revija za teoretična in praktična vprašanja športa letnik LVII leto 2009 številka 1-2 ISSN 0353-7455 Šport LVII, 2009, 1-2 Šport[vsebina] 1 [uvodnik / leading article] 3 Venceslav Kapus – Plavalni/gibalni programi kot preventivni dejavniki varnosti v vodi / Swimming/motor programmes as preventive factors of safety in water intervju / interview 5 Simon Ličen – Sara Isaković:Razlika med načinoma vadbe v Sloveniji in ZDA je nenormalna 7 Simon Ličen – Miha Potočnik:200 dni priprav za uspeh na olimpiadi aktualno / current topic 9 Šemsudin Mujanović in Mojca Doupona Topič – Položaj športnih pedagogov in športne vzgoje v Sloveniji / Status of sport teachers and physical education in Slovenia športna vzgoja / sports education 13 Marjeta Kovač, Gregor Jurak, Katarina Bizjak in Matej Majerič – Spremljava praktičnega pedagoškega usposabljanja študentov Fakultete za šport / Monitoring the practical pedagogical training of Faculty of sport students 20 Nataša Čebokli, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jože Štihec – Analiza razlogov za vključevanje otrok v športno vadbo / Analysis of parents’ reasons for enrolling their children in sport activities 24 Jože Štihec, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek – Računalniška podpora načrtovanju v športu / Computer support for sport planning 30 Sandra Kapus – Priprava in izvedba šolske plesne prireditve / Organisation and implementation of a school dance event iz prakse za prakso / from practice for practice 34 Lovro Beranič – Poučevanje taktike košarkarske igre v obrambi in napadu v srednji šoli / Study of basketball tactics in attack and defence in high school 40 Rajko Vute – Aktivno življenje starejših s pomočjo prilagojene športne vadbe in terapevtske rekreacije / Active life for the elderly through adapted physical activities and therapeutic recreation filozofija športa / philosophy of sport 43 Jernej Pisk – Iskanje nesmrtnosti v športu / Quest for immortality in sport športna medicina / medicine of sport 47 Sandra Jocković, Mojca Divjak, Matej Tušak – Pomen fizioterapevta pri obravnavi psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na poškodovane športnike / Consideration of psychological factors of injured athletes and role of the physiotherapist 52 Blaž Jereb, Stojan Burnik – Merjenje frekvence srca na realni in simulirani nadmorski višini / Heart rate measurements at real and simulated altitudes športni menedžment / management of sports 56 Gregor Jurak, Mateja Bole Breznik, Jakob Bednarik – Razvrstitev slovenskih športnih organizacij glede na nekatere njihove značilnosti / Classification of Slovenian sports organisations according to their characteristics 62 Zlatka Meško Štok, Maja Meško, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk – Športne aktivnosti in stresne obremenitve pri menedžerjih v slovenskih podjetjih / Sport activities and stress loading of managers of Slovenian companies strokovna in znanstvena srečanja / expert and scientific meetings 68 Joca Zurc – 13. kongres ECSS 70 Joca Zurc – 16. konferenca ISCPES 72 Ivan Čuk – Škotska je drugačna nove knjige / new books 75 Kendall Blanchard: The anthropology of sport: an introduction raziskovalna dejavnost / research work 77 Mitja Bračič, Milan Čoh – Primerjava enonožnega in sonožnega vertikalnega skoka z nasprotnim gibanjem najboljših slovenskih šprinterjev / Comparison of a one- and two-leg vertical jump with a countermovement by elite Slovenian sprinters LVII, 2009, 1-2 Šport2 [vsebina] 83 Mitja Bračič, Vedran Hadžič, Frane Erčulj – Koncentrična in ekscentrična jakost upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkaricah / Concentric and eccentric strength of the knee flexors and extensors of young female basketball players 88 Blaž Lešnik, Miha Bandalo – Ekspertno modeliranje kot pomemben del načrtovanja in analiziranja učinkov procesa treninga mladih tekmovalcev v alpskem smučanju / Expert modelling as important part of planning and analysing the effects of training of young categories of competitors in alpine skiing 93 Samo Masleša, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk – Analiza izbranih morfoloških značilnosti, gibalnih sposobnosti in praktičnih znanj borilnih športov po osemtedenskem procesu vadbe pri osebah z motnjo v duševnem razvoju / Analysis of mentally challenged people’s selected morphological characteristics, motor abilities and practical knowledge of martial arts following an eight-week training programme 97 Maja Meško, Damir Karpljuk, Maks Žitko, Mateja Videmšek – Posebnosti nekaterih psihomotoričnih sposobnosti slovenskih vojaških pilotov / Special features of certain pychomotor abilities of Slovene military pilots 102 Primož Pori, Uroš Mohorič, Marko Šibila – Razlike v izvajanju acikličnih aktivnosti med rokometaši glede na igralna mesta v napadu / Differences in the acyclic activities among the players on different playing positions in team handball 105 Klemen Rovan, Otmar Kugovnik, Matej Supej, Zdenko Verdenik – Nekatere značilnosti najpogostejših načinov varanj z žogo pri nogometu / Some characteristics of the most frequent ball fakes in football 109 Marko Šibila, Uroš Mohorič, Primož Pori – Teoretična izhodišča in uporabnost terenskih testov za merjenje specifične aerobne vzdržljivosti rokometašev / Theoretical bases and usability of field tests for measuring specific aerobic endurance of handball players šport–dok / sport–doc 117 Diplome, magistrska in doktorska dela Fakultete za šport 2008 PRILOGA: Plavanje in plavalne dejavnosti / SUPPLEMENT: Swiming and water activities 3 Hermina Damjan – Preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skoku na glavo v vodo / Preventing cervical spine injuries when diving head-first into water 6 Venceslav Kapus, Ivan Čuk, Uroš Bizilj, Tine Sattler, Jernej Kapus – »Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini« / “Don’t jump in the water if you are not sure about its depth” 9 Venceslav Kapus, Ivan Čuk, Uroš Bizilj, Tine Sattler – Tehnika in metodika preprostih (šolskih) skokov v vodo /Technique and methods of simple (school) jumps into water 13 Igor Štirn, Jernej Kapus, Dorica Šajber, Boro Štrumbelj, Venceslav Kapus – Reševanje iz vode z uporabo plavalnega črva / Rescuing from water using floating noodles 16 Boro Štrumbelj, Miran Stergar, Venceslav Kapus, Dorica Šajber, Igor Štirn, Jernej Kapus – Pregled obstoječih ureditev organiziranosti in izobraževanja za reševanje iz vode na kopališčih po svetu in pri nas / Rewiev of organisation and education systems of life saving around the world and in Slovenia 20 Gregor Jurak, Marjeta Kovač – Model poučevanja plavanja v slovenskih šolskih programih z vsebinskega, organizacijskega in finančnega vidika / A teaching model for swimming in Slovenian school programmes in terms of its contents,organisation and finances 28 Maja Virant, Dorica Šajber – Rekreativne vodne dejavnosti odbora za množičnost pri Plavalni zvezi Slovenije / Recreational water activities of the mass activities committee of the Swimming association of Slovenia 33 Dorica Šajber – Deseta obletnica plavanja dojenčkov v Sloveniji / The tenth anniversary of baby swimming in Slovenia 37 Matej Plevnik, Venceslav Kapus, Anton Zupan – Plavanje – gibanje v vodi za najtežje telesno prizadete osebe / Swimming – exercising in water for physically handicapped persons 40 Borut Jan – Hitrostno plavanje in potapljanje s plavutmi 43 Igor Štirn – Tehnika osnovnega vaterpolskega meta / The technique of the basic water-polo throw 47 Jernej Kapus, Anton Ušaj, Venceslav Kapus – Učinki plavalne vadbe, ki so posledica specifičnega dihanja med plavanjem / Effects of swimming training as a consequence of specific breathing during swimming 50 Jernej Kapus – Dolgotrajnost učenja dihanja med plavanjem / Learning over a longer period of time to breathe while swimming 53 Dorica Šajber, Urška Škafar Novak, Venceslav Kapus, Boro Štrumbelj – Primerjava učinkovitosti učenja plavanja med 6- do 7- in 8- do 9-letniki / Comparison of the efficiency of learning to swim of 6-7 and 8-9 year-old children 56 Boro Štrumbelj, Anton Ušaj, Jernej Kapus – Učinki dveh različnih načinov vadbe z maksimalnimi ponovitvami na rezultat na 100 m kravl / Effects of two different types of maximal intermittent training on the result of 100 m front crawl LVII, 2009, 1-2 Šport[uvodnik] 3 Venceslav Kapus nih. Lanska hudo nesrečo pri Hidroelektrarni Blanca, pri ka- teri se je utopilo trinajst ljudi, namreč podatki policije sploh ne omenjajo. Za kakovostnejšo analizo delovanja sistema varnosti v vodi bi bili nujno potrebni tudi podatki o spolu in starosti utopljencev ter o vzroku, načinu in kraju utopitve. Sistem oplavanjevanja sta podrobno opisala Gregor Jurak in Marjeta Kovač (Model poučevanja plavanja v sloven- skih šolskih programih z vsebinskega, organizacijskega in finančnega vidika). Zadnja analize je pokazala, da je bilo v šolskem letu 2006/07 v slovenskih šolah 92,1% plavalcev (Kos, 2007). Omenjen sistem temelji na različnih programih učenja in vadbe plavanja, ki so opredeljeni v učnih načrtih programa Gibanja v vrtcih in Športne vzgoje v osnovnih ter srednjih šolah. Učenci lahko plavalno znanje nato nadgra- jujejo v različnih programih, ki se izvajajo v okviru rekre- ativnih dejavnosti Plavalne zveze Slovenije pod imenom Razgibajmo življenje v vodi (Maja Virant in Dorica Šajber: Rekreativne vodne dejavnosti odbora za množičnost pri Plavalni zvezi Slovenije). Večina vsebin teh programov in dejavnosti je že podrobno opisana v različnih preteklih pu- blikacijah. V prilogi jih le dopolnjujemo z nekaterimi novimi strokovnimi in znanstvenimi spoznanji. Igor Štirn je tako predstavil pomen ustrezne tehnike vaterpolskega meta, ki vpliva na hitrost žoge in preprečuje možnost poškodb (Teh- nika osnovnega vaterpolskega meta). Podobno pomembno je tudi dihanje med plavanjem, ki se zaradi vodnega okolja precej razlikuje od dihanja med gibanji na kopnem (Jernej Kapus, Anton Ušaj in Venceslav Kapus: Učinki plavalne vadbe, ki so posledica specifičnega dihanja med plava- njem). Zato ta tehnični element zahteva poseben poudarek v programih učenja plavanja (Jernej Kapus: Dolgotrajnost učenja dihanja med plavanjem) in pri dolgotrajnejših pla- valnih vadbah pomembno učinkuje na plavalčeve pljučne volumne ter na delovanje njegovih dihalnih mišic. Z analizo učinkovitosti učenja plavanja različno starih učenk in učence v osnovni šoli so Dorica Šajber, Urška Škafar Novak, Venceslav Kapus in Boro Štrumbelj (Primerjava učinkovitosti učenja plavanja med 6- do 7- in 8- do 9-letniki) pokazali, da ni smiselno organizirati plavalnih tečajev s poudarkom na učenju plavanja že v prvem razredu. Avtorji menijo, da bi V p prilogi revije želimo poudariti pomen zagotavljanja varnosti v vodi pri programih plavanja in plavalnih dejavnosti. Nesreče niso pogoste, so pa zato toliko bolj smrtno nevarne (utopitve). Po naših podatkih so utopi- tve pri organiziranih, torej ustrezno načrtovanih in pazljivo izvedenih programih plavanja in plavalnih dejavnosti, izjemno redke. Kljub temu moramo poseben poudarek na- meniti prenosu oziroma uporabi znanj o varnosti v vodi in ob njej. Ljudje svoje priljubljene dejavnosti namreč izvajajo tudi izven organiziranih oblik, kjer je stanje v Sloveniji bolj zaskrbljujoče. Pri zagotavljanju varnosti v vodi se v Sloveniji dopolnjujejo vsaj trije sistemi: sistem oplavanjevanja, ki skrbi za izboljšanje znanja plavanja, to-• rej povečuje aktivno varnost ljudi, sistem reševanja iz vode in prve pomoči ter • sistem kakovosti kopalnih voda v kopališčih. • Pri slednjem za potrebe uvodnika omenjamo le Bruseljsko poročilo o kopališčih, ki ugotavlja, da se je kakovost ko- palnih voda v Sloveniji precej poslabšala (Delo, 3. 6. 2008). Sistemu oplavanjevanja in sistemu reševanja iz vode ter prve pomoči posvečamo v prilogi več pozornosti. Eden od možnih kazalcev, ki prikazuje učinkovitost delovanja teh sistemov, je podatek o številu utopitev letno. 1968 1970 1972 1974 1976 1978 1980 1982 1984 1986 1988 1990 1992 1994 1996 1998 2000 2002 2004 2006 2008 140 130 120 110 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 zakon zakon Slika 1 : Število utopitev v Sloveniji v letih od 1969 do 2008. Leta 1987 je bi sprejet Zakon o varnosti v urejenih kopališčih. Leta 2000 je bil sprejet Zakon o varstvu pred utopitvami. Podatke o utopitvah zbira le Generalna policijska uprava. Vprašanje je tudi, koliko tovrstnih nesreč je sploh evidentira- Plavalni/gibalni programi kot preventivni dejavniki varnosti v vodi Swimming/motor programmes as preventive factors of safety in water LVII, 2009, 1-2 Šport4 [uvodnik] vilnega skakanja v vodo (Venceslav Kapus, Ivan Čuk, Uroš Bizilj in Tine Sattler: Tehnika in metodika preprostih (šolskih) skokov v vodo). Velik doprinos k zagotavljanju varnosti v vodi pri programih plavanja in plavalnih dejavnosti bi lahko imel tudi članek, ki predstavlja postopke reševanja iz vode z uporabo plavalnega črva (Igor, Štirn, Jernej Kapus, Dorica Šajber, Boro Štrumbelj, Venceslav Kapus: Reševanje iz vode z uporabo plavalnega črva). Izkazalo se je namreč, da plavalni črv ni le odličen vsestranski pripomoček pri učenju plavanja. Zaradi svoje plovnosti, je lahko zelo uporaben tudi pri iznenadnih nevarnih okoliščinah v vodi. Pri oceni učinkovitosti sistema reševanja iz vode in prve pomoči moramo posvetiti pozornost ločeno področju kopališč in področju plavališč. Menimo, da gre zlasti pri slednjih pogosto za objestnost in nespoštovanje opozoril, kar je pokazala tudi že omenjena nesreča pri Hidroelektrar- ni Blanca. Nasprotno je stanje na področju kopališč, torej vodnih površin, urejenih skladno s predpisi, bistveno boljše. Primerjava Borota Štrumblja, Mirana Stergarja, Vencesla- va Kapusa, Dorice Šajber, Igorja Štirna in Jerneja Kapusa (Pregled obstoječih ureditev organiziranosti in izobraževanja za reševanje iz vode in prve pomoči na kopališčih po svetu in pri nas) je namreč pokazala da je sistem reševanja iz vode z vidika usposabljanja, organizacije in doktrine v Sloveniji dobro urejen. Vendar nas to ne sme zadovoljiti. Potrebno je sistem še naprej strokovno in organizacijsko dograjevati in izboljševati. Vprašanje pa se postavlja, ali se to res dogaja. Očitni znaki namreč kažejo, da je splošna recesija in politika že posegla tudi na področje strokovnega napredovanja, iz- obraževanja in organiziranja dejavnosti. Državne inštitucije so v zadnjem obdobju preveč podlegle vplivom kapitala (la- stniki in upravljalci kopališč). V obdobju od leta 2005 do leta 2008 se je v politiki namreč razširila ocena »o preveč varnosti », kar je posledično, med drugim, povzročilo podaljševanje veljavnosti licenc poklicnim reševalcem iz vode iz enega na tri leta. In kako bo v prihodnje? morali vztrajati pri plavalnih tečajih v tretjem razredu, kjer je učenje plavanja učinkovitejše. Kljub temu, da natančni učinki še niso poznani, se plavalna klop pogosto uporablja pri plavalni vadbi (Boro Štrumbelj, Anton Ušaj, Jernej Kapus: Učinki dveh različnih načinov vadbe z maksimalnimi pono- vitvami na 100 m kravl). Na osnovi dobljenih rezultatov av- torji svetujejo, da je zaradi povečanja mišične moči uporaba plavalne klopi koristna le v začetnem obdobju priprav, ka- sneje pa lahko poslabša plavalno tehniko. Poseben pouda- rek si v prilogi zasluži deseta obletnica programa plavanja dojenčkov v vodi (Dorka Šajber: Deseta obletnica plavanja dojenčkov v Sloveniji). Ob novih spoznanjih pa smo v prilogi dali poudarek tudi nekaterim plavalnim dejavnostim, ki do sedaj še niso bile natančneje predstavljene. Zaradi vodne- ga okolja predstavlja plavanje namreč edinstven občutek popolne samostojnosti za najtežje telesno prizadete osebe (Matej Plevnik, Venceslav Kapus in Anton Zupan: Plavanje – gibanje v vodi za najtežje telesno prizadete). Avtorji so v članku na kratko predstavili program in napovedali izdajo nove knjige, ki bo olajšala delo z gibalno oviranimi osebami. Vodno okolje omogoča tudi izjemno hitro plavanje, ki se v tekmovalni obliki razvija kot hitrostno plavanje in plava- nje s plavutmi (Borut Jan: Hitrostno plavanje in plavanje s plavutmi). Do sedaj neupravičena zanemarjena je tudi plavalna dejavnost skokov v vodo. Potreba po občutenju letenja, užitki ob »plavanju po zraku oziroma skozi zrak« so prvinski človekovi užitki. Vendar pozor, pri skokih v vodo je možnost nesreč razmeroma velika, zagotovo večja kakor pri ostalih priljubljenih plavalnih dejavnostih. Z nepremišljenim skokom na glavo v vodo neznane globine lahko pride do poškodbe vratne hrbtenice in hrbtenjače ter posledično najhujše invalidnosti tetraplegije (Hermina Damjan: Pre- prečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skokih na glavo v vodo). Zato moramo zelo natančno in pazljivo organizirati program skokov v vodo (Venceslav Kapus, Ivan Čuk, Uroš Bizilj, Tine Sattler in Jernej Kapus: »Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini«) in učence učiti tehnično pra- LVII, 2009, 1-2 Šport[intervju] 5 Lahko se pohvalim, da smo imele plavalke v prejšnji sezoni najvišji GPA oziroma povprečje ocen med vsemi športniki na univerzi, se- veda ob tem, da smo tudi NCAA prvakinje. Sicer pa vse študijske zadeve urejamo s t. im. »athletic advisor«, na katero se lahko obrnemo, ko karkoli potrebujemo – tudi samo nasvet o tem, katere predmete izbrati za naš študij. Ona tudi spre- mlja naše ocene in če kaj ni v redu, nas pokliče in vpraša, ali potre- bujemo pomoč, inštrukcije ali kaj podobnega. Torej je za študente športnike poskrbljeno bolje kot v Sloveni- ji? Absolutno! Športniki smo na kampusu kot bogovi, haha. Imamo tudi to prednost, da lahko izberemo predmete, ki bi jih radi obi- skovali, pred ostalimi študenti. Glede na svoje treninge si nato uskladiš svoj urnik. Sama sem se ravno pred enim tednom prija- vila na predmete, ki jih želim obiskovati v naslednjem semestru, in sem tako že vpisana. »Navadni smrtniki« se vpišejo šele junija (intervju smo opravili konec aprila, op. av.) in ker je tukaj tako ve- liko študentov, poteka med njimi tudi borba, kdo bo sploh uspel izbrati predmete, ki si jih želi. Tako da imamo športniki res to čast, da nam vse podredijo. Menite, da bi bilo smiselno, da bi tudi v Sloveniji in sploh v Evropi športnikom olajšali študiranje? Upam, da se bo nekoč to spremenilo. Mislim pa, da bo minilo še kar nekaj časa, da bomo spremenili to mentaliteto, da nisi samo ali vrhunski športnik ali študent, ampak si lahko tudi oboje hkrati. Zakaj ste se sploh odločili za študij v ZDA? Sama sem si vedno želela študirati v tujini in predstavljala sem si, da bo to ZDA. Ker sem vedno obiskovala mednarodno šolo, mi je bilo tudi najlažje iti na ameriško univerzo. Gotovo pa pomaga, da se tukaj lahko usklajuje študij s plavanjem, in to na vrhunskem nivoju. Jernej Godec, ki je tukaj že peto leto, mi je vedno govoril, kako se ima dobro, in tudi sama sem videla, da je res zadovoljen. On me je tudi nekako pripeljal sem: leta 2007 me je na svetov- nem prvenstvu v Melbournu predstavil moji sedanji trenerki (Teri McKeever, op. av.). Ona je bila zainteresirana in je začela spremljati moje rezultate, ko je slišala, da se povrhu zanimam za Berkeley, pa je bila navdušena. Nato so mi domov poslali pogodbo in povra- tno kuverto, tako da sem sama zgolj podpisala papirje in jih vrnila. Počaščena sem, da sem dobila polno štipendijo. To, da lahko za- radi plavanja študiram na tako priznani univerzi, je zame največja nagrada. Kakšna je razlika med načinom vadbe v Sloveniji in v ZDA? Sara Isaković je trenutno v Berkeleyu, v ameriški zvezni drža- vi Kalifornija. Uspešna študentka tamkajšnje javne univerze potrjuje, da sta študij in vrhunski šport združljiva. Pri tem ji gotovo pomagata izjemna organiziranost in disciplina, ki jo odlikujeta že iz časa bivanja v Sloveniji. Naš pogovor je na- mreč potekal vse do petnajst minut pred pričetkom njenega popoldanskega treninga, to si je lahko privoščila, saj kot pra- vi, »ima točno tri minute peš do bazena«. Dobitnica srebrne medalje v plavanju na 200 metrov v pro- stem slogu na olimpijskih igrah v Pekingu je v pogovoru na- vedla precej izvirnih pristopov pri načrtovanju športnikove vadbe, naštela nekatere možne oblike dopolnilnega trenin- ga in predstavila najmanj eno možnost zaposlitve vrhunskih športnikov po končanju njihove športne poti. Rešitve na marsikatero strokovno in formalno vprašanje so torej že odkrite; morda jih bodo kmalu spoznali tudi v Slo- veniji. Kako se počutite v ZDA? Super je. Tukaj na Berkeleyu se počutim kot doma in vsak dan bo- lje. Resda imamo izredno naporne treninge, ampak vem, čemu so namenjeni. Po nedavnem univerzitetnem prvenstvu NCAA (pote- kal je od 19. do 21. marca, op. av.) smo imele en teden premora, da smo si malo oddahnile in odpočile, seveda pa je bilo kmalu treba spet resno trenirati. Imamo zelo naporno tako suho vadbo kot vo- dne treninge. V vodi se počutim super. Tudi šola je v redu. Z njo zaključimo čez en mesec, pred tem imam še izpite, tako da je kar naporno. Imam ogromno seminarskih na- log in esejev, ampak je vse to možno super uskladiti. Je naporno, ampak lepo. Ameriško univerzitetno športno združenje NCAA menda ome- juje število ur treninga športnikov študentov. Koliko ur dnevno trenirate? To je res in naša trenerka ima natančno preračunano, koliko lahko treniramo. V vodi smo po eno uro in 45 minut zjutraj in popoldne, nato pa imamo še eno uro suhe vadbe. Če je suha vadba podalj- šana na uro in pol, smo tudi v vodi samo po uro in pol. Jutranji trening traja skupaj dve uri, popoldanski pa tri ure. Ob sredah po- poldan nimamo treninga, pa tudi čez vikend ne, razen v soboto zjutraj. Vse je super načrtovano, tako da lahko usklajujemo šolo in šport. Ali vaša trenerka oziroma predstavnica ekipe nadzorujeta vaše ocene? Trenerka nas sicer ne kontrolira, vendar spremlja tudi naše šolske dosežke, ker ji je izredno pomemben tudi uspeh na tem področju. Sara Isaković: Razlika med načinoma vadbe v Sloveniji in ZDA je nenormalna Simon Ličen LVII, 2009, 1-2 Šport6 [intervju] kar je bil takrat drugi najboljši čas na svetu. Sama se med tistimi 200 metri od začetka do konca nisem niti enkrat počutila utruje- no. Višinske priprave so izredno koristne. Meni so všeč, so pa nenor- malno naporne. Ker imaš visok srčni utrip že, ko se vzpenjaš po stopnicah, moraš paziti, da ne pretiravaš s treningi. Prvi teden pla- vaš v zelo počasnem tempu, čeprav imaš neprestano visok srčni utrip. Tudi sicer je svetovno plavanje v lanski sezoni doseglo ogro- men napredek. Kateri so razlogi za ta napredek? Moj prvi odgovor ne bodo kopalke. Plavanje se v vseh smislih raz- vija. Tukaj sem spoznala, da je pri tehniki še ogromno možnosti za napredek. Tudi sicer imamo tukaj posebno filozofijo. Američani so napredni, razmišljajo tudi »zunaj škatle«. Pozorni so na veliko več kot samo na plavanje. Učimo se, kako psihološko pristopati k tek- mi. Trenerka nas ne uči, kako dobro trenirati, ampak kako dobro tekmovati. Te zamisli prihajajo iz različnih smeri in se speljejo v vodo, tako da postanemo boljši plavalci. Priznam pa, in to je dokazano, da je tehnološki napredek pri pro- izvodnji kopalk popeljal plavanje na povsem drugo raven. Najno- vejše kopalke so kot nekakšen neopren in resnično te držijo na vodi. Sama sem jih preizkusila na prvenstvu NCAA v disciplini 200 delfin: spremenijo lego telesa tako, da si skozi celotno tekmo bolj ploven. Tudi ko si malo utrujen in ti noge malo potonejo, je v teh kopalkah drugače, saj te držijo na vodi in zato lahko hitreje pla- vaš. Sama bi najraje videla, da bi se plavanje vrnilo na povsem nava- dne kopalke, ker navsezadnje ni pošteno, da imajo eni dostop do teh najboljših kopalk, drugi pa ne. Glede kopalk Speedo LZR Ra- cer – kdo ve, če bi sama na olimpiadi plavala v istih kopalkah kot Federica Pellegrini, bi morda zmagala. Ona je celo nosila dvojne kopalke, kar je zdaj prepovedano. Januarja 2010 se bodo ta pravila še nadalje spremenila. Se pa sprašujem, ali je dobro zaustaviti tehnološki razvoj? Vemo, da tudi v ostalih športnih napreduje tehnika in se izboljšuje opre- ma, pri plavalcih pa se na to gleda kot na goljufanje. Lahko rečem, da imam to prednost, da še nikoli nisem plavala v teh najhitrejših kopalkah. Na olimpiadi sem imela oblečene kopalke, v katerih sem se najbolje počutila, in to se mi je zdelo v tistem trenutku najpo- membnejše. Če se v svoji opremi dobro počutiš, potem tudi hitro plavaš. Nenormalna, kot dan in noč. Sama sem zelo zadovoljna s tem, kar sem doživela s svojim trenerjem Mihom Potočnikom. On me je pripeljal do tega nivoja in lahko rečem, da imam odlično bazo. Ko sem prišla sem, pa sem spoznala, da plavanje ni samo šport, pri katerem plavaš gor in dol ter gledaš črno črto v bazenu. Tu- kaj imamo ogromno, ogromno suhe vadbe. Kondicijo nabiramo s kick boxingom ali »spin class-om«, pri katerem eno uro poganja- mo sobno kolo v različnih ritmih tako močno, da smo tako mokre, kot bi bile v vodi. Imamo tudi plesne vaje. Septembra in oktobra, ko je še zelo toplo, pa delamo na stadionu atletske vaje. Pred vsakim treningom imamo 20 minut suhe vadbe. Naš trener za fitnes je bivši plavalec iz Južne Afrike, ki je nastopil na olimpijskih igrah v Atenah, in zato delamo vaje, ki so primerne za plavalce. Treningi v vodi so zelo zanimivi in lahko rečem, da doslej niti dva treninga nista bila enaka. Ko si v vodi, odplavaš vsak meter maksi- malno. Tukaj ni monotonega plavanja, ampak prav vsak meter pa- ziš na tehniko in na prav vse malenkosti. Imamo tudi posebnega strokovnjaka za plavalno tehniko. Tako da tudi, če smo v vodi eno uro in pol namesto dveh ur in pol, se odplava vse res tisočodsto- tno od začetka do konca. Kljub temu ste že v lanski sezoni dosegli velik napredek. Čemu pripisujete zasluge? Najpomembneje je bilo to, da sem se odpovedala čisto vsemu ostalemu in se osredotočila samo na plavanje. Ko sem leta 2007 opravila maturo, sem si želela ostati doma, da bi se povsem po- svetila treningom. To se je izplačalo, saj sem bila praktično profesi- onalka, tako kot večina mojih tekmic. Na bazenu sem bila po devet ur na dan, prvi trening zjutraj sem lahko imela ob sedmih namesto ob petih. Moja rutina je bila podrejena temu, da sem bila spoči- ta za naslednji trening. Verjetno je bil ta preskok tako velik ravno zato, ker sem se osredotočila samo na plavanje. Prej sem hodila v šolo v Ljubljano, kar je bilo izredno naporno. Kar sem vložila lan- sko leto pa je bilo samo še bolj učinkovito kot prejšnja leta. Plavalci pogosto opravite višinske priprave. Zakaj se vam zdijo koristne? Na teh priprava se na naraven način poveča število rdečih krvnih telesc, ki v krvi prenašajo kisik. Učinek je ta, da ko se vrneš iz pri- prav, ima tvoje telo v sebi toliko kisika, da se mišice ne zakislijo in zato lažje treniraš in tekmuješ. Kot nekakšen naravni doping. Julija lani smo tritedenske višinske priprave v Franciji združili s tek- mo v Dubrovniku. Tam sem odplavala vrhunski rezultat 1:55,90, asist. Simon Ličen, univ. dipl. nov. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za košarko simon.licen@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport[intervju] 7 treninga je ostal nespremenjen, od 17.30 do 20.30. Število trenin- gov smo povečali za dva, in sicer iz 9 na 10 vodnih treningov ter iz 3 na 4 suhe vadbe tedensko. Glavnino treningov smo opravili na domačem bazenu v Radovljici, ki nam je in nam še vedno nudi naj- boljše pogoje za trening. Mirno in preudarno smo začeli nabirati prepotrebne kilometre samo z enim ciljem – OI v Pekingu. Etapni cilj pa je bilo evropsko prvenstvo v Eindhovnu. Sezono 2007 smo nadgradili s številnimi pripravami. Maja 2008 smo opravili štiritedenske priprave na Ptuju, nato priprave v Ma- riboru, na Dunaju smo opravili sparing z italijansko, grško in av- strijsko reprezentanco, v Montebellunu sparing s člani italijanske reprezentance … Nastopili smo tudi na močnih mednarodnih tekmovanjih doma in v tujini. Trikrat smo bili na tritedenskih višin- skih pripravah, in sicer oktobra in novembra 2007 v Sierri Nevadi v Španiji na 2300 metrih nadmorske višine, januarja in februarja 2008 v San Luisu Potosi v Mehiki na 1900 metrih nadmorske višine ter junija in julija 2008 v Fontu Romeu v Franciji na 1800 metrih nadmorske višine. Med septembrom 2007 in avgustom 2008 smo bili zaradi priprav na OI odsotni približno 200 dni. Vse priprave in tekmovanja sta nam omogočila plavalni klub Žito-Gorenjka Rado- vljica in Plavalna zveza Slovenije. Kateri pa je bil po vašem najpomembnejši razlog za velik napredek vaših plavalcev v tem letu? Najpomembnejši razlog za velik napredek plavalcev sta bila njiho- va velika želja in motiv po uspehu na OI v Pekingu. Sara in Anja sta že imeli izkušnjo iz OI v Atenah, Luka pa je bil v Pekingu debitant. Sara in Anja sta svoj nastop v Pekingu opravili z odliko in samo želim si lahko, da bodo vsi trije še uspešnejši na naslednjih igrah v Londonu leta 2012 ter da se jim bodo priključili še nekateri mlajši plavalci. Hkrati ne smem pozabiti sodelovanja s strokovnjaki s področja mejnih znanosti, s katerimi sodelujemo že od leta 2001. Največ jih prihaja iz Fakultete za šport v Ljubljani: dr. Boro Štrumbelj, dr. Voj- ko Strojnik, dr. Nejc Šarabon v letih 2006 in 2007, dr. Jože Vidmar, dr. Tanja Kajtna, pa tudi zdravnica Nuša Potočnik in pranoterapevt Brane Skubic – Lungo. Ali je pomembno imeti v ekipi več vrhunskih plavalcev? Ni nujno, je pa zelo priporočljivo, in sicer zaradi sparinga med pla- valci, načina življenja, istih ali podobnih ciljev v športu in življenju nasploh. V bistvu bi več vrhunskih športnikov v ekipi moralo dati pozitiven rezultat, vendar se to ne zgodi vedno, saj so vsaj vrhun- ski plavalci večinoma individualisti, egocentriki. Še posebej je to opazno pri skupinah, v katerih so pretežno plavalke. »Zdrava« skupina skupaj lažje premaguje oziroma naj bi premago- vala vsakodnevne napore treningov. Plavalni treningi so v bistvu Plavalni trener Miha Potočnik je na lanskih olimpijskih igrah v Pekingu vodil kar tri tekmovalce: Sara Isaković je osvojila srebrno medaljo na 200 metrov v prostem slogu, Anja Klinar je postavila državni rekord na 400 metrov mešano, Luka Turk pa je moral nastope odpovedati zaradi poškodbe. Delo z vr- hunskimi tekmovalci mu ni tuje, saj so bile njegove varovan- ke tudi Tamara Sambrailo, Lavra Babič in Jasna Ovsenik, ki so danes že zaključile svoje plavalne poti. Trener prve skupine tekmovalcev v radovljiškem plavalnem klubu Žito Gorenjka in dobitnik zlate plakete Društva špor- tnih novinarjev Slovenije v letu 2008 je v intervjuju med dru- gim predstavil priprave njegovih plavalcev v olimpijskem letu in poglede na plavanje v Sloveniji. Kako so potekale vaše priprave na olimpijske igre (OI) v Pekin- gu? Priprave so se začele takoj po koncu OI v Atenah leta 2004. Tek- movalci so zoreli iz sezone v sezono in se kalili na vseh pomemb- nejših tekmovanjih, kot so evropska in svetovna prvenstva. Bolj ali manj uspešni nastopi v teh sezonah so botrovali visokim ciljem v olimpijskem letu. Vsi ključni tekmovalci (Luka Turk, Anja Klinar in Sara Isaković) so dosegli A-normo mednarodnega olimpijskega komiteja na sve- tovnem prvenstvu v Melbournu marca 2007 in si tako že zagoto- vili nastop na prihajajočih OI. Glede na to, da je svetovno prven- stvo potekalo že marca, smo se dogovorili za podaljšanje sezone do univerziade v Bangkoku, ki je potekala avgusta. Terminsko je sovpadala z OI v Pekingu, ki so potekale avgusta 2008, in tako je univerziada predstavljala približno časovno in klimatsko simulaci- jo nastopa na OI. Sara je univerziado odlično izkoristila in se do- mov vrnila z dvema medaljama v svojih paradnih disciplinah na 200 metrov prosto in 200 metrov delfin. Sezoni 2007 in olimpijska 2008 sta si bili torej precej podobni. Vsi omenjeni plavalci so bili v olimpijski sezoni profesionalci: Luka Turk in Anja Klinar sta zaposlena na Ministrstvu za obrambo, Sara Isaković pa na Ministrstvu za notranje zadeve. Slednji sta leta 2007 uspešno maturirali in se v sezoni 2008 posvetili izključno plavanju. Tudi sam sem imel urejen status kot trener plavanja na Športni zvezi v Radovljici, po končani olimpijski sezoni pa so me zaposlili v športni enoti Slovenske vojske na Ministrstvu za obrambo. Po univerziadi v Bangkoku smo si privoščili daljši odmor in pričeli z lažjimi treningi v drugi polovici septembra. Izpolnjene norme v Melbournu so nam namreč omogočile mirno pripravo. Spreme- nilo se je tudi tedensko število treningov in njihovi termini. Jutra- nje treninge od 5.15 do 7.30 ter suho vadbo od 7.30 do 9.00 smo prestavili na dopoldanski čas od 7.30 do 11.30. Termin večernega Miha Potočnik: 200 dni priprav za uspeh na olimpiadi Simon Ličen LVII, 2009, 1-2 Šport8 [intervju] Ta poklic zahteva stalno strokovno izpopolnjevanje. Največ se na- učiš iz lastne prakse, z analizo tako uspešnih kot tudi neuspešnih sezon in seveda s pomočjo starejših izkušenejših kolegov, ki so v vsakem trenutku pripravljeni pomagati z nasveti iz lastne prakse ali »svežimi« informacijami. Eden takih je prav gotovo Vladimir Čermak. Kje so po vašem mnenju možnosti za še nadaljnji razvoj stroke v Sloveniji? Trenerjem, ki dosežejo določen nivo in so pripravljeni delati v vr- hunskem športu, bi morali ponuditi dodatno izobraževanje sku- paj z njihovimi športniki v obliki priprav in seminarjev ter delav- nic. Najprej bi morali izčrpati možnosti, ki so nam na voljo doma, potem pa še v tujini s priznanimi tujimi strokovnjaki iz prakse. Tu mislim predvsem na vrhunske trenerje z dolgoletnim stažem tre- niranja članskih reprezentantov. Pri tem prednjačita velesili, kot sta Avstralija in ZDA, nekaj pa se jih najde tudi v Evropi. Kakšno je vaše sodelovanje s Fakulteto za šport in Inštitutom za šport? Sodelovanje s fakulteto in Inštitutom za šport je na zavidljivem nivoju. Dr. Boro Štrumbelj je koordinator med Plavalno zvezo Slovenije in Fakulteto za šport, hkrati pa skrbi tudi za del meritev, ki jih izvajamo pretežno v vodi. Preko njega sodelujemo z vsemi strokovnjaki, ki so nam v želenih okvirih na razpolago za pomoč pri treningih in informacijah s področja vrhunskega športa. V za- dnjih letih sodelujemo z dr. Vojkom Strojnikom, ki nam pripravlja programe za suho vadbo in skrbi za številne meritve tako v vodi kot na suhem. Dr. Jože Vidmar skrbi za športno prehrano, jedilnike in dodatke k prehrani, ki plavalcem omogočajo hitrejšo regenera- cijo in na sploh bolj kvaliteten trening. Redno opravljamo meri- tve antropometrije in preglede krvi. Številne informacije, meritve, oprema (merilci frekvence srca, laktata itd.) in predvsem povratna informacija nam omogočajo boljši trening in posledično dosega- nje kakovostnejših rezultatov. Zakaj po vašem mnenju veliko vrhunskih slovenskih plavalcev odhaja na študij v ZDA? Predvsem zaradi lažjega združevanja vrhunskega športa in študi- ja. Preizkušen sistem omogoča vrhunskim športnikom – ne samo plavalcem – doseganje odličnih študijskih in športnih rezultatov. Seveda je odvisno od izbire univerze, ki so v ZDA specializirane za določene športe. Poleg odličnih pogojev za delo, naše športnike v ZDA čakajo tudi mednarodno uveljavljeni trenerji s prepotrebni- mi izkušnjami za vrhunske dosežke. Zame najpomembneje pa je, da naše športnike v ZDA pričakajo tudi vrhunski športniki z vsega sveta, s katerimi se merijo in primerjajo na vsakem treningu in ve- činoma z njimi tudi kasneje tekmujejo na tekmovanjih najvišjega ranga. večinoma zelo monotoni, predvsem pri srednje- in dolgoproga- ših. To monotonijo razbijamo s številnimi pripravami, ki pomenijo menjavo okolja, sodelujemo s plavalci in trenerji iz tujine … Kakšni so po vašem mnenju pogoji za doseganje vrhunskih rezultatov v Sloveniji? Težko je posplošiti. V času od osamosvojitve do danes se je plaval- na infrastruktura v Sloveniji posodobila. Na žalost se je to zgodilo le v nekaterih krajih, kjer so že bili objekti, ki so omogočali vrhun- ske treninge. Absolutno najboljše pogoje za delo imata Maribor in Kranj z vrhunskima pokritima bazenoma. Za silo so z balonom po- kriti bazeni v Radovljici, Kopru, Ravnah na Koroškem in Ljubljani, kjer si pet klubov deli en objekt! Druge regije nimajo možnosti ce- loletnega treninga v 50-metrskih bazenih. Žal se pojavljajo težave tudi z objekti, v katerih so do včeraj še trenirali vrhunski plavalci, a danes niso več na razpolago. To so 25-metrski bazen v Trbovljah in 50-metrski bazeni v Krškem, Velenju in Celju. V preteklosti so iz teh mest izhajali številni vrhunski plavalci, klubi pa so predsta- vljali prave valilnice talentov za reprezentance bivše Jugoslavije v vseh kategorijah. Drug primer sta celotno Prekmurje in Dolenjska oziroma Novo mesto z okolico, kjer plavanje do danes sploh še ni zaživelo! V zadnjih letih predstavlja edini pozitivni premik PK Inles Ribnica, ki ga v preteklosti sploh ni bilo. Pogoji za doseganje vrhunskih rezultatov so torej v določenih krajih oziroma regijah, gledano v celoti pa niso najboljši. Potrebno bo obnoviti ali na novo zgraditi številne bazene v regijah, kjer so že bili in so klubi s plavalno tradicijo, ter poskušati razširiti plavalno bazo še na regije, v katerih plavanja do danes ni bilo ali je bilo slabše zastopano. Kako motivirati plavalce za tako naporen trening, kot je plavalski? Motiv za trening je dober rezultat. Skozi selekcijo, ki se vrši od plavalnih tečajev preko športnih šol in klubskih selekcij, na koncu ostanejo le najboljši, najvztrajnejši. Motivi se z leti treninga spre- minjajo. Doseženi rezultati jim predstavljajo osnovo za nadaljnje treninge, uvrščanje v reprezentančne selekcije, nastope na najve- čjih tekmovanjih, vključno z OI. Poleg samih plavalcev in njihovih notranjih motivov se vključujejo tudi zunanji motivatorji, kot so trener, klub, zveza ter ministrstva – za obrambo, notranje zadeve in carinska uprava – ki res najboljšim omogočajo osnovno eksi- stenco v procesu vrhunskega treninga. Od plavanja se, z redkimi izjemami, ne da preživeti. Ali slovenska stroka sledi razvoju stroke v svetu? Da, sledi. To potrjujejo tudi številni vrhunski rezultati slovenskih plavalcev v različnih disciplinah, ki jih trenirajo različni trener- ji. Večina slovenskih trenerjev je proizvod Fakultete za šport, ki predstavlja osnovno znanje za trenerski poklic. Potem je najpo- membnejše aktivno delo posameznika v klubu, njegovo lastno izobraževanje, izmenjava izkušenj med trenerji doma in po svetu. asist. Simon Ličen, univ. dipl. nov. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za košarko simon.licen@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport[aktualno] 9 je bila potrebna srednješolska izobrazba (Doupona Topič, 2004). Za učitelje telovadbe je leta 1873 prevzela skrb univerza. V Gradcu so vpeljali dveletni tečaj, prvo visoko šolo za telesno kulturo pa so ustanovili v Berlinu leta 1920. Vsem zagovornikom športne vzgoje v šolah je bilo jasno, da je potrebno delati predvsem na izobraževanju strokovnega kadra, če že- limo enakovredno obravnavanje. Po 2. sve- tovni vojni je bilo vloženo ogromno dela in tako je bila jeseni leta 1946 ustanovlje- na prva kadrovska šola na Slovenskem za področje športa: Zavod za fizkulturo. Po- tem je šel razvoj preko Oddelka na Visoki pedagoški šoli in preko Inštituta za telesno vzgojo do Visoke šole za telesno kulturo, ki je bila ustanovljena 7. julija 1960 v Ljubljani (Stepišnik, 1968). Čeprav je v letih od ustanovitve pa vse do danes, ko se imenuje Fakulteta za šport, ta organizacija izšolala ogromno kvalitetnega kadra, in se vseskozi dokazovala ter se še vedno dokazuje skozi raziskovanje in stro- kovno delo na vseh športnih področjih, je očitno nekakšen negativni prizvok glede vrednosti predmeta na nekaterih šolah ostal. Najverjetneje kot posledica inercije iz preteklosti. Položaj športne vzgoje v svetu in v Evropi Na generalni konferenci UNESCA v Pari- zu leta 1978 so sprejeli ustanovno listino o športni vzgoji in športu (International Charter for Physical Education and Sport), kjer je v prvem členu zapisano, da ima vsako človeško bitje osnovno pravico do športne vzgoje in športa. V drugem čle- nu pa so nacionalne agencije poklicane, da promovirajo in poskrbijo za športno vzgojo v smislu ustvarjanja ravnotežja in krepitve vezi med fizično aktivnostjo in drugimi komponentami izobraževanja. Na veliko začudenje Hardman in Marshall (2000) ugotavljata, da so le dvajset let ka- sneje nekatere države (že ali pa so v po- stopku) v kurikulumih zmanjšale število ur, namenjenih športni vzgoji. Tako poročajo iz Švedske, Finske, Avstrije, Nizozemske, Irske in Portugalske (Hardman in Marshall, 2000; Hardman, 2007). V povprečju se je v Evropski uniji v zadnjih petih letih zmanj- šalo število minut, namenjenih športni vzgoji, in sicer s 121 minut tedensko v letu 2002 na 109 minut v letu 2007 za osnovne šole in s 117 minut tedensko v letu 2002 kov ter da so v samih začetkih ta predmet poučevali strokovno neustrezni posame- zniki, je že dovolj tehten razlog za manjvre- dno obravnavanje (Stepišnik, 1968). Vse do leta 1871 je športno vzgojo na šo- lah poučeval dobesedno kdor koli. Telova- dni pouk je vodil učitelj, ki je v najboljšem primeru spoznal telovadbo v kakem telo- vadnem društvu. Na uradniški lestvici je v tistem času poklic telovadnega učitelja zaostajal za položajem poklicev, za katere Zgodovinska izhodišča V literaturi lahko zasledimo, da je bila špor- tna vzgoja, telesna vzgoja ali če uporabi- mo še starejši izraz, fizkultura, obravnava- na skozi zgodovino drugače (manjvredno v primerjavi z drugimi predmeti) in sicer iz popolnoma razumljivih razlogov. Že samo dejstvo, da je kot predmet prišla v šolske zakone in predmetnike dokaj pozno, da je imela neprimerne pogoje za delo in neu- strezne pripomočke, da ni imela priročni- Položaj športnih pedagogov in športne vzgoje v Sloveniji Izvleček V raziskavi je predstavljen položaj športne vzgoje in položaj športnega pedagoga v slovenskem šolskem sistemu ter razlike med učitelji/profesorji športne vzgoje, ki učijo na osnovnih in tistimi, ki učijo na srednjih šolah. Anketni vprašalnik, ki je bil izdelan izključno za to raziskavo ter predhodno testiran v pilotski študiji (N=49), smo poslali na 172 popolnih osnovnih in 52 srednjih šol v Sloveniji in sicer na vsako šolo tri vpra- šalnike. Anketirali smo v januarju in februarju 2008, anketni vprašalnik pa je pravilno izpolnilo in vrnilo 334 športnih pedagogov (58,1 % moških in 41,9 % žensk; 60,8 % iz osnovnih in 39,2 % iz srednjih šol), ki so bili v šolskem letu 2007/2008 zaposleni na osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji. Podatki so bili obdelani s sta- tističnim paketom SPSS for Windows (verzija 16), razlike med osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji so bile testirane s T testom za neodvisne vzorce. Najpomembnejše ugotovitve raziskave so: položaj športne vzgoje je dober in enakovreden ostalim predmetom in ravno tako je tudi s položajem športnih pedagogov v primerjavi z drugimi učitelji na šoli; v večini spremenljivk položaj športne vzgoje in športnih pedagogov ocenjujejo bolje osnovnošolski športni pedagogi. Ključne besede: športni pedagogi, športna vzgoja, položaj. Status of sport teachers and physical education in Slovenia Abstract In this research there are represented current position of physical education in the Slovenian school sys- tem, current status of physical education teachers and the differences between the physical education teachers in primary school and physical education teachers who work in secondary schools. The question- naire was made exclusively for this research and it was earlier tested in the pilot study (N=49). In order to obtain the representative sample the questionnaire was sent to 172 primary and 52 secondary schools, three questionnaires to each school. The inquiry was performed in January and February 2008, at the end of February we received 334 correctly fulfilled questionnaires (58,1 % males and 41,9 % females; 60,8 % from primary and 39,2 % from secondary schools) from the physical education teachers, all employed at primary or secondary schools in Slovenia in the school year 2007/2008. Quantitative data were analysed using the Statistical Package for the Social Sciences for Windows (version 16). Differences between physi- cal education teachers in primary and secondary school were testing with Independent samples T test, as the most appropriate method for purposes of this study. The most important findings of this research are: position of physical education is good and equal compared with other school subjects, position of physical education teachers is good and equal compared with other teachers, there are some differences in status and position between physical education teachers working in primary and those working in secondary schools (better conditions are on primary schools). Key words: physical education teachers, physical education, position, status. Šemsudin Mujanović in Mojca Doupona Topič LVII, 2009, 1-2 Šport10 [aktualno] vrednotijo športno vzgojo. Po pomemb- nosti jo uvrščajo takoj za matematiko, materni in tuji jezik. Oboji menijo, da ima izjemen pomen za uspešnost v nadaljnjem življenju, za mlade pa je najpriljubljenej- ši šolski predmet v osnovni in srednji šoli (Strel idr., 2003). Naš skupni namen in seveda cilj mora biti, da v šolskem sistemu dela čim več ustre- zno strokovno izobraženih pedagogov, ki bodo svoje navdušenje prenašali na mlade ter jih spodbujali k zdravemu načinu ži- vljenja in aktivnemu preživljanju prostega časa. Priznati moramo, da je to poslanstvo iz dneva v dan težje, saj je moderna druž- ba preplavljena z dobrotami in ležernostjo. Ampak tega se ne smemo ustrašiti, temveč nam mora to predstavljati dodaten izziv pri našem delu. METODE DELA Vzorec merjencev Merjenci so športni pedagogi, ki so bili v šolskem letu 2007/2008 zaposleni v osnov- nem ali srednjem šolstvu. V raziskavo je bilo vključenih 334 (194 moških in 140 žen- sk) učiteljev in profesorjev športne vzgoje iz cele Slovenije. Največ jih je bilo v starostnem intervalu 30 do 40 let (37 %), slaba tretjina jih je starih med 40 in 50 let, petina je v intervalu 50 do 60 let, 7,5 % jih je mlajših od 30 let in le 3 % je starejših od 60 let (Prikaz 1). Merilni postopki (pogoji izvedbe mer- itev in pridobivanja rezultatov) Anketni vprašalnik smo po izdelavi testi- rali na vzorcu 49 športnih pedagogov. Po manjših popravkih vprašalnika smo izbrali vzorec s pomočjo obeh seznamov1 šol (šol- sko leto 2007/2008), ki smo jih pridobili na spletnih straneh Ministrstva za šolstvo in šport. Odločili smo se za vzorec 40 % vseh popolnih osnovnih šol in 40 % srednjih šol v Sloveniji. Upoštevajoč ustrezno razmerje med regijami in razmerje med različnimi srednješolskimi programi smo naključno izbrali 172 (38,4 %) osnovnih šol in 52 (40,6 %) srednjih šol. Razmerje med osnovnimi in srednjimi šolami je 77 % proti 23 % v korist osnovnih šol. Naključnost izbora sta športni vzgoji, medtem ko so drugi učitelji v večini neopredeljeni ali pa nenaklonjeni športni vzgoji. Najslabše stanje se je, zani- mivo, pokazalo v Kanadi, kjer ni niti en od- stotek ostalih učiteljev naklonjenih športni vzgoji in le 15 % ravnateljev je naklonjenih športni vzgoji (Hardman in Marshall, 2000). Zopet so najboljši rezultati glede naklonje- nosti športni vzgoji v centralni in vzhodni Evropi, srednjem Vzhodu in Oceaniji (pri vseh čez 60 % podpore ravnateljev in star- šev in okrog 30 % podpore ostalih učite- ljev). Položaj športne vzgoje v Slove- niji Pomembnost predmeta za ohranjanje fizičnih sposobnosti otrok in mladine je večkrat dokazana, a žal s strani vodilnih na državni ravni pogosto spregledana. Strel s sodelavci (2003) že vrsto let opozarja, da so otroci in mladina v zadnjem desetletju veliko izgubili na splošni vzdržljivosti, na vzdržljivosti rok in ramenskega obroča ter da vztrajno pridobivajo podkožno maščev- je. Večina otrok se giblje le na urah športne vzgoje in smiselno bi bilo omogočiti, da so jo deležni vsakodnevno, ne pa ji dodeliti še manj ur v predmetnikih (Kovač idr., 2007). Izvršilna oblast izvaja varčevalne ukrepe na področjih, kjer je to nesmiselno. Močno upamo, da ne bomo šli v korak z razvitim svetom tudi na tem področju, saj v tujini poročajo o zaskrbljujočih podatkih, da ima že tretjina otrok prekomerno telesno težo (npr. v ZDA). Kjer koli so zmanjšali ure špor- tne vzgoje ali pa jo ponudili le fakultativ- no, se je močno povečal delež prekomerno težkih/debelih. Glede ustreznosti telovadnic in opreme je Slovenija (v svetovnem merilu) med drža- vami z najboljšimi pogoji dela (Hardman in Marshall, 2000). Dejansko so pogoji dela za pouk športne vzgoje ustrezni na praktično vseh osnovnih šolah v Sloveniji in v večini srednjih šol, kjer pa iz opravičljivih razlo- gov ni tako, pa športna vzgoja gostuje v prostorih, ki so primerni za izvajanje pouka (fitnesi, bazeni, zunanja igrišča ...). Starši oziroma bodoči starši v Sloveniji so izjemno naklonjeni vključevanju svojih otrok v športne dejavnosti. Kar 95 % staršev trdi, da bi svojega otroka usmerili v špor- tno dejavnost, če bi si otrok to želel (Kovač, Starc in Doupona Topič, 2005). Strel, Jurak in Kovač (2003) ugotavljajo tudi, da otroci in mladostniki ter njihovi starši zelo visoko na 101 minuto v letu 2007 v srednjih šolah (Hardman, 2007). Tudi Slovenija pri tem ni izjema. Dijaki v nekaterih novo sprejetih tehniških in poklicnih programih imajo že uro športne vzgoje manj na teden (Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2007). Kako se bo izve- dla prenova v gimnazijah, ki še poteka, pa še ni znano. Z zmanjševanjem števila ur športne vzgoje v šolskih programih pa se hkrati povečuje odstotek otrok s prekomerno telesno težo in odstotek debelih otrok. V Evropski uniji je takih že 22 milijonov, do leta 2010 pa naj bi se to število povečalo še za 1,3 milijona (Blokland, 2008). Blokland (2008) trdi, da se je s tem problemom potrebno spoprijeti čim prej, že v rani mladosti, saj je takrat ve- liko večja možnost uspešne rešitve. Podob- ne trende sta Hardman in Marshall (2000) opazila tudi na Japonskem, Novi Zelandiji, Združenih državah Amerike in Braziliji. Do- bro znana dejstva pa so, da prekomerna telesna teža ali debelost močno povečata možnost za obolelostjo kardio-vaskularne- ga sistema, pojav metaboličnega sindro- ma, splošne bolehnosti v otroštvu, ter se- veda nekatere psihološke tegobe otroštva in adolescence, kot sta depresija in nagnje- nost k samomoru (Hardman, 2007). Omeniti je potrebno, da je priporočilo pri- stojnih služb v EU, naj države članice iz se- danjega stanja (ki naj bi bilo 120 minut na teden) poskušajo povečati aktivnost mla- dih v šolah na 180 minut tedensko. Tudi zaradi tega je nujno, da se v EU instituci- onalizira nekakšen nadzor, ki bo preverjal dejansko stanje. Trenutno je Svet Evrope sprejel kot prioriteto izvedbo vseevropske študije o stanju športne vzgoje vsakih 5 let (Hardman, 2007). Vsaka država članica pa naj bi ustanovila svoj center za spremljavo šolske športne vzgoje. Enačenje športne vzgoje z drugimi pred- meti je zakonsko potrjeno v 86 % vseh dr- žav, ki so bile vključene v svetovno študijo (Hardman in Marshall, 2000). Zaskrbljujoč podatek pa je, da dejansko stanje ni takšno, kot ga narekujejo zakoni. Odgovori anketi- rancev kažejo, da je na globalni ravni kar 57 % primerov, kjer opažajo manjvrednost športne vzgoje v primerjavi z »akademski- mi« predmeti (Hardman in Marshall, 2000). V raziskavi (Hardman in Marshall, 2000) so tudi povprašali tri zelo pomembne skupi- ne (ravnatelje, druge učitelje in starše) o njihovem odnosu do športne vzgoje. Na globalni ravni so kljub prej navedenemu ravnatelji in starši večinoma naklonjeni 1 Seznam srednjih šol; http://www.mss.gov.si/si/ delovna_podrocja/srednjesolsko_izobrazevanje/ seznam_srednjih_sol/ (skupaj 128 šol) in seznam osnovnih šol; http://www.mss.gov.si/si/delovna_po- drocja/osnovnosolsko_izobrazevanje/seznam_ os_v_sloveniji/ (skupaj 448 popolnih OŠ). LVII, 2009, 1-2 Šport[aktualno] 11 lah pa športna vzgoja ni maturitetni pred- met. Osnovne šole izvajajo splošno izobraževa- nje, medtem ko srednje šole (razen gimna- zij) izobražujejo za določene poklice, kjer je športna vzgoja za mnoge manj pomem- ben predmet. Na osnovnih šolah imajo boljše pogo- je dela, saj imajo vse osnovne šole svoje pokrite in ustrezne prostore (telovadnice) medtem, ko veliko srednjih šol nima svojih telovadnic in za potrebe izvajanja pouka športne vzgoje najemajo dvorane, fitnese in bazene, ali pa imajo pouk športne vzgo- je kar na prostem. Na osnovnih šolah so normativi za skupi- ne nižji, saj za srednje šole, ki nimajo svojih vzgoje precej višje kot kolegi s srednjih šol. Poleg spremenljivk, kjer so razlike statistič- no značilne, še štiri spremenljivke kažejo podobno razlikovanje (ni statistično zna- čilne razlike) v korist osnovnih šol (vodstvo šole mi je ponudilo razredništvo, sodelavci mi prisluhnejo, ko želim kaj povedati, špor- tni pedagogi so dobri razredniki in športna vzgoja ima veliko vzgojnih učinkov), pri dveh spremenljivkah pa sta aritmetični sredini enaki (lik športnega pedagoga v javnosti in vzgojni predmeti na naši šoli so enakovredni drugim predmetom). Razprava Razlago za rezultate, ki kažejo na boljši položaj in bolj enakovredno obravnavanje športne vzgoje in športnih pedagogov na osnovnih šolah lahko poiščemo v več dej- stvih. Osnovne šole imajo zunanje preverjanje znanja ob zaključku devetletnega šolanja tako kot vsi ostali predmeti, na srednjih šo- zagotovila otroka avtorja te naloge (stara 3 in 7 let), ki sta listke z imeni šol žrebala iz ustrezno pripravljenih skupin (upoštevana so bila prej opisana razmerja). Na vsako iz- brano šolo smo poslali po tri vprašalnike ter spremni dopis in priložili kuverto z znamko, opremljeno z naslovom, na katerega naj vr- nejo izpolnjen vprašalnik. To smo izvajali v mesecu januarju in prvi polovici februarju 2008; skupaj smo razposlali 691 vprašalni- kov, izpolnjenih pa smo prejeli 357 (51,7 %). V raziskavo smo vključili 334 (48,3%) vpra- šalnikov, 23 (3,3%) vprašalnikov pa zaradi nepopolnosti odgovorov ni bilo primernih za nadaljno obdelavo. Anketiranci so bili seznanjeni z namenom raziskave, njihova udeležba je bila prosto- voljna in anonimna. Metode obdelave podatkov Po vnosu in kontroli vnosa podatkov v ra- čunalnik smo podatke obdelali s statistič- nim paketom SPSS for Windows, verzija 16. Pri obdelavi in testiranju hipotez smo upo- rabili test zanesljivosti merjenja Cronba- chova alfa, test normalnosti porazdelitve Kolmogorov-Smirnov, opisno statistiko in T test za neodvisne vzorce. Rezultati Zanesljivost anketnega vprašalnika Zanesljivost merjenja sestavljene spre- menljivke, ki jo merimo s posameznimi iz- merjenimi spremenljivkami, je po Ferligo- jevi, Leskošku in Kogovšku (1995) zgledna, ko je Crombachova alfa večja od 0,81, zelo dobra, če je vrednost alfe med 0,7 in 0,8, zmerna, ko je vrednost alfe med 0,6 in 0,7 ter komaj sprejemljiva, če je vrednost alfe manjša od 0,6. Rezultati v našem primeru so: Položaj športne vzgoje in športnega pe-• dagoga v šolskem prostoru (12 spremen- ljivk); C. alfa = 0, 7143 (N=334). Torej z 12 spremenljivkami, ki smo jih izbra- li, zelo dobro merimo položaj športnih pe- dagogov in položaj športne vzgoje v šoli. T test Razlike med odgovori srednješolskih in osnovnošolskih učiteljev športne vzgoje v 12-ih spremenljivkah oz. Izjavah. Rezultati zelo jasno kažejo, da športni pe- dagogi, zaposleni na osnovih šolah, oce- njujejo svoj položaj in položaj športne Preglednica 1 Šola Število Aritmetična sredina Standardni odklon T test Značilnost SMO ŠPORTNA ŠOLA OŠ 203 3,88 1,034 3,076 ,002** SŠ 131 3,50 1,153 LIK ŠP. PEDAGOGA NA ŠOLI JE CENJEN OŠ 203 3,64 ,992 4,094 ,000*** SŠ 131 3,18 1,026 ŠVZ JE ENAKOVREDEN PREDMET OŠ 203 3,55 1,211 3,095 ,002** SŠ 131 3,11 1,269 ENAKOVREDNOST ŠP, PEDAGOGOV V ZBORNICI OŠ 203 3,57 1,243 2,511 ,013* SŠ 131 3,21 1,305 ŠIRŠA JAVNOST SE ZAVEDA POMEMBNOSTI MOJEGA DELA OŠ 203 3,30 ,896 2,342 ,020* SŠ 131 3,05 ,939 VODSTVO SE ZAVEDA POMEMBNOSTI MOJEGA DELA OŠ 203 3,86 1,022 2,091 ,037* SŠ 131 3,60 1,175 VZGOJNI UČINKI ŠVZ SO VELIKI OŠ 203 3,85 ,955 ,577 ,564 SŠ 131 3,79 ,937 VODSTVO MI JE PONUDILO RAZREDNIŠTVO OŠ 203 4,14 1,425 ,503 ,616 SŠ 131 4,05 1,546 LIK ŠP. PEDAGOGA V JAVNOSTI JE CENJEN OŠ 203 3,55 1,113 -,023 ,982 SŠ 131 3,55 1,111 SODELAVCI MI PRISLUHNEJO, KO ŽELIM KAJ POVEDATI OŠ 203 4,02 ,767 1,780 ,076 SŠ 131 3,87 ,779 VZG. PREDMETI SO NA NAŠI ŠOLI ENAKOVREDNI DRUGIM OŠ 203 3,87 1,105 -,050 ,960 SŠ 131 3,88 1,030 ŠP. PEDAGOGI SO DOBRI RAZREDNIKI OŠ 203 3,95 ,886 1,495 ,136 SŠ 131 3,80 ,845 (Opomba: * pomeni p< 0,05, ** pomeni p< 0,01, *** pomeni p< 0,001;) 2 Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje gimnazijskih programov v 36. členu opredeljuje dva normativa: za šole, ki imajo svoje pokrite prostore, 20 dijakov na učitelja, in za šole, ki ne morejo zagotoviti športne vzgoje v svojih pokritih prostorih, 32 dijakov. Enako določilo velja tudi v drugih srednješolskih pro- gramih. LVII, 2009, 1-2 Šport12 [aktualno] Strel, J., Jurak, G. in Kovač, M. (2003). Kako 8. ocenjujejo učenci in učenke pomembnost športne vzgoje za življenje v primerjavi z drugimi šolskimi predmeti. Šport, 51 (2), 35- 39, appendix. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. 9. (2007). Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo in Zveza dru- štev športnih pedagogov. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. 6. (2007). Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo in Zveza dru- štev športnih pedagogov. Kovač, M., Starc, G. in Doupona Topič, M. 7. (2005). Šport in nacionalna identifikacija Slovencev. Ljubljana: Fakulteta za šport, In- štitut za kineziologijo. pokritih prostorov, velja normativ 32 dija- kov na učitelja2. Osnovne šole imajo precej bolj urejeno fi- nanciranje interesnih dejavnosti (sredstva pridobivajo tako z ministrstva kot tudi iz občin) in posledično odlično organizacijo šolskih športnih tekmovanj. Na srednjih šolah so prepuščeni predvsem svoji iznaj- dljivosti pri pridobivanju sredstev za inte- resne dejavnosti, saj s sredstvi za interesne dejavnosti z ministrstva lahko pokrijejo le zelo majhen segment šolskih dejavnosti. Interesne dejavnosti se na srednjih šolah pretežno financirajo kar iz lastnih sredstev, ki jih šola pridobi iz tržnih dejavnosti (npr. z oddajanjem telovadnic zunanjim upo- rabnikom, s trženjem prehrane…). Seveda je to mogoče le pri tistih šolah ali šolskih centrih, ki tržno dejavnost izvajajo, zato so zopet prisotne velike razlike med šolami. Razširjeni program osnovne šole vključuje številne organizacijske oblike, kjer je špor- tna dejavnost zelo pogosta in pomembna vsebina (šole v naravi, interesne dejavno- sti, podaljšano bivanje ...). Pomembno je omeniti, da gre v tem prime- ru za subjektivne ocene le ene skupine lju- di, udeleženih v vzgojno izobraževalnem procesu (športne pedagoge) in da bi bilo zelo zanimivo ugotoviti dejansko stanje enakovrednosti športne vzgoje tudi s strain drugih učiteljev na šoli, s strain ravnateljev, učencev/dijakov ter seveda tudi staršev. To naj bo izhodišče za novo raziskavo. Literatura Doupona Topič, M. (2004). Ženske in šport. 1. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Stepišnik, D. (1968). Oris zgodovine telesne 2. kulture na Slovenskem. Ljubljana: DZS. Hardman, K. (2007). Current Situation and 3. Prospects for Physical Education in the European Union. Brussels, European Parli- ament. Dostopno na svetovnem spletu na: http://www.europarl.eu/activities/expert/ eStudies.do?language=EN Hardman, K. in Marshall, J. (2000). The State 4. and Status of Physical Education in Schools in International Context. European Physical Education Review, 6(3), 203-229. Blokland, J. (2008). Fight obesity earlier in 5. life. Evropski parlament. Dostopno na sve- tovnem spletu dne 27. 08. 2008 na: http:// www.europarl.europa.eu/news/expert/ infopress_page/066-29896-147-05-22-911- 20080526IPR29894-26-05-2008-2008-fal- se/default_en.htm Šemsudin Mujanović Šolski center Rudolfa Maistra Kamnik, Gimna- zija in ekonomska šola Novi trg 41 a, 1241 Kamnik semsudin.mujanovic@siol.net semsudin.mujanovic@guest.arnes.si LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 13 1. Uvod Pomen praktičnega pedagoškega usposabljanja Sodobno izobraževanje učiteljev poudar- ja povezovanje teoretičnih principov, ki jih študenti spoznajo v času študija, s pra- kso. Zato je praktično pedagoško usposa- bljanje (v nadaljevanju PPU) eden najpo- membnejših delov edukacijskih študijskih programov (Cvetek, 2002). Študenti v raz- ličnih avtentičnih situacijah ob pomoči uči- teljev-mentorjev na osnovnih in srednjih šolah razvijajo pedagoški način razmišlja- nja in delovanja, ki ne temelji le na občut- kih in predhodnih implicitnih zaznavah, ampak je podprt z argumenti, ki izhajajo iz raziskovalnih spoznanj in teoretičnih kon- ceptov (Kansanen, 1999). Poleg praktičnih izkušenj, ki jih pridobijo z uporabo didak- tičnih tehnik, študenti pridobivajo nujno potrebno samozavest in se navajajo na samostojnost v pedagoškem ravnanju. S pomočjo učiteljev-mentorjev in usmerje- nih evalvacijskih postopkov spoznajo tudi svoje prednosti in pomanjkljivosti, kar jim pomaga pri oblikovanju v avtonomno uči- teljsko osebnost (Cvetek, 2002; Furlong in Maynard, 1995). Maynard in Furlong (1994) opisujeta tri te- meljne modele učenja bodočega učitelja ob mentorju: vajeniški, kompetentnostni in refleksivni model. Če je pri vajeniškem modelu temeljna mentorjeva naloga vzor- no poučevanje, je pri kompetentnostnem poleg tega vključeno še mentorjevo opa- zovanje študenta in dajanje povratnih in- formacij, refleksivni model pa poudarja vlogo mentorja kot soraziskovalca lastne- ga in študentovega poučevanja. Omenje- ni modeli so običajno prisotni v različnih delih študentovega PPU v različnih deležih (Magajna, 2005). Pri delu PPU študentov Fakultete za šport, ki ga opravijo v izbranih šolah pod vodstvom učiteljev-mentorjev, se opiramo predvsem na kompetentno- stni model, v katerem smo osredotočeni na opazovanje študenta pri delu in posre- dovanje povratnih informacij na različne načine. Da bi vsem študentom Fakultete za šport omogočili čim bolj kakovostno sodelo- vanje z učitelji-mentorji, smo pripravili poseben obrazec - protokol opazovanja študentov Spremljava didaktične usposo- bljenosti študentov na praktičnem pedago- škem usposabljanju (Kovač in Jurak, 2007). Z njim usmerjamo učiteljevo opazovanje Spremljava praktičnega pedagoškega usposabljanja študentov Fakultete za šport Povzetek Spremljava študentov Fakultete za šport pri praktičnem pedagoškem usposabljanju ima več namenov. Učitelj-men- tor sistematično opazuje in oceni študentovo kompetenčnost, študent pa tako dobi povratno informacijo o svojem pedagoškem usposabljanju na izbranih področjih opazovanja. Ker se s pomočjo enakega obrazca oceni tudi sam, lahko ugotovi, ali je dovolj kritično ovrednotil svoje usposabljanje, hkrati pa spozna, kje so njegova močna področja in šibke točke. Učitelji pri predmetu Didaktika športne vzgoje lahko tako ovrednotimo stopnjo usvojenosti določe- nih poklicnih kompetenc posameznega študenta po končanem praktičnem pedagoškem usposabljanju, z analizami posameznih področij opazovanja pa zaznavamo tudi pomanjkljivosti študija. Uporabnost obrazca in vrednotenje kompetentnosti študentov smo preizkusili na vzorcu 33 študentov, ki so se sku- paj s svojimi mentorji prostovoljno vključili v projekt “Model praktičnega pedagoškega usposabljanja študentov Fakultete za šport” v študijskem letu 2006/2007. Ugotovili smo, da večina študentov opravi predpisane obveznosti pred začetkom praktičnega pedagoškega usposabljanja, ki omogočajo, da študent lahko izdela potrebno analizo stanja. Pri vrednotenju didaktičnih znanj načrtovanja, izpeljave in evalvacije pouka ugotavljamo statistično značilne razlike v usvojenosti posameznih kompetenc pred praktičnim pedagoškim usposabljanjem in po njem. Enako velja za psihopedagoška znanja in spretnosti vodenja razreda. Večina študentov pa ne uporablja sodobnih didaktičnih pristopov, posebej informacijsko-komunikacijske tehnologije, in didaktičnih pomagal, prav tako pa se ne vključujejo v dodatne dejavnosti na šoli. Ugotavljamo, da je praktično pedagoško usposabljanje učinkovito predvsem za prido- bivanje osnovnih poklicnih kompetenc študentov, več pozornosti pa bo v prihodnje treba nameniti usposabljanju učiteljev za vodenje mentorstva ter bolj kritično ovrednotenje kompetentnosti študentov. Ključne besede: športna vzgoja, študenti, praktično pedagoško usposabljanje, evalvacija Monitoring the practical pedagogical training of Faculty of sport students Abstract The monitoring of Faculty of Sport students during their practical pedagogical training has several aims. The teacher-mentor systematically monitors and assesses the student’s competence, whereas the student receives feedback on their pedagogical training in selected monitored areas. As the student uses the same form for self-assessment, they can see whether they were critical enough in assessing their own train- ing while also identifying their strengths and weaknesses. Teachers of the Physical Education Didactics can thus evaluate the degree to which each student masters specific professional skills after the practical pedagogical training is completed; moreover, analyses of individual monitored areas also reveal deficien- cies in the study. The practicability of the form and evaluation of students' competence were tested on a sample of 33 students who voluntarily participated, together with their mentors, in the ‘Model of Practical Pedagogical Training of Faculty of Sport Students’ project in the 2006/2007 academic year. We established that most students fulfil their study obligations before joining the practical pedagogical training which enables them to analyse the current situation. The assessment of didactical knowledge of planning, implementing and evaluation of classes revealed statistically significant differences in the level of mastered skills prior to the practical pedagogical training and afterwards. The same applied to psycho-pedagogical knowledge and class management skills. Most students do not use modern didactic approaches, especially informa- tion and communication technology, or didactic tools and are not involved in any extracurricular activities. We established that the practical pedagogical training primarily equipped the students with basic profes- sional competencies. In the future, more attention should be paid to the training of teachers in mentorship and their more critical evaluation of students’ competencies. Key words: physical education, students, practical pedagogical training, evaluation Marjeta Kovač, Gregor Jurak, Katarina Bizjak in Matej Majerič LVII, 2009, 1-2 Šport14 [športna vzgoja] čilnosti učencev in dijakov na različnih razvojnih stopnjah; tako morajo peda- goške prijeme in motivacijske strategije prilagajati različni starosti tistih, ki jih poučujejo. Na koncu sledi še zagovor didaktične 4. mape študenta (osebni dnevnik PPU, refleksije študenta in druga didaktična gradiva, ki jih je pripravil študent med PPU). Informacije o delu študenta dobivamo tako na dva načina: neposredno z ogle- dom študenta na uvodnem učnem nasto- pu in dvomesečni mentorski praksi ter ob zagovoru didaktične mape in posredno s pogovorom s študentovim mentorjem, analizo osebnega profila študenta in s pre- gledom didaktične mape. Čeprav imajo mentorji pomembno vlogo pri nudenju podpore študentu, se zave- damo, da obstaja pomembna razlika med kakovostnim poučevanjem in dobrim mentorskim delom (Wang, 2001), zato je potrebno sistematično delati tudi z uči- telji-mentorji. Ti so do študijskega leta 2006/2007 podali oceno o delu študenta po končanem PPU v obliki povsem proste- ga zapisa; ker so bila mnenja o študentu velikokrat neobjektivna in nesistematična, smo izdelali obrazec s protokolom opa- zovanja študentov Spremljava didaktične usposobljenosti študentov na praktičnem pedagoškem usposabljanju (Kovač in Jurak, 2007), ki vključuje področja ocenjevanja in ocenjevalne lestvice. Tako učitelj oceni do- ločene opravljene obveznosti študenta na dvostopenjski lestvici (da in ne), didaktič- no usposobljenost pa spremlja in vrednoti na začetku in po opravljanju dvomesečne mentorske pedagoške prakse na petsto- penjski lestvici. Še vedno pa mu prosti zapis na koncu omogoča, da če želi, poda tudi osebno mnenje o študentu (posebna pohvala ali kritika). Obrazec smo eksperi- mentalno preizkusili na manjši skupini uči- teljev-mentorjev in študentov v študijskem letu 2006/2007 v okviru projekta »Partner- stvo fakultet in šol - Model praktičnega pedagoškega usposabljanja študentov Fa- kultete za šport« (Majerič, Kovač, Kolenc in Strel, 2007), ki sta ga sofinancirala Evropski socialni sklad EU in Ministrstvo za šolstvo in šport. 