča (Zb. XIV). JASINSKl: a) Kaj je najpotrebnejše za slovansko primerjalno pravno zgodovino!' (Zb. I); b) Kada i na koji način je bio sastavljen ku-stavski statut? (Zb. III); c) Prehod od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu (Zb. IV); č) Zakoni grada Veprinca (statut Veprinački) (Zb. V); d) lz istorije Kastavskog statuta (Zb. VI). KOROŠEC: a) Sistematika prve hetitske pravne zbirke (k Bo VI :i) (Zb. VII); b) Usoda rimskega prava v Angliji (Zb. IX); c) Novi odlomki Gajevih institucij (Zb. X). KREK: Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj (Zb. I). POLEC: a) Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja (Zb. VI); b) O odpravi nevoljništva na Kranjskem (Zb. IX); c) Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem ob koncu 18. stoletja (Zb. XIII). 2. Cerkvenopravne: KUŠEJ: a) Codex juriš canonici in njegov pomen za cerkev in državo (Zb. I); b) Posledice državnega preobrata na polju patronatnega prava (Zb. II); c) Vera in bračna vez v naši državi de lege lata in de lege ferenda (Zb. IV); č) Pasivna asistenca pri mešanih zakonih po prejšnjem in po novem katoliškem pravu (Zb. V); d) Katoliška cerkev in njeno pravo v povojni dobi (Zb. VII); e) Bračna pravila srbske pravoslavne cerkve (Zb. X): 1) Mešani braki v bračnih pravilih srbske pravoslavne cerkve (Zb. XI). 3. Kazenskopravne: DOLENC: a) Kriminalnopolitična presoja določil zadnjega odstavka čl. 12 Vidovdanske ustave (Zb. II); b) Problem izvrševanja kazni na prostosti v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Zb. IV); c) Zločinec iz prepričanja (Prinos k vprašanju o smotreni določitvi kazni) (Zb. VI); č) Opredelitev kriminalne in civilne prevare (Zb. IX); d) Naklep in namen v kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije (Zb. XI); e) Odnos med glavnimi in stranskim kazenskimi zakoni (Zb. XIII); f) Vrednotenje dokazov v sodnem kazenskem postopanju (Zb. XV). MAKLECOV: a) Zmanjšana \ računijivost v načrtu za edinstveni kazenski zakonik kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Zb. VI): b) Osebnost zločinca v modernem kazenskem pravu s posebnim ozirom na kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije (Zb. VII); c) Pravna narava odredb zoper otroke in mlajše maloletnike v kazenskem pravu kralje- vrne Jugoslavije (Zb. IX); č) O pojmu in nalogah kriminalne politike (Zb. X); d) Pravna narava prisilne objave sodbe (Zb. XI); e) Jugoslovanska judikaturao očuvalnih odredbah (Zb. XII); f) Kazenskopravna veda in kriminologija (Zb. XIII); g) Tipologija zločincev (Zb XIV); h) Kriminalna etiologija (Zb. XV). •i. Državljanskopravne: LAPAJNE: a) Današnje kondicije (Zb. V); b) Spori o osnovnih pojmih prava zastaranja (Zb. VII); c) Regresni zahtevki našega državljanskega prava (Zb. IX); č) Spori za mejo (Zb. X); d) Spori v pogledu vzročne zveze (Zb. XI); e) Načrt odškodninskopravnih določb za jugoslovanski državljanski zakonik (Zb. XIV); f) Načrt priposestovalno- in za-staralnopravnih določb za jugoslovanski državljanski zakonik (Zb. XV). 5. Neginot n opra v n i: ŠKERLJ: a) Uredba o zaščiti industrijske svojine (Zb. I); b) O izumu, stvorjenein v »službi« (Zb. V). 6. Trgovinskopravna: ŠKERLJ: Čl a ust v o v gospodarski zadrugi. (Zb. XV). 7. Pravdnopravni: SKUMOVIČ: O dokazni moči trgovskih knjig (Zb. I). SAJOVIC: Prvenstvene terjatve v poravnalnem postopku (Zb. XI). 