3. Metode dela Vzorec merjencev V študijskem letu 2006/2007 so se študenti 4. letnika Fakultete za šport lahko odloči- mentor, ugotovijo, v kolikšni meri so bili kritični do svojega usposabljanja. S po- močjo analize osebnih profilov študentov pa učitelji na Fakulteti za šport nato ugo- tavljamo, kje so pomanjkljivosti v pripravi študentov na bodoči poklic. 2. Potek mentorske pedagoške prakse pri predmetu Didaktika športne vzgoje Praktično pedagoško usposabljanje za vse študente poteka pri predmetu Didaktika športne vzgoje v četrtem letniku. Tako si vsako leto med 180 do 200 študentov pri- dobiva prve izkušnje na petdesetih osnov- nih in dvajsetih srednjih šolah pod mentor- stvom učiteljev, ki morajo imeti enega od nazivov (mentor, svetovalec, svetnik). PPU ima štiri dele (Strel idr., 2006): Za študente najprej organiziramo hospi-1. tacije, saj je opazovanje pouka najstarej- ša in najustreznejša pot za neposredno spoznavanje pedagoških pojavov (To- mič, 2000). Namenjene so kritičnemu in selektivnemu opazovanju ter argu- mentiranemu analiziranju didaktičnih značilnosti pouka, ki ga vodi izkušen učitelj. Ker obstaja težnja po posnema- nju (Furlong in Maynard, 1995), izbiramo učitelje, ki uporabljajo različne pedago- ške stile, predstavimo različne vsebine in različne stopnje učnega procesa. Da bi študenti spoznali razliko med posame- znimi razvojnimi stopnjami učencev, si ogledajo pouk na razredni in predmetni stopnji osnovne šole in v srednji šoli. Sledijo uvodni učni nastopi, kjer sistema-2. tično opazujemo posameznega študen- ta pri njegovem prvem vodenju ure (ob pomoči drugega študenta - pomočnika), analiziramo njegovo pripravo in izvedbo ure ter mu svetujemo glede nadaljnjega dela. Mentorska pedagoška praksa na men-3. torskih osnovnih in srednjih šolah, ki poteka dvakrat po dva meseca, in str- jena tedenska praksa omogočajo, da študenti pridobivajo prve izkušnje s poučevanjem in spoznajo tudi druge športnovzgoje dejavnosti, kot so športni dnevi, interesne dejavnosti, športna tek- movanja. Ker poteka praksa dva meseca, študenti spoznajo vse faze poučevanja: spopolnijo znanje načrtovanja, naučijo se samostojno voditi pouk in ovredno- titi učinke pedagoškega procesa. Pou- čevanje v različnih razredih osnovne in srednje šole omogoča, da spoznajo zna- študentovega dela, spremljava pa omo- goča ovrednotenje učinkovitosti PPU in končno oceno kompetentnosti študen- tov na petstopenjski merilni lestvici; enak obrazec izpolnijo tudi študenti, s čimer jih usmerjamo k samoevalvaciji. Naključno opazovanje največkrat ne daje ustreznih učinkov, ker je nesistematično; učitelj najpogosteje opazuje le tisto, kar trenutno vzbudi njegovo pozornost; je v večji meri subjektivno, tako pridobljeni opisi pa so običajno sodbe in ne dejstva o študentovem delu (Adamič in Štefanc, 2004). Sagadin (1998) meni, da je zato pri- mernejše sistematično opazovanje, kjer predmet in vidike opazovanja določimo vnaprej. Za opazovanje običajno izdelamo poseben inštrument – protokol spremljave študenta. S tem zasledujemo tako formalne (spodbujanje mentorjev k sistematičnemu, a kritičnemu, selektivnemu opazovanju študentov), kot vsebinske cilje (priprava in ravnanje študenta, uporaba učnih metod in oblik, pripomočkov, odzivanje učencev, dinamika pouka …). (Adamič in Štefanc, 2004) Učitelj-mentor sistematično s pomočjo protokola opazuje študenta in mu svetuje, kako naj prenese teoretično in praktično znanje, pridobljeno v času študija, v pouk. Ob opazovanju študenta v naravnih oko- liščinah analizira študentovo poznavanje vsebine predmeta, tehnike poučevanja in psihopedagoške pristope, ob koncu vsake ure se z njim pogovori in ga spodbuja k is- kanju različnih rešitev. Pri tem je izjemno pomembno, da je njegovo opazovanje študenta čim bolj natančno, saj mu le tako lahko posreduje pomembne povratne in- formacije o njegovi kompetentnosti. Namen sistematičnega opazovanje je tudi natančno evidentiranje pojavov (Adamič in Štefanc, 2004; Sagadin, 1998). Ker vsi učitelji-mentorji opazujejo študente po enotnem protokolu in jih ovrednotijo na merilni lestvici ob začetku ter na koncu študentovega pedagoškega opazovanja, lahko izdelamo profil napredka študenta. Ocena začetnega stanja pomaga učitelju- mentorju, da se osredotoči pri delu s štu- dentom predvsem na tista področja, kjer je opazil, da ima študent težave. Iz profila na- predka študent vidi svoja močna področja in svoje šibke točke, mentor pa mu svetuje, kako naj izboljša določene spretnosti. Ker v PPU vključujemo tudi samoevalvacijo, izdelajo svoj profil tudi študenti; tako lah- ko s primerjavo ovrednotenja, ki ga opravi LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 15 denti v načrtih upoštevali analizo stanja. Razlika v obeh trditvah je verjetno nastala zato, ker nekateri študenti niso naredili analize in gradiva pred začetkom usposa- bljanja, najverjetneje zaradi pomanjkljivih informacij, ki so jih dobili od učitelja-men- torja. Do podobnih ugotovitev prihajajmo tudi pri zagovoru didaktičnih map, saj štu- denti večkrat omenijo, da učitelji nimajo ustreznih objektivnih podatkov o učencih/ dijakih, na podlagi katerih bi lahko naredili kakovostno analizo stanja. Komunikacijske spretnosti so danes ena ključnih splošnih kompetenc učitelja (Hardman, 2005; Hardman idr., 2008), prav tako pa sta urejenost in pravočasnost te- meljna pogoja varnosti pri športni vzgoji (Himberg, Hutchinson in Roussell, 2003), zato je neprestano opozarjanje študentov na ustrezen pristop k pouku in ustvarjanje protokol in merila za ocenjevanje. Pri ob- delavi podatkov smo uporabili statistični program SPSS za Windows. Izračunali smo osnovne kazalnike opisne statistike in upo- rabili T-test za odvisne vzorce. 3. Rezultati in razprava 3.1. Ravnanja študentov Pred PPU morajo študenti opraviti neka- tere naloge, ki pripomorejo k učinkovitejši pripravi na usposabljanje in izdelavi ustre- zne analize stanja, kar je pogoj za dobro načrtovanje. Iz podatkov vidimo razhajanja v trditvah mentorjev, ki kažejo na še vedno premajh- no seznanjenost z nalogami študentov. Po oceni mentorjev naj bi kar tretjina študen- tov ne naredila analize stanja in dvomeseč- nega načrta, hkrati pa trdijo, da so vsi štu- li za tri različne načine opravljanja PPU. V vzorec je vključena skupina 41 študentov, ki se je prostovoljno odločila za opravljanje PPU v okviru projekta »Partnerstvo fakul- tet in šol - Model praktičnega pedagoške- ga usposabljanja študentov Fakultete za šport«. PPU so opravljali na 17 osnovnih in srednjih šolah pod vodstvom učiteljev- mentorjev, ki so imeli najmanj naziv men- tor. Učitelji so bili vključeni v brezplačno usposabljanje za opravljanje mentorstva na PPU, uporabljali so e-učečo skupnost študentov in učiteljev »Sportfolio.si« ter so prvič ovrednotili delo študentov po po- sebnem protokolu. Študenti so izvedli PPU v dveh dvomesečnih obdobjih (42 ur na osnovni in 42 ur na srednji šoli) ter 20-urno tedensko mentorsko prakso na osnovni ali srednji šoli. Na koncu smo pridobili ocene za 33 študentov (20 moških in 13 žensk), kar je 80,5% študentov, vključenih v ta na- čin opravljanja PPU. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk v anketnem vprašalni- ku je vključeval tri širše sklope: A. Ravnanja študentov: 1. izpolnjevanje obveznosti pred začet- kom PPU; 2. komunikacijske spretnosti in ureje- nost študenta; 3. izpolnjevanje obveznih in dodatnih dejavnosti pri PPU. B. Didaktična usposobljenost študentov: 1. didaktična znanja načrtovanja; 2. usposobljenost za izpeljavo pouka; 3. usposobljenost za evalvacijo. C. Psihopedagoške spretnosti: 1. psihopedagoške spretnosti; 2. razredna klima. Mentorji so ocenili dejavnike v prvih treh sklopih z dvostopenjsko oceno (da / ne) ob koncu PPU, v naslednjih petih sklopih pa z ocenami na petstopenjski lestvici ob začetku PPU in po njem. Metode zbiranja in obdelave podatkov Podatke smo zbrali z obrazcem Spremlja- va didaktične usposobljenosti študentov na praktičnem pedagoškem usposabljanju (Ko- vač in Jurak, 2007) v poletnem semestru študijskega leta 2006/2007, pred tem pa smo imeli posebno delavnico, kjer smo do- ločili dokončno vsebino obrazca in dorekli Preglednica 1: Izpolnjevanje obveznosti pred začetkom PPU Področje opazovanja DA NE f % f % Študent se je osebno oglasil na šoli. 32 96,97 1 3,03 Študent se je seznanil s šolsko in učiteljevo dokumentacijo (letni delovni načrt šole in letna priprava na pouk). 33 100,00 0 0,00 Študent se je seznanil z značilnostmi učencev, ki jih bo poučeval. 33 100,00 0 0,00 Opravil je hospitacijo pri mentorju. 33 100,00 0 0,00 Študent je naredil analizo stanja in dvomesečne načrte. 20 60,61 13 39,39 V dvomesečnih načrtih je upošteval analizo stanja. 33 100,00 0 0,00 Preglednica 2: Komunikacijske spretnosti in urejenost študenta Področje opazovanja DA NE f % f % Spretno komunicira z drugimi učitelji. 26 78,79 7 21,21 Na PPU prihaja pravočasno. 31 93,94 2 6,06 Na urah je vedno urejen (zunanji izgled, gradiva). 31 93,94 2 6,06 Preglednica 3: Ocene o izpolnjevanju obveznih in dodatnih dejavnosti po praktičnem pedagoškem usposabljanju Področje opazovanja DA NE f % f % Obvezne dejavnosti Izpeljal je medpredmetno povezovanje. 16 48,48 17 51,52 V sklopu ur je uporabil informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT). 19 57,58 14 42,42 Izdelal in uporabil je učne lističe / plakat / osebne kartone / porfolio. 18 54,55 15 45,45 Dodatne dejavnosti Vključil se je v organizacijo in izvedbo športnega dne. 13 39,39 20 60,61 Spoznal je interesne dejavnosti na šoli. 16 48,48 17 51,52 Sodeloval je pri šolskih športnih tekmovanjih. 10 30,30 23 69,70 Seznanil se je s podaljšanim bivanjem (izbirnimi vsebinami). 11 33,33 22 66,67 Udeležil se je pedagoške konference. 0 0,00 33 100,00 Udeležil se je roditeljskega sestanka. 0 0,00 33 100,00 LVII, 2009, 1-2 Šport16 [športna vzgoja] 3.2. Didaktična usposobljenost študentov Učitelji mentorji so kompetence študentov ocenili na začetku pedagoškega usposa- bljanja (po dveh tednih) in po njem na petstopenjski lestvici, kjer ocena 5 pomeni največjo, 1 pa najmanjšo kompetentnost. Pri vseh kompetencah, povezanih z na- črtovanjem pouka, obstajajo statistično značilne razlike med začetnim in končnim stanjem ovrednotene kompetentnosti. Znanja načrtovanja so mentorji ocenili viš- je kot znanja izpeljave pouka. Ob začetku prakse so mentorji opazili pomanjkljivosti pri določanju ciljev, načrtovanju preverja- nja, diferenciaciji in določanju obremeni- tev na uri, pa tudi prilagajanju na okolišči- ne dela. Ob koncu prakse so bili študenti v vseh kompetencah ocenjeni z ocenami, višjimi od 4. Poseben sklop načrtovanja v sklopu vaj pri predmetu Didaktika športne vzgoje lahko ocenimo kot primerno podla- go, da študenti nato svoje znanje preizku- sijo v praksi. Pri izpeljavi pouka prav tako opažamo sta- tistično značilne spremembe med zače- tnim in končnim stanjem v vseh opazova- nih kazalnikih. Pri vseh kompetencah so že v začetku učitelji ocenili študente zelo viso- ko (ocena nad 4), slabše pa so bili ocenjeni študenti le za uporabo individualizacije in diferenciacije (povprečna ocena 3,94), ča- tnosti, povezane z načrtovanjem in izpelja- vo pouka, v drugem pa bi se osredotočili na izpeljavo organizacijsko zahtevnejših didaktičnih pristopov. Prav tako pa lahko sklepamo, da pri posameznih aplikativnih predmetih na Fakulteti za šport ne dobijo dovolj konkretnih primerov, kako vključiti sodobne didaktične dejavnosti v pouk, zato se tudi sami težje odločajo za tak način dela v času svojega PPU. Manj kot polovica se je vključila v dodatne dejavnosti, niti en od študentov pa se ni udeležil pedagoške konference ali roditeljskega sestanka, kar verjetno pomeni, da je za mnoge študente praksa le izpolnjevanje predpisanih ob- veznosti, ne pa priložnost za spoznavanje šole kot celote. Mogoče jih od bolj poglo- bljenega dela odvrača tudi to, da imajo med PPU tudi druge obveznosti, saj PPU poteka le dva dni v tednu, številni pa v 4. letniku tudi priložnostno delajo, da si za- služijo za študij. Zato bi v prihodnje veljalo prakso izvesti v bolj strnjeni obliki, kjer bi imel študent poleg rednih ur predpisane še druge obveznosti. Na podlagi ugoto- vitev, da pri pouku ne uporabljajo IKT, pa so študenti v študijskem letu 2007/2008 in 2008/2009 dobili veliko bolj natančna navodila, saj bi skladno z evropskimi direk- tivami morali biti vsi učitelji sposobni upo- rabljati tehnologijo za izboljšanje svojih delovnih metod (Reding 2004, 3). komunikacijskih tokov znotraj šolskega kolektiva in v razredu nujnost za gradnjo ustrezne strokovne avtoritete učitelja. Za dva od študentov učitelji-mentorji opozarjajo, da nista prihajala pravočasno in imata težave z urejenostjo. Kar petina ima težave s komunikacijo z drugimi stro- kovnjaki, kar kaže, da so študenti premalo samozavestni. Fakulteta za šport ponuja široko paleto zaposlitvenih možnosti, pri vseh pa so ključne dobre komunikacijske spretnosti, ki jih uvrščamo med temeljne kompetence bodočega diplomanta (Duffy, 2008; Hardman idr., 2008; Kovač, Sloan in Starc, 2008), zato bi jim v prenovljenih štu- dijskih programih morali posvetiti več po- zornosti. Prav tako pa dobra, a dovolj ob- sežna praksa lahko pripomore k ustrezni samozavesti študenta (Cvetek, 2002), zato bi veljalo razmišljati, da bi tistim študen- tom, ki so premalo samozavesti, ponudili možnost dodatnega PPU. Opažamo, da se študenti na PPU le redko odločajo za izpeljavo sodobnih didaktičnih pristopov, čeprav bi jih skladno z navodili morali vključiti v pouk, kar kaže, da imajo verjetno še vedno precejšnje težave z or- ganizacijsko izpeljavo pouka, zato se ne lotevajo težjih didaktičnih dejavnosti. Skle- pamo lahko, da je PPU premalo in da bi jo veljalo izvesti vsaj v dveh letnikih; v prvem delu bi študenti pridobili temeljne spre- Preglednica 4: Spremljava didaktičnih znanj načrtovanja pred in po končanem PPU Področje opazovanja spremljava SV SD korelacija t Sig. Zna določiti cilje za posamezne ure skladno z učnim načrtom, programom in situacijo v oddelku. začetek 3,85 ,870 ,648 -6,565 ,000 konec 4,61 ,556 Zna izbrati ustrezne vsebine (metodične enote) glede na postavljene cilje in učni načrt. začetek 4,15 ,795 ,631 -4,784 ,000 konec 4,67 ,540 Zna predvideti ustrezne učne oblike. začetek 4,12 ,820 ,669 -4,784 ,000 konec 4,64 ,653 Zna predvideti ustrezne učne metode. začetek 4,21 ,781 ,700 -4,346 ,000 konec 4,64 ,603 Zna načrtovati obremenitev na uri. začetek 3,94 ,827 ,739 -5,231 ,000 konec 4,45 ,711 Zna načrtovati ure tako, da se cilji in vsebine nadgrajujejo. začetek 4,24 ,751 ,704 -3,807 ,000 konec 4,61 ,659 Zna sproti prilagajati program glede na spremembe, ki jih zazna med opravljanjem PPU. začetek 3,91 ,914 ,807 -4,344 ,000 konec 4,33 ,890 Zna ustrezno diferencirati pouk. začetek 3,85 ,795 ,719 -4,629 ,001 konec 4,30 ,684 Zna načrtovati preverjanje po koncu tematskega sklopa (izbor nalog in meril). začetek 3,64 1,270 ,723 -4,361 ,000 konec 4,33 1,190 LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 17 Visoko so bila ocenjena znanja evalvacije učnega procesa že ob začetku prakse (le ena ocena pod 4 – organizacija ocenjeva- nja), prav vsi študenti pa so svoja znanja še statistično značilno izboljšali. To kaže, da se učitelji-mentorji še vedno počutijo manj kompetentni pri ocenjevanju, zato verje- tno študente, ki imajo v primerjavi z njimi lahko celo več znanj, ocenijo zelo visoko. je torej uporaba učne tehnologije in so- dobnih didaktičnih pristopov, kar kaže, da je izpeljava vaj pri predmetu Didaktika športne vzgoje v velikih skupinah premalo učinkovita, prav tako pa v študijskem pro- cesu ne predstavimo študentom različnih možnosti zaradi preskromne opremljeno- sti fakultete. sovno ustreznost izpeljave ure (3,88), nu- denje pomoči in varovanja (3,82), uporabo medpredmetnega povezovanja (3,36), uporabo učnih pomagal (3,42) in uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (le 2,82). Ob koncu prakse so sicer izboljša- li te kompetence, a še vedno so pri dveh ocene slabše kot 4 (smiselna uporaba IKT – 3,39, uporaba pomagal – 3,64). Kritična Preglednica 5: Spremljava didaktičnih znanj izpeljave pouka pred in po končanem PPU Področje opazovanja spremljava SV SD korelacija t Sig. Zna organizirati pouk kot celoto. začetek 4,36 ,653 ,389 -4,232 ,000 konec 4,82 ,392 Zna smiselno izpeljati posamezne dele ure (pripravljalni, glavni in sklepni del). začetek 4,76 ,502 ,698 -2,390 ,023 konec 4,91 ,292 Pozna in uporablja ustrezne metodične postopke. začetek 4,42 ,751 ,710 -3,288 ,002 konec 4,73 ,517 Zna nuditi pomoč in varovati, če je potrebno. začetek 3,82 1,402 ,673 -3,712 ,001 konec 4,55 ,506 Zna primerno razložiti snov. začetek 4,48 ,755 ,817 -3,200 ,003 konec 4,73 ,626 Pri razlagi povezuje snov ŠV z drugimi predmeti. začetek 3,36 1,517 ,592 -3,551 ,001 konec 4,12 ,820 Zna ustrezno prikazati (demonstrirati). začetek 4,67 ,540 ,650 -2,935 ,006 konec 4,88 ,415 V ure vključuje pogovor kot učno metodo. začetek 4,18 ,846 ,782 -3,288 ,002 konec 4,48 ,712 Uporablja ustrezne učne oblike glede na število učencev in vsebino. začetek 4,15 ,795 ,709 -4,346 ,000 konec 4,58 ,561 Pri pouku uporablja učna pomagala (učne kartone, plakate, učne lističe …). začetek 3,42 1,480 ,961 -2,935 ,006 konec 3,64 1,496 Smiselno uporablja IKT (merilniki srčne frekvence, kamera, računalniški program …). začetek 2,82 1,722 ,973 -6,590 ,000 konec 3,39 1,368 Časovno uspe izpeljati uro po načrtu. začetek 3,88 ,857 ,399 -5,815 ,000 konec 4,70 ,529 Ure so zanimive za učence. začetek 4,15 1,004 ,845 -3,546 ,001 konec 4,48 ,795 Uporablja individualizacijo in diferencira pouk. začetek 3,94 ,998 ,837 -3,807 ,001 konec 4,30 ,883 Preglednica 6: Spremljava didaktičnih znanj evalvacije pred in po končanem PPU Področje opazovanja spremljava SV SD korelacija t Sig. Zna analizirati svoje delo (zaveda se pomanjkljivosti in dobrih potez). začetek 4,15 ,906 ,781 -4,923 ,000 konec 4,64 ,699 Pisne analize ure so natančne. začetek 4,30 ,918 ,935 -2,101 ,044 konec 4,42 ,792 Pozna postopke ocenjevanja, uporablja ustrezna merila. začetek 4,15 ,834 ,691 -3,464 ,002 konec 4,52 ,566 Zna organizacijsko izpeljati ocenjevanje po določenem tematskem sklopu. začetek 3,91 1,128 ,702 -4,485 ,000 konec 4,58 ,502 LVII, 2009, 1-2 Šport18 [športna vzgoja] drejanju zahtevam izpita, začnejo študenti eksperimentirati z vsebino in organizacijo učne ure, vodenjem aktivnosti v razredu ipd., kar pa je ključno pri zagotavljanju nji- hove strokovne samozavesti. Glede na visoke ocene lahko sklenemo, da so mentorji ocenjevali študente pre- malo kritično, zato bi bilo smiselno za njih organizirati dodatne delavnico, da bi bolj upoštevali merila za ocenjevanje študen- tovih kompetenc ter tako uporabili celo- ten razpon petstopenjske lestvice. Tudi številni drugi raziskovalci ugotavljajo, da je treba mentorje pripraviti na njihovo vlo- go (Carroll, 2005; Cvetek, 2002; Maynard in Furlong, 1994; Valenčič Zuljan in Vogrinc, 2007). Glede na skromen odziv za sodelo- vanje v projektu, ki je zahteval sistematič- no dodatno delo učiteljev-mentorjev, pa bi bilo treba izdelati mrežo mentorskih šol z najboljšimi mentorji, urediti njihov položaj (manjša učna obremenitev in financiranje mentorstva) ter vzpostaviti sistem njihove- ga stalnega spopolnjevanja. Načrtna spremljava PPU študentov je lah- ko dobra podlaga za vse nove študijske programe Fakultete za šport, ne le peda- goškega, saj implementacija teoretičnih in praktičnih znanj, pridobljenih v študijskem procesu, v avtentičnih situacijah, in siste- matično pridobivanje povratnih informacij dajeta študentom tudi vpogled v lastne prednosti in pomanjkljivosti glede na zah- teve bodočega poklica. Tako jim je omo- gočeno, da izberejo tiste izbirne predmete, s katerimi lahko dopolnijo ali poglobijo svoje znanje. Seveda pa je treba za druge študijske smeri ustrezno prilagoditi model praktičnega usposabljanja in usposobiti mentorje za vodenje študentov. Zaključimo lahko z mislijo Valenčič Zulja- nove (2005), da je praksa študentov po- membna za njihovo poklicni razvoj, njen dejanski vpliv pa je odvisen tudi od orga- nizacijskega modela, po katerem praksa poteka, od povezanosti med fakulteto in šolami, teoretičnega in praktičnega izobra- ževanja, študentovega pojmovanja vloge učitelja in spretnosti ravnanja. 6. Literatura Adamič, M. in Štefanc, D. (2004). 1. Didaktično opazovanje in analiza pouka. Ljubljana: Filo- zofska fakulteta. Oddelek za pedagogiko in andragogiko. Carroll, D. (2005) Learning through interac-2. tive talk: a school-based mentor teacher goškega usposabljanja, ki jim omogočajo ustrezno pripravo na pedagoško prakso. Visoko lahko ocenimo njihova znanja in spretnosti že v začetku opravljanja peda- goškega usposabljanja zlasti na področju načrtovanja in ovrednotenja dela, nekoliko slabše pa na področju izpeljave pouka, po- sebej še takrat, ko mora študent prikazati svoje organizacijske spretnosti (uporabiti različna pomagala in IKT; organizacijsko iz- peljati ocenjevanje) ter sodobne didaktične pristope (diferenciacija in individualizacija, medpredmetno povezovanje). Sklene- mo lahko, da je PPU učinkovito za prido- bivanje osnovnih poklicnih kompetenc študentov, ki zahtevajo bolj pragmatične pristope, več pozornosti pa bo v prihodnje treba nameniti usposabljanju študentov za vključevanje posameznih sodobnih di- daktičnih pristopov v šolsko prakso. Zato bi bilo smiselno v novih študijskih progra- mih zasnovati poseben predmet, povezan z uporabo IKT, ter povečati število ur vaj, kjer bi študente pripravili na sodobnejše načine pouka. Majhni napredki prav v teh kompetencah pa kažejo, da imajo tudi uči- telji-mentorji težave s sodobnejšo zasnovo pouka. Verjetno bi bilo treba tudi podalj- šati PPU, saj Calderhead (1987, v Furlong in Maynard, 1995) prepoznava v procesu učenja za učiteljski poklic tri obdobja; šele v tretjem obdobju, ki sledi obdobju prila- gajanja in posnemanju mentorja ter po- 3.3. Psihopedagoške spretnosti Pomembne splošne kompetence so tudi sposobnosti za motivacijo učencev, etič- nost pri poučevanju in uporaba ustreznih pedagoških pristopov v različnih situacijah (Hardman idr., 2008). Mentorji so ocenili študente visoko že na začetku prakse prav v vseh treh kazalnikih. Na koncu prakse ni prišlo do razlik le v kazalniku do učencev je spoštljiv in spodbuden, vendar so študenti dobili visoke ocene (4,64) že na začetku opravljanja prakse. Prav na ustrezno pri- jaznost študente posebej opozarjamo ves čas tako na predavanjih kot vajah. Tudi pri ustvarjanju razredne klime zazna- mo napredek v vseh kazalnikih. Nekoliko slabše je bilo tako na začetku kot koncu ovrednoteno le vključevanje opravičenih učencev v delo, kar predstavlja problem tudi učiteljem, ne le študentom (Jurak in Kovač, 2007). Zaznano pa je, da učenci in dijaki zelo dobro sprejemajo študente, saj vedno prinašajo v poučevanje določene novosti in razbijajo stereotipnost šolskega dela; v eni od raziskav smo ugotovili, da ima poučevanje študenta večji učinek na rezultate pouka kot uporaba drugačnih učnih oblik (Mali, 2007). 5. Sklepi Ocenjujemo, da študenti dobro opravijo naloge pred začetkom praktičnega peda- Preglednica 7: Spremljava psihopedagoških spretnosti pri izpeljavi pouka pred in po končanem PPU Področje opazovanja spremljava SV SD korelacija t Sig. Zna motivirati učence. začetek 4,24 ,902 ,866 -3,464 ,002 konec 4,52 ,755 Do učencev je spoštljiv in spodbuden. začetek 4,64 ,742 ,933 -1,789 ,083 konec 4,73 ,574 Zna ustrezno pedagoško ukrepati pri različnih nepredvidljivih situacijah. začetek 4,03 ,847 ,754 -4,346 ,000 konec 4,45 ,711 Preglednica 8: Spremljava razredne klime pred in po končanem PPU Področje opazovanja spremljava SV SD korelacija t Sig. Zna ustvariti primerno ozračje. začetek 4,24 ,792 ,809 -4,000 ,000 konec 4,58 ,751 Vključuje opravičene učence v delo. začetek 3,91 ,980 ,897 -3,200 ,003 konec 4,15 ,834 Spretno vodi razred kot celoto. začetek 4,36 ,783 ,804 -3,730 ,001 konec 4,67 ,595 Učenci ga sprejemajo. začetek 4,24 ,902 ,761 -2,973 ,006 konec 4,55 ,711 LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 19 Sagadin, J. (1998). Strukturirano opazova-19. nje. Sodobna pedagogika, 49, 347-359. Strel, J., Kovač, M., Majerič, M., Jurak, G. 20. in Starc, G. (2006). Praktično pedagoško usposabljanje študentov Fakultete za šport - navodila za študente Fakultete za šport in učitelje – mentorje. Priročnik. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pridobljeno 20. 9. 2007 iz http://projekt.sportfolio.si/2006/09/28/ prirocnik-za-ppu-2006-07/. Tomić, A. (2002). 21. Spremljanje pouka. Ljublja- na: Zavod RS za šolstvo. Valenčič Zuljan, M. (2000). Začetna opazo-22. valna pedagoška praksa in študentova pro- fesionalna rast. Didactica Slovenica, 15(1-2), 11-24. Valenčič Zuljan, M. in Vogrinc, J. (2007). A 23. mentor’s aid in developing the competen- ces of teacher trainees. Educational Studi- es,33(4), 373–384. Wang, J. (2001) Contexts of mentoring and 24. opportunities for learning to teach: a com- parative study of mentoring practice. Tea- ching and Teacher Education, 1, 51–73. Magajna, Z. (2005). Praktično usposabljanje 14. študentov v očeh mentorjev v zavodih in učiteljev pedagoške fakultete. V T. Devjak (ur.), Partnerstvo fakultete in vzgojno izobra- ževalnih zavodov: izobraževanje – praksa – raziskovanje, str. 186-203. Ljubljana: Peda- goška fakulteta. Majerič, M., Kovač, M., Kolenc, M. in Strel, 15. J. (2007). Model »Partnerstvo fakultet in šol - Model praktičnega pedagoškega usposablja- nja študentov Fakultete za šport«. Ljubljana: Fakulteta za šport. Mali, N. (2007). 16. Učenčeva mapa dosežkov - portfolio. Diplomska naloga, Ljubljana: Fa- kulteta za šport. Maynard, T. in Furlong, J. (1994). Learning to 17. teach and models of mentoring. V D. McIn- tyre, H. Hagger, M. Willkin (ur.) Mentoring: perspective on school-based teacher educati- on (str. 69–85). London: Kogan Page. Reding, V. (2004). Preface. V 18. Key Data on In- formation and Communication Technology in Schools in Europe. Brussels: Eurydice, 3. study group as a context for professional learning. Teaching and Teacher Education, 21, 457–473. Cvetek, S. (2002). 3. Razvoj profesionanega znanja v začetnem izobraževanju učiteljev angleškega jezika. Doktorska disertacija, Ljubljana: Filozofska fakulteta. Duffy, P. (2008). Implementation of the Bo-4. logna Process and Model Curriculum Deve- lopment in Coaching. V K. Petry, K. Froberg, A. Madella in W. Tokarski (ur.), Higher Educa- tion in Sport in Europe, str. 80-108. UK: Meyer & Meyer Sport. Furlong, J. in Maynard. T. (1995). 5. Mentoring Student Teachers: The Growth of Professional Knowledge. London: Routledge. Hardman, K. (2005). Trends in Physical edu-6. cation and society: challenges for the Physi- cal education proffesion. V D. Milanović in F. Prot (ur.), 4th Internationa Scientific Con- ference on Kinsiology, Proceedings Book, str. 9-17. Zagreb: Faculty of Kinesiology. Hardman, K., Klein, G., Patriksson, G., Rych-7. tecky, A. in Carreiro da Costa, F. (2008). Im- plementation of the Bologna Process and Model Curriculum Development in Physical Education Teacher Education. V K. Petry, K. Froberg, A. Madella in W. Tokarski (ur.), Hi- gher Education in Sport in Europe, str. 56-79. UK: Meyer & Meyer Sport. Himberg, C., Hutchinson, G. E. in Roussell, J. 8. M. (2003). Teaching Secondary Physical Edu- cation. Be ready for the Unexpected, str. 272- 286. Champaign, IL: Human Kinetics. Jurak, G. in Kovač, M. (2007). 9. Priporočila za izpeljavo športnovzgojnega procesa: opravi- čevanje, učenje plavanja, športni oddelki in spremljava telesnega in gibalnega razvoja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kansanen, P. (1999). 10. Research-Based Teacher Education. Teacher Education for Changing School. Raziskovalno zasnovano izobraževa- nje učiteljev. Izobraževanje učiteljev za preno- vljeno šolo, str. 135-142. Ljubljana: Pedago- ška fakulteta Univerze v Ljubljani. Kovač, M. in Jurak, G. (2007). 11. Obrazec za spre- mljavo didaktične usposobljenosti študentov Fakultete za šport na praktičnem pedago- škem usposabljanju. Ljubljana: Fakulteta za šport. Katedra za šolsko športno vzgojo. Kovač, M., Sloan, S. in Starc, G. (2008). Com-12. petencies in physical education teaching: Slovenian teachers' view and future per- spectives. European physical education Re- iew, 14(3), 299-323. Kovač, M., Strel, J., Štihec, J., Jurak, G., Kon-13. drič, M., Videmšek, M. in Majerič, M. (2000). Didaktika športne vzgoje – navodila za štu- dente in športne pedagoge – mentorje na osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana: Fakul- teta za šport. dr. Marjeta Kovač, Izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana marjeta.kovac@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport20 [športna vzgoja] športnimi dejavnostmi v krogu prijateljev in znancev (Videmšek, 2007). Za otroke je zgled staršev nedvomno zelo pomemben in koristen, veliko bolj kot le nasveti, kako pomembna je športna aktiv- nost in kako škodljivo je neskončno igra- nje računalniških igric ali posedanje pred televizorjem. Otroci večinoma od staršev postopoma prevzamejo različne razvade (Pišot in Kropej, 2006). V družinah, kjer go- jijo športno aktivnost, so pri otrocih bolj opazne sposobnosti, kot so vztrajnost, discipliniranost, natančnost, zaupanje v samega sebe, strpnost, potrpežljivost, zdrava tekmovalnost in spoznanje, da se je potrebno potruditi, če hočemo doseči cilj (Armstrong, 2000). Zanimivi so rezultati ameriške raziskave, ki govorijo o pozitivnem vplivu športno aktivnih staršev na svoje otroke: otroci športno aktivnih mater, ki se ukvarjajo s športom, so dvakrat bolj dejavni od tistih otrok, ki imajo športno neaktivne matere. Vpliv očetov je še večji – otroci športno de- javnih očetov so kar 3,5-krat aktivnejši od otrok, ki imajo športno neaktivne očete. Tisti otroci, ki imajo aktivna oba starša, so daleč najbolj dejavni – celo 6-krat bolj od otrok s športno neaktivnimi starši (Kalish, 2000). Dejavniki, ki so pomembni za izboljšanje zdravja in telesne pripravljenosti vse dru- žine, so (Videmšek, 2007): starši naj svojim otrokom posredujejo • pozitivna verbalna in neverbalna sporo- čila o zdravem načinu življenja; starši naj bodo tudi sami ustrezno tele-• sno pripravljeni; starši naj imajo aktiven interes za športne • dejavnosti svojega otroka in naj čim več dejavnosti izvajajo skupaj z otrokom ter jih tako navajajo na spoštovanje aktivne- ga in zdravega načina življenja. Nekatere primerjalne analize kažejo, da otroci praviloma pri sedmih letih preseže- jo energijske motorične zmožnosti svojih staršev. S tem tudi nastopi eden prvih mej- nikov odtujevanja otrok od družine. Slabše razvite gibalne sposobnosti in skromna športna znanja staršev celo mladim druži- nam predstavljajo resno oviro za skupno športno dejavnost. Otroci namreč zelo hi- tro spoznajo oziroma ugotovijo, kje so že prehiteli svoje starše. Na tistih področjih se pozitivni vplivi staršev precej zmanjša- jo ali celo izostanejo (Strel, Kovač in Jurak, 2004). Podatki nekaterih raziskav, ki so prou- čevale vpliv okolja na športno aktivnost predšolskih otrok, so pokazali, da starši z višjo stopnjo izobrazbe in višjimi dohodki v večji meri skrbijo za otrokovo športno dejavnost. Otroci, ki imajo športno aktivne starše in skupaj z njimi aktivno preživljajo počitnice, so nasploh športno bolj dejavni (Kropej in Videmšek, 2002). V zgodnjem predšolskem obdobju se z otrokom več športno ukvarja mati, kasneje pa to vlogo prevzame oče. Predvsem matere so tiste, ki se zavzemajo za športno aktivnost v okviru družine, medtem ko se očetje ukvarjajo s Uvod Otrok začne osvajati prve informacije v trenutku, ko se rodi. Starši so tisti, ki mu omogočajo prve stike z okoljem. Ker šport ohranja in krepi otrokovo zdravje, razvi- ja njegove sposobnosti in omogoča lažje vključevanje ter prilagajanje v družbeno in naravno okolje, je pomembno, da starši že v predšolskem obdobju navajajo otroke na redno športno delovanje (Videmšek in Pišot, 2007). Večina otrok uživa v gibanju in se z veseljem vključuje v spontane in vodene športne dejavnosti, če jim to starši omogočijo in jih pri tem spodbujajo. Analiza razlogov za vključevanje otrok v športno vadbo Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti glavne vzroke, zaradi katerih se starši odločijo za vpis svojih otrok v organizirano športno vadbo. Zanimal nas je tudi odnos staršev do tovrstnih aktivnosti in koliko časa sami namenijo športu. Raziskava je potekala na vzorcu 61 staršev otrok v starosti od 3 do 8 let, ki so izpolnili vprašalnik z 18 spremenljivkami. Raziskavo smo opravili v različnih krajih Slovenije, kjer se izvaja organizirana športna vadba. Rezultati so pokazali, da se starši zavedajo, da je najpomembnejši cilj športne vadbe za njihove otroke razvijanje gibalnih sposobnosti. Pred vpisom se je le tretjina staršev pozanimala o strokovni usposoblje- nosti vaditelja. Največ staršev je bilo o vadbi seznanjenih preko otrokove vzgojiteljice, v več kot polovici primerov pa je bil za vključitev pobudnik otrok sam. Skoraj polovica staršev, katerih otrok obiskuje špor- tno vadbo, je športno aktivna najmanj dvakrat na teden, petina celo več kot štirikrat. Največ se ukvarjajo s hojo, tekom, kolesarjenjem in odbojko. Ključne besede: športna vadba, otroci, starši. Analysis of parents’ reasons for enrolling their children in sport activities Abstract This study aimed to establish the main reasons parents decide to enrol their children in organised sport activities. We were also interested in parents’ attitudes to such activities and how much time they per- sonally dedicate to sport. The study was conducted on a sample of 61 parents of children aged between 3 and 8, who filled out a questionnaire containing 18 variables. The study was implemented in different places in Slovenia where organised sports activities are available. The results showed that the parents are aware that the most important objective of their children’s sport practice is to develop their motor abilities. Before enrolling their child in a sport activity, only one-third of the parents enquired about the instructor’s professional qualifications. The bulk of parents learned about the sport activity from their child’s (pre-school) teacher, whereas in more than one-half of cases the initiative came from the child. Nearly one-half of the parents whose child is engaged in a sport activ- ity are physically active at least twice a week and one-fifth of them even more than four times a week; the most practiced sports include walking, running, cycling and volleyball. Key words: sport activity, children, parents. Nataša Čebokli, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jože Štihec LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 21 Zakaj ste vključili otroka v športno vad-• bo? Kakšno je vaše mnenje o vplivu gibalnih • aktivnosti na otroka? Kako pogosto se ukvarjate s športom?• S katero športno panogo se ukvarjate?• Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramom SPSS (Statistical Package for the Social Sciences). Izračunali smo frekven- ce, za izračun smo uporabili podprogram Frequencies. Rezultati in razprava Nedvomno so starši tisti, ki imajo veliko od- govornost za otrokovo zgodnje učenje. Pri tej starosti so otroci še odvisni od staršev so sodelovali v raziskavi, ima srednješolsko izobrazbo, 16 % višjo šolo, 25 % visoko, 15 % poklicno in 2 % osnovno šolo. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk predstavlja anketni vprašalnik, ki so ga izpolnili starši in vsebu- je deset vprašanj: Spol otroka.• Starost otroka.• Izobrazba staršev.• Ali ste se pred vpisom otroka pozanimali • o strokovni usposobljenosti vaditelja? Kje in na kakšen način ste izvedeli za • športno vadbo, ki ste jo izbrali vašemu otroku? Kdo je bil pobudnik za vključitev otroka v • športni program? Neustrezna športna naravnanost družine se najbolj dramatično kaže v padcu gibal- nih sposobnosti otrok v času letnih dopu- stov staršev in sočasno šolskih počitnic. Raziskava je namreč pokazala, da so otro- ci jeseni ob začetku šolskega leta telesno slabše pripravljeni kot ob koncu, kar pome- ni, da njihove poletne počitnice še zdaleč niso aktivne (Strel, Kovač in Jurak, 2004). Spodbudni so nekateri rezultati zadnjih raziskav, ki kažejo, da se vseh navedenih problemov del staršev že zaveda (Videm- šek, Štihec in Karpljuk, 2008). Žal pa starši največkrat nimajo dovolj znanja niti mo- žnosti, da bi do takega znanja prišli, zato je še kako pomembna strokovno organizi- rana in vodena športna dejavnost za pred- šolske otroke. Programi športnih dejavnosti, ki jih izvaja- jo otroci pod strokovnim vodstvom v okvi- ru različnih društev, klubov ali zasebnikov, postajajo iz leta v leto bolj priljubljeni. Po kakovosti in obsegu morajo zadovoljevati otrokovo potrebo po gibanju, igri in spro- stitvi. Prilagojeni naj bodo različnim po- trebam, interesom in sposobnostim otrok, tako da lahko optimalno prispevajo k njiho- vemu razvoju in zdravju. Z vključevanjem otrok v redno športnorekreativno vadbo, ki poteka v okviru različnih društev in klu- bov, omogočamo otrokom, da optimalno razvijejo gibalne in funkcionalne sposob- nosti ter igraje, že v najzgodnejših letih, postopoma usvojijo osnovne elemente različnih športnih zvrsti in sprejmejo zdrav način življenja kot pomembno osebno in družbeno vrednoto. Glede ne to, da je problem aktualen in zanimiv, smo se odločili, da bomo v naši raziskavi skušali ugotoviti glavne vzroke, zaradi katerih se starši odločijo za vpis svo- jih otrok v organizirano športno vadbo. Za- nimal nas je tudi odnos staršev do športa in koliko so sami športno aktivni. Metode dela Vzorec anketirancev V vzorec smo zajeli 61 staršev tri- do osem- letnih otrok, ki so vključili svojega otroka v organizirano športno vadbo v različnih krajih Slovenije. Gre za splošno športno vadbo, katere osnovni namen sta razvija- nje gibalnih sposobnosti otrok in sezna- njanje z osnovnimi elementi različnih špor- tnih zvrsti. Anketirali smo 40 staršev otrok prvega triletja osnovne šole in 21 staršev predšolskih otrok. V raziskavo smo zajeli 43 % deklic in 57 % dečkov. 42 % staršev, ki LVII, 2009, 1-2 Šport22 [športna vzgoja] otroka. Otrok na vadbi spoznava novo oko- lje, prijatelje, se z njimi druži in aktivno so- deluje. Mnoge gibalne dejavnosti od otro- ka zahtevajo, da se zaveda drugih otrok in odraslih, da z njimi deli prostor, stvari in z njimi sodeluje. Tako postaja bolj samoza- vesten in odločnejši pri sklepanju novih poznanstev in odločitev. Ugotovili smo (graf 5), da je najpomemb- nejši razlog za vključitev otroka v športno vadbo razvijanje gibalnih sposobnosti. Drugi najpomembnejši razlog je, da se otrok spozna in preizkusi z različnimi špor- tnimi dejavnostmi, najmanj pomemben pa, da imajo starši nekaj časa zase (graf 5). Tudi Jambrešičeva (2003) in Suhadol- čanova (2005) sta prišli do podobnih ugo- tovitev; več kot četrtina staršev je vključila svoje otroke v športno vadbo zaradi raz- vijanja gibalnih sposobnosti, nekaj manj pa zaradi druženja z vrstniki in razvijanja pozitivnih vedenjskih vzorcev. Starše smo Različni strokovnjaki menijo, da poznava- nje pomena športa za otrokov razvoj in odnos staršev do športa nasploh pripomo- reta k temu, da vključujejo svoje otroke v organizirano športno vadbo. Zato nas je zanimalo, kako so s tem seznanjeni starši, kaj menijo o pomembnosti vpliva gibalnih dejavnosti na otrokov celosten razvoj in vzgojo ter kateri so glavni razlogi, da svoje- ga otroka vključijo v organizirano športno vadbo. Iz rezultatov anketnega vprašalnika je raz- vidno, da se starši zavedajo vpliva gibalnih dejavnosti na gibalno področje otrokove- ga razvoja (graf 4). Večina staršev se je strinjala, da imajo gi- balne dejavnosti največji vpliv na gibalni in telesni razvoj, medtem ko imajo po nji- hovem mnenju najmanjši vpliv na socialni razvoj. Tako nizka ocena se nam zdi prese- netljiva, saj gibalne dejavnosti nedvomno neposredno vplivajo tudi na socialni razvoj in njihovega odnosa do športa in športne vadbe. Zato nas toliko bolj presenečajo re- zultati anketnega vprašalnika, ki so poka- zali, da je bil glavni pobudnik za vključitev v športno vadbo otrok sam (55 %), s 36 od- stotki pa mu sledijo starši (graf 1). Poprej so jih za vadbo navdušile tudi vzgo- jiteljice v vrtcu ali športni pedagogi v so- delovanju z razrednimi učitelji (6,5 %), v nekaterih primerih pa tudi prijatelji (1,6 %) (graf 1). Pogosto starši otroke pripeljejo na uvodne predstavitvene ure, kjer jih učitelji spodbudijo za nadaljnje sodelovanje. Starši lahko izberejo programe, različne po vsebini, organizaciji, poteku in zahtevno- sti. Pri izbiri športne vadbe je pomembno, da se starši seznanijo, kaj ta nudi, kdo jo vodi, še pomembneje pa je, da je primerna otroku. Največ staršev je bilo o športni vadbi se- znanjenih preko otrokove vzgojiteljice ali učitelja (32 %) ter različnih plakatov in le- takov (26 %). Tudi Suhadolčanova (2005), ki je izvedla raziskavo o športnem programu v kraju zunaj Ljubljane, je prišla do podob- nih ugotovitev; več kot polovica staršev je izvedela za program od prijateljev, 19 % pa od vzgojiteljic. Kar 16 % vseh otrok je sa- mih seznanilo starše o športni vadbi, enak odstotek otrok pa se udeležuje vadbe, ker so jih navdušili bratje in sestre (graf 2). Jam- brešičeva (2003) je izvedla podobno razi- skavo o športnem programu za predšolske otroke v Ljubljani in ugotovila, da je delež staršev, ki so izvedeli za program s plakatov in letakov, še večji – kar 44 %. Precej staršev je za program izvedelo tudi od prijateljev (34 %), nekoliko manj pa od vzgojiteljic v vrtcu (14 %). Poleg prijateljev in vzgojiteljic so torej tudi ustrezno izdelani plakati in le- taki zelo pomemben dejavnik obveščanja staršev o tem, kako lahko njihovi otroci ak- tivno preživljajo prosti čas. Starše smo spraševali, kako pomembna se jim zdi pri izbiri programa strokovna uspo- sobljenost vaditelja. Odgovori so bili presenetljivi, saj kar dve- ma tretjinama anketirancev ustrezna izo- brazba vaditelja ni bila pomembna (graf 3). Morda se starši ne zavedajo, da lahko nestrokovnost in pomanjkanje izkušenj privedeta do negativnih posledic v otroko- vem razvoju. Lahko da vaditelja poznajo in imajo z njim dobre izkušnje ter dajejo tako prednost temu, da si je vadbo otrok izbral sam in na njej z veseljem sodeluje. Graf 4: Mnenje staršev o vplivu gibalnih dejavnosti na otroka 3,60 3,80 4,00 4,20 4,40 4,60 4,80 a - gib. dejavnosti vplivajo na gibalno področje otrokovega razvoja b - gib. dejavnosti vplivajo na otrokov telesni razvoj c - gib. dejavnosti vplivajo na otrokov čustveni razvoj d - gib. dejavnosti vplivajo na otrokove osebnostne lastnosti e - gib. dejavnosti vplivajo na otrokov socialni razvoj f - gib. dejavnosti vplivajo na otrokov kognitivni razvoj 0 1 2 3 4 5 6 a - postane dober športnik b - razvije gibalne sposobnosti c - spozna z različnimi športnimi dejavnostmi d - koristno preživi prosti čas e - spozna in sklepa nova prijateljstva f - potroši svojo odvečno energijo g - imate nekaj časa zase Graf 5: RAZLOG, ZARADI KATEREGA STARŠI VKLJUČIJO OTROKA V ŠPORTNO VADBO Graf 6: Pogostost ukvarjanja staršev s športom 6% 16% 20% 31% 22% 3% 2% 1 – nikoli 2 – enkrat do nekajkrat na leto 3 – enkrat do trikrat na mesec 4 – enkrat na teden 5 – dva do tri krat na teden 6 – štiri do šest krat na teden 7 – vsak dan Graf 4: Mnenje staršev o vplivu gibalnih dejavnosti na otroka Graf 5: Razlog, zaradi katerega starši vključijo otroka v športno vadbo raf 6: Pogostost ukvarjanja staršev s športom LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 23 dren. Starši in športna aktivnost njihovih predšolskih otrok. Kinesiol. Slovenica. 8(1), 19−24. Papalia, D. E., Olds, S. W., Feldman, R. D. 6. (2003). Otrokov svet. Ljubljana: Educy. Pišot, R., Kropej, V. L. (2006). Correlation be-7. tween percived quality of life and healthy environment in youth. Facta Universitatis. Series, Physical education and sport, 4(2), 115−123. Pišot, R., Fras, Z., Zaletel - Kragelj, L. (2005). 8. Gibalna/športna aktivnost za zdravje pri prebivalcih Slovenije: predstavitev neka- terih izbranih ključnih rezultatov ciljnega raziskovalnega projekta. V: Slovenski forum za preventivo bolezni srca in žilja 2005, str. 11−20. Ljubljana: Združenje kardiologov Slovenije. Suhadolčan, N. (2005). 9. Analiza programov ŠD Sonček za predšolske otroke. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G. (2004). 10. Pomen športa in izobraževanja pri preprečevanju sedečega načina življenja in oblikovanju zdravega življenjskega stila otrok in mladine. (Raziskovalno poročilo). Ljubljana: Fakulte- ta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M. (2007). Pasivni starši, zbudite 11. se! Polet, 6(4), 54−55. Videmšek, M., Kropej, V. L., Štihec, J., Kon-12. drič, M., Karpljuk, D. (2002). Predšolska športna vzgoja v luči novega kurikuluma za vrtce. Šport, 50(4), 29−32. Videmšek, M., Pišot, R. (2007). 13. Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk, D. (2008). 14. Analysis of preschool physical education. Lju- bljana: Faculty of sport, Institute of kinesi- ology. Završnik, J., Pišot, R. (2005). 15. Gibalna/športna aktivnost za zdravje otrok in mladostnikov. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstve- no-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave. Ljubljana: Fakulteta za šport. kove potrebe po gibanju dovolj poskrblje- no v vrtcu oziroma kasneje v šoli, nekateri starši pa ne želijo svojih otrok še dodatno obremeniti in jim želijo nuditi brezskrbno otroštvo do vstopa v šolo, ko se otrokove obveznosti občutno povečajo. Verjetno bi bilo smiselno staršem ponuditi organizirano športno vadbo v sklopu vrtca in jim tako olajšati prevoz, predvsem pa bi jim prihranili čas. Ob spoznanju, da so za celostni razvoj posameznika ključnega po- mena gibalne spodbude, torej športne ak- tivnosti, je nadvse pomembno, da k odlo- čitvi o vpisu otroka v organizirano športno dejavnost pritegnemo čim več staršev. Vsi skupaj moramo še naprej težiti k oza- veščenosti družine in posameznikov ter gojiti šport kot sestavni del življenja in kot sredstvo, ki motivira, koristi, predvsem pa osrečuje (Papalia, Olds, in Feldman, 2003). Usmerjenost v animacijo in ozaveščanje športno neaktivnega prebivalstva Slove- nije sta nujna, saj se učinki današnjega la- godnega načina življenja kažejo tudi v vse manjši vzdržljivosti in vztrajnosti otrok in mladine (Videmšek idr., 2002). Vse organi- zirane in vodene športne dejavnosti mo- rajo imeti cilje usmerjene tako, da otroku ustrezno razvijajo gibalne sposobnosti in mu omogočijo dovolj pozitivnih, kakovo- stnih in raznovrstnih spodbud za njegov razvoj (Završnik in Pišot, 2005). Neprimer- ne vadbe in programi, ki so posledica ne- ustrezno postavljenih ciljev, lahko otroku prej škodijo kot koristijo in s tem negativno vplivajo na njegov odnos do športa. Zato je pomembno, da se tako starši kot stro- kovni delavci zavedajo pomembnosti stro- kovnega pristopa k problemu predšolske in šolske športne vzgoje. Samo tako lahko otrokom zagotovimo kakovostno vadbo in posledično ustrezen celostni razvoj. Literatura Armstrong, T. (2000). 1. Prebudite genija v svo- jem otroku. Tržič: Učila. Čebokli, N. (2006). 2. Razlogi za vključevanje otrok v športno vadbo. Diplomsko delo. Lju- bljana: Fakulteta za šport. Jambrešič, M. (2003). 3. Analiza športnega pro- grama abc za otroke od drugega do devetega leta starosti. Diplomsko delo. Ljubljana: Fa- kulteta za šport. Kalish, S. (2000). 4. Fitness za djecu. Praktični savjeti za roditelje. Zagreb: Gopal. Kropej, V. L., Videmšek, M. (2002). Parents 5. and sport activity of their preschool chil- tudi vprašali, ali morda vključijo otroka v vadbo zato, da pridobijo nekaj časa zase. Vprašanje je bilo postavljeno namerno, saj je praksa pokazala, da starši vključujejo otroke med letom v številne popoldanske dejavnosti, med počitnicami pa v različ- na letovanja in zimovanja tudi zato, da se spočijejo in imajo nekaj časa samo zase. Rezultati našega anketnega vprašalnika so to domnevo ovrgli. S pomočjo anketnega vprašalnika smo ugotovili, da se s športom nikoli ne ukvarja le 6 % staršev, katerih otrok obiskuje špor- tno vadbo (graf 6). To je zelo spodbuden rezultat glede na slovensko povprečje. Podatki namreč ka- žejo, da je stanje na področju gibalne de- javnosti odrasle populacije slabo, saj se 41 odstotkov prebivalcev Slovenije ne ukvarja z nobeno športnorekreativno dejavnostjo (Pišot, Fras in Zaletel-Kragelj, 2005). Tudi Jambrešičeva (2003) in Suhadolčanova (2005) sta ugotovili, da se starši, ki vklju- čujejo svojega otroka v športno vadbo, večinoma tudi sami aktivni. Raziskava Su- hadolčanove (2005) je celo pokazala, da je pri 14 % staršev vključitev otroka v organi- zirano športno vadbo vzrok, da so se tudi sami začeli športno udejstvovati. Skoraj polovica staršev je športno aktivna najmanj dvakrat na teden, petina pa celo več kot štirikrat na teden (graf 6). Zanimi- vo je, da se športno aktivni starši največ ukvarjajo s hitro hojo, tekom, kolesarje- njem, odbojko, sledijo športi, ki se izva- jajo v športnih objektih. Starši si izbirajo športe, ki finančno niso prezahtevni in jih lahko izvajajo vse leto. Najverjetneje so to tudi tisti športi, ki jih lahko izvajajo skupaj z otroki. Otroci se nedvomno zgledujejo po svojih vzornikih in v prvi vrsti sta to oče in mati. Radi prevzemajo njihove navade, zato jih športne aktivnosti staršev že zelo zgodaj spodbudijo k zdravemu življenju in sprostitvi s športom. Starši, ki se s špor- tom redno ukvarjajo, pridobljena gibalna znanja in osnove različnih športov lažje in učinkoviteje posredujejo svojim otrokom in jih usmerjajo v življenje, obogateno s športom. Tisti otroci, kjer sta aktivna oba starša, so aktivni tudi sami, saj je to del nji- hovega vsakdana. Časovna stiska, v kateri je veliko staršev, je najverjetneje glavni vzrok, da je še ve- dno premalo predvsem predšolskih otrok vključenih v organizirano in vodeno špor- tno vadbo. Pri nekaterih starših prevladuje mnenje, da je za zadovoljitev dnevne otro- Nataša Čebokli Bleiweis, prof. šp. vzg. Suhadolčanova 6 1231 Ljubljana natasa_cebokli@yahoo.com LVII, 2009, 1-2 Šport24 [športna vzgoja] načrtovanju obveznosti posameznih lju-• di, ki sodelujejo v pedagoškem procesu (vodstvo šole, učitelji, zunanji sodelavci ipd.), načrtovanju zasedenosti različnih prosto-• rov (učilnice, športne dvorane, zunanje športne površine, fitnesi itd.), načrtovanju zasedenosti posameznih • športnih rekvizitov (prožne ponjave, bra- dlje, smuči itd.), načrtovanju zasedenosti učnih pomagal • (kamera, kasetofon, fotoaparat itd.), načrtovanju rezervacij (obveznosti/zase-• denosti) poljubnih kategorij (prosto jih lahko definira uporabnik). Program Planer preko grafičnega, uporab- niku prijaznega uporabniškega vmesnika omogoča definiranje posameznih rezerva- cij in s tem načrtovanje obveznosti, zase- denosti za različne kategorije. Vse podatke v ozadju samodejno shranjuje v bazo. Vse operacije z bazo podatkov so izvedene tako, da od uporabnika ne zahtevajo nobe- nega znanja dela z bazami podatkov. Vsak minimalno računalniško pismen posame- znik zna z miško izbrati želeni čas rezerva- cije/obveznosti (slika 8) in vpisati osnovne podatke o rezervaciji. Vsaka rezervacija (vnos) je potem v oknu progama Planer prikazana kot objekt izbrane oblike in bar- ve (pravokotnik, oval …), kjer lahko z miško vlečemo spodnji ali zgornji rob objekta (npr. pravokotnika) in s tem v ozadju v bazo shranjujemo nov začetek ali nov ko- nec rezervacije. Ali pa kompletni pravoko- tnik premaknemo na drugo mesto znotraj iste kolone in s tem v celoti spremenimo začetek in konec vnosa. Ali pa ves objekt (rezervacijo) premaknemo iz ene kolone v drugo in s tem neko rezervacijo (npr. za uro športne vzgoje v fitnesu) premaknemo v novo kolono, kar pomeni nov prostor (npr. ura športne vzgoje v telovadnici). Vse te operacije izvaja uporabnik z miško po na- čelu pritisni in povleci. Vlečemo lahko torej celo rezervacijo, samo njen zgornji rob (čas začetka rezervacije) ali samo njen spodnji rob (čas konca rezervacije). Pred začetkom uporabe programa mora- mo določiti osnovne spremenljivke, ki so potrebne za nadaljnje delovanje progra- ma: definiranje kolon,• definiranje vrst rezervacij (vnosov).• Vse to definiramo samo enkrat, pred vno- som prve rezervacije. Lahko pa omenjene Načrtovanje je torej zahtevno in odgovor- no delo, mnogokrat tudi zamudno. Olaj- šamo si ga lahko z računalnikom, ki je že prodrl na vsa področja človekovega delo- vanja, tudi v vzgojo in izobraževanje (Šti- hec, Leskošek, Kondrič, Videmšek, 2006). Z njim si olajšamo delo, ga hitreje opravimo, skratka, pomaga nam pri različnih opravi- lih in nalogah, ki jih zato lahko opravimo hitreje ali natančneje. V Sloveniji je zadnjih letih nastalo kar precej računalniških pro- gramov, namenjenih učiteljem športne vzgoje, npr. Talent, Športnovzgojni karton, Učne priprave, Graf, Košarka, Bioritem, Kros, Športnik šole, Šport, Morski konjiček itd. (Štihec in Leskošek, 2004). Za natančen pregled vseh dejavnosti za danes, jutri, naslednji teden, mesec ali celo več mesecev vnaprej in ustrezno načrtova- nje glede na proste človeške ali prostorske zmogljivosti je smiselno uporabiti računal- niški program za načrtovanje. Eden od njih je Planer. Računalniški program Planer Nekateri od prej omenjenih računalniških programov so v pomoč profesorjem špor- tne vzgoje na različnih področjih oz. za različne potrebe, tudi pri načrtovanju ne- posrednega pedagoškega procesa. V pri- spevku želimo predstaviti nov računalniški program Planer. Program Planer je namenjen: Uvod Profesor športne vzgoje mora svoje delo načrtovati. Poznamo različne ravni načr- tovanja, od letnega delovnega načrta do učne priprave za posamezno uro športne vzgoje. Pri procesu športne vzgoje ima profesor opravka tudi s številnimi organi- zacijsko zelo zahtevnimi dejavnostmi, kot so športni dan, šola v naravi, šolska športna tekmovanja, interesne dejavnosti ipd. Vse to od njega zahteva dobre organizacijske sposobnosti in predvsem natančen pre- gled nad vsemi dejavnostmi. Poleg vsebinskega načrtovanja je za izva- janje športne vzgoje izredno pomembno tudi prostorsko načrtovanje, saj športna vzgoja poteka na različnih krajih (mala telovadnica, velika telovadnica, bazen, fi- tnes, zunanja igrišča itd.). Glede na proste prostorske zmogljivosti mora zato profe- sor športne vzgoje svoje vsebinsko načrto- vanje uskladiti tudi s prostimi prostorskimi zmogljivostmi v posameznem časovnem obdobju. Ob tem igra pomembno vlogo seveda tudi vreme, saj moramo velikokrat načrtovano vadbo na zunanjih športnih površinah zaradi neustreznega vremena preseliti v pokrite športne površine. Ker je na šolah običajno več profesorjev športne vzgoje, mora vsak svoje načrtova- nje poleg z že omenjenimi dejavniki uskla- diti še z drugimi profesorji športne vzgoje na šoli. Računalniška podpora načrtovanju v športu Izvleček Načrtovanje sodi med najpomembnejše in nujne dejavnosti profesorja športne vzgoje, trenerja, vadi- telja ... Časi, ko so posamezniki stresali stvari iz rokava brez ustreznega načrtovanja, so zdavnaj mimo. Če želimo izvesti kakovosten pedagoški ali trenažni proces, se bo ta vsekakor moral začeti z ustreznim načrtovanjem. Predstavljamo računalniški program Planer, ki nam to delo olajša. Ključne besede: načrtovanje, računalniška podpora, računalniški program Planer. Computer support for sport planning Abstract Planning is one of the most important and necessary activities of a physical education teacher, coach, instructor etc. The times when things were simply improvised and did not involve proper planning have long passed by. If we are to offer a quality pedagogical or training process, we must first adequately plan it. The article presents the Planner computer software which facilitates some aspects of planning. Key words: planning, computer support, computer program Planer Jože Štihec, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 25 Pri vsaki vrsti rezervacij lahko izberemo privzeto barvo. Tako bodo posamezni vnosi za različne vrste rezervacij vizualno ločeni med seboj, da bomo lahko že na osnovi barve posamezne rezervacije vede- li, za kakšno vrsto rezervacije gre. Še večja prednost definiranja različnih vrst rezer- vacij je opcija filtriranje (slika 14), kjer nam program Planer omogoča prikaz rezervacij Kar bomo definirali v zbirki podatkov defi- nicije kolon, bo v programu Planer vidno v centralnem delu okna (slika 5). Definiranje vrst rezervacij (vno- sov) Če želimo posamezne rezervacije videti ločeno po barvi ali obliki rezervacije, lahko to definiramo v zbirki podatkov vrste re- zervacij. To nam omogoča, da definiramo različne vrste rezervacij (slika 6), npr.: pedagoški proces,• športni dan,• šola v naravi,• tekmovanje,• izobraževanje,• sestanek,• …• spremenljivke kasneje spreminjamo in do- polnjujemo. Definiranje kolon Kot smo že omenili, lahko s programom Planer načrtujemo rezervacije (zasedenost, obveznosti) za različne namene. Pravza- prav lahko rečemo, da je njegova uporaba univerzalna, saj uporabniku omogoča, da sam definira, za koga (ali kaj) želi načrtovati obveznosti ali zasedenost za poljubno iz- brani dan. To določi z definiranjem kolon. Vsaka kolona tako lahko pomeni (slike 1, 2, 3): novo osebo (učitelja, sodelavca),• nov prostor (telovadnica, fitnes, učilnica • …), nov rekvizit, • novo pomagalo,• …• Slika 1: Definiranje kolon (posamezno kolono bodo predstavljali učitelji) Slika 2: Definiranje kolon (posamezno kolono bodo predstavljali prostori) Slika 3: Definiranje kolon (posamezno kolono bodo predstavljali rekviziti, po- magala) Uporabniku je tako prepuščeno, ali želi načrtovati zasedenost/obveznosti oseb (recimo vseh profesorjev športne vzgoje), prostorov, predmetov itd. Posamezne ka- tegorije lahko tudi meša (slika 4) in ima s tem celovit pregled nad zasedenostjo lju- di/prostorov/rekvizitov/ … hkrati. Število kolon ni omejeno. Slika 4: Definiranje kolon (mešano: ose- ba, prostor, pomagalo) Slika 5: Videz definiranih kolon Slika 6: Definiranje vrst rezervacij samo določene vrste, npr. pokaži mi samo rezervacije (obveznosti) za pedagoški pro- ces, samo za športni dan itd. Program Pla- ner nam v tem primeru prikaže samo tiste rezervacije za katerokoli kolono (oseba/ prostor/rekvizit/pomagalo/ …), ki izpolnju- jejo pogoj, da so izbrane vrste. Tako zlah- ka vidimo recimo vse obveznosti oseb za športni dan, vse zasedenosti prostorov za športni dan itd. Različne vrste rezervacij si lahko ogledamo na sliki 7. Osnovni elementi okna progra- ma Planer V oknu programa Planer vidimo (slika 7): časovni pas na skrajni levi strani,• definirane kolone v osrednjem delu okna • (na sliki 7 so to predavalnica A, predaval- nica B in predavalnica C), koledar na desni zgornji strani okna,• opcije prikaza rezervacij na desni spodnji • strani okna, orodno vrstico za upravljanje programa • na vrhu okna, jezičke (zavihke) za preklop med pogle-• dom na različne zbirke podatkov. LVII, 2009, 1-2 Šport26 [športna vzgoja] vacijo (slika 11), v dialogu na sliki 9 (spodnji del dialoga) definiramo datum, do kdaj naj se rezervacija ponavlja in kako pogosto naj se ta ponavljanja izvedejo (vsak dan ali vsak teden od danes do končnega datuma ponavljanja). Ponavljajoča se rezervacija ni tekst, ki bo shranjen k tej rezervaciji, ter definiramo vrsto, obliko in barvo rezervaci- je. Če gre za enkratno rezervacijo, ki se bo zgodila samo na izbrani dan, kliknemo na shrani in rezervacija je shranjena (slika 10). Če pa želimo izvesti ponavljajočo se rezer- Vnos podatkov Osnova načrtovanja je izbor dneva, za ka- terega želimo načrtovati. Po izboru dneva nam program Planer prikaže vse rezerva- cije (obveznosti/zasedenost) za vse defi- nirane kolone. Vsaka sprememba datuma na koledarju povzroči osvežitev podatkov rezervacij v glavnem delu okna – prikaz re- zervacij za izbrani dan. Ko izberemo želeni datum, sledi izbor že- lene kolone in želenega časa rezervacije. Nato s pritisnjeno levo tipko na miški ozna- čimo vrstice v izbrani koloni (slika 8). S tem smo definirali, kdaj, kje in od kdaj do kdaj želimo izvesti rezervacijo. Klik na gumb »dodaj rezervacijo« sproži dialog za vnos podatkov nove rezervacije. V dialogu (slika 9) so samodejno vpisane nekatere prej z miško izbrane spremenljiv- ke (slika 8), kot so dan, mesec, leto, začetek rezervacije, konec rezervacije. Po želji v po- lja opis rezervacije in zadeva vpišemo žele- Slika 7: Osnovni elementi okna programa Planer Slika 8: Izbor želenega časa in kolone rezervacije LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 27 ima v levem zgornjem delu okna oznako za ponavljanje (primerjaj sliki 10 in 11). Slika 10: Enkratna rezervacija Slika 11: Ponavljajoča se rezervacija Druge operacije za delo z rezervacijami Kot že rečeno, se vsi podatki shranjujejo v bazo, zato so nam na voljo seveda vse klasične operacije za delo z bazami podat- kov: iskanje,• popravljanje rezervacij,• brisanje rezervacij,• tiskanje rezervacij,• filtriranje rezervacij,• izvoz podatkov v format HTML (za objavo • na internetu). Vse omenjene operacije potekajo preko izbora posameznih opcij operacije v pripa- dajočih dialogih (slike 12−15). Slika 9: Vnos nove rezervacije Slika 12: Izbiramo lahko med številnimi možnostmi is- kanja Slika 13: Program omogoča številne izpise, eden izmed njih je poročilo za želeno ob- dobje, želene kolone in želene vrste rezervacij Slika 14: Z opcijo filtriranje lahko na zaslonu prikažemo samo rezervacije določene vrste (druge ne bodo vidne) LVII, 2009, 1-2 Šport28 [športna vzgoja] želji tudi spreminjamo s spremembo vi- dnosti posameznih kolon. Rezervacije za posamezno kolono (osebo, prostor …) so vedno prikazane samo za vidne kolone – Nastavitve programa Program omogoča veliko različnih nasta- vitev. Tako recimo lahko definiramo, kdo vse lahko vnaša podatke in kdo jih lahko le bere, ne more pa jih spreminjati. Prav tako lahko definiramo, ali lahko tisti, ki imajo pravice do popravljanja podatkov, popra- vljajo samo rezervacije, ki so jih vnesli sami, ali tudi rezervacije drugih oseb. Poljubno lahko nastavimo različne čase prikaza (slika 16) in osnovne enote (slika 17) časovnega pasu (sliki 7 in 8). Slika 16: Čas prikaza rezervacij Program nam omogoča tudi različne po- glede na rezervacije (slika 18). Izbiramo lahko med prikazom podatkov več kolon za izbrani dan ali prikazom več dni na posa- mezno kolono. Kot smo že povedali, lahko posamezna kolona predstavlja osebo, pro- stor, rekvizit … odvisno od naših definicij kolon. Prikaz posameznih kolon lahko po to so kolone, ki imajo kljukice ob imenu kolone (slika 18). V našem primeru s slike 18 smo izbrali torej opcijo, kjer bomo videli rezervacije vse treh učiteljev iz definicij ko- lon, pri vsakem učitelju pa petdnevni pri- kaz podatkov (rezervacij/obveznosti) pose- bej zanj. S tem smo torej nastavili pogled na tedenski prikaz učiteljevih obveznosti (recimo delovni teden ponedeljek-petek). Uporabnost programa Program smo skušali zasnovati tako, da bo uporaben za različne namene. Profesorji športne vzgoje ga lahko uporabljajo za na- črtovanje rednega pedagoškega procesa, terminov športnih dni, tekmovanj, šol v na- ravi, krožkov, izobraževanja, sestankov itd. Na šoli ga lahko uporabljajo za pregled za- sedenosti posameznih učilnic, za pregled morebitne oddaje prostorov, načrtovanja terminov konferenc, proslav oz. drugih pri- reditev, roditeljskih sestankov, obveznosti vodstva šole, učiteljev, psihologov, peda- gogov ipd. Trenerji v klubih ga lahko uporabljajo za načrtovanje terminov treningov različnih selekcij, tekem, priprav, zasedenosti špor- tnih objektov … V zasebnem sektorju (teniški klubi, fitnesi, plesne dejavnosti, vadba otrok, staršev) ga lahko uporabljajo za načrtovanje terminov vadbe, zasedenosti vaditeljev, zasedenosti njihovih prostorskih zmogljivosti. Tisti, ki izposojajo športno opremo (jadral- ne deske, kolesa, kajaki …), ga lahko upora- bljajo za načrtovanje oddaje svoje opreme in kot pomoč za hitro povratno informaci- jo, kdaj bo kakšna oprema prosta. Avtorji članka ga uporabljamo za načrto- vanje lastnih obveznosti oz. obveznosti znotraj naših kateder, za sodelovanje z zu- nanjimi sodelavci ... Na Fakulteti za šport uporabljamo izpeljan- ko programa za pregled zasedenosti naših prostorov (učilnic, telovadnic, bazenov …) za potrebe našega pedagoškega procesa in oddaje naših prostorov zunanjim upo- rabnikom. Prepričani smo, da je program primeren za zelo različne vrste načrtovanja in da ga bo vsak lahko prilagodil svojim potrebam oz. specifiki svoje dejavnosti. Več informacij o programu, demo verzijo, kompletna navodila za delo s programom v različnih formatih, video predstavitev programa itd. najdete na www.planiraj.si. Slika 15: Program omogoča tudi izvoz podatkov v format HTML (za obja- vo na internetu) Slika: 17: Osnovne časovne enote časov- nega pasu (vidimo ga na slikah 7 in 8) Slika 18: Možnost različnih prikazov po- datkov LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 29 za šolstvo, Center za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, Zavod za projektno in raziskovalno delo na omrežju internet, Akademska in raziskovalna mreža Slovenije. Piran: Osnovna šola Cirila Kosmača, 2004, str. 11−19. Štihec, J., Leskošek, B., Kondrič, M., Videm-2. šek, M. (2006). Sodobna učna tehnologija pri procesu športne vzgoje v Sloveniji. V: 1st international conference Contemporary Kine- siology«, Kupres 16.−17. september 2006. Con- temporary kinesiology: proceedings of the 1st International Conference Contemporary Kinesiology, Kupres 16.−17. september 2006. Split: Faculty of Natural Science, Mathemati- cs and Kinesiology; Sarajevo: Faculty of Sport and Physical Education; Ljubljana: Faculty of Sport, 2006, str. 41−48. V prispevku smo predstavili program Pla- ner, ki učiteljem in trenerjem pomaga, da z enim klikom miške na koledar v progra- mu Planer za kateri koli izbrani dan v letu dobijo povratno informacijo o vseh obve- znostih posameznika oz. o razpoložljivosti vadbenega prostora na izbrani dan. S tem bodo lažje načrtovali in s sodelavci usklaje- vali svoje programe dela. Literatura Štihec, J., Leskošek, B. (2004). Information 1. and communication technology at physical education in school. V: Adamič Makuc, A. (ur.), Medica, I. (ur.), Labernik, Z. (ur.). 9. med- narodna izobraževalna računalniška konfe- renca MIRK'04, 20.−22. maj 2004, Piran. [Zbor- nik]. 1. natis. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod Republike Slovenije Sklep Profesorji športne vzgoje, trenerji in vadite- lji delajo z mladimi, zato se morajo še kako zavedati svoje odgovornosti in poslanstva pri vzgoji in izobraževanju. Delo morajo zato čim bolje načrtovati, kar je resno in odgovorno početje. Prvi pogoj za vsakršno načrtovanje pa je (ob seveda ustreznem strokovnem znanju) tudi čim boljši pregled nad obveznostmi, ki jih imajo danes, jutri, naslednji teden, mesec ali čez več mesecev, ter nad razpoložljivostjo vadbenih prosto- rov, rekvizitov in učnih pomagal. Mnogi podatki, kot so denimo dnevi šole v naravi, športnih dni, šolskih ekskurzij, tekmovanj zunaj šole, izobraževanja učiteljev ipd., so za izvedbo pedagoškega procesa ključni, saj se jim mora prilagoditi ves proces špor- tne vzgoje v šoli. dr. Jože Štihec, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana joze.stihec@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport30 [športna vzgoja] be ti menjajo tako, da se ena vrsta učencev pomakne za eno mesto naprej. Tako vsak pleše z različnimi soplesalci ali soplesal- kami. Če število dečkov in deklic ni enako, učenec pleše sam ali z učiteljem. Priprava šolske plesne prireditve Časovni potek opravil pri pripravi šolske plesne prireditve Pred šolsko plesno prireditvijo izvedemo razredno tekmovanje plesnih parov in av- dicijo za nastop plesnih skupin. Razredno tekmovanje plesnih parov Na razrednem tekmovanju plesnih parov nastopajo običajno vsi učenci enega razre- da. Na njem prikažejo plesne slike standar- dnih in latinskoameriških plesov, ki so se jih naučili pri pouku. Po koncu tekmovanja učitelji predlagamo najprimernejše pare. Končno odločitev, kdo bo zastopal razred na šolskem plesnem tekmovanju, prepu- stimo učencem. Avdicija za nastop plesnih skupin Na plesno avdicijo se lahko prijavi plesna skupina z vsaj tremi člani. Ob prijavi svoje plesne skupine članice in člani napišejo svoja imena, razred, iz katerega prihajajo, in ime skupine. V plesni skupini lahko na- stopajo tudi učenci, ki svoj razred predsta- vljajo tudi že na tekmovanju v plesnih pa- rih. Prijavo plesne skupine učenci oddajo učitelju, ki vodi avdicijo. Nato sledi nastop plesne skupine, ki je omejen na dve minu- ti. Za glasbo poskrbi plesna skupina. Če je potrebno, učitelji po nastopu svetujemo učencem, kako lahko nastop izboljšajo. Vse plesne skupine, ki se avdicije udeležijo, običajno sprejmemo tudi na šolsko plesno prireditev. Po avdiciji plesna skupina sama vadi, utrjuje in ustrezno dopolnjuje svoj nastop. Izvedba šolske plesne prireditve Tekmovalne kategorije V plesnih parih učenci tekmujejo v katego- riji mladincev (6. in 7. razred) in članov (8. in 9. razred). Za vsako tekmovalno kategorijo učitelji izberemo štiri plese, ki jih učenci ti- sto leto tudi največ vadijo pri urah športne vzgoje (preglednica 2). Na odru hkrati pleše le ena tekmovalna ka- tegorija. Po prvih dveh plesih imajo plesni pari odmor. Takrat se predstavijo plesne skupine. ter se naučijo še nekaj novih plesnih slik. V nižjih razredih začnemo s plesnimi igrami, ki pripomorejo, da se učenci lažje sprostijo. Čeprav so otroci neprestano v gibanju, je mnogim nerodno že pri prostem gibanju po prostoru. Nekateri imajo težave tudi pri telesnem stiku. Izbiramo torej igre, s katerimi učenci sproščajo napetost in se zabavajo. Ob tem naredimo veliko vaj za izboljšanje orientacije v prostoru, okretno- sti, ravnotežja in ritmičnega gibanja. V igre vključimo različne kombinacije korakov, poskokov in vaj za sodelovanje s partner- jem ali skupino. Po plesnih igrah nadalju- jemo z otroškimi skupinskimi plesi in plesi v paru. V višjih razredih znanje plesanja v paru učenci utrjujejo in nadgrajujejo (pre- glednica 1). Pri pouku plesov v parih učence navajamo, da plešejo v mešanih parih. Ker jim je pri tem običajno nerodno, jih razporedimo v vrsto dečkov in v vrsto deklic, ki si stoji- ta nasproti. Na ta način določimo plesne pare. V nadaljevanju se ob prekinitvi glas- Uvod Poučevanje plesa kot dela učnega načrta pri športni vzgoji je na naši šoli tradicija. Učenci vedo, da je decembra na programu ples, zato učitelji z motivacijo nimamo te- žav. Dodatno jih pridobimo s trenutno za- nimivo glasbo, ki jo lahko prinesejo na ure športne vzgoje, in s šolskim plesnim tek- movanjem. Slednje običajno izpeljemo ob koncu koledarskega leta tako, da ga vklju- čimo v šolsko novoletno plesno prireditev. Šolsko plesno tekmovanje je namenjeno učencem predmetne stopnje (od 6. do 9. razreda). Tekmujejo lahko v plesnih parih in plesnih skupinah. V nadaljevanju bomo opisali pripravo in izvedbo šolske plesne prireditve. Priprava učencev na plesno tek- movanje Plesne vsebine pri pouku športne vzgoje Pri urah športne vzgoje učenci vsako leto ponovijo in utrdijo že znane plesne korake Priprava in izvedba šolske plesne prireditve Izvleček Športni pedagogi, ki učimo na OŠ Šmartno v Šmartnem pri Litiji, ob koncu koledarskega leta pripravimo šolsko novoletno plesno prireditev s tradicionalnim plesnim tekmovanjem. Učenci predmetne stopnje lahko tekmujejo v plesnih parih in plesnih skupinah. Odziv učencev in učiteljev na to prireditev je vsako leto zelo dober. Zato smo se odločili, da svoje pozitivne izkušnje iz priprave in izvedbe predstavimo tudi drugim športnim pedagogom. Pri tem smo sledili časovnemu poteku opravil, ki je nujen za uspešno pripravo in izvedbo take šolske prireditve. Opisali smo torej pripravo učencev na plesno tekmovanje pri urah športne vzgoje, organizacijo avdicije in možno vključitev drugih udeležencev (učiteljev drugih pred- metov in učencev, ki ne tekmujejo). Članek smo končali z opisom izvedbe šolske plesne prireditve. Ključne besede: ples, predmetna stopnja, šolsko plesno tekmovanje, šolska plesna prireditev. Organisation and implementation of a school dance event Abstract At the end of every calendar year, physical education teachers at the Šmartno Primary School in Šmartno near Litija organise a school New Year’s dance event which, traditionally, also features a dance competi- tion.Pupils of the second cycle of basic education can compete in either dance pairs or groups.Every year the participation of pupils and teachers in the competition is very high. We therefore decided to present to other physical education teachers our positive experience with the organisation and running of the dance event. Our presentation followed the time schedule of activities as the latter is needed to efficiently organise and implement this type of school event. We described pupils’ preparations for the dance competition during their physical education classes, the organisation of an audition and the pos- sibilities of involving other participants (teachers of other school subjects and non-competing pupils). The article ends with a description of holding a school dance event. Key words: dance, second cycle of basic education, school dance competition, school dance event. Sandra Kapus LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 31 Tekmovalci Tekmovalci v plesnih parih pridejo običaj- no na tekmovanje izbrano oblečeni. Pred tekmovanjem jih označimo na vidnem me- stu z imenom razreda, ki ga posamezni par zastopa. Slika 1: Nastop plesnih parov Sodniki Pravega plesnega tekmovanja ni brez so- dnikov. Tekmovanje plesnih parov običaj- no sodi deset učiteljev, po pet za vsako kategorijo. Pri njihovi izbiri smo pozorni na to, da razredniki ne sodijo v kategoriji, v kateri nastopa plesni par iz njihovega razreda. Nastop plesnih skupin ocenjuje vseh deset sodnikov. Pri tekmovanju plesnih parov vsak sodnik opazuje izvedbo korakov, usklajenost kora- kov z glasbo, zaporedje plesnih slik, uskla- jenost in izraznost para1. Pri vsakem plesu s pomočjo teh kriterijev sodnik razvrsti vse nastopajoče plesne pare od najboljšega do najslabšega. Svoje razvrstitve (ocene) zapiše v ocenjevalni obrazec (sliki 2 in 3) in jih ob koncu tekmovanja (po vseh štirih plesih) sešteje. Plesni par z najnižjim se- števkom je zmagovalec. Da je tekmovanje zanimivejše, vsak sodnik svoj končni vrstni red predstavi z dvigom tablic s številkami od 1 do 6. Podobno sodniki ocenjujejo tudi nastop plesnih skupin. 1 Izkušnje so pokazale, da sodniki več pozornosti namenijo izraznosti in prikupnosti (simpatičnosti) plesnega para kot plesnemu znanju. Glavni razlog je običajno precejšnja gneča na odru. Preglednica 1: Razporeditev plesnih vsebin po razredih 5. r 6. r 7. r 8. r 9. r Plesno gibalne igre* ✓ ✓ Medvedkov piknik ✓ ✓ Kavbojska polka ✓ ✓ Rašpla ✓ ✓ ✓ Blues Osnovni korak in promenada ✓ ✓ ✓ ✓ Osnovni korak, obrat plesalke ✓ ✓ ✓ ✓ Osnovni korak, obrat plesalca ✓ ✓ ✓ ✓ Osnovni korak, obrat plesalke in plesalca pod sklenjenimi rokami ✓ ✓ ✓ ✓ Osnovni korak, obrat plesalke plesalca in brez drže ✓ ✓ ✓ ✓ Rokenrol Osnovni korak ✓ Obrat plesalke v D ✓ Obrat plesalke v L ✓ ✓ Menjava prostorov ✓ Polka Osnovni korak ✓ D-obrat (po četrt obrata) ✓ L-obrat (po četrt obrata) ✓ ✓ D-obrat (po pol obrata), L-obrat (po pol obrata) ✓ Angleški valček D-kvadrat, L-kvadrat ✓ D-obrat ✓ L-obrat ✓ Ločitev, vrtiljak ✓ ✓ Tango D-kvadrat, L-kvadrat ✓ D-obrat ✓ L-obrat, sprehod ✓ Ločitev, vrtiljak ✓ ✓ Dunajski valček Nihalni korak v stran (Baloni – Meksikanski valček) ✓ D-obrat (po četrt obrata) ✓ L-obrat (po četrt obrata) ✓ ✓ D-obrat (po pol obrata) ✓ L-obrat (po pol obrata) ✓ Čačača Osnovni korak – zibalni korak naprej, nazaj ✓ Pahljača nazaj – v odprti pahljačasti drži ✓ Pahljača naprej – v zaprti pahljačasti drži ✓ Obrat plesalke pod roko ✓ Obrat plesalca pod roko ✓ Tri ča-ča in obrat na mestu v levo ✓ Rumba Osnovni korak ✓ Pahljača nazaj – v odprti pahljačasti drži ✓ Pahljača naprej – v zaprti pahljačasti drži ✓ Obrat plesalke pod roko ✓ Obrat plesalca pod roko ✓ Fokstrot Osnovni korak naprej, osnovni korak nazaj ✓ D-zibalni obrat (pol obrata v štirih korakih) ✓ L-zibalni obrat (pol obrata v štirih korakih) ✓ Diskofoks, hasl Osnovni korak – zibalni korak ✓ ✓ Desni obrat pod roko, bok na bok, levi obrat pod roko ✓ Enako ponovi plesalec ✓ Obrat plesalke pod roko ✓ Obrat plesalca pod roko ✓ Menjava ✓ Džajv Osnovni korak – zibalni korak ✓ Desni obrat pod roko, bok na bok, levi obrat pod roko ✓ Enako ponovi plesalec ✓ Obrat plesalke pod roko ✓ Obrat plesalca pod roko ✓ Menjava ✓ Samba Zaprta pahljača ✓ Odprta pahljača ✓ Sprehod ✓ D-obrat, L-obrat ✓ LVII, 2009, 1-2 Šport32 [športna vzgoja] na generalki pred prireditvijo predstavniki plesnih skupin oddajo svoje zgoščenke učencu, ki bo skrbel za predvajanje glasbe na prireditvi. Razglasitev rezultatov Na koncu tekmovanja plesnih parov in ple- snih skupin je javno točkovanje. Plesni pari in plesne skupine se razvrstijo na odru. Ob najavi posameznega para ali skupine so- dniki dvignejo tablice. Številka na tablici (sodniška točka) pomeni mesto, na katero sodnik uvrsti plesni par ali plesno skupino. Zmagovalec je torej plesni par ali plesna skupina z najnižjim seštevkom vseh so- dniških točk. Računalniško vnašanje in se- števek le-teh sta predstavljena na platnu. Na ta način je razglasitev rezultatov še bolj napeta, saj gledalci lahko sproti spremljajo uvrstitev plesnega para svojega razreda ali plesne skupine, za katero so navijali. Tek- movanje končamo s podelitvijo priznanj. Sklep Pogosto pozabljamo, da otroci zelo radi nastopajo in tekmujejo. Vsak nastop pred starši, sorodniki, sošolci in učitelji jim veli- ko pomeni. Na šolski plesni prireditvi vsa- kokrat pridejo v ospredje tudi učenci, ki se ne najdejo pri igrah z žogo, ki niso uspešni v teku, ali učenci, ki niso nikoli izbrani na nobeno šolsko tekmovanje. Ti učenci pa imajo lahko ritem, smisel za gibanje, in- terpretacijo glasbe in so lahko zelo ustvar- jalni. Svojo koreografijo običajno pridno vadijo pred začetkom pouka in po njem ter med odmori. Na ta način so nehote občudovani, pridobijo si sproščenost in samozavest. To velja predvsem za dekleta, ki z nastopom v plesni skupini mnogokrat presenetijo tako sošolce kot učitelje in ne nazadnje tudi sebe. Odziv učencev in učiteljev na šolsko plesno tekmovanje in na šolsko plesno prireditev nasploh je vsako leto zelo dober. Učenci se vedno zavzeto pripravljajo na svoje nasto- pe, saj svojo nalogo sprejmejo zelo resno in odgovorno. Vsi nastopajoči se potrudijo, da so na tekmovanju urejeni, plesne skupi- ne pa tudi barvno in stilsko usklajene. Ob tem vedno uživa tudi navijaško razpolože- no občinstvo, ki športno spodbuja vsak na- stop. Glede na naše izredno dobre izkušnje menimo, da je vredno vztrajati in se potru- diti pri organizaciji take prireditve. ja »snežinke, ki vadijo svoj najboljši ples za trenutek, ko bodo morale pasti na Zemljo«. Na tej prireditvi so se tako predstavile tudi učenke izbirnega predmeta ples in sošol- cem pokazale, kaj so se do takrat naučile. Glasba Glasbo za tekmovanje plesnih parov izbe- remo učitelji, ki prireditev pripravimo. Ple- sne skupine za glasbo poskrbijo same. Že Vodenje in povezovanje prireditve Vlogo napovedovalk in povezovalk priredi- tve običajno prevzamejo učenke ali učen- ci višjih razredov, ki imajo smisel za to. Ta skupina v sodelovanju z učiteljem, ki je od- govoren za organizacijo in izvedbo šolske plesne prireditve, pripravi scenarij priredi- tve. Vanj vključimo nekaj plesnih točk, ki se navezujejo na osrednjo idejo prireditve. Na šolski plesni prireditvi leta 2007 je bila ide- Preglednica 2: Časovni potek opravil pri pripravi šolske plesne prireditve. Opravila so razdeljena po posameznikih, ki sodelujejo pri pripravi in izvedbi. SEPTEMBER OKTOBER NOVEMBER PRVA POLOVICA DECEMBRA DRUGA POLOVICA DECEMBRA ŠPORTNI PEDAGOGI Zbiranje idej za scenarij in plesne točke Pisanje scenarija Sestavljanje plesnih točk Izbor (določitev) voditelja prireditve Obvestilo učencem, ki želijo tekmovati v plesnih skupinah Rezervacija prostora (kulturni dom) Plesne vsebine pri pouku športne vzgoje Avdicija plesnih skupin Izbira glasbe za plesne pare Izbira učenca, ki bo skrbel za glasbo Preverjanje ozvočenja Izdelava priznanj, sodniških obrazcev in sodniških tablic Plesne vsebine pri pouku športne vzgoje Razredno tekmovanje plesnih parov Generalka UČENKE IZBIRNEGA PREDMETA PLES SKUPAJ S ŠPORTNIM PEDAGOGOM, KI PREDMET VODI Ideja in vadba plesnih korakov, ki bodo vključeni v plesne točke Sestavljanje plesnih točk Razmišljanje o kostumih Vadba plesnih točk in celotnega nastopa na šolski plesni prireditvi Generalka PLESNE SKUPINE Sestava in vadba plesnega nastopa Avdicija Generalka PLESNI PARI Vadba plesa pri pouku športne vzgoje Vadba plesa pri pouku športne vzgoje Razredno tekmovanje plesnih parov Generalka VODITELJ PRIREDITVE Seznanitev s scenarijem Prebiranje scenarija Prebiranje scenarija Izdelava pomožnih kartončkov s scenarijem Generalka UČENEC, KI PREDVAJA GLASBO Generalka Preglednica 2: Plesi v kategoriji mladincev in članov na šolski plesni prireditvi leta 2007 MLADINCI ČLANI 1. Polka Angleški valček 2. Blues Džajv 3. Tango Dunajski valček 4. Diskofoks Čačača LVII, 2009, 1-2 Šport[športna vzgoja] 33 Literatura Ambrož, T., Zagorc, M., Kocbek, R. (2004). 1. Svetovni plesni program. Ljubljana: Plesna zveza Slovenije. Družabni plesi I.2. Urškina video plesna šola, ritem & ples GOVORICA TELESA. Ljubljana: Plesna šola Urška. Krajnčan, R. (2001) 3. Strašnofletne. Kranj: Pa- nika records. Podlesnik, L., Knoll, Š. L., Knific, B., Oštir, 4. M., Pavlič, D., Andič, U. (2006). Ples. Skripta programa profesionalnega usposabljanja za zaposlene na področju vzgoje in izobra- ževanja za šolsko leto 2005/2006. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za muzikolo- gijo. Urškine plesne igre I in II 5. (1999). Urškina video plesna šola. Ljubljana: Plesna šola Urška. Vogelnik, M. (1993). 6. Ustvarjalni gib. Ljublja- na: Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Zagorc, M. (1993). 7. Ples − ustvarjanje z rit- mom. Ljubljana: Fakulteta za šport. Zagorc, M. (1994).8. Party plesi I, II, III, IV. Lju- bljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Zagorc, M. (2001). 9. PLES – Družabnost, šport, umetnost. Ljubljana: Založba DOMUS. Zagorc, M. (2006). 10. Ples v sodobni šoli – prvo triletje I. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inšti- tut za šport. Slika 2: Primer ocenjevalnega obrazca za sodnike, ki sodijo kategorijo mladincev in plesne skupine Slika 3: Primer ocenjevalnega obrazca za sodnike, ki sodijo kategorijo članov in ple- sne skupine MLADINCI 1. ples POLKA 2. ples BLUES 3. ples TANGO 4. ples DISKOFOKS Skupaj točk Mesto 5. a 5. b 5. c 7. a 7. b 7. c Kriteriji  izvedba korakov  usklajenost korakov z glasbo  zaporedje plesnih slik  usklajenost para  izraznost para PLESNE SKUPINE Mesto 1. BINKA 2. SNOWFLAKES 3. ABBA 9 4. NO 1 5. LOLY POP 6. BLACK ANGELS ČLANI 1. ples ANG. V. 2. ples DŽAJV 3. ples DUN. V. 4. ples ČA-ČA-ČA Skupaj točk Mesto 8. a 8. b 8. c 9. a 9. b Kriteriji:  izvedba korakov  usklajenost korakov z glasbo  zaporedje plesnih slik  usklajenost para  izraznost para PLESNE SKUPINE Mesto 1. BINKA 2. SNOWFLAKES 3. ABBA 9 4. NO 1 5. LOLY POP 6. BLACK ANGELS Sandra Kapus OŠ Šmartno pri Litiji, Pungrt 9, 1275 Šmartno pri Litiji sandra.kapus@guest.arnes.si LVII, 2009, 1-2 Šport34 [iz prakse za prakso] procesa, za kognitivnega in motoričnega. Igralno situacijo vadeči najprej prepozna- jo in jo rešijo kognitivno, sledi motorična rešitev oziroma samo izvajanje gibanja. Pri učenju in izvajanju tehničnih in taktičnih elementov prihaja na začetku do večjega števila napak oziroma do napačnih moto- ričnih odgovorov kot pozneje v fazi njene- ga utrjevanja ali izpopolnjevanja. S stopnjo napredovanja je napak zmeraj manj, reše- vanje gibalnih nalog pa je hitrejše in učin- kovitejše. Razumevanje teh soodvisnih procesov (motoričnih in kognitivnih) je za uspešno poučevanje ključnega pomena. Zakaj? Košarkarsko igro, ki premore veliko tehničnih in taktičnih elementov, lahko po- učujemo v zaporedju igre 1 : 0, 1 : 1, 2 : 0, 2 : 2, 3 : 0, 3 : 3, 4 : 0, 4 : 4 in 5 : 5, kjer veliko- krat posredujemo taktična znanja v napadu in obrambi do določene stopnje igre loče- no, pozneje pa oba segmenta igre združi- mo. Učenje taktike košarkarske igre lahko poteka najprej na en in nato na dva koša. Takšna metodična pot nam zagotavlja, da lahko pri načrtovanju košarkarskih vsebin upoštevamo temeljne zakonitosti motorič- nega učenja, pomeni, da lahko prehajamo od lažjih, manj zahtevnih in manj strukturi- ranih vsebin k težjim, zahtevnejšim in bolj strukturiranim (kompleksnejšim). Pri posredovanju košarkarskih vsebin v sre- dnji šoli učiteljem velikokrat primanjkuje časa, da bi lahko predstavili vse načrtova- ne vsebine v napadu in obrambi do sto- pnje učinkovite igre 5 : 5 z enim centrom na dva koša. Poseben problem so lahko tudi omejene prostorske možnosti (veliko število dijakov in le dva koša) in posledično zagotavljanje primerne motivacije vadečih pri učenju igre v obrambi in nadzor nad nji- hovim izvajanjem. Pomembna je tudi po- trebna količina osvojenega košarkarskega taktičnega znanja, saj praktične izkušnje pri športni vzgoji v srednji šoli kažejo, da lahko dijaki uspešno igrajo oziroma tekmu- jejo v odbojkarski igri 6 : 6 in v nogometu na dva gola hitreje oziroma z manj osvoje- nega taktičnega znanja, kot je potrebno za uspešno igranje košarke 5 : 5 na dva koša z enim centrom. Cilji in temeljne značilnosti me- todičnega postopka Temeljna značilnost oziroma cilj metodič- nega postopka, ki ga bomo natančneje predstavili, je, da želimo posredovati ele- mente košarkarske igre v obrambi in napa- du na način in v takšnem zaporedju, da bo vadba meta na koš tudi način preživljanja prostega časa. V pričujočem prispevku želimo predstaviti praktični primer metodičnega postopka učenja posamične1, skupinske2 in moštve- ne3 taktike v napadu in obrambi v gim- naziji, temeljne zakonitosti in značilnosti metodičnega postopka pa so primerne in uporabljive tudi pri treniranju v klubu. Predmet in problem Pri učenju in osvajanju košarkarske tehnike in taktike gre za dva, med seboj prepletena 1 Posamična taktika zajema taktične elemente, ki jih v igri izvaja posamezni igralec brez neposredne pomoči soigralcev. Ta taktika je zajeta v igri 1 : 1 (De- žman, 2005). 2 Skupinska taktika zajema taktične elemente, v ka- terih sodelujejo dva ali trije igralci. Z njimi želijo rešiti del skupne taktične naloge in je zajeta v igrah 2 : 2 in 3 : 3 (Dežman, 2005). 3 Moštvena (skupna) taktika zajema sodelovanje vseh igralcev v igri v okviru izbranega taktičnega sis- tema (Dežman, 2005). Uvod Za košarkarsko igro je značilno, da jo se- stavlja množica tehničnih in taktičnih ele- mentov v obrambi in napadu, zato pravi- mo, da je kompleksna in večstrukturirana. Učinkovitost oziroma uspešnost ekip, ki tekmujeta med seboj, je pogojena in se meri z učinkovitostjo vseh igralcev po- samezne ekipe tako v igri v napadu kot v obrambi. Vsa gibanja in taktične rešitve posameznega igralca in vsega moštva so podrejeni doseganju koša oziroma njegovi preprečitvi, zato je logično, da košarkarski trenerji in športni pedagogi v šoli pri pou- čevanju mladih dajemo prednost igri v na- padu pred igro v obrambi, met na koš pa je tisti tehnični element, ki ga, ob podajanju in vodenju žoge, učimo najprej. Takšen pristop je razumljiv, saj mlade spodbuja in motivira za učenje in igranje košarke, mnogim mladim igralcem pa predstavlja Poučevanje taktike košarkarske igre v obrambi in napadu v srednji šoli Izvleček Izkušnje pri delu z gimnazijsko populacijo kažejo, da lahko pri učenju košarke posamično, skupinsko in moštveno taktiko v obrambi in napadu posredujemo tako, da posredujemo napadalne in obrambne na- loge hkrati, skoraj ves čas v igri na dva koša. Takšna vadba omogoča uspešno učenje in izpopolnjevanje igre v napadu in obrambi, zagotavlja zanimivo vadbo, saj dijake spodbuja k izvajanju, učitelju pa zagota- vlja dober pregled in nadzor nad vadbo. Vadeči se hitreje seznanijo z nekaterimi prostorskimi zahtevami košarkarske igre, kot so na primer prenos žoge, pregled nad igro, sodelovanje med igralci v napadu in obrambi, gibanje v globino. To posledično omogoča učinkovito osvajanje nekaterih zahtevnejših moto- ričnih in taktičnih nalog, denimo igranje protinapada, obrambe na vsem igrišču in napada proti takšni obrambi idr. Ključne besede: košarka, srednja šola, učenje, igra v napadu, igra v obrambi. Study of basketball tactics in attack and defence in high school Abstract Experiences that sports teachers have with grammar school students show that male students can learn basketball defensive and offensive tactics relatively fast and successfully when we teach these two dif- ferent tactical parts of basketball together when playing two baskets. This method is especially effective when teaching individual, group and team basketball defensive and offensive tactics. This way of teach- ing and learning assure us, that basketball practice in the secondary school becomes more interesting and teachers have better control on the teaching process. Male students are also more effective in some different game conditions, for example, playing counterattack, cooperating between the players in press defence game and against this defence game etc. Key words: basketball, defence, offence, tactical elements, secondary school, teaching. Lovro Beranič LVII, 2009, 1-2 Šport[iz prakse za prakso] 35 Predlagani model vadbe omogoča, da poteka posredovanje in osvajanje taktike igre v na- padu in obrambi v srednji šoli na treh ravneh pridobivanja košarkarskega znanja: 1. Proces učenja taktičnih elementov v na- padu in obrambi v igri 1 : 1, 2 : 2, 3 : 3 na dva koša s pasivno obrambo in v igri 4 : 0, 4 : 4, 5 : 0 in 5 : 5 na en koš s pasivno obrambo. 2. Proces izpopolnjevanja taktičnih elemen- tov v napadu in obrambi v igri 1 : 1, 2 : 2, 3 : 3 na dva koša z aktivno obrambo in v igri 4 : 0, 4 : 4, 5 : 0 in 5 : 5 z enim centrom na en koš z aktivno obrambo. 3. Tekmovanje v igri 4 : 4 brez centra in v igri 5 : 5 z enim centrom na dva koša z aktiv- no obrambo. Metodični postopek poučevanja takti- ke v napadu in obrambi posredujemo na štirih težavnostnih stopnjah: 1. težavnostna stopnja: igra 1 : 1, 2 : 2 na dva koša s pasivno obrambo ob izvajanju tehničnih in taktičnih elementov v napa- du (preigravanje, odkrivanje in vtekanje, prodiranje in met na koš, križanje dveh igralcev z in brez žoge). Pri pokrivanju v obrambi upoštevamo temeljna pravi- la igranja osebne obrambe (stran žoge, stran pomoči, linija podaje, linija žoge). je obramba pasivna4, na četrti pa aktivna. Izkušnje nam potrjujejo, da je ta metodič- na pot zelo primerna za srednješolsko (v našem primeru gimnazijsko) populacijo, njene prednosti pa so: a) Igro v napadu in obrambi učimo hkrati oziroma združeno, kar pomeni časovno gospodarno in hitro učenje. b) Zagotavlja zanimivo vadbo, ki dijake do- datno motivira. c) Učitelju zagotavlja dober pregled in nadzor nad izvajanjem. d) Vadeči se hitreje seznanijo z nekaterimi prostorskimi zahtevami v košarkarski igri (pregled nad igro, prenos žoge, sodelo- vanje igralcev med gibanjem v globino idr.), ki omogočajo hitrejše napredova- nje pri osvajanju nekaterih zahtevnejših motoričnih in taktičnih nalog, na primer igranje protinapada, igra v obrambi po vsem igrišču in napad proti tej obrambi idr. e) Dokaj enostavna organizacija ure, ki za- radi igre na dva koša ne zahteva poseb- nega sklepnega dela. 4 Pasivna obramba pomeni, da obrambni igralec spremlja napadalca na potrebni razdalji in ga ne ovi- ra pri napadalnih gibanjih (ne izbija in ne prestreza žoge, ne preprečuje meta na koš in ne ovira njego- vega odkrivanja ter vtekanja). Obrambni igralec pre- prečuje napadalcu skok za odbito žogo (zapiranje). vadeče čim bolj motiviral za vadbo, da bo omogočal dober pregled nad njo ter da bo vadečim omogočal optimalno napredova- nje in učinkovitost pri pridobivanju taktič- nega znanja. Predstaviti želimo praktične izkušnje poučevanja igre v napadu proti osebni obrambi pri gimnazijcih, kjer pote- ka učenje taktike igre v napadu in obrambi skoraj ves čas na dva koša. Vadeči osvajajo elemente posamične, skupinske in mo- štvene taktike igre v napadu in pri osebni obrambi v zaporedju igralnih situacij 1 : 1, 2 : 2, 3 : 3 brez centra na dva koša, sledi igra 4 : 0, 4 : 4 in 5 : 5 na en in na dva koša. Igro v obrambi in v napadu začnemo učiti v skla- du z omenjeno metodično potjo, potem ko so vadeči poprej osvojili osnovne tehnične elemente v napadu in obrambi (osnovna postavitev in gibanje v košarkarski preži, vodenje in preigravanje, podajanje in lo- vljenje žoge, met na koš ter skok v napadu in obrambi). Pri tem želimo izpostaviti, da je poudarek na igri v napadu, medtem ko igra v obrambi »sledi« tehničnim in taktič- nim zahtevam igre v napadu tako, da spro- ti, glede na stopnjo osvojenega taktičnega znanja v napadu in obrambi, določamo raven zahtevnosti igre v obrambi. Vadeči torej ob hkratnem osvajanju in izpopolnje- vanju tehnike in taktike v napadu izpopol- njujejo in osvajajo tudi tehniko in taktiko igre osebne obrambe. V omenjenem prispevku želimo predsta- viti način poučevanja košarke s pomočjo sintetične metode. Gre za tako imenovano posredno vodeno in posredno usmerjeno sintetično metodo poučevanja košarke, kjer učimo postopno, od igre 1 : 1 do 5 : 5. V začetku, ko v igro vključujemo taktične elemente, jih vadeči osvajajo s pomočjo posredno vodene sintetične metode v dogovorjeni obliki. V primeru, da ne upo- števajo navodil, igro prekinemo in jih opo- zorimo na napake. Pozneje preidemo na posredno usmerjeno metodo. Ta je najbolj naravna, saj učimo igrati košarko z igro, ki mora po zahtevnosti ustrezati znanju in sposobnostim učencev. Učitelj usmerja vadeče, jih motivira ter prilagaja pravila igranja njihovim sposobnostim in znanju. Vadeči so med igro razmeroma svobodni, upoštevati morajo le temeljna navodila. Če jih ne, jih motiviramo z različnim vrednote- njem igralnih dejavnosti (Dežman, 2000b). Metodični postopek posredujemo na šti- rih težavnostnih stopnjah. Na prvih treh Slika 1: Klasifikacija tehničnih in taktičnih elementov, ki jih izpopolnjujemo in osvajamo z omenjenim metodičnim postopkom1 TEHNIKA V napadu (z in brez žoge): V obrambi (proti žogi): – napadalna košarkarska preža – gibanje v košarkarski preži – vodenje, preigravanje – obramba proti preigravanju – podajanje in lovljenje – izbijanje, prestrezanje, odvzemanje žoge – obrati, varanja, skoki brez žoge – blokiranje meta, skoki za žogo – meti: z dvokoraka, z mesta, skok met TAKTIKA V NAPADU V OBRAMBI Posamična Posamična – preigravanje – proti preigravanju – skok za žogo v napadu – zapiranje poti do koša, skok za žogo Skupinska Skupinska – odkrivanje, vtekanje – proti odkrivanju, vtekanju – križanje z in brez žoge – proti križanju z in brez žoge – blokade igralcu z žogo – proti blokadam igralcu z žogo – blokade igralcu brez žoge – proti blokadam igralcu brez žoge Moštvena Moštvena – postavljeni napad 4 : 0, 4 : 4 brez centra – proti postavljenim napadom – postavljeni napad 5 : 5 z enim centrom – proti prenosu žoge 1 Prikazana klasifikacija tehničnih in taktičnih elementov izhaja iz nekoliko širše klasifikacije po Dežmanu (2000b). LVII, 2009, 1-2 Šport36 [iz prakse za prakso] 4. Igra 4 : 0 in 4 : 4 s pasivno in aktivno obram- bo na en in dva koša. Vadeči izpopolnju- jejo individualno tehniko in osvajajo po- samično ter skupinsko taktiko napada in obrambe (slike 6, 9, 10, 11, 12, 13). Najprej izvajamo tehnične in taktične elemen- te v napadu v igri 4 : 0 na en koš. To je osnovna postavitev štirih igralcev, kjer vadeči kontinuirano izvajajo vse taktič- ne naloge v napadu iz igre 3 : 3, pozneje osvajajo in izpopolnjujejo taktične ele- mente v napadu in obrambi v igri 4 : 4 s pasivno obrambo (tretja težavnostna stopnja) na en in na dva koša. Sledi igra 4 : 4 na dva koša z aktivno obrambo v prostoru, ki ga omejuje črta za tri točke (četrta težavnostna stopnja). 5. Igra 5 : 0 in 5 : 5 s pasivno in aktivno obram- bo na en in dva koša. Vadeči izpopolnju- jejo posamično, skupinsko in moštveno taktiko v napadu (odkrivanje, križanje brez žoge in z njo, blokade igralcu z žogo in igralcu brez nje, menjava mest), v obrambi pa obrambne aktivnosti proti napadalnim akcijam (slike 7, 8, 14). V igri na en koš izvajajo najprej taktične ele- mente v napadu in obrambi brez meta na koš, pozneje je obramba aktivna v prostoru, ki ga omejuje črta za tri točke, in se igra 5 : 5 do zaključka napada. Sledi igra 5 : 5 na dva koša z aktivno obrambo (četrta težavnostna stopnja). stopnja), kjer se igra 1 : 1 do prvega meta na koš. 2. Igra 2 : 2 s pasivno in aktivno obrambo na dva koša. Vadeči ob individualni tehniki izpopolnjujejo posamično in skupinsko taktiko napada (odkrivanje in vtekanje, križanje z vročenjem, menjava mest; sli- ka 4). Vadbo organiziramo tako, da pote- ka v dveh hodnikih po dolžini igrišča, v vsakem sta dve dvojici, ki v določenem časovnem presledku izvajata nalogo po vsem igrišču. Najprej izvajamo taktične elemente v napadu s pasivno obrambo brez zaključnega meta na koš (prva te- žavnostna stopnja), pozneje je obramba aktivna v prostoru, ki ga omejuje črta za tri točke (četrta težavnostna stopnja) in se igra 2 : 2 do zaključka napada. 3. Igra 3 : 3 s pasivno in aktivno obrambo na dva koša. Vadeči izpopolnjujejo indivi- dualno tehniko, posamično in skupinsko taktiko napada (dodamo blokade igralcu z žogo in igralcu brez nje; slika 5). Vadba poteka po dolžini igrišča tako, da nalo- go hkrati izvaja šest igralcev (3 : 3), ki jim v časovnem presledku sledi novih šest. Najprej izvajamo tehnične in taktične elemente v napadu s pasivno obrambo brez meta na koš (druga težavnostna stopnja), pozneje je obramba aktivna v prostoru, ki ga omejuje črta za tri točke (četrta težavnostna stopnja) in se igra 3 : 3 do zaključka napada. Vadeči upoštevajo načelo »spuščanja«5, kar pomeni, da se igralec, ki pokriva igralca brez žoge, pomakne nekoliko nazaj in spusti drugega obrambnega igralca mimo. 2. težavnostna stopnja: igra 3 : 3 na dva koša s pasivno obrambo. V igri 3 : 3 do- damo prevzemanje v obrambi, v napadu pa blokade igralcu z žogo in igralcu brez nje6. Pri tem upoštevamo temeljna pra- vila igranja osebne obrambe (slika 2). 3. težavnostna stopnja: igra 4 : 0, 4 : 4 in 5 : 0, 5 : 5 na en in dva koša s pasivno obrambo, kjer vadeči najprej prepušča- jo, nato dodamo prevzemanje. V napadu je poudarek na štirih igralnih mestih, kjer vadeči izvajajo vsa osvojena gibanja v napadu (križanje z in brez žoge, odkriva- nje in vtekanje, preigravanje, prodiranje in met na koš, skok za žogo, blokade). V obrambi pa vsa obrambna gibanja proti tehničnim in taktičnim elementom v na- padu, ob upoštevanju temeljnih pravil igranja osebne obrambe (slika 2). 4. težavnostna stopnja: igra 1 : 1, 2 : 2, 3 : 3, 4 : 4 in 5 : 5 z enim centrom z aktivno obrambo na dva koša (križanje z in brez žoge, odkrivanje in vtekanje, preigra- vanje, prodiranje in met na koš, skok za žogo in blokade v napadu), v obrambi pa vsa obrambna gibanja proti tehnič- nim in taktičnim elementom v napadu, ob upoštevanju temeljnih pravil igranja osebne obrambe (slika 2). Značilnosti posamezne stopnje igre v napadu in obrambi na različnih težavnostnih stopnjah 1. Igra 1 : 1 s pasivno in aktivno obrambo na dva koša. Vadeči izpopolnjujejo v napa- du individualno tehniko preigravanja, prodiranja, meta na koš in skoka za žogo, v obrambi pa pravilno postavitev in gi- banje v košarkarski preži, usmerjanje na- padalca, zapiranje poti do koša in skok za žogo (slika 3). Vadba poteka v treh hodnikih po dolžini igrišča, najprej brez meta na koš s pasivno obrambo (prva težavnostna stopnja), pozneje je igra v obrambi aktivna v prostoru, ki ga ome- juje črta za tri točke (četrta težavnostna 5 V literaturi se ponekod uporablja sopomenka, to je »prepuščanje«, ki jo uporabljamo v nadaljevanju teksta. 6 Blokade igralcu z žogo in igralcu brez nje posredu- jemo gibalno sposobnejšim dijakom oziroma tistim, ki imajo višjo stopnjo taktičnega znanja (tretji in četr- ti letnik). Nekateri praktični primeri pri posredovanju taktičnih elementov v napadu in obrambi Slika 3: Igra 1 : 1 na dva koša s pasivno in aktivno obrambo (v treh hodnikih) Slika 4: Igra 2 : 2 na dva koša s pasivno in aktivno obrambo (v dveh hodnikih) Slika 5: Igra 3 : 3 na dva koša s pasivno in aktivno obrambo LVII, 2009, 1-2 Šport[iz prakse za prakso] 37 skoka za žogo. Če napadalci ne izvajajo pravilno tehničnih in taktičnih elementov (na primer spuščena prosta roka pri vode- nju žoge ipd.), jih lahko obrambni igralci z aktivnim pristopom opozorijo na nedosle- dnosti pri izvajanju (na primer z izbijanjem in prestrezanjem žoge idr.). Pri poučevanju taktike igre osebne obrambe upoštevamo osnovna taktična načela, kamor spadajo stran žoge, stran pomoči, linija podaje, lini- ja žoge, linija koš-žoga (slika 2), ki določajo postavitev obrambnih igralcev glede na položaj žoge. S prikazanim modelom vad- be želimo poudariti predvsem glavne zna- čilnosti omenjene metodične poti, zato ne bomo natančneje razčlenili igre v obrambi glede na različne igralne situacije in polo- žaj napadalcev. Omenjene zakonitosti so podrobneje razložene v strokovni literaturi (Dežman, 2000a, 2000b). f) Takšno zaporedno izvajanje taktičnih elementov v napadu omogoča uspešno osvajanje taktičnih elementov v obram- bi. g) Razvrstitev omogoča, da lahko vsi igrajo na vseh igralnih mestih ves čas vadbe. h) Vključitev centra v igro je logična nad- graditev sistema igre in omogoča do- bro sodelovanje centra z igralci na vseh igralnih mestih. Osnovna taktična načela, ki jih upoštevamo v igri pri osebni obrambi Pri pasivni obrambi vadeči dopustijo vsa gibanja v napadu razen napadalnega Igra »kvadrat« štirih igralcev v napadu in njen pomen Posebej želimo izpostaviti igro v napadu 4 : 0 in 4 : 4 brez centra, ki smo jo poime- novali »kvadrat« in jo izvajajo štirje igralci v napadu, dva sta zgoraj in dva spodaj (slike 6, 9, 10, 11, 12, 13). Najprej poteka igra brez obrambe, nato s pasivno in aktivno obram- bo ter predstavlja predstopnjo za igro 5 : 5 z enim centrom. Izkušnje kažejo, da takšna postavitev omogoča učinkovito osvajanje skupinske (4 : 4) in pozneje moštvene tak- tike (igra 5 : 5) v napadu in obrambi ter je primerna za neselekcionirano srednješol- sko populacijo. Dobre strani takšne posta- vitve pri osvajanju skupinske in moštvene taktike v napadu in obrambi v srednji šoli so predvsem: a) Postavitev štirih igralcev je dokaj eno- stavna in razumljiva. b) Učenje posameznih taktičnih elemen- tov in njihovo motorično izvajanje sta učinkovita, hkrati pa tovrstno znanje omogoča uspešno nadgrajevanje taktič- nega znanja tudi s pomočjo »prenosa« taktičnega znanja, ko gre za oblikovanje (programiranje) novih taktičnih rešitev. c) Zagotavlja optimalno razdaljo med vadečimi, kar omogoča dobro komu- nikacijo in sodelovanje med njimi ter s tem učinkovitejše igranje v napadu in obrambi (manj napak pri podajah idr.). d) Vadečim omogoča, da med izvajanjem brez večjih težav ohranjajo širino, globi- no, višino in ravnotežje v igri. e) Postavitev omogoča kontinuirano izva- janje taktičnih elementov v napadu in pridobivanje občutka za ritem napada. Slika 6: Igra 4 : 4 na dva koša s pasivno in aktivno obrambo Slika 7: Igra 5 : 0 in 5 : 5 na en koš s pasivno in aktivno obrambo Slika 8: Igra 5 : 5 na dva koša s pasivno in aktivno obrambo Nekateri primeri kontinuirane igre štirih igralcev v napadu (»kvadrat«) brez obram- be in z njo Slika 9: Kontinuirano križanje brez žoge Slika 10: Kontinuirane blokade igralcu brez žoge Slika 11: Kontinuirane blokade igralcu z žogo Slika 12: Igra 4 : 4, odkrivanje, vtekanje Slika 13: Igra 4 : 4, odkrivanje, križanje Slika 14: Igra 5 : 5, blokade, prepuščanje Slika 2 Linija koš-žoga Linija žoge Linija podaje Stran žoge Stran pomoči Linija, ki loči stran pomoči (desna stran) in stran žoge (leva stran). LVII, 2009, 1-2 Šport38 [iz prakse za prakso] več dolžin zapored, na primer samo križanja z žogo ipd. V obrambi vadeči osvajajo najprej »prepuščanje«, pozne- je vadijo tudi »prevzemanje«. 6. Boljši igralci naj začnejo v igri 4 : 0 in 4 : 4 na zgornjem (zunanjem) igralnem mestu, kjer lahko v vlogi organizatorja igre usmerjajo začetek igralne akcije in opozarjajo slabše soigralce na morebi- tne napake pri postavitvi. 7. Posebej smo pozorni na odkrivanje in primerno razdaljo pri podajah med igralci, ko gre za izvajanje nalog v igri na dva koša. Razdalja med igralci naj ne bo prevelika. 8. V igri na en koš (4 : 0, 5 : 0, 4 : 4, 5 : 5) se izvajajo taktični elementi v napadu kontinuirano, kar pomeni, da vadeči iz- vedejo zahtevano število ponovitev do stopnje osvojitve. 9. Center vključimo v igralno situacijo 5 : 0, ko so vadeči sposobni učinkovito izvajati omenjene taktične elemente v igralni situaciji 4 : 4 brez centra. Igro centra gradimo postopno. Najprej iz- vaja enostavnejša gibanja (odkrivanje, pretekanje, vtekanje pod koš, met na koš). Pri boljših ekipah in na višji stopnji taktičnega znanja izvaja center tudi zahtevnejše gibanje (križanje, bloka- de). Na igralnem mestu centra naj igra več dijakov. 10. V igri na 5 : 5 s centrom na dva koša, ko gre za tekmovanje med peterkami acijah 2 : 2 in 3 : 3 na dva koša (z obram- bo), kot je razloženo v besedilu. Splošna in taktična načela, ki jih upošteva- mo pri posredovanju omenjene metodič- ne poti: 1. Igralna mesta v napadu označimo z lepilnim trakom in razložimo osnovna taktična pravila igranja osebne obram- be (slika 2). Pred začetkom pojasnimo vsa gibanja v napadu in obrambi naj- prej na demonstracijski tabli, nato jih nazorno predstavimo in razložimo še na igrišču. 2. Dvojice, trojice, četverke in peterke oblikujemo tako, da so kakovostno enakovredne. Njihova sestava naj ustreza igralnim vlogam (kakovosten organizator, kakovosten center idr.). 3. Vadba poteka v zaporedju težavno- stnih stopenj in v zaporedju, kot si sle- dijo stopnje igre znotraj posamezne težavnostne stopnje. 4. Na prvi, drugi in tretji težavnostni sto- pnji je obramba pasivna, od vadečih ne zahtevamo povsem natančne iz- vedbe, ampak dopustimo odstopanja, ki ne vplivajo na potek gibanja. Aktivna obramba se igra na četrti težavnostni stopnji znotraj polkroga, ki označuje met za tri točke. 5. Dijaki naj izvajajo posamezne taktične elemente v napadu tako, da izvajajo in izpopolnjujejo isti taktični element Temeljne značilnosti organizacije vadbe, ki poteka po dolžini igrišča na dva koša na posameznih stopnjah igre 1. Igralci v napadu začnejo napadalno ak- cijo s skokom za odbito žogo, obrambni igralci krijejo napadalce v skladu z načeli igre v obrambi. Vadba poteka po dolžini igrišča, vadeči zaključijo napadalno ak- cijo na nasprotni strani z metom na koš. Po končanem napadu se lahko vadeči vračajo ob straneh igrišča ali počakajo pod nasprotnim košem, kjer napadalci začnejo novo gibanje s skokom za odbi- to žogo, potem ko so se zvrstile vse sku- pine (dvojice, trojice, četverke, peterke). Pred vsakim novim izvajanjem vadeči zamenjajo vloge v napadu in obrambi. 2. V igri 1 : 1 poteka vadba v treh hodnikih (slika 3), v igri 2 : 2 pa v dveh (slika 4). Igra 3 : 3 poteka enako kot igri 4 : 4 in 5 : 5, kjer imamo eno ekipo v napadu in eno v obrambi (slike 5, 6, 8). 3. Za skupine dijakov, ki so gibalno manj zmogljivi, bo poučevanje igre v obrambi in napadu uspešnejše, če bodo izvajali drugo in tretjo stopnjo igre najprej brez obrambe in šele nato z obrambo, kot je prikazano v predstavljeni metodiki. Torej najprej v igralnih situacijah 2 : 0 in 3 : 0 na dva koša (brez obrambe) z izvajanjem tehničnih in taktičnih elementov v na- padu (prenos žoge, podajanje, križanje igralcev brez in z žogo, blokade igralcu z žogo in brez nje) in nato v igralnih situ- Preglednica 1: Tematska priprava vsebin taktike igre v napadu in obrambi (15 ur) Vadbene vsebine/ zaporedna št. ure 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Min % Igra 1 : 0, meti, podaje, vodenje, preža, skoki … 10 10 5 25 4,2 Igra 1 : 1 na dva koša, 1. težavnostna stopnja 15 5 20 3,3, Igra 2 : 2 na dva koša, 1. težavnostna stopnja 10 15 5 5 35 5,8 Igra 3 : 3 na dva koša, 2. težavnostna stopnja 10 20 8 38 6,3 Igra 4 : 0 na en koš, 3. težavnostna stopnja 10 20 8 8 51 8,5 Igra 4 : 4 na en koš, 3. težavnostna stopnja 15 25 40 6,7 Igra 1 : 1 na dva koša, 4. težavnostna stopnja 25 25 4,2 Igra 2 : 2 na dva koša, 4. težavnostna stopnja 10 25 35 5,8 Igra 3 : 3 na dva koša, 4. težavnostna stopnja 10 20 10 40 6,7 Igra 4 : 4 na dva koša, 4. težavnostna stopnja 10 20 30 5,0 Tekmovanje, igra 4 : 4 na dva koša, 4. težavnostna stopnja 33 33 5,5 Igra 5 : 0 na en koš, 3. težavnostna stopnja 30 8 38 6,3 Igra 5 : 5 na dva koša, 4. težavnostna stopnja 15 20 35 5,8 Tekmovanje, igra 5 : 5 na dva koša, 4. težavnostna stopnja 8 33 41 6,8 Teorija 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 5 65 10,8 Raztezanje, 4. težavnostna stopnja 7 7 7 7 7 7 7 49 8,2 SKUPAJ/MINUTE 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 40 600 100 LVII, 2009, 1-2 Šport[iz prakse za prakso] 39 Dežman, B. (2000a). 5. Metodika učenja košar- ke v osnovni in srednji šoli. Ljubljana: Zavod ŠKL. Dežman, B. (2000b). 6. Košarka za mlade igral- ce in igralke. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport. Inštitut za šport. Dežman, B. (1999). 7. Osnove košarkarske takti- ke v napadu in obrambi. Ljubljana: Fakulteta za šport. Horga, S. (1993). 8. Psihologija sporta. Zagreb: Fakultet za fizičku kulturu. Kapus, V., Kovač, M., Novak, D., Novak, J., 9. Pleteršek, K., Vauhnik, J. (1998). Športna vzgoja, učni načrt za gimnazije. Ljubljana: Nacionalni kurikularni svet, predmetna ku- rikularna komisija za športno vzgojo. Krause, J., Meyer, D., Meyer, J. (2008). 10. Basket- ball. Skills & drills. Human Kinetics. Champa- ign. Trninič, S. (1996). 11. Analiza i učenje košarkarske igre. Pulj: Vikta. je in hkrati mora biti iskanje novih meto- dičnih pristopov potreben ustvarjalni izziv za slehernega športnega pedagoga, saj ohranja njegovi vedoželjnost in pripravlje- nost za učenje in iskanje novega, hkrati pa osmišlja njegovo delo in daje smisel njego- vemu poslanstvu. Literatura Beranič, L. (2007). Poučevanje košarkarske 1. tehnike in taktike v srednji šoli. Zbornik 20. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije, 69−74. Murska Sobota, 15.−17. no- vember 2007. Beranič, L. (2007). Poučevanje košarke v sre-2. dnji šoli. Šport, 55(2), 19−22. Beranič, L. (2007). Poučevanje skupinske 3. in moštvene taktike košarke v srednji šoli. Zbornik 21. strokovnega posveta športnih pe- dagogov Slovenije, 58−63. Ljubljana, 13.−15. november 2008. Dežman, B. (2005). 4. Osnove teorije treniranja v izbranih moštvenih igrah. Ljubljana: Fakul- teta za šport. Inštitut za šport. (skupinam), razvrstimo igralce na izho- diščna igralna mesta. Ko gre za tekmo- vanje v igri 5 : 5 na dva koša, v začet- ku praviloma ne igramo protinapada. Izkušnje namreč kažejo, da prehitro igranje protinapada pripomore, da po- stane igra prehitra in nepovezana, zato ni sodelovanja vseh igralcev. 11. Vadeče lahko na napake opozarjamo sproti (igro prekinemo) ali med čaka- njem na novo izvajanje. Po potrebi jih opozarjamo tudi na nepravilnosti pri izvajanju tehničnih elementov. 12. Obramba naj bo aktivna v prostoru, ki ga omejuje črta za met za tri točke. Če je obramba pasivna, lahko vadeči opravijo sklop razteznih vaj med posa- meznimi vadbenimi intervali. Pri vadbi, kjer je obramba aktivna, pa opravijo raztezanje na začetku ure po uvodnem ogrevanju z žogo. 13. Potem ko so vadeči osvojili taktiko igre v obrambi in napadu v igri 5 : 5 na dva koša z enim centrom v skladu s prika- zano metodično potjo, lahko izpopol- njujejo posamezne taktične elemente glede na potrebe oziroma morebitne taktične pomanjkljivosti v igralnih situ- acijah 1 : 0, 1 : 1, 2 : 0, 2 : 2, 3 : 0 in 3 : 3 na en koš. Sklep Posredovanje in osvajanje košarkarskega znanja bosta učinkovita le, če bomo dosle- dno upoštevali načela, ki veljajo za predsta- vljeno metodično pot. Z modelom vadbe smo podali osnovne značilnosti in načela posredovanja taktike igre v napadu in obrambi, nismo pa natančneje razčlenili in analizirali vseh igralnih situacij, ki se glede na posredovano taktiko igre lahko pojavijo v napadu in obrambi. Uspešno poučevanje košarke temelji na primerni motivaciji va- dečih in hkrati potrebni motivaciji učitelja, ki načrtuje in izvaja proces poučevanja. Gre predvsem za spoznanje, da naj bi špor- tni pedagogi in trenerji v klubu zagotovili takšne razmere za vadbo (metode dela, težavnostne stopnje, igralne situacije ...), ki bi omogočili vadečim, glede na njihove telesne značilnosti in gibalne zmogljivosti, optimalni napredek. Predstavljena meto- dična pot je zanimiva, saj dijake primerno motivira za vadbo, ob upoštevanju razmer za delo pa je tudi gospodaren in učinko- vit način osvajanja taktike v napadu proti osebni obrambi. Naj sklenemo z mislijo, da Dr. Lovro Beranič, prof. šp. vzg. Gimnazija Ptuj E-mail: lovro.beranic@guest.arnes.si LVII, 2009, 1-2 Šport40 [iz prakse za prakso] glede na starost, gibalno, duševno ali sen- zorno oviranost oziroma prizadetost, lahko ukvarjajo s športom in tako obogatijo svoje življenje. Uspešnost izvajanja prilagojenih športnih dejavnosti je, kot velja tudi za vsa druga področja športa, odločilno odvisna od ljudi, ki jo načrtujejo in vodijo. Aktualnost športne vadbe za starejše Zasnova športne vadbe za starejše Zmotno je mišljenje, da je delo na podro- čju športa manj zahtevno, če so telesne, duševne ali senzorne sposobnosti udele- žencev zmanjšane. Velja tudi upoštevati priporočilo, da manjša kot je mobilnost udeleženca, bolj pozoren na dogajanja pri vadbi naj bo vodja dejavnosti. Redna, več- krat na teden izpeljana športna vadba lah- ko pomembno prispeva k temu, da starejši razvijajo in ohranjanjajo telesno kondicijo, krepijo samozavest in povečajo samostoj- nost gibanja v okolju, kjer živijo. V okviru rekreativnega športnega udejstvovanja je prav za starejšo populacijo zanimiv pri- stop v obliki terapevtske rekreacije, ki med svoje cilje uvršča tudi pomoč pri premago- vanju socialne izolacije, dolgočasja in osa- mljenosti. V terapevtsko rekreacijo vključujemo ra- znovrstne dejavnosti, ki niso vezane zgolj na športno osnovo, temveč so v njej tudi take, ki so povezane z glasbenim in likov- nim izražanjem, zbirateljskim hobijem, so- cialnimi igrami itd. Raznovrstna ponudba dejavnosti omogoča zabavo in osebno- stno rast, krepitev vitalnih telesnih funk- cij, ima pa tudi opazen pozitiven vpliv na socialnem, vedenjskem in emocionalnem področju. Športno oblikovani programi za starejše osebe s telesno in duševno zmanj- šanimi sposobnostmi so tudi finančno ugodna metoda rehabilitacije in terapev- tske obravnave. Poudarjamo, da vključitev motoričnih dejavnosti in spretnosti v vad- bo povečuje starostnikov gibalni potenci- al, samostojnost in zaupanje vase. Učinki prilagojene in v šport usmerjene vadbe za starejše Z dejavnostmi športnega značaja imamo pomembno možnost vplivanja na boljše sodelovanje, komunikacijo, spoštovanje drugih, pripravljenost deliti stvari z drugi- mi, zaupati vase, poštenost, samospošto- vanje, tolerantnost, skupinsko delo, samo- disciplino, tudi znati ceniti napor. Aktivno športno udejstvovanje ima pomembno gibalne dejavnosti oziroma telesne vaje z namenom zdravljenja, največkrat zaradi ponovnega aktiviranja organizma in po- novne vzpostavitve funkcije oslabelih ali poškodovanih delov telesa. Med posame- znimi izseki športa je težko postaviti ostro ločnico, saj se elementi vzgoje, sprostitve in zabave, tekmovalnosti in zdravstvenih vplivov med seboj prepletajo in dopol- njujejo. Poseben poudarek pri izvajanju vsake športne vadbe je namenjen varnosti udeležencev. S posebnimi oblikami športa, ki so zasnovane na prilagoditvah, širimo športno ponudbo in krog dejavnih udele- žencev, posebno med ljudmi s posebnimi potrebami in med starejšimi (Vute, 2005). Filozofija prilagojene športne dejavnosti temelji na prepričanju, da se vsi ljudje, ne Uvod Okvir športnega udejstvovanja Šport je sestavljenka, ki se udejanja skozi različne oblike aktivnosti, pri tem športna vzgoja predstavlja pedagoški proces raz- vijanja in oblikovanja celovite osebnosti z uporabo ustreznih gibalnih dejavno- sti; športna rekreacija osmišlja človekovo aktivnost zunaj delovnih obveznosti, je izbrana po želji posameznika in kot taka prispeva k razvoju ustvarjalnosti, ohrani- tvi telesnega in duševnega zdravja, ohra- nja vitalnost, svežino in omogoča zabavo. V konceptu športa predstavlja selektivni oziroma vrhunski šport tisto dejavnost, ki se kaže v težnji po čim boljših dosežkih in rezultatih. V kinezioterapiji izbiramo Aktivno življenje starejših s pomočjo prilagojene športne vadbe in terapevtske rekreacije Izvleček S posebnimi oblikami športa, ki so zasnovane na prilagoditvah, širimo športno ponudbo in krog de- javnih udeležencev, posebno med ljudmi s posebnimi potrebami in med starejšimi. Filozofija prilago- jene športne dejavnosti temelji na prepričanju, da se vsi ljudje, ne glede na starost, gibalno, duševno ali senzorno oviranost oziroma prizadetost, lahko ukvarjajo s športom in tako obogatijo svoje življenje. V okviru rekreativnega športnega udejstvovanja je prav za starejšo populacijo zanimiv pristop v obliki terapevtske rekreacije, ki med svoje cilje uvršča tudi pomoč pri premagovanju socialne izolacije, dol- gočasja in osamljenosti. V terapevtsko rekreacijo vključujemo raznovrstne dejavnosti, ki temeljijo na športno rekreativni osnovi, v njej pa se pojavljajo tudi take, ki se povezujejo z literarnim, glasbenim in likovnim izražanjem, zbirateljskim hobijem in socialnimi igrami. Ključne besede: starostniki, aktivno življenje, prilagojena športna vadba, terapevtska rekreacija. Active life for the elderly through adapted physical activities and therapeutic recreation Abstract Special forms of sports which are based on adaptations significantly enlarge the possibilities of active sport participation especially among the people with special needs and among the elderly population. Philosophy of Adapted Physical Activities has a foundation on belief that all people regardless of age, limitation of movement, intellectual disadvantages or sensory malfunctions can be active in sport and can in this way enrich the quality of their lives. In the sport orientated recreational activities there is a challenging and relatively new area of Therapeutic Recreation which is designed to suit elderly popu- lation and people with special needs and through active participation help them to overcome social isolation, boredom and loneliness Therapeutic recreation includes various adapted activities with sports background and also activities such as literary, music and art creations, different hobbies and social games. Key words: elderly, active life, adapted physical activities, therapeutic recreation. Rajko Vute LVII, 2009, 1-2 Šport[iz prakse za prakso] 41 vadbe je zato podoben, zasnovan na pri- lagoditvah in poenostavitvah. Prilagojena športna dejavnost z interdisciplinarno na- ravnanostjo je sestavni del vzgoje, izobra- ževanja, rehabilitacije in znanosti o športu. Tudi rehabilitacija z dobro izbranimi in pri- lagojenimi športnimi dejavnostmi prinaša vrsto prednosti, med najbolj cenjenimi pa je gotovo pot v samostojnost. Terapevtska rekreacija Terapevtska rekreacija ima dve težišči de- lovanja, klinično in neklinično. Klinično je usmerjeno k uporabi rekreacije pri obrav- navanju bolezni ali prizadetosti, medtem ko ima neklinično težišče delovanja usmer- jeno v osebno zadovoljstvo in bogatenje posameznikove življenjske izkušnje. Med glavne cilje terapevtske rekreacije uvr- ščamo aktivno preživljanje prostega časa, preprečevanje stresa in frustracij, prema- govanje socialne izolacije, spodbujanje samostojnosti, skrb za zdravje ter krepitev telesnih in duševnih sposobnosti. Tera- pevtska rekreacija (Kraus, 1983) se lahko pohvali z zelo raznoliko ponudbo različnih dejavnosti, saj poleg prilagojenih športnih vsebin uvršča v svoje programe dela tudi socialne igre, posveča skrb zbirateljem, neguje likovno umetnost in ročna dela, spodbuja delo dramskih sekcij in glasbe- nih skupin, organizira piknike, praznovanja in karnevale. Športne možnosti segajo od gimnastike, aerobike, namiznega tenisa, tenisa, loko- strelstva, plavanja in atletike do športnih iger in dejavnosti na snegu. Izbira med nji- mi je odvisna od udeležencev in možnosti za vadbo, vedno pa si prizadevamo, da bo športna izkušnja prijetna, zabavna in za- nimiva. Vsi udeleženci naj imajo možnost pokazati in dokazati svoje sposobnosti, pa naj bodo te še tako omejene. Vodenje športne vadbe za starejše Uspešnost izvedbe prilagojene vadbe za starejše je podobno kot pri drugih vrstah vodenja zelo odvisna od vodij. Zavedati se moramo celovitosti dela s starejšimi in s tem povezane odgovornosti. Pričakovanja in zahteve, ki jih postavljamo pred vodje vadbe za starejše, so: poznati in razumeti starejše ljudi, vključene v vadbeni proces, poznati zakonitosti in posebnosti prilago- jene športne vadbe, znati uveljaviti različ- ne metode pri reševanju psihosocialnih problemov, znati izbrati in uporabiti meto- de dela, primerne različnim sposobnostim Starejši in osebe s posebnimi potrebami Zadnja leta se pozornost staranju prebival- stva močno povečuje, prvenstveno zaradi finančnih obremenitev, ki so vezane na državne proračune za izplačevanje pokoj- nin in izdatkov za zdravstveno varstvo. Po projekcijah, ki veljajo za Evropo, se bo de- lež prebivalcev, starejših od 65 let, do leta 2035 s 17,1 % (2008) povzpel na 30 %, med- tem ko se bo delež starejših od 80 let s 4,4 % (2008) do leta 2060 povečal na 12,1 %. V Sloveniji je stanje podobno, s tem da je da- našnji delež starejših od 65 let v populaciji še za dobri dve odstotni točki višji. Staranje prebivalstva je lahko tudi svo- jevrsten izziv, predvsem v načinih, kako izboljšati ali ohranjati telesne in duševne sposobnosti, vplivati na dobro počutje in ne kvariti lastnega zdravja. Skrb za kako- vostno življenje predstavlja stalnico tako v programih športne vadbe kot terapevtske rekreacije. Da so na mestu prizadevanja za uveljavitev različnih prilagojenih progra- mov športne vadbe, nas opozarja podatek, ki velja za članice Evropske unije, da je pri prebivalstvu, mlajšem od 65 let, kar 8 % ta- kih, ki imajo telesne, senzorne ali mentalne funkcije zmanjšane oziroma spremenjene za 30 % ali več. Pri polovici od teh gre, po navedbah mednarodnih organizacij, za različna obolenja, pri slabi tretjini pa je pri- zadetost posledica nesreč. Navkljub velike- mu napredku medicinske stroke se število različno prizadetih rahlo, vendar nenehno povečuje (United Nations, 2005). Prilagojena športna dejavnost Področje, za katero menimo, da lahko po- membno prispeva k vključevanju starejših v programe športne vadbe, je prilagojena športna dejavnost (angl. adapted physical activity). Povezana je z medicino, fiziotera- pijo, rehabilitacijo, korektivno in kurativno zdravstveno dejavnostjo itd. Razumevanje in odnos do starejših se podobno kot do ljudi s posebnimi potrebami počasi pre- mika od socialnega dojemanja omejitev, k iskanju in uporabi posameznikovih dejan- skih sposobnosti. Danes na vsakem koraku poudarjamo pomen človekovega dušev- nega in telesnega zdravja, telesne pripra- vljenosti in dobrega počutja. Tako starejše kot ljudi s posebnimi potrebami povezuje pri športni vadbi precej skupnih točk, ki jih določajo zmanjšane ali spremenjene spo- sobnosti, nastale iz različnih vzrokov. Pri- stop pri načrtovanju in izvajanju športne vlogo pri starejših, da zdravo živijo, lažje rešujejo problem prekomerne teže, so so- cialno bolj mobilizirani, kar vse pozitivno vpliva na kakovost njihovega življenja. V okvirih športne vadbe lahko pomembno zmanjšujemo uničujoče vplive stresa, po- večujemo zelo želeno miselno prožnost, vplivamo na ustvarjalnost, povečujemo telesno kondicijo in zaviramo znake stara- nja ter nadomeščamo slabe navade in raz- vade, kjer sta v ospredju uživanje alkohola in kajenje. Vsaka s športno vsebino zasnovana vadba mora upoštevati načela prilagajanja, poe- nostavitev, postopnosti, napredovanja in varnosti. Pričakovanja in zahteve, ki jih po- stavljamo pred vodje prilagojenih športnih dejavnosti za starejše, morajo biti posta- vljeni visoko. Nanašajo se na poznavanje in razumevanje oseb, s katerimi delajo, na poznavanje zakonitosti in posebnosti vadbe starejših, na poznavanje različnih metod za reševanje psihosocialnih proble- mov, na primerno izbiro in uporabo metod dela itd. Zelo pomembna je sposobnost vodje, da zna motivirati starejše, pa naj gre za posameznika ali za skupino. Dobro opazovanje udeležencev v procesu vadbe lahko prepreči ali hitreje odpravi nekatere nevšečnosti, ki so lahko telesne, psihološke ali socialne narave. Za uspešno in varno vodenje prilagojenih športnih dejavnosti za starejše potrebujemo znanja s podro- čja teorije in didaktike prilagojene športne vadbe kot tudi vedenja o medicinskih in psiholoških posebnostih ter stanjih oseb, ki jih opredeljujemo kot starostnike. Po klasifikaciji WHO (World Health Orga- nization) so to osebe po dopolnjenem 65. letu. Starostniki, posebno v poznih letih, imajo zelo veliko skupnih točk z osebami, ki jih opredeljujemo kot osebe s posebni- mi potrebami in ki imajo ovire ali motnje na telesnem, duševnem ali senzornem področju. Tem skupinam ljudi je prilago- jena športna dejavnost v prvi vrsti tudi namenjena. V navidez s športom malo ali nič povezanim nakupovanjem v trgovini je skrita potreba po obvladovanju določene stopnje lokomotornih sposobnosti in izka- zani moči muskulature. Z redno in sistema- tično v šport naravnano dejavnostjo je pri starejših mogoče povečati ali ohraniti pre- potrebno moč muskulature, ki omogoča izjemno pomembno gibalno samostojnost in neodvisnost. Ta sposobnost postaja v poznih letih človekovega življenja ključne- ga pomena. LVII, 2009, 1-2 Šport42 [iz prakse za prakso] mišic in vzdrževanje mišičnega tonusa; vzdrževanje hrustančevine in veznega tkiva pri hrbtenici, prsnem košu, sklepih; vzdrževanje optimalne telesne teže in po- speševanje procesov izločanja. Ob tem pa mora športna dejavnost omogočiti tudi bogatenje prostega časa, biti mora pobu- dnica za prijetne stike z ljudmi in ne naza- dnje priložnost za osrečujoče doživljanje narave. Športna vadba je v zrelih letih in v času staranja prav tako potrebna kakor v mladosti. Morebiti še bolj, pravi Ulaga, saj se v obdobju prekipevajoče vitalnosti mladina namreč kar usmerja v naravo in na razna športna igrišča, pozneje pa je to vse bolj stvar pameti, vednosti, prepričanja in ozaveščenosti. Po štiridesetem letu pa ne gre več za uspešno tekmovanje z drugimi, ampak za nepogrešljiv prispevek k zdrave- mu načinu življenja, zato, da bi ostal človek čim dlje na visoki ravni duševne in telesne sposobnosti. S pomočjo športne vadbe naj tudi v visoki starosti ostane človek čil in zdrav, samostojen in neodvisen od tuje pomoči. Profesor Ulaga je razmišljanja o pomenu in ugodnih vplivih športne vadbe na človeka v veliki meri potrdil tudi v praksi, na sebi. Njegova razmišljanja o starostnikih in špor- tu so v mnogočem aktualna tudi danes in jih velja nadgrajevati. Literatura Kraus, R. (1983). 1. Therapeutic recreation servi- ce: principles and practices. New York: Saun- ders College Publishing. Ulaga, D. (1980). 2. Telesna vzgoja, šport, rekre- acija. Ljubljana: Mladinska knjiga. United Nations (2005). 3. Sport for a better world. Report on the international year of sport and physical education. New York: United Nations Office of Sport for Develo- pment and Peace. Vute, R. (1999). 4. Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora. Vute, R. (2005). Temeljne pojavne oblike v 5. športu in osebe s posebnimi potrebami. Šport, 53(1), 5–8. poudarke: zadovoljstvo udeleženk bo po koncu programa telesne vadbe večje; ude- leženke vadbe so pridobile največ izkušenj v tistih športnih dejavnostih, ki so pove- zane s programom športne dejavnosti v času šolanja; vpliv telesne vadbe se kaže v pomembnem izboljšanju motoričnih spo- sobnosti, ki se nanašajo na moč, gibljivost in ravnotežje; šestmesečna telesna vadba pomembno spremeni kakovost življenja v smislu razširjenega delovanja v bivanjskem okolju. Tisti, ki so telesno aktivni, praviloma tudi izkazujejo boljše zdravstveno stanje in večjo stopnjo socializacije. Pričakovanja so usmerjena tudi k odločitvi ženske popu- lacije starostnikov nad 65 let, da postane redna telesna dejavnost način njihovega življenja. Osrednji eksperiment je potekal v obdobju od oktobra 2006 do maja 2007, v njem je sodelovalo 32 žensk, starih nad 65 let, ki se pred tem niso redno ukvarjale s športnimi dejavnostmi in ki so članice lokalnih dru- štev upokojencev v Kamniku ter okolici. Vadbo smo izvajali v dveh skupinah, dva- krat na teden po 60 minut. Po koncu šest- mesečne vadbe v okviru raziskovalne na- loge smo se skupaj odločili za nadaljevanje vadbe s podobno zasnovo, ki zdaj poteka enkrat na teden in se je prevesila v tretje leto načrtne, prilagojene vadbe. Sklep Ob koncu bi želeli podati nekaj misli, ki jih je o starostnikih in pomenu špotne vadne zapisal prof. Drago Ulaga (Ulaga, 1980), spoštovani učitelj mnogih generacij špor- tnih pedagogov, tudi moje. Bil je med prvi- mi pri nas, ki je s publicistično dejavnostjo opozarjal na pomen in koristi športne vad- be v starosti. Napisano je s svojim zgledom tudi potrjeval v pozno starost. Med drugim je pisal, da stopnje razvitosti telesne kul- ture ljudstva ne ocenjujemo po številu vr- hunskih tekmovalcev in rekorderjev, tem- več po ravni osebne higiene ljudstva, po razvitosti športnih navad in še posebno po kar najvišjem odstotku tistih prebivalcev, ki se redno ukvarjajo s športom. Na vprašanje, kakšna naj bo športna de- javnost oseb, starih 60, 70 let in starejših, da bo ustrezno delovala na zdravje, dobro počutje in zaviranje procesov staranja, Ulaga odgovarja oziroma priporoča redno športno dejavnost, ki naj bo usmerjena v: pospeševanje funkcij srčno-žilnega in dihalnega sistema; vsestransko krepitev vadečih, znati motivirati posameznike in skupino za vadbo, znati načrtovati in pri- lagajati programe vadbe ljudem različnih sposobnosti in biti vešči pri uporabi metod opazovanja (Vute, 1999). Pojavlja se tudi vprašanje, kdo so tisti, ki bodo vodili vadbo z vsebinami terapev- tske rekreacije za starejše, da bodo izpol- njeni kriteriji varne in uspešne vadbe. Zna- nja, ki jih potrebujemo, se nanašajo tako na obvladovanje športne stroke kot na poznavanje značilnosti starostnikov, njiho- vih sposobnosti in možnosti, na potrebne prilagoditve vadbe in opreme itd. Nepo- znavanje ali pomanjkljivo znanje vodje prizadene v prvi vrsti udeležence vadbe, posledice pa so lahko, predvsem zaradi nji- hove starosti, nevarne. Dobri vodje morajo povezovati znanja raz- ličnih področij, predvsem tistih, ki pokriva- jo športno dejavnost, prilagojene športne dejavnosti, problematiko starostnikov, vrste in stopnje različnih obolenj oziroma prizadetosti in posebnih potreb. Z usme- ritvijo in dopolnitvijo znanj v okviru tera- pevtske rekreacije in prilagojene športne vadbe bi lahko bili med želenimi in uspe- šnimi vodji vadbe za starejše predvsem ti- sti iz vrst pedagogov, športnih in specialno rehabilitacijskih. Zasnova projekta Vpliv telesne vadbe na kvaliteto življenja starostnikov V primerjavi z drugimi področji dela s sta- rostniki, npr. učenje v tretjem življenjskem obdobju, je gibalno in športno udejstvo- vanje pri nas dokaj skromno zastopano. S projektom Vpliv telesne vadbe na kvaliteto življenja starostnikov, ki poteka od oktobra 2006, vanj pa so vključene ženske, starej- še od 65 let, si prizadevamo, da omenjeno področje obogatimo z novimi vedenji in izkušnjami. V okviru vadbe preučujemo vpliv programirane telesne vadbe na loko- motorni sistem in psihofizično zdravje sta- rostnikov ter poskušamo dobiti odgovore na postavljena raziskovalna vprašanja, ki se nanašajo na: zadovoljstvo z življenjem na začetku in koncu programa telesne vad- be; športne panoge, v katerih so v vadbo vključene ženske pridobile največ izkušenj v preteklosti in v katerih športnih panogah bi si želele pridobiti nove; vpliv telesne vadbe na izbrane motorične sposobnosti; vpliv telesne vadbe na kvaliteto življenja omenjene skupine žensk, starih nad 65 let. Pričakovanja, ki naj bi jih programirana vadba izpolnila, smo strnili v naslednje dr. Rajko Vute, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana rajko.vute@guest.arnes.si LVII, 2009, 1-2 Šport[filozofija športa] 43 Toda zakaj bi športniki žrtvovali svoje zdravje, še več: celo svoje življenje, da bi dosegli olimpijsko medaljo? Nekateri trdijo, da je odgovor na to vprašanje skrit v velikih vsotah zasluženega denarja, toda številni športi niso finančno zanimivi. Drugi so pre- pričani, da je izziv doseganje lastne telesne popolnosti.4 Toda kaj bo športniku denar ali popolno telo, ko pa ga ne bo več med živi- mi? Tretji opozarjajo na to, da imajo mnogi športniki zelo slabo samopodobo in nizko samospoštovanje. Samih sebe ne doživlja- jo kot vrednih spoštovanja že zgolj zato, ker so človeška bitja, pač pa podlegajo »kulturi tekmovanja«, ki zahteva, da se neprestano potrjujejo ob drugih, da so boljši od drugih. Vrednotenje samega sebe športniki zato želijo izboljšati z uspehi na tekmovanjih. Zmaga je tako samopotrditev in potrditev lastne vrednosti pred drugimi, medtem ko ima poraz prav nasproten učinek. A zmage in porazi se izmenjujejo v karieri vsakega športnika. Zato bi čudežna tabletka lahko pripomogla k temu, da bi se vendarle vsaj nekaj časa počutil pomemben »nekdo«. A se zdi, da tudi to ne odgovori zadovoljivo na problem žrtvovanja življenja samega, ki je pogoj za možnost dobre samopodobe. Zato bomo v nadaljevanju na postavljeno vprašanje o pomenu zmage v športu po- skušali odgovoriti nekoliko drugače. Na osnovi zanimivih rezultatov raziskave, ki jo je med vrhunskimi športniki opravil dr. Goldman, lahko sklepamo, da zgolj denar, začasna telesna popolnost ali biti nekaj časa »nekdo« ne odtehtajo odrekanj in naporov, ki jih zahteva tekmovalni šport. Zdi se namreč, da prav v sodobnem vrhun- skem tekmovalnem športu prihaja na dan človeku prirojena težnja po nesmrtnosti, in sicer v obliki, ki je bila značilna tudi za an- tični grški šport. Človek v iskanju nesmrtnosti Lahko bi rekli, da k bistvu človeka spada tudi to, da umre. Ni človeka, ki ne bi prej ali slej umrl. S tem dejstvom se ljudje na različne načine spopadajo že od nekdaj. glede na to nam lahko nekaj pove o odnosu športni- kov do zmage. Ob tem ostaja odprto vprašanje, zakaj je zmaga tako pomembna. Poskus delnega razmisle- ka ob tem vprašanju pa je namen tega članka. 4 Tudi Peter Ubel, profesor športne znanosti na Uni- verzi v Pensilvaniji, kritizira velik pomen, ki ga mno- ge kulture dajejo fizični popolnosti. To pa ni samo problem športa, pač pa tudi drugih ‘tekmovalnih industrij’, npr. Hollywooda, lepotnih tekmovanj, kjer je mogoče uspeti le, če s svojim telesom ravnaš ne- naravno (Bad Sports − Olympics 2000; Athletes; Drug Abuse − Statistical Data Included, 2000). ger in Yeager, 1997). Kmalu po objavi so dosegli legendaren status znotraj olimpij- skih športov (Bickar, 2006). Vendar so bili v raziskavo vključeni predvsem športniki iz športov s poudarjeno komponento moči, zato rezultatov ni moč posploševati na vse olimpijske športe. Dr. Goldman je to vprašanje1 postavljal več sto športnikom (od bodibilderjev do olim- pijcev) dve desetletji vsakih nekaj let. Želel je izvedeti, kako daleč bi športniki šli, da bi zmagali. Odgovor se je vedno znova glasil: do groba!2 Vselej, ko je športnikom postavil to vprašanje, jih je več kot polovica odgo- vorila, da bi to čudežno tabletko vzeli.3 1 Goldman: »Izmislil sem si hipotetično čudežno tabletko. Športnikom sem povedal, da bodo v na- slednjih petih letih zmagali na vsakem tekmovanju, nato pa zaradi nje umrli.« (Easily obtained steroids focus of debate, 2003) 2 Pri tem gre za t. i. ‘miselni eksperiment’, ki je pogost v filozofiji, v znanosti pa služi predvsem pri posta- vljanju hipotez. Vprašanje je, kakšen bi bil odgovor športnikov, če bi jim tik pred začetkom tekmovanja dejansko ponudil povsem resnično ‘čudežno tablet- ko’. Bi jo tistih 52 % športnikov še vedno vzelo ali ne? Ob odsotnosti predhodnih izkušenj s čim podobnim v zgodovini športa bi gotovo pomembno vlogo odi- grala zaupanje človeku, ki bi tabletko ponudil, in vera v resnično zmožnost obstoja takšne tabletke. 