8. Državnopravne: KUŠEJ (i.: a) Kraljevska oblast in njen obseg po Ustavi kraljevine Jugoslavije z dne 3. septembra 1931 (Zb. XI); b) Kratek oris značilnih potez avstrijske zvezne ustave 1934 (Zb. XII); c) O razmerju med državo in veroizpovedmi po jugoslovanski verski zakonodaji (Zb. XIII). P1TAMIC: Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema (Zb. II). TASIČ': a) Da li država može činiti protipravne radnje (Zb. III); b) O teoriji narodne suverenosti, naročito u hrancuskoj, i o jednom skorajšnjem pokušaju tanio (Zb. IV); c) Jedan pokušaj podele državnih funkcija u formalnoin i materijaluom smislu (jedno metodološko izuča-vanje) (Zb. V). 9. Uprav nepravne: JURKOVIČ: a) Javni interes (Zb. IX); b) Svobodni prevdarek (Zb. XII); c) Javnopravna pogodba (Zb. XIII): č) Ničen upravni akt (Zb. XIV). TASIČ: Jcsu li ministri činovniei? (Zb. VI). I«. Narodnogospodarske, gospodarskopolitične, statistične: B1LIMOV1Č: a) Nekoliko misli o narodnogospodarski vedi (Zb. I): b) Pojem statike in dinamike v narodnogospodarski vedi (Zb. III); c) Nekoliko podatkov o delniških družbah v Sloveniji (Zb. IV); č) Položaj delavcev v Jugoslaviji po poročilih inšpekcije tlela (Zb. V); d) Nove metode proučevanju konjunktur in gospodarska prognoza (Zb. VI); e) Racionalizacija gospodarstva (Zb. VII); f) Nauk o konjunkturah (Zb. Vlil); g) Oblike obrtnih in industrijskih obratov (Zb. XI); h) Načrt zadružnega zakona (Zb. XII); i) Organizacija ekonomskega pouka na visokih šolah glavnih evropskih držav (Zb. XlV); j) Agrarna struktura Jugoslavije (Zb. XV). OGRIS: a) Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926 (Zb. VI); b) Delniške družbe dravske banovine v desetletju 1919 do 1928 (Zb. VII). 11. Finančnopravna: SAVNIK: Pravilu funkcija številke v budgetu davčnih dohodkov (Zb. V). MURKO: Nekatere krivičnosti v sistemu naših neposrednih davkov (Zb. XV). 12. Mednarodno- in medpokrajinskopravne: LAPAJNE: a) Kolizijske norme civilnega medpokrajinskega prava v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Zb. I); b) Meddržavno in medpok raj insko stečajno pravo kraljevine SI1S (Zb. II); c) Kaj je in kaj ni meddržavno' zasebno pravo? (Zb. III); č) Občni del k mednarodnemu zasebnemu pravu (Zb. IV); d) Izenačeno mednarodno zasebno pravo za slovanske države srednje in južne Evrope (Zb. XII). ŽOLGER: Kršitev mednarodnih obveznosti in njena pravna posledica (mednarodna krivica) (Zb. II). TOMŠIČ: a) O naj novejših naporih, da se vojna odvrne (Zb. X); b) Sveta aliansa in Zveza narodov (Zb. XI). 13. Pravnofilozofske, občepravne, sociološke: FURLAN: a) Problem realnosti prava (Zb. IX); b) Teorija pravnega sklepanja (Zb. X); c) Filozofske osnove pojma nevarnosti v kaz. pravu (Zb. XII); č) Problem pravne kavzalnosti (Zb. XIV). JURKOVIČ: O pojmu prava (Zb. XI). KOSIČ: Novi tipični pokušaji konstituisanja sociologije (Zb. III). PITAMIC: a) Nove smeri v pravni filozofiji (Zb. I); b) Kritični pogledi na juridično osebo (Zb. IV); c) Pomen človeških in državljanskih pravic (Zb. V). SPEKTORSKIJ: a) Usoda ideje naravnih zakonov v socialni filozofiji (Zb. IX); b) Nastanek konstruktivne metode v pravoznanstvu (Zli. X); c) Pojem univerzalnega prava v XVII. stoletju (Zb. XI); č) Historični problem pri racionalistih 17. stoletja (Zb. XII); d) Osemdesetletnica Rudolfa Stammlerja (Zb. XIII); c) Tonnies in Mieliels (Zb. XIV); f) Tri pravne teorije (Zb. XV). TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI PREDSTAVNIK A. KOLMAN