3 Ob tem je treba opozoriti na problem metode, ki jo je v svojih raziskavah uporabljal dr. Goldman, saj ne izpolni vseh zahtev znanstvenega raziskovanja. Ne Uvod Leta 1984 je dr. Bob Goldman, ustanovitelj ameriške nacionalne akademije za medici- no športa v Chicagu, izdal knjigo z naslo- vom Death in the locker room: »Steroids & sports« (Smrt v slačilnici: Steroidi in šport), v kateri je jasno predstavil velike nevarnosti, ki prežijo na športnike ob uporabi nedovo- ljenih poživil, predvsem v športu takrat in danes zelo popularnih steroidov. Leta 1992 je dr. Goldman izdal drugo, dopolnjeno iz- dajo knjige z naslovom »Death in the locker room II: Drugs & sports«, v kateri najdemo rezultate izredno zanimive raziskave. Dr. Goldman je 198 športnikom postavil tole vprašanje: »Če bi imel čudežno tabletko, ki bi bila tako učinkovita, da bi po enkratni uporabi v nasle- dnjih petih letih zmagal na vseh tekmovanjih, ki bi se jih udeležil: od olimpijskega desetero- boja do tekmovanja za mistra univerze, ime- la pa bi eno manjšo pomanjkljivost – pet let po tem, ko bi jo vzel, bi umrl –, bi kljub temu vzel to poživilo?« (Goldman, 1992, str. 24) 52 odstotkov športnikov je odgovorilo, da bi to poživilo vseeno vzeli, ob tem pa bi morali še naprej trdo trenirati. Rezultati te raziskave so bili objavljeni tudi leta 1997 v članku v reviji Sports Illustrated (Bamber- Iskanje nesmrtnosti v športu Izvleček Zakaj zmagati? V čem je smisel zmage? Zakaj je zmaga v športu tako pomembna? Ta in druga podobna vprašanja ostajajo na večnem seznamu vprašanj, s katerimi se ukvarja teorija športa. Izmed različnih mogočih odgovorov se v članku spoprimemo z morda najstarejšim izmed njih, ki je v športna tekmova- nja vabil že antične Grke, tj. z doseganjem nesmrtnosti. Poleg metafizičnega pojmovanja nesmrtnosti je že v antiki zaživelo tudi empirično pojmovanje nesmrtnosti preko preživetja v nesmrtni slavi. Takšno pojmovanje nesmrtnosti pa je mogoče opaziti tudi v sodobnem športu. Ključne besede: šport, tekmovanje, nesmrtnost, filozofija športa. Quest for immortality in sport Abstract Why to win? What is the meaning of winning? Why winning is so important? Those and other similar question are on the eternal list of sport theory questions. Among different possible answers the paper will take into consideration perhaps the oldest one – to gain immortality. Besides metaphysical under- standing of immortality also another, more empirical concept of immortality appeared in ancient Greek culture – survival by immortal fame. It is the same concept of immortality as the one which can be possible to identify in modern sport. Ključne besede: sport, competition, immortality, sport philosophy Jernej Pisk LVII, 2009, 1-2 Šport44 [filozofija športa] šno hrepenenje jih navdaja, da bi postali slavni in si za večne čase zagotovili nesmrtno slavo. Pripravljeni so prestati vse nevarnosti, še bolj kot za otroke, zapraviti premoženje, pretrpeti kakršne koli napore in za to umreti. Ali misliš, da bi Alkestida umrla za Admeta in bi Ahil sledil Patroklu v smrt ali bi vaš Ko- dros umrl za kraljestvo svojih sinov, če ne bi domneval, da bo obstal nesmrten spomin na njihovo krepost − spomin, ki zdaj živi med nami? Daleč od tega, ampak mislim, da vsi ljudje, in sicer tem bolj, čim boljši so, vse po- čenjajo zaradi nesmrtne kreposti in takšne znamenite slave: kajti ljubijo nesmrtnost.« (Simpozij, 208c-e) Izkazati se na javnem kraju in postati znan, da bi se te drugi ljudje spominjali in te ohranili v spominu. To je bilo v času, ko možnost transcendentne nesmrtnosti še ni bila znana (ali sprejeta), edino možno sredstvo doseganja nesmrtnosti. Do dana- šnjega dne so se nam ohranile liste z imeni antičnih olimpijskih zmagovalcev, še danes lahko občudujemo nekatere izmed njiho- vih kipov in beremo o njihovih krepostih v Pindarjevih odah. Na ta način so antični športni zmagovalci še vedno živi – dosegli so nesmrtnost, po kateri so hrepeneli. Z vzponom metafizike v antični grški filo- zofiji (Sokrat, Platon, Aristotel) in krščan- stva s transcendentnim razumevanjem nesmrtnosti je tudi potreba po »postati slaven«, po ostati živ v spominu nekoliko usahnila. To pa se sklada tudi s tem, da do konca srednjega veka pogosto niti umetni- ki niso podpisovali svojih del, saj za to (svo- jo čast in slavo) niso videli nobene potrebe. Danes pa se, ko je vera v transcendentno nesmrtnost šibka, ponovno krepi antično pojmovanje nesmrtnosti. August Comte (1798–1857), oče modernih pozitivistov, je v svojem času močno ob- čutil, da se problemu nesmrtnosti ni moč izogniti. Zato se je potrudil po svojih mo- čeh odgovoriti nanj. V skladu s svojo pozi- tivistično vero v človeštvo je veliko vlogo pripisoval temu, kar imenuje subjektivna nesmrtnost – nesmrtnost, po kateri živimo v spominu, mislih in ljubezni tistih, ki so nas poznali in cenili. To pa je prav pojem nesmrtnosti antičnih Grkov, ki ga je mo- goče najti tudi v sodobni kulturi in športu. Postati znan in prepoznan med drugimi, ostati v spominu – to je mogoče prepozna- ti za enega izmed vzrokov močne želje po zmagi v športu. lesa.7 Poleg takšnega filozofskega pristopa k razumevanju nesmrtnosti se je v antični grški kulturi oblikoval še drugi, bolj empi- rični pojem nesmrtnosti, ki je že takrat bil pomemben tudi za šport – preživetje v ne- smrtni slavi (Jonas, 1997). Nesmrtnost v slavi V antični Grčiji je bilo preživetje v nesmrtni slavi visoko cenjeno, »pri čemer ni veljalo samo kot pravično plačilo za plemeni- ta dejanja, temveč tudi kot njihov glavni spodbujevalec. Da bi dejanja opazili kot pomembna in se jih tako tudi spominjali, morajo biti vidna, tj. javna« (Jonas, 1997, str. 188). In javne prireditve, kot so bila tudi športna tekmovanja, so bile pravzaprav idealno sredstvo za dosego takšne nesmr- tnosti grškega tekmovalnega (agonalnega) človeka. Pri tem je bil »edini namen vsega grškega športa, kot pove že etimologija (gr. athion = 'nagrada'), zmaga. Nagrade za drugo mesto niso poznali« (Weiss, 1969, str. 175). Z zmago na tekmovanju je športnik ne le dokazal svojo premoč nad tekmecem, pač pa tudi svojo krepost – areté. Glavno prizadevanje nadarjenega Grka je bilo biti prvi in zasijati pred drugimi. Nasploh je tekmovalnost prevevala vso antično grško kulturo:8 tekmovali so v umetnosti, govor- ništvu in športu.9 Njihova beseda za tek- movanje je agon. V tem času se agon kaže kot neprestana in nikoli docela izpolnjena potreba po zunanji potrditvi in priznanju, njen smisel pa je bil v »doseganju večne mladosti in enakosti z bogovi« (Zore, 1997, str. 31), torej oblike nesmrtnosti. O tem ide- alu v antični grški kulturi nam spregovori tudi Platon skozi besede svečenice Dioti- me v Simpoziju: »Če hočeš, se ozri na častihlepnost ljudi − če ne uvidiš tega, kar sem povedala, se moraš čuditi nespameti, ko premišljuješ, kako stra- 7 Tudi Tomaž Akvinski, podobno kot Platon (Simpo- zij 206a), poda zanimiv argument za nesmrtnost na osnovi hrepenenja: »Vse, kar ima razum, po naravi hrepeni po obstoju. Naravne težnje pa ne morejo biti prazne. Potemtakem mora vsaka razumska stvar biti nepropadljiva.« (Akvinski, 1936, I, 75, 6) 8 J. Burchkardt dobo pred 5. st. pr. Kr. poimenuje kar ‘agonalna,’ tj. tekmovalna doba. (Burckhardt, 2002, str. 54) 9 Že Heziod (ok. 700 pr. Kr.) v svoji pesnitvi Dela in dnevi pravi, da »vedno z lončarji prepira (tekmuje) lončar se, tesar pa s tesarjem«. V tem se tekmoval- nost kaže tudi kot gibalo napredka. Tekmovalnost med lončarji je bila v tistem času pregovorna. Celo Aristotel v svoji Nikomahovi etiki pravi, da je prijatelj- stvo med podobnimi ljudmi (poklici) redkost, tako kot je to pri lončarjih: »Enaki ljudje so si kot lončarji med sabo.« (Aristotel, 2002, 1155a) Tudi če sam problem smrti zanikamo in si domišljamo, da smrti ni (kar je zelo značil- no za današnji čas), nas bo vendarle kmalu dohitela. V vsakem primeru problem osta- ja, rešitev, ki jo izberemo z neizbiro, pa je le odlaganje rešitve in zato ni prava rešitev. Obstaja še druga možnost: soočenje s pro- blemom smrti. Od nekdaj sta religija (prek razodetja in verovanja) ter filozofija (prek človekovih lastnih zmožnosti razuma) po- nujali različne rešitve, ki pa so bile vedno močno vezane na antropologijo, ki je slu- žila kot podlaga določenega razumevanja človeka, predvsem razmerja med duhom in telesom (Nagel, 1995; Zagzebski, 2007). Že helenistični filozof Epikur (341–270 pr. Kr.) poudarja, da je pomembno, kako ra- zumemo smrt. Glede na to je smrt lahko nekaj strašnega ali pa tudi ne. Epikur velja za materialista in hedonista. Dobro je zanj užitek, zlo pa bolečina. Toda ker užitek in bolečina zaradi vezanosti na telo in zaradi izničenja telesa po smrti prenehata, se vsa človekova eksistenca ob smrti popolnoma izniči. Smrt je popolno izničenje. Zato se po epikurejskem prepričanju smrti ni treba bati. To je Epikur v Pismu Menojkeju lepo strnil v znani misli: »Ko smo mi, smrti ni. Ko pa pride smrt, pa nas več ni.« (Reale, 2002, str. 203) Vendar se s takšnim hladnim razumskim sklepanjem, ki na koncu vse pripelje do iz- ničenja, človek večinoma ne zadovolji. Želi si biti tudi po smrti. Intuitivno vemo, da je bolje biti kot ne biti.5 Zato lahko rečemo, da je želja po nesmrtnosti nekaj človeku prirojenega in univerzalnega (Zagzebski, 2007, str. 171). Od prvih znanih kultur pa vse do današnjih dni človek ni prenehal is- kati sredstev in poti za dosego tega. Sokrat in Platon podata prve filozofske argumen- te za nesmrtnost človeka. Vsi pa temeljijo na specifični antropologiji, ki človeka ra- zume kot sestavljenega iz duše in telesa. Duša je pri tem nekaj nesnovnega in zato nespremenljivega ter neumrljivega, med- tem ko je telo snovno in zato spremenljivo ter umrljivo. Ker je bistvo človeka duša in ne telo,6 človek lahko preživi tudi smrt te- 5 To je eno glavnih spoznanj klasične filozofske on- tologije, ki gradi na Platonovi in Aristotelovih filozof- skih uvidih. Kaže se tudi v tem, da cenimo življenje, da se trudimo za ohranitev svojega življenja in življe- nja drugih. 6 »Ker človek ni niti telo, niti telo in duša skupaj, osta- ja po mojem ta (možnost), da ni bodisi nič, ali pa ni, če je nekaj, naposled nič drugega kot duša.« (Platon, Alkibiad (prvi) 130c) LVII, 2009, 1-2 Šport[filozofija športa] 45 Dvom o smiselnosti želje po nesmrtnost v slavi poda tudi Jacques Maritain, ko pra- vi, da bi v tem primeru »leksikoni, ki so v pomoč človeškemu spominu, postali pravi muzeji nesmrtnosti« (Maritain, 2004, str. 37). Takšna nesmrtnost bi po njegovem prepričanju pristajala kvečjemu predme- tom tega tvarnega sveta, ne človeški ose- bi. Obenem bi takšna nesmrtnost v slavi bila oz. bi postala prava nesmrtnost le v primeru, če bi resnično obstajala »objek- tivna«, prava nesmrtnost, tj. če bi spomin ali duša ljudi dejansko bila nesmrtna, saj se civilizacije, kulture in z njimi njihov spomin menjajo. Sklep Čeprav, kot ugotavlja Hans Jonas (1997), današnji človek ni naklonjen misli o nesmr- tnosti, pa si neprestano postavlja vpraša- nje o možnosti doseganja le-te. Mogoče je celo govoriti o človekovem univerzalnem hrepenenju po nesmrtnosti, po večno bi- ti.11 Nanj so odgovarjali tako antični kot tudi sodobni misleci. Poleg metafizičnega (nesmrtnost duše) je že v antiki zaživelo tudi empirično pojmovanje nesmrtnosti prek preživetja v nesmrtni slavi. Med dru- gim so nanj stavili tudi antični športniki, saj je bil to zelo praktičen in uresničljiv način »zmage nad smrtjo«. Zanimivo pa je, da je takšno pojmovanje nesmrtnosti mogoče opaziti tudi v so- dobnem športu (kot tudi v drugih javnih dejavnostih). Glede na rezultate raziskave Boba Goldmana je mogoče sklepati, da na nesmrtnost v slavi stavi tudi marsikateri so- doben vrhunski športnik. Kakorkoli že, šport lahko pomaga prav vsa- kemu, ne le vrhunskim športnikom, da se jim ne bi dogajalo to, kar je lepo izrazila Susan Ertz: »Milijoni si želijo nesmrtnosti, ne vedo pa, kaj bi sami s sabo počeli na de- ževno nedeljsko popoldne.« Literatura Akvinski, T. (1936). 1. The summa theologica. London. Aristotel, T. (2002). 2. Nikomahova etika. Lju- bljana: Slovenska matica. Bamberger, M., Yeager, D. (1997). Over the 3. edge. Sports Illustrated, 86(15). 11 O tem govori večina klasičnih filozofskih avtorjev, npr. Akvinski, 1936, I, 75, 6; Platon, Simpozij 206a; Za- gzebski, 2007, str. 171. neznan, nesmrtno pa je bil rehabilitiran šele po osamosvojitvi Slovenije. Poleg tega se postavi vprašanje razlik med športniki različnih športov. Smiselno bi bilo pred- videvati, da je v kombinaciji medijsko od- mevnega športa, ki ne nudi velikih finanč- nih dohodkov, več takšnih športnikov kot v nekem medijsko nezanimivem športu ali v športu, ki ima izredne finančne donose. Prav tako bi bilo smiselno pričakovati, da se bo za to možnost odločilo več športnikov iz individualnih kot iz kolektivnih športov. Kakorkoli že, tudi če šport (zavedno ali ne- zavedno) dejansko služi cilju pridobivanja »nesmrtnosti v slavi«, pa mnogo mislecev takšno »nesmrtnost v slavi« postavi pod vprašaj. Hans Jonas tako opozori na to, da je »dimenzija takšnega posmrtnega življenja tista dimenzija, v kateri je bilo to pridoblje- no: to je politična skupnosti. Nesmrtna sla- va je tako javna čast v permanenci, tako kot je v permanenci tudi skupnost človeškega življenja« (Jonas, 1997, str. 188). Gre torej le za nesmrtnost v času, ki je poleg tega ve- zana in močno odvisna od skupnosti, ki jo ohranja. Kljub temu, da je lahko razsežnost takšne nesmrtnosti zelo časovno omejena, pa se je vsaj v nekaterih najslavnejših pri- merih velikih antičnih športnih tekmovanj (športnikov, ki so zmagali, kot tudi tistih, ki so jih ujeli pri goljufanju) raztegnila vsaj do današnjega dne; tj. krepko v tretje tisočle- tje obstajanja. To pa je – ne glede na to, da takratni tekmovalci česa takšnega realno niso mogli pričakovati – vendarle nagrada, ki (bi) k vsakodnevnemu garanju in odre- kanju priklenila tudi marsikaterega dana- šnjega športnika. Vendar je takšna »selektivna nesmrtnost« – ki sprejema samo nekatere, večino pa izključuje – negotova tudi zaradi dvoma o pravičnosti izbire. Zato se za današnjega človeka, ki se dobro zaveda, na kakšen na- čin se danes proizvaja slava in manipulira javno mnenje, takšna nesmrtnost izgublja v negotovosti. Že Aristotel je dobro ugo- tovil, da je slava oz. čast vredna natanko toliko kot sodba tistega, ki jo podeljuje. »Čast je bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa« (Aristotel, 2002, 1095b). Čast zato tudi ni in ne more biti re- snično »dobro«, medtem ko mora biti re- snično dobro naša resnična last, tj. odvisno od nas samih. Nadalje Aristotel ugotovi, da čast in slavo tudi iščemo zgolj kot sredstvo (in ne cilj sam po sebi) z namenom, da bi s tem od zunaj pridobili potrditev za naše dobro. Šport kot sredstvo doseganja nesmrt- nosti Če se vrnemo k uvodu, v katerem smo predstavili zanimive ugotovitve Boba Goldmana o odnosu vrhunskih športnikov do tekmovanja, zmage, življenja in smrti, lahko na osnovi spoznanj ugotovimo, da rezultati morda kažejo na oživitev člove- kove prirojene težnje po nesmrtnosti, obe- nem pa v sodobnem vrhunskem športu, ki je visoko cenjen, medijsko dobro pokrit in zato javen, vidijo eno od možnih sredstev za dosego nesmrtnosti prek preživetja v spominu, v slavi. Če bi zdaj v naši špekulaciji šli še nekoliko dlje, bi lahko rekli, da to do neke mere ra- zloži tudi uporabo nedovoljenih poživil v športu, kljub temu da se športniki dobro zavedajo vseh nevarnosti, ki so jim ob tem izpostavljeni. Na vprašanje, zakaj športniki jemljejo poživila, obstaja en jasen in ne- dvoumen odgovor: zato, da bi zmagali. Pri tem se spet postavi vprašanje, zakaj bi radi zmagali; zakaj je zmaga tako pomembna? Kot smo videli, je denar lahko en odgovor, telesna popolnost drugi, samopodoba tre- tji, slava in nesmrtnost v slavi pa četrti od- govor. Pri tem je zanimivo to, da športniki lahko dosežejo slavo ne glede na to, ali so na dopinškem testu ujeti ali ne. Poznan je primer Bena Johnsona z olimpijskih iger leta 1988 v Seulu, ko so ga po zmagi v teku na 100 m ujeli zaradi uporabe steroidov. Toda prav s tem je dosegel svojo »nesmr- tnost v slavi« – za vedno se je vpisal v zgo- dovino. Ali je s tem dosegel to, kar si je že- lel, pa je že drugo vprašanje. Ob tem se postavi vprašanje, koliko takšna hipoteza drži. Že v raziskavah dr. Goldma- na niso bili vsi športniki pripravljeni vzeti čudežne tabletke, nato zmagati in dose- či javnega priznanja in slave, potem pa čez čas za vedno izginiti z obličja zemlje. Takšna jih je bila vedno »le« dobra polo- vica. Vprašanje je tudi, koliko športnikov se resnično odloči za ukvarjanje z nekim športom zaradi želje po doseganju slave. Pri tem lahko ločimo med intencionalno in neintencionalno slavo in/ali nesmrtnostjo. Mnogi starši tako vpišejo svoje otroke k športni dejavnosti (ali v športni klub), ki v tistem času dosega odmevne rezultate na državni ali mednarodni ravni.10 Znan pa je tudi primer Leona Štuklja, ki je kljub odličnim rezultatom dolga leta ostal 10 Npr. po uspehih Primoža Peterke v svetovnem po- kalu se je zanimanje za treniranje smučarskih skokov med otroci in starši drastično povečalo. LVII, 2009, 1-2 Šport46 [filozofija športa] Jonas, H. (1997). Nesmrtnost in današnja ek-8. sistenca. Phainomena, 21–22, 187–206. Bad Sports - Olympics 2000; Athletes; Drug 9. Abuse − Statistical Data Included. (27. 10. 2000). Pridobljeno 24. 8. 2008 s http:// f indarticles.com/p/articles/mi_m0EPF/ is_8_100/ai_66677898. Maritain, J. (2004). 10. Po navdihu Tomaža Akvinskega. Celje: Mohorjeva družba. Nagel, T. (1995). 11. Zakaj sploh gre? Zelo kratek uvod v filozofijo. Ljubljana: RIC. Platon. (2004). 12. Zbrana dela I in Zbrana dela II. Celje: Mohorjeva družba. Bickar, J. C. (2006). Excellence and ethics in 4. olympic sports. Harvard: Graduate School of Education. Pridobljeno 24. 8. 2008 s http:// pzweb.harvard.edu/eBookstore/PDFs/Go- odWork47.pdf. Burckhardt, J. (2002). 5. History of greek culture. New York: Dover Publications. Easily obtained steroids focus of debate.6. (26. 11. 2003). Sports Ilustrated. Pridobljeno 24. 8. 2008 s http://sportsillustrated.cnn. com/2003/more/11/26/us.doping.ap/. Goldman, B. (1992). 7. Death in the locker room II: Drugs & sports. Chicago: Elite Sports Me- dicine Publications, Inc. mag. Jernej Pisk, prof. šp. vzg. tel.: 041 672 054 jernej.pisk@guest.arnes.si Reale, G. (2002). 13. Zgodovina antične filozofi- je, III. zv. Sistemi helenistične dobe. Ljubljana: Studia humanitatis. Weiss, P. (1969). 14. Sport; a philosophic inquiry. Illinos: Southern Illinois University Press. Zagzebski, L. T. (2007). 15. Philosophy of re- ligion. An historical introduction. Malden: Blackwell Publishing. Zore, F. (1997). 16. Obzorja grštva. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. LVII, 2009, 1-2 Šport[športna medicina] 47 kot telesni, psihični in socialni problem. Tušak in Tušak (2003) navajata, da je priza- detost športnika po poškodbi veliko hujša kot pri nešportniku zaradi večjega pome- na optimalne učinkovitosti gibalnega sis- tema. Specifičnost športnika v odnosu na nešportnika je kazalnik izvora specifičnosti športnih poškodb. Velik športnikov pro- blem je izguba časa zaradi rehabilitacije po poškodbi, saj neredko zamudi pomembno tekmovanje, nadaljevanje sezone ali celo več sezon. Poškodba, ki športniku onemo- goči nadaljevanje kariere, predstavlja zanj velik problem. Kljub najboljši strokovni eki- pi, mladosti in dobri telesni pripravljenosti potrebuje športnik, v primerjavi z nešpor- tnikom, ki se kmalu vrne na svoje delovno mesto in nemoteno opravlja svojo dejav- nost, precej več časa za vrnitev na prejšnjo raven nastopanja, saj mora doseči optimal- no funkcionalno raven vseh organskih sis- temov. Športnikova izrazita motiviranost in želja po čim hitrejšem koncu procesa reha- bilitacije pa zaznamujeta določene razlike v samem procesu. Športnikovo aktivno sodelovanje resda povečuje pozitivno na- poved zdravljenja, po drugi strani pa ima tudi negativen učinek, saj začne športnik z intenzivnimi obremenitvami, še preden je poškodba dokončno pozdravljena. Po- škodbe so lahko za športnika vsakodnevno tveganje in pomenijo strah pri opravljanju aktivnosti (Tušak in Tušak, 2003). Športne poškodbe Jakovljević (1989) je športne poškodbe opredelil kot poškodbe, ki se primerijo med ukvarjanjem s športom in so z njim tudi neposredno povezane. Glede na dej- stvo, da gre za poškodovanje športnika, se športne poškodbe od drugih poškodb malce razlikujejo tako po načinu nastanka, poteku in rezultatih zdravljenja kot tudi po vplivu na »delovno sposobnost« športnika (Dervišević in Hadžić, 2005). Osnovne vzroke za nastanek poškodb sta tako Jakovljević (1989) kot Vidmar (1992) razvrstila v notranje (njihov izvor je v špor- tniku) in zunanje (izvirajo zunaj športnika), pogojene tudi s psihološkimi dejavniki tveganja, ki imajo pomembno funkcijo v procesu rehabilitacije. Športnikovo okre- vanje je, poleg dobrega rehabilitacijskega programa, odvisno tudi od psiholoških vidikov, ki sta jih Tušak in Tušak (2003) raz- vrstila v osebnostne in psihosocialne de- javnike. uspehu. V zadnjih letih je razmah tekmo- valnega športa izjemen. To pa je vzrok za naraščanje poškodb v gibalnem sistemu. Psihološki dejavniki, ki vplivajo na športnika pred poškodbo Šport in športna poškodba sta danes med seboj povezana, zlasti v profesionalnem športu. Športnik dojema svojo poškodbo Uvod Pavlovčič (2002) pravi, da je življenje giba- nje in gibanje je življenje. To sta načeli, ki sta v našem vsakdanu vedno bolj uvelja- vljeni. V človeku se, ne glede na spreme- njene telesne sposobnosti organizma ali starostne kategorije, ne zmanjša želja po Pomen fizioterapevta pri obravnavi psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na poškodovane športnike Izvleček Namen prispevka je predstaviti obravnavo psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na poškodovane športnike, saj ima vsaka poškodba pomemben bio-psiho-socialni učinek na športnika, in prikazati pomen fiziote- rapevta na tem področju. Prispevek temelji na deskriptivni metodi dela. Izbrano literaturo, ki smo jo iskali s pomočjo ključnih besed, omejenih na slovenski, srbski in angleški jezik, v časovnem obdobju od leta 1979 do 2008, smo pridobili s pomočjo spletnega iskalnika Google. Skupno število člankov, zajetih v študijo, je 34. Kot pomožno oz. dodatno literaturo smo uporabili knjige in revije, ki so ustrezale zahte- vam, tj. obravnavi in pomenu fizioterapevta z vidika psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na športnike po poškodbi. Rezultati so pokazali obravnavo psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na športnike po poškodbi, kot enega izmed odločujočih dejavnikov športnikove uspešnosti na tekmovanjih. Poleg tega so pokazali, da mora biti obravnava kompleksna. Mnenja raziskovalcev o fizioterapevtovi usposobljenosti na tem področju so bila različna, a so vseeno njegovo vlogo označili za potrebno, fleksibilno in za športnika kori- stno. Kar zadeva izobraževanje fizioterapevtov na tem področju, pa se je izkazalo, da morajo v prihodnje pridobiti več ustreznega znanja. Ključne besede: psihološki dejavniki športnih poškodb, motivacija, socialna podpora, vloga fizioterapevta. Consideration of psychological factors of injured athletes and role of the physiotherapist Abstract The main purpose of this article is to present psychological factors of athletes after injury, thus every injury has important bio-psycho-social effect on athlete, and to show the physiotherapist’s role in this field. The article is based on descriptive work method. Chosen literature, which is searched by key words and only in Slovenian, Serbian and English language, in the time period from 1979 to 2008, is obtained through web browser Google. 34 articles were included in the study. Books and magazines discuss- ing the treatment and significance of physiotherapist in dealing with psychological factors of injured sportspeople were used as assistant and additional literature. The results displayed the consideration of psychological factors of injured sportspeople as one of deciding factors in their performance in competi- tions. In addition, they also displayed the importance of complex consideration of such factors. Repre- sentatives for this field have different opinions considering qualification of physiotherapists; however, they marked their role as flexible, and also beneficial and necessary in treatment of injured sportspeo- ple. Education of physiotherapist in this field has shown that it is necessary in the future to obtain more appropriate knowledge. Key words: psychological factors of sports injuries, motivation, social support, the role of physiotherapist. Sandra Jocković*, Mojca Divjak*, Matej Tušak** *Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo **Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport LVII, 2009, 1-2 Šport48 [športna medicina] Čustveni odziv športnika na poškodbo Poškodba je za športnika močan stresor (Tušak in Tušak, 2003). Weiss in Troxel (1986) sta med raziskovanimi čustvenimi odzivi poškodovanega športnika zasledila strah, nezaupanje, utrujenost in depresivnost kot odziv na pojavljanje močnega stresorja, zato je povsem nepresenetljivo, da špor- tno poškodbo spremljajo različni čustveni odzivi. Športna poškodba ima bistven psi- hološki učinek na športnika, kar dokazuje- jo različne raziskave. Leddy in sod. (1994) so ugotovili, da so poškodovani športniki izražali višjo stopnjo depresivnosti in an- ksioznosti v primerjavi z nepoškodovani- mi. McGowan in sod. (1994) so raziskovali razlike med športniki pred in po poškodbi ter ugotovili, da sta depresivnost in motnja razpoloženja bolj izraženi pri športnikih po poškodbi. Športniki po poškodbi kažejo zmanjšano samozavest in samospoštova- nje v primerjavi s stanjem pred poškodbo. Vsekakor je upad samozavesti večji pri prvi resni poškodbi kot pri ponovitvah poškodb (Tušak in Tušak, 2003). Namen Namen prispevka je predstaviti obravnavo psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na špor- tnike po poškodbi, saj ima vsaka poškodba pomemben bio-psiho-socialni učinek na športnika, in prikazati pomen fizioterapev- ta na tem področju. Metode dela Prispevek temelji na deskriptivni meto- di dela. Informacije smo zbrali na osnovi pregleda strokovne literature iz različnih knjižnic in svetovnega spleta. Izbrano lite- raturo, ki smo jo iskali s pomočjo ključnih besed in je omejena na slovenski, angleški in srbski jezik, v časovnem obdobju od leta 1979 do 2008, smo pridobili s pomočjo spletnega iskalnika Google. Kriterij obde- lave literature je zajemal psihološke dejav- nike športne poškodbe, športnikov odziv na poškodbo, motivacijo za rehabilitacijo, socialno podporo in pomen fizioterapev- ta pri obravnavi psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na poškodovanega športnika. Rezultati Iskanje literature s pomočjo elektronskih baz PubMed in Sage journals je prikazalo 2062 naslovov člankov (slika 1). Po ocenitvi naslovov in analizi izvlečkov se je pokazalo, da pogojem ustreza le 195 člankov (slika 1). Vse druge izvlečke smo takoj izločili iz štu- pričakovanja ob prihajajočih dogodkih. Seveda je odziv na poškodbo pri posame- znem poškodovanem športniku odvisen od kompleksne situacije, in sicer od špor- tnikove osebnosti, njegove zgodovine in vrste poškodb, od dostopnosti do socialne podpore idr. (Kandare, 2008). Eden pomembnih dejavnikov, ki vpliva- jo na proces rehabilitacije poškodovanih športnikov, je gotovo njihova kognitivna ocena poškodbe, v katero vključujejo oce- no resnosti poškodbe in njenega vpliva na športne cilje. Ta pa je pod vplivom kogni- tivnih osebnih in situacijskih dejavnikov. Športniki lahko poškodbo zaznajo zelo raz- lično. Nekomu pomeni konec sveta, saj ne bo mogel uresničiti svojih športnih ciljev, drugemu pa nujen oddih od napornih tek- movanj, zato poškodba kot takšna ne de- luje stresno. Na oceno vpliva tudi resnost poškodbe, saj zelo resne poškodbe vedno delujejo stresno. Ocena je odvisna tudi od športnikove sposobnosti za boj s stresom (Tušak in Tušak, 2003). Kot oblika kognitivne ocene se lahko poja- vijo različna kognitivna izkrivljanja bodisi zaradi neustreznega čustvenega odziva, zapletov med/po operaciji poškodbe ali kasneje v procesu rehabilitacije. To lahko vodi do različnega nekonstruktivnega ve- denja (Tušak in Tušak, 2003). Kognitivna izkrivljanja se pojavljajo pri športniku v obliki negativnega samogovora, ki na nje- govo vedenje vpliva na način, ki lahko ško- di izvajanju trenutne naloge, pred katero se je znašel. Na športnem tekmovanju to pomeni slab rezultat, v primeru rehabilita- cije pa počasno in nepopolno rehabilitaci- jo (Kandare, 2008). V razmerju do športne poškodbe so Beck in sod. (1985) predstavili pet kategorij kognitivnega izkrivljanja. To so: Katastrofiranje: izrazito negativne misli o • sebi in prekomerno negativno prepriča- nje o prihodnosti ter pretiravanje glede resnosti poškodbe. Pretirano posploševanje: nepravilno po-• večanje pričakovanega vpliva poškodbe tudi na druga področja. Personalizacija: prevzem pretirane odgo-• vornosti za poškodbo. Selektivna abstrakcija: poudarek ali vklju-• čitev posebnih vidikov poškodbe, brez pravega pomena za rehabilitacijo. Absolutistično mišljenje: v kategorije vse • ali nič reduciranje kompleksnih dejstev. Številne športne poškodbe so pogosto po- sledica različnih psiholoških problemov, saj osebnostne lastnosti lahko vplivajo na na- stanek športnih poškodb, ki so največkrat posledica strahu pred neuspehom, krivde in depresije (Tušak in Tušak, 2003, cit. po: Rosenblum, 1979). Še vedno pa ni mogoče z gotovostjo trditi, kateri športniki so bolj oz. večkrat izpostavljeni tveganju za nastanek športnih poškodb. Še bolj nasprotujoča so si mnenja glede odnosa med samopodobo in nagnjenostjo k poškodbam, kjer še ve- dno ni mogoče postaviti dokončne trditve o posledicah višje ali nižje samopodobe v športu. Young in Cohen (1981) sta ugoto- vila, da med poškodovanimi in nepoško- dovanimi srednješolskimi košarkaricami ni razlik v samopodobi. Te razlike obstajajo v ženski univerzitetni košarki, kjer bolj oz. večkrat poškodovane igralke dosegajo viš- je rezultate na posameznih lestvicah kon- cepta samopodobe. Avtorja sta ugotovila, da boljša samopodoba predstavlja večjo izpostavljenost športni poškodbi. Področje, ki zajema največ psiholoških de- javnikov za poškodbo, je zagotovo stres. Razumemo ga lahko kot psihosocialni de- javnik, saj do fenomena prihaja v okviru športnikovega odnosa do okolja in okoli- ščin. Zelo resne poškodbe vedno delujejo stresno (Tušak in Tušak, 2003). Andersen in Williams (1988) sta postavila stres-poškod- beni model, kjer so opredeljeni tako dejav- niki, ki lahko pomagajo pri napovedovanju športne poškodbe, kot tudi značilnosti od- nosa stres-poškodba, hkrati pa predlagala možne ukrepe za zmanjševanje tveganosti za nastanek športne poškodbe. Rezultat je določen stresni odziv, ki vpliva na verje- tnost športne poškodbe. Povečanje splo- šne mišične napetosti in motnja koncen- tracije sta pojmovani kot osnovna vzroka za poškodbe iz odnosa stres-poškodba. Psihološki dejavniki športnika ob poškodbi Raziskave o športnikovem odzivu na po- škodbo so v precejšnjem zaostanku za raz- iskavami o psiholoških kazalcih nastanka poškodb (Tušak in Tušak, 2003), čeprav bi lahko določena spoznanja koristila zdrav- nikom, fizioterapevtom, trenerjem in sa- mim športnikom. Kognitivni odziv športnika na poškodbo Poškodovanega športnika lahko spre- mljajo številne misli, ki kažejo na njegova LVII, 2009, 1-2 Šport[športna medicina] 49 Socialna podpora Tušak in Tušak (2003) sta socialni podpori pripisala pomembno mesto v procesu re- habilitacije. Trdila sta, da je socialna pod- pora nujna za razvijanje pozitivnih čustve- nih odzivov, saj daje športnikom občutek medosebne povezanosti. Značilnost rehabilitacijskega procesa lahko privede do velikega upada socialne pod- pore, saj so športniki po poškodbi ločeni od svoje ekipe in od drugih ljudi, ki jih ta- krat najbolj potrebujejo. Pomembno je, da trenerji skušajo takšne športnike vključiti čim več v ekipo, pa čeprav še niso popol- noma okrevali. Z ekipo gredo na primer na poletne priprave, četudi se ne morejo udeležiti kondicijskega treninga. Že sama navzočnost sotekmovalcev in trenerja bo pozitivno vplivala na motivacijo za čim hi- trejšo rehabilitacijo. Obstajajo pa tudi zavi- ralni elementi, ki ne prispevajo k športniko- vi socialni podpori, pač pa gre za različne oblike socialnih pritiskov (s strani trenerja, staršev, javnosti). Ti delujejo kot stresorji ter povzročajo občutek frustracije in izola- cije (Tušak in Tušak, 2003). Socialna podpora se deli na informacijsko (dajanje nasvetov, spodbujanje, nudenje informacij itd.), čustveno (pomoč športniku pri zavedanju poškodbe, pri racionalizaciji misli, čustev) in praktično (osebna pomoč v obliki vsakodnevnih opravil) (Johnston in Carroll, 1998a). Ena sama oseba ne more nuditi vseh omenjenih vrst socialne pod- pore. Izpostavljeni so trije glavni viri soci- alne podpore, in sicer medicinska ekipa, družina in športna skupina, prijatelji (Tušak in Tušak, 2003, cit. po: Heil, 1993). Vsak vir prikazuje različno podporo. Čustvena in praktična podpora sta vezani predvsem na prijatelje in družino, informacijska pa na strokovne kadre znotraj medicinskega ose- bja v času rehabilitacije in znotraj športne skupine ob procesih vrnitve v šport (Tušak in Tušak, 2003; Johnston in Carroll, 1998b). Najbolj usposobljeni vir socialne podpo- re je športno-medicinska ekipa, ki poleg informacijske podpore omogoča še učin- kovito čustveno podporo (Tušak in Tušak, 2003; Johnston in Carroll, 1998b). Pomen fizioterapevta med zdrav- ljenjem psiholoških dejavnikov poškodovanega športnika V zadnjih letih je zanimanje za psihološko rehabilitacijo športnikov po poškodbi iz- jemno naraslo. Veliko avtorjev, med njimi tudi Pearson in Jones (1992) ter Dawes in pomanjkljivi športnikovi motivaciji ne bo imel popolnega uspeha. Podobno sta me- nila tudi Tušak in Tušak (2003), ki sta trdila, da je motivacija edini dejavnik, na katerega ima športnik sam največji vpliv, in je bistve- na za športnikovo okrevanje. Veliko je znanih primerov (Jernej Damjan), ko je športnik, ob rednem mentalnem tre- ningu, psihični pripravi in ohranjanju splo- šne telesne kondicije (kolikor je bilo mogo- če) v času rehabilitacije po kratkotrajnejših poškodbah uspel vsaj še za nekaj časa po- segati po najvišjih mestih, takoj po prihodu z nujnega odmora s športnih tekmovališč. To je mogoče do trenutka, ko so »baterije« popolnoma izpraznjene, saj je potem po- trebna ponovna priprava, ali takrat, kadar se blažje poškodbe zgodijo sredi sezone, športnik pa bi jo rad končal z dobrim rezul- tatom (Tušak in Tušak, 2003). Med rehabilitacijo se lahko pri športniku pojavijo različni znaki nemotiviranosti (iz- ostaja od rehabilitacijskih vaj, jih pomanj- kljivo in nepazljivo izvaja, ima slabe in prenizko postavljene cilje, izmišlja si raz- lične izgovore), ki so značilni za obdobja pojavljanja bolečine, izmenjavanje ciklov napredovanja z nazadovanjem v rehabili- taciji in sredina rehabilitacije, ko je za špor- tnikom že dolga in naporna pot okrevanja, cilj pa še vedno zelo oddaljen. Znake za slabo motivacijo je potrebno pravočasno opaziti in se s športnikom pogovoriti, saj se lahko izguba ali zmanjšanje motivacije pojavi tudi pri tistih športnikih, ki v proce- su rehabilitacije sicer kažejo veliko motivi- ranost. Športnik se bo padcem motivacije izognil le ob spodbudnih besedah (Tušak in Tušak, 2003). V procesu rehabilitacije premajhna vda- nost ni edini problem, ki je sicer pogost pojav; problem je tudi pretirana vdanost rehabilitaciji, ki pa se pojavlja pri uspešnih športnikih v primeru poškodbe. Samodisci- pliniranim športnikom, katerih želja je čim prej se vrniti v šport, predstavlja poškodba močan stresor, ki bi ga radi hitro odpravili. Posebno izpostavljeni so predvsem najbolj kakovostni športniki, ki v želji po nadaljeva- nju vrhunskih uvrstitev podležejo pretirani želji po čim hitrejši rehabilitaciji. K pretirani vdanosti prispevajo tudi navijači, javnost preko novinarjev in drugi socialni pritiski s strani trenerjev, staršev, ki spremljajo špor- tnika v času rehabilitacije in sprašujejo o poteku rehabilitacije, bližnjih ciljih in vrni- tvi v šport (Tušak in Tušak, 2003). dije. Po pregledu 195 dostopnih člankov, ki so imeli vsaj eno ključno besedo v naslovu, se je izkazalo, da jih zahtevanim pogojem ustreza le 34 ali 17,4 % (slika 1), preostalih 161 (82,6 %) smo izločili. Kriterij vključeva- nja člankov v nadaljnjo študijo je vseboval točno letnico objave, ustrezno vsebino, ki je morala temeljiti na kompleksni obrav- navi psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na poškodovanega športnika, in vsebino, na- pisano v slovenščini, angleščini ali srbščini. ISKANJE LITERATURE GOOGLE Skupno število člankov n=2062 Članki, ki imajo v naslovu ključno besedo n=195 Članki, ki ustrezajo zahtevani pogojem n=34 Slika 1: Pregled iskanja literature Kot pomožno oz. dodatno literaturo smo uporabili še knjige in revije, ki so ustrezale zahtevanim pogojem, tj. obravnavi psiho- loških dejavnikov, ki vplivajo na športnika po poškodbi, in pomenu fizioterapevta na tem področju. Psihološki dejavniki, ki vplivajo na športnika med zdravljenjem Poškodba je za športnika telesni, psihični in socialni problem, kar pomeni, da se sre- čuje s telesno, psihično in socialno rehabili- tacijo. Tušak in Tušak (2003) trdita, da imata v procesu rehabilitacije pomembno vlogo tako športnikova motivacija za rehabilitaci- jo kot tudi njegova socialna podpora. Poleg teh dejavnikov je za športnikovo okrevanje pomembna tudi pravilna fizioterapevtska obravnava. Motivacija, potrebna za rehabilitacijo Barborič (2000) trdi, da ima motivacija največji vpliv na vdanost rehabilitaciji. Še tako učinkovit rehabilitacijski program ob LVII, 2009, 1-2 Šport50 [športna medicina] fizioterapiji pridobiti več ustreznega zna- nja o psiholoških vidikih športne poškodbe in jim posvetiti več pozornosti. S tem so se strinjali tudi Walker in sod. (2007), ki so po- udarili bistven pomen ozaveščenosti vsega medicinskega osebja o psiholoških dejav- nikih športne poškodbe, če so ti vključeni v športnikov proces rehabilitacije. Dejavniki uspešne rehabilitacije športnikov Tušak in Tušak (2003) trdita, da je proces vrnitve v šport težak. Nekateri športniki so potrebovali kar nekaj sezon, da so se vrnili na prvotno raven, drugi pa se kljub pov- sem pozdravljeni poškodbi in brez telesnih omejitev niso nikoli vrnili in so zato sklenili športno pot. Tušak in Tušak (2003) sta pri športnikih ugotovila različne dejavnike, ki vplivajo na uspešno rehabilitacijo. Izposta- vila sta predvsem športnikovo lastno aktiv- no odgovornost, močno voljo, motivacijo, potrpežljivost in uporabo pozitivnega sa- mogovora. Po končani rehabilitaciji kažejo športniki visoko stopnjo zadovoljstva in samozaupanja. Razprava Uspešnost rehabilitiranega športnika na tekmovanjih je odvisna od njegove pravil- ne obravnave, zato je bil namen prispevka predstaviti kot nujno in za športnika po- trebno tako obravnavo psiholoških dejav- nikov, ki vplivajo na športnike po poškod- bi, kot tudi pomen fizioterapevta na tem področju. Vsaka športna poškodba ima pomemben bio-psiho-socialni učinek na športnika. Rezultati so pokazali obravnavo psiholo- ških dejavnikov, ki vplivajo na športnika po poškodbi, kot enega od odločujočih dejavnikov športnikove uspešnosti na tek- movanjih. Ugotovitve različnih avtorjev nakazujejo, da ima vsaka športna poškod- ba pomemben psihološki učinek nanj. Raz- iskave so pokazale, da mora biti obravnava celostna. To pomeni poznavanje in razu- mevanje tako športne poškodbe in špor- tnikovega odziva nanjo kot tudi pomena motivacije za rehabilitacijo in socialne podpore. Tušak in Tušak (2003) sta poškod- bo in odziv nanjo označila za stresorja, ki v procesu rehabilitacije igra pomembno vlogo. Rehabilitacija je odvisna tudi od ustreznega dejavnika socialne podpore, motivacije in učinkovite fizioterapevtske obravnave. Ravno motivacija je tisti dejav- nik, ki zaznamuje razlike glede kakovosti in Nikakor pa ne smejo športnikom vzbujati nerealističnih pričakovanj. Butler (1997) je trdil, da sta vključevanje psiholoških strategij in sodelovanje fiziote- rapevtov s športnimi psihologi pomembni rešitvi na področju fizioterapije. Jasno je, da je športni psiholog najbolj usposobljena oseba v procesu psihične rehabilitacije, kjer je njegova vloga ključnega pomena. Butler (1997) je trdil, da so to predvsem okolišči- ne, ki zahtevajo prilagajanje. Pojavijo se pri zelo resnih poškodbah, ki zahtevajo pre- nehanje ukvarjanja s športom, ali takrat, ko se športnik noče spopasti s kronično poškodbo in ne želi prenehati tekmovati. Francis in sod. (2000) so navedli, da od fi- zioterapevtov nihče ne zahteva zdravljenja psiholoških problemov. Predlagali so le, da bi športni psihologi poučili fizioterapevte, kako prepoznati te probleme. Brewer in sod. (1994) so v svoji raziskavi predlagali, da bi morala biti psihološka obravnava del programa telesne rehabi- litacije. S tem so se strinjali tudi poškodo- vani športniki, ki so bili zaskrbljeni zaradi časovnih obveznosti, ki jih prinaša psiho- loška obravnava, in tako predlagali, da bi bila ta vključena v program telesne reha- bilitacije. Ninedek in Kolt (2000) sta menila, da bi športni fizioterapevti cenili dodatno usposabljanje za zdravljenje psiholoških posledic poškodbe. V raziskavi, ki sta jo iz- vedla na vzorcu 115 fizioterapevtov glede poznavanja psiholoških strategij sprošča- nja za uspešno rehabilitacijo, sta ugotovila, da imajo fizioterapevti še premalo znanja za izvajanje sprostitvenih tehnik. Fizioterapevtova vloga se kaže v obliki nudenja socialne podpore. Butler (1997) je trdil, da je neodvisna fizioterapevtova vloga ključna za lojalnost športniku. Fran- cis in sod. (2000) so predlagali, da bi fizio- terapevt moral dobro poznati in razumeti šport, s katerim se ukvarja športnik, da ga lahko učinkovito družbeno podpre. Butler (1997) je trdil, da je vloga fiziotera- pevta ključnega pomena za hitrejše okre- vanje športnika po poškodbi. Ugotovil je tudi, da poškodovani športnik, ki je telesno že okreval, vendar psihološko še ni pripra- vljen tekmovati, še ni popolnoma okreval. Podobno sta menila tudi Pearson in Jones (1992). Trdila sta, da je športnik povsem re- habilitiran le, če je tako telesno kot psihič- no končal rehabilitacijo. Hemmings in Povey (2002) sta v svoji razi- skavi ugotovila, da bo v prihodnje treba v Roach (1997), je izpostavilo, da je pri reha- bilitaciji športnikov po poškodbi potrebno obravnavati tudi psihološke, ne samo tele- sne dejavnike. Mnenja o vlogi fizioterapev- ta na področju psiholoških dejavnikov po- škodovanih športnikov so različna. Pearson in Jones (1992) sta v svoji raziskavi zapisala, da ima fizioterapevt idealno izhodišče za izvajanje psiholoških načel, medtem ko Barcellona in Thomson (2002) o fiziotera- pevtovi usposobljenosti za vzpostavljanje dobrega psihološkega počutja poškodo- vanega športnika nista postavila končne hipoteze. Smith in sod. (1990) so v svoji raziskavi ugotovili, da poškodovani športniki raje izkusijo telesno neugodje in nadaljujejo s treningom kot utrpijo duševno neugodje zaradi prekinjene telesne aktivnosti. Avtor- ji so tudi odkrili, da na športnikova čustva vplivajo tudi njegovo dojemanje resnosti poškodbe in njegova opažanja o hitrosti okrevanja. Pearson in Jones (1992) sta od- krila, da se poškodovani športniki najpo- gosteje srečujejo z občutki razočaranja in depresije, čeprav ni vedno tako. V primeru hitrega in opaznega okrevanja športnik negativna čustva zamenja z optimizmom (Barcellona in Thomson, 2002). Avtorja sta poudarila, da ima pri tem ključno vlogo fi- zioterapevt, ki bi moral opaziti in pohvaliti vsak najmanjši napredek po poškodbi. V mislih bi moral imeti, da so jeza, depresija, krivda, utrujenost in zanikanje normalni in pričakovani občutki ter popolnoma spre- jemljivi, dokler se športnik s tem uspešno spoprijema. Barcellona in Thomson (2002) sta ugotovi- la, da lahko športnik poišče pomoč pri fi- zioterapevtu zaradi namišljene poškodbe. S tem se je strinjal tudi Butler (1997), ki je navedel različne športnikove izgovore, npr. da ga niso izbrali v ekipo, da so ga dolo- čili za rezervo ipd. Dawes in Roach (1997) sta v svoji raziskavi odkrila, da športniki svojo poškodbo dojemajo bolj resno kot njihovi fizioterapevti. Trdila sta, da lahko negativna čustva, ki spremljajo poškodbo, do neke mere otežijo proces rehabilitacije. Fizioterapevtom sta predlagala, da bi se s športnikom več časa pogovarjali o poškod- bah in njihovih posledicah. Avtorja sta tudi odkrila, da se hitrost okrevanja med reha- bilitacijo postopoma zmanjšuje. Fiziotera- pevtom sta predlagala, naj se s športnikom podrobno pogovorijo o obetih in poteku okrevanja ter s tem preprečijo osredoto- čenost na negativne vidike rehabilitacije. LVII, 2009, 1-2 Šport[športna medicina] 51 Ninedek, A., Kolt, G. S. (2000). Sports physi-17. otherapists’ perceptions of psychological strategies in sport injury rehabilitation. J Sport Rehabil, 9, 191−206. Pavlovčič, V. (2002). Predgovor. V: V. Pa-18. vlovčič, Poškodbe pri športu/20. ortopedski dnevi, Ljubljana, 15.−16. november 2002 (str. 3). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center. Pearson, L., Jones, G. (1992). Emotional 19. effects of sports injuries: implications for physiotherapists. Physiotherapy, 78(10), 763−771. Smith, A. M., Scott, S. G., O’Fallon, W. M., Yo-20. ung, M. L. (1990). Emotional responses of at- hletes to injury. Mayo Clinic Proc, 65, 38−50. Tušak, M., Tušak, M. (2003). 21. Psihologija športa (str. 355−385). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vidmar, J. (1992). 22. Športna traumatologija (str. 3−12). Ljubljana: Fakulteta za šport. Walker, N., Thatcher, J., Lavallee, D. (2007). 23. Psychological responses to injury in com- petitive sport: a critical review. J Roy Soc Health, 127(4), 174−180. Weiss, M. R., Troxel, R. K. (1986). Psycho-24. logy of the injured athlete. Athl Train, 21, 104−109. Young, M. L., Cohen, D. A. (1981). Self-con-25. cept and injuries among female high school basketball players. J Sport Med, 21, 55−61. Dervišević, E., Hadžić, V. (2005). Športne po-8. škodbe v Sloveniji. Šport, 53(2), 2−9. Francis, S. R., Andersen, M. B., Meley, P. 9. (2000). Physiotherapists’ and mele athletes’ views on psychological skills for rehabilita- tion. J Sci Med Sport, 3(1), 17−29. Hemmings, B., Povey, L. (2002). Views of 10. chartered physiotherapist on the psycholo- gical content of their practice: a prelimina- ry study in the United Kingdom. Br J Sport Med, 36(1), 61−64. Jakovljević, M. (1989). Fizioterapevtova vlo-11. ga v športu. Telesna kultura, 37(1/2), 22−26. Johnston, L. H., Carroll, D. (1998a). The con-12. text of emotional response to athletic inju- ry: a qualitative analysis. J Sport Rehabil, 7, 206−220. Johnston, L. H., Carroll, D. (1998b). The 13. provision of social support to injured athle- tes: a qualitative analysis. J Sport Rehabil, 7, 267−284. Kandare, M. (2008). 14. Vpliv psiholoških in so- cialnih dejavnikov na uspešen proces rehabi- litacije poškodovanega športnika. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Leddy, M. H., Lambert, M. J., Ogles, B. M. 15. (1994). Psychological consequences of at- hletic injury among high level competitors. Res Q Exerc Sport, 28, 30−34. McGowan, R. W., Pierce, E. F., Williams, M., 16. Eastman, N. W. (1994). Athletic injury and self-diminution. J Sports Med Phys Fitness, 34(3), 299−304. trajanja rehabilitacije med poškodovanimi športniki in poškodovanimi nešportniki oz. med poškodovanimi športniki s hitrejšo rehabilitacijo in tistimi s počasnejšim okre- vanjem. Raziskave o pomenu fizioterapevta na po- dročju psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na športnike po poškodbi, so dale naspro- tujoče si rezultate. Čeprav so bila mnenja avtorjev o fizioterapevtovi usposobljenosti na tem področju različna, so rezultati nje- govo vlogo označili za potrebno, fleksi- bilno in za športnika koristno. Kar zadeva izobraževanje fizioterapevtov na tem po- dročju, pa se je pokazalo, da bo treba pri- dobiti več ustreznega znanja. Sploh pa se mi zdi to pomembno za tiste fizioterapev- te, ki so člani športnega kluba. Več pozornosti bo treba posvetiti tako obravnavi psiholoških dejavnikov, ki vpli- vajo na športnike po poškodbi, kot tudi pomenu fizioterapevtov na tem področju, saj poškodovani športnik potrebuje kom- pleksno bio-psiho-socialno rehabilitacijo. Le tako mu pomagamo na poti k uspehu. Literatura Andersen, M. B., Williams, J. M. (1988). A mo-1. del of stress and athletic injury: prediction and prevention. J Sport Exerc Psychol, 10, 294−306. Barborič, K. (2000). 2. Nekateri psihološki vidiki okrevanja po resnih športnih poškodbah in psihične tendence, povezane s fizičnim zdrav- jem pri vrhunskih športnikih. Diplomski delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Barcellona, M., Thomson, D. (2002). Re-3. storing psychological wellbeing of inju- red sportspeople. Br J Ther Rehabil, 9(11), 426−430. Beck, A. T., Emery, G., Greenberg, R. L. 4. (1985). Anxiety disordes and phobias: a co- gnitive perspective. (str. 19−36). New York: Basic Books. Brewer, B. W., Jeffers, K. E., Petitpas, A. 5. J., Van Raalte, J. L. (1994). Perceptions of psychological interventions in the context of sport injury rehabilitation. Sport Psych, 8, 176−188. Butler, R. J. (1997). Psychological principles 6. applied to sports injuries. In: S. French, eds. Physiotherapy: a psychosocial approach. 1st. ed. (str. 155−159). Oxford: Butterworth Hei- nemann. Dawes, H., Roach, N. K. (1997). Emotional re-7. sponses of athletes to injury and treatment. Physiotherapy, 83(5), 243−246. Sandra Jocković, dipl. fiziot. Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo, Poljanska cesta 26 a, 1000 Ljubljana – smer fizioterapija sandra.jockovic@gmail.com LVII, 2009, 1-2 Šport52 [športna medicina] tivnost od 2 do 4 dni, nato se telo aklimati- zira (Hacket in Roach, 2001). Zdravljenje višinske bolezni Ob pojavu težav, ki jih je povzročila višina, je nujen spust za okoli 100 m. Če težave z AVB ne popustijo, je potreben nadaljnji sestop, in sicer za 300 do 600 m. Pri hujših oblikah AVB je treba sestopiti od 600 do 1200 m. Nadaljevanje vzpona bi bilo lah- ko smrtno nevarno. V 24 urah po sestopu se začnejo simptomi zmanjševati in v treh dneh popolnoma izginejo. Potem oseba, ki je imela AVB, lahko ponovi vzpon. Če oboleli za AVB ne bi mogel sestopiti, se lahko razvijeta višinski pljučni edem (VPE) in/ali višinski možganski edem (VME) (Hacket in Roach, 2001) . Višinski pljučni edem (VPE) Natančen vzrok za razvoj je še vedno ne- znan. Predvidevajo, da hipoksija povzroči močno krčenje pljučnih arteriol v manj predihanih predelih pljuč. Oboleli ima ob- čutek težkega dihanja v mirovanju, kašelja, telesna zmogljivost se zmanjšana, pojavi se tahipnea (hitro, pospešeno dihanje) in tahikardia (hiter srčni utrip) (Gyton, 2006). Akutni možganski edem (VME) je naj- resnejša oblika višinske bolezni. Kot sa- mostojna bolezen se lahko razvije v 24 do 96 urah po vzponu na velike višine. Bolezenski znaki, ki se razvijejo, so glavo- bol in halucinacije. Zgodnji svarilni znak je negotova hoja, ki jo spremljajo okorni gibi prstov in rok. Prizadeta sta tudi presoja in zaznavanje, prizadetost narašča sorazmer- no z višino. Bolezenski znaki spominjajo na pijanost (Gyton, 2006). Aklimatizacija na realni višini Višinsko bolezen je mogoče preprečiti s počasnim vzponom. Priporočljivo je, da se od višine 3000 m na dan vzpenjamo le za 300 m. Na vsakih 1000 m vzpona si je treba vzeti dan počitka. Če je le mogoče, je treba upoštevati pravilo »plezati visoko, spati nizko«. Zaužiti je treba dovolj teko- čine in paziti na redno prehrano, bogato z ogljikovimi hidrati. Uživanje alkohola, uspaval in zdravil proti bolečinam, ki vse- bujejo narkotike, je prepovedano. Proces aklimatizacije je mogoče pospešiti z zdra- vilom acetazolamid (diamox, 250 mg na 12 ur, tri dni zapored), ki ga začnemo jemati na višini 2800 m, vendar je naravni proces prilagajanja na višino bolj priporočljiv kot umetni (Hacket in Roach, 2001). Akutna višinska bolezen (AVB) Če se neprilagojena oseba naglo vzpne na povečano nadmorsko višino, se pojavijo zdravstvene težave, imenovane akutna višinska bolezen (AVB). AVB je odvisna od hitrosti vzpenjanja in od posameznika, ki se vzpenja. Pojavi se lahko ne glede na sta- rost, spol, kronične težave ali dobro tele- sno pripravljenost, vendar jo rezlični ljudje različno zaznajo. Simptomi AVB se pojavijo od 12 do 24 ur po prihodu na višino. Pribli- žno 75 % ljudi, ki se povzpnejo nad 3000 m, ima težave z AVB. Te so: neješčnost, sla- bost, bruhanje, občutek nemoči, vrtoglavi- ca, nespečnost, nezanesljiv korak in težave s koncentracijo. Simptomi so navadno huje izraženi ponoči in jih spremlja oteženo di- hanje. Lažja oblika AVB ovira normalno ak- Uvod Hoja in plezanje po visokih gorstvih sveta sta bila včasih le domena alpinistov. Danes se za trekinge v visoka gorstva odloča ve- dno več turistov. S tem narašča tudi število nesreč, ki so povezane s hojo in plezanjem v visokih gorstvih nad 3000 metri. Prilaga- janje na bivanje na povečani nadmorski višini je za zagotavljanje varnosti izjemne- ga pomena. Neustrezna aklimatizacija ozi- roma prilagajanje na bivanje na povečani nadmorski višini (hipoksiji) v skrajnem pri- meru lahko privede celo do smrti (Balado, 1996). Ta je med drugimi leta 2008 doletela štiri udeležence iranske odprave na 7134 m visoki Pik Lenin, ki so si izbrali neustrezen časovni načrt osvojitve vrha (osebna ko- munikacija). Merjenje frekvence srca na realni in simulirani nadmorski višini Izvleček V raziskavi smo spremljali frekvenco srca (FS) na realni in simulirani nadmorski višini pred in po aklima- tizaciji. Šest študentov (dve ženski in štirje moški) Fakultete za šport v Ljubljani je opravilo 18-dnevno aklimatizacijo na realni nadmorski višini med 2100 in 5642 m. FS je bila merjena v mirovanju in med step testom na višini 2100 m, pred in po aklimatizaciji na dveh lokacijah: simulirana nadmorska višina v višinski sobi na Inštitutu Jožefa Stefana v Ljubljani, realna nadmorska višina pa v bivšem ruskem raz- iskovalnem centru pod kavkaškim Elbrusom. Iz rezultatov je razvidno, da se FS, izmerjena na realni in simulirani nadmorski višini, ne razlikuje statistično značilno. FS je bila po aklimatizaciji statistično zna- čilno nižja kot pred njo. V primeru, da bi rezultate FS, ki smo jih dobili v tej študiji, potrdili s prihodnjimi študijami na večjih vzorcih, bi lahko FS uporabili kot enega od objektivnih kazalcev aklimatiziranosti. Predaklimatizacija v višinski sobi pa bi lahko prispevala k uspešnejši in krajši aklimatizaciji na realni po- večani nadmorski višini. Ključne besede: alpinizem, pohodništvo, aklimatizacija, frekvenca srca. Heart rate measurements at real and simulated altitudes Abstract The study involved heart rate (HR) measurements at actual and simulated altitudes, before and after acclimatisation. Six students (two women and four men) of the Faculty of Sport, Ljubljana, underwent 18-day acclimatisation at an actual altitude of 2,100 to 5,642 m. The HR was measured during rest and during a step test performed at 2,100 m, before and after acclimatisation, at the following two loca- tions: the simulated altitude conditions were created in a hypoxic chamber of the Jožef Stefan Institute in Ljubljana, whereas the real altitude was experienced in a former Russian research centre beneath Mt. Elbrus in the Caucasus mountain range. The results showed that HR measured at a real altitude and HR measured at a simulated altitude did not differ statistically significantly. After acclimatisation, the HR was statistically significantly lower than the values measured before acclimatisation. Should the HR results of this study be corroborated by further studies using larger samples, the HR could be used as one of the objective indicators of acclimatisation. Pre-acclimatisation in a hypoxic chamber could improve and shorten the process of acclimatisation at actual high altitudes. Key words: alpinism, hiking, acclimatisation, heart rate Blaž Jereb, Stojan Burnik LVII, 2009, 1-2 Šport[športna medicina] 53 režim prehranjevanja. Vsi merjenci so jedli enako hrano le količine so bile različne. Višinska soba-Ljubljana meritev Vlaga (%) Temperatura (stopinje celzija) Pred odpravo 32 24 Po odpravi 37 24 Laboratorij-Elbrus meritev Vlaga (%) Temperatura (stopinje celzija) Prvi dan aklimatizacije 36 22 Osemnajsti dan aklimatizacije 42 22 Metode obdelave podatkov FS smo merili vsaki dve sekundi med vsemi testnimi protokoli. Ob koncu vseh meritev smo podatke prenesli na osebni računal- nik, jih uredili v MS_Excelu in izdelali gra- fične prikaze. Razlike v FS med realno in simulirano nadmorsko višino ter pred in po aklimatizaciji smo testirali s T-testom za odvisne vzorce programa SPSS 15.00 za Windows. Rezultati z razpravo Realna višina − Elbrus Povprečna frekvenca srca (FS) se je po osemnajstdnevni aklimatizaciji na višini od 2000 do 5642 metrov zmanjšala gle- de na FS po prvem dnevu aklimatizacije. FS, izmerjena na realni višini 2100 m, se je zmanjšala tako v mirovanju kot med step testom (slika 1). V mirovanju so bile pov- prečne vrednosti FS prvi dan aklimatiza- cije 78,14 udarcev/min in osemnajsti dan Opis eksperimenta Testiranci so izvajali step test. Na 41,3 cm visoko klopco so stopali tri minute. V tem času sta testiranki opravili 22 in testiranci 24 ciklov. En cikel je: desna noga gor, leva noga gor, desna noga dol in leva noga dol. Na polovici testa, po minuti in pol stopa- nja, so začetni nogi zamenjali. Testiranci so v Ljubljani opravili dve meritvi v višinski sobi na Inštitutu Jožefa Stefana s simulira- no nadmorsko višino 2100 m. Prvo pred odpravo in drugo po njej. Odprava je tra- jala tri tedne. Med njo so se ves čas gibali na višini od 2000 do 5642 m nad morjem in opravili še dve meritvi na 2100 m v bivšem ruskem raziskovalnem centru pod Elbru- som. Prva meritev je bila opravljena po pr- vem dnevu bivanja na povečani nadmorski višini, druga po osemnajstih dneh. Testni protokol je zajemal spremljanje FS med: 10-minutnim mirovanjem (sede na sto-• lu), 3-minutnim stopanjem na klopco.• Pred tem so merjenci sede na stolu čakali na začetek meritve. Ves čas izvajanja nalo- ge smo spremljali frekvenco srca. Za mer- jenje smo uporabili merilce Suunto-t6. Pogoji v katerih je bilo izvedeno testi- ranje Poizkušali smo zagotoviti čim bolj objek- tivne pogoje za izvajanje meritev, zato smo nadzirali vlažnost in temperaturo zraka v prostorih kjer so se izvajale meritve. Dan pred meritvami je bil vedno dan počitka. Vse meritve smo izvajali v točno določe- nem času (med 9. in 10. uro dopoldan), tako da so imeli testiranci vedno enak časovni Aklimatizacija na simulirani višini Višinsko hipoksijo lahko umetno vzposta- vimo v barokomori, v kateri se tlak zniža oziroma v kateri se lahko ustvari podtlak. Fi- ziološke raziskave so pokazale, da so učinki aklimatizacije enaki, če višino simuliramo s podtlakom v barokomori ali z zmanjšanim deležem kisika oziroma povečanim de- ležem dušika v atmosferi pri normalnem zračnem tlaku. Tako mešanico zraka lahko pripravimo iz utekočinjenega plina (kisika in dušika) (Vrhovec idr., 2002). V raziskavi Richalet idr. (1992) so štirje mo- ški in ena ženska (stari 30 +/− 4 leta) opravili predaklimatizacijo. Najprej so bili en teden na Mont Blancu in so se gibali na višini med 4350 in 4807 m. Potem so opravili še aklimatizacijo v višinski sobi na simulirani višini od 5000 do 8500 m. V višinski sobi so preživeli 38 ur v štirih zaporednih dneh. Potem so odleteli v Kathmandu in v petih dneh po prihodu v bazni tabor dosegli viši- no 7800 m. Predaklimatizacija je prispevala k 12-odstotnemu povečanju koncentracije hemoglobina, pljučna ventilacija pa se ni spremenila. Saturacija kisika v arterijah pri submaksimalni vaji v hipoksiji (FIO2 = 0.115) se je povečala s 75 +/− 4 na 82 +/− 3 %, verjetno zaradi učinkovite ventilacijske akli- matizacije. Pri vzponu so za 5600 višinskih metrov porabili le šest dni. Običajno se za tako višinsko razliko potrebuje od 12 do 32 dni. Raziskovalci ugotavljajo, da lahko s pre- daklimatizacijo na odpravi prihranimo od enega do treh tednov. S tem se skrajša čas odprave oziroma podaljša čas za plezanje. V naši raziskavi smo ugotavljali, kaj se doga- ja s frekvenco srca v mirovanju in med ak- tivnostjo na realni in simulirani nadmorski višini. Metode dela Vzorec merjencev Vzorec predstavljajo dve študentki (telesna višina 166 ± 9,8 cm, telesna masa 62,5 ± 2,1 kg, starost 25 ± 1,4 leta) in štirje študenti (telesna višina 179,5 ± 8,38 cm, telesna masa 76 ± 6,6 kg, starost 25,5 ± 3,6 leta ) Fakultete za šport, udeleženci odprave na Elbrus 2007, ki jo je organizirala katedra za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi Fakultete za šport. V raziskavi so so- delovali prostovoljno. Vzorec spremenljivk Spremenljivka, ki smo jo spremljali, je fre- kvenca srca (FS) pred (v mirovanju) in med obremenitvijo (step testom). REALNA VIŠINA 50 FS (u d ar ci /m in ) 60 70 80 90 100 110 120 130 140 150 160 MIROVANJE STEP PRED PO PRED PO P=0.004 P=0.000 Slika 1: Povprečne vrednosti frekvence srca in standardne deviacije v mirovanju in med step testom na višini 2100 m v ruskem raziskovalnem centru pod Elbrusom. Po enem in osemnajstih dneh aklimatizacije. LVII, 2009, 1-2 Šport54 [športna medicina] ugotavlja stanje akutne višinske bolezni in preprečuje njene zaplete. Primerjava med simulirano in realno višino (pred aklimatizacijo) Nekoliko nižje povprečne vrednosti FS so bile izmerjene tako v mirovanju kot med step testom pred odpravo. Razlike so tako majhne, da ne dosegajo statistične po- membnosti (slika 3). Nekoliko višje so bile izmerjene pod Elbrusom, kar je mogoče opravičiti z napornim tridnevnim potova- njem iz Ljubljane pod Elbrus. Primerjava med simulirano in realno višino (po aklimatizaciji) Ker je bila razlika med meritvijo pod Elbru- som in v Ljubljani teden dni, smo pričako- vali nekoliko višje rezultate v povprečni FS v Ljubljani, saj bi lahko nastopili učinki deaklimatizacije. A se to ni zgodilo. V pov- prečnih vrednostih FS ni prišlo do statistič- no pomembnih razlik v FS niti v mirovanju niti med step testom (slika 4). lastnega občutka FS pomemben kazalec pri oceni aklimatizacije. Ugotovitve Pavlidisa (2005) in Saita (1994) so pokazale, da bi lahko nekatere fiziolo- ške kazalce uporabili za kazalce stopnje aklimatizacije. V svoji raziskavi so Pavlidis idr. (2004) ugotovili, da se lahko s spre- mljanjem kinetike intraokularnega pritiska aklimatizacije 63,68 udarcev/min. Razlika med njima je 14,46 udarcev/min in je tudi statistično značilna (p=0,004). Tudi med step testom, je bila povprečna FS prvi dan aklimatizacije višja (146,65 udarcev/min) kot osemnajsti dan (132,33 udarcev/min). Razlika med njima je 14,32 udarcev /min in je statistično značilna (p=0,000). Simulirana višina − Ljubljana Razlike v povprečni FS pred in po odpravi, izmerjene v Ljubljani v višinski sobi, so bile nekoliko manjše kot na realni višini. V miro- vanju pred odpravo so bile vrednosti 75,95 in po odpravi 67,44 udarcev/min. Razlika je bila 8,51 udarcev/min, a ni statistično zna- čilna (slika 2). Med aktivnostjo so bile pred odpravo povprečne vrednosti FS 139,60 in po njej 128,42 udarcev/min. Razlika med njima je 11,18 udarcev/min in je statistično značilna (p = 0.014). Podobne rezultate so dobili tudi razisko- valci, ko so FS spremljali med bivanjem na povečani nadmorski višini v Peruju (De- bevec idr., 2007). Tako ugotavljamo, da daljši čas bivanja na povečani nadmorski višini lahko vpliva na temeljitejšo, boljšo aklimatizacijo, če kot referenco upoštevamo FS. Na znižanje FS med daljšim bivanjem na povečani nad- morski višini bi lahko vplivala predvsem dva dejavnika. Prvi je progresivno večanje vpliva parasimpatikusa med aklimatizaci- jo (Cornolo idr., 2004, Boushel idr., 2001), drugi pa spremenjena hormonska slika ka- teholaminov z zmanjševanjem vsebnosti adrenalina in postopnim povečevanjem noradrenalina (Mazzeo idr., 1995, Boushel idr., 2001). Če odmislimo, da na FS lahko vpliva veliko dejavnikov, oziroma če te de- javnike dobro nadziramo, potem je poleg SIMULIRANA VIŠINA 50 60 70 80 90 100 110 120 130 140 150 MIROVANJE STEP FS (u da rc i/m i n ) PRED PO PRED PO P=0.014 P=0.135 PRED AKLIMATIZACIJO 50 60 70 80 90 100 110 120 130 140 150 160 MIROVANJE-PRED STEP-PRED F S (u da rc i/m in ) LJ EL LJ EL PO AKLIMATIZACIJI 50 60 70 80 90 100 110 120 130 140 MIROVANJE-PO STEP-PO F S (u da rc i/m in ) LJ EL LJ EL Slika 2: Povprečne vrednosti frekvence srca in standardne deviacije v mirovanju in med step testom na višini 2100 m v Ljubljani v višinski sobi. Pred in po odpravi. Slika 3: Povprečne vrednosti frekvence srca in standardne deviacije v mirovanju in med step testom na višini 2100 m v višinski sobi-Ljubljana in na realni višini-Elbrus pred aklimatizacijo. Slika 4: Povprečne vrednosti frekvence srca in standardne deviacije v mirovanju in med step testom na višini 2100 m v višinski sobi-Ljubljana in na realni višini-Elbrus po aklimatizaciji. LVII, 2009, 1-2 Šport[športna medicina] 55 Hacket, P. H., Roach, R. C. (2001). High-Alti-6. tude Illness. The New England Journal of Me- dicine, 345(2), 107−114. Mazzeo, R. S., Brooks, G. A., Butterfield, G. 7. E., Podolin, D. A., Wolfel, E. E., Reeves, J. T. (1995). Acclimatization to high altitude inc- reases muscle sympathetic activity both at rest and during exercise. American Journal of Physiology, 269(1), 201−207. Pavlidis, M., Stupp, T., Georgalas, I., Geor-8. giadu, E., Moschoh, M., Thanos, S. (2006). Intraocular pressure changes during high – altitude acclimatization. Graefe's Archive for Clinical and Experimental Ophthalmology, 244(3), 298−304 Richalet, J. P., Bittel, J., Herry, J. P., Savo-9. urey, G., Le Trong. J. L., Auvert, J. F., Janin, C. (1992). Use of a hypobaric chamber for pre-acclimatization before climbing Mount Everest. International Journal of Sports Medi- cine, 13(1), 216−220. Vrhovec, B., Gorjanc, J., Mekljavić, B. I. 10. (2002). Hipoksična soba v Ratečah. Medicin- ski razgledi, 41(2−3), 177−182. Literatura Balado, D. (1996). 1. Exercise physiology; ener- gy, nutrition and human performance. Balti- more: Williams & Wilkins. Boushel, R., Calbet, J. A., Radegran, G., Son-2. dergaard, H., Wagner, P. D., Saltin, B. (2001). Parasympathetic neural activity accounts for lowering of exercise heart rate at high altitude. Circulation, 104(15), 1785−1791. Cornolo, J., Mollard, P., Brugniaux, J. V., Ro-3. bach, P., Richalet, J. P. (2004). Autonomic control of the cardiovascular system during acclimatization to high altitude: effects of sildenafil. Journal of Applied Physiology, 97(3), 935−940. Debevec, T., Burnik, S., Jereb, B. (2007). 4. Dynamics of heart rate under step testloa- ding as an indicator of altitude acclimatisa- tion. Kinesiologia Slovenica, 13(1), 5−13. Guyton, A. H., Hall, J. E. (2006). 5. Textbook of Medical Physiology. Philadelphia: Pennsyl- vania. Rezultati primerjave FS, izmerjene na simu- lirani in realni višini, so pokazali, da bi bila višinska soba lahko dober pripomoček za predaklimatizacijo pred odhodom v visoke gore z nadmorsko višino nad 3000 m. Da se s predaklimatizacijo v višinski sobi lahko skrajša čas aklimatizacije na realni višini, so pokazali tudi Richalet idr., (1992), saj meni- jo, da predaklimatizacija lahko skrajša akli- matizacijo od enega do treh tednov. Sklep Z rezultati, ki smo jih dobili pri spremlja- nju FS v mirovanju in med obremenitvijo v realni višini in v višinski sobi pred in po aklimatizaciji, smo dosegli naš osnovni cilj. Povprečna FS se tako v mirovanju kot tudi med aktivnostjo z aklimatizacijo znižuje. V primeru, da je meritev FS dobro nadzirana, da so pogoji v katerih je merjenja podobni, bi lahko FS služila kot kazalec stopnje akli- matizacije. S tem bi se ljudje, ki se občasno gibljejo v višinah nad 3000 m, lahko lažje in pravilneje odločali, kdaj lahko nadalju- jejo vzpenjanje, in zmanjšali možnost za pojav AVB. Z rednim spremljanjem FS bi lahko natančneje spremljali aklimatizacij- ske procese v organizmu in s tem preprečili smrtne primere, ki nastopijo ob neupošte- vanju aklimatizacijskih pravil. Rezultati FS merjene pred aklimatizacijo in po njej, v višinski sobi in v realnem okolju, so pokazali, da med njima ni razlik, kar po- meni, da je višinska soba dober simulator realne nadmorske višine. Tako bi se del akli- matizacije na povečano nadmorsko višino lahko izvajal v višinski sobi. Višinska soba bi bila lahko kot standardna predaklimati- zacija tako za vrhunske alpiniste kot tudi za pohodnike, ki zahajajo v gore, visoke nad 3000 m. Skrajšanje aklimatizacije na odpra- vi bi pomenilo zmanjšanje finančnega pro- računa odprave. In kar je še pomembneje, skrajšal bi se čas izpostavljanja zahtevnim in nevarnim življenjskim razmeram v viso- kih gorah. Ne nazadnje bi se zmanjšal tudi čas odsotnosti od doma. Zahvala Avtorja se zahvaljujeta profesorju dr. Igorju Mekjaviču, ki je omogočil opravljanje meri- tev v višinski sobi na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani in študentom Fakultete za šport v Ljubljani za sodelovanje v raziskavi. doc. dr. Blaž Jereb, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi blaz.jereb@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport56 [športni menedžment] Uvod »Športni menedžment lahko opredelimo kot področje menedžmenta, ki ga zanima usklajevanje omejenih človeških in materi- alnih virov v športu, ustreznih tehnologij in možnosti v danih okoliščinah za doseganje učinkovite proizvodnje in menjave špor- tnih storitev« (Chelladurai, 1994: 15). Osre- dnjo vlogo takšnega pojmovanja športne- ga menedžmenta ima usklajevanje (prikaz 1), prek katerega športni menedžer vpliva na proizvodnjo športnih storitev in njihovo trženje. Vse naloge menedžerja so v vlogi usklajevanja. Zaradi takšne opredelitve športnega menedžmenta ta ni omejen na posamezno organizacijsko okolje, temveč so lahko različne vrste organizacij vključe- ne v razne stopnje proizvodnje in trženja ene ali več športnih storitev (Chelladurai, 2001). Ločimo lahko štiri skupine elementov, ki jih usklajuje športni menedžment (Chelladu- rai, 2001). Človeški viri• so najpomembnejši dejav- nik usklajevanja. Predstavljajo ljudi, ki so vključeni v proizvodnjo športnih storitev. Ti ljudje so: odjemalci storitev1, plačani zaposleni in prostovoljci. Tehnologije• 2 so sistematična uporaba znanstvenega ali drugega organizirane- ga znanja za proizvodnjo športnih sto- ritev. Vsebujejo nove zamisli, naložbe, tehnike, metode, protokole in materiale. Izvirajo iz disciplin, povezanih s proizvo- dnjo športnih storitev: psihologija športa, medicina športa, pedagogika, teorija tre- niranja, nutristika idr. Podporne enote• pospešujejo proizvodnjo športnih storitev. Ukvarjajo se z: mene- džmentom športnih objektov, menedž- mentom športnih prireditev, kadrovskim menedžmentom, finančnim menedž- mentom, odnosi z javnostmi, zakonoda- jo, vezano na šport ipd. Proizvodnja in trženje vsake športne storitve ne moreta 1 Mednje štejemo: športnike in gledalce v tekmo- valnem športu ter vadeče v programih interesnega športa otrok in mladine ter športne rekreacije. 2 Koncept koordinacije tehnologij se nanaša na koordinacijo dejavnosti posameznikov in skupin, ki uporabljajo te tehnologije v proizvodnji športnih storitev. Športni menedžer ni nujno strokovnjak v vseh tehnologijah, vendar pa mora imeti osnovna znanja o njih, da lahko uspešno usklajuje dejavnosti strokovnjakov. Razvrstitev slovenskih športnih organizacij glede na nekatere njihove značilnosti Izvleček Pojem organizacijske uspešnosti je eden najbolj nasprotujočih si in sestavljenih konceptov v menedžmentu, zato je preučevanje uspešnosti športnih organizacij večprostorski pojav. Na 3,5-odstotnem vzorcu vseh slovenskih civilnih športnih organizacij smo s hierarhično Wardovo metodo razvrstili te organizacije v skupine na podlagi njihovih značilnosti, ki predstavljajo nekatere vidike uspešnosti, in ugotovili, kakšne so lastnosti teh skupin. Prvo skupino, ki smo jo poimenovali Organizator velike športne prireditve, sestavljajo maloštevilne športne or- ganizacije, ki si zagotavljajo zelo velike prihodke za svojo dejavnost z organizacijo prireditev tekmovalnega ali množičnega športa, ki so zanimive za medije in sponzorje. Te organizacije bodo za ohranjanje tržnega položaja morale vzdrževati obstoječe ali razviti nove konkurenčne prednosti. Slednje še posebej velja za drugo skupino športnih organizacij, imenovano Večji organizator športne vadbe za tekmovalni šport, verjetno medijsko najbolj vidno skupino športnih organizacij. To so namreč športne organizacije z nadpovprečnimi prihodki, velikim član- stvom, precejšnjim kadrom, ki se ukvarja s tekmovalnim športom, najpogosteje z vrhunskim in kakovostnim. Za uresničitev svojih ambicij te organizacije potrebujejo precej denarja. Pri njih pretirana usmerjenost v izdatke sponzorjev, zlasti za manj komercialno zanimive športe, prinaša nevarnosti. Te organizacije bi zato morale razviti nove storitve za nove ciljne skupine in nove prodajne poti za že obstoječe storitve. Za vse te dejavnosti pa so potrebna znanja, ki jih menedžment civilnih športnih organizacij povečini nima, zato sta njegovo izobraževanje in usposabljanje ključnega pomena za njihov razvoj. Tretjo, najbolj množično skupino športnih organizacij smo poimenovali Majhen organizator vadbe za tekmovalni in netekmovalni šport. Gre za športne organizacije, ki pretežno izvajajo dejavnosti za zadovoljevanje potreb svojih članov, zato delujejo izključno na prostovoljni podlagi in ustvarjajo podpovprečne prihodke. Ključne besede: športni menedžment, sponzoriranje, športna prireditev, športno društvo, prostovoljci. Classification of Slovenian sports organisations according to their characteristics Abstract A term organisational success is one of the most contradictory and complex concepts in management; as a re- sult studying the successfulness of sports organisations is a multidimensional phenomenon. On a sample of 3,5 % of total Slovenian sports clubs and their associations, a hierarchic Ward’s method was used to classify these organisations into groups according to their characteristics, which represent certain aspects of successfulness; additionally, the characteristics of these groups were also studied. First group is called the Organiser of a large sports event; it consists of very few sports organisations, whose source of income is organising competitive or mass participation events, which are interesting for media and sponsors. In order to maintain a market share, these organisations will need to hold on to or develop new competitive ad- vantages. The latter is true particularly for the second group of sports organisations, named the Large organiser of sports training in competitive sport. This group creates the most media attention and consists of sports clique with above average income, large membership and numerous human resources that work in competitive, mostly elite or competitive sport. These circles require substantial financial resources in order to fulfil their ambitions. Exces- sive emphasis on sponsorship costs can present a threat for these organisations, particularly the ones that are commercially less interesting. Therefore, these organisations should develop new services for new target groups and new selling channels for the existing services. These activities require knowledge, which usually does not exist within the management of sports clubs and their associations; thus an education and training of people is essential for development of these activities. The third group of sports organisations has been named the Small organiser of exercising in competitive and rec- reational sport. These sports clique mainly carry out activities in order to satisfy the needs of their members. As a result, they are based exclusively on voluntary basis and create below average income. Key words: sports management, sponsorship, sports event, sports club, volunteers. Gregor Jurak*, Mateja Bole Breznik**, Jakob Bednarik* *Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport **Novartis, d. o. o. LVII, 2009, 1-2 Šport[športni menedžment] 57 mi od televizijskih prenosov kot zasebnimi viri s strani podjetij (59 %; Bednarik in sod., 2008) ter s prodajo športnih storitev (špor- tne prireditve, vadnine, uporaba športne površine, športne animacije) in blaga kot zasebnimi viri s strani gospodinjstev (22 %; Bednarik in sod., 2008). Javni viri pred- stavljajo v povprečju 19 % vseh prihodkov civilnih športnih organizacij v Sloveniji. V tujini so eden največjih finančnih vi- rov športa, zlasti trga vrhunskega športa, TV-gledalci (Lobmeyer, 1992), vendar pa zaradi majhnega trga v Sloveniji veljajo posebnosti. Ugotavljamo, da smo Sloven- ci predvsem gledalci športa na TV in manj obiskovalci športnih prireditev (Bedna- rik, Petrović, 1998; Jošt in sod., 1999). To se kaže tudi v nizkih izdatkih, ki jih imajo slovenska gospodinjstva za obisk športnih prireditev (Bednarik in sod., 2001a). Različni športi so v Sloveniji sicer različno zanimivi za posamezne TV-gledalce in obiskovalce športnih tekmovanj, struktura obiskoval- cev in gledalcev po športih pa se razlikuje (Bednarik, Kline, 1997; Bednarik, Šugman, Urank, Kovač, 2007). Kljub dokaj dobro napolnjenemu trgu gledalcev pa zaradi majhnosti trga ta ne predstavlja tako veli- kega finančnega potenciala (oglaševanje med prenosi športnih prireditev), kot ga imajo druge, po številu prebivalcev večje, po uspešnosti vrhunskih rezultatov pa slabše države. To je problem, ki močno zmanjšuje finanč- ne vire vrhunskega športa, tako da se ta poleg športa otrok in mladine najbolj iz- datno sofinancira iz javnih finančnih sred- stev (Kolar, 2005). Navezanost na javne vire financiranja in zelo podobne storitve (glej: Jurak, Bednarik, Kolar, Kolenc, Kovač, 2008) pa predstavlja resno grožnjo razvoju tega dela slovenskega športa. Priložnosti, ki na- stajajo na trgu, izkorišča zasebni sektor, kar je vidno iz gibanja prihodkov športnih or- ganizacij (Bednarik in sod., 2008). Pomemben vir slovenskega športa so tudi prostovoljci. V nevladnih športnih organi- zacijah je kar 80 % delavcev prostovoljcev (Bednarik in sod., 1998, Jurak, 2006), ki opravijo 65,8 % vsega dela (Jurak, 2006), ocenjeni prispevek prostovoljnega dela k prihodkom športnih organizacij (Bednarik in sod., 2000, 2001a) pa je skoraj 15 %. Po oceni prostovoljno delo predstavlja 13,5 % ekonomske moči slovenskega športa zunaj izobraževalnega sistema oz. 81,2 mio EUR ali 0,311 % BDP (Jurak, Bednarik, 2006). Ob- seg prostovoljnega dela sicer zaostaja za pojav. Na podlagi modelov so raziskovalci razvili različne instrumente za merjenje uspešnosti športnih organizacij3; zanimiva pa je ugotovitev, da v športu velikost or- ganizacije vpliva na skoraj vse razsežnosti uspešnosti (Koski, 1995, po Watt, 2003). Lastnosti športnih organizacij so torej lah- ko kazalnik njihove uspešnosti. V Sloveniji spremljamo različne vidike delovanja špor- tnih organizacij zunaj izobraževalnega sistema že več kot desetletje, tako da po- znamo mnogo njihovih značilnosti. Ugo- tavljamo, da ima Slovenija, kljub prehodu iz samoupravnega socialističnega gospo- darstva v tržno naravnano gospodarstvo, podobno ureditev financiranja športa kot razvite države EU (Bednarik, Petrović, Šu- gman, 1998). Večino denarja za šport zunaj izobraževalnega sistema zagotovijo zaseb- ni viri (85 %; Bednarik, Jurak, Kolenc, Kolar, 2008), medtem ko so v Sloveniji izdatki iz javnih sredstev na državni in lokalni ravni (15 %) nižji kot v sosednjih državah in naj- razvitejših državah Evrope (Sever, Bedna- rik, Šugman, 2000; Bednarik, Kovač, Jurak, 2001b). Med javnimi financami prevladu- jejo lokalni viri (Bednarik in sod., 2008). Civilne športne organizacije kot najbolj množični del športnih organizacij zunaj izobraževalnega sistema se zato financi- rajo predvsem z lastno dejavnostjo, torej s sponzoriranjem, donatorstvom in pravica- 3 Pogosto uporabljen je Organizational Effective- ness Questionnaire (OEQ). biti učinkovita brez usklajevanja dejavno- sti podpornih enot. Pomemben vidik športnega menedž-• menta je tudi usklajevanje elementov po- slovnega okolja (konteksta). V tem smislu športni menedžer skrbi za usklajevanje proizvodnega in trženjskega procesa športnih storitev z zunanjimi dejavniki, ki jih predstavljajo: medorganizacijske mre- že (npr. nacionalne športne zveze), tržne zakonitosti in upravne ureditve, kulturne norme ter družbena pričakovanja. Navedene skupine elementov vsebujejo značilnosti športnih organizacij. Nekatere od njih hkrati predstavljajo organizacijsko uspešnost po različnih modelih organiza- cijske uspešnosti (glej: Jurak, 2006: 8−10). Pojem organizacijske uspešnosti je sicer eden najbolj nasprotujočih si in sestavlje- nih konceptov v menedžmentu. Uspe- šnost je lahko namreč pojmovana glede na vložke organizacije (npr. material, sred- stva − sponzorska, donatorska, javna, lju- dje – prostovoljci, profesionalci, vrednote, pričakovanja), procese v njej (npr. postopki odločanja o delovanju organizacije, vklju- čevanje staršev v delovanje organizacije) ali njene izločke (npr. športni rezultat, pri- hodki športne organizacije). Posebno te- žavno je opredeliti uspešnost neprofitnih organizacij (glej: Rainey, 1991: 207−222), med katere sodi večina športnih organi- zacij, saj gre pri tovrstnem vrednotenju vedno za stvar primerjave in večprostorski Prikaz 1: Športni menedžment kot usklajevanje Vir: Prirejeno po Chelladuraiju, 2001. ŠPORTNE STORITVE Proizvodnja Trženje (menjava športnih storitev) ŠPORTNI MENEDŽMENT Usklajevanje Načrtovanje VodenjeOrganiziranje Vrednotenje LVII, 2009, 1-2 Šport58 [športni menedžment] nogami in delujejo na različnih ravneh (kot društvo, zveza društev, nacionalna zveza). Vzorec predstavlja 3,5 % vseh slovenskih civilnih športnih organizacij. Za vse spremenljivke smo najprej izračuna- li osnovne deskriptivne značilnosti. Model- ne značilnosti športnih organizacij z vidika njihovih značilnosti smo ugotavljali z raz- vrščanjem v skupine s hierarhično metodo. Pri tem smo za oblikovanje skupin upo- rabili Wardovo metodo. Za ugotavljanje značilnosti razlik v modelnih značilnostih športnih organizacij z vidika razvrstitve športov v razrede smo uporabili diskrimi- nantno analizo. Rezultati V povprečnem športnem društvu deluje 20,5 delavca, od tega: 17 volonterjev (82,5 %), 3 honorarni delavci (15,3 %) in profesio- nalec s polovičnim delovnim časom (2,2 %) (Jurak, 2006). Najpomembnejša športna panoga, s ka- tero so se ukvarjale športne organizacije, so (preglednica 3) nogomet, planinstvo in košarka. Velik delež odgovora drugo razla- gamo s tem, da je med vprašanimi nekaj športnih zvez, ki se posredno ukvarjajo z več različnimi športi, in površnemu pregle- du možnosti odgovorov. Prvih 10 športnih panog kumulativno prispeva 61,6 % vseh odgovorov. Športne organizacije se da- leč najpogosteje ukvarjajo z rekreativnim športom za odrasle (26,6 %), nadalje še s panožno razpršenost športnih organizacij. Obsega 176 civilnih športnih organizacij, ki se ukvarjajo z 59 različnimi športnimi pa- najrazvitejšimi evropskimi državami (Jurak, 2006), kar pa je glede na povezave prosto- voljnega dela z BDP tudi pričakovano. Športne organizacije so različno uspešne v navedenih kazalnikih uspešnosti, zato se z vidika športnega menedžmenta med drugim postavlja vprašanje, ali je mogoče slovenske civilne športne organizacije (kot najbolj množične oblike organizacij športa zunaj izobraževalnega sistema) na podlagi njihovih značilnosti razvrstiti v določene skupine in ugotoviti, kakšne so lastnosti teh skupin. Tovrstna izhodišča bi lahko bila v pomoč pri razumevanju strukture slo- venskih civilnih športnih organizacij in po- stavljanju izhodišč za preoblikovanje delo- vanja posameznih športnih organizacij. Metode dela Za namen našega dela smo uporabili sklo- pe vprašanj o značilnostih športne organi- zacije, značilnostih dela s prostovoljci v njej in uspešnosti športne organizacije iz vpra- šalnika za športne organizacije – prosto- voljno delo (Jurak, 2006). Vzorec je bil opre- deljen s stratificiranim vzorčenjem, ki kaže Preglednica 1: Izbrani merski postopki Oznaka spremenljivke Merski postopek PRIH 04 Prihodki od dejavnosti športne organizacije v letu 2004 po AJPES v 1000 SIT N_CL Število članov športne organizacije N_VOL Število prostovoljnih delavcev v športni organizaciji N_HON Število honorarnih delavcev v športni organizaciji N_PROF Število profesionalnih delavcev v športni organizaciji H_V_SK Tedenski obseg opravljenega prostovoljnega dela v športni organizaciji H_P_SK Tedenski obseg opravljenega profesionalnega dela v športni organizaciji SP1_ods Prva najpomembnejša športna panoga, s katero se ukvarja športna organizacija SP2_ods Druga najpomembnejša športna panoga, s katero se ukvarja športna organizacija SP3_ods Tretja najpomembnejša športna panoga, s katero se ukvarja športna organizacija D2 Ukvarjanje športne organizacije s športom za otroke in mladino – usmerjenim v kakovostni in vrhunski šport D3_OM Ukvarjanje športne organizacije s športom za otroke in mladino – interesni šport (vadba, ki ni usmerjena v tekmovalni šport) D3_S Ukvarjanje športne organizacije s športno dejavnostjo študentov D3_O Ukvarjanje športne organizacije z rekreativnim športom (odrasli) D3_KS Ukvarjanje športne organizacije s kakovostnim športom (tekmovalni šport na državni ravni za mladino in odrasle) D1 Ukvarjanje športne organizacije z vrhunskim športom D_SI Ukvarjanje športne organizacije s športom invalidov D_OB Ukvarjanje športne organizacije z upravljanjem objektov D_OT Ukvarjanje športne organizacije z organizacijo športnih tekmovanj D_D Ukvarjanje športne organizacije z drugimi organizacijskimi nalogami Preglednica 2: Osnovni statistični kazalci spremenljivk števila članov in kadrov spr N AS SD MIN MAX PRIH 04 190 42,067 122,546 0 1.372.321 N_CL 175 190,23 590,14 6 7.400 N_VOL 190 16,79 35,78 0 350 N_HON 190 3,11 15,30 0 178 N_PROF 190 0,46 1,96 0 21 Preglednica 3: Prvih deset športnih panog, s katerimi se ukvarjajo športne organizacije Športna panoga f % kum % nogomet 30 15,8 15,8 drugo 18 9,5 25,3 planinstvo 17 8,9 34,2 košarka 12 6,3 40,5 strelstvo 8 4,2 44,7 atletika 7 3,7 48,4 kegljanje 7 3,7 52,1 kolesarstvo − cestno 7 3,7 55,8 smučanje − alpsko 6 3,2 58,9 balinanje 5 2,6 61,6 LVII, 2009, 1-2 Šport[športni menedžment] 59 (organizacija tekmovanja Pokal Vitranc za svetovni pokal v alpskem smučanju, http:// www.pokal-vitranc.com/), Smučarski klub Branik (organizacija tekmovanja Zlata lisi- ca za svetovni pokal v alpskem smučanju), Kolesarsko društvo Rog (množična kolesar- ska prireditev Maraton Franja, http://www. franja.org/), Športno društvo Radenci (množične tekaške prireditve, http://www. maraton-radenci.si/si/). Skupini 2 in 3 ločuje statistično značilna diskriminantna funkcija, ki smo jo glede na njene značilnosti poimenovali profesionali- zacija. V skupino Večji organizator športne vadbe za tekmovalni šport sodijo športne organi- zacije s precej nadpovprečnimi prihodki in velikim članstvom, ki je kar 4-krat večje od povprečja. Taka športna okolja imajo nad- povprečno visok delež honorarnih delav- cev (večinoma trenerjev) in profesionalnih delavcev, ki se ukvarjajo s tekmovalnim športom, najpogosteje z vrhunskim in ka- kovostnim. To so pretežno športne orga- nizacije, ki gojijo tekmovalne ambicije oz. razvijajo programe, za katerih realizacijo so potrebna precejšnja finančna sredstva. Financirajo se pretežno konvencionalno. Zaradi omejenosti zasebnih in javnih virov financiranja se stalno spopadajo s težava- mi pri delovanju. Skupno jih je za okoli de- setino vseh športnih organizacij, vendar so zaradi medijske pozornosti tekmovalnemu športu najvidnejši del slovenskega športa. Športna praksa kaže, da lahko prevelike ambicije vodstva v teh okoljih pripeljejo Množični šport: športna prireditev za – večje število športnikov, ki se s športom ukvarjajo neorganizirano ali organizira- no in praviloma ne tekmujejo na najvišji ravni tekmovalnih sistemov športnih zvez. Skupina Organizator velike športne prire- ditve ponazarja neznačilne športne orga- nizacije z zelo velikimi prihodki iz naslova velike športne prireditve. Takšnih športnih organizacij je zelo malo; v našem vzorcu manj kot 1 %. Zanje je značilno, da imajo veliko število članov, predvsem prostovolj- cev. Premorejo tudi nadpovprečno veliko število profesionalcev trenerskega in orga- nizacijskega kadra. Tovrstne športne orga- nizacije si zagotavljajo zelo velike prihodke z organizacijo prireditev tekmovalnega ali množičnega športa, ki so zanimive za me- dije in sponzorje. Tako pridobljene prihod- ke namenjajo za osnovno dejavnost, ki je v večini športna vzgoja otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport. V pripravo prireditev so vključeni mnogi prostovoljci, medtem ko samo organizaci- jo prireditve in osnovno dejavnost oz. po- tek vodijo profesionalni kadri. Če primerja- mo te organizacije s podjetji v poslovnem okolju, bi lahko trdili, da gre za okolja, ki so našla tržno nišo za udejanjanje poslov- ne zamisli. Njihova tržni niša so atraktivne športne prireditve, ki ustvarjajo večino pri- hodkov teh športnih okolij. Primeri takšnih športnih organizacij, športnih dogodkov, ki jih prirejajo, in sponzorjev takšnih dogod- kov so: Alpski smučarski klub Kranjska Gora športno dejavnostjo za otroke in mladi- no, usmerjeno v kakovostni in tekmovalni šport, (17 %), interesnim športom za otro- ke in mladino (z vadbo, ki ni usmerjena v tekmovalni šport) (15,1 %) in kakovostnim športom (tekmovalni šport za mladino in odrasle na državni ravni) (11,3 %). Takšna struktura dejavnosti pričakovano kaže, da je večina civilnih športnih organizacij usmerjena v ponudbo športnorekreativnih dejavnosti za udeležence – njihove člane. S hierarhično analizo združevanja smo analizirali razvrščanje športnih organizacij v skupine na podlagi njihovih značilnosti. Dendogram je smiselno razporedil špor- tne organizacije v tri skupine (pregledni- ca 4). Ker je eno skupino zastopala le ena športna organizacija, smo v nadaljevanju z diskriminantno analizo skušali ugotoviti, katere spremenljivke najbolj vplivajo na oblikovanje preostalih dveh skupin špor- tnih organizacij. Analiza je pokazala, da diskriminantna funkcija statistično značil- no razlikuje skupini glede na vrsto športne organizacije (Wλ = 0,152; χ2 = 263,118; sp = 39; p = 0.000). Delež pravilno razvrščenih enot na podlagi diskriminantne funkcije je 99,4 %. Preskus z diskriminantno analizo je pokazal na oblikovanje diskriminantne funkcije, na katero v največji meri vpliva- jo: celoletni prihodki športne organizaci- je (0,587), število profesionalnih delavcev (0,218) in tedenski obseg opravljenega profe- sionalnega dela (0,217). Razprava Na podlagi hierarhične analize združevanja smo se odločili za rešitev s tremi skupina- mi športnih organizacij, na podlagi katere opisujemo možno razvrstitev slovenskih športnih organizacij na podlagi njihovih značilnosti (preglednica 4). Pri razdelitvi in opisovanju skupin smo omejeni z nabo- rom spremenljivk, s katerimi smo skušali določiti te značilnosti. Zaradi razumevanja navajamo razlago nekaterih pojmov v na- daljevanju: Tekmovalni šport: organizirana športna – vadba različnih starostnih skupin, ki je usmerjena v različne ravni tekmovanja v sistemu športnih zvez (po pojmovanjih Zakona o športu: šport otrok in mladi- ne, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, kakovostni šport, vrhunski šport). Netekmovalni šport: organizirana špor- – tna vadba, ki ni usmerjena na tekmoval- no raven v sistemu športnih zvez. Preglednica 4: Modelne značilnosti športih organizacij Skupina Vrsta športne organizacije Značilnosti Število športnih organizacij 1 Organizator velike športne prireditve Predstavlja neznačilno organizacijo z zelo visokimi prihodki iz naslova velike prireditve. Ima veliko članov in prostovoljcev, ki pomagajo pri izvedbi te prireditve. Ima tudi nadpovprečno veliko profesionalcev: trenerski in organizacijski kader. 1 2 Večji organizator vadbe za tekmovalni šport Športne organizacije s povprečnimi prihodki in velikim članstvom (4-krat večjim od povprečja). Ima nadpovprečno visoki delež honorarnih delavcev (večinoma trenerjev) in profesionalnih delavcev, ki se ukvarjajo s tekmovalnim športom. 16 3 Majhen organizator vadbe za tekmovalni in netekmovalni šport Značilna športna organizacija s podpovprečnimi prihodki, s podpovprečnim številom članov, nekaj prostovoljci, zelo malo honorarnimi delavci, brez profesionalcev in zato skoraj celotnim obsegom dela, opravljenim prostovoljno. Glede na svoje poslanstvo se te organizacije ukvarjajo s tekmovalnim in netekmovalnim športom. 154 LVII, 2009, 1-2 Šport60 [športni menedžment] športna sfera tista, ki ne sledi družbenemu razvoju. Športna društva in njihove zveze bi se zato morale v večji meri usmeriti v oblikovanje novih storitev in izdelati nove prodajne poti ter projekte pospeševanja prodaje storitev. Nove storitve bi morale biti usmerjene tudi na nove ciljne skupine (npr. turisti, starostniki, ljudje z zdravstve- nimi težavami). Opazno je, da je zdaj velika večina športnih društev in zvez osredo- točena na isti del storitev športnega trga, zato imajo tudi omejen obseg in strukturo prihodkov. Na že obstoječih storitvah pa bi morale športne organizacije poskušati povečati prihodke iz športnih prireditev in dogod- kov s spremembo politike prodaje vsto- pnic (zdaj se pogosto oglašujejo vrhunski športni dogodki s sloganom »Pridite navi- jat, karte so zastonj!«; ali pa se zastonj de- lijo VIP-karte). Za izvajanje gospodarskih dejavnosti, ki preraščajo civilno združeva- nje (npr. preprodaja igralcev, komercialne storitvene dejavnosti na področju športa za vse), pa bi bilo smiselno, da športna dru- štva in športne zveze ustanovijo gospo- darske družbe, ki so lahko bolj poslovno prilagojene za izvajanje teh dejavnosti. Za vse te dejavnosti so potrebna znanja, ki jih vodje civilnih športnih organizacij povečini nimajo, saj ne uporabljajo primer- nih načinov vodenja (Jurak, 2006), delež prihodkov teh organizacij znotraj športnih storitev in storitev prostega časa (Bednarik in sod., 2008) pa pada. Za razvoj tega dela slovenskega športa sta zato pomembna izobraževanje in usposabljanje menedž- menta teh organizacij. Eden pomembnih problemov pri tem je tudi amaterizem tega kadra in ravnanje s prostovoljci. Športne organizacije z večjimi ambicijami lahko pri- čakujejo večje organizacijske in posledično finančne učinke od ustrezno izobraženega ali usposobljenega profesionalnega kadra. Glede na ugotovitve o vedno večjem de- ležu prihodkov, ki jih na področju športnih storitev ustvari profitni sektor, in glede na napovedi o preoblikovanju nekaterih dru- štev v gospodarske družbe bi bilo smiselno spremljati značilnosti športnih organizacij in strukture ponudnikov športnih storitev tudi v prihodnje. Pri tem bi morali upošte- vati, da so rezultati predstavljene študije omejeni z izbranimi merskimi postopki in številom enot, ki so se razvrstile v posa- mezno skupino, zato bo potrebno za pri- hodnje razviti tudi metodologijo takšnega spremljanja. ti obstoječe ali razviti nove konkurenčne prednosti. Slednje še posebno velja za tista športna okolja iz skupine Večji organizator športne vadbe za tekmovalni šport, ki bodo želela narediti organizacijski in posledično finančni preskok na višjo raven. Finančni učinki športa so namreč odvisni od uspe- šnosti menjave med ponudniki športnih storitev in njihovimi potencialnimi porab- niki. Posebnost slovenskega trga je njegova majhnost. To pa se kaže v majhnem po- tencialu sponzorjev in oglaševalcev v času prenosa športnih prireditev in dejstvu, da prodaja TV-pravic v druge države ni velika, saj slovenska tekmovanja niso dovolj zani- miva. Za slovenske športne organizacije se zato postavlja vprašanje, kako premagati omejitve absolutne majhnosti produktov slovenskega vrhunskega športa. Ti so na- menjeni predvsem pasivnim udeležencem v športu (Chelladurai, 1994). Teh je glede na delež prebivalstva dovolj ali celo zelo veliko, v absolutnih številkah pa zelo malo. Eno rešitev vidimo v internacionalizaciji športnih dogodkov − v mednarodnih tek- movanjih, tudi ali predvsem mednarodnih ligaških tekmovanjih. To pa je proces, ki je v Evropi v polnem razmahu in ga pospeše- no povzema zlasti slovenski klubski šport (Jadranska košarkarska liga, hokejska liga EBEL, odbojkarska Interliga). Drugo rešitev vidimo v razvoju novih sto- ritev za druge ciljne skupine. Pretirana usmerjenost na izdatke sponzorjev, ki po- menijo za športna društva glavni vir prihod- kov, lahko zlasti za manj komercialno zani- mive športe prinaša nevarnosti, saj vedno večji delež prihodkov iz tega vira ustvarijo bolj komercialni športi, ki imajo večji me- dijski doseg in so posledično tudi bolj zani- mivi za sponzorje (Bednarik in sod., 2008). Ugotavljamo, da je v Sloveniji na splošno sponzorsko zanimivih le 16 športov, od teh odstopata košarka in nogomet (Jurak in sod., 2008). Športna društva bi svoje športne storitve lahko zato bolj usmerila na izdatke prebivalstva in si iz tega naslova povečala prihodke ter tako zmanjšala odvi- snost od prihodkov iz naslova podjetij. Pri tem je pomembna ugotovitev, da prihodki športnih organizacij ne sledijo rasti izdat- kov prebivalcev za prostočasne dejavnosti (Bednarik in sod., 2008), kar kaže na to, da so storitve športnih organizacij slabše kon- kurenčne, zato šport izgublja tržni delež v porabi ljudi za prostočasne dejavnosti. Po- drobnejša analiza kaže, da je zlasti civilna celo do njihovega finančnega in organi- zacijskega zloma. Menimo, da bo njihov razvoj pripeljal do t. i. selektivne (de)pro- fesionalizacije. Mnoge od teh organizacij bodo morale zmanjšati ambicije ali pa jih skušati uresničiti s spremenjeno kadrovsko sestavo, ki bo zahtevala deprofesionalizaci- jo, predvsem tekmovalcev. Po drugi strani bodo morala redka športna okolja, ki bodo sicer imela ustrezne vire za uresničevanje ambicij, kljub temu začeti uresničevati cilje bolj profesionalno, predvsem na področju organiziranosti delovanja in poslovodenja. Majhen organizator vadbe za tekmovalni in netekmovalni šport je najobsežnejša skupina športnih organizacij, saj lahko vanjo glede na analizo vzorca uvrstimo okoli 90 % vseh športnih organizacij. Pri nas ima povprečno 120 članov (kar je pod siceršnjim povprečjem), od tega je 12 pro- stovoljcev in 1 honorarni delavec na 100 članov organizacije. V taki skupini so pro- fesionalci velika redkost, zato je skoraj ves obseg dela opravljen prostovoljno. Pravilo- ma ustvarja podpovprečne prihodke. Gle- de na opisane značilnosti ta skupina špor- tnih organizacij ustreza t. i. 'kuhinjski mizi' po O'Beirnejevi razvrstitvi (2004), za katero je značilna močna opora na prostovoljce. V njej je precej nenačrtnega dela, ki se kaže tudi v tem, da poslovni procesi v športni organizaciji potekajo precej neformalno. To je tudi pričakovano, saj te organizacije pretežno izvajajo dejavnosti za zadovolje- vanje potreb svojih članov. Sklep Predstavljena raziskava nam ni dala od- govora, ali so naše športne organizacije uspešne ali ne. To tudi ni bil namen našega dela, saj nismo analizirali ciljev posameznih športnih organizacij. Ugotovitve pa nam razkrivajo strukturo naših civilnih športnih organizacij in morebitne težave pri razvoju športnih okolij. Predvidevamo, da ima večina športnih društev (skupina Majhen organizator vad- be za tekmovalni in netekmovalni šport) samozadostne cilje, to pomeni, da izvaja- jo storitve zgolj za svoje članstvo in s tem uresničujejo svoje poslanstvo. Ta društva načeloma ne potrebujejo sprememb v de- lovanju. Podobno velja za društva, ki bi jih lahko umestili v skupino Organizator velike športne prireditve, le da bodo morale to- vrstne športne organizacije v prihodnosti za ohranjanje tržnega položaja vzdrževa- LVII, 2009, 1-2 Šport[športni menedžment] 61 Kolar, E. (2005). 16. Model vrednotenja športnih panog v Republiki Sloveniji z vidika vrhunske- ga športnega rezultata. Doktorska disertaci- ja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Lobmeyer, M. A. (1992). Commercializem 17. as a dominant factor in the American sport scene: Sources, developments, perspecti- ves. International Review for the Sociology of Sport, 27(4), 309−324. O’Beirne, C. (2004). Managing small and 18. not-for-profit sport organizations. V: J. Be- ech, S. Chadwick (ur.), The Business of Sport Management. Harlow: Prentice Hall. Rainey, H. (1991). 19. Understanding and ma- naging public organizations. San Francisco: Jossey-Bass. Sever, I., Bednarik, J., Šugman, R. (2000). The 20. financing of sports organisations in Croatia and a comparison with Slovenia. Kinesiolo- gia Slovenica, 6(1−2), 51−56. Watt, D. (2003). 21. Sports management and ad- ministration. London, New York: Routledge, Taylor & Francis. Jošt, B., Sila, B., Leskošek, B., Tušak, M., 12. Doupona, M., Cecić Erpič, S. in sod. (1999). Analiza spremljanja športnih panog v Slove- niji. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Jurak, G. (2006). 13. Značilnosti vodenja prosto- voljcev v športnih organizacijah v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fa- kulteta. Jurak, G., Bednarik, J. (2006). Economic 14. strength of voluntary work in non-gover- nmental sports organisations in Slovenia. V: Abstract book of 11th world sport for all con- gress. Physical activity: benefits and challen- ges. Havana: Cuban Olympic Committee. Jurak, G., Bednarik, J., Kolar, E., Kolenc, M., 15. Kovač, M. (2008). A comparison of sponsor- ship potential of the most popular sports in Slovenia during 1998 and 2003. V: D. Milanović, F. Prot (ur.), Proceedings book, 5th International Scientific Conference on Ki- nesiology, pp. 334−336. Zagreb: Faculty of Kinesiology, University of Zagreb. Literatura Bednarik, J., Jurak, G., Kolenc, M., Kolar, E. 1. (2008). Analysis of the income structure of sports organisations and the expenditure of the Slovenian population for sport as a possible research approach to economic aspects of sport. V: D. Milanović, F. Prot (ur.), Proceedings book, 5th International Scientific Conference on Kinesiology, pp. 320−329. Za- greb: Faculty of Kinesiology, University of Zagreb. Bednarik, J., Kline, M. (1997). Gibalna dejav-2. nost ter nekatere značilnosti TV gledalcev in obiskovalcev športnih prireditev – do- godkov. V: B. Sila, F. Ambrožič (ur.), Gibalna aktivnost odraslih prebivalcev Republike Slo- venije [Motor activity of adult residents of Republic of Slovenia]. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Bednarik, J., Kolenc, M., Močnik, R. (2001a). 3. Analysis of expenditure in eport in Slovenia. V: J. Bednarik (ur.), Some economic aspects of sport in Slovenia, pp. 83−89. Ljubljana: Com- mittee for the Development of Sport of the Council of Europe, Faculty of Sport. Bednarik, J., Kolenc, M., Petrović, K., Simo-4. neti, M., Šugman, R., Mostnar, V. (1998). Ekonomski pomen slovenskega športa, vidiki organiziranosti in financiranja športnih or- ganizacij v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Bednarik, J., Kovač, M., Jurak, G. (2001b). 5. The Slovenian model of sports funding. V: J. Bednarik (ur.), Some economic aspects of sport in Slovenia, pp. 48−59. Ljubljana: Com- mittee for the Development of Sport of the Council of Europe, Faculty of Sport. Bednarik, J., Petrovič, K., Šugman, R. (1998). 6. Funding of Slovenian sport during transiti- on. Kinesiologia Slovenica, 4(1), 12−16. Bednarik, J., Petrović, K. (1998). Transparen-7. cy of the function of sport offered to spec- tators and TV viewers and to those active in sports recreation: the case of Slovenia. Kinesiology, 30(1), 52−56. Bednarik, J., Remih, A., Močnik, R., Simone-8. ti, M., Štiblar, F., Šugman, R. (2000). Nekatere značilnosti financiranja in organiziranosti slovenskih športnih organizacij. Ljubljana: Fakulteta za šport. Bednarik, J., Šugman, R., Urank, J., Kovač, M. 9. (2007). Segmentation of sports consumers in Slovenia. Kinesiology, 39(1), 74−84. Chelladurai, P. (1994). Sport management. 10. Defining the field. European Journal for Sport Management, 1(1), 7−21. Chelladurai, P. (2001). 11. Managing organiza- tions for sport and physical activity: A system perspecive. Scottsdale: Holcomb Hathaway Publishers. izr. prof. dr. Gregor Jurak, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za plavanje, vodne aktivnosti v naravi in vodne športe gregor.jurak@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport62 [športni menedžment] 2004). Vzroki stresa na delovnem mestu so največkrat nerealni roki, nejasen opis de- lovnih nalog, neopredeljenost pristojnosti, odsotnost priznanj in nagrad, nezmožnost pritožb, velika odgovornost, pooblastila oz. pristojnosti, majhen vpliv na odločanje, pomanjkanje podpore pri delu in sodelo- vanju, pomanjkanje nadzora, pomanjka- nje spodbud, majhna podpora lastnemu razvoju, nestalnost oz. nezanesljivost de- lovnih mest, izpostavljenost predsodkom zaradi let, spola, rase, narodnosti ali vere, delo v neugodnih in nevarnih delovnih razmerah, nezmožnost izkoriščanja svo- jih znanj in sposobnosti, slabo ozračje v podjetju, usodne posledice majhnih na- pak oz. nepozornosti (Teržan, 2002). Stres na delovnem mestu se največkrat pojavlja zaradi neustrezne politike informiranja, metod vodenja, pomanjkanja kompetenc, pomanjkanja zaupanja, metod dela, obli- kovanja delovnega mesta, normiranosti dela in hierarhičnega reda (Lanz, 1998). Stres na delovnem mestu je zelo resen problem, pri katerem večkrat prihaja do predstav, da ga težko definiramo in nadzo- rujemo (Cox in Gonzales, 2004). Stres na delovnem mestu silovito narašča v zadnjih dvajsetih letih. Predstavlja glav- no skrb menedžerjev, saj škoduje podjetju (Midgley, 1997; Rees, 1997). Marsikje niso seznanjeni s posledicami stresa na delov- nem mestu. Neučinkovitost posameznikov ali celo menedžerjev pripisujejo drugim dejavnikom, ne stresu. Prav menedžerji pa večino svojega časa preživijo na delovnem mestu. To vpliva na nepravilno prehrano in pomanjkanje telesne aktivnosti, kar še do- datno povečuje stres. Stres in preobreme- njenost zmanjšujeta normalno delovanje zaposlenih in menedžerjev. Posledice stresa se kažejo (Heller in Hindle, 2001): v zmanjšanju učinkovitosti pri delu in – v stroških poslovanja. – Stres na delovnem mestu, njegovi vzroki in posledice so v članicah EU zelo razširjeni. Po raziskavah so menedžerji v državah pri- stopnicah bolj pod stresom in preobreme- njeni z delom kot njihovi zahodni kolegi, kar je zagotovo povezano s prehodom iz planskega v tržno gospodarstvo in s pove- čano konkurenco. Na podlagi številnih raz- iskav so izračunali, da gre zaradi izostankov iz dela, ki so posledica bolezni, povezanih s stresom, vsako leto v nič vsaj sto milijonov delovnih dni (Looker in Gregson, 1994). Stres na delovnem mestu Delo je zelo pomembni del življenja vsa- kega človeka. Nudi številne možnosti soci- alnih interakcij in osebnostnega napredka (rasti). Močno vpliva na samopodobo in občutek lastne vrednosti ter služi kot izziv za samoizpopolnjevanje. Odrasli preživijo na delovnem mestu vsaj tretjino svoje- ga življenja, zato je delovno okolje eno pomembnejših življenjskih okolij (Selič, 1999). Stres na delovnem mestu se pojavlja, ka- dar zahteve delovnega okolja presegajo sposobnosti zaposlenih, da jih izpolnijo ali obvladajo. Določena raven stresa lahko poveča storilnost in ustvari zadovoljstvo ob doseganju ciljev. Ko pa zahteve in pri- tiski postanejo preveliki, povzročajo stres, kar je slabo tako za delavce kakor tudi za organizacijo, v kateri so zaposleni (Evrop- ska agencija za zdravje in varnost pri delu, Uvod Menedžerji in vodje v organizacijah se ve- likokrat znajdejo ujeti na eni strani med potrebami in zahtevami zaposlenih, na drugi pa med zahtevami nadrejenih − vr- šnega menedžmenta. Dolžni so skrbeti za proizvodne programe, postavljene smo- tre in cilje podjetja, sprejemati tveganja in odločitve, biti morajo prilagodljivi za spremembe. Sprejemati morajo odločitve o prihodnosti organizacije kot sistema in s tem tudi odločitve o kadrovsko-informa- cijskem sistemu organizacije. Menedžerji morajo imeti vrsto sposobnosti za delo z ljudmi. Občutek, da teh sposobnosti me- nedžer nima, da ne »zna« z ljudmi, nanj v podzavesti vpliva stresno in se velikokrat ne zaveda, da ima enak učinek tudi nespo- sobnost sprejemanja nalog in odločitev. Preveč odgovornosti, ki jih mora nositi ena oseba, lahko pomeni visoko raven stresa. Športne aktivnosti in stresne obremenitve pri menedžerjih v slovenskih podjetjih Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v pogostosti ukvarjanja s športno dejavnostjo in pogostosti do- življanja stresa pri slovenskih menedžerjih glede na spol, prepoznati stresorje, ki delujejo na delovnem mestu menedžerja, in ugotoviti, s katerimi športnimi aktivnostmi se ukvarjajo. V raziskavo smo zajeli 85 menedžerjev naključno izbranih slovenskih podjetij. Rezultati raziskave so poka- zali, da menedžerji, sodelujoči v raziskavi, svoje delo v povprečju ocenjujejo kot zmerno stresno, da nanje v povprečju najbolj stresogeno delujejo stresorji, ki so vezani na odnose s sodelavci ter vodstvom podjetja, in da ne obstajajo statistično značilne razlike v doživljanju z delom povezanega stresa glede na spol. S športno dejavnostjo se ukvarja 79 (91,8 %) vprašanih menedžerjev. Njihovi najpogostejši aktivnosti sta hoja in tek. Ključne besede: menedžerji, športne aktivnosti, stres, stres na delovnem mestu. Sport activities and stress loading of managers of Slovenian companies Abstract The aim of the study was to determine participation of Slovene managers in various sport activities, to identify differences between men and women in terms of how frequently they engage in sport activ- ity, to ascertain the level of stress that managers experience at work and to identify the stressors at the workplace. 85 managers from Slovene companies of random choice participated in this study. The results of the study have shown that, in average, the managers who participated in this study believe that their job involves a medium level of stress. They are most affected by the stressors concerning the relationships with their co-workers and the management. It was also established that there were no statistically significant differ- ences in experiencing work-related stress, according to the gender. 79 (91,8 %) of Slovene menedžers are involved in different sport activities.Their most common activity is walking and running. Key words: managers, sport activity, stress, workplace Zlatka Meško Štok, Maja Meško, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk LVII, 2009, 1-2 Šport[športni menedžment] 63 govo trajanje, moč in pogostost (Looker in Gregson, 1993). Vsi stresorji niso škodljivi ali obremenjujo- či. Tako lahko ločujemo pozitivni stres ali eustres od negativnega stresa ali distresa. Psihološko so pomembni predvsem tisti stresorji, ki povzročajo duševne ali vedenj- ske učinke. Takšnih pa je veliko. Raziskoval- ci so ugotovili, da so lahko obremenjujoči stresi posledica delovanja enkratnih hudih stresnih dogodkov, lahko pa so posledi- ca delovanja ponavljajočih se vsakdanjih drobnih stresov. Drobni stresi so lahko prijetni in spodbudni, pa tudi neprijetni. Drobni pozitivni stresi so lahko pomemb- na sestavina našega dobrega počutja in kakovosti življenja (Musek, 1993). Povzročitelji stresa lahko izvirajo iz dela, družinskega okolja ali iz osebnostnih zna- čilnosti posameznika. Pri delu se pogosto pojavlja stres zaradi enoličnega in dolgo- časnega dela, ki lahko povzroči frustracijo, brezbrižnost, zmanjšuje delovni učinek ter povečuje število napak in nezgod pri delu. Še pogosteje stres na delu nastaja zaradi čezmernih obremenitev, nezadovoljstva z delom, povečane odgovornosti, tekmo- valnosti, občutka neustreznosti in slabih medosebnih odnosov (Možina, 1998). Po- membni izvori stresa so ne glede na pano- go časovni pritiski, nezmožnost vplivanja na obseg dela, nezmožnost razporejanja svojega dela, neupoštevanje delavčevega mnenja (Molan, 2005). Nagnjenost k stresu je zlasti pogosta pri ljudeh z veliko delovno vnemo, stalno napetostjo in nestrpnostjo ter pri ljudeh, ki delajo pod nenehnim priti- skom (Možina, 1998). Vzroki stresa na delovnem mestu so naj- večkrat: nerealni roki, nejasen opis delov- nih nalog, neopredeljenost pristojnosti, ne- pristnost priznanj in nagrad, nezmožnost pritožb, velika odgovornost, pooblastila oz. pristojnosti, majhen vpliv na odločanje, pomanjkanje podpore pri delu in sodelo- vanju, pomanjkanje nadzora, pomanjka- nje spodbud, majhna podpora lastnemu razvoju, nestalnost oz. nezanesljivost de- lovnih mest, izpostavljenost predsodkom zaradi let, spola, rase, narodnosti ali vere, delo v neugodnih in nevarnih delovnih razmerah, nezmožnost izkoriščanja svo- jih znanj in sposobnosti, slabo ozračje v podjetju, usodne posledice majhnih na- pak oz. nepozornosti (Teržan, 2002). Stres na delovnem mestu se največkrat pojavlja zaradi neustrezne politike informiranja, metod vodenja, pomanjkanja kompetenc, mesta, normiranosti dela in hierarhičnega reda (Lanz, 1998). Stergarjeva (2005) poudarja, da vsestran- sko vlaganje v boljše delovne razmere vodi k boljšemu zdravju zaposlenih in posle- dično tudi k večji produktivnosti podjetij/ družb/organizacij/zavodov. Delovno oko- lje, ki podpira zdravje, je okolje, ki ne le da ponuja zaposlenim zaščito pred grožnjami za zdravje, ampak jih tudi usposablja za ši- ritev zmožnosti in razvoj samozaupanja na področju zdravja ter uvaja spremembe v korist zdravju (Stergar, 2005). Spodbujanje delodajalcev, da skrbijo za zdravje svojih delavcev, je postalo strateški cilj, kajti vsak vložek v delavčevo zdravje in posledično v zadovoljstvo pri delu se jim bo zelo hitro bogato obrestovalo (Bilban, 2005). Zapo- sleni bi morali sprejeti spoznanje, da je biti zdrav in sodelovati pri doseganju boljšega zdravja pravica in dolžnost vsakega posa- meznika (Berčič, 2005a). Ko govorimo o vlaganju v človeške vire na delovnem mestu, imajo prav zaposleni pomembno aktivno vlogo (Berčič, 2005b). Vsakodnevno gibalno udejstvovanje in ukvarjanje z gibalnimi aktivnostmi lahko uvrstimo med pomembne sestavine zdra- vega življenja. Odsotnost ali pomanjkanje gibanja lahko vodi k številnim degene- rativnim obolenjem, slabitvi osnovnih življenjskih funkcij in prezgodnjemu sta- ranju. Redna in zmerna telesna dejavnost ima številne neposredne in posredne po- zitivne učinke na zdravje posameznikov. Razvija, povečuje in vzdržuje funkcionalne sposobnosti telesa, krepi mišice in kosti, zmanjšuje nevarnost nastanka in prepre- čuje napredovanje različnih kroničnih nenalezljivih bolezni, pripomore k zmanj- ševanju stresa, anksioznosti in depresije, pomaga pri povečevanju samozaupanja, samospoštovanja in samozavesti, pomaga pri vzpostavljanju socialnih interakcij, pri pospeševanju ekonomskega in socialnega razvoja posameznikov, družin, skupnosti in naroda. Izvori stresa (stresorji) Izvor stresa, imenovan stresor, je lahko nekaj, kar človeku pomeni oviro, zahtevo, obremenitev ali izziv. Pojavom, ki telesno ali duševno obremenjujejo našo osebnost, pravimo stresorji (Musek, 1993). Dojema- nje in učinkovanje stresorjev sta odvisna predvsem od značilnosti posameznika in nekaterih značilnosti stresorjev, kot so po- membnost stresorja za posameznika, nje- Izguba zdravja ni niti največji niti edini strošek v organizacijah. Napake in napač- ne odločitve, ki jih sprejemajo zaposleni pod vplivom stresa, stanejo mnogo več (Traven, 2005). Raziskava (Aparicio, 2004) je ugotavljala, ali so delojemalci v EU pri delu pod velikim pritiskom. Tretjina vprašanih ne organizira svojega dela, več kot četrtina pa jih ne sme sodelovati pri razporejanju svojega dela, nadalje 45 % vprašanih trdi, da opravljajo monotono delo, 50 %, da izvajajo kratka, ponavljajoča se, rutinska dela. Iz tega lah- ko izhajamo, da delovno pogojeni vzroki stresa prispevajo k aktualnim boleznim, saj kar 13 % delojemalcev toži o glavobolih, 17 % o bolečinah v mišicah, 30 % o bolečinah v hrbtenici, 20 % o zaspanosti in 28 % o stresu. Stresne dogodke je mogoče razumeti tudi kot prilagoditvene zahteve, zaradi katerih pride do psihofiziološke napetosti, ki lah- ko izbruhne kot somatska bolezen. Pot od stresnega dogodka do bolezenskih znakov je zapletena in odvisna od mnogo vidikov, ki jih je treba preučiti. Ti vidiki so pretekle izkušnje, obrambni mehanizmi, fiziološke reakcije, strategije spoprijemanja s stresom in bolezenska vedenja (Selič, 1999). Dolgotrajna izpostavljenost stresu in z njo povezana kronična fiziološka vzburjenost predstavljata močno obremenitev pre- snovnih, srčno-žilnih in imunskih funkcij, zato je lahko dejavnik v razvoju psihičnih in psihosomatskih motenj in bolezni (Sket in Živin, 2001). Vse večje delovne zahteve, manjša varnost zaposlitve in spremenjen način življenja sodobnega človeka obremenjujejo. Ljudje, ki živijo v stalni časovni napetosti, v tekmo- valnem okolju in so nenehno zaskrbljeni, ali bodo pravočasno opravili številne nalo- ge, tudi pogosteje obolevajo za boleznimi srca in ožilja (Možina, 1998). Med poklicne stresorje, ki največkrat pov- zročajo težave pri zaposlenih, spadajo torej delovne razmere, delovni čas, samo delo, stil vodenja, delovna klima, obeti ka- riere, nadlegovanje in nasilje na delovnem mestu, intolerantnost in narava organizaci- je, poleg tega pa še hrup, vibracije, prah, neugodno toplotno okolje, svetloba in nevarne snovi. Stres na delovnem mestu se največkrat pojavlja zaradi neustrezne politike informiranja, metod vodenja, po- manjkanja kompetenc, pomanjkanja zau- panja, metod dela, oblikovanja delovnega LVII, 2009, 1-2 Šport64 [športni menedžment] Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s pomočjo statistič- nega programa SPSS za Windows. Upora- bili smo tele statistične metode: deskriptivna statistika in frekvenčna po- – razdelitev za spremenljivke, T-test in enosmerna analiza variance – − za preverjanje statistične pomembnosti razlik med izbranimi neodvisnimi spre- menljivkami in doživljanjem z delom povezanega stresa. Vse statistično značilne ugotovitve smo sprejemali na ravni 5-odstotnega tvega- nja. Rezultati in razprava Rezultati ankete kažejo, da je najštevilnej- ša starostna skupina med 31 in 40 let (49,4 %), 34,1 % menedžerjev, sodelujočih v raz- iskavi, je starih od 41 do 50 let, najmanjši delež pa jih pripada skupini mlajših od 30 let (16,5 %). Največji delež pripada skupini z visoko iz- obrazbo (92,9 % menedžerjev, sodelujočih v raziskavi). 41,2 % se jih uvršča v skupino z delovno dobo med 11 in 20 let, 27,1 % med 6 do 10 let, preostali pa imajo več kot 20 ali manj kot 6 let delovne dobe. Preglednica 1 prikazuje strukturni delež udeležencev v raziskavi po številu zaposlencev v njiho- vem podjetju. Preglednica 1: Strukturni delež menedžerjev po številu zaposlencev v podjetju Frekvenca Odstotek udeležencev 10 in manj 12 14,1 20−50 15 17,6 51−250 29 34,1 251 in več 29 34,1 Skupaj 85 100,0 Iz preglednice 1 lahko vidimo, da je največ menedžerjev, sodelujočih v raziskavi, za- poslenih v podjetjih, ki imajo od 51 in 250 ter več kot 251 zaposlencev (68,2 %). Preglednica 2: Strukturni delež menedžerjev po vrsti podjetja Frekvenca Odstotek Proizvodno 15 17,6 Trgovinsko 17 20,0 Storitveno 28 32,9 Zdravstvo 4 4,7 Šolstvo 4 4,7 Drugo 17 20,0 Skupaj 85 100,0 stresa med 128 menedžerji, ugotovila, da je 8 stresorjev, in sicer: nejasne situacije, delovni pritiski, službena potovanja, biti posrednik med glavnim vodstvom in de- lavci, odgovornost za ljudi, odgovornost za delo, status funkcionalnega področja ter krizne situacije, odvisne od funkcionalne- ga področja in ne od starosti menedžerja, položaji v hierarhiji in delovne dobe. Manshor, Fontaine in Choy (2003) so v razi- skavi, kjer so preučevali stresorje na delov- nem mestu 440 malezijskih menedžerjev v multinacionalnih podjetjih, ugotovili, da so glavni viri stresa preobremenjenost z delom, delovne razmere in medosebni odnosi. Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v pogostosti ukvarjanja s športno dejav- nostjo in pogostosti doživljanja stresa pri slovenskih menedžerjih glede na spol, pre- poznati stresorje, ki delujejo na delovnem mestu menedžerja, in ugotoviti, s katerimi športnimi aktivnostmi se ukvarjajo. Metode Vzorec udeležencev Vzorec udeležencev je zajel 85 menedžer- jev naključno izbranih slovenskih podjetij, od tega 43 žensk in 42 moških. Pripomočki raziskave Za namen raziskave smo sestavili vprašal- nik Stresne obremenitve in športne aktiv- nosti menedžerjev. V njem smo uporabili odgovorne lestvice Likertovega tipa. Vpra- šalnik je sestavljen iz štirih delov, in sicer: 1. Sociodemografski podatki udeležencev raziskave. 2. Vprašanja, povezana s subjektivno oce- no stopnje stresa. 3. Lista, namenjena identifikaciji športnih aktivnosti pri menedžerjih. 4. Lista, namenjena prepoznavanju poten- cialnih stresorjev, povezanih s poklicem menedžerja. Stresorji so razdeljeni v štiri večje katego- rije: zaposlenci (dejavniki, povezani z vede- – njem zaposlencev), delovne razmere (dejavniki, ki se nana- – šajo na delovne razmere), odnosi s sodelavci, vodstvom podjetja – (dejavniki medosebnih odnosov na de- lovnem mestu). pomanjkanja zaupanja, metod dela, obli- kovanja delovnega mesta, normiranosti dela in hierarhičnega reda (Lanz, 1998). Menedžerski stres Večina ljudi hipotetično postavlja domne- vo, da menedžerji v podjetjih predstavljajo najbolj rizično skupino za izpostavljenost stresnim učinkom. Luban - Plozza in Pozzi (1994) se sprašujeta o menedžerskem stre- su, ali ni to morebiti bolezen karierizma. Čeprav menedžerji predstavljajo skupino z največjim tveganjem, jih mnogi radi po- snemajo. Izpostavljeni so pretiranim obre- menitvam zaradi odgovornosti, ki zahteva nenehno pozornost, in stresu, ki pogosto postaja neznosen. Pojavijo se nespečnost, anksioznost, kaže se sindrom utrujenosti in tudi že prava bolezen (zvišan krvni tlak, angina pektoris, miokardni infarkt itd.). In- farkt iz te, tako imenovane skupine mene- džerskih bolezni tej populaciji zaposlenih še posebno pogosto pripisujejo. Mednaro- dna organizacija ILO priporoča, da se tudi bolezni, ki so posledice stresa, uvrsti na seznam poklicnih bolezni. Vemo, da vsi menedžerji potrebujejo uspeh, hkrati pa tudi svojo opaznost, zato se začne tekmovalni boj, ki je prav tako zelo pogost vzrok stresa. Ker se to lahko konča tudi z neuspehom, prikrivanje stresa lahko vodi v depresijo. Pojavijo se apatija, izguba entuziazma in samospoštovanja. Taki bol- niki so pogosto prepričani, da gre za znake fizične bolezni (Lancaster, 1995). Nemalo- krat se zgodi, da skušajo menedžerji svojo napetost omiliti s pitjem alkoholnih pijač in s tem polepšati svojo realnost (Ramovš, 1994). Menedžerji iz različnih držav po svetu so ob svojem delu zaznali podobne stresorje. Obsežna mednarodna primerjalna študija delovnega stresa je zbrala podatke 1065 menedžerjev iz desetih držav na petih ce- linah: iz Brazilije, Velike Britanije, Egipta, Nemčije, Japonske, Nigerije, Singapurja, Južne Afrike, Švedske in Združenih držav Amerike. Časovni pritiski in skrajne meje v smislu preobremenjenosti so bili najpo- gosteje omenjeni viri delovnega stresa. Bili so navedeni kot stresor pri 55 % vprašanih. Med druge pogoste identificirane strese so se uvrstili tudi predolg delavnik, spremlja- nje sestankov ter konflikti med delom, dru- žino in socialnimi odnosi (Luban - Plozza in Pozzi, 1994). Menon in Akhilesh (1994) sta v raziskavi, kjer sta preučevala funkcionalno odvisnost LVII, 2009, 1-2 Šport[športni menedžment] 65 Preglednica 4: Pogostost ukvarjanja s športno dejavnostjo Športna dejavnost Skupaj Redno 50,3 % Občasno 36,2 % Nikoli 13,6 % Skupaj 100 % Iz preglednice 4 lahko vidimo, da se po- lovica anketiranih menedžerjev s športno dejavnostjo ukvarja redno, in sicer najmanj 2- do 3-krat na teden. Dobra tretjina se jih ukvarja občasno, preostali niso športno aktivni. Najpogostejši aktivnosti pri me- nedžerjih sta hoja in tek, saj ju je navedlo kar 29,4 % vprašanih. Sledili so planinar- jenje, kolesarjenje, smučanje, nogomet, aerobika, pilates, fitnes, tenis, namizni te- nis, s preostalimi športnimi panogami pa se ukvarjajo manj pogosto ali se sploh ne ukvarjajo. Sklep Stres postaja zelo velik problem delovnega sveta. Svetovne zdravstvene organizacije z veliko skrbjo opazujejo naraščanje proble- mov, povezanih s stresom na delovnem mestu (Perimäki - Dietrich, 2002). Stres prizadene ne samo posameznika, zaposle- nega v podjetju, ampak tudi organizacijo. Organizacijski stres se ugotavlja s stopnjo odsotnosti zaposlenih z dela in s kakovo- stjo dela. Organizacije z visoko stopnjo od- sotnosti z dela, velikimi selitvami kadrov, slabimi medosebnimi odnosi … izgubljajo ugled, kakovost in podobo. Razlogi za to so lahko od nejasno opredeljenih in nepra- vih ali prekrivajočih opisov del in nalog do S športno dejavnostjo (slika 1) se ukvar- ja 79 (91,8 %) anketirancev. Vsak dan se s športno dejavnostjo ukvarja 7 (8,1 %) anke- tirancev, od tega 3 ženske in 4 moški. Od 2- do 3-krat na teden se s športno dejav- nostjo ukvarja 36 (42,2 %) anketirancev, od tega 17 žensk in 18 moških. 1-krat na teden se s športno dejavnostjo ukvarja 23 (27 %) anketirancev, od tega 15 žensk in 8 moških. Od 2- do 3-krat na mesec se s športno de- javnostjo ukvarja 8 (9,2 %) oseb, od tega 3 ženske in 5 moških. 1-krat na mesec se s športno dejavnostjo ukvarja 5 (5,5 %) an- ketirancev, od tega 2 ženski in 3 moški. S športno dejavnostjo se sploh ne ukvarja 6 (8 %) anketirancev, od tega 4 ženske in 2 moška. V pogostosti ukvarjanja s športno dejavnostjo glede na spol nismo ugotovili statistično značilne razlike (p = 0.156). V preglednici 4 so prikazane frekvence spremenljivke pogostosti ukvarjanja s športno dejavnostjo glede na spol. V sku- pino redno športno dejavnih oseb smo združili vse anketirance, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo vsak dan in od 2- do 3-krat na teden. Takih je 50,3 %. V skupi- no občasno športno dejavnih smo združili anketirance, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo 1-krat na teden in od 2- do 3-krat na mesec. Teh je 36,2 %. V skupino športno povsem nedejavnih smo združili osebe, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo 1-krat na mesec in nikoli, teh je 13,6 %. Preglednica 2 prikazuje strukturne deleže udeležencev raziskave po vrsti podjetja. Največ menedžerjev dela v storitvenih podjetjih (32,9 %), najmanj pa v zdravstvu in šolstvu. 49,4 % udeležencev raziskave ima poleg rednih delovnih obveznosti še dodatne obveznosti. Statistično značilne razlike pri doživljanju z delom povezanega stresa glede na spol udeležencev raziskave smo preverjali s pomočjo T-testa za preverjanje statistične pomembnosti razlik med izbranimi neod- visnimi spremenljivkami. V raziskavi je sodelovalo 43 žensk in 42 moških. Ženske v povprečju doživljajo z delom povezan stres s stopnjo 2,68, moški pa z 2,38. To pomeni, da ženske doživljajo stres za bolj motečega kot moški na lestvici od 1 do 5, kjer 1 pomeni, da stresno stanje oseba doživlja kot povsem nemoteče, 2 kot nekoliko moteče, 3 kot zmerno moteče, 4 kot zelo moteče in 5 kot izjemno moteče. T-test za preverjanje statistične pomemb- nosti razlik med spoloma je pokazal, da razlika med skupinama po spolu ni stati- stično značilna pri 5-odstotnem tveganju (p > 0.05), (stopnja značilnosti je 1.27). Iz preglednice 3 je razvidno, da na mene- džerje, sodelujoče v raziskavi, v povprečju najbolj stresogeno delujejo stresorji, ki so vezani na odnose s sodelavci in vodstvom podjetja. Takoj na drugem mestu so stre- sorji, vezani na delo menedžerja. Najpogostejše stresne okoliščine nastaja- jo v odnosih z ljudmi, zlasti na delovnem mestu. Poglavitno doživljanje stresa je povezano z ogroženostjo človekove samo- zavesti, spoštovanja in z bojaznijo zaradi izgube socialne varnosti (Možina, 1998). Hans Selye (1974), oče medicine stresa, je dejal, da je eden najbolj stresnih vidikov ži- vljenja naučiti se živeti drug z drugim. Do- bri odnosi med člani skupine so ključni de- javnik zdravja posameznika in organizacije (Selye, 1974). Tudi raziskave na področju odnosov na delovnem mestu so pokazale, da se psihosomatski znaki stresa večinoma pojavljajo v primerih, ko so odnosi s sode- lavci in vodstvom podjetja slabi (Cooper in Payne, 1991). Preglednica 3: Aritmetične sredine sklopov stresorjev (stresorji, vezani na zaposlence, delovne razmere, delo menedžerja in odnosi s sodelavci ter vodstvom podjetja) na delovnem mestu menedžerja Zaposlenci Delovne razmere Delo menedžerja Odnosi M 2,8736 2,8153 3,0778 3,1606 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 vsak dan 2 - 3-krat tedensko 1-krat tedensko 2 - 3-krat mesečno 1-krat mesečno nikoli % u d el ež en ce v Skupaj Slika 1: Pogostost ukvarjanja s športno dejavnostjo LVII, 2009, 1-2 Šport66 [športni menedžment] Heller, R., Hindle, T. (2001). 8. Veliki poslovni pri- ročnik. Ljubljana: Mladinska knjiga. Lancaster, R. (1995). 9. Stres. Ljubljana: Video- center. Lanz, H. A. (1998). 10. Die Stressfreire Organizati- on. Kilchberg: SmartBooks Publishing AG. Looker, T., Gregson, O. (1993). 11. Obvladajmo stres: kaj lahko z razumom storimo proti stre- su? Ljubljana: Cankarjeva založba. Luban - Plozza, B., Pozzi, U. (1994). 12. V sožitju s stresom. Ljubljana: Državna založba Slove- nije. Manshor, A. T., Fontaine, R., Choy, C. S. 13. (2003). Occupational stress among mana- gers: a Malaysian survey. Journal of Mana- gerial Psychology, 18(6), 622−628. Menon, N. Akhilesh, K. B. (1994). Functio-14. nally dependent stress among managers: a new perspective. Journal of Managerial Psychology, 9(3), 13−22. Midgley, S. (1997). Pressure points (mana-15. ging job stress). People Management, 3(14), 36. Mlinar, S. (2007). 16. Športna dejavnost in ži- vljenjski slog medicinskih sester, zaposlenih v intenzivnih enotah Kliničnega centra v Lju- bljani. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fa- kulteta za šport. Molan, M. (2005). Vpliv hrupa na razpoložlji-17. vost delavcev v novih tehnoloških okoljih. Sanitas et labor, 4(1), 107−122. Možina, S. (1998). 18. Management kadrovskih virov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Musek, J. (1993). 19. Osebnost in vrednote. Lju- bljana: Educy. Perimäki - Dietrich, R. (2002). Stress Ge-20. meinsam Bekämpfen. Magazine, 5 (Stress lass nach! Bewusster Umgang mit Stress): 14−15, dosegljivo na http://osha.eu.int (20. 4. 2007). Rees, D. W. (1997). Managerial stress: de-21. aling with the causes not the symptoms. Industrial and Commercial Training, 29(2), 35−40. Ramovš, J. (1994). Zmerno pitje vina v luči 22. epidemiološke problematike alkoholizma v Sloveniji. Zdrav. vars., 33(11), 283−289. Selič, P. (1999). 23. Psihologija bolezni našega časa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Selye, H. (1974). 24. Stress without distress. J. B. Lippincott, Philadelphia, PA. Sket, D., Živin, M. (2001). Patofiziolške osno-25. ve psihosomatskih motenj. V: S. Ribarič (Ur.), Izbrana poglavja iz patološke fiziologije (str. 335−342). Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo. podjetja, ki si mora prizadevati, da ohrani delavčevo gibalno in duševno zdravje pred škodljivimi vplivi delovnega okolja in ga navajati na zdrav način življenja. Tako bo lahko delavec ohranil delovno sposobnost in zaposljivost vse življenje (Slejko, 2002). Dozdajšnja spoznanja kažejo, da se ve- lik del zaposlenih zaveda pomembnosti športne dejavnosti (Berčič, 2005b). Dejstvo je, da se bo zdrav delavec na zdravem de- lovnem mestu dobro počutil vse delovno obdobje, manj bo utrujen zaradi dela in posledično bo količinsko in kakovostno bolj produktiven (Berčič, 2005b). Potreben bo bistven premik k bolj zdravemu življenj- skemu slogu, ki vključuje več gibalne ak- tivnosti, uravnoteženega prehranjevanja in čustvenega sproščanja (Berčič, 2005a). Treba je poudariti, da je za posameznikovo celovito zdravje odgovoren vsak sam. Šele potem je treba vzroke za porušeno ravno- vesje iskati v družini, ožjem delovnem in širšem družbenem okolju (Berčič, 2005a). Literatura Aparicio, J. C. (2002). Stress am Arbeitspla-1. tz − ein wachsendes Problem. Magazine, 5 (Stress lass nach! Bewusster Umgang mit Stress): 14−15, dosegljivo na http://osha. eu.int (20. 4. 2007). Berčič, H. (2005a). Ali se v slovenska podje-2. tja vrača obdobje vlaganja v človekove vire, v športno rekreativno dejavnost, zdravje in delovno sposobnost zaposlenih. Šport, 53(3), 33−39. Berčič, H. (2005b). Kakovostno staranje 3. je tesno povezano z rednim gibanjem in športno rekreativnim udejstvovanjem. V: H. Berčič (Ur.), Šport starejših za danes in jutri, strokovni posvet (str. 5−11). Ljubljana: Olim- pijski komite Slovenije, Združenje športnih zvez, Odbor za šport. Bilban, M. (2002). Promocija zdravja in njene 4. možnosti za zniževanje bolniškega staleža. Delo in varnost, 47(6), 308−314. Bilban, M. (2005). Analiza zdravstvenega 5. stanja pilotov, usmerjena v telesno aktiv- nost kot dejavnik preprečevanja tveganja za bolezni srca in ožilja. Zdrav Var, 44(3), 140−150. Cooper, C. L., Payne, R. (1991). 6. Personality and stress: individual differences in the stress process. John Wiley & Sons, Chichester and New York. Cox, T., Rial - Gonzalez, E. (2002). Arbeitsbe-7. dingter Stress: das europäische Bild. Maga- zine, 5 (Stress lass nach! Bewusster Umgang mit Stress): 4−6, dosegljivo na http://osha. eu.int (20. 4. 2007). neustrezne komunikacije in slabih delov- nih razmer. Za preprečevanje stresa na delovnem me- stu in z delom povezanih zdravstvenih te- žav morajo biti v organizacijah pozorni na načrtovanje delovnega časa, zaposlenim morajo omogočiti sodelovanje pri odlo- čitvah in ukrepih, ki so vezani na njihovo delovno mesto, dodelitev dela mora biti v skladu z znanji in sposobnostmi posame- znega zaposlenega, delovne naloge naj dajejo občutek smiselnosti dela, vloge in odgovornosti naj bodo jasno definirane, omogočeni naj bodo medsebojno sode- lovanje, podpora in ustrezna pomoč med sodelavci, nejasnostim v zvezi z varnostjo delovnega mesta in pričakovanji za dose- ganje kariere se je treba izogibati, hkrati pa spodbujati zaposlene za pridobivanje znanja, izobraževanja in skrbeti za širitev zaposlitvenih zmožnosti. Dolžnosti delo- dajalcev pri omejevanju in odpravljanju stresa so: prizadevati si preprečiti stres v organizaciji, oceniti tveganje za nastanek stresa in s tem odkriti pritiske na delovnem mestu, ki bi lahko povzročili ravni stresa, lahko tudi določi, kdo in katero delovno mesto je izpostavljeno večji oceni tvega- nja, delodajalci morajo po navodilu Evrop- ske agencije za zdravje in varnost pri delu sprejeti ustrezne ukrepe za preprečitev škode. Organizacije v Sloveniji za preprečevanje stresa na delovnem mestu bodo morale veliko postoriti, saj se nekatere organiza- cije ta trenutek še ne zavedajo pomemb- nosti stresa in njegovih posledic. Za obvla- dovanje stresa bodo morale izvajati vrsto ukrepov in pridobljena sredstva za pokri- vanje stroškov nameniti za preprečevanje posledic stresa na delovnem mestu. Stra- tegija politike organizacije naj pri uresniče- vanju ciljev vključuje vse zaposlene, kajti le z njihovim sodelovanjem pri načrtovanju in izvajanju bodo postavljeni cilji tudi do- seženi. Posameznik pa lahko k zmanjšanju stresa prispeva z zdravim življenjskim slogom. Pri tem ne moremo mimo redne športne de- javnosti, ki je pozitivno povezana z zdravim načinom življenja, saj bistveno prispeva k ohranjanju, krepitvi in varovanju zdravja (Berčič, 2005a) ter povečuje delovno sto- rilnost (Bilban, 2002). Pomembno je pro- movirati zdrav življenjski slog in ozaveščati ljudi o lastni odgovornosti za svoje zdravje in počutje (Mlinar, 2007). Promocija zdrav- ja na delovnem mestu naj bo del politike LVII, 2009, 1-2 Šport[športni menedžment] 67 bljana: Ministrstvo za delo, družino in soci- alne zadeve, Urad RS za varnost in zdravje pri delu. Traven, S. (1998). 29. Management človeških vi- rov. Ljubljana: Gospodarski vestnik. problemi, podporna okolja (str. 25−31). Lju- bljana: Inštitut za varovanje zdravja, Olim- pijski komite Slovenije, Združenje športnih zvez, Odbor za šport. Teržan, M. (2002). 28. Stres na delovnem mestu – Dobro se počutim, delo mi je v veselje. Lju- Slejko, L. (2002). Promocija zdravja na delov-26. nem mestu. Delo in varnost, 47(6), 315−317. Stergar, E. (2005). Telesna dejavnost za 27. zdravje – tudi na delovnem mestu. V: E. Kraševec Ravnik (Ur.), Svetovni dan gibanja 2005. Gibanje za zdravje odraslih – stanje, dr. Zlatka Meško Štok Univerza na Primorskem, Fakulteta za man- agement, Cankarjeva 5, Koper zlatka.stok@fm-kp.si LVII, 2009, 1-2 Šport68 [strokovna in znanstvena srečanja] posterji (ob 14.15 v dveh različnih dvoranah). V vsakem časovnem terminu je potekalo vzporedno deset sekcij ustnih predstavitev. Prav tako je bila vsak dan ob istem času predstavitev s posterji v desetih sekcijah vzporedno. Tematske sekcije kongresa so bile razdeljene na več področij, ki jih pokriva znanost o športu. Neka- tera so imela tudi več sekcij, odvisno od števila prijavljenih in spre- jetih predstavitev. Po moči zastopanosti so izstopali fiziologija (22 sekcij), treniranje in testiranje (15 sekcij), zdravje in fitnes (14 sekcij) ter biomehanika (10 sekcij). Na družboslovnem področju športnih znanosti je bilo največ poudarka na psihologiji (9 sekcij), športni vzgoji (8 sekcij) in sociologiji (5 sekcij). Navedeno nakazuje, da je Estoril 2008 podobno kot že nekaj let doslej na kongresih ECSS omogočal izmenjavo znanstvenih spoznanj bolj na naravoslovnih področjih znanosti o športu, saj jim je bila posvečena večina sekcij kongresa. Kljub temu je bila tudi ponudba sekcij z družboslovnih vidikov znanosti o športu izredno bogata in pestra za štiridnevni kongres ter hkrati prijetno obvladljiva, kar je omogočila njihova odlična časovna razporeditev. Vseh predstavitev na 13. kongresu ECSS je bilo kar 1618, od tega 447 ustnih in 1171 s posterji. Še beseda o tekmovanju YIA 2008. Udeležilo se ga je rekordno šte- vilno mladih, in sicer 215. Tekmovalci so bili uvrščeni v dve kate- goriji, ustna predstavitev (101 kandidat) ali predstavitev s posterji (114 kandidatov). Obe tekmovanji sta potekali na vseh področjih športnih znanosti. Nagrajenih je bilo 20 najboljših tekmovalcev, od tega 10 za ustno predstavitev in 10 za predstavitev s posterji. V tekmovanju ustnih predstavitev so bili izbrani štirje finalisti, ki so svojo raziskavo predstavili in zagovarjali še enkrat pred komisijo in avditorijem. Prva nagrada je tako odšla na Dansko (področje bio- mehanike), preostale tri v Veliko Britanijo (druga in četrta nagrada za področje fiziologije, tretja nagrada za področje psihologije). Daleč najuspešnejši so bili torej mladi znanstveniki iz Velike Bri- tanije, ki so osvojili kar 13 od 20 nagrad, po dve sta pripadli razi- skovalcema iz Nemčije in Belgije ter po ena raziskovalcu iz Švice, Danske in gostiteljice Španije. Ob tovrstnih rezultatih največjega evropskega tekmovanja podiplomskih študentov in mladih dok- torjev znanosti se postavlja vprašanje, ali je ves intelektualni ka- pital prihodnosti v Evropi na področju športnih znanosti resnično zbran v Veliki Britaniji, in nasprotno, ali ima ta država resnično tako nadstandardne visokošolske študijske programe, mentorje, razi- skovalno opremo in znanje, ki vodijo k izstopajočim dosežkom. 14. kongres ECSS bo v glavnem mestu Norveške Oslu, in sicer od 24. do 27. junija 2009. Zasnovan je podobno kot dosedanji, trajal bo štiri dni, z začetkom 24. julija popoldne (vabljena predavanja in prve sekcije ustnih predstavitev) in zaključkom 27. julija s sklepno prireditvijo ter slavnostnim sprejemom. Vključena so vsa znan- stvena področja športnih znanosti. Vabljena predavanja so napo- vedana s področij športne medicine, fiziologije, biomehanike in Trinajsti kongres Evropskega združenja športnih znanosti (Euro- pean College of Sport Sciences − ECSS), največje stanovske organi- zacije športne znanosti v Evropi, je gostilo portugalsko mestece Estoril ob Atlantskem oceanu, odtod tudi podnaslov kongresa Sport Science by the Sea. Kongres je bil organiziran vzorno po usta- ljenem protokolu. Država gostiteljica je vsako leto druga, glavni organizator, športna univerza v Kölnu, pa ostaja isti. Podobno je tudi z udeleženci. Organizacija ECSS ima bogato bazo stalnih članov, ki se ji vsako leto pridružijo novi, predvsem podiplomski študentje, doktorski kandidati in mladi podoktoranti. Razlog je preprost, prestižno tekmovanje young investigators award (YIA) z visokimi denarni- mi nagradami, odmevnimi promocijami po tekmovanju, povabili za gostovanja na vodilnih evropskih univerzah in za objavo pri- spevkov v uglednih mednarodnih revijah privabi na kongres ECSS vsako leto veliko število odličnih mladih znanstvenikov, ki želijo svoje rezultate znanstvenega dela predstaviti na tekmovanju s sovrstniki iz Evrope, Amerike in Azije. Izpostaviti velja, da je pred- stavitev, vključena v tekmovanje, deležna občutno večje pozor- nosti tako znanstvenega odbora kongresa kot tudi udeležencev. Tekmovanje je namenjeno vsem šolajočim se od dodiplomskega do podoktorskega študija na področju znanosti v športu do do- polnjenega 32. leta starosti. Največ tekmovalcev prihaja iz vrst doktorskih kandidatov. Izpostaviti velja, da je prestižno evropsko nagrado young investi- gators award prejela tudi mlada znanstvenica iz Slovenije. Leta 2001 je na 6. kongresu ECSS v Kölnu za prispevek z naslovom »Changes in Surface EMG Signal under the Influence of Peripheral Fa- tigue« nagrado YIA prejela danes visokošolska učiteljica Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, doc. dr. Katja Tomažin. Nagrajenka je takrat tekmovala pod mentorstvom uveljavljenega slovenskega profesorja na področju kinezioloških znanosti, red. prof. dr. Vojka Strojnika. Organizacija ECSS ima vsako leto več članov, kongres ECSS pa iz leta v leto več udeležencev. Estoril 2008 je tako privabil rekordno število 2024 aktivnih udeležencev. Štiri dni kongresa sta bili vsak dan dve plenarni predavanji s področij genetike (učinek mole- kularne tehnologije na prihodnost v športu), debelosti, športnih poškodb in programov njihove preventive ter meja v vrhunskem športu. Izvajali so jih v mednarodnem prostoru prepoznani preda- vatelji, kot so Loland iz Norveške, Wareham, Duda, Wagenmakers in Williams iz Velike Britanije, Langberg in Bangsbo iz Danske ter Verhagen iz Nizozemske. Vabljenih sekcij je bilo 36 s 112 predava- telji. Tematskih sekcij je bilo 120, od tega 75 ustnih predstavitev in 45 predstavitev s posterji. Vsak dan kongresa so bili štirje loče- ni časovni termini ustnih predstavitev tematskih sekcij (ob 8.00, 10.15, 15.15, 17.15) in dva prostorsko ločena termina predstavitev s 13. kongres ECSS (Estoril, Portugalska, 9. do 12. julij 2008) Joca Zurc LVII, 2009, 1-2 Šport[strokovna in znanstvena srečanja] 69 osrednjih evropskih prestolnic privabil doslej največje število ude- ležencev in tako ustvaril možnosti za številne znanstvene razpra- ve, izmenjavo znanj ter bo prispeval k dvigu kakovosti in razvoju znanosti o športu. Znan je tudi organizator 15. kongresa ECSS, to je Turčija, in sicer Middle East Technical University ter Physical Education and Sport Department. Kongres bo v Antalyji od 6. do 7. julija 2010 (www. ecss-congress.eu). Organizator vabi udeležence s temle nagovo- rom: »Verjamemo, da ima vsak znanstvenik na področju športa svoje zlate spomine. To so spomini, ki jih bomo prenesli na mlajše genera- cije. Želimo si možnost, da sodelujemo pri ustvarjanju vaših novih ne- pozabnih spominov na 15. kongresu znanosti o športu.« nevromišične kontrole, biokemije/molekularne biologije, prehra- ne in družboslovnih znanosti ter humanistike. Plenarna predava- nja bodo tudi tokrat štiri, in sicer: »Rojeni za gibanje? Pogledi od evolucijske teorije do družboslovnih znanosti«, »Športna vzgoja – Izobraževanje ali promocija zdravja?«, »Šport, telo in um: novo razumevanje?«, »Šport in okolje: kultura gibanja, ki varuje okolje«. Kot plenarni predavatelji so napovedani Gunnar Breivik (Norve- ška), Andrea Dunn (ZDA), Kari Fasting (Norveška), Thomas McKen- zie (Velika Britanija), Romain Meeusen (Belgija), Aberto E. Minetti (Italija), Mary O'Sullivan (Irska) in Ulrike Pröbstl (Avstrija). Vse dni kongresa bo potekalo tudi tekmovanje YIA. Razpisano je tekmo- vanje za ustne predstavitve in predstavitve s posterji. Tekmova- nje se bo končalo s finalnimi nastopi in podelitvijo priznanj zadnji dan kongresa 27. junija 2009. Pričakovati je, da bo Oslo kot ena od Dr. Joca Zurc, doc. Univerza na Primorskem Oljčna pot 63A, 6000 Koper joca.zurc@guest.arnes.si LVII, 2009, 1-2 Šport70 [strokovna in znanstvena srečanja] nosti družbe, ki ga gosti. Kot prvo zanimivost ISCPES velja izpo- staviti veliko število sekcij. Posamezne teme so bile namenjene olimpijskemu gibanju in globalnemu razvoju, ki ga spodbuja, velikim športnim dogodkom in njihovim vplivom na družbo, poli- tiki športa (mednarodno sodelovanje, UNESCO), zgodovini športa (tradicionalne športne igre, kultura v športu), športu v družbi z vi- dika rase in spola, pedagogiki in didaktiki športne vzgoje, refor- mam v športni vzgoji (razvoj kurikuluma), športu mladih, športu v povezavi z zdravjem, športnemu menedžmentu, marketingu in medijem, globalizaciji v športu ter metodologiji primerjalnih štu- dij športa in športne vzgoje. Vsaka sekcija je imela od tri do štiri predstavitve, vsaka predstavitev skupaj z razpravo je potekala naj- več 30 minut. Tako je bilo dovolj časa za obravnavo posameznega prispevka, hkrati pa so poslušalci obdržali zbranost do konca za- dnjega prispevka. Veliko število sekcij je omogočilo, da se je mar- sikateri udeleženec lahko preizkusil kot predsedujoči sekciji, kar je bila za mnoge (predvsem za mlajše doktorje znanosti) zanimiva in poučna izkušnja. Še zlasti zato, ker so bile, sicer tematsko po- enotene sekcije po nacionalni zastopanosti izjemno raznolike. V skladu z načelom ISCPES se je organizator resnično potrudil, da je vsako sekcijo sestavil s predstavniki treh različnih celin. To je dalo kongresu največji pečat, saj je omogočalo primerjanje podobnih znanstvenih preučevanj med različnimi deli sveta in tako združi- tev znanstvenikov na področju znanosti o športu v en svet. Kot zanimivost velja izpostaviti tudi predkonferenčne delavni- ce, ki so bile posvečene raziskovalni metodologiji na področju primerjalnih študij v znanosti o športu (Hebert Haag in Martin Holzweg, Nemčija), kitajskim nacionalnim športom v povezavi z nacionalno identiteto (Richard Baka, Kanada), razvoju kurikuluma športne vzgoje (Nyit Chin Keh, Tajvan), otroškim športnim igram (Viany Gonzalez in Argenira Ramos, Venezuela) in kakovostnemu poučevanju športne vzgoje skozi pedagogiko igre (Richard Light in Christina Curry, Avstralija). Posebnost konference je bila okrogla miza za vodje fakultet in oddelkov, aktivnih udeležencev konference. Dekani, direktorji in predstojniki iz različnih držav, ki jim je skupno delovanje na po- dročjih znanosti o športu in športne vzgoje, so tako razpravljali in sprejeli sklepe o sodelovanju med fakultetami, raziskovalci, učitelji in študenti, prenosu znanstvenih izsledkov raziskav med državami in akademskemu razvoju podiplomskih študentov ter mladih doktorjev znanosti. Bila sem prva udeleženka konference ISCPES iz Slovenije, kar mi je omogočila organizacija ISCPES s posebno nagrado in štipendi- jo. Še pred konferenco je namreč ISCPES organizirala tekmovanje za najboljši znanstveni prispevek. Tekmovanje starostno ni bilo omejeno in je bilo namenjeno različnim skupinam udeležencev (npr. mladi raziskovalci, podoktoranti, uveljavljeni raziskovalci, Mednarodna organizacija The International Society for comparative physical education and sport (ISCPES) je namenjena združitvi štu- dentov, strokovnjakov, raziskovalcev in znanstvenikov s področij športa, gibalne aktivnosti in športne vzgoje z vseh petih celin v eno skupnost. V članske vrste ISCPES so vabljeni strokovnjaki raz- ličnih podpodročij športne znanosti, ki jih zanima raziskovanje medkulturnih in mednarodnih povezav. Osrednji dogodek orga- nizacije je izvedba znanstvene konference, in sicer vsaki dve leti, vselej na drugi celini. Organizatorka konference ISCPES je bila v olimpijskem letu uni- verza v Macau. Macau je samostojna administrativna enota Ljud- ske republike Kitajske, z lastno valuto (patacas) in lastnim mejnim vstopom v državo. 16. konferenca ISCPES je potekala v kampusu univerze v Macau (regija Taipa), večinoma na tamkajšnji pedago- ški fakulteti. Konferenca, podnaslovljena »Global Merging: A New Era for Sport and Physical Education«, je privabila veliko število udeležencev z vseh petih celin; torej predstavnikov vseh petih krogov na olimpijski zastavi. Po številu udeležencev so prevla- dovali raziskovalci iz Azije, zato je bila udeležba za predstavnike Evrope in Amerike, ki so predstavljali manjšino in jih je večina tudi prvič obiskala Azijo, ob pridobivanju novih znanstvenih izkušenj še pomembnejša pri zbiranju številnih vtisov o kulturi in načinu življenja v Aziji. Kot plenarni predavatelji so na konferenci nastopili profesor dr. Darwin M. Semotiuk z univerze Zahodni Ontario v Kanadi, profe- sor dr. Yang Hua s športne univerze Beijing in profesor dr. Lu Yu- anzhen iz South China Normal University na Kitajskem, profesor dr. Darlene A. Kluka iz Kennesaw State University v ZDA, profesor dr. Gertrud Pfister s köbenhavnske univerze na Danskem in pro- fesor dr. Richard Light s sydneyjske univerze v Avstraliji. Posebej velja izpostaviti plenarno predavanje predsednika ISCPES, profe- sorja dr. Darwina Semotiuka, ki je izpostavil pomen globalizacije za razvoj športne znanosti ter v tem procesu vlogo medkulturnih povezav in nacionalnih identitet. Na primeru problematike gibal- ne neaktivnosti in epidemije debelosti je predstavil pomen sku- pnega globalnega preučevanja, komuniciranja ter osebnih stikov med raziskovalci z vseh delov sveta za rešitev osrednjih proble- mov današnje družbe, ki imajo svetovne razsežnosti. Mednarodni dogodek, ki je bil namenjen tudi praznovanju poletnih olimpij- skih iger na Kitajskem, je z uvodnim predavanjem predsednika ISCPES nakazal osrednjo nit konference: preučevanje procesov globalizacije na razvoj novih povezav ter perspektiv v športu in športni vzgoji. Strokovnjakom z vseh celin je omogočil razpravo o najaktualnejših problematikah v športu in športni vzgoji skozi primerjalno perspektivo. Kljub dejstvu, da so si vsi veliki mednarodni znanstveni kongresi zelo podobni, pa ima vsak svoje značilnosti in odslikava značil- 16. konferenca ISCPES (23. do 27. julij 2008, Macao, Kitajska) Joca Zurc LVII, 2009, 1-2 Šport[strokovna in znanstvena srečanja] 71 spevki (70 enot, skupaj z nagrajenci) pa bodo v celoti objavljeni v treh znanstvenih monografijah v prvi polovici tega leta. Letos bo potekala regionalna konferenca ISCPES, in sicer od 22. do 24. junija v organizaciji kanadske univerze Britanska Kolumbija iz Vancouvra. Konferenca s podnaslovom Leveraging Legacies: The Future of Sport and Physical Activity bo v mestu, ki bo prihodnje leto gostilo zimske olimpijske igre. Informacije o konferenci in združenju ISCPES so dostopne na spletni strani www.iscpes.org. Za organizacijo 17. bienalne konference ISCPES je bila izbrana Kenyatta University v Keniji (Nairobi). Predsedujoči organizacij- skemu odboru je profesor dr. Mwangi Peter Wanderi. Konferenca bo od 6. do 8. junija 2010, torej v času svetovnega nogometnega prvenstva v Afriki. Tema bo Physical Education and Sport for Global Peace and Development. Zgodnje prijave so napovedane za avgust 2009. Več podatkov o organizatorju in konferenci je na voljo na spletnih straneh http//:www.ku.ac.ke in www.iscpes.org ali po elektronski pošti na naslovu info.iscpes@ku.ac.ke. udeleženci iz držav tretjega sveta …), saj je nagrade podeljevalo več mednarodnih združenj ter organizacij na področju športne znanosti in športa. Tekmovanje je bilo odprto tako za ustne pred- stavitve kot za predstavitve s posterji, ki so bile v tekmovanju iz- enačene. Ocenjevali so članke, oddane do konca novembra 2007. Znanstveni odbor je januarja 2008 izbral finaliste, ki so na konfe- renci nadaljevali tekmovanje s predstavitvijo svojega prispevka. Vsi finalisti so bili oproščeni kotizacije in so dobili štipendijo za bivanje na konferenci. Njihove prispevke so namenili za objavo v reviji ISCPES Journal in v zborniku prispevkov konference, finalisti pa so poleg tega prejeli še nagrade, ki so jih podelili 26. julija 2008 na sklepnem slavnostnem večeru 16. konference ISCPES. Za svoje znanstvenoraziskovalno delo na podoktorskem projektu Vloga gi- balne aktivnosti v otrokovem socialnem razvoju v obdobju poznega otroštva sem tudi sama na 16. konferenci ISCPES prejela ugledno mednarodno nagrado, ki jo podeljuje International Council for Sport Sciences and Physical Education. Vsi prispevki, predstavljeni na konferenci, so bili objavljeni v zbor- niku povzetkov, ki je izšel pred začetkom konference. Izbrani pri- Dr. Joca Zurc, doc. Univerza na Primorskem Oljčna pot 63A, 6000 Koper joca.zurc@guest.arnes.si LVII, 2009, 1-2 Šport72 [strokovna in znanstvena srečanja] Pogovor z učitelji športne vzgoje je poučen, saj imajo skoraj enake vzgojne probleme kot slovenski. Razlika kljub temu obstaja, kajti športna vzgoja je ločena po spolu, kar ne pomeni le, da dekleta poučuje drug profesor kot fante, temveč da so tudi v dveh telova- dnicah in se ne vidijo med seboj. Obstaja še eno pravilo: učitelj ne sme biti sam v prostoru z učencem, vedno morajo biti navzoči trije ali vsaj še en učitelj oziroma še en učenec. Prepovedano je tudi fotografiranje mladoletnih oseb, celo na javnih športnih priredi- tvah. Za objavo takšne fotografije je potrebno pisno dovoljenje staršev. Mediji o športni dejavnosti mladih bolj malo poročajo, veliko več pa o boleznih, nezdravem načinu življenja, nezdravi prehrani, vendar brez prave promocije športne dejavnosti. Na srednji šoli so tako kot na osnovni obvezne uniforme, ki so natančno pred- pisane. Spremljal sem učni nastop študenta na srednji šoli. Tema je bila odbojkarska, organizacija ure dobra, kandidat je po večini krite- rijev delo dobro opravil, zmotilo me je le, da ni bilo uvodno-pri- pravljalnega dela ure, da je šolska ura minila brez ogrevanja in gimnastičnih vaj. Mentor mi je pojasnil, da imajo premalo časa za tehnično in taktično pripravo, zato tega ne izvajajo sistematično. Hvale vredna pa je bila analiza ure, ki sta jo opravila mentor in študent, na koncu katere je mentor študenta tudi ocenil. Učiteljeva delovna obveznost na Škotskem je 23 ur na teden, v šoli morajo biti od 8.45 do 15.30 (to spominja na celodnevno osnov- no šolo), tudi popoldanske aktivnosti so del učiteljevih obvezno- sti, bruto letna plača pa je 26.000 funtov za začetnika in 40.000 za vodjo aktiva. Ta se prijavi na razpis in izbrani je lahko vodja do upokojitve. Učitelji vodijo evidenco o gibalnih sposobnostih učencev, njihovih izostankih od pouka, kronično bolni ali poško- dovani morajo prav tako prisostvovati uram in ob koncu obvladati vsaj teorijo. Na Škotskem in v vsej Veliki Britaniji učiteljski sindikat ne posega le v pravice in dolžnosti do delodajalcev, temveč tudi v strokovno delo učiteljev. Zaradi tega so pravi sogovornik vladi. Izkušnja, ki bi jo tudi naši učitelji morali izkoristiti in se preko sindikata dejavneje vključevati v vladne projekte, ki zadevajo šolstvo. Škotski sindikat je med drugim preprečil zunanje preverjanje znanja za mlajše osnovnošolce, saj ga je označil za nepotreben stres. Avtoriteta učiteljev in njihovo zaupanje v lastno znanje ne trpita veliko pose- ganja oblasti v njihovo delo. Čeprav je Škotska povsem samostojna pri svojem šolskem siste- mu, pa ta ni bistveno drugačen od angleškega, saj zgodovine ni mogoče izbrisati. Njihova športna vzgoja je na ravni naše izpred sto let. Imajo bistveno manj sistematične vadbe, zato si otroci ne pridobijo gibalnih navad. Tako ne preseneča, da morajo kasneje Moje trimesečno delo na Škotskem se je začelo v alpsko sloven- skem slogu. V Veliko Britanijo smo prispeli ob njihovi najdebelejši snežni odeji v zadnjih dvajsetih letih. Čeprav je bilo snega le nekaj centimetrov, je bilo življenje povsem ohromljeno. Otroci so ostali doma, šole so zaprli, odrasli niso odhajali na delo. Letos smo imeli sicer tudi v Sloveniji nekaj žrtev »zimskih radosti«, a jih je bilo v Veliki Britaniji še več. Predvsem je šlo za utopitve otrok med drsa- njem na ribniku, za nesreče pri sankanju … Športna vzgoja z ak- tivnostmi v naravi, torej šola v naravi, bi lahko močno pripomogla k varnejšemu dojemanju snežnih radosti. S škotskim šolskim sistemom sem se neposredno srečal že takoj prvi dan bivanja v Glasgowu, ko sem svoja otroka vpisal v šolo. Čeprav je šola katoliška in naša »ateista« ne obvladata angleškega jezika, so ju vpisali brez težav, kar je praktični primer multikultu- ralnosti. Tam imajo pouk od devetih do treh popoldne. Otroka je mogoče vpisati tudi v jutranje varstvo (breakfast club) in v po- poldansko varstvo (afternoon activities club). Šolska ura traja 30 minut, športne vzgoje imajo dve uri na teden, in še to po dve uri skupaj. Ne vodijo je vedno razredne učiteljice. En mesec so otroci hodili na tenis (vsak je žogico udaril manj kot 10-krat) pod vod- stvom usposobljenega vaditelja, nato so jih povabili v šolo tenisa, ki ni ravno poceni. Šola ima asfaltno ploščad, na kateri ni nobenih igral ali športnih orodij. Namesto nogometnih golov, denimo, otroci uporabljajo kar šolske torbe. Šole tudi nimajo otroških igrišč, veliko bolje kot v Sloveniji pa so takšna igrišča urejena v parkih. Srednja šola na Škotskem traja, enako kot osnovna, šest let, razme- re za delo pri športni vzgoji pa so bistveno boljše. Športne vzgoje imajo dve ali tri ure na teden, odvisno od letnika šolanja, kar je v povprečju manj kot v Sloveniji. Večina šol ima veliko zunanjih travnatih površin (na vsakem koraku je opaziti, da je Škotska do- movina nogometa in ragbija) in seveda tudi telovadnice. Šole so lahko mešane po spolu ali samo dekliške oziroma samo fantovske. Škotska je drugačna Ivan Čuk Pedagoška Fakulteta Univerze StrathClyde LVII, 2009, 1-2 Šport[strokovna in znanstvena srečanja] 73 Oddelek za šport ima na voljo veliko (igre) in majhno (ples, gi- mnastika) telovadnico, fitnes, laboratorij za fiziologijo in biome- haniko ter nekaj učilnic. Plavalni bazen je že več let zaprt, saj so stroški vzdrževanja preveliki za majhno število študentov, zato gostujejo v javnih bazenih. Učitelji imajo velike kabinete, običajno je v njih en sam učitelj, asistenti, mladi raziskovalci in doktoranti pa imajo skupno pisarno, del katere je tudi čajna kuhinja, kjer je največji pretok ljudi in prostor za izmenjavo informacij. Fakulteta ima odlično knjižnico in seveda elektronski dostop do večine an- gleških baz podatkov in do revij. Študenti morajo na vajah nositi uradna športna oblačila univerze, prav tako na učni praksi oz. pov- sod tam, kjer predstavljajo svojo univerzo. Oblačila so kakovostna in nekoliko cenejša od tistih v trgovinah s športno opremo, so pa tudi dodaten vir zaslužka za univerzo. S športom in športnimi zvezami univerza ni tesno povezana, zato se raziskovalno toliko bolj ukvarjajo z zdravjem. Zdravje je tudi ka- tegorija, ki na javnih razpisih prinese največ dodatnega denarja. Teme so predvsem telesna aktivnost in prehrana ter bolezni srč- no-žilnega sistema, telesna aktivnost in sladkorna bolezen, hoja za različne starostne skupine. Ker gimnastike nimajo ravno veliko, mi je bilo področje zdravja toliko bolj zanimivo. Pričakovana starost moških na Škotskem je 60 let, kar je veliko manj kot v Sloveniji. Škotska prehrana je zelo mastna ('fish and chips'), obilno pa jo splaknejo z viskijem oziroma pivom. Debe- lost in alkoholizem sta velik problem, prav tako z njima povezane bolezni. Trendi v Sloveniji kažejo, da gremo postopoma po poti, ki so jo Škoti že prehodili (debelost), zato bi kazalo že zdaj storiti kaj, da bi to ustavili. Škoti imajo prav poseben odnos do bolonjske prenove. Menijo, da tega, kar ni pokvarjeno, ni treba popravljati, zato se z njo ne ukvarjajo veliko. Enkrat v prihodnje pa naj bi se nekaterih spre- memb le lotili. Predvsem bodo popravili kreditne točke na ECTS, kar pomeni, da bodo sedanjih 120 točk na letnik zmanjšali na 60, zaradi sodelovanja in izmenjave študentov pa bodo nekaj mar- ketinško najbolj zanimivih predmetov iz celoletnih spremenili v semestralne. Škotska je samostojna od leta 1999, ko jim je britanska kraljica vr- nila, kar so jim vzeli pred stoletji. Škotski parlament in vlada samo- stojno odločata o vsem razen o zunanjih zadevah in o obrambi. odrasle siliti k hoji, da so vsaj malo aktivni. Nekateri naši kolegi pa bi se radi zgledovali po njih in vabijo Britance na naše simpozije kot prvovrstne avtoritete za osnovno šolo. Na univerzi Strathclyde sem delal na pedagoški fakulteti, na od- delku za umetnost, kulturo in šport. Strathclyde je druga največja univerza v Glasgowu (prva je univerza Glasgow) od treh. Z vidika kakovosti so moči razdeljene po področjih. Npr. Muzej znanosti (bolj kot muzej je to hiša poskusov) je skoraj v celoti opremila uni- verza Strathclyde in v knjigi Lonely Planet je muzej opredeljen kot ena največjih znamenitosti Glasgowa, ki jo je treba obiskati. V preteklosti sta imeli program za profesorje športne vzgoje le univerza v Edinburgu in univerza Strathclyde (vsaka za svoj spol). Razvoj in konkurenca pa sta naredila svoje, zato danes ta program ponuja več univerz. Pedagoška fakulteta univerze Strathclyde ima nekaj več kot dva tisoč študentov. Oddelek za umetnost, kulturo in šport je bolj majhen in ima tudi bolj malo študentov. Na športnem delu oddel- ka imajo program šport in telesna aktivnost. Traja štiri leta in po končanem programu lahko delaš kot zasebni športni delavec ali nadaljuješ šolanje na doktorskem programu ali na programu za profesorja športne vzgoje, ki traja še eno leto. Na Škotskem ima- jo le eno fakulteto, ki neposredno izobražuje profesorje športne vzgoje, in sicer v Stirlingu, kjer si po štirih letih usposobljen za delo v šoli. V Stirlingu imajo tudi največ športa v svojih programih (so tudi nacionalno škotsko športno središče za mnoge športe), zato je za njihovo šolo največ zanimanja (izkušnja, ki jo bo naša fakulte- ta za šport še doživela). Na univerzi Strathclyde izvajajo tudi enoletni program za pro- fesorje športne vzgoje, sprejemni postopek je precej raznolik in zahteven za kandidate in profesorje. Kandidat mora najprej izpol- njevati minimalne pogoje za sprejem (kreditne študijske točke), sledijo desetminutna predstavitev poljubne teme pred drugimi kandidati, odgovori na vprašanja kolegov, vodeni pogovor med profesorji in kandidatom ter na koncu še preizkus športnih znanj. Če so bile predstavitve tem na ravni naših seminarskih nalog, pa velja pohvaliti pogovore. Vsak ocenjevalec (profesor s fakultete in profesorica iz srednje šole − povezava teorije in prakse) je kan- didatu postavil po dve vprašanji. Najzanimivejši so bili odgovori na vprašanje, zakaj bi radi postali profesorji športne vzgoje. Velika večina jih je odgovorila, da zato, ker imajo radi šport, nihče pa ni rekel nič o otrocih, mladostnikih in o resničnem učiteljevem po- slanstvu. Vsem kandidatom so postavili ista vprašanja, zato sem vprašal, ali se ne bojijo, da bi kandidati to izvedeli. Odgovorili so mi, da so tekmeci, zato si tovrstnih informacij ne izmenjujejo. To je bilo raz- vidno tudi iz intervjujev z njimi. V praktičnem delu izpita morajo kandidati najprej predstaviti po- ljubno sestavo na parterju, nato v skupini plesno sestavo in na koncu odigrati še tekmo v eni igri (nogomet, košarka, odbojka, medtem ko rokometa skoraj ne poznajo). Zelo malo jih je opravilo sprejemni izpit, zato so razpis za študij ponovili. Sprejeti kandidati imajo nato enoletno šolanje, ki zajema tudi pedagoško prakso. Na njej jih profesor trikrat obišče in jih vsakič oceni z vidika vsebine, organizacije ure in komunikacije z učenci. Oceno za vsako podro- čje posebej učitelj analizira, na zapisnik, ki ga v zvezi s tem podpi- šeta učitelj in kandidat, pa ima lahko študent tudi pripombe. Šola, kolona pred razredom LVII, 2009, 1-2 Šport74 [strokovna in znanstvena srečanja] pod zastavo Škotske) najpomembnejši športi nogomet, ragbi in nastopi na igrah Commonwealtha (igre držav, ki jim še vedno vla- da britanska kraljica). Med športi posameznikov je najpomemb- nejši golf, saj velja, da je St. Andrews rojstni kraj golfa, golfsko igrišče pa ima skoraj vsak kraj. Po Škotskem kroži anekdota, da ima golf 18 lukenj zato, ker ima steklenica viskija toliko šilc, in ko viski popijejo, je igre konec. Trenutno je najpomembnejši škotski športnik teniški igralec Andy Murray. Leta 2014 bo Glasgow gostil igre Commonwealtha, na kar se pospešeno pripravljajo s prenovo starih in gradnjo novih objektov. Čeprav Škoti v gimnastiki v svetu ne pomenijo veliko, pa imajo razmere za delo neprimerljivo boljše, kot so v Sloveniji. Žal na mednarodnih tekmovanjih pod okriljem Mednarodne gimnastič- ne zveze ne morejo tekmovati samostojno, preboj v britansko reprezentanco pa je težak, čeprav imajo v članskih in mladinskih reprezentancah zaposlenih veliko svojih trenerjev. Izkušnja mojega bivanja na Škotskem je bila zelo zanimiva in pri- trjuje naslovu, da je Škotska drugačna. Oboji se lahko učimo drug od drugega, kar je bil tudi smisel trimesečne izmenjave. Slandži- var! (Na zdravje!) Šport primarno financirajo iz loterijskih sredstev, ki pa so se zaradi olimpijskih iger v Londonu leta 2012 močno zmanjšala, saj gre ve- čina denarja za priprave na igre. Za Škote so (zaradi nastopanja St.Andrews - domovina golfa izr. prof. dr. Ivan Čuk, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za gimnastiko ivan.cuk@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport[nove knjige] 75 s temeljnim vprašanjem, ali je šport delo ali igra. Izvirna je opredelitev štirih razsežnosti športnega in gibalnega udej- stvovanja, za katere Blanchard meni, da so značilne za vsak športni dogodek v vsakem kulturnem okolju. Šport tako stalno niha med delom, igro, prostim časom (nedelom) in neigro. Štiri razsežnosti, ki jih določajo zunanji in notranji cilji ter užitek in odsotnost užitka, Blanchard poimenuje: 1) Delo, ki je igra, 2) Igra v pro- stem času, 3) Delo brez igre, 4) Prosti čas brez igre. Izpostaviti velja tretje poglav- je, ki prinaša razlago temeljnih metod dela v antropologiji športa. Tukaj niso predsta- vljene izključno antropološke metode dela, čeprav besedna zveza antropologija športa napeljuje k opredelitvi športa kot ene od vrst antropologij. Metode dela antropologije športa temeljijo na povezavi in razvoju novih metod, ki so nastale pri združitvi dveh sa- mostojnih znanosti, antropo- logije in kineziologije. Avtor v delu predstavi različne an- tropološke pristope, metode, tehnike in strategije, ki so v skladu s kineziološkimi načeli razvite za delo na področju športa in gibalne aktivnosti. Metodam dela antropologije športa je namenjena posebna pozornost, kar avtor utemelji z dejstvom, da so raziskovalne metode dela vsakega znan- stvenega področja bistveni elementi raziskovalnega pro- cesa, saj določajo meje razvo- ja znanosti in jih je zato treba obravnavati z večjo pozorno- stjo. Predstavljeni so trije najpo- membnejši raziskovalni mo- deli: narodopisni, simbolični vina športa, Šport in kultura: razvojna perspektiva (prastare skupnosti), Šport in kulturna: razvojna perspektiva (moder- na družba), Aplikacije. Delo se konča z epilogom, seznamom bibliografskih enot ter zdru- ženim stvarnim in imenskim kazalom. Kot je razvidno iz sicer do- kaj faktografsko zasnovanih naslovov poglavij, avtor gra- di antropologijo športa na temeljnih družboslovnih in humanističnih vedah, kot so kineziologija, antropologi- ja, zgodovina in sociologija. Prvo poglavje je namenjeno opredelitvi temeljnih pojmov, na primer antropologija (gr. »anthropo logos« = študij člo- veka), fizična in kulturna antro- pologija. V tem poglavju avtor izpostavi dvanajst temeljnih predmetov obravnave antro- pologije športa, in sicer med drugim postavi v ospredje definicijo in opis športa in pro- stočasne gibalne aktivnosti z vidika medkulturne perspek- tive; študij športa v prastarih in plemenskih skupnostih, v družbah zunaj zahodnega sveta, v državah tretjega sve- ta, v podpovprečno razvitih družbah in v zgodovinskih ter sodobnih družbah zahodne- ga sveta; analizo športa kot dejavnika kultiviranosti, vklju- čevanja v družbo, prilagajanja ter spreminjanja določene kul- turne prakse. Blanchard prvo poglavje skle- ne z ugotovitvijo, da je antro- pologija športa samostojna akademska disciplina, ki se najtesneje povezuje s kultur- no antropologijo. Izhajajoč iz navedenega, je drugo po- glavje posvečeno kulturnemu pristopu k preučevanju športa. Tu avtor izpostavi in se poigra pri ljudeh zaradi spremenjene gibalne aktivnosti. Iz dosedanjih antropoloških in kinezioloških raziskav lah- ko vidimo, da je v slovenskem prostoru bolj prisoten in raz- vit fizični vidik antropologije športa, kar velja pripisati večji tradiciji in raziskanosti naravo- slovnih vidikov kineziološke znanosti. Zato je Blanchardo- vo delo, ki predstavlja družbe- ni vidik antropologije športa, izjemno pomembno, saj opo- zarja na drugo nezanemarlji- vo celoto športa, ki, kot pravi avtor, poteka v vsakdanjih pogovorih na ulici, delovnem mestu, v časopisu, na televiziji, v restavraciji, trgovini, torej v našem v vsakdanjem življenju. Šport tako predstavlja mikro- kozmos družbe. Danes je šport navzoč povsod, je neločljivo prepleten z nacionalno kul- turo in vpliva na domala vsak delček našega vsakdana kot pomemben finančni, kulturni in politični fenomen sodobne- ga časa. Pojavlja se v različnih kulturah, na različnih celinah in v različnih zgodovinskih obdobjih. Blanchard celo pra- vi, da ni teme, ki bi si zaslužila večjo pozornost preučevanja v družboslovni znanosti, kot je prav šport. Antropologija omogoča študij športa današnjega človeštva. Delo Antropologija športa (The anthropology of sport) je tako posvečeno teoriji, zgodovini, praksi in institucionalizaciji športa v družbi ter odpira poti kritični evalvaciji tradicional- nega in modernega športa. Razdeljeno je v sedem vsebin- skih poglavij, in sicer: Šport in antropologija, Pomen športa: kulturni pristop, Antropologija športa: teorija in metode, Praz- godovina in zgodnja zgodo- Znanstvena monografija av- torja Kendalla Blancharda je posvečena obravnavi znan- stvene vede antropologija športa, ki kot eden od sestav- nih delov socialne antropo- logije sodi k antropološke znanosti. Antropologija špor- ta se tesno povezuje tudi z antropologijo vsakdanjega življenja, korenito pa posega v kineziološko znanost, in si- cer vseh njenih treh vidikov: družboslovnega, medicinske- ga in biomehanskega. Gre za prepletanje dveh znanosti − vnosa kineziološkega znanja v antropologijo in antropolo- škega vidika v študij športa ter gibalne aktivnosti. Po Južniču delimo antropo- logijo športa v dve temeljni vedi, na fizično antropologijo športa (avksologija, morfo- logija, antropometrija) in na socialno (družbeno) antropo- logijo, ponekod imenovano tudi psihološka antropologija športa. Fizična antropologi- ja športa raziskuje človekovo gibanje v športu na osnovi naravoslovnih znanosti (zlasti medicine, biokemije in fizike). Pa vendarle ne gre zanemariti, da drugi povsem enakovredni del antropologije športa pred- stavlja samostojna znanost, ki preučuje človekovo gibalno in športno udejstvovanje z vidika družboslovnih in hu- manističnih ved. Sintezo med biološkim in pridobljenim predstavlja že sama veda an- tropologija, ki »preučuje med- sebojno povezanost tistega, kar je v človeku biološko, in tistega, kar je družbeno in zgodovin- sko« (Alfred Louis Koeber, 1876−1960). Z upoštevanjem obeh temeljnih vidikov znano- sti je osrednji namen antropo- logije športa preučevati biolo- ške in družbene variabilnosti Kendall Blanchard: The anthropology of sport: an introduction (Westport, Connecticut, London, Bergin, Garvey, 2008, 307 strani) LVII, 2009, 1-2 Šport76 [nove knjige] njem in moralnostjo. Na eni strani gre pri športu in gibanju za prostovoljno, zabavno, pro- stočasno, sproščujočo dejav- nost, na drugi strani pa nam številni primeri dokazujejo, da je športna igra lahko tudi zelo obvezujoča, resna in delovna aktivna. Zato umetnost objektivnega vrednotenja šport v družbi ostaja tudi z Blanchardovim delom odprta za nadaljnja pre- učevanja. To je pričakovano, saj gre za umetnost vrednotenja družbenega vrednotnega sis- tema, kjer ni ene univerzalne resnice, ampak zgolj številne možnosti izbir in perspektiv, kar daje družboslovni znanosti izziv in čar hkrati. Joca Zurc spoznanje, da je šport institu- cija z univerzalnim pomenom. Povzamemo lahko, da delo Antropologija športa seznanja s temeljnimi modeli preučeva- nja športa in gibalne aktivno- sti v današnji družbi ter tako razvija občutljivost za pereča vprašanja antropologije špor- ta. Njegova največja vrednost je, kot je v predgovoru zapisal Brian Sutton-Smith, priznani strokovnjak za otrokovo igro, da nas uči, da ima športna aktivnost celo paleto možnih povezav z igro, prostim časom in rekreacijo. Še več, moderni šport je impliciran v številnih povezavah z gospodarstvom, vojnami, nasiljem, televizijo, medkulturnostjo, izobraževa- ri dajejo delu privlačnost in poživljajo tekstovno analizo. Zadnje, sedmo poglavje s pre- prostim naslovom Aplikacije je avtor namenil razumevanju družbenih in kulturnih proce- sov športa z namenom preno- sa in apliciranja teh znanj pri reševanju konkretnih proble- mov današnje družbe. Kot pra- vi avtor, je ta aplikativnost zelo pomembni del poslanstva an- tropologije športa. Med najpomembnejše obrav- nave aplikativne antropologi- je športa sodijo položaj žensk v športu in družbi, multikultur- nost, izobraževanje, nasilje v športu, vojne in mednarodni odnosi. Zadnje poglavje tako ponovno dokaže in utemelji in dekonstruktivni. Navedeni raziskovalni pristopi dokazuje- jo obstoj tudi družbenega vi- dika preučevanja športa in gi- balne aktivnosti, saj v največji meri ločujejo med raziskovalci fizične in družbene antropolo- gije športa. Četrto, peto in šesto poglavje je namenjeno osrednji tema- tiki dela – preučevanju športa. Četrto poglavje temelji na zgo- dovinski analizi, ki pogosto za- jema tudi arheološka odkritja, peto in šesto pa analizirata da- našnji tekmovalni šport. V teh treh poglavjih velja izpostaviti veliko število znanih prime- rov iz sveta športa, na katerih avtor razvije in pojasni svoje ugotovitve. Konkretni prime- LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 77 Primerjava enonožnega in sonožnega vertikalnega skoka z nasprotnim gibanjem najboljših slovenskih šprinterjev Izvleček Rezultati študij vertikalni skokov kažejo, da je mehanski produkt sonožnega vertikalnega skoka manjši v pri- merjavi z enonožnim. Ta pojav imenujemo bilateralni deficit in je opredeljen kot razlika med maksimalno silo, ki je proizvedena med sinhronim bilateralnim gibanjem, v primerjavi z vsoto maksimalne sile spodnjih udov med unilateralnim gibanjem. Cilj naše raziskave je bil s pomočjo kinematskih in dinamičnih postopkov pokazati razlike v izvedbi sonožnega vertikalnega skoka z nasprotnim gibanjem v primerjavi z enonožnim in izračunati bilateralni deficit, ki se pojavi pri izvedbi sonožnega skoka. V eksperimentalnem postopku je sodelovalo 12 najboljših slovenskih šprinterjev. Med izvedbo sonožnih in enonožnih skokov z nasprotnim gibanjem smo merili kinematične in dinamične podatke, z metodo inverzne dinamike smo izračunali še navore v sklepih. Za ugotavljanje razlik med sonožnim in enonožnim skokom smo uporabili parni T-test za ponovljene meritve (p < 0.05). Višina sonožnega skoka znaša v povprečju 79,2 % vsote višin enonožnega skoka z levo in desno nogo. Čas odriva pri enonožnem skoku je v povprečju daljši za 21,7 %, hitrost odriva pa je v povprečju nižja za okoli 28 %. Ma- ksimalna sila na podlago je pri sonožnem skoku za 33,9 % manjša. Bilateralni deficit v višini sonožnega skoka je −20,6 %, v ustvarjanju maksimalne sile na podlago −33,9 %, v impulzu sile −16,5 % in pri produkciji navora v sklepih −26,8 %. Sklepamo, da so krajši čas kontrakcije mišic, večje amplitude gibanj v sklepih in višja hitrost kontrakcij mišic vzrok za pojav bilateralnega deficita pri ustvarjanju sile med sonožnim skokom. Razlog za pojav bilateralnega deficita v višini skoka pa je, da je začetni navor iztegovalk kolenskega in kolčnega sklepa večji pri enonožnem skoku. To pomeni, da pri tem skoku nastane učinek predobremenitve (na voljo je več kemične energije), ki omo- goča višje enonožne skoke. Ključne besede: kinematika, dinamika, inverzna dinamika, bilateralni deficit. Comparison of a one- and two-leg vertical jump with a countermovement by elite Slovenian sprinters Abstract The results of studies of vertical jumps show that the mechanical product of a two-leg vertical jump was less than that of a one-leg jump. Using kinematic and dynamic procedures, our study sought to establish differ- ences between the execution of a two-leg vertical jump with a countermovement and a one-leg jump and to calculate any bilateral deficit resulting from the execution of the two-leg jump. Twelve elite Slovenian sprinters participated in the experiment. Kinematic and dynamic data were recorded during the execution of the two- and one-leg jumps with a countermovement, whereas the inverse dynamics method was applied to calculate the torque in the joints. The differences between the one- and two-leg jumps were established with a paired t-test for repeated measures (p<0.05). The height of the two-leg jump was on average 79.2% of the sum total of the heights of the left-leg and right-leg jumps. On average, the take-off time in the one-leg jump was 21.7% longer and the take-off speed was about 28% lower. Maximum ground reaction force was 33.9% lower in the two-leg jump. The bilateral deficit in the height of the two-leg jump was –20.6%, in the production of maximum ground reac- tion force –33.9%, in the force impulse –16.5% and in the production of torque in the joints –26.8%. We con- cluded that the shorter time of muscle contraction, the higher amplitudes of joint movements and the greater speed of muscle contraction are the reasons for the occurrence of a bilateral deficit in the production of force during the two-leg jump. The occurrence of a bilateral deficit in jump height is due to the fact that the initial torque of the knee and hip joint extensors is bigger in the one-leg jump, which means that the pre-loading ef- fect is generated during this jump (more chemical energy is available) which enables higher two-leg jumps. Key words: kinematics, dynamics, inverse dynamics, bilateral deficit Uvod Rezultati študij vertikalni skokov kažejo (Challis, 1998; Vint in Hinrichs, 1996), da športniki pri sonožnem vertikalnem sko- ku dosegajo v povprečju manjše vredno- sti višin skokov v primerjavi s seštevkom višin enonožnega vertikalnega skoka, ki ga izvedejo z levo in desno nogo. Termin bilateralni deficit (BD) je opredeljen kot razlika med maksimalno silo, ki je proi- zvedena med sinhronim bilateralnim gi- banjem (sonožnim skokom), v primerjavi z vsoto maksimalne sile, proizvedene med unilateralnim gibanjem (enonožnim sko- kom, enonožnim potiskom − seštejemo sili leve in desne noge). BD, ki se pojavlja med proizvajanjem maksimalne sile, je rezultat zmanjšane aktivacije počasnih in hitrih mišičnih vlaken (Bobbert in sod., 2005). BD mišične aktivacije je navzoč pri majhnih in velikih mišičnih skupinah in se pojavlja pri bilateralnih gibalnih nalogah, kjer je potrebno proizvesti maksimalno silo, tako pri športnikih kot pri športnicah in tudi pri ljudeh, ki se ne ukvarjajo s špor- tom (Howard in Enoka, 1991). Van Soest in sod. (1985) pa so v študiji, narejeni na odbojkarjih, ugotovili, da znaša višina eno- nožnega vertikalnega skoka 58,5 % višine sonožnega skoka. Pojav BD obravnavamo tudi z analizo inverzne dinamike. Van Soest in sod. (1985) so ugotovili, da je mehanski produkt sonožnega vertikalnega skoka manjši od mehanskega produkta v enono- žnem skoku. Manjši mehanski produkt, ki ga proizvede- jo noge v sonožnem skoku v primerjavi z enonožnim, ni nujno rezultat zmanjšanega živčnega delovanja. Če primerjamo ampli- tude gibanja sklepov in mišic, ki potekajo preko njih, vidimo, da mišice iztegovalke nog dosegajo višje hitrosti kontrakcije v sonožnem skoku. Glede na razmerje sila- hitrost je logično, da proizvedejo manjšo silo in manj mehanskega dela kot pri eno- nožnem skoku, kjer so hitrosti kontrakcije nižje. Pri sonožnem skoku je teža telesa razporejena na dveh nogah, zato imajo mišice na posamezni nogi zmanjšano mi- šično aktivacijo v ravnotežnem začetnem položaju skoka. Bobbert in sod. (2005) poročajo, da imajo mišice pri sonožnem skoku v začetnem položaju nižjo raven mi- šične aktivacije kot pri enonožnem skoku. Ker so mišice iztegovalke nog v začetnem delu sonožnega skoka v nižjem mišičnem aktivacijskem stanju, je rezultat tega manj- Mitja Bračič, Milan Čoh LVII, 2009, 1-2 Šport78 [raziskovalna dejavnost] Na znak je merjenec štartal in se spustil v počep do kota 90° v kolenih, takoj zatem se je vertikalno odrinil. Merjenci so dobili navodila, da se med izvedbo skokov držijo z rokami za boke, da preprečimo gibanje izvedli petkrat (skupaj 15 skokov). Odmor med skoki je bil 60 do 90 sekund, s čimer smo preprečili pojav utrujenosti. Merjenci so začeli s skokom v pokončni drži telesa in z iztegnjenimi koleni. ša produkcija sile na podlago in manjša produkcija mehanskega dela. Van Soest in sod. (1985) v svoji študiji ana- lizirajo sonožni in enonožni skok z naspro- tnim gibanjem in ugotavljajo, da je lahko razmerje sila-hitrost tisti dejavnik, ki del- no vpliva na pojav BD in s tem na manjši mehanski produkt pri sonožnem skoku. Vendar v nadaljevanju študije, ko primer- jajo kvalitativne podatke o hitrostih kon- trakcije mišično-tetivnega sistema (MTS), to ugotovitev ovržejo. Stopnja aktivacije (EMG) mišic, ki so jih merili pri sonožnem in enonožnem skoku, je pokazala, da je akti- vacija nekaterih mišic pri sonožnem skoku manjša kot pri enonožnem. Avtorji študije ugotavljajo, da je BD rezultat manjše mišič- ne aktivacije pri sonožnem skoku. Vandervoort in sod. (1984) v svoji študiji poročajo o znižanju stopnje mišične ak- tivacije (EMG) med bilateralno ekstenzijo kolena, kar je v skladu s pojavom bilate- ralnega deficita. Schantz in sod. (1989) pa poročajo, da med bilateralno ekstenzijo kolena ne pride do zmanjšanja mišične aktivacije (EMG). Bilateralni deficit se lahko pojavi tudi zaradi živčne inhibicije med bi- lateralno ekscentrično kontrakcijo (Howard in Enoka, 1991). Prvi cilj naše raziskave je pokazati razlike pri mehanskem produktu sonožnega ver- tikalnega skoka z nasprotnim gibanjem v primerjavi z enonožnim s pomočjo kine- matskih in dinamičnih postopkov merjenj vertikalnih skokov. Drugi cilj raziskave je iz- računati vrednosti bilateralnega deficita, ki se pojavi med izvedbo sonožnega skoka. Metode Vzorec merjencev V eksperimentalnem postopku je sodelova- lo 12 najboljših slovenskih šprinterjev (star- ost 22,41 ± 3,39 leta, višina 177,58 ± 6,86 cm, teža 74,92 ± 5,23 kg, povprečni rezultat na 60 m 6,93 ± 0,12 sek (najboljši rezultat 6,65 sek), najboljši rezultat na 100 m 10,82 ± 0,25 sek (najboljši rezultat 10,39 sek). Protokol meritev Protokol meritev vertikalnih skokov smo izvedli v biomehanskem laboratoriju Po- liklinike za fizikalno medicino in rehabi- litacijo »Peharec« v Pulju. Atleti so skoke izvajali po temle vrstnem redu: sonožni vertikalni skok (angl. countermovement jump − CMJ), enonožni vertikalni skok z levo nogo (CMJ – L) in enonožni vertikalni skok z desno nogo (CMJ-D). Vsak skok so Slika 1: Sonožni vertikalni skok (CMJ) Slika 2: Enonožni vertikalni skok LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 79 60,11 ± 6,35 cm), srednja vrednost višine skoka z desno nogo je 38,20 ± 3,88 cm, kar znaša 62,7 % višine sonožnega skoka (p < 0.05). Srednja vrednost višine CMJ (60,11 ± 6,35 cm) znaša 79,2 % vsote višin enono- žnih skokov z levo in desno nogo (75,87 ± 7,02 cm) (p < 0.05). Srednja vrednost časa odriva enonožnega skoka (CMJ-L = 469,25 ± 62,89 msek in CMJ-D = 471,66 ± 70,65 msek) je za 21,7 % večja od srednje vredno- sti časa odriva sonožnega skoka (368,08 ± 58,27 msek) (p < 0.05) (grafikon 1). Primerjava srednjih vrednosti višin eno- nožnega in sonožnega skoka kaže, da je bilateralni deficit pri sonožnem skoku (BD) −20,6 % (p < 0.05). Srednja vrednost koncentričnega časa sko- kov kaže, da je pri enonožnem skoku (CMJ- L = 290,83 ± 36,50 msek, CMJ-D = 292,91 ± 42,95 msek) koncentrični čas odriva v pov- prečju daljši za 22,0 % od koncentričnega časa pri sonožnem skoku (227,83 ± 35,89 msek) (p < 0.05). Srednja vrednost ekscen- tričnega časa odriva pa kaže, da je med enonožnim skokom ekscentrični čas odri- va daljši za 21,4 % (CMJ-L = 178,41 ± 30,41 msek in CMJ-D = 178,75 ± 29,56 msek) od ekscentričnega časa odriva pri sonožnem skoku (140,25 ± 25,88 msek) (p < 0.05) (gra- fikon 1). Srednje vrednosti hitrosti odriva enono- žnih skokov so manjše od srednje vredno- sti hitrosti odriva sonožnih skokov (CMJ = 3,06 ± .20 m.s-1). Razlika znaša 28,1 % pri CMJ-L (2,20 ± .13 m.s-1) (p < 0.05) in 27,4 % pri CMJ-D (2,22 ± .11 m.s-1) (p < 0.05). Tudi hitrost zaviranja v ekscentrični fazi skoka je pri enonožnem skoku v povprečju manjša Bilateralni deficit smo izračunali po metodi (Howard in Enoka, 1991): BD % = [100 x (bilateralno/ (desno unilateralno + levo unilateralno)] – 100, (1) kjer je bilateralna vrednost določena kot vsota leve in desne noge med sonožnim skokom. Odklon vrednosti BD od ničle kaže na razliko med unilateralnim in bilate- ralnim skokom. Vrednost BD > 0 kaže, da je vrednost spremenljivke sonožnega skoka večja od vsote spremenljivk leve in desne noge pri enonožnem skoku. Vrednost BD < 0 pa kaže, da je vrednost spremenljivke so- nožnega skoka manjša od vsote vrednosti spremenljivk enonožnega skoka. Negativ- na vrednost BI kaže na pojav bilateralnega deficita, pozitivna vrednost pa na pojav bilateralne facilitacije. V statistično obdelavo smo za vsako vrsto skoka zajeli tri najboljše (najvišje) skoke. Statistično analizo rezultatov smo opra- vili z računalniškim paketom SPSS 15.0 za Windows (Chicago, IL). Za vse spremen- ljivke smo izračunali srednjo vrednost in standardni odklon. Za ugotavljanje razlik v spremenljivkah sonožnega in enonožnega skoka smo uporabili parni T-test za pono- vljene meritve. Razlike smo potrjevali na ravni 5-odstotnega tveganja (p < 0.05). Rezultati Kinematika Srednja vrednost višine enonožnega skoka z levo nogo je 37,67 ± 3,42 cm, kar znaša 63,5 % višine sonožnega skoka (CMJ = oziroma zamahovanje z rokami (slika 1). Pri enonožnem skoku so dobili navodila, da mora biti noga, s katero ne skačejo, neak- tivna in z njo ne smejo izvesti zamaha (slika 2). Cilj je bil skočiti čim višje. Pred izvedbo skokov je vsak merjenec opravil standar- dno ogrevanje na tekalni preprogi (10 min) in tri vertikalne skoke. Za 3D-kinematično analizo vertikalnih sko- kov smo uporabili sistem 8 CCD kamer (BTS Smart-D, BTS Bioengineering, Padova), ki so imele frekvenco 200 Hz in resolucijo sli- ke 768 x 576 točk. Dinamične spremenljivke vertikalnih sko- kov smo ugotavljali s pomočjo dveh neod- visnih pritiskovnih plošč (600 x 400, Type 9286A, Kistler Instrumente AG, Winterthur, Švica). Merjenec je z levo nogo stal na levi plošči in z desno na desni plošči. Frekven- ca zajemanja podatkov je bila 1000 Hz. V analizi smo upoštevali tele dinamične spremenljivke: maksimalno silo reakcije podlage in impulz sile. Silo reakcije podla- ge (angl. ground reaction force − GRF) smo merili unilateralno (slika 2) in bilateralno (slika 1). Silo smo normalizirali glede na te- lesno težo merjenca [N/kg]. Obdelava in analiza podatkov Po obdelavi rezultatov smo v analizo zajeli tri najboljše (najvišje) skoke sonožnega in obeh enonožnih skokov. Analiza skoka se začne, ko sila na podlago (GRF) preseže težo merjenca (angl. onset), in konča, ko merjenec zapusti pritiskovno ploščo (angl. offset) in je sila na podlago 0 (GRF = 0). Za obdelavo kinematičnih spremenljivk smo uporabili računalniški program BTS SMARTAnalyser. Definirali smo dinamični model s sistemom 17 markerjev, občutlji- vih za infrardečo svetlobo (glava, ramena, podlakt, nadlakt, trup, boki, stegno, go- len, stopalo) (Vaughan, Davis in O´Connor, 1992). Veljavnost modela smo preverili s sekvenco hoje v sagitalni in frontalni rav- nini. V kinematičnem postopku smo merili tele spremenljivke vertikalnih skokov: višino odriva, čas letne faze, čas odrivne faze, čas ekscentrične faze, čas koncentrične faze, hitrost odriva, hitrost zaviranja v ekscen- trični fazi, kot v gležnju, kolenskem in kol- čem sklepu. Inverzno dinamiko smo izračunali po me- todi Vaughan, Davis in O´Connor (1992). Izračunali smo navore v sklepih (gleženj, koleno in kolk za obe nogi − bilateralno). Grafikon 1: Primerjava srednjih vrednosti kinematičnih spremenljivk skokov *Razlika med sonožnim in enonožnim vertikalnim skokom je statistično značilna (p < 0.05). LVII, 2009, 1-2 Šport80 [raziskovalna dejavnost] (p < 0.05), srednja vrednost kota v kolku desne noge pri enonožnem skoku (71,91 ± 13,25°) je manjša za 9,5 % (v povprečju okoli 7,6°) od srednje vrednosti kota pri sonožnem skoku (79,50 ± 8,86°) (p < 0.05) (grafikon 3). Dinamika V študiji smo analizirali produkcijo sil na podlago pri posameznih skokih, vredno- sti smo tudi normalizirali glede na telesno maso merjencev. Srednja vrednost maksi- malne sile na podlago leve noge pri enono- žnem skoku (1182,08 ± 98,29 N) je za 31,0 % večja od povprečne vrednosti maksimalne sile, ki jo leva noga ustvari pri sonožnem skoku (815,66 ± 103,15 N) (p < 0.05), desna noga pa ustvari v povprečju za 36,7 % ve- čjo silo pri enonožnem skoku (1223,66 ± 96,83 N) kot pri sonožnem (773,75 ± 135,27 N) (p < 0.05). Srednja vrednost skupne sila leve in desne noge pri enonožnem skoku (2405,75 ± 186,77 N) je za 33,9 % večja od srednje vrednosti skupne sile pri sono- žnem skoku (1589,41 ± 216,79) (p < 0.05) (grafikon 4). Srednja vrednost impulza sile leve noge pri enonožnem skoku (416,75 ± 54,32 Ns) je za 41,6 % večja od srednje vrednosti im- pulza sile, ki jo ustvari pri sonožnem skoku (173,58 ± 21,82 Ns) (p < 0.05), srednja vre- dnost impulza sile desne noge (438,00 ± 62,17 Ns) pa je za 43,4 % večja od impulza sile pri sonožnem skoku (190,08 ± 32,02 Ns) (p < 0.05) (grafikon 4). Primerjava srednjih vrednosti maksimalne sile na podlago pri enonožnem in sono- žnem skoku kaže, da je bilateralni deficit pri sonožnem skoku (BD) −33,9 % (p < 0.05). Primerjava srednjih vrednosti impulzov sile leve in desne noge pri enonožnem in sonožnem vertikalnem skoku kaže, da je bilateralni deficit pri sonožnem skoku (BD) −16,5 % (p < 0.05). Srednje vrednosti navorov v sklepih so pri enonožnem skoku statistično večje od sre- dnjih vrednosti navorov pri sonožnem ver- tikalnem skoku (p < 0.05). Srednja vrednost maksimalnega navora v gležnju leve noge pri enonožnem skoku (2,32 ± .25 Nm/kg) je za 29,3 % večja od srednje vrednosti navo- ra pri sonožnem skoku (1,64 ± .22 Nm/kg) (p < 0.05), srednja vrednost maksimalnega navora v gležnju desne noge pri enono- žnem skoku (2,40 ± .17 Nm/kg) pa je večja za 32,9 % od srednje vrednosti navora pri sonožnem skoku (1,61 ± .19 Nm/kg) (p < 0.05) (grafikon 5). 6,05°) je v povprečju manjša za 18,6 % (v povprečju okoli 18°) od srednje vrednosti kota v kolenu pri sonožnem skoku (96,91 ± 10,32°) (p < 0.05), srednja vrednost kota v kolenu desne noge pri enonožnem skoku (79,00 ± 7,89°) je manjša za 18,0 % (v pov- prečju okoli 17,3°) od srednje vrednosti kota pri sonožnem skoku (96,33 ± 10,78°) (p < 0.05) (grafikon 3). Srednja vrednost kota v kolku leve noge pri enonožnem skoku (70,16 ± 14,25°) je v povprečju manjša za 13,6 % (v povprečju okoli 11,0°) od srednje vrednosti kota v ko- lenu pri sonožnem skoku (81,25 ± 10,21°) od hitrosti zaviranja pri sonožnem skoku (CMJ = −1,51 ± .22 m.s-1). Razlika znaša 41,7 % pri CMJ-L (−.88 ± .12 m.s-1) (p < 0.05) in 43,0 % pri CMJ-D (−.86 ± .13 m.s-1) (p < 0.05) (grafikon 2). V študiji smo analizirali kote v gležnju, ko- lenu in kolku v najnižji točki skokov, da bi ugotovili amplitude gibanj pri posameznih skokih. Primerjava srednjih vrednosti kotov v gležnju ni pokazala statistično značilnih razlik. Razlike so se pokazale v srednjih vrednostih kotov v kolenskem in kolčnem sklepu. Srednja vrednost kota v kolenu leve noge pri enonožnem skoku (78,83 ± Grafikon 2: Primerjava srednjih vrednosti hitrosti izvedbe skokov *Razlika med sonožnim in enonožnim vertikalnim skokom je statistično značilna (p < 0.05). Grafikon 3: Primerjava srednjih vrednosti kotov v sklepih med izvedbo skokov (koti v najnižji točki skokov) *Razlika med levo in desno nogo med sonožnim in enonožnim vertikalnim skokom je statistično značilna (p < 0.05). 2.20 LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 81 Razprava Bilateralni deficit (BD) je akutni efekt, ki vpliva na produkcijo maksimalne hotene bilateralne sile mišic nog. Bilateralni defi- cit je rezultat biomehanskih efektov, ki so povezani s spremembami gibanja (uni- lateralno, bilateralno), ali rezultat živčnih efektov, ki vplivajo na aktivacijo mišic med maksimalno hoteno kontrakcijo (Howard in Enoka, 1991). Večina športnih gibanj je kompleksnih in večsklepnih, kjer ima poglavitno vlogo medmišična koordinacija med enosklepni- mi in večsklepnimi mišicami ter mišicami agonisti in antagonisti (Hay in sod., 2006). V literaturi poročajo, da je mehanski pro- dukt, ki ga ustvari posamezna noga, večji pri enonožnem skoku v primerjavi s so- nožnim (Challis, 1998; Van Soest in sod., 1985). Rezultati naše raziskave so pokazali, da višina skoka, čas odriva, hitrost odriva, maksimalna sila na podlago (GRF), impulz sile in navori v sklepih kažejo pojav bilate- ralnega deficita med sonožnim vertikalnim skokom z nasprotnim gibanjem v primerja- vi z enonožnim. Če uporabimo vertikalni skok, ki je kom- pleksno in večsklepno gibanje, za razisko- vanje bilateralnega deficita, naletimo na težave, saj obstajajo med posameznimi ponovitvami skokov in merjenci razlike v strategiji skoka (Hay in sod., 2006). V pri- merjavi z raziskavo, ki jo je opravil Challis (1998), v kateri je meril sedem mladih ko- šarkaric univerzitetnega moštva, smo v naši raziskavi izmerili dvanajst vrhunskih šprinterjev, zato so bile razlike v strategiji skoka med ponovitvami minimalne, tudi merjenci so bili homogeni po sposobno- stih, zato je bilo nihanje rezultatov v višini skokov minimalno. Razmerje v višini skoka z eno in obema no- gama je okoli 63 %, kar je primerljivo z raz- merjem, ki sta ga dobila Challis (1998), 58,1 %, in Van Soest s sod. (1985), 58,5 %. Čas odriva je statistično daljši pri enonožnem skoku (471 vs. 368 msek), prav tako sta dalj- ša tudi koncentrični (290 vs. 227 msek) in ekscentrični čas odriva (178,4 vs. 140 msek) (grafikon 1). Hitrost odriva (3,06 vs. 2,20 m.s-1) in hitrost zaviranja v ekscentrični fazi skoka (−1,51 vs. −.88 m.s-1) sta statistično nižji pri enonožnem skoku (grafikon 2). Ugotovili smo, da sta povprečni vrednosti maksimalne sile na podlago (GRF) in im- pulza sile statistično večji pri enonožnem skoku (grafikon 4). Ugotovili smo tudi sta- ± .268 Nm/kg) je za 32,2 % večja od navo- ra pri sonožnem skoku (2,23 ± .57 Nm/kg), srednja vrednost maksimalnega navora v kolenu desne noge pri enonožnem skoku (3,47 ± .48 Nm/kg) pa je za 34,3 % večja od navora pri sonožnem skoku (2,28 ± .49 Nm/kg) (p < 0.05) (grafikon 5). Primerjava srednjih vrednosti skupnega maksimalnega navora v sklepih pri enono- žnem in sonožnem skoku kaže, da je bilate- ralni deficit pri sonožnem skoku (BD) −26,8 % (p < 0.05). Srednja vrednost maksimalnega navora v kolenskem sklepu pri enonožnem skoku (2,53 ± .22 Nm/kg) je za 17,0 % večja od srednje vrednosti maksimalnega navora pri sonožnem skoku (2,10 ± .28 Nm/kg), srednja vrednost maksimalnega navora v kolenu desne noge pri enonožnem skoku (2,50 ± .22 Nm/kg) pa je za 11,6 % večja od navora pri sonožnem skoku (2,21 ± .24 Nm/ kg) (p < 0.05) (grafikon 5). Srednja vrednost maksimalnega navora v kolčnem sklepu pri enonožnem skoku (3,29 Grafikon 4: Primerjava srednjih vrednosti maksimalnih sil in impulzov sile vertikal- nih skokov *Razlika med levo in desno nogo med sonožnim in enonožnim vertikalnim skokom je statistično značilna (p < 0.05). Grafikon 5: Primerjava srednjih vrednosti navorov v sklepih *Razlika med levo in desno nogo med sonožnim in enonožnim vertikalnim skokom je statistično značilna (p < 0.05). LVII, 2009, 1-2 Šport82 [raziskovalna dejavnost] voluntary force of bilateral and unilateral leg extension. Acta Physiol. Scand. 136, 185−192. Vandervoort, A. A., Sale, D. G., Moroz, J. 7. (1984). Comparison of motor unit activation during unilateral and bilateral leg extensi- on. Journal of Applied Physiology, 56, 46−51. Van Soest, A. J., Roebroeck, M. E., Bobbert, 8. M. F., Huijing, P. A., Van Ingen Schenau, G. J. (1985). A comparison of one-legged and two-legged countermovement jumps. Medicine and Science in Sports and Exercise, 17(6), 635−9. Vaughan, C. L., Davis, B. L., O´Connor, J. C. 9. (1992). Dynamics of human gait. 2nd ed. Cape Town, Kiboho Publishers. Vint, P. F., Hinrichs, R. N. (1996). Differences 10. between one-foot and two-foot vertical jump performances. Journal of Applied Bio- mechanics, 26, 1−8. ral deficit in human vertical squat jumping. Journal of Applied Physiology, 100, 493−499. Chalis, J. H. (1998). An investigation of the 2. influence of bi-lateral deficit on human jumping. Human Movement Science, 17, 307−325. Enoka, R. M. (1994). 3. Neuromechanical ba- sis of kinesiology. 2nd ed. Champaign, IL: Human Kinetics. Hay, D., De Souza, V. A., Fukashiro, S. (2006). 4. Human bilateral deficit during a dynamic multi-joint leg press movement. Human Movement Science, 25, 181−191. Howard, J. D., Enoka, R. M. (1991). Maximum 5. bilateral contractions are modified by neu- rally mediated interlimb effects. Journal of Applied Physiology, 70(1), 306−316. Schantz, P. G., Moritani, T., Karlson, E., Jo-6. hansson, E., Lundh, A. (1989). Maximal tistično večje vrednosti navorov v sklepih (gleženj, koleno, kolk) med enonožnim skokom (grafikon 5). Razlike v ustvarjeni sili na podlago lahko utemeljimo z razlikami v treh dejavnikih, ki vplivajo na razvoj sile: čas, amplituda gi- banja (dolžina mišice) in hitrost kontrakcije (Enoka, 1994). S primerjavo kotov v sklepih smo ugotovili, da so koti v kolenskem in kolčnem sklepu med enonožnim skokom statistično manjši (grafikon 3), kar pomeni, da so merjenci pri sonožnem skoku izvedli nižji polpočep kot pri enonožnem. Mišice so pri sonožnem skoku delovale skozi ve- čjo amplitudo gibanja (kot v kolenu 96° vs. 79°; kot v kolku 81° vs. 71°) in tudi hitrost izvedbe sonožnega skoka je bila statistič- no višja (grafikon 2). Sklepamo, da so ta dejstva − krajši čas kontrakcije mišic, večja amplituda gibanja in višja hitrost kontrak- cije mišic − vzrok za pojav bilateralnega deficita pri produkciji sile med sonožnim skokom (−33,9 %). Skupna povprečna viši- na enonožnih skokov z levo in desno nogo znaša 124 % povprečne višine sonožnega skoka. Povprečna višina enonožnih skokov je večja za več kot 50 % povprečne višine sonožnega skoka. Razlog za pojav bilateralnega deficita v vi- šini skoka (−20,6 %) je, da je začetni navor ekstenzorjev kolenskega in kolčnega skle- pa večji pri enonožnem skoku. To pomeni, da pri tem skoku nastane učinek predo- bremenitve (angl. preload effect) – poveča se količina kemične energije, ki je na voljo med izvedbo skoka. Začetni navor v kole- nu in kolku pri enonožnem skoku je skoraj dvakrat večji kot pri sonožnem skoku (BD = −26,8 %). Razlog je v tem, da mora pri eno- nožnem skoku ena noga prenašati težo vsega telesa, pri sonožnem skoku pa pre- naša le polovico teže telesa. Enoka (1994) navaja, da večji začetni navor, ki je proi- zveden z mišicami ekstenzorji kolenskega sklepa, pomeni tudi večjo proizvodnjo kemične energije med enonožnim skokom (preload effect), ki omogoča višje enono- žne skoke. Menimo tudi, da je pri enono- žnem skoku v koncentrični fazi zaradi večje obremenitve izkoristek mehanske energije nižji in je zato potrebno več kemične ener- gije (razvije se večja sila in manjša moč pri enonožnih skokih). Literatura Bobbert, M. F., de Graf, W. W., Jonk, J. N., Ca-1. sius, R. L. J. (2005). Explanation of the bilate- prof. dr. Milan Čoh, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za atletiko milan.coh@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 83 Uvod Poškodbe spodnjih udov, še posebno skoč- nega in kolenskega sklepa, so v košarki zelo pogoste. Pri kolenskem sklepu je naj- več poškodb sprednje križne vezi (ACL) in notranjega stranske vezi (NSL) (Thacker in sod., 2003). Kar 51 odstotkov vseh poškodb pri košarki je na spodnjem udu (Kingma in Jan ten Duis, 1998), od tega je 56 do 69 % poškodb kolenskega sklepa (Powell in Bar- ber - Foss, 2000). Mehanizmi poškodb v ko- šarki so različni obrati in hitre spremembe smeri gibanja (57,2 %), nenadna ustavlja- nja (12,2 %), doskok na eno nogo (12,2 %) in stik z drugimi igralci pri skoku za žogo (4,1 %) (Arendt, Agel in Dick, 1999). Zunanji dejavniki tveganja za pojav po- škodb spodnjih udov so: specifična gibanja (spremembe smeri, skoki), podlaga (moker parket), nepravilna obutev ter pomanjkljiv nadzor treninga in tekem v smislu nadzo- ra obremenitev in intenzivnosti. Posledica pomanjkljivega nadzora treninga je lahko prevelika utrujenost, ki je velik dejavnik tve- ganja za pojav poškodb spodnjih udov pri košarkaricah. Notranji dejavniki tveganja za pojav poškodb so: starost, spol, višina, teža, odstotek maščobne mase, anatomski dejavniki (Q-kot medenice, hiperpronaci- ja stopal, kratke vezi), slab živčno-mišični nadzor, slaba sklepna stabilizacija, raven estrogena, slaba kondicijska priprava (sla- ba aerobna in anaerobna vzdržljivost, utrujenost, nizka stopnja maksimalne jako- sti mišic nog, slaba mišična razmerja, slaba gibljivost in slaba koordinacija) (Thacker in sod., 2003). Poročanje o poškodbah ACL je pogostejše za športnice kot za športnike, in to na vseh ravneh (šolski šport, rekreacija, vrhunski šport) (Arendt in Dick, 1995; Gray in sod., 1985). Praksa kaže, da košarkarice izvajajo gibanja v bolj pokončni drži, kolena in kol- ki so blizu ekstenzije, kadar izvajajo doskok ali spremembe smeri gibanja. Takšen način gibanja povzroči, da je štiriglava stegenska mišica bolj aktivirana kot mišica zadnje lože stegna, zato je zaradi slabe koaktivacije v kolenskem sklepu možnost poškodbe ACL večja. Zadnja loža stegna (hamstrings) ima pomembno vlogo pri stabilizaciji kolen- skega sklepa in ACL (Feagin in Curl, 1976). Poškodba ACL se največkrat zgodi ob ne- nadnem zaustavljanju v prvem koraku, pri doskoku na iztegnjeno nogo v kolenskem sklepu, pri nenadni spremembi smeri gi- banja v veliki hitrosti in obratih (Thacker in sod., 2003). Koncentrična in ekscentrična jakost upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkaricah Izvleček Mišična jakost je pomemben dejavnik športne uspešnosti. Mišična jakost upogibalk (fleksorjev) in iz- tegovalk (ekstenzorjev) kolena pomembno vpliva na dinamično stabilizacijo kolena pri večini športnih aktivnosti. Za ocenjevanje in spremljanje mišične jakosti se v svetu najpogosteje uporabljajo izokinetič- ne meritve. Namen naše študije je bil določiti profil koncentrične in ekscentrične jakosti upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkaricah. Po koncu tekmovalne sezone 2007/2008 smo na izokinetičnem dinamometru TechnoGym REV 9000 iz- merili 13 košarkaric mladinske in 14 košarkaric kadetske reprezentance Slovenije na izokinetični hitrosti 60°/sek v ekscentričnem in koncentričnem načinu kontrakcije za štiriglavo stegensko mišico (kvadriceps) in zadnjo ložo stegna (hamstrings). Rezultate smo normalizirali glede na telesno maso ter izračunali ustrezna medmišična in znotrajmišična razmerja. Glavne ugotovitve študije so, da dosegajo košarkarice mladinske reprezentance vrednosti relativnega navora levega kvadricepsa okrog 2,09 Nm/kg telesne mase, desni kvadriceps ima vrednost navora 2,00 Nm/kg, kadetinje pa statistično večji navor, ki znaša na levem kvadricepsu 2,39 Nm/kg telesne mase, na desnem pa 2,28 Nm/kg. Bilateralne razlike sicer obstajajo, vendar so majhne in so za vse oblike kontrakcije pod 10 %. Klasično medmišično razmerje HQR je okoli 59 % na levi in 68 % na desni nogi za mladinke ter nižje (okoli 57 % na obeh nogah) za kadetinje. Primerjava z drugimi študijami pokaže manjše vrednosti ekscentričnega navora kvadricepsa in zadnje lože stegna, obenem pa so koncentrične vrednosti dokaj primerljive. Meni- mo, da je treba v trenažni proces vnesti tiste vadbene komponente, ki bi ekscentrično okrepile štiriglavo stegensko mišico in zadnjo ložo stegna. Ključne besede: izokinetika, štiriglava stegenska mišica, zadnja loža stegna, košarka. Concentric and eccentric strength of the knee flexors and extensors of young female basketball players Abstract Muscle strength is an important performance factor in sport. Muscle strength of the knee flexors and extensors considerably influences the dynamic stabilisation of the knee in most sport activities. The most commonly used method for assessing and monitoring muscle strength in the world is isokinetic measurement. Our study aimed to define the profile of concentric and eccentric strength of the knee flexors and extensors in young basketball players. After the end of the 2007/2008 competition season, the isokinetic dynamometer TechnoGym REV 9000 was used to measure 13 junior and 14 cadet members of the Slovenian women’s national basketball team at an isokinetic speed of 60°/sec in eccentric and concentric contractions for quadriceps and the hamstring. The results were normalised with regard to body mass and the relevant inter-muscular and intra-muscular ratios were calculated. The main findings of the study reveal that the relative torque of the left and right quadriceps of the junior members of the Slovenian women’s national team was about 2.09 and 2.00 Nm/kg of body mass, respectively, whereas the torque of the cadet members was statisti- cally significantly higher, namely 2.39 and 2.28 Nm/kg of body mass for the left and right quadriceps, respectively. Bilateral differences exist, yet they are small and below 10% for all types of contraction. The classical inter-muscular ratio HQR (hamstring/quadriceps ratio) of the junior members was about 59% for the left leg and 68% for the right leg, whereas that of the cadet members was lower (about 57% for both legs). A comparison with other studies shows lower values of the eccentric torque of the quadriceps and the hamstring, whereas the concentric values are relatively comparable. In our opinion, the training process should include those exercise components which eccentrically strengthen the quadriceps and the hamstring. Key words: is kinetics, quadriceps, hamstrings, basketball Mitja Bračič, Vedran Hadžič, Frane Erčulj LVII, 2009, 1-2 Šport84 [raziskovalna dejavnost] košarkaric kadetske reprezentance Slove- nije. Izvedba meritev Merjenje jakosti upogibalk in iztegovalk kolena v koncentričnem in ekscentričnem režimu dela smo opravili z izokinetičnim dinamometrom TechnoGym REV 9000 (Te- chnoGym, SpA, Via G. Perticari 20, 47035 Gambet- Tola, Forlí, Italija). Kriterij izbora merjenk je bil, da so na širšem seznamu mladinske ali kadetske reprezentance Slo- venije. Pred izvedbo meritev so morale iz- polniti vprašalnik o poškodbah iz prejšnje starostnih kategorij. Dobljene vrednosti lahko v veliki meri pomagajo trenerjem pri načrtovanju kondicijskega treninga, obli- kovanju preventivnih programov in pozni rehabilitaciji. Metode Vzorec merjenk Po koncu tekmovalne sezone 2007/2008 smo izmerili 13 košarkaric mladinske in 14 V študiji Aagard in sod. (1997) so ugoto- vili, da je slabo razmerje med mišicami agonisti in antagonisti velikokrat vzrok za poškodbe spodnjih udov v športu. Ena najpogostejših metod za diagnostiko mi- šične jakosti kvadricepsa in zadnje lože je dinamična metoda izokinetike (Calmes in Minaire, 1995). Razmerja med mišicami ter med levim in desnim spodnjim udom izračunavamo iz izmerjenega maksimalne- ga navora (angl. »peak torque« (PT)), ki ga merimo v koncentričnem in ekscentričnem režimu mišične kontrakcije. Najpogosteje izračunavamo t. i. konvencionalno med- mišično razmerje, ki je razmerje med ma- ksimalnim koncentričnim navorom zadnje lože stegna (Hconc) in maksimalnim kon- centričnim navorom kvadricepsa (Qconc) (t. i. HQR-razmerje = Hconc/Qconc). Izra- čun razmerja HQR uporabljamo za določa- nje funkcionalne sposobnosti mišic kolen- skega sklepa (Aagard in sod., 1995). Poleg medmišičnih razmerij lahko iz iz- okinetičnih meritev izračunamo tudi t. i. znotrajmišična razmerja. Gre za razmerje maksimalnih ekscentričnih in koncentrič- nih navorov iste mišične skupine (kvadri- cepsa ali zadnje lože stegna). V primeru, da merjenka maksimalno izvede izokinetični test za mišico kvadriceps pri isti hitrosti v koncentričnem (Qconc) in ekscentričnem (Qecc) režimu dela, mora biti razmerje ECC/ CON večje od 1,00. To pomeni, da mora biti vrednost maksimalnega ekscentričnega navora te mišice večja od maksimalnega koncentričnega navora te iste mišice (Dvir, 2004), kar je povsem v skladu s teoretič- nim odnosom sila-hitrost, ki ga opisuje t. i. Hillov graf. Če povečamo hitrost merje- nja PT, se poveča tudi razmerje ECC/CON (Rizzardo in sod., 1988), kar je seveda pri- čakovano, saj z naraščajočo hitrostjo raste ekscentrična sila, pada pa koncentrična in posledično razmerje naraste. Osnovni namen naše raziskave je bil ugo- toviti vrednosti koncentrične in ekscentrič- ne jakosti upogibalk in iztegovalk kolena košarkaric mladinske in kadetske repre- zentance Slovenije ter izračunati omenje- na razmerja jakosti mišic. Poleg tega smo v študiji želeli preveriti tudi morebitne razlike v vrednostih PT in mišičnih razmerij med kadetinjami in mladinkami. Menimo, da je tovrstnih meritev v našem prostoru premalo, saj smo v košarki z njimi šele za- čeli. Naša študija bo prispevala k začetku ustvarjanja baze podatkov o vrednostih mišične jakosti pri košarkaricah mlajših Preglednica 1: Antropometrične in trenažne značilnosti merjenk (srednja vrednost ± SD) N Starost (let) Telesna masa (kg) Telesna višina (cm) Trenažni staž (let) BMI Mladinke 13 16,6 ± 0,65 66,5 ± 8,03 173,6 ± 7,83 7,69 ± 1,79 22,17 ± 2,07 Kadetinje 14 14,8 ± 0,69* 59,9 ± 7,64* 172,7 ± 5,67 4,92 ± 2,12* 20,21 ± 2,51* *Razlika med mladinkami in kadetinjami je statistično značilna (p < 0.05). sezone. Merjenk, ki so imele kakršno koli poškodbo kolena v pretekli sezoni, nismo testirali. Meritve smo opravili v laboratoriju za izo- kinetično testiranje na Fakulteti za šport v Ljubljani. Vsa testiranja je izvedel isti izku- šeni merilec. Laboratorij je bil klimatiziran, sobna temperatura pa okoli 24 °C. Testira- nje smo opravili med 10. in 16. uro (en dan kadetska reprezentanca, naslednji dan pa mladinska). Dan pred testiranjem merjenke niso imele treninga. Telesno višino in težo smo izmerili s stadiometrom in tehtnico (Seca Instruments Ltd, Hamburg, Nemčija). Testni protokol Standardno ogrevanje pred testiranjem. Vse merjenke so se ogrele s 6-minutnim kole- sarjenjem z obremenitvijo med 50 in 100 kW. Ogrevanju je sledil kratek razteg (10 sekund) štiriglave stegenske mišice in mi- šic zadnje lože stegna. Testni položaj in fiksacija. Igralke smo testi- rali v sedečem položaju. Drsenje naprej na sedežu je bilo onemogočeno z uporabo pasu, ki je pritrdil medenico v smeri nav- zdol in nazaj. Gibanje trupa smo onemo- gočili z uporabo dveh pasov, pritrjenih čez prsi merjenk. Gibanje stegna gor in dol smo preprečili z uporabo posebnega nastavka, pritrjenega čez sprednjo stran stegna (slika 1). Merjenke se med testiranjem niso smele držati za ročaje stola, temveč so imele roke prekrižane na prsih. Os rotacije kolenskega sklepa je bila dogo- vorno določena v višini lateralnega femo- ralnega kondila in uravnana z osjo dinamo- metra. Pri tem smo uporabili laserski žarek, pritrjen na njegovo glavo. Obseg gibanja smo nastavili od 90 do 30° kolenske fleksije, tako da je bil skupni ob- seg gibanja pri testiranju (ROM) 60°. Testna hitrost in tip kontrakcije. Test smo opravili pri izokinetični hitrosti 60°/sek za koncentrično (KON) in ekscentrično (ECC) kontrakcijo štiriglave stegenske mišice (quadriceps) in zadnje lože stegna (ham- strings). Slika 1: Testni položaj in pritrditev mer- jenke LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 85 jo vrednosti relativnega navora zadnje lože stegna na levi nogi 1,22 Nm/kg telesne mase, na desni pa 1,34 Nm/kg. Kadetinje dosegajo podobne vrednosti relativnega navora zadnje lože stegna, in sicer na levi nogi 1,33 Nm/kg telesne mase, na desni pa 1,30 Nm/kg. Bilateralne razlike sicer obsta- jajo, vendar so majhne in so za vse oblike kontrakcije pod 10 %. Klasično medmišično razmerje HQR je okoli 59 % na levi nogi in 68 % na desni za mladinke in je nižje (okoli 57 %) za kade- tinje. Te razlike so na desni nogi dosegle mejo statistične značilnosti. Iz pregledni- ce 3 je razvidno, da so vrednosti HQR pri mladinkah v primerjavi s kadetinjami višje tudi na levi strani (59 : 56 %), vendar niso bile statistično značilne. Glede na to, da uporablja večina merjenk desno nogo kot prevladujočo pri spremembah smeri (giba- nja s spremembo smeri z žogo in brez nje), bi lahko tej funkcionalni prevladi desne noge pripisali tudi boljše medmišično raz- merje, saj podobne razlike opazimo tudi pri dinamičnem funkcionalnem razmerju DFR na desni strani. Vsekakor gre zgolj za med kadetinjami in mladinkami z uporabo enosmerne analize variance je pokazala, da košarkarice mladinske reprezentance dosegajo statistično pomembno nižje vre- dnosti relativnega navora levega kvadri- cepsa (F = 6,36, p < 0.05) in desnega kva- dricepsa (F = 5,65, p < 0.05) ter statistično pomembno večje razmerje HQR (F = 14,32, p < 0.05) desne noge kot kadetinje. Kadeti- nje imajo tudi statistično pomembno večje razmerje HEC na desni nogi od mladink (F = 6,27, p < 0.05). V drugih spremenljivkah ni bilo statistično pomembnih razlik med dvema starostnima skupinama košarkaric. Razprava Glavne ugotovitve študije so, da dosegajo košarkarice mladinske reprezentance vre- dnosti relativnega navora leve štiriglave stegenske mišice okoli 2,09 Nm/kg telesne mase, desna štiriglava stegenska mišica ima vrednost navora 2,00 Nm/kg, kadeti- nje imajo v primerjavi z mladinkami stati- stično večji navor, ki znaša na levi štiriglavi stegenski mišici 2,39 Nm/kg telesne mase, na desni pa 2,28 Nm/kg. Mladinke dosega- Korekcija gravitacije (kalibracija). Navor, ki nastane zaradi gravitacije, smo umerili pri vsaki merjenki posebej. Dinamometer smo nastavili tako, da meritve ni bilo mogoče izvesti brez poprejšnje korekcije. Vsem merjenkam smo pred začetkom te- stiranja podrobno razložili testni protokol in ga tudi demonstrirali. Ogrevanje na dinamometru. Pred vsakim testiranjem je merjenka izvedla 2 subma- ksimalni in 1 maksimalno ponovitev pri dani hitrosti in kontrakciji. Merjenka, ki bi pri tem občutila bolečino ali nelagodnost, naj ne bi bila testirana. Testiranje. Vsaka merjenka je izvedla 5 ma- ksimalnih kontrakcij v temle vrstnem redu: 5 koncentričnih kontrakcij za upogibalke in iztegovalke kolena, sledil je 60-sekundni odmor, 5 ekscentričnih kontrakcij za štiri- glavo stegensko mišico, sledil je 60-sekun- dni odmor, 5 ekscentričnih kontrakcij za zadnjo ložo stegna. Ko je merjenka opra- vila testiranje za eno nogo, je sledil 3-mi- nutni odmor. Testiranje je nadaljevala še za drugo nogo, po enakem postopku, kot je opisan zgoraj. Statistična analiza Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramskim paketom SPSS 15.0 za Windows (Chicago, IL, ZDA). Izmerjene spremenljiv- ke so bile maksimalni navor (PT) v newton- metrih (Nm) za štiriglavo stegensko mišico in zadnjo ložo stegna v koncentrični in ekscentrični kontrakciji. Maksimalni navor smo normalizirali glede na telesno maso merjenke (BW) in ga izrazili kot PT/BW (Nm/ kgBW). Izračunali smo še tale razmerja mi- šične jakosti: (1) HQR – hamstrings (KON)/ quadriceps (KON), (2) dinamično razmerje DFR – hamstrings (ECC)/quadriceps (CON), (3) razmerje Q ECC – quadriceps (ECC)/qua- driceps (CON) in (4) razmerje H ECC – ham- strings (ECC)/hamstrings (CON). Za ugotavljanje razlik med kategorijama igralk (maksimalna jakost (PT) mišic qua- driceps in hamstrings ter mišična razmerja) smo uporabili enosmerno analizo variance (one-way ANOVA). Rezultati Maksimalni in relativni navor upogibalk in iztegovalk kolena prikazuje preglednica 2. V preglednici 3 so prikazana medmišična in znotrajmišična razmerja jakosti upogibalk in iztegovalk kolena leve in desne noge. Primerjava razlik v izbranih spremenljivkah Preglednica 2: Izokinetični koncentrični in ekscentrični maksimalni navor (PT) (Nm) in relativ- ni navor (PT/BW) (Nm/kg) upogibalk in iztegovalk kolena pri izokinetični hitrosti 60°/sek UPOGIBALKE IZTEGOVALKE Maksimalni navor [Nm] ± SD Normaliziran maksimalni navor [Nm/kgTT] ± SD Maksimalni navor [Nm] ± SD Normaliziran maksimalni navor [Nm/kgTT] ± SD Levo Desno Levo Desno Levo Desno Levo Desno MLADINKE KON 81,31 ± 14,66 89,77 ± 19.81 1,22 ± .16 1,34 ± .19 139,23 ± 29,99 133,23 ± 29,59 2,09 ± .36 2,00 ± .35 ECC 89,85 ± 17,96 93,96 ± 21,91 1,35 ± .23 1,40 ± .25 151,08 ± 50,37 153,77 ± 40,23 2,25 ± .62 2,30 ± .46 KADETINJE KON 79,57 ± 9,05 78,21± 15,01 1,33 ± .17 1,30 ± .17 143,43 ± 22,84 137,21 ± 26,92 2,39* ± .242,28* ± .32 ECC 90,21 ± 16,99 91,79 ± 21,99 1,50 ± .21 1,52 ± .27 155,57 ± 50,64 156,29 ± 54,67 2,57 ± .72 2,58 ± .74 *Razlika med mladinkami in kadetinjami je statistično značilna (p < 0.05). Preglednica 3: Razmerja jakosti mišic upogibalk in iztegovalk kolenskega sklepa (%) pri hitrosti 60°/sek MLADINKE KADETINJE 60°/sek Leva Desna Leva Desna Medmišična razmerja jakosti HQR 59,16 ± 7,23 68,07 ± 9,22 56,64 ± 10,81 57,29 ± 5,13* DFR 65,68 ± 11,84 70,77 ± 9,31 63,34 ± 9,76 66,93 ± 8,66 Znotrajmišična razmerja jakosti QEC 1,07 ± .20 1,16 ± .17 1,07 ± .26 1,12 ± .24 HEC 1,10 ± .12 1,04 ± .10 1,13 ± .18 1,17± .15* *Razlika med mladinkami in kadetinjami je statistično značilna (p < 0.05). **HQR = Hcon/Qcon, DFR = H ECC /Qcon, QEC= Qecc/Qcon, HEC = Hecc/Hcon; glej besedilo za podrobnejšo razlago. LVII, 2009, 1-2 Šport86 [raziskovalna dejavnost] ca), ki je najpogostejši preobremenitveni sindrom v košarki. Zelo pogosto je dejav- nik tveganja za poškodbe tudi prevelika utrujenost, ki se pojavi pri visoko intenziv- nih treningih in tekmah. Trenerji bi morali načrtovati kondicijski trening jakosti, agil- nosti, gibljivosti in sklepne stabilizacije za vso sezono in ne samo v pripravljalnem obdobju treniranja. Ob teh dejstvih in po- datkih iz uvoda o prevladovanju poškodb kolena pri košarkarjih je razumljivo, da bo morala košarkarska stroka poiskati načine, da te šibkosti ustrezno odpravi. Študija je dober kazalnik, da lahko sistematične me- ritve pred začetkom tekmovalne sezone razkrijejo pomanjkljivosti mišične jakosti, višjih vrednosti maksimalnega koncentrič- nega navora zadnje lože stegna. Sklep Podatki iz naše raziskave govorijo o dolo- čenih težavah testiranih košarkaric z eks- centričnim načinom kontrakcije upogibalk in iztegovalk kolena. Ekscentrična jakost zadnje lože stegna je zelo pomemben dejavnik, ki varuje in razbremenjuje spre- dnjo križno vez. Po drugi strani je ekscen- trična jakost štiriglave stegenske mišice pomembna pri nadzoru počepa (ali tudi doskoka) in igra zelo pomembno vlogo pri patelarni tendinopatiji (koleno skakal- hipotezo, ki zahteva dodatno pojasnitev v nadaljevanju študije v smislu iskanja pove- zav med mišičnim razmerjem in prevlado spodnjega uda. To področje je vsekakor kočljivo in se na tem mestu ne bi želeli spu- ščati v podrobnejšo analizo, saj to presega namen tega prispevka. Jakost zadnje lože (hamstring) je zelo pomembna pri vzdrževanju stabilizacije kolenskega sklepa (Coombs in Garbutt, 2002). Pri iztegovanju kolena oziroma pri zaustavljanju in doskoku deluje zadnja loža ekscentrično, ob tem pa s svojim delova- njem onemogoča pomik goleni naprej. Če ima zadnja loža slabo razvito ekscentrično jakost, se pri hitrih zaustavljanjih ali dosko- kih zgodi, da se golen pomakne v smeri naprej, kar povzroči pretrganje sprednje križne vezi (ACL). Stres na ACL je zmanjšan, če sta štiriglava stegenska mišica in zadnja loža stegna med raztezanjem koaktivirani (More in sod., 1993). Tovrstnih študij o košarkaricah je razme- roma malo, toda če naše podatke primer- jamo s podatki študij Gaida in sod. (2004), Wilkerson in sod. (2004), Egan in sod. (2006), Rosene in sod. (2001) (preglednici 4 in 5), lahko opazimo, da so koncentrični na- vori upogibalk in iztegovalk kolena dokaj primerljivi, medtem ko ekscentričnih na- vorov upogibalk in iztegovalk kolena dru- gi avtorji niso merili. Meritve so bile sicer opravljene na različnih napravah in kar ne- kaj dokazov obstaja, ki govorijo o tem, da so rezultati izokinetičnih meritev specifični za določen tip dinamometra. Kljub temu pa je ekscentrična šibkost naših košarkar- jev v primerjavi s konkurenco (preglednica 4 – Gaida in sod., 2004) že na oko tolikšna, da zahteva podrobnejšo strokovno analizo trenažnega programa v teh starostnih sku- pinah. Šibkost v ekscentričnem načinu kontrakci- je je seveda vplivala tudi na vrednosti dina- mičnega mišičnega razmerja in znotrajmi- šičnih razmerij (QEC in HEC). Iz preglednice 5 lahko vidimo, da so vrednosti DFR pri naših košarkaricah solidne, saj so vse večje od 60 %. Tudi vrednosti ekscentrično-kon- centričnega razmerja kvadricepsa (QEC) ali zadnje lože stegna (HEC) so solidne, saj so vse večje od 1. Kadetinje imajo višje raz- merje HEC zaradi nižjih vrednosti maksi- malnega navora zadnje lože med koncen- trično kontrakcijo. Klasično razmerje HQR je primerljivo za mladinke, vendar je pri kadetinjah nekoliko nižje zaradi nekoliko Preglednica 4: Izokinetični koncentrični in ekscentrični maksimalni navor (PT) (Nm) in relativni navor (PT/BW) (Nm/kg) kolenskih fleksorjev (hamstrings) in ekstenzorjev (quadriceps) pri izokinetični hitrosti 60°/sek (Gaida in sod., 2004; Wilkerson in sod., 2004; Egan in sod., 2006) Avtor Leto N Meritvena hitrost, tip kontrakcije in naprava Populacija Upogibalke PT/BW Iztegovalke PT/BW Gaida in sod.* 2004 39 180°/sek Conc, Ecc Cybex II dekleta 20 let – – 2,05 C 3,07 E 2,09 C 3,07 E Wilkerson in sod.** 2004 19 60°/sek Conc Biodex III dekleta 19 let 1,42 C – 2,52 C – Egan in sod.*** 2006 11 60°/sek Conc Biodex III dekleta 20 let – – 2,53 C – Bračič in sod. 2009 27 60°/sek Conc in Ecc TechnyGym REV9000 dekleta 17 let 1,22 C 1,35 E 1,34 C 1,40 E 2,09 C 2,25 E 2,00 C 2,30 E dekleta 15 let 1,33 C 1,50 E 1,30 C 1,52 E 2,39 C 2,57 E 2,28 C 2,58 E *Gaida in sod., 2004; merili so dominantno nogo – samo iztegovalke. **Wilkerson in sod., 2004; merili so samo eno nogo. ***Egan in sod., 2006; merili so dominantno nogo – samo iztegovalke. Preglednica 5: Razmerja jakosti upogibalk in iztegovalk kolenskega sklepa (%) pri hitrosti 60°/sek (Wilkerson in sod., 2004; Rosene in sod., 2001) Avtor Leto N Meritvena hitrost, tip kontrakcije in naprava Populacija HQR DFR QEC HEC Wilkerson in sod.* 2004 19 60°/sek Conc Biodex III dekleta 19 let 55,7 – – – Rosene in sod.** 2001 10 60°/sek Conc Biodex III dekleta 19 let 51,2–55,0 – – – Bračič in sod. 2009 27 60°/sek, Conc in Ecc, TechnyGym REV9000 dekleta 17 let 59,1–68,0 65,7–70,8 1,07–1,16 1,04–1,10 dekleta 15 let 56,6–57,3 63,3– 66,9 1,07–1,12 1,13–1,17 *Wilkerson in sod., 2004; merili so samo eno nogo. **Rosene in sod., 2001; merili so obe nogi. LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 87 Rizzardo, M., Bay, G., Wessel, J. (1988). Ec-15. centric and concentric torque and power of the knee extensors in female. Canadian Journal of Sports Science, 13, 166–169. Rosene, J. M., Fogarty, T. D., Mahaffey, B. 16. L. (2001). Isokinetic hamstrings:quadriceps ratio in intercollegiate athletes. Journal of Athletic Training, 36(4), 378–383. Thacker, S. B., Stroup, D. F., Branche, C. M., 17. Gilchrist, J., Goodman, R. A., Kelling, P. E. (2003). Prevention of knee injuries in sport. Journal of Sports Medicine and Physical Fit- ness, 43, 165–179. Trudelle - Jackson, E., Meske, N., Highen-18. boten, C., Jackson, A. (1989). Eccentric/con- centric torque deficits in the quadriceps muscle. Journal of Orthopedic and Sports Physical Therapy, 11, 142–145. hospital-based clinical treatment. Percep- tual Motor Skills, 86, 675–686. More, R. C., Karras, B. T., Neiman, R., 12. Fritschy, D., Woo, S. L. Y., Daniel, D. M. (1993). Hamstring- an anterior cruciate ligament protagonist: an in vitro study. The American Journal of Sports Medicine, 21, 231–237. Osternig, L. R., Hamill, J., Sawhill, J., Bates, 13. B. T. (1983). Influence of torque and limb speed on power production in isokinetic exercise. American Journal of Physical Medi- cine, 62, 163–171. Powell, J. W., Barber - Foss, K. D. (2000). Sex-14. related injury patterns amomg selected high school sports. American Journal of Sports Medicine, 28, 385–391. ki jih lahko z ustreznim načrtovanjem tre- ninga pravočasno popravimo in prepreči- mo morebitne posledice v obliki akutnih ali kroničnih poškodb kolena. Literatura Aagard, P., Simonsen, E. B., Trolle, M., Bangs-1. bo, J., Klausen, K. (1995). Isokinetic ham- strings/quadriceps strength ratio: influence from joint angular velocity, gravity correc- tion, and contraction mode. Acta Physiol Scand, 154, 421–427. Aagaard, P., Simonsen, E. B., Magnusson, 2. S. P., Larsson, B., Kjaer, M. (1997). Isokinetic muscle strength and capacity for muscu- lar knee joint stabilization in elite sailors. International Journal of Sports Medicine, 18, 521–5. Arendt, E., Agel, J., Dick, R. (1999). Anterior 3. cruciate ligament injury patterns amomg collegiate men and women. American Jour- nal of Sports Medicine, 23, 694–701. Arendt, E., Dick, R. (1995). Knee injury pat-4. terns among men and women in collegiate basketball and soccer. NCAA data and re- view of literature. American Journal of Sports Medicine, 23, 694–701. Calmes, P., Minaire, P. A. (1995). A review of 5. the role of the agonist/antagonist muscle pairs ratio in rehabilitation. Disability Reah- bilitation, 17, 265–276. Coombs, R., Garbutt, G. (2002). Develop-6. ments in the use of hamstrings/quadriceps ratio for the assessment of muscle balance. Journal of Sports Science and Medicine, 1, 56–62. Dvir, Z. (2004). 7. Isokinetics. 2nd ed. Muscle test- ing, interpretation and clinical applications. London: Churchill Livingstone. Feagin, J. A., Curl, W. W. (1976). Isolated tear 8. of the anterior cruciate ligament: 5-year follow-up study. American Journal of Sports Medicine, 4, 95–100. Gaida, J. E., Cook, J. L., Austen, S., Kiss, Z. S. 9. (2004). Are unilateral and bilateral tendin- opathy distinguished by differences in an- thropometry, body composition, or muscle strength in elite female basketball players. British Journal of Sports Medicine, 38, 581– 585. Gray, J., Taunton, J. E., McKenzie, D. C., 10. Clement, D. B., McConkey, J. P., Davidson, R. G. (1985). A survey of injuries to the ante- rior cruciate ligament of the knee in female basketball players. International Journal of Sports Medicine, 6, 314–316. Kingma, J., Jan ten Duis, H. (1998). Sports 11. members participation in assesment of in- cidence rate in five sports from records of strok. sod. Mitja Bračič, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za atletiko mitja.bracic@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport88 [raziskovalna dejavnost] težo stanje osnovnih in specialnih motorič- nih sposobnosti. Pri ugotavljanju uspešnosti športnikov bi se objektivni stvarnosti lahko najbolj približali le, če bi bili pri preučevanju spo- sobni upoštevati in izmeriti vse razsežno- sti. Pomagamo si z oblikovanjem modela uspešnosti. Delimo ga na model potencialne uspešnosti, ki je sestavljen iz hierarhično urejenih potencialnih razsežnosti, kot so npr. motorične sposobnosti, morfološke značilnosti, psihične značilnosti … in na model tekmovalne uspešnosti, ki ga sesta- vljajo hierarhično urejeni sklopi tekmovanj višje oziroma nižje ravni. Medsebojna po- vezanost rezultatov potencialnega in tek- movalnega modela uspešnosti je kazalnik ustreznosti ter kakovosti obeh postavlje- nih modelov. Metode dela Meritve morfoloških in motoričnih raz- sežnosti mlajših kategorij tekmovalcev v alpskem smučanju v zadnjih letih na Fa- kulteti za šport izvajamo dvakrat na leto. Spomladansko testiranje je kazalnik stanja motoričnih sposobnosti in morfoloških razsežnosti po končani smučarski sezoni (začetek prehodnega obdobja), medtem ko jesenske meritve predstavljajo izhodi- šče pripravljenosti pred začetkom tekmo- valnega obdobja. Podatke obdelamo s pomočjo programa SMMS (Sport measu- rement management system) in so trener- jem v obliki profilov ter v drugih oblikah v pomoč tako pri analizi preteklih treningov kot tudi pri načrtovanju programa trenin- ga za prihodnost. V raziskavo smo zajeli 31 tekmovalcev v ka- tegoriji starejših dečkov (leti rojstva 1993 in 1994), ki so v sezoni 2007/2008 tekmovali za Pokal Argeta. V vzorec spremenljivk so zajete razsežnosti, ki se v praksi upora- bljajo za preverjanje motoričnega in mor- fološkega statusa tekmovalcev. Zajeli smo razsežnosti, ki tako z energijskega kot in- formacijskega vidika pomembno vplivajo na doseganje dobrih rezultatov. Alpsko smučanje namreč zahteva osnovno mišič- no moč, aerobne in anaerobne sposob- nosti ter širok gibalni program specifičnih motoričnih sposobnosti (Maffiuleti, N., Jor- dan, K., Spring, H., Impellizzeri, M., Bizzini, M., 2007). Baterijo testov za mlajše katego- rije tekmovalcev sestavlja 17 motoričnih in 8 morfoloških testov (preglednica 3), ki so lahko po izsledkih raziskav (Lešnik, 1996; Mnoge raziskave potrjujejo (Klika & Malina, 1996; Lešnik, 1996; Ulaga, 2001; von Duvil- lard, 2004; Spitzenpfeil, Niessen, Rienacker, Hartmann, 2004), da je uspešnost v dolo- čeni športni panogi odvisna predvsem od razvitosti motoričnih sposobnosti in mno- go drugih razsežnosti psihosomatičnega statusa tekmovalcev. To velja tudi za alpsko smučanje. Zato ima, zlasti pri preučevanju uspešnosti mladih tekmovalcev, največjo Uvod Doseganje vrhunskih rezultatov v alpskem smučanju je odvisno od številnih dejavni- kov, izmed katerih je pravzaprav težko iz- luščiti in ovrednotiti tiste, ki odločilno vpli- vajo na uspešnost na tekmovanjih. Zato je v Sloveniji ekspertno modeliranje pomem- ben del načrtovanja, vodenja in analizira- nja učinkov treninga pri različnih kategori- jah tekmovalcev v alpskem smučanju. Ekspertno modeliranje kot pomemben del načrtovanja in analiziranja učinkov procesa treninga mladih tekmovalcev v alpskem smučanju Izvleček Z raziskavo smo želeli preveriti veljavnost modela uspešnosti za mlajše kategorije v alpskem smučanju. Zato smo morali najprej določiti kriterij, ki ga glede na izračun doseženih točk predstavlja dejanska uspe- šnost merjencev na tekmovanjih za Pokal Argeta. V drugem delu raziskave smo glede na postavljene cilje uporabili dve metodi. Prva je metoda ekspertnega modeliranja, s pomočjo katere smo izračunali ocene na vseh ravneh drevesa uspešnosti. Z drugo metodo (izračun Pearsonovega koeficienta korelacije) pa smo ugotavljali povezanost dobljenih ocen na najvišji ravni drevesa uspešnosti z doseženimi točkami na tekmovanjih v Pokalu Argeta (kriterij). Ugotovili smo statistično značilno povezanost med izračunanimi ocenami (metoda ekspertnega sistema) in dejansko uspešnostjo. Dobljeni rezultat je pomemben kazalnik veljavnosti in ustrezne konfiguracije reduciranega modela potencialne uspešnosti, na katerem bi lahko temeljila usmerjanje procesa treninga in selekcija mladih tekmovalcev. Ključne besede: alpsko smučanje, vrednotenje uspešnosti, ekspertno modeliranje, mladi tekmovalci. Expert modelling as important part of planning and analysing the effects of training of young categories of competitors in alpine skiing Abstract With this study we intended to check the validity of the model of successfulness for young categories in alpine skiing. For this reason, we first had to determine the criterion which is (based on the calculation of points scored) represented by the actual successfulness of the subjects in the Argeta Cup competi- tions. In the second part of study two methods were used in accordance with the set goals. The first method is the method of expert modelling with the help of which the marks at all levels of the tree of successfulness were calculated. The second method (the calculation of Pearson’s correlation coefficient) was used to determine the connection between the marks obtained at the highest level of the tree of successfulness and the points scored in the Argeta Cup competitions (criterion). We confirmed the statistically significant connection between the calculated marks (expert system method) and the actual successfulness. The result obtained is a relevant indicator of the validity and appropriate configuration of a reduced model of potential successfulness which could be a basis for the planning of the training process and the selection of young competitors. Key words: alpine skiing/assessment of successfulness/expert modelling/young competitors. Blaž Lešnik, Miha Bandalo LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 89 zelo dobro ocenjene prečne razsežnosti spodnjih okončin (APKOLL = 3,59, APPSL = 3,60), ki so povezane s sposobnostjo skele- ta za prenašanje večjih sil, do katerih priha- ja med smučanjem. Prostor internih geo- metrijskih značilnosti ima ocenjen z oceno dobro (INTGEOR = 3,05). K nekoliko slabši oceni prispeva nižja ocena količine podko- žne tolšče na trebuhu (AKGT = 2,35), med- tem ko je pri meritvi kožne gube stegna dosegel oceno zelo dobro (AKGSL = 3,75). Slednja ocena je lahko spodbudna glede ocene razmerja med mišičnimi vlakni in debelino maščobnega tkiva na stegnu. uporabili dve metodi. Prva je ekspertno modeliranje, ki sodi med metode ume- tne inteligence. Drugi del raziskave pa je zajemal izračun osnovnih statističnih pa- rametrov in Pearsonovega korelacijskega koeficienta med izračunanimi ocenami, dobljenimi z metodo ekspertnega mode- la, in tekmovalno uspešnostjo (rezultati v končnem seštevku tekmovanj za Pokal Argeta). Z izračunom korelacije smo sku- šali odgovoriti na dilemo, ali so motorično sposobnejši in morfološko ustreznejši tek- movalci na tekmovanjih v Pokalu Argeta v sezoni 2007/2008 dosegali boljše ali slabše rezultate. Rezultati Prikaz rezultatov metode ekspertnega sistema Vrednosti končnih ocen po metodi eksper- tnega sistema (preglednica 2) so skladne s kakovostjo izbranega vzorca. Tega sesta- vljajo tekmovalci, ki se tako po ocenah na najvišji ravni kot tudi na hierarhično nižjih ravneh precej razlikujejo. To dokazuje tudi razpon izračunanih ocen od najnižje 1,64 (zadovoljivo) do najvišje 4,15 (odlično). Nor- malno porazdelitev dobljenih rezultatov potrjuje izračunana vrednost koeficienta normalnosti porazdelitve po K–S-testu (r = 0,884). Primer interpretacije rezultatov posameznega tekmovalca Tekmovalec E je po izračunu točk kriterijske spremenljivke v pretekli sezoni zbral največ točk, skupaj 855 (preglednica 1). Na najvišji ravni modela potencialne uspešnosti je bil po metodi ekspertnega modela ocenjen z oceno zelo dobro (OCENA = 3,84), kar ga v merjenem vzorcu uvršča na 4. mesto. Oba glavna subsistema merjenih razsežnosti je imel ocenjena odlično oziroma zelo dobro (MORFO = 4,28, MOTORIKA = 3,61). Po oce- nah antropometričnih in morfoloških mer bi obravnavani tekmovalec lahko ustrezal želenemu tipu smučarja. K temu gotovo pripomore odlična ocena telesne teže (AT = 4,44), ki v veliki meri vpliva na možnost obvladovanja teže lastnega telesa v času in prostoru. Odlično ima ocenjene tako dol- žinske razsežnosti (AV = 4,51, ADN = 4,88) kot tudi obseg stegna (AOSL = 4,83), ki po- membno vplivajo na odlično oceno pro- stora eksternih geometrijskih razsežnosti (EKSGEOR = 4,37). Znotraj tega je imel Reid, R., Johnson, S., Kipp, R., Albert, R., White, A. 1996; Rosenhagen, A. et al 2007) dobri napovedovalci uspešnosti v alpskem smučanju. Kriterijsko spremenljivko predstavlja vsota točk, doseženih na tekmovanjih za Pokal Argeta v sezoni 2007/2008 (preglednica 1). Objektivnost rezultatov smo poskušali povečati tako, da smo kriterijsko spremen- ljivko (dejansko tekmovalno uspešnost) določali na podlagi točkovnega sistema Smučarske zveze Slovenije za sezono 2007/2008. Za vsakega tekmovalca smo izračunali skupni seštevek dosežnih točk treh najboljših uvrstitev v veleslalomu, dveh najboljših uvrstitev v slalomu in točk najboljše uvrstitve v superveleslalomu. Na podlagi dobljenih vrednosti smo tekmo- valce razvrstili od najboljšega do najslab- šega. Preglednica 1: Razvrstitev merjenega vzorca na osnovi izračuna doseženih točk na tekmovanjih za Pokal Argeta (kriterijska spremenljivka) Rang Tekmovalec Tekmovalna Uspešnost E 855 C 806 AD 771 AA 726 O 674 V 599 S 500 Z 495 F 454 N 431 AB 392 M 366 L 308 I 286 AC 282 K 236 D 231 B 182 J 181 H 173 AE 143 AG 143 AH 138 A 127 AF 83 R 81 P 42 G 41 U 17 AI 16 T 3 Pri iskanju odgovorov na postavljena raz- iskovalna vprašanja smo v nadaljevanju Preglednica 2: Prikaz izračuna ocen merjenega vzorca na najvišji ravni po metodi ekspertnega sistema Rang Tekmovalec Ocena ekspertnega sistema Opisna ocena 1. C 4,15 odlično 2. F 4,02 odlično 3. AC 3,88 zelo dobro 4. E 3,84 zelo dobro 5. L 3,8 zelo dobro 6. G 3,78 zelo dobro 7. AD 3,77 zelo dobro 8. N 3,76 zelo dobro 9. D 3,7 zelo dobro 10. AE 3,65 zelo dobro 11. Z 3,54 zelo dobro 12. A 3,47 dobro 13. J 3,46 dobro 14. M 3,45 dobro 15. V 3,43 dobro 16. AF 3,41 dobro 17. S 3,35 dobro 18. AH 3,35 dobro 19. AA 3,33 dobro 20. T 3,26 dobro 21. H 3,23 dobro 22. K 3,23 dobro 23. I 3,22 dobro 24. O 3,15 dobro 25. R 3,09 dobro 26. B 2,93 primerno 27. AI 2,8 primerno 28. AG 2,62 primerno 29. AB 2,61 primerno 30. P 2,34 zadovoljivo 31. U 1,64 zadovoljivo LVII, 2009, 1-2 Šport90 [raziskovalna dejavnost] V okviru prostora motoričnih razsežnosti je imel razsežnosti osnovne in tudi specialne motorike ocenjene z zelo dobro (OSMOT = 3,56, SPMOT = 3,67). Analiza ocen prostora osnovne motorike pokaže, da ima znotraj zelo dobro ocenjenega prostora energijske komponente gibanja (ENKOGI = 3,61) mer- jenec odlično oziroma zelo dobro izražene določene pojavne oblike repetitivne in odrivne moči (MZGIBE = 4,00, MSKOK10 = 3,52), hitrosti (MMENS20L = 4,45, MMENS20 = 3,56) in hitrostne vzdržljivosti (MT300 = 3,80). V okviru sposobnosti odrivne moči je merjenec dosegel oceno dobro pri testu sonožne odrivne moči (MMENSDM = 3,36), slabšo (primerno) pa pri testu enonožne odrivne moči (MMEN3SM = 2,70). Informacijska komponenta gibanja je ka- zalnik uravnavanja delovanja sinergistov in antagonistov ter je v visoki povezavi z delovanjem centrov v centralnem živčnem sistemu, katerih naloge so oblikovanje, iz- vajanje in nadziranje gibalnih akcij (Enoka, 1998). Ta je bila v prostoru osnovnih moto- ričnih razsežnosti ocenjena z oceno dobro (INKOGI = 3,34). Ocene sposobnosti ohranjanja ravnote- žnega položaja kažejo, da je merjenec spo- soben odlično nadzorovati nihanje težišča v smeri levo in desno (MRSOSPT = 4,35), medtem ko je v drugem testu ravnotežja v smeri naprej-nazaj dosegel le zadovoljiv rezultat (MRSOSVT = 2,13). Tekmovalec ima v linearnem testu gibljivosti oceno zelo do- bro (MGATPK = 3,50). V prostoru specialnih motoričnih spre- menljivk, ki izhajajo iz strukture gibanja pri smučanju, je tekmovalec E dosegel oceno zelo dobro (SPMOT = 3,67). K temu sta pri- spevali odlična ocena energijske kompo- nente gibanja (ENKOGI = 4,36) in ocena razsežnosti informacijske komponente gi- banja (INKOGI = 3,75). Energijsko komponento gibanja v okviru specialnih motoričnih razsežnosti sesta- vljajo odrivna in statična moč, v katerih je bil merjenec ocenjen odlično (MOČ = 4,87), in hitrost alternativnih gibov, v katerih je bil ocenjen zelo dobro (MHALTN = 3,67). Odlični oceni repetitivne moči nog (MMR- NPK = 4,75) in statične moči nog (SMPRE = 5,0) kažeta na dobro razvitost sposobnosti, ki v modelu uspešnosti zavzemajo zelo pomembno vlogo. Če struktura gibanja v slalomskih in tudi veleslalomskih postavi- tvah temelji na zaporednih ekscentrično- koncentričnih mišičnih kontrakcijah nog, je na drugi strani pri hitrih disciplinah izrazito Preglednica 3: Prikaz izračuna ocen merjenega vzorca na najvišji ravni po metodi ekspertnega sistema (tekmovalec E) Tekmovalec E Šifra Imena vozlišč in spremenljivk Rezultat f(x) Ocena Ocena končna ocena 3,84 zelo dobro morfo morfologija 4,28 odlično MASA interne geometrijske razsežnosti 4,44 odlično AT telesna teža 68,9 4,44 odlično EKSEGOR eksterne geometrijske razsežnosti 4,37 odlično dolraz vzdolžne razsežnosti telesa 4,64 odlično AV telesna višina 168,9 4,51 odlično ADN dolžina noge 96,5 4,88 odlično prazso prečne razsežnosti telesa 3,55 zelo dobro APKOLL premer levega kolena 9,8 3,50 zelo dobro APSSL premer levega skočnega sklepa 7,6 3,60 zelo dobro volumen obsegi nog 4,83 odlično AOSL obseg levega stegna 54,5 4,83 odlično INTEGOR interne geometrijske razsežnosti 3,05 dobro AKGT kožna guba trebuha 13,6 2,35 zadovoljivo AKGSL kožna guba levega stegna 9 3,75 zelo dobro motorika motorika 3,61 zelo dobro OSMOT osnovna motorika 3,56 zelo dobro ENKOGI energijska komponenta gibanja 3,61 zelo dobro MOČ moč 3,38 dobro ODRMOČEN odrivna moč − enonožna 2,70 primerno MMEN3SM Troskok z mesta 628 2,70 primerno ODRMOČSO odrivna moč – sonožna 3,44 dobro MMENSDM Skok v daljino z mesta 219 3,36 dobro MSKOK10 Deseteroskok sonožno 22,04 3,52 zelo dobro REPMOČROK repetitivna moč 4,00 odlično MZGIBE Zgibe s podprijemom 14 4,00 odlično HITROST hitrost 3,93 zelo dobro HITRMAKEKS hitrost maksimalne ekscitacije mišic 3,56 zelo dobro MMENS20 Šprint 20m - nizki štart 3,42 3,56 zelo dobro HITRMAKS maksimalna hitrost 4,45 odlično MHGNS20L Šprint 20m - leteči štart 2,51 4,45 odlično HITRVZDR hitrostna vzdržljivost 3,80 zelo dobro MT300 Tek 300 m 45,8 3,80 zelo dobro INKOGI informacijska komponenta gibanja 3,34 dobro REGSINANT regulacija sinergistov in antagonistov 3,34 dobro RAVNOTEŽJE ravnotežje 3,24 dobro MRSOSPT Ravnotežje prečno na klopici 5,71 4,35 odlično MRSOSVT Ravnotežje vzdolžno na klopici 2,13 2,13 zadovoljivo GIBLJIVOST gibljivost 3,50 zelo dobro MGATPK Predklon na klopi 55 3,50 zelo dobro SPMOT specialna motorika 3,67 zelo dobro ENKOGI energijska komponenta gibanja 4,36 odlično MOČ moč 4,87 odlično ODRMOČEL elastična moč 4,75 odlično MMRNPK Preskoki preko klopice 30 sekund 57 4,75 odlično STATMOČ statična moč 5,00 odlično SMPRE Smuk preža 210 5,00 odlično HITROST hitrost MHALTN hitrost izvajanja alternativnih gibov z nogami 3,67 zelo dobro MHFNTD Taping z desno nogo 24 3,67 zelo dobro MHFNTL Taping z levo nogo 24 3,58 zelo dobro INKOGI informacijska komponenta gibanja 3,75 zelo dobro KOORDIN koordinacija 2,80 primerno MHK hitrost izvajanja kompleksnih motoričnih nalog 2,80 primerno MKHRVIS Vzpenjanje in spuščanje 16,9 2,10 zadovoljivo MAG agilnost 2,10 zadovoljivo SKI9 Osmice okrog 9 kijev 34,4 2,30 zadovoljivo MRE sposobnost reorganizacije motoričnih stereotipov 2,30 zadovoljivo MMENSDN Skok v daljino z mesta nazaj 152 4,13 odlično LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 91 stanju tako posameznega tekmovalca kot tudi skupine merjencev. V preteklosti smo s pomočjo ekspertnega modeliranja poleg motoričnega in morfološkega že ugota- vljali tudi psihološki status mladih tekmo- valcev. Pri mlajših kategorijah tekmovalcev psihološki model ni pokazal statistično značilnega vpliva na tekmovalno uspe- šnost (Lešnik, 1996). Poleg psiholoških in drugih vidikov obrav- navanja mladih tekmovalcev (socialni, zdravstveni status …) sta v procesu tre- ninga pomembni tudi kakovost in količina dela na snegu. V tem pogledu je ob ustre- zni ciklizaciji in določanju količine snežnih dni pomembno izpostaviti tudi vadbo teh- nično-taktičnih elementov v različnih po- stavitvah prog in vadbenih okoliščinah. Izhodišče za izdelavo modela potencialne uspešnosti je objektivna stvarnost, ki pa je preširoka, da bi jo lahko zajeli v celoti. Zato smo se omejili le na določene vidike obrav- navanja, ki nam na eni strani zagotavljajo dovolj celosten vpogled v psihosomatični status posameznega tekmovalca, na dru- gi strani pa nam vendarle odpirajo nove možnosti raziskovanja in približevanja objektivni stvarnosti. Individualno usmer- jen proces treniranja mora biti naravnan v oblikovanje pozitivno naravnane mlade osebnosti, ki se razvija v skladu z zakoni- tostmi bio-psiho-socialnega razvoja (Reid, R., Johnson, S., Kipp, R., Albert, R., White, A., 1996). Posledice neusklajene rasti skele- tnega in mišičnega sistema se kažejo pred- vsem v zmanjšani sposobnosti za regula- cijo gibanja (informacijska komponenta), pomembno vlogo pri tem pa imajo pred- vsem razsežnosti osnovne motorike. Te še posebej v obravnavani starostni kategoriji predstavljajo najširši potrebni del moto- ričnih sposobnosti, ki pomenijo osnovo za napredovanje v vrhunskega tekmovalca. Na podlagi rezultatov pričujoče naloge je torej mogoče uravnavati proces transfor- macije, da bi s tem vplivali na razvoj tistih sposobnosti, ki imajo največji pomen za doseganje vrhunskih športnih rezultatov. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na po- te sposobnosti koristna tako pri testiranju in izbiri smuči za tekmovalno smučarsko sezono kot tudi pri prilagajanju aktualne- ga znanja in tehnike novim trendom, ki so ključ za doseganje (na)boljših rezultatov na tekmovanjih. Na podlagi informacij, ki jih skozi proces treninga trener dobiva o vsakem tekmo- valcu, lahko s pomočjo ekspertnega mode- liranja tudi numerično in opisno ocenjuje njegovo stanje v motoričnih sposobnostih in morfoloških značilnostih. Obdelava podatkov s programom SMMS omogoča tudi različne možnosti prikazov rezultatov (profili, grafi, histogrami …), ki trenerju na prvi pogled omogočajo razumevanje sta- nja posameznika. Glede na posamezniko- ve prednosti oziroma slabosti lahko trener natančneje načrtuje tako količino kot tudi vsebino treninga v prihodnosti. Povezanost med ocenami potencialne uspešnosti (ekspertni sistem) in dejan- sko tekmovalno uspešnostjo Na osnovi izračuna Pearsonovega korela- cijskega koeficienta med dobljenimi oce- nami z metodo ekspertnega sistema in dejansko uspešnostjo (dosežene točke na tekmovanjih za Pokal Argeta) smo ugoto- vili statistično značilno stopnjo poveza- nosti. Izračun stopnje povezanosti med predvideno oceno tekmovalne uspešnosti (ekspertni sistem) in dejansko uspešnostjo (točke) je pomembne kazalnik veljavnosti in kakovosti reduciranega modela potenci- alne uspešnosti (preglednica 4). Sklep Rezultati raziskave kažejo, da imajo tekmo- valci merjenega vzorca dobro potencialno osnovo za doseganje vrhunskih rezultatov, hkrati pa bi morali napredovati v razse- žnostih, ki poleg morfologije in motorike vplivajo na doseganje dobrih rezultatov na tekmovanjih. Dobljeni rezultati so tudi po- memben kazalnik kakovosti oblikovanega modela, kljub temu pa se moramo zaveda- ti, da bi se z razširitvijo modela uspešnosti lahko v še večji meri približali dejanskemu pomembna sposobnost vztrajanja v niz- kem (statičnem) smučarskem položaju. Hitrost koordiniranega izvajanja alternativ- nih gibov z nogo (MHALTN = 3,67) je defi- nirana s spremenljivkama dotikanja plošče z desno nogo (MHFNTD = 3,67) in levo nogo (MHFNTL = 3,58). Testa lahko obrav- navamo kot imitacijo serij hitrih gibov nog v levo in desno stran pri zelo frekventnih in aritmičnih slalomskih postavitvah. Pod mehanizem za regulacijo gibanja (IN- KOGI) smo v okviru specialnih motoričnih sposobnostih uvrstili koordinacijo (KOOR- DIN). Sposobnost izvajanja koordinacijsko zahtevnih elementov tekmovalcem koristi pri izvajanju kompleksnih gibalnih akcij, obenem pa jim omogoča tudi dober obču- tek za drsenje skozi postavitev. Znotraj samostojnega vozlišča koordinacije (KOORDIN) smo se osredotočili na dejavni- ke, ki igrajo pomembno vlogo pri alpskem smučanju. Prvo vozlišče predstavlja hitrost izvajanja kompleksnih motoričnih nalog (MHK). Tako kot sama postavitev vratc na progi predstavlja spremenljivka vzpenja- nje in spuščanje vnaprej določeno oviro, ki jo morajo merjenci z natančno predpi- sanim gibanjem premagati kar najhitreje. Obenem test predstavlja tudi sposobnost hitrega reševanja gibalnih problemov in nadgradnjo motoričnih stereotipov. Tek- movalec E je v tej sposobnosti dosegel slabšo oceno (MKHRVIS = 2,1). Drugo vozlišče koordinacije predstavlja spremenljivka, s pomočjo katere ugota- vljamo hitro spreminjanje smeri gibanja. Pravilno izvedbo testa predpisujeta način gibanja in dolžina poti, ni pa pomembno, katero pot do cilja bo merjenec izbral. Ker gre za izrazito smučarski test, je čas izvaja- nja odvisen od oddaljenosti linije gibanja okoli in mimo postavljenih kijev, kar zahte- va natančnost in pravočasnost, ki ju prav tako določimo z različnimi postavitvami prog na treningih. Tudi tukaj je sposobnost tekmovalca E na nizki ravni (SKI9 = 2,30). Tretje vozlišče koordinacije v okviru speci- alnih motoričnih sposobnosti predstavlja sposobnost reorganizacije motoričnih ste- reotipov (MRE). Test skok v daljino z mesta nazaj je kazalnik sposobnosti uporabe av- tomatiziranih gibalnih informacij in izko- ristka le-teh pri učenju in izvajanju novih gibalnih nalog (motorični transfer). Merje- nec je bil v spremenljivki skok v daljino z mesta nazaj ocenjen odlično (MMENSDN = 4,13). V alpskem smučanju je kakovost Tekmovalna uspešnost (točke) Ocene po metodi ekspertnega sistema r = 0,47(**) **Povezanost je statistično značilna na ravni 1-odstotne napake (0.01). Preglednica 4: Vrednost Pearsonovega korelacijskega koeficienta korelacije med predvideno oceno uspešnosti po metodi ekspertnega sistema in dejansko tekmovalno uspešnostjo (dosežene točke) LVII, 2009, 1-2 Šport92 [raziskovalna dejavnost] 285−297). St. Christoph am Arlberg, Austria: Austrian Association of Sports Sciences and University of Salzburg. Rosenhagen, A. et al (2007). Quantitative 7. assesment of physical activity during lei- sure alpine skiing. V: Book of abstratcs in the fourth international congress on skiing and science (str. 52). St. Christoph am Arlberg, Austria: University of Salzburg. Spitzenpfeil, P., Niessen, M., Rienacker, N., 8. Hartmann, U. (2004). Evaluation of a speci- fic training device in alpine skiing. V: Procee- dings book in the third international congress on skiing and science (str. 204−216). Aspen, CO: St. Cloud State University. Ulaga, M. (2001). 9. Analiza strukture poveza- nosti izbranih potencialnih dimenzij modela uspešnosti športnikov s pomočjo ekspertnega modela Sport manager. Doktorska disertaci- ja. Ljubljana. alpine skiers. V: Proceedings book in the first international congress on skiing and science (str. 272−285). St. Christoph am Arlberg, Au- stria: Austrian Association of Sports Scien- ces and University of Salzburg. Lešnik, B. (1996). 4. Vrednotenje modela uspe- šnosti mlajših dečkov v alpskem smučanju. Magistrsko delo. Ljubljana. Maffiuleti, N., Jordan, K., Spring, H., Impel-5. lizzeri, M., Bizzini, M. (2007). Physiological profile of swiss elite alpine skiers – a 10-year longitudinal comparison. V: Book of abstrat- cs in the fourth international congress on skiing and science (str. 50). St. Christoph am Arlberg, Austria: University of Salzburg. Reid, R., Johnson, S., Kipp, R., Albert, R., Whi-6. te, A. (1996). Validity of sports – specific fie- ld tests for elite and developing alpine ski racers. V: Proceedings book in the first inter- national congress on skiing and science (str. men izpopolnjevanja modela in na stal- nost spremljanja (po možnosti ne samo psihomotoričnega) razvoja mladih alpskih smučarjev. Literatura Von Duvillard, S. (2004). Oxygenation and 1. deoxygenation of thigh muscle tissue du- ring isometric and dynamic exercise in junior male and female competitive alpi- ne skiers. V: Proceedings book in the third international congress on skiing and science (str. 257−275). Aspen, CO: St. Cloud State University. Enoka, R. M. (1998). 2. Neuromechanical basis of kinesiology (druga izdaja). Champaign IL: Human Kinetics. Klika, R., Malina, R. (1996). Predicting skiing 3. performance in 14–18 year old competitive doc. dr. Blaž Lešnik, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za alpsko smučanje blaz.lesnik@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 93 popolnoma napačne. Danes dobro vemo, da igrata šport in gibanje pri omenjeni po- pulaciji pomembno vlogo pri socializaciji, destigmatizaciji in normalizaciji življenja (Dadič, 2000). Športno prizorišče je kraj, kjer lahko vsakdo, tudi oseba s posebnimi potrebami, izživi svoje potrebe po gibanju, se sprosti ter je ne glede na omejitev svo- bodna in srečna. Vpliv programov vadbe na potenciale oseb z motnjo v duševnem razvoju Na podlagi ugotovitev strokovnjakov s področja socialnega dela, defektologije in športne znanosti je do določene ravni mo- goče izdelati konkretne vadbene načrte tudi za osebe z motnjo v duševnem razvo- ju (Dadič, 2000). Razumljivo je, da programi vadbe, ki jih posamezniki dosledno izvajajo, v večini primerov vodijo k ustreznemu napredku (Karpljuk, 1999). Pri tem ne gre prezreti, da je potrebno posameznike s posebnimi potrebami obravnavati individualno, pred- vsem na podlagi njihovih zdravstvenih, gibalnih in duševnih posebnosti, četudi so že znotraj bolj ali manj homogenih skupin. Na podlagi daljšega opazovanja, poznava- nja posebnosti in testiranj je mogoče ose- be z motnjo v duševnem razvoju pri bo- rilnih športih razdeliti v dokaj homogene skupine (Dadič, 2000). Praksa je pokazala, da se podrobno načrtovanje trenažnega procesa pogosto ne obnese. Motivacijska nihanja so pri osebah z motnjo v dušev- nem razvoju pogosta in nepredvidljiva, kar posledično velikokrat vpliva na neizpolni- tev načrta dela in postavljenih ciljev. Zato je potrebno najprej poskrbeti za dobro motiviranost vadečih, načrt dela je treba začrtati kar se da elastično, hkrati pa ne gre pozabiti postavljenih ciljev vadbe. Ugotavljanje napredka naj se določa na podlagi primerjave med začetnim in konč- nim stanjem določenega vadbenega ob- dobja. Če je primerjava začetnega in konč- nega stanja pri testih, s katerimi merimo številčne rezultate, dokaj enostavno delo (čas, dolžino, višino, telesno težo itd.), je veliko težje pri tistih testih, s katerimi oce- njujemo napredek v znanju izvajanja raz- ličnih športnih znanj in veščin. Potrebno je izdelati standarde znanja, narediti opisni- ke, opredeliti napake, kriterije ocenjevanja in oblikovanja končne ocene (Majerič in Kovač, 2003). gnjenosti dela populacije oseb s posebni- mi potrebami k prekomerni telesni teži in praviloma slabšemu zdravstvenemu sta- nju je še do nedavnega veljalo, da morajo ti ljudje, potisnjeni na rob družbe, počivati in živeti »pasivno« življenje, da se jim ne bi zgodilo še kaj hujšega (Goffman, 1991). Z razvojem in povezovanjem športne z drugimi vejami znanosti, tudi na področju športa za osebe s posebnimi potrebami, so se ti stereotipi in predsodki izkazali za Uvod Šport vsestransko vpliva na razvoj posa- meznikove osebnosti, saj izboljšuje samo- zavest, poudarja vrednote, kot so spošto- vanje sočloveka in upoštevanje pravil (tako v športu kot tudi v življenju), delavnosti, pomaga nam spopadati se z izzivi, spreje- mati poraze in se konstruktivno upirati mo- rebitnim težavam. Je dobra šola življenja. Šport ima zelo velik pomen tudi za osebe s posebnimi potrebami. Zaradi večje na- Analiza izbranih morfoloških značilnosti, gibalnih sposobnosti in praktičnih znanj borilnih športov po osemtedenskem procesu vadbe pri osebah z motnjo v duševnem razvoju Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti, kako in v kolikšnem obsegu lahko po osemtedenskem programu vadbe osebe z motnjo v duševnem razvoju, ki se redno ukvarjajo z gan (vključujočim) judom, dosežejo napre- dek v znanju izbranih tehničnih elementov borilnih športov (juda, karateja, boksa in sabljanja). Prav tako nas je zanimalo, ali pride do spremembe v nekaterih gibalnih sposobnostih in morfoloških značilnostih. Program vadbe je trajal dva meseca po dve vadbeni uri. Vzorec merjencev je zajemal 5 žensk in 18 mo- ških, starih med 16 in 36 let, ki imajo zmerno in hujšo motnjo v duševnem razvoju. V raziskavi smo uporabili 3 morfološke mere, 5 motoričnih testov in 9 testov znanja iz borilnih športov. Rezultati T-testa za odvisne vzorce so pokazali statistično značilne razlike med začetnim in končnim sta- njem pri telesni teži in indeksu telesne mase. Pri gibalnih sposobnostih smo zaznali statistično značilno izboljšanje pri 5 testih, na področju znanja pa pri 8. Ključne besede: duševna prizadetost, borilne veščine, gibalne sposobnosti, znanje. Analysis of mentally challenged people’s selected morphological characteristics, motor abilities and practical knowledge of martial arts following an eight-week training programme Abstract The study aimed to establish how and to what extent mentally challenged people who regularly practice Gan (inclusive) judo can achieve progress in their knowledge of selected technical elements of martial arts (judo, karate, box and fencing) after an eight-week training programme. We were also interested in whether there were any changes in certain motor abilities and morphological characteristics. The train- ing programme lasted for two months, involving two sessions per week. The sample of subjects com- prised 5 women and 18 men aged between 16 and 36, with a moderate or serious mental disability. In the study, 3 morphological and 5 motor variables as well as 9 knowledge tests were applied. The results of a t-test for dependent samples showed statistically significant differences between the initial and final measurements of body mass and the body mass index. A statistically significant improvement was observed in 5 tests of motor abilities and 8 tests of knowledge. Key words: mental disability, martial arts, motor abilities, knowledge Samo Masleša, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk LVII, 2009, 1-2 Šport94 [raziskovalna dejavnost] statistike, razlike med začetnim in končnim stanjem pa smo ugotavljali s T-testom za odvisne vzorce pri stopnji 5-odstotnega statističnega tveganja. Ocenjevanje znanja Na začetnem in končnem testiranju smo posneli s kamero vse teste znanja pri vseh merjencih, ki so sodelovali v raziskavi. Tako smo lahko s pomočjo večkratnega ogleda posnetkov ovrednotili njihovo znanje. Vre- dnotenje je potekalo na podlagi osemsto- penjske lestvice (možna ocena je bila od 0 do 7), v kateri so bile zapisane bistvene značilnosti pravilne izvedbe elementa. Za vsako izmed sedmih značilnosti pravilne izvedbe je merjenec dobil eno točko. Zna- nje smo tako ovrednotili kot seštevek točk, ki jih je vadeči dosegel pri posameznem testu znanja borilnih športov, pri čemer pomeni višje število točk boljši rezultat. Organizacija in potek merjenja začetnega in končnega stanja Merjenje je potekalo dvakrat, prvič marca 2008 − teden dni pred začetkom procesa vadbe, drugič pa maja 2008 − te- den dni po končanem procesu vadbe, ki je trajal osem tednov. Vadeči so program izvajali dvakrat na teden. Meritve smo iz- vajali v telovadnici na judo blazinah. Tako začetno kot tudi končno testiranje gibal- nih sposobnosti, morfoloških značilnosti in ugotavljanje znanja različnih elemen- tov iz borilnih športov je bilo opravljeno v eni vadbeni enoti. Pri vseh testih znanja (na začetnem in končnem testiranju) smo izvedbo posneli z video kamero. S pomo- čjo posnetkov smo pri vsakem merjencu in vsaki njegovi ponovitvi posameznega te- sta ugotavljali napake. Izdelali smo ocenje- valne kriterije znanja. Ti imajo razpon od 0 (najslabša izvedba) do 7 (popolna izvedba testa). Posnetke smo si večkrat ogledali, da bi ugotovili pravilnost izvedbe in določili število točk, ki jih je merjenec dosegel. Vsi trenerji, ki so vodili proces vadbe, so dobili opise vseh testov in program vadbe. Dobili so tudi zgoščenko s posnetki pravilno izve- denih elementov vadbenega programa in posnetke najpogostejših napak. Rezultati Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kako pro- ces vadbe vpliva na izgubo maščobnega tkiva. S primerjavo začetnega in končnega stanja smo ugotovili (preglednica 1), da sta se pri merjencih statistično značilno Motorični testi 1. GTR − test gibljivosti trupa: predklon na klopci (cm). 2. GRO − test gibljivosti ramenskega obro- ča: zvinek palice (cm). 3. KOT − test koordinacije 1: plazenje po trebuhu 4 m v smeri naprej, obrat na hrbet, plazenje po hrbtu 4 m vzvratno (sek). 4. KOG − test koordinacije 2: izvajanje bočnih (prisunskih) korakov 4 m v obe smeri 2-krat (sek). 5. EKN − test eksplozivne moči spodnjih okončin: skok v daljino z mesta (cm). 6. VRO − test vzdržljivosti v moči rok in ramenskega obroča: odrivanje velike dvoglave gumijaste žoge iz priročenja spredaj v predročenje (št. pon.). 7. VZT − test vzdržljivosti moči trupa: dvi- ganje trupa 20 sekund (št. pon.) 8. H − test hitrosti: tek od črte do črte na čas (sek). Vzorec testov za oceno nekaterih znanj borilnih športov Karate 1. UDR − sunek naprej s pestjo − čoku cuki (3 x L, 3 x D). 2. BL − gornja blokada − age uke (3 x L, 3 x D). 3. UDN − brca naprej − mae geri (3 x L, 3 x D). Boks 1. ESK − gibanje, ki ponazarja izmikanje pred udarcem − eskivaža (3 x L, 3 x D). 2. DRK − kombinacija levega direkta in desnega krošeja (3-krat izvedemo kom- binacijo). Sabljanje 1. SI − sabljaški napadalni izkorak (10 x). 2. SG − gibanje v sabljaški preži (4 x 6 m). Judo 1. PAD − povezana izvedba judo padca s prevalom nazaj (uširo ukemi) in judo padca v stran (joko ukemi). 2. MK − kombinacija bočnega meta uki goši in končnega prijema kesa gatame. Metode obdelave podatkov Dobljene podatke smo obdelali v progra- mu SPSS z uporabo metod deskriptivne Dodaten problem nastopi pri populaciji oseb z motnjo v duševnem razvoju. Meje, določene z ocenjevalnimi lističi, morajo biti prilagojene obravnavani populaciji, razponi med ocenami pa manj strogo po- stavljeni kot pri »normalni« populaciji. Testi morajo biti bolj občutljivi za napredek, kar terja od ocenjevalca podrobno poznava- nje tako pravilne tehnike kot tudi telesnih omejitev posameznih merjencev, ki izvira- jo iz njihovega bolezenskega stanja. Napo- sled je bistvenega pomena, da ocenjevalec zavzame pri vseh merjencih enaka merila ocenjevanja. Motorično učenje praviloma poteka veliko počasneje pri osebah z motnjo v dušev- nem razvoju kot pri preostali populaciji (Francis in Rarick, 1960; Rarick in Dobbins, 1972; Ismail in O'Dwyer 1976; Jovanović, Bala, Banić idr., 1983). Zato mora trener elemente večkrat demonstrirati in razložiti, četudi gre za enostavne osnovne gibalne strukture. Varovance mora med delom ne- prestano motivirati in jim podajati povra- tne informacije (Dadič, 2000). V homogenih skupinah poteka motorično učenje precej hitreje kot v heterogenih. Trenerjevo delo je lažje in bolj tekoče, mo- tiviranost pri delu pa večja. Napredek v gi- balnih sposobnostih je hitrejši, če se vadeči v skupini ne razlikujejo bistveno, so končni rezultat boljši. Taka organizacijska oblika vadbe omogoča natančnejše opredeljeva- nje ciljev in metod dela. Namen raziskave je bil prikazati razlike med začetnim in končnim stanjem na področju motorike in znanja izbranih elementov borilnih športov, ki so nastale po osemte- denskem načrtovanem procesu vadbe pri osebah z motnjo v duševnem razvoju. Metode dela Vzorec merjencev V raziskavo smo zajeli 23 oseb z motnjo v duševnem razvoju (5 žensk in 18 moških), starih med 22 in 36 let, ki se ukvarjajo z gan (vključujočim) judom v Kopru in Ljubljani. Vzorec testov V raziskavo smo zajeli 3 morfološke mere, 9 motoričnih testov in 8 testov s področja praktičnega znanja borilnih športov. Morfološke mere TV telesna višina (cm)• TT telesna teža (kg)• KGN kožna guba nadlahti (mm)• ITM indeks telesne mase• LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 95 zmanjšala telesna teža (p = 0.04) in indeks telesne mase (p = 0.02), pri rezultatih meri- tev kožne gube nadlahti (KGN) pa je prišlo do pozitivne spremembe, ki ni statistično značilna (p = 0.08). Telesna teža (TT) se je v povprečju zmanjšala za dober kilogram, kožna guba nadlahti (KGN) pa za 0,69 mm. Iz preglednice 2 lahko razberemo, da so se statistično značilne razlike pokazale pri re- zultatih petih od osmih motoričnih testov (GRO − test gibljivosti ramenskega obroča (p = 0.02), VZT − test vzdržljivosti v moči trupa (p = 0.01), VRO − test vzdržljivosti rok in ramenskega obroča (p = 0.00), EKN − test eksplozivne moči spodnjih okončin (p = 0.00) in KOG − test koordinacije gibanja 2 (p = 0.01). Program je najmanj vplival na iz- boljšanje rezultatov pri testu koordinacija 1 (KOT). Verjetno zato, ker so podoben test merjenci že poznali in ga dalj časa izvajali, kar je vplivalo na boljše rezultate začetne- ga testiranja in posledično na manjši (stati- stično neznačilen) napredek. Glede na rezultate testov nekaterih znanj borilnih športov, kar prikazuje preglednica 3, vidimo, da so merjenci v končnem stanju statistično značilno izboljšali rezultate zna- nja pri osmih od devetih testov. Nekoliko manjši napredek, ki ni statistično značilen, smo ugotovili pri testu MK − kombinacija bočnega meta uki goši in končnega prije- ma kesa gatame (p = 0.053). Merjenci so absolutno najbolj napredovali pri testu gornja blokada (BL), saj se je ocena zače- tnega testiranja z 2,13 dvignila na 4,26, sle- dijo test sunek naprej s pestjo (UDR) z 2,30 na 3,91, sabljaški izkorak (SI) z 2,83 na 3,55 in gibanje v sabljaški preži (SG) z 2,65 na 4,17. Najmanjši napredek je bil dosežen pri obeh testih znanja juda; povezana izvedba judo padca s prevalom nazaj in judo pad- ca v stran (PAD) ter kombinacija bočnega meta uki goši in končnega prijema kesa gatame (MK). Iz preglednice 3 je prav tako razvidno, da so merjenci pokazali najvišjo stopnjo znanja pri testu kombinacija boč- nega meta uki goši in končnega prijema kesa gatame (MT), na drugem mestu pa je test povezana izvedba judo padca s pre- valom nazaj in judo padca (PAD) pri dveh testih znanja juda. Največ težav in zato naj- nižje ocene so merjenci dobili na začetnem testiranju pri testu znanja gornja blokada (BL). Razloga sta najverjetneje velika mo- torična zahtevnost testa in posledično ne- razumevanje le-tega. Tako so nekateri celo med demonstriranjem gornje blokade Preglednica 1: Prikaz razlik med začetnim in končnim stanjem telesnih značilnosti PV SO SN T P Telesna teža Z 78,443 18,257 3,807 3,244 .004 K 77,413 17,771 3,705 ITM Z 27,011 14,667 3,973 3,568 .002 K 26,661 14,635 3,966 Kožna guba Z 19,520 15,820 1,210 2,912 .008 K 18,830 15,560 1,160 Legenda: PV − povprečna vrednost; SO − standardni odklon; SN − standardna napaka; T − T-vrednost; P − statistična značilnost; Z − začetno stanje; K − končno stanje. Preglednica 3: Primerjava rezultatov začetnega in končnega preverjanja znanja elementov borilnih športov PV SO SN T p UDR Z 2,30 1,49 ,31 −6,450 0,00 K 3,91 1,56 ,33 BL Z 2,13 1,46 ,30 −6,057 0,00 K 4,26 1,94 ,40 UDN Z 2,74 1,57 ,33 −4,970 0,00 K 4,09 1,62 ,34 DRK Z 2,43 1,24 ,26 −5,601 0,00 K 3,57 1,41 ,29 ESK Z 2,91 1,24 ,26 −4,491 0,00 K 4,35 1,99 ,42 PAD Z 5,04 1,77 ,37 −3,431 0,02 K 5,96 1,33 ,28 MK Z 5,65 1,58 ,33 −2,043 0,53 K 6,16 1,18 ,25 SI Z 2,83 1,44 ,30 −6,076 0,00 K 4,35 1,85 ,39 SG Z 2,65 1,37 ,29 −7,342 0,00 K 4,17 1,61 ,34 Legenda: PV − povprečna vrednost; SO − standardni odklon; SN − standardna napaka; T − T-vrednost; P − sta- tistična značilnost; Z − začetno stanje; K − končno stanje. Preglednica 2: Primerjava rezultatov motoričnih testov med začetnim in končnim stanjem PV SO SN T Df Sig. GTR Z 32,04 9,91 2,07 −2,387 22 .026 K 34,87 9,93 2,07 GRO Z 101,00 3,499 22 .002 K 89,30 27,26 5,68 VZT Z 10,13 2,56 ,53 −3,732 22 .001 K 12,43 3,44 ,72 VRO Z 24,96 12,43 2,59 −5,501 22 .000 K 40,96 19,32 4,03 EKN Z 156,30 35,76 7,46 −5,494 22 .000 K 165,83 34,13 7,12 H Z 10,57 3,99 ,83 4,003 22 .001 K 8,97 2,72 ,57 KOG Z 12,67 4,95 1,03 2,369 22 .015 K 11,16 3,56 ,743 KOT Z 18,45 11,63 2,42 1,142 22 .266 K 17,36 13,03 2,718 Legenda: PV − povprečna vrednost; SO − standardni odklon; SN − standardna napaka; T − T-vrednost; P − statistična značilnost; Df − stopnja prostosti; Z − začetno stanje; K − končno stanje. LVII, 2009, 1-2 Šport96 [raziskovalna dejavnost] DC: US Department of health, education, and wellfare. Goffman, E. (1991). Stigma. Ljubljana: 4. Časo- pis za kritiko znanosti 138/139, letnik XIX. Ismail, A., O'Dwyer, S. (1976). 5. Usporedba motoričkih sposobnosti normalne i lako men- talno retardirane djece predadolescenata. Kineziologia. Jovanović, B., Bala, G., Banić, M. idr. (1983). 6. Motorične sposobnosti lakše psihički ome- tanih učenika. Defektol, 19, 39−46. Karpljuk, D. (1999). 7. Učinek eksperimentalne- ga programa vadbe na razvoj vzdržljivosti pri učenkah in učencih v zgodnjem pubertetnem obdobju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Majerič, M., Kovač, M. (2003). Preverja-8. nje in ocenjevanje pri športni vzgoji. Učno gradivo. Pridobljeno s svetovne- ga spleta, dne 4. 9. 2007; www.sp.uni-lj.si/ didaktika/ vaje/2005/stv_vaja5_6.doc. Rarick, G., Dobbins, D. (1972). Basci compo-9. nens in the motor performance of educably mentally retarded children: Implications for curriculum development. Final report. Wa- shington DC: US Department of health, edu- cation, and wellfare project No. 142714. judom, drugačni kot pri preostali popula- ciji. Tako treninga ne vodi en sam trener, temveč jih stoji na blazinah več hkrati. V Kopru imajo pet trenerjev, ki nadzorujejo in vodijo treninge desetih vadečih. Prav tako v Ljubljani dva trenerja vodita šest vadečih. Z individualnim pristopom je mogoč večji napredek, predvsem pa večja varnost pri treningih. Proces vadbe, ki so ga izvajali gan judoisti, je po mnenju trenerjev pozitivno vplival na sposobnosti, znanja in vedenje merjencev. Prinesel je pravo popestritev treningov, kar je vplivalo na večjo motiviranost pri delu in posledično na boljše rezultate. Iz odzivov (predvsem verbalne komunikacije) vade- čih je prav tako mogoče sklepati, da je bil program prijetna nadgradnja ustaljenega vadbenega procesa in da bi bili podob- ni programi dobrodošli tudi v prihodnje. Glede na to, da so poleg omenjenega med vadbenim procesom vadeči tudi statistič- no značilno napredovali v nekaterih spo- sobnostih in znanjih, lahko ocenimo, da je bil dosežen cilj vadbe. Ob koncu želimo poudariti, da izboljša- nje gibalnih sposobnosti in pridobivanje različnih znanj vplivata na višjo kakovost življenja oseb s posebnimi potrebami. Šte- vilna spoznanja, ki smo jih pridobili s pri- čujočo raziskavo, bi bilo smiselno preučiti tudi z vidika psihologije in defektologije, da bi dobljene rezultate lahko še podkre- pili in jih postavili v kontekst. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali lahko z eksperimental- nim programom vadbe vplivamo tudi na aerobne sposobnosti pri osebah z mo- tnjami v duševnem razvoju. Raziskovalnih izzivov je veliko in ne dvomimo, da bo tudi to področje v prihodnje postalo bolj zani- mivo za večje število raziskovalcev, kar bo zagotovo vplivalo na kakovost športnega udejstvovanja in življenja nasploh pri ose- bah z motnjo v duševnem razvoju. Literatura Dadić, T. (2000). 1. Šport kot orodje socialne- ga dela in bogatitve življenja uporabnikov v obalnih delavnicah za delo pod posebnimi pogoji. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za socialno delo. Eichstaedt, C., Lavary, B. (1992). 2. Physical ac- tivity for individuals with mental retardation: infancy through adulthood. Champaighn: Human Kinetics. Francis, R., Rarick, G. (1960). Motor charac-3. teristics of the mentaly retarded. Coopera- tive research monograph No. 1. Washington izvajali različne udarce z roko. Končno zna- nje gornje blokade (BL) presega oceno 4. Razprava Analize dobljenih rezultatov so nas pri- vedle do tehle ugotovitev: merjenci so v končnem stanju izboljšali rezultate v vseh motoričnih testih in v testih znanja. V prvi vrsti gre predvsem za znanja elementov borilnih športov, kjer so napredovali pri vseh testih, statistično značilen napredek pa je bil pri osmih testih. Vzporedno so po- tekale tudi meritve gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti. Iz primerjave med začetnim in končnim stanjem opazovanih spremenljivk lahko ugotovimo, da so mer- jenci, ki so dosledno izvajali program vad- be borilnih športov, izboljšali vse rezultate opazovanih motoričnih spremenljivk, ugo- tovili pa smo tudi zmanjšanje telesne teže in količine podkožnega maščevja. Domnevamo, da je pri enem od merjencev, ki je imel precej slabši rezultat na končnem testiranju, verjetno prišlo do upada mo- tivacije med izvajanjem testa, kar je pri osebah s posebnimi potrebami veliko po- gostejši pojav kot pri preostali populaciji (Eichstaedt in Lavary, 1992). Merjenci so se dobro odzvali na izved- bo testov, ki so povezani z znanji borilnih športov. Pravilno izvedene blokade, udar- ci z nogo in sabljaški izkoraki so dokaj zahtevna gibanja, saj na izvedbo poleg tehnike vplivajo tudi drugi dejavniki. Da bi udarec z nogo sploh lahko izvedli, sta bistvenega pomena dobro ravnotežje in koordinacija gibanja spodnjih okončin. Na izvedbo blokade vplivata usklajenost dela obeh rok hkrati (koordinacija gibanja rok) in gibljivost ramenskega obroča, za sablja- ški izkorak pa je poleg koordinacije gibanja vsega telesa pomembna tudi vzdržljivost v moči spodnjih okončin. Zato smo pričako- vali, da bodo rezultati začetnega testiranja znanja pri omenjenih testih nekoliko slabši od rezultatov preostalih testov. Pri treningu gan juda poteka organizacija dela v (bolj ali manj) homogenih skupi- nah. S tem vplivamo na motivacijo, ki je pri osebah z motnjo v duševnem razvoju marsikdaj dodatna posledica počasnejše- ga napredovanja. Vadba v skupinah, kjer se vadeči ne razlikujejo bistveno med seboj, poteka bolj tekoče, trenerju ni treba tako pogosto ustavljati vadbe. Potrebno je tudi izpostaviti, da so normativi pri populaciji duševno prizadetih oseb, ki se ukvarjajo z Samo Masleša, prof. šp. vzg. Kvedrova 4 6000 Koper e-mail: samuel81x@yahoo.com LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 97 sobnosti, ki vsebujejo tele sposobnosti: kompetentnost v kodiranju, transformira- nju, generiranju in zapomnitvi notranjih reprezentacij predmeta v prostoru in nje- govih razmerij z drugimi predmeti ter po- ložaji v prostoru (Cooper in Regan, 1982); sposobnost obvladovanja odnosov vizu- alnih oblik (Cronbach, 1960); sposobnosti, ki omogočajo človeku locirati predmet v prostoru, mentalno preurediti predme- te, prepoznavati oblike in podobno (Lips, Myers in Colwill, 1978); mentalna manipu- lacija oblike (Kelley, 1928) in sposobnost presoje vizualnih prizorov (Pallegrino in Hunt, 1989). Vojaški piloti pri upravljanju vojaškega le- tala pridejo v položaj, ko je motena usta- ljena povezava med senzoričnim inputom ter prostorskim zaznavanjem, kar povzroča iluzije v prostoru in dezorientacijo. Dezori- entacija pa predstavlja poglavitno tvega- nje za nastanek nesreče (Boer, 1991). Naravna pot za pridobivanje informacij, ki jih potrebujemo za doseganje prostorske orientacije, so ambientski vid in kinestetič- ne ter vestibularne zaznave. Informacije o prostoru se tako posodabljajo samodejno, nemudoma in brez zavestnega prizade- vanja, torej v primeru, ko oseba medtem opravlja tudi druge zadeve. Informacije, potrebne za doseganje orientacije v pro- storu, lahko pridobivamo tudi po drugih poteh. Ljudje imamo namreč visoko zmo- gljivost procesiranja različnih vrst podatkov o prostoru in zmožnost integriranja le-teh v jasno predstavo o prostoru. Vendar infor- macijam, pridobljenim po drugi poti, pri- manjkuje aktualnosti, potrebno pa si jih je tudi razlagati. Slabost zavestnega prizade- vanja in nujnosti razlage teh informacij pa je v tem, da se na ta način povečuje stopnja tveganja za napako in s tem nevarnost za nesrečo. Vojaški piloti se lahko v primeru, ko si informacij ne znajo razlagati, oprejo na inštrumente v pilotski kabini. Razvijejo lahko sposobnost dobrega orientiranja v prostoru s pomočjo le-teh (Shiffrin in Sch- neider, 1977; Schneider in Shiffin, 1977). Reakcijski časi Hitrost reakcije je sposobnost hitrega gi- balnega odziva na določen dražljaj. Čas, ki preteče od vzburjenja čutnega organa do motorične reakcije, imenujemo reakcij- ski čas (Štrulc, 1989). Ta predstavlja čas od nastopa dražljaja do odgovora osebe nanj. Proces odziva na dražljaj vsebuje senzorno in zaznavno procesiranje. Najprej je potreb- je vsem psihomotoričnim testom izboljšala prediktivno moč (Griffin in Koonce, 1996). Prostorska sposobnost in vizualna orientacija Prostorska sposobnost je osnovna razse- žnost človekove inteligentnosti, ki je jasno ločena od verbalne inteligentnosti in splo- šne sposobnosti sklepanja. Skoraj vsaka teorija inteligentnosti omenja domeno prostorske sposobnosti (Cronbach, 1960; Sternberg, 1982; Fleishman in Quaintance, 1984). Obstaja več definicij prostorske spo- Uvod Psihomotorični testi, ki jim danes po svetu namenjajo največ pozornosti za selekcijo vojaških pilotov, so test kompleksne ko- ordinacije, test koordinacije roka-roka, ki so jih v osnovi razvili Mashburn (1934) in sodelavci, ter testa reakcijskih časov in pro- storske orientacije. Mashburnov test kom- pleksne koordinacije in test koordinacije roka-roka sta bila uporabljena kot selektiv- ni kriterij za vojaške pilote že pred drugo svetovno vojno, njune različice pa se upo- rabljajo še danes. Uporaba računalnikov pa Posebnosti nekaterih psihomotoričnih sposobnosti slovenskih vojaških pilotov Izvleček Poklic vojaškega pilota je »privilegij« izbranih ljudi, ki imajo visoko razvite psihomotorične sposobnosti in visoko motivacijo za ta poklic. Zanj so potrebne posebne psihomotorične sposobnosti, saj morajo v ek- stremno tveganih razmerah in pod veliko obremenitvijo ustrezno, učinkovito in varno upravljati letalo. Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti, ali se vojaški piloti v psihomotoričnih sposobnostih razlikujejo od kontrolnih skupin, ki jih predstavljajo splošna populacija, civilni piloti in pripadniki Slovenske vojske (kopenska vojska). V raziskavo smo zajeli 120 udeležencev; 30 iz eksperimentalne skupine, ki jo predsta- vljajo vojaški piloti, in 90 iz kontrolnih skupin. Podatke smo zbrali s pomočjo nekaterih testov serije CRD. Za preverjanje razlik smo uporabili test analize variance. Rezultati so pokazali, da se pojavljajo nekatere statistično značilne razlike med vojaškimi piloti in kon- trolnimi skupinami na nekaterih testih serije CRD. Vojaški piloti imajo, v primerjavi s kontrolnimi skupi- nami, v povprečju boljšo vizualno motorično koordinacijo in boljšo sestavljeno psihomotorično reakcijo. Ključne besede: vojaški piloti, psihomotorične sposobnosti, serija CRD. Special features of certain pychomotor abilities of Slovene military pilots Abstract The profession of military pilot is a privilege of certain individuals with highly developed psychophysical abilities and a great deal of motivation. Particular psychomotor abilities are indispensable for military pilots as they must adequately, efficiently and safely control the plane in any situation, also when work- ing under stress and in extremely dangerous conditions. The aim of this study was to establish whether military pilots differ from the control groups - repre- sented by general population, civil pilots and the members of the land forces of the Slovenian Army - in certain psychomotor abilities. The study involved 120 respondents; 30 were military pilots and repre- sented the experimental group, while the other 90 were in the control groups. We gathered data by several CRD tests. To evaluate the differences we used variance analysis. The results have shown that certain statistically significant differences between the military pilots and the control groups occurred with the CRD tests. In comparison to the control groups, the military pilots scored particularly high results in the tests of visual motor coordination and motor response. Key words: military pilots, psychomotor abilities, CRD tests. Maja Meško, Damir Karpljuk, Maks Žitko, Mateja Videmšek LVII, 2009, 1-2 Šport98 [raziskovalna dejavnost] menovali vizualno motorična koordinacija. Test predstavlja enostavne dražljaje (Mo- lan in Arnerič, 2000). CRD4 C Naloge v testu CRD4 C izzovejo funkcijo opažanja signala. Test spada med navadne reakciometre, torej meri enostaven reakcij- ski čas (hitrost predelave informacij) (Mo- lan in Arnerič, 2000). Vrednotenje testov CRD: rezultat (kazalnik uspešnosti) je skupni čas, potreben za re- šitev vseh nalog, in skupno število napak. Porabljeni čas pomeni stopnjo aktuali- zacije merjene kognitivne funkcije (krajši čas je boljši dosežek), število napak pa je kazalnik kakovosti reševanja (manj napak je večja natančnost in s tem večja kakovost reševanja). Postopek Zbiranje podatkov je potekalo v spomla- danskem in poletnem času leta 2007 na različnih lokacijah po Sloveniji. Vsi udele- ženci raziskave so privolili v prostovoljno, anonimno sodelovanje v raziskavi. Za pri- padnike Slovenske vojske smo pridobili pisno privolitev za zbiranje podatkov tudi s strani generalštaba SV. Po dogovoru z vodji skupin, s katerimi smo se dogovarjali za meritve, smo začeli le-te organizirati. Meritve smo najprej opravili na udeležencih, ki so predstavljali splošno populacijo, nato na športnih pilotih, vo- jakih ter vojaških pilotih. Teste serije CRD smo opravili v telovadnicah. Podatke smo obdelali s statističnim pake- tom SPSS verzije 15.0 za Windows s tema metodama: − računanje osnovnih statističnih parame- trov (DESCRIPTIVES); enofaktorska analiza variance (ANOVA – ). Rezultati S pomočjo enosmerne analize variance smo ugotavljali razlike med skupinami na testih serije CRD, ki smo jih uporabili v raz- iskavi. V preglednici 1 so prikazani rezultati eno- smerne analize variance za preverjanje raz- lik med skupinami pri testu CRD. Pri testu CRD smo s pomočjo analize vari- ance ugotovili pomembne razlike pri tehle spremenljivkah: maksimalni reakcijski čas v sekundah za CRD2 (maksimalni čas), skupni reakcijski čas v sekundah za test CRD4 A, ki ziranost, uživanje stimulativnih drog, ka- znovanje, tremor, osebnostni tip, bolezen in drugi (Brebner, 1980; Brebner in Welford, 1980; Welford, 1980). Metode dela Udeleženci V vzorec smo zajeli 120 udeležencev eks- perimentalne in kontrolnih skupin. Ekspe- rimentalno skupino predstavljajo vojaški piloti Slovenske vojske, kontrolne skupine pa športni piloti, pripadniki SV (kopenska vojska) ter splošna populacija, ki nima po- vezave z letalstvom in vojsko. Udeleženci v kontrolni skupini so izbrani na osnovi lastnosti vsakega posameznega člana ek- sperimentalne skupine, tako da so enako- vredni po pomembnih dejavnikih (spolu, starosti, zdravju, izobrazbi …) − študija enakovrednih parov. S študijo enakovre- dnih parov (angl. matched case-control study) po spolu, zdravju, stopnji izobrazbe in starosti smo skušali kar najbolj zmanjša- ti vpliv nenadzorovanih dejavnikov, ki bi lahko pojasnjevali precejšen del variance postavljenega modela. Izključili smo udeležence z različnimi bo- leznimi, kot so srčno-žilne, sladkorna bo- lezen, motnje srčnega ritma, motnje gibal- nega aparata, stanja in obolenja vidnega organa, pomembnejša psihološka, psihia- trična in nevrološka obolenja. Pripomočki V raziskavi smo uporabili tele teste oziro- ma pripomočke: Inštrumenti serije CRD V seriji CRD je več inštrumentov (CRD1, CRD2, CRD3 in CRD4), ki so sestavljeni iz več testov. V nalogi smo uporabili inštru- mente CRD2, CRD4 A in CRD4 C. CRD2 Test prostorske koordinacije (CRD2) meri mentalno funkcijo, ki vključuje zapletene analitične procese v postopku definiranja, in rešitve naloge, ki jo predstavlja odkriva- nje skritega cilja orientacije (Molan in Arne- rič, 2000). CRD4 A Test CRD4 A meri funkcijo vizualno pro- prioceptivnega reguliranja in kontrolo izvajanja motorične aktivnosti v različnih kombinacijah štirih ekstremitet. Gre torej za operativno mišljenje, ki bi ga lahko poi- no dražljaj zaznati z receptorji (receptorji v ušesih, očeh …), nato sledi razpoznavanje dražljaja v centralnem živčnem sistemu. Če dražljaj spoznamo kot pomemben, se nanj odzovemo, sicer ne. Hitrost razpoznavanja v tej fazi je zelo pomembna. Zadnjo fazo odziva na neki dražljaj predstavljata mišič- no vzdraženje in motorični odziv (Sanders, 1980; Ušaj, 1996). Reakcijske čase lahko razdelimo glede na dražljaje, in sicer na pričakovane oziroma nepričakovane. Ne- pričakovani dražljaji se pojavljajo v vseh vrstah športov, še zlasti v tistih, ki imajo veliko nepredvidljivih situacij. Pričakovani dražljaji se pojavljajo takrat, ko človek dra- žljaje pričakuje, je nanje pripravljen, ne ve pa, v katerem trenutku se bo zgodil. Zno- traj pričakovanih dražljajev se reakcijski čas deli glede na število različnih dražljajev, ki jih človek pričakuje in za katere ima pripra- vljene specifične gibalne odgovore. V primeru, ko je število dražljajev večje od ena, je to izbirni reakcijski čas, če pa je samo en dražljaj, je to enostavni reakcijski čas. Enostavni reakcijski čas je krajši od iz- birnega reakcijskega časa (Colavita, 1974; Cooper, Edwards, Gibton in Strokes, 1998). Enostavni reakcijski čas je definiran kot in- terval med začetnim signalom in začetkom gibanja. Med tem časom se fizikalni signal pretvori v živčno informacijo, ki potuje znotraj živčnega sistema do centrov za de- tekcijo, obdelavo in interpretacijo, čeprav zavedno prepoznavanje ni nujno potreb- no (Alvero, Josep, Erik, Joaquim, Leonardo in Mark, 1992). Povprečen enostavni reak- cijski čas pri vizualnih dražljajih je približno 190 milisekund, pri zvočnih dražljajih pa 160 (Galton, 1899; Welford, 1980; Brebner in Welford, 1980). Razlog za to, da se hi- treje odzivamo na zvočne kot na vizualne dražljaje, je verjetno ta, da zvočni dražljaji prispejo do možganov v 8 do 10 milise- kundah (Kemp, 1973), vizualni dražljaji pa v 20 do 40 milisekundah (Marshall, Talbot in Ades, 1943). Poznamo več načel merjenja reakcijskih ča- sov. Eden je merjenje z goniometrom, kjer opazujemo spreminjanje kota v vnaprej določenem časovnem odseku (Nagasawa, Yuasa, Tamura in Tsuru, 1991). Na reakcijske čase vplivajo različni dejavniki poleg tipa reakcijskega časa, vrste dražljaja ter inten- zivnosti dražljaja, in sicer stanje budnosti, starost, spol, ali je oseba levičar/desničar, ali ima oseba direktni/periferni vid, vaja, utrujenost, ali je oseba tešča/sita, motnje, opozorilo na prihajajoči dražljaj, alkoholi- LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 99 meri funkcijo vizualno proprioceptivnega reguliranja in kontrolo izvajanja motorične aktivnosti (CRD skupni čas 1), minimalni re- akcijski čas v sekundah za CRD4 A (min. čas 1), maksimalni reakcijski čas v sekundah za CRD4 A (maksimalni čas 1), povprečni čas v sekundah za CRD4 A (povprečni čas 1) ter napake na testu CRD4 A (napake 1). Preglednica 2 prikazuje pregled statistično značilnih razlik med skupinami na spre- menljivkah testov serije CRD. S pomočjo analize variance smo ugotavlja- li razlike med štirimi skupinami, torej med eksperimentalno in tremi kontrolnimi sku- pinami, kjer statistična značilnost pomeni, da vsaj ena skupina statistično značilno od- stopa od drugih. S podrobno analizo sta- tistično značilnih razlik, s pomočjo analize posthock, pa lahko ugotavljamo, katere skupine odstopajo od drugih. Pri statistič- no značilni razliki lahko iz rezultatov Wal- ler-Duncanovega testa ugotovimo, da od drugih pogosto odstopa skupina 4 (vojaški piloti). S podrobno analizo statistično zna- čilnih razlik, s pomočjo post-hoc analize, smo ugotavljali, katere skupine po rezulta- tih na testih odstopajo od drugih. Pri stati- stično značilni razliki smo lahko ugotovili, da od drugih pogosto odstopa skupina 4 (vojaški piloti). Skupina 4 (vojaški piloti) se pogosto pojavlja v ekstremu (minimalnem ali maksimalnem). Na testih CRD se skupina pilotov pojavlja v ekstremnih minimalnih vrednostih na spremenljivkah maksimalni čas na testu CRD2, skupni reakcijski čas v sekundah na testu CRD4 A, minimalni reakcijski čas v sekundah za CRD4 A, maksimalni reakcijski čas v sekundah za CRD4 A, povprečni čas v sekundah za CRD4 A (povprečni čas 1) ter napake na testu CRD4 A. Iz teh rezultatov lahko sklepamo, da imajo vojaški piloti boljšo vizualno orientacijo in boljšo sesta- vljeno psihomotorično reakcijo. Naredili pa so tudi manj napak na testu, kar kaže na manjšo eksplozivnost, boljšo samokontro- lo in verjetno na boljšo koordinacijo giba- nja. Gordon in Leighty (1988) sta v svoji razi- skavi ugotovila, da je vizualna orientacija v prostoru boljša pri učencih za vojaške pi- lote, ki so končali šolanje, kot pri tistih, ki ga niso. Podobne rezultate so dobili tudi Gordon, Silverberg - Shalev in Czernilas (1982) na pripadnikih izraelske vojske. Re- zultati pričujoče raziskave se na področju psihomotoričnih sposobnostih skladajo z ugotovitvami prejšnjih raziskav, po kate- Preglednica 1: Razlike med skupinami pri testu CRD N AS SD SE Min Maks hom F P(f) F Stat.znač. CRD skupni čas 1 30 47,53 18,03 3,29 40,80 54,26 1,929 0,129 2,462 0,066 2 30 54,22 12,22 2,23 49,65 58,78 3 30 48,56 11,33 2,07 44,33 52,79 4 30 45,62 7,92 1,45 42,66 48,58 Skupaj 120 48,98 13,14 1,20 46,61 51,36 Min čas 1 30 0,82 0,34 0,06 0,70 0,95 1,041 0,377 1,122 0,343 2 30 0,93 0,18 0,03 0,86 1,00 3 30 0,87 0,26 0,05 0,77 0,97 4 30 0,83 0,22 0,04 0,75 0,91 Skupaj 120 0,86 0,26 0,02 0,81 0,91 Max čas 1 30 2,95 2,36 0,43 2,07 3,83 10,574 0,000 2,872 0,039* 2 30 2,93 1,17 0,21 2,49 3,37 3 30 2,28 0,74 0,14 2,00 2,56 4 30 2,13 0,48 0,09 1,95 2,31 Skupaj 120 2,57 1,42 0,13 2,32 2,83 Povprečni čas 1 30 1,37 0,45 0,08 1,20 1,53 1,987 0,120 2,607 0,055 2 30 1,54 0,17 0,03 1,48 1,60 3 30 1,41 0,31 0,06 1,30 1,53 4 30 1,33 0,22 0,04 1,25 1,42 Skupaj 120 1,41 0,31 0,03 1,36 1,47 Napake 1 30 2,80 4,05 0,74 1,29 4,31 2,454 0,067 1,284 0,283 2 30 1,73 1,51 0,28 1,17 2,30 3 30 1,73 1,89 0,35 1,03 2,44 4 30 2,43 2,03 0,37 1,68 3,19 Skupaj 120 2,18 2,58 0,24 1,71 2,64 CRD skup čas 1 1 30 42,72 17,23 3,15 36,28 49,15 6,773 0,000 3,986 0,010** 2 30 51,51 28,62 5,22 40,83 62,20 3 30 40,64 12,26 2,24 36,07 45,22 4 30 35,18 11,04 2,02 31,06 39,30 Skupaj 120 42,51 19,32 1,76 39,02 46,01 Min čas 1 1 30 0,55 0,27 0,05 0,44 0,65 2,544 0,060 3,964 0,010** 2 30 0,54 0,17 0,03 0,48 0,60 3 30 0,47 0,11 0,02 0,43 0,51 4 30 0,41 0,10 0,02 0,37 0,45 Skupaj 120 0,49 0,18 0,02 0,46 0,52 Max čas 1 1 30 2,29 1,34 0,24 1,79 2,79 5,815 0,001 2,687 0,050* 2 30 2,98 1,87 0,34 2,28 3,68 3 30 2,19 1,17 0,21 1,75 2,63 4 30 2,06 1,00 0,18 1,68 2,43 Skupaj 120 2,38 1,41 0,13 2,12 2,63 Povprečni čas 1 1 30 1,30 0,51 0,09 1,11 1,49 11,680 0,000 9,950 0,000*** 2 30 1,72 0,82 0,15 1,41 2,03 3 30 1,12 0,29 0,05 1,01 1,22 4 30 1,03 0,35 0,06 0,90 1,16 Skupaj 120 1,29 0,59 0,05 1,18 1,40 Napake 1 1 30 17,07 13,29 2,43 12,10 22,03 2,781 0,044 2,797 0,043* 2 30 21,87 13,62 2,49 16,78 26,95 LVII, 2009, 1-2 Šport100 [raziskovalna dejavnost] in se odzivati na več dinamičnih, vizualnih elementov (Gopher, 1992). Vizualna pozor- nost oziroma pozornost na vizualne dra- žljaje se ponavadi meri s sestavljenimi dra- žljaji (zbirnimi reakcijskimi časi) (Eriksen, Pan in Botella, 1993). Na udeležencih raziskave smo uporabili tri teste serije CRD, in sicer test CRD4 A, ki meri hitrost sestavljene psihomotorične re- akcije oz. sposobnost operativnega mišlje- nja, test CRD4 C, ki meri hitrost enostavne psihomotorične reakcije oz. enostavni reakcijski čas, in test CRD2, test vizualne motorične koordinacije. Skupna značilnost omenjenih testov je, da merijo hitrost in ustreznost odzivanja na dražljaje oziroma merijo sklop sposobnosti zaznavanja – predelava informacij (motorični odgovor). Rezultati so pokazali, da se skupine na ne- katerih spremenljivkah testov statistično značilno razlikujejo. Vojaški piloti se po- membno razlikujejo od kontrolnih skupin na spremenljivki maksimalni čas na testu CRD2, kjer so dosegli v povprečju najhi- trejši čas. Prav tako so dosegli najhitrejši skupni reakcijski čas v sekundah na testu CRD4 A, minimalni reakcijski čas v sekun- dah za CRD4 A, maksimalni reakcijski čas v sekundah za CRD4 A, povprečni čas v sekundah za CRD4 A (povprečni čas 1) in najmanj napak na testu CRD4 A. Vojaški pi- loti imajo torej boljšo vizualno motorično koordinacijo in boljšo sestavljeno psiho- motorično reakcijo. Naredili so tudi manj napak na testu, kar kaže na manjšo eksplo- zivnost, boljšo samokontrolo in verjetno na boljšo koordinacijo gibanja. Pomembnih razlik ne najdemo na testu CRD4 C, ki predstavlja zapleteno koordina- cijo oko-roka-noga. Z raziskavo smo želeli dobiti vpogled v po- klicno skupino vojaških pilotov v Sloveniji. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali obstaja razlika med slovenskimi vojaškimi piloti in izbranimi kontrolnimi skupinami v nekate- rih psihomotoričnih sposobnostih, kar bi kazalo na posebnosti vojaških pilotov. Vo- jaški piloti imajo, v primerjavi s kontrolni- mi skupinami, v povprečju boljšo vizualno motorično koordinacijo in boljšo sestavlje- no psihomotorično reakcijo. V razpravi o razlikah med skupinami in posebnostih vojaških pilotov je smiselno opozoriti, da gre za rezultate, dobljene na sorazmerno majhnih vzorcih. Zato se je treba zavedati in upoštevati njihove ome- jitve. Kljub temu ne moremo podcenjevati sobnosti, kot so odzivanje s hitro natanč- nostjo, dobra orientacija v prostoru, dobro ravnotežje, dobra psihomotorična koor- dinacija, krajši reakcijski časi (Boer, 1991; Hilton in Dolgin, 1991; Griffin in Koonce, 1996; Podbregar, 1998). Dobra koordina- cija gibov je eden od pogojev za dobrega vojaškega pilota. Na koordinacijo gibov po eni strani vplivajo prirojene značilnosti, po drugi strani pa se izboljšuje z vajami (Gu- lišija, 1995). Dobra vizualna pozornost je pri poklicu vojaškega pilota prav tako po- membna, saj mora med letom opazovati rih mora vojaški pilot imeti dobro razvite psihomotorične sposobnosti, kot so hitro odzivanje z natančnostjo, dobra orientaci- ja v prostoru, dobro ravnotežje, dobra psi- homotorična koordinacija, krajši reakcijski časi (Boer, 1991; Hilton in Dolgin, 1991; Grif- fin in Koonce, 1996; Podbregar, 1998). Razprava Letenje v vojnem stanju, mehanska napa- ka na letalu ali/in trenuten upad pozorno- sti lahko povzročijo letalsko nesrečo. Pilot mora zato imeti razvite motorične spo- N AS SD SE Min Maks hom F P(f) F Stat.znač. 3 30 16,57 14,73 2,69 11,07 22,07 4 30 12,47 7,51 1,37 9,66 15,27 Total 120 16,99 12,89 1,18 14,66 19,32 CRD skupni čas 2 1 30 10,69 6,08 1,11 8,42 12,96 6,126 0,001 1,372 0,255 2 30 9,59 1,85 0,34 8,90 10,29 3 30 9,36 2,00 0,36 8,61 10,10 4 30 8,94 2,07 0,38 8,17 9,71 Total 120 9,65 3,51 0,32 9,01 10,28 Min čas 2 1 30 0,16 0,02 0,00 0,16 0,17 2,681 0,050 1,310 0,275 2 30 0,17 0,02 0,00 0,16 0,18 3 30 0,20 0,15 0,03 0,14 0,26 4 30 0,17 0,02 0,00 0,16 0,17 Total 120 0,18 0,08 0,01 0,16 0,19 Max čas 2 1 30 0,41 0,22 0,04 0,33 0,49 0,661 0,578 0,865 0,462 2 30 0,46 0,31 0,06 0,35 0,58 3 30 0,48 0,26 0,05 0,39 0,58 4 30 0,39 0,22 0,04 0,31 0,47 Total 120 0,44 0,25 0,02 0,39 0,48 Povprečni čas 2 1 30 0,30 0,18 0,03 0,24 0,37 4,703 0,004 1,070 0,365 2 30 0,27 0,05 0,01 0,25 0,29 3 30 0,27 0,06 0,01 0,24 0,29 4 30 0,26 0,07 0,01 0,23 0,28 Total 120 0,28 0,10 0,01 0,26 0,29 Napake 2 1 30 1,57 4,74 0,87 −0,20 3,34 0,489 0,691 2 30 1,10 1,58 0,29 0,51 1,69 1,524 0,212 3 30 0,70 1,02 0,19 0,32 1,08 4 30 1,07 2,23 0,41 0,23 1,90 Total 120 1,11 2,76 0,25 0,61 1,61 Legenda: 1 − splošna populacija; 2 − civilni piloti; 3 − vojaki; 4 − vojaški piloti; N – numerus; AS – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; SE − standardna napaka ocene aritmetične sredine; Min − interval zaupanja pri analizi va- riance − minimum; Maks − interval zaupanja pri analizi variance − maksimum; hom F − homogenost variance; P(f) − statistična značilnost homogenosti variance; F − F-test pri analizi variance; stat. znač. − statistična značilnost. Preglednica 2: Prikaz statistično značilnih razlik na spremenljivkah CRD med skupinami Testna skupina Število spremenljivk Statistično značilne spremenljivke CRD 15 maksimalni čas, skupni čas 1, minimalni čas 1, maksimalni čas 1, povprečni čas 1, napake 1, (6) LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 101 attending, and general theory. Psychologi- cal Review, 84, 127−190. Sterenberg, R. J. (1982). Laboratory of com-27. parative human cognition. V: R. J. Sternberg (Ur.). Handbook of Human Intelligence (str. 642−719). Cambridge: Cambridge Uni- versity Press. Štrulc28. , M.(1989). Fiziologija živčevja. Ljublja- na: Medicinski razgledi. Ušaj29. , A. (1996). Kratek pregled osnov športne- ga treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Welford30. , A. T. (1980). Choice reaction time: Basic concepts. V: A. T. Welford (ur.), Reacti- on Times (str. 73−128). New York: Academic Press. search of the U.S. military services. Interna- tional Journal of Aviation Psychology, 6(2), 125−147. Gulšija, I. (1995). Mjesto i uloga temeljne 14. letačke obuke u sustavu izobrazbe pilota Hrvatskog ratnog zrakoplovstva. Promet, 7(1−2), 43−48. Hilton15. , T. F., Dolgin, D. L. (1991). Piot selec- tion in the military of the free world. V: R. Gal & A. D. Mangelsdorff (Ur.). Handbook of military psychology (str. 81−101). New York: Wiley. Kemp16. , B. J. (1973). Reaction time of young and elderly subjects in relation to perceptu- al deprivation and signal-on versus signal- off condition. Developmental Psychology,8, 268−272. Lips17. , H., Myers, A., Colwill, N. (1978). Sex differences in ability: Do men end women have different strengths and weaknesses? V: H. Lips in N. Colwill (Ur.). Psychology of sex differences (str. 145−173). Englewood Cliffd, NJ: Prentice Hall. Marshall18. , W. H., Talbot, S. A., Ades, H. W. (1943). Cortical response of the anaesthesi- zed cat to gross photic and electrical affe- rent stimulation. Journal of Nerophysiolo- gy, 6, 1−15. Mashburn19. , N. C. (1934). Mashburn automa- tic serial action apparatures for detecting flying aptitude. Journal of Aviation Medicine, 5, 155−160. Molan20. , M., Arnerič, N. (2000). Struktura psi- hološkega pregleda za oceno delazmožno- sti. Psihološka obzorja, 9(4), 115−126. Nagasawa21. , T., Yuasa, Y., Tamura, H., Tsuru, H. (1991). Mandibular reaction time to audi- tory and visual signals in young and eldery subjects. Journal of Oral Rehabilitation, 18, 69−74. Pellegrino, J. W., Hunt22. , E. B. (1989). Com- puter-controlled assessment of static and dynamic spatial reasoning. V: R. F. Dillonin J. W. Pallegrino (Ur.). Testing: Theoretical and applied perspectives (str. 174−198). New York, London: Praeger. Podbregar23. , I. (1998). Selekcija kandidatov za vojaške pilote. Krila, 28(2), 34−36. Sanders24. , A. F. (1980). Stage analysis of reac- tion processes. V: G. E. Stelmach in J. Requin (Ur.), Tutorials in motor behavior (str. 331−354). Amsterdam: North Holland. Schneider25. , W., Shiffrin, R. M. (1977). Control- led and automatic human information pro- cessing: I. Detection, search, and attention. Psychological Review, 84, 1−66. Shiffrin26. , R. M., Schneider, W. (1977). Control- led and automatic human information pro- cessing: II. Perceptual learning, automatic pomena statistično pomembnih razlik re- zultatov raziskave. Literatura Alvero1. , P., Josep, V., Erik, M., Joaquim, B., Le- onardo, G., Mark, H. (1992). Effects of focal transcranial magnetic stimulation on sim- ple reaction time to acoustic, visual and so- matosensory stimuli. Brain, 115, 1045−1059. Boer2. , L. C. (1991). Spatial ability of orienta- tion of pilots. V: R. Gal Mangelsdorff (Ur.), Handbook of Military Psychology (str. 103−114). New York: John Wiley & Sons Ltd. Brebner3. , J. T., Welford, A. T. (1980). Introduc- tion: an historical background sketch. V: A. T. Welford (ur.), Reaction Times (str. 1−23). New York: Academic Press. Colavita, F. B. (1974). Human sensory do-4. minance. Perception and Psychophysics, 16, 409−412. Cooper5. , R. G., Edwards, R. H. T., Gibton, H., Strokes, M. J. (1998). Human muscle fatigue: Frequency dependance of excitation and force generation. Journal of Physiology, 397, 585−599. Cronbach, L. J. (1960). 6. Essentials of psycho- logical testings, 2nd edition. New York, London: Harper and Row. Eriksen7. , C. E., Pan, K., Botella, J. (1993). Attentional distribution in visual space. Psychological Research, 56, 5−13. Fleishman8. , F. A., Quaintance, M. K. (1984). Taxonomies of human performance: The description of human tasks. Orlando: Aca- demic Press. Galton9. , F. (1899). On instruments for (1) te- sting perception of differences of tint and for (2) determining reaction time. Jour- nal of the Anthropological Institute, 19, 27−29. Gopher10. , D. (1992). The skill of attention control: Acquisition and execution of atten- tional strategies. V: S. Kornblum in D. Meyer (Ur.). Attention and performance: Vol. 14. Synergies in experimental psychology, artificial intelligence and cognitive neu- roscience (str. 40−68). Cambridge, MA: MIT Press. Gordon11. , H. W., Silverberg-Shalev, R., Czer- nilas, J. (1982). Hemispheric asymmetry in fighter and helicopter pilots. Acta Psycho- logia, 52, 33−40. Gordon12. , H. W., Leighty, R. (1988). Importan- ce of specialized cognitive function in the selection of military pilots. Journal of Appli- ed Psychology, 73(1), 38−45. Griffin13. , G. R., Koonce, J. M. (1996). Review of psychomotor skills in pilot selection re- dr. Maja Meško, univ. dipl. psih. Ministrstvo za promet, Kontrola zračnega prometa Slovenije, d.o.o. Kotnikova ulica 19, 1531 Ljubljana, Slovenija e-mail: maja.mesko@gmail.com LVII, 2009, 1-2 Šport102 [raziskovalna dejavnost] To pomeni, da se v rokometni igri vse bolj pojavljajo tako imenovani »vsestranski« igralci, ki so usposobljeni za igro na dveh ali treh igralnih mestih v napadu (Späte, 1999). Vsa igralna mesta zahtevajo visoko raven razvitosti motoričnih sposobnosti, ki pa so specifične za vsako igralno me- sto. Posamezni tipi igralcev se med seboj razlikujejo tako v morfoloških kot tudi mo- toričnih razsežnostih (Pori in Šibila, 2003; Šibila, Lasan, Bon in Pori, 2005), prav tako v obsegu in intenzivnosti izvedenih cikličnih gibanj ter acikličnih aktivnosti (Bon, 2001; Cardinale, 2000). Različne analize acikličnih aktivnosti roko- metašev med tekmami lahko zasledimo v kar nekaj dostopnih virih (Cuesta, 1991; Kuchenbecker in Zieschang, 1992; Kot- zamanidis, Chatzikotoluas in Giannakos, 1999; Pori, 1998). Najbliže problemu naše- ga prispevka sta raziskavi Bonove (2001) in Porija (2003). Bonova (2001) je s pomočjo videoposnetka zbirala, uredila in analizira- la 14 acikličnih aktivnosti. V fazi napada je v povprečju zasledila 1150 tovrstnih aktiv- nosti. V povprečju je bilo zabeleženih 731 podaj, 207 zaletov proti vratom in 60 stre- lov. Igralci njenega vzorca so bili z vidika izvajanja acikličnih aktivnosti aktivnejši v prvem polčasu tekme. Pori (2003) pa je na modelnih tekmah v mladinski starostni kategoriji podrobneje analiziral aciklične aktivnosti krilnih igral- cev v modelu igre proti dvema različnima obrambnima sistemoma. Avtor ugotavlja, da pri igri med obema obrambnima sis- temoma ni statistično značilnih razlik v spremenljivkah, ki opisujejo aktivnosti v fazi napada (izjema so bile podaje in od- krivanja). Drugače pa je z obrambnimi ak- tivnostmi, kjer so pri igri v conski obrambi 3 : 2 : 1 v povprečju zabeležili dvakrat več zaustavljanj in izrivanj napadalcev ter pri- stopanja nevarnim strelcem kot pri igri v conski obrambi 6 : 0. V raziskavi smo želeli izvedeti več o pogo- stosti izvajanja acikličnih aktivnostih na posameznih igralnih mestih v fazi napada. Osnovni namen raziskave je bila analiza razlik v pogostosti izvajanja acikličnih ak- tivnosti v fazi napada na tekmi. Metode Vzorec merjencev Vzorec merjencev je predstavljalo dvainse- demdeset rokometašev, starostne katego- rije članov (starost 23,1 ± 4,2 leta; telesna ciklična gibanja (na primer sprememba smeri gibanja, lovljenje žoge in podaja, izbijanje ali prestrezanje žoge med tekom) ali iii) sklenemo ciklično gibanje (na primer zaustavljanje in izrivanje napadalca, strel proti vratom). Aciklične aktivnosti med ro- kometno tekmo so prisotne v vseh fazah igre z žogo in brez nje. V rokometu igralce največkrat ločimo gle- de na njihova osnovna izhodiščna igralna mesta v napadu. Delimo jih na zunanje igralce (levi, srednji in desni zunanji igra- lec), krilne igralce (levo in desno krilo), kro- žne napadalce in vratarje. Igralne vloge so razdeljene glede na lastnosti, sposobnosti in značilnosti igralca (Šibila, 2004). Od njih je tudi odvisno, kakšno igralno vlogo in kakšen model taktike igre bo lahko igralec igral. V zadnjih letih se kaže napredek v igri napadalcev proti conskim oziroma kombi- niranim obrambnim postavitvam. Prisotna je vedno večja univerzalnost napadalcev. Uvod V rokometu sta obseg in intenzivnost obre- menitev zelo raznolika. Vzporedno s ciklič- nimi obremenitvami, med katere sodijo različni načini hoje in teka, se med tekmo pojavljajo tudi aciklične aktivnosti, kot so na primer podaje, streli in padci. Med roko- metno tekmo prihaja torej do intervalnih obremenitev, ki so posledice sprememb v dinamiki in vrsti obremenitev (Šibila, Vule- ta, Pori, 2004). Aciklične aktivnosti so enkratne in kratko- trajne aktivnosti z različno gibalno struktu- ro, ki se lahko med tekmo pojavljajo izoli- rano ali v povezavah z drugimi acikličnimi aktivnostmi ter cikličnimi gibanji. Igralec na tekmi želi z izvedbo acikličnih aktiv- nosti pridobiti prostorsko in/ali časovno prednost pred nasprotnikom (Pori, 2003). Z njimi lahko i) začnemo ciklično gibanje (na primer skok za žogo in prehod v tek ali vodenje); ii) povežemo oz. spremenimo Razlike v izvajanju acikličnih aktivnosti med rokometaši glede na igralna mesta v napadu Izvleček Cilj preučevanja je bila analiza razlik v izvajanju acikličnih aktivnosti med rokometaši, ki igrajo na raz- ličnih igralnih mestih v napadu. Vzorec merjencev je predstavljalo dvainsedemdeset igralcev starostne kategorije članov, ki so bili razdeljeni v šest skupin, in sicer glede na izhodiščna igralna mesta v napadu. V vzorec spremenljivk smo zajeli sedem najpogostejših acikličnih aktivnosti v fazi napada. Podatke smo zbrali in uredili s pomočjo računalniškega programa Softory match (Silkeborg, Danska) in jih obdelali z uporabo večfaktorske analize variance. Rezultati analize kažejo, da je pogostost pojavljanja acikličnih aktivnost na posameznih igralnih mesti različna. Pri zunanjih igralcih je bila pri večini spremenljivk koli- čina acikličnih aktivnosti od dva- do štirikrat višja kot pri krilnih igralcih in krožnih napadalcih. Ključne besede: rokomet, analiza igre, aciklične aktivnosti. Differences in the acyclic activities among the players on different playing positions in team handball Abstract The aim of the research was to analyze the differences in the acyclic activities among the players who play on different playing positions during the attacking phase in Team handball. Sample of subjects in- cluded 72 senior male handball players and was divided into six sub-samples according to their playing position. Sample of variables included seven most frequent acyclic activities in the phase of attack. Data collection of acyclic activities was based on the Softory Match System (Silkebork, Denmark). Multivariate analysis of variance was used to calculate the differences in the acyclic activities among the groups of players. The results of the analysis show that the frequencies of acyclic activities vary for different play- ing positions. In the majority of variables the amount of acyclic activities was two to four times higher for back players in comparison with wings and pivots. Key words: Team handball, game analysis, acyclic activities. Primož Pori, Uroš Mohorič, Marko Šibila LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 103 kaže na model igre v napadu, ki pri večini moštev temelji na strelskih sposobnostih LZ. Preostale skupine igralcev se po številu strelov med seboj ne razlikujejo statistič- no značilno. Pri padcih/vstajanjih so LZ, SZ in KN dosegli statistično značilno večje vrednosti kot LK in DK. DZ pa se v tej spre- menljivki ne razlikuje statistično značilno od drugih skupin. Blokiranje nasprotnikovih branilcev s tele- som je ena temeljnih dejavnosti KN. To je razvidno tudi iz rezultatov, saj se KN v tej spremenljivki statistično značilno razliku- jejo od preostalih skupin igralcev. Tudi pri številu opravljenih skokov se pojavljajo statistično značilne razlike predvsem med zunanjimi igralci in igralci na drugih igral- nih mestih. Pri tem so v ospredju LZ, ki ima- Razprava Ugotovili smo statistično značilne razlike med posameznimi igralnimi mesti v vseh izbranih acikličnih spremenljivkah. Zunanji igralci (LZ, SZ in DZ) opravijo statistično več podaj od kril in krožnih napadalcev, medtem ko se v tej spremenljivki med seboj statistično značilno ne razlikujejo. Zelo podobno je tudi z zaleti proti vratom in odkrivanji, ki jih opravijo zunanji igralci statistično več od igralcev na drugih treh igralnih mestih. Pri odkrivanjih pa je treba omeniti tudi KN, ki se ravno tako statistično značilno razlikujejo od kril, vendar ni razlik v primerjavi z igralci, ki igrajo na mestih zunanjih igralcev. Tisti, ki igrajo na mestu LZ, imajo statistično značilno več strelov kot igralci na drugih igralnih mestih. To višina 189 ± 7,2 cm; telesna masa 86,3 ± 6,8 kg; igralni staž 5,2 ± 2,6 leta), ki so bili razdeljeni v šest skupin, in sicer glede na njihovo izhodiščno igralno mesto v napa- du. Analizirali smo štiriindvajset krilnih, šestintrideset zunanjih igralcev in dvanajst krožnih napadalcev. Vzorec spremenljivk Pri izboru vzorca spremenljivk smo se opr- li na Porijevo raziskavo iz leta 2003. Izbrali smo sedem najpogostejših spremenljivk, ki jih igralci uporabljajo v fazi napada: po- daje, streli, zaleti proti vratom, padci/vsta- janja, blokade, odkrivanja in skoki. Vzorec tekem in način zbiranja po- datkov Vzorec tekem je predstavljalo dvanajst te- kem moškega svetovnega prvenstva v ro- kometu v Nemčiji leta 2007. Analizirali smo štiri tekme iz predtekmovanja, štiri iz četrfi- nala, dve polfinalni tekmi ter tekmo za tre- tje mesto in finale. Vse analizirane tekme so bile posnete s pomočjo televizijskega signala različnih TV-postaj. Podatke smo zbrali in uredili s pomočjo računalniškega programa SMS – Softory match system (Sil- kebork, Danska). Metode obdelave podatkov V prvem delu smo za vse uporabljene spremenljivke izračunali opisno statistiko. Za ugotavljanje razlik v pogostosti poja- vljanja acikličnih aktivnosti med igralnimi mesti smo uporabili večfaktorsko analizo variance. Rezultati V preglednici 1 prikazujemo statistične značilnosti izbranih spremenljivk acikličnih aktivnosti na vsej tekmi. Na igralnih mestih treh zunanjih igralcev lahko opazimo višje povprečne vrednosti v skoraj vseh spre- menljivkah (izjema so »blokade« in »odkri- vanja«), če jih primerjamo s krilnimi igralci in krožnimi napadalci. Najbolj je to opa- ziti pri spremenljivkah »zaleti«, »podaje«, »streli« in »skoki«. V teh primerih rezultati kažejo med dva- in štirikrat višjo pogostost pojavljanja omenjenih spremenljivk kot na položajih kril in krožnega napadalca. V preglednici 2 so prikazane razlike v izbra- nih spremenljivkah, dobljene na podlagi analize variance med igralci, ki igrajo na različnih igralnih mestih. Preglednica 1: Osnovne statistične značilnosti obravnavanih spremenljivk Spremenljivka AS SO MIN MAX ASIM SPL Podaje 95,8 60,5 18 212 –1,508 ,241 Streli 9,9 5,5 1 25 –,282 ,690 Zaleti proti vratom 22,1 18,5 0 64 –,848 ,558 Padci/vstajanja 5,4 3,5 0 12 –1,137 ,322 Blokade 5,3 10,2 0 39 2,573 1,990 Odkrivanja 16,9 8,3 4 42 –,252 ,452 Skoki 12,1 8,4 1 33 –,225 ,880 Oznake: AS – aritmetična sredina; SO – standardni odklon; MIN – najmanjši rezultat; MAX – največji rezultat; ASIM – asimetričnost; SPL – sploščenost. Preglednica 2: Razlike v izbranih acikličnih aktivnostih med posameznimi igralnimi mesti Spremenljivka LK LZ SZ DZ DK KN Podajea 36,17* 134,00* 177,08* 143,25* 48,50* 35,67* Strelib 6,17* 17,08* 10,83* 11,00* 8,25* 6,58* Zaleti proti vratomc 7,83* 37,25* 44,08* 31,83* 10,67* ,50* Padci/vstajanjad 2,42* 7,50* 6,08* 4,58* 3,92* 8,08* Blokadee ,33* ,33* 2,50* ,75* ,50* 27,17* Odkrivanjaf 8,00* 20,83* 22,83* 18,33* 11,50* 20,00* Skokig 5,33* 24,33* 12,83* 16,50* 8,50* 5,08* *Razlike, značilne pri p < 0,05. aLK < LZ, SZ in DZ; LZ > LK, DK in KN; SZ > LK, LZ, DZ, DK in KN; DZ > LK, DK in KN; DK < LZ, SZ in DZ; KN < LZ, SZ in DZ. bLZ > LK, SZ, DZ, DK in KN. cLK < LZ, SZ in DZ; LZ > LK, DK in KN; SZ > LK, DZ, DK in KN; DZ > LK, DK in KN; DK < LZ, SZ in DZ; KN < LZ, SZ in DZ. dLK < LZ, SZ in KN; LZ > LK; SZ > LK; DK < KN; KN > LK in DK. eKN > LK, LZ, SZ, DZ in DK. fLK < LZ, SZ, DZ in KN; LZ > LK in DK; SZ > LK in DK; DZ > LK; DK < LZ, SZ in KN; KN >. gLK < LZ, SZ in DZ; LZ > LK, SZ, DZ, DK in KN; SZ > LK in KN; DZ > LK, DK in KN. Oznake: LK – levo krilo; LZ – levi zunanji; SZ – srednji zunanji; DZ –desni zunanji; DK – desno krilo; KN – krožni napadalec. LVII, 2009, 1-2 Šport104 [raziskovalna dejavnost] Šibila, M., Lasan, M., Pori, P. Bon, M. (1999). 8. Analiza obremenitev rokometašev v fazi napada. Šport 47(2), 42–45. Šibila, M., Vuleta, D., Pori, P. (2004). Position-9. related differences in volume and intensity of large-scale cyclic movements of male players in handball]. Kinesiology (Zagreb), 36(1), 58–68. Šibila, M., Lasan, M., Bon, M., Pori, P. (2005). 10. Position-related differences in some morphological body characteristics of han- dball players. Stud. Kinantropol, 6( 1), 17–25. Späte, D. (1999). Neue Ideen fur das Positi-11. onWechselspiel und die Metodische Erar- beitung in Grundspiel. Hanballtraining, 9, 10–22. Šibila, M. (2004). 12. Rokomet – izbrana poglav- ja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Taborsky, F. (2001). Game performance in 13. team handball. EHF Periodical. Vienna. Sklep Rezultati analize kažejo, da je pogostost pojavljanja acikličnih aktivnosti na posa- meznih igralnih mesti različna. Pri zunanjih igralcih je bila pri večini spremenljivk koli- čina acikličnih aktivnosti od dva- do štiri- krat višja kot pri krilnih igralcih in krožnih napadalcih. Vzroke lahko iščemo predvsem v izhodiščnih položajih igralcev na posa- meznih igralnih mestih. Zunanji igralci so pri igri na postavljeno obrambo na sredini igrišča in so odgovorni za pripravo napa- da ter s tem tudi za ustvarjanje priložnosti krilom in krožnim napadalcem. Posledič- no zato izvedejo več acikličnih aktivnosti. Predvsem je to vezano na število podaj, zaletov in strelov proti vratom. Izhodiščni položaj krilnih igralcev in območje njiho- vega delovanja sta prostorsko zelo omeje- na. Krilni igralci namreč večino svojih aktiv- nosti opravijo v kotu igrišča, zato opravijo manj acikličnih aktivnosti. Pri ustvarjanju priložnosti za strel so v veliki meri odvisni od aktivnosti zunanjih igralcev. Tudi igralci na mestu krožnega napadalca opravijo manj izbranih acikličnih aktivno- sti. Kljub temu so zaradi prikritih telesnih stikov, borbe za prostor z branilci in odkri- vanj zelo obremenjeni. Literatura Bon, M. (2001). 1. Kvantificirano vrednotenje obremenitev in spremljanje frekvence srca igralcev rokometa med tekmo. Doktorska di- sertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Cardinale, M. (2000). Handball performan-2. ce: physiological considerations & practical approach for the training metabolic aspec- ts. Pridobljeno 12. 10. 2007 s svetovnega spleta http://www.coachinfo.com. Cuesta, G. (1991). 3. Team handball. Madrid: Spanish Handball Federation. Kotzamanidis, C., Chatzikotoluas, K., Gian-4. nakos, A. (1999). Optimization of the trai- ning plan of the handball game. Handball, 64–71. Kuchenbecker, R., Zieschang, K. (1992). Be-5. lastungsanalysen in Hallenhandball und Ableitung für die Trainings Planung. Deut- cher Sportbund Bundesvorstand Leistungs- sport. Munster: Philippka Verlag. Pori, P., Šibila, M. (2003). Razlike v izbranih 6. morfoloških in motoričnih razsežnostih 17- in 18-letnih rokometašev, ki igrajo na različ- nih igralnih mestih. Šport, 51(3), 58–62. Pori, P. (2003). 7. Analiza obremenitev krilnih igralcev v rokometu. Doktorsko delo. Lju- bljana: Fakulteta za šport. jo statistično več skokov kot druge skupine igralcev. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da med rokometnimi tekmami vrhunske ravni naj- več acikličnih aktivnosti opravijo zunanji igralci. Ob tem je treba posebej omeniti LZ, ki največkrat zaključijo napade s streli, in SZ, ki opravijo največ podaj in zaletov pro- ti golu. Rezultate, ki so jih v naši raziskavi dosegali krožni napadalci, moramo zaradi specifičnosti tega igralnega mesta obrav- navati zelo previdno. Krožne napadalce zaradi njihovega izhodiščnega položaja, ki je med obrambnimi igralci ob črti vratarje- vega prostora, nasprotniki neprestano ovi- rajo in jim otežujejo sprejem žoge. Zaradi tega je pri njih opaziti bistveno manjšo količino podaj in zaletov kot pri zunanjih igralcih. Drugače pa je z blokadami, padci in vsta- janji ter odkrivanji, ki kažejo na visoko obremenitev tega igralnega mesta. Krožni napadalci našega vzorca so na tekmah v povprečju postavili 27 blokad, 8-krat so padli in vstali ter se 20-krat odkrili v prostor za sprejem žoge. Krožni napadalci pri pri- kritih telesnih stikih zaradi neprestanega upiranja in borbe za prostor tudi aktivira- jo veliko mišične mase, zaradi česar pora- bljajo v fazi napada veliko moči. Podobne ugotovitve lahko zasledimo v prispevku Taborskega (2001). Dobljeni podatki so primerljivi z raziska- vo Porija (1998), ki je podrobneje analiziral nekaj najpogostejših acikličnih aktivnosti v fazi napada na vzorcu devetih tekem sve- tovnega prvenstva v Kumamotu na Japon- skem leta 1997. Analiziral je 473 napadov na postavljeno obrambo in ugotovil, da je povprečna pogostost pojavljanja aciklič- nih aktivnosti med tekmo na posameznih igralnih mesti različna. Zunanji igralci nje- govega vzorca so v povprečju izvedli sko- raj trikrat več acikličnih aktivnosti kot krilni igralci in krožni napadalci. Izmed vseh treh igralnih mest zunanjih igralcev se zdi igralno mesto srednjega zu- nanjega igralca z vidika količine acikličnih aktivnosti najbolj izpostavljeno. Na ana- liziranih tekmah so opravili v povprečju kar 177 podaj, 44 zaletov proti vratom, 23 odkrivanj, 11 strelov in 13 skokov. Levi in desni zunanji igralci so v povprečju le več- krat streljali in skočili, kar pa je razumljivo, saj je srednji zunanji igralec največkrat tudi organizator igre, ki ustvarja priložnosti soi- gralcem v napadu. doc. dr. Primož Pori, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1110, Ljubljana – Katedra za rokomet primoz.pori@fsp.uni.lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 105 prav tako pospešuje v drugo ali isto smer in z odvzemanjem ali izbijanjem žoge ali prekrškom poskuša preprečiti uspešno iz- vedbo varanja z žogo. Omenjene značilnosti bomo skušali opre- deliti kot najpogostejše primere varanj z žogo na največjih tekmovanjih. Osredoto- čili se bomo na hitrost in smer gibanja na- padalca in obrambnega igralca pred vara- njem z žogo, na relativno hitrost napadalca proti obrambnemu igralcu pred varanjem, na razdaljo, na kateri je bilo varanje z žogo izvedeno, ter na novo smer gibanja napa- dalca in obrambnega igralca. Metode dela Vzorec merjencev Vzorec merjencev je zajemal 320 nogome- tašev 32 moštev, ki so leta 2006 igrala na svetovnem prvenstvu v Nemčiji v izločil- nem delu tekmovanja. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk predstavljajo: hitrost gibanja napadalca pred varanjem – z žogo (Vnpr), hitrost gibanja obrambnega igralca pred – varanjem z žogo (Vopr), relativna hitrost gibanja napadalca proti – obrambnemu igralcu (Vre), razdalja pri varanju z žogo (Ra), – smer gibanja napadalca po varanju z – žogo (Snpo), smer gibanja obrambnega igralca pred – varanjem z žogo (Sopr), smer gibanja obrambnega igralca po va- – ranju z žogo (Sopo). Način zbiranja podatkov in opredelitev spremenljivk Podatke smo zbirali s pomočjo video po- snetkov, ki smo jih predvajali v programu Avi AD Measure v2.4. Upoštevali smo vsa varanja z žogo, ki so se zgodila v rednem delu tekme brez podaljškov. Začetno hitrost gibanja nogometašev smo ocenili na osnovi 4-stopenjske lestvice. Lo- čili smo mirovanje (0), počasen tek (1), sre- dnje hiter tek (2) in zelo hiter tek (3). Pri računanju ocene relativne hitrosti smo si pomagali s smerjo gibanja napadalca in obrambnega igralca pred varanjem z žogo. Pri tem smo negativne vrednosti pretvorili v pozitivne. Razdaljo pri varanju z žogo smo ocenili na osnovi razdalje med središčem trupa v različne smeri pred, ob in za stojno nogo, lahko jo prestopi, nakaže udarec. Žogo lah- ko pri veliki hitrosti zaustavi in nadaljuje, preden se dokončno zaustavi tudi sam. Na- padalec se lahko po varanju z žogo giblje v isto smer, v stran ali v nasprotno smer. Pri tem se lahko obrača. Žogo lahko udari obrambnemu igralcu med nogami. Lahko jo udari po strani obrambnega igralca, po kateri nadaljuje gibanje tudi sam, ali po strani obrambnega igralca, ki je nasprotna od tiste, po kateri nadaljuje gibanje. Medtem ko ima napadalec širok izbor raz- ličnih varanj z žogo, obrambni igralec izbi- ra le med tekalnimi, prisunskimi in križnimi koraki ter med smerjo gibanja. Da bi ugotovili, kdaj je primerno izvesti posamezno vrsto varanja, je potrebno opredeliti značilnosti varanja z žogo. Pre- den se napadalec odloči za varanje z žogo, se napadalec in obrambi igralec gibljeta z določeno začetno hitrostjo in v določeni smeri. Nato na določeni razdalji napadalec izvede varanje z žogo in začne pospeševa- ti v drugo ali isto smer. Obrambni igralec Uvod Varanje z žogo je specialna tehnika gibanja nogometaša. Je tehnični element, ki omo- goča doseganje prednosti pred obramb- nim igralcem. To nogometaš stori z izvaja- njem gibov z namenom, da nasprotnik ne bi odkril prave namere igre. Uspešno va- ranje z žogo nasprotnika izloči iz akcije in ustvari možnosti za lažje nadaljevanje igre ali za zaključni strel na vrata (Elsner, 1997; Elsner, Pocrnjič, Verdenik, 1997). Na podlagi analize svetovnega prvenstva v nogometu leta 2002, ki jo je opravil Rovan (2004), lahko trdimo, da je verjetnost, da igralec v igri preigra nasprotnika, 58-od- stotna. Vse kaže, da je uspešnost v tem tehničnem elementu razmeroma majhna, zato bi jo bilo z dobro analizo mogoče iz- boljšati. Za izboljšanje varanj z žogo je potrebno zelo dobro poznati značilnosti posame- znega varanja. Napadalec ima pri varanju z žogo možnost zelo velikega števila kombi- nacij. Uporablja lahko različne dele telesa, navadno noge. Žogo lahko zakotali, udari Nekatere značilnosti najpogostejših načinov varanj z žogo pri nogometu Izvleček Na vzorcu 320 nogometašev oz. 32 moštev, ki so leta 2006 igrala na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, smo ugotavljali, kateri so najpogostejši načini varanj z žogo. Pri vsakem smo za napadalca in obrambnega igralca ocenili začetno hitrost gibanja, smer gibanja pred in po izvedbi varanja z žogo ter medsebojno razdaljo. Z dvosmernim T-testom za neodvisne vzorce smo ugotavljali, kako se v ocenjenih značilnostih posamezni načini varanja z žogo razlikujejo od značilnosti preostalih načinov varanj z žogo. Opredelili smo 11 najpogostejših načinov varanj z žogo in njihove izstopajoče značilnosti, kar je lahko v pomoč pri delu v praksi. Ključne besede: nogomet, analiza igre, varanje z žogo. Some characteristics of the most frequent ball fakes in football Abstract On the sample of 320 soccer players or. 32 teams, who played on the World Cup in Germany, we tried to figure out the most common dribbling situations. For attacker and defeneder in every dribbling situ- ation we valued starting velocity, direction of movement before and after dribbling and the distance between them. With independent-samples t test we tried to figure out in which characteristics a single situation differs from characteristcs of other dribbling situations. We find out 11 most frequent dribbling situations and their special charateristics, which can be used practice. Keywords: soccer, game analysis, dribbling. Klemen Rovan, Otmar Kugovnik, Matej Supej, Zdenko Verdenik LVII, 2009, 1-2 Šport106 [raziskovalna dejavnost] napadalca in središčem trupa obrambne- ga igralca v trenutku, ko je napadalec pri varanju udaril po žogi. Oceno smo podali v metrih na podlagi primerjave s širino tru- pa igralcev, ki so bili tisti trenutek na po- snetku. Glede na meritve, ki jih je opravljal Elsner (1982), smo za primerjalno vrednost določili povprečno širino medenice nogo- metašev 0,268 m. Glede na začetno smer gibanja napadalca smo ocenili smer gibanja napadalca po va- ranju z žogo in smer gibanja obrambnega igralca pred in po varanju z žogo. Pri tem nismo ločili med gibanjem v desno ali levo stran. Metode obdelave podatkov S pomočjo programa SPSS-a 14.0 za Win- dows smo rezultate najprej obdelali z osnovnimi postopki opisne statistike, nato smo z dvosmernim testom za neodvisne vzorce ugotavljali statistično značilne raz- like med posamezno vrsto varanja z žogo in značilnostmi, skupnimi vsem vrstam va- ranja z žogo pri napaki alfa 0.1, 0.05 in 0.01. Rezultati Na 16 tekmah izločilnega dela svetovnega prvenstva v Nemčiji 2006 smo zabeležili 478 različnih varanj z žogo in določili 11 najbolj značilnih okoliščin varanj z žogo. Pridobljeni rezultati so pokazali, da je pri varanju z žogo (VŽ) začetna hitrost napa- dalca in tudi obrambnega igralca v pov- prečju nekje med počasnim in srednje hi- trim tekom. Relativna hitrost se približuje srednje hitremu teku. Ocenjena povprečna razdalja med središčem trupa napadalca in središčem trupa obrambnega igralca v času udarca po žogi pri varanju z žogo je v povprečju okoli 1,3 m s standardnim od- klonom 0,8 m. Ocenjena povprečna spre- memba smeri gibanja napadalca pri vara- nju z žogo je v povprečju 57°. Obrambni igralec se pred izvedbo varanja z žogo gi- blje po naši oceni v povprečju pod kotom 86°, medtem ko potem preusmeri svoje gi- banje v povprečju pod kotom 91° glede na začetno gibanje napadalca. To pomeni, da obrambni igralec prihaja in napada napa- dalca navadno s strani, vendar standardni odklon kaže, da so mogoča zelo velika od- stopanja. Standardni odklon pri izmerjenih kotih tudi kaže, da napadalec nima takšne- ga razpona pri spremembi smeri gibanja kot obrambni igralec. Najpogostejše je bilo varanje z notranjim delom stopala (VND). Nekatera varanja z Preglednica 1: Primerjava značilnosti posameznih primerov varanja z žogo z značilnostmi drugih primerov varanja z žogo Vnpr Vopr Vre Ra Snpo Sopr Sopo VND OV VND OV VND OV VND OV VND OV VND OV VND OV Št. 172 310 172 310 172 310 172 310 172 310 172 310 172 310 Pov. 1.8 1.6 1.6 1.6 2.1 1.6 1.4 1.2 45 63 108 75 96 89 S. O. 0.9 0.8 0.8 0.7 1.4 1.1 0.8 0.7 34 48 68 70 60 60 S. Z. 0.006*** 0.546 0.000*** 0.001*** 0.000*** 0.000*** 0.240 VZD OV VZD OV VZD OV VZD OV VZD OV VZD OV VZD OV Št. 121 361 121 361 121 361 121 361 121 361 121 361 121 361 Pov. 1.7 1.6 1.6 1.6 1.8 1.8 1.3 1.3 50 59 101 82 95 90 S. O. 0.8 0.9 0.7 0.8 1.3 1.3 0.6 0.8 30 48 66 72 54 62 S. Z. 0.934 0.825 0.713 0.879 0.024** 0.007*** 0.371 VOB OV VOB OV VOB OV VOB OV VOB OV VOB OV VOB OV Št. 49 433 49 433 49 433 49 433 49 433 49 433 49 433 Pov. 1.1 1.7 1.5 1.6 1.2 1.9 0.9 1.3 123 49 30 93 93 91 S. O. 0.6 0.9 0.7 0.7 0.8 1.3 0.5 0.8 49 37 60 69 62 60 S. Z. 0.000*** 0.191 0.000*** 0.000*** 0.000*** 0.000*** 0.856 VMI OV VMI OV VMI OV VMI OV VMI OV VMI OV VMI OV Št. 33 449 33 449 33 449 33 449 33 449 33 449 33 449 Pov. 1.9 1.6 1.7 1.6 1.8 1.8 1.3 1.3 30 59 89 86 72 93 S. O. 0.6 0.9 0.8 0.7 1.2 1.3 0.8 0.8 28 45 67 71 68 59 S. Z. 0.045** 0.431 0.965 0.834 0.000*** 0.825 0.091* VSH OV VSH OV VSH OV VSH OV VSH OV VSH OV VSH OV Št. 16 466 16 466 16 466 16 466 16 466 16 466 16 466 Pov. 1.9 1.6 1.8 1.6 1.2 1.8 0.9 1.3 10 58 25 89 42 93 S. O. 0.7 0.9 0.7 0.7 0.8 1.3 0.5 0.8 14 44 27 71 50 60 S. Z. 0.104 0.239 0.007*** 0.047** 0.000*** 0.000*** 0.001*** VZA OV VZA OV VZA OV VZA OV VZA OV VZA OV VZA OV Št. 15 467 15 467 15 467 15 467 15 467 15 467 15 467 Pov. 1.3 1.7 1.6 1.6 1.3 1.8 1.0 1.3 115 55 55 87 105 91 S. O. 0.7 0.9 0.5 0.7 0.8 1.3 0.5 0.8 39 43 57 71 71 60 S. Z. 0.147 0.998 0.036** 0.147 0.000*** 0.080* 0.370 Vnpr Vopr Vre Ra Snpo Sopr Sopo VPR OV VPR OV VPR OV VPR OV VPR OV VPR OV VPR OV Št. 13 469 13 469 13 469 13 469 13 469 13 469 13 469 Pov. 1.4 1.7 0.8 1.6 1.4 1.8 1.4 1.3 40 57 53 87 97 91 S. O. 0.7 0.9 0.6 0.7 0.8 1.3 1.6 0.7 17 45 77 70 65 60 S. Z. 0.259 0.000*** 0.108 0.687 0.003*** 0.084* 0.732 VSK OV VSK OV VSK OV VSK OV VSK OV VSK OV VSK OV Št. 13 469 13 469 13 469 13 469 13 469 13 469 13 469 Pov. 1.4 1.7 1.2 1.6 1.7 1.8 0.7 1.3 53 57 89 86 97 91 S. O. 0.8 0.9 0.7 0.7 1.2 1.3 0.4 0.8 38 44 78 71 65 60 S. Z. 0.259 0.067* 0.727 0.000*** 0.767 0.886 0.732 VIS OV VIS OV VIS OV VIS OV VIS OV VIS OV VIS OV Št. 17 465 17 465 17 465 17 465 17 465 17 465 17 465 Pov. 2.2 1.6 2.0 1.6 1.4 1.8 1.2 1.3 62 56 21 89 66 92 S. O. 0.6 0.9 0.6 0.7 0.8 1.3 0.6 0.8 38 45 21 71 60 60 S. Z. 0.003*** 0.014** 0.086* 0.636 0.591 0.000*** 0.080* VNU OV VNU OV VNU OV VNU OV VNU OV VNU OV VNU OV Št. 11 471 11 471 11 471 11 471 11 471 11 471 11 471 Pov. 1.7 1.6 1.8 1.6 1.8 1.8 1.8 1.2 72 56 75 87 103 91 S. O. 0.8 0.9 0.6 0.7 1.4 1.3 1.0 0.8 53 44 74 71 62 60 S. Z. 0.753 0.319 0.979 0.098* 0.238 0.587 0.523 V90 OV V90 OV V90 OV V90 OV V90 OV V90 OV V90 OV Št. 10 472 10 472 10 472 472 10 10 472 10 472 10 472 Pov. 1.7 1.6 1.6 1.6 1.6 1.8 1.3 1.3 66 56 92 86 97 91 S. O. 0.8 0.9 0.5 0.7 1.3 1.3 0.8 0.7 48 44 68 71 52 60 S. Z. 0.843 0.999 0.594 0.959 0.502 0.803 0.781 VV VV VV VV VV VV VV Št. 482 482 482 482 482 482 482 Pov. 1.6 1.6 1.8 1.3 57 86 91 S. O. 0.9 0.7 1.3 0.8 44 71 60 Legenda: OV – ostala varanja z žogo, VV – vsa varanja z žogo, Št. – število, Pov. – povprečna vrednost, S. O. – standardni odklon, S. Z. – statistična značilnost, *napaka alfa je manjša od 0.1, **napaka alfa je manjša od 0.05, ***napaka alfa je manjša od 0.01. LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 107 Posebej smo obravnavali tudi spremembo smeri napadalca, ko se oba, napadalec in obrambni igralec, zelo hitro gibljeta pribli- žno v isti smeri (VIS). Ugotovili smo temu primerne razlike. Napadalec in obrambni igralec se gibljeta veliko hitreje (α = 1 %). Ker se gibljeta približno v isti smeri, je temu primerno relativna hitrost nekoliko manjša (α = 10 %). Razliko smo ugotovili tudi pri veliko ostrejšem kotu gibanja obrambnega igralca pred začetkom varanja z žogo (α = 1 %). Nekoliko bolj v smeri gibanja napadal- ca se obrambni igralec giblje tudi po napa- dalčevem udarcu po žogi (α = 10 %). Pri varanju z notranjim delom stopala po nakazanem udarcu (VNU) smo ugotovili nekoliko večjo medsebojno razdaljo igral- cev ob udarcu napadalca po žogi (α = 10 %). V primeru varanja z notranjim delom sto- pala v stran pred stojno nogo in udarcem v smeri naprej z notranjim delom stopala nasprotne noge (V90) nismo ugotovili raz- lik glede na druge okoliščine. Možne so še druge različice. Nekatere smo zasledili, vendar so se pojavile preredko, da bi jih bilo v našem primeru smiselno obrav- navati. Sklep Raziskave smo se lotili, da bi ugotovili naj- pogostejše primere varanj z žogo, ki se po- javljajo na velikih tekmovanjih. To so: varanje z notranjim delom stopala, – varanje z zunanjim delom stopala, – varanje z obračanjem, – varanje z udarcem žoge mimo obramb- – nega igralca po strani, ki je nasprotna od strani, po kateri steče napadalec. Nekoliko redkeje se pojavljajo: varanje s spremembo hitrosti gibanja, ko – se napadalec in obrambni igralec giblje- ta zelo hitro v približni isti smeri, varanje z notranjim delom stopala za – stojno nogo po nakazanem udarcu, varanje s prestopanjem, – varanje, pri katerem napadalec udari – žogo obrambnemu igralcu med noga- mi, varanje s spremembo smeri, ko se napa- – dalec in obrambni igralec gibljeta zelo hitro v približni isti smeri, varanje z notranjim delom stopala po – nakazanem udarcu, smer gibanja (α = 1 %). Po varanju z žogo se obrambni igralec v takšnih primerih odzove lateralno in nekoliko bolj v smeri gibanja napadalca, kot to velja za druge primere (α = 1 %). Drugi primeri varanj z žogo, ki smo jih še zabeležili, so se pojavili redkeje, vendar smo jih kljub temu zasledili na vsaki ali na vsaki drugi tekmi. Posebej smo opazovali varanja z žogo s spremembo hitrosti gibanja (VSH), ko se napadalec in obrambni igralec gibljeta zelo hitro v približno isti smeri. V takšnih prime- rih je relativna hitrost med napadalcem in obrambnim igralcem veliko manjša (α = 1 %). Manjša je tudi razdalja med njima (α = 5 %). Obrambni igralec se pred izvedbo vara- nja z žogo giblje veliko bolj v smeri gibanja napadalca. Po udarcu po žogi je mogoče zaslediti veliko manjšo spremembo kota tako pri napadalcu kot tudi pri obramb- nem igralcu (α = 1 %). Obrambni igralec se torej giblje v isti smeri in se pod zelo ostrim kotom približuje napadalcu. Ko napadalec rahlo spremeni smer, se obrambni igra- lec po naši oceni usmeri v povprečju pod kotom 42° glede na začetno smer gibanja napadalca. Posebne značilnosti smo opredelili za oko- liščino, ko napadalec izvaja varanje z notra- njim delom stopala za stojno nogo po na- kazanem udarcu (VZA). V takšnih primerih smo zasledili manjšo relativno hitrost (α = 5 %). Obrambni igralec se v takšnih primerih pred varanjem z žogo giblje nekoliko bolj v smeri gibanja napadalca, kot je to značilno za druge primere (α = 10 %). Ugotovili smo tudi zelo veliko spremembo kota napadal- ca (α = 1 %), ki se po naši oceni giblje v pov- prečju okrog 115°. Pri varanju s prestopanjem (VPR) smo ugo- tovili, da je začetna hitrost gibanja obramb- nega igralca veliko manjša (α = 1 %). Veliko razliko smo ugotovili tudi pri spremembi smeri gibanja napadalca, ki se je od za- četne smeri usmeril pod veliko manjšim kotom (α = 1 %). Ugotovili smo tudi, da se obrambni igralec pred varanjem z žogo giblje nekoliko bolj v smeri gibanja napa- dalca (α = 10 %). Obravnavali smo tudi položaj, ko napada- lec udari žogo obrambnemu igralcu skozi noge (VSK). Rezultati so pokazali, da ima obrambni igralec takrat nekoliko manjšo hitrost (α = 10 %). Razdalja med napadal- cem in obrambnim igralcem je v takšnih primerih veliko krajša (α = 1 %). notranjim delom stopala smo glede na po- sebnosti v nadaljevanju obravnavali loče- no. Primerjava z značilnostmi drugih oko- liščin je pokazala, da ima napadalec v tem primeru veliko višjo začetno hitrost in po- dobno je veliko višja tudi relativna hitrost napadalca glede na obrambnega igralca (α = 1 %). Napadalci v takšnih primerih izva- jajo varanje z žogo na veliko večji razdalji od obrambnega igralca (α = 1 %). Glede na začetno smer gibanja napadalec spremeni smer za veliko manjši kot (α = 1 %). Veliko razliko smo ugotovili še pri obrambnem igralcu, ki se pred varanjem z žogo giblje lateralno in nekoliko proti smeri gibanja napadalca, medtem ko se v drugih prime- rih v povprečju giblje lateralno in nekoliko v smeri gibanja napadalca (α = 1 %). Zelo pogosta okoliščina je tudi varanje z zunanjim delom stopala (VZD). Nekatera varanja z zunanjim delom stopala smo gle- de na posebnosti v nadaljevanju obravna- vali ločeno. V primerjavi s splošnimi značil- nostmi drugih okoliščin smo ugotovili, da je sprememba kota pri napadalcu manjša (α = 5 %). Razvidno je tudi, da je spremem- ba kota tudi manjša kot v primerih, kjer gre za varanje z notranjim delom stopala. Ugo- tovili smo še veliko razliko pri obrambnem igralcu, ki se pred varanjem z žogo giblje lateralno in nekoliko proti smeri gibanja napadalca, podobno kot to velja za varanje z notranjim delom stopala (α = 1 %). Napadalci se velikokrat odločajo še za va- ranje z obračanjem (VOB). Pri naši obrav- navi nismo ločili med različnimi načini izvedbe. Ugotovili smo veliko manjšo hi- trost gibanja napadalca, veliko manjšo re- lativno hitrost ter veliko manjšo razdaljo med napadalcem in obrambnim igralcem v trenutku udarca po žogi (α = 1 %). Zelo velika razlika se je pojavila tudi v spremem- bi kota napadalca po varanju z žogo (α = 1 %). Ocenjeni kot, za katerega se v pov- prečju obrne, je 123°. Statistično značilna razlika je še pri smeri gibanja obrambnega igralca pred začetkom varanja z žogo (α = 1 %). Ocenjena smer gibanja obrambnega igralca je takrat v povprečju pod kotom 30° od začetne smeri gibanja napadalca, kar je veliko manj kot pri drugih okoliščinah. Med pogostejšimi je tudi varanje z žogo, ko napadalec udari žogo po strani, ki je nasprotna od strani, po kateri steče mimo obrambnega igralca (VMI). V takšnih pri- merih smo ugotovili višjo začetno hitrost napadalca (α = 5 %) in veliko manjšo spre- membo kota napadalca glede na začetno LVII, 2009, 1-2 Šport108 [raziskovalna dejavnost] Literatura Elsner, B. (1997). 1. Nogomet – teorija igre. Lju- bljana: Fakulteta za šport. Rovan, K. (2008). Aktivnosti z žogo nogo-2. metašev v napadu na različnih igralnih me- stih. Šport, 56(1−2), 75−79. Elsner, B., Pocrnjič, M., Verdenik, Z. (1997). 3. Ţrener B. Ljubljana: Nogometna zveza Slo- venije. Elsner, B. (1982). 4. Kanonične relacije nekaterih morfoloških in motoričnih dimenzij psiho- somatičnega statusa mladih nogometašev. Doktorska disertacija. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo. žogo, smer gibanja napadalca in obramb- nega igralca pred varanjem in sprememba smeri gibanja napadalca in obrambnega igralca po varanju z žogo. Ugotovili smo, da se najpogostejši primeri varanja z žogo na najkakovostnejšem tek- movanju v nogometu razlikujejo v opazo- vanih spremenljivkah. Pridobljene ocene in ugotovitve so lahko v praksi pomoč pri navodilih igralcem za kakovostno izvedbo varanj z žogo v nav- zočnosti obrambnega igralca. So pa tudi izhodišče za raziskave o varanjih z žogo z natančnejšimi merskimi napravami. varanje z notranjim delom stopala v – stran pred stojno nogo in udarcem v smeri naprej z notranjim delom stopala nasprotne noge. Preostale oblike varanj so se pojavljale tako poredko, da jih nismo obravnavali. Napadalec mora najprej obvladati tehniko določenega varanja z žogo. Ko jo osvoji, potrebuje informacije, kdaj bo lahko po- samezno varanje z žogo uporabil. Ocenili smo, da so značilnosti primerov varanja z žogo, ki bi jih bilo treba poznati, začetna hitrost gibanja napadalca in obrambne- ga igralca, razdalja med napadalcem in obrambnim igralcem pri izvedbi varanja z Klemen Rovan, prof. šp. vzg. Ul. 11. maja 14 1433 Radeče klemen.rovan@gmail.com LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 109 pa si sledijo v zaporednih ponovitvah, ki največkrat trajajo od 5 do 30 s. Ob tem se sprožajo zelo intenzivni presnovni procesi pretežno anaerobnega tipa. Med preki- nitvami potekajo predvsem oksidativni energijski procesi (Rannou, Prioux, Zouhal, Gratas-Delamarche, 2001; Böttcher, 1998). Bolj kot se večajo zahteve po pogostosti pojavljanja visoko/nizko obremenilnega cikla na tekmi in bolj kot se krajša čas od- mora znotraj tega cikla, pomembnejša je tudi dobra specifična vzdržljivost. To dej- stvo prihaja vse bolj v ospredje v sodob- nem modelu rokometne igre. Do podob- nih ugotovitev prihajajo raziskovalci tudi v nekaterih sorodnih športih igrah, kot so nogomet (Bangsbo, Michalsik, 2002; Reilly, 2003; Stroyer, Hansen, Klausen, 2004), ko- šarka (Mc Innes, Carlson, Jones, McKenna, 1995), rugby (Docherty, Wenger, Neary, 1988; Deutsch, Maw, Jenkins, Reaburn, 1988), hokej na ledu (Cox, Miles, Verde, Rhodes, 1995) in hokej na travi (Lemmink, Visscher, 2006). Zato se v športnih igrah v zadnjem obdobju pogosto uporablja viso- ko intenzivni intervalni trening (Buchheit, Laursen, Millet, Pactat, Ahmaidi, 2008), ki je usmerjen v sočasno razvijanje tako aerob- ne kot anaerobne kapacitete (Billat, 2001). Mehanizmi, kot so hitra srčno-žilna kinetika ali visoka hitrost kinetike obnove mišičnih substratov (ponovna oksigenacija mioglo- bina in hemoglobina ter fosfokreatinska obnova) (Millet, Candau, Fattori, Bignet, Varray, 2003), lahko pomagajo pri večji vlo- gi kisika in varčevanju z anaerobnimi ka- pacitetami. S tem vplivamo na povečano sposobnost ponavljanja visoko intenzivnih intervalnih obremenitev (Buchheit, Laur- sen, Millet, Pactat, Ahmaidi, 2008). Potrebno je upoštevati tudi osnovne zna- čilnosti intervalne vadbe, ki neposredno vplivajo na čas, v katerem pride do izčr- panosti med izvajanjem intervalne vadbe − intenzivnost in čas trajanja obremenitve ter čas trajanja in morebitna intenzivnost izvajanja aktivnosti v odmoru (Billat, 2001; Morton, Billat, 2004). Vzdržljivost rokometašev Vzdržljivost v športu je mogoče definira- ti takole: vzdržljivost – kot kompleksna motorično kondicijska sposobnost – je sposobnost vzdrževati določeno športno obremenitev v čim daljšem času in/ali čim hitreje ponovno obnoviti zmogljivosti po športni (psihofizični) obremenitvi (Grosser, Starischka, Zimmermann, 1998). Torej je 1992; Bon, 2001). Obremenitev rokome- tašev je odvisna tudi od tipa uporabljene conske obrambe in od vlog igralcev v igri (Pori, 2003). Aciklične aktivnosti se pravilo- ma izvajajo z visoko intenzivnostjo in po- menijo dobršen del obremenitve igralca. Visoko intenzivni teki (sprinti) so torej samo del zelo intenzivnih obremenitev rokome- tašev. Obseg manj intenzivnih cikličnih ak- tivnosti ali stanja na mestu, brez dodatnih acikličnih obremenitev, pa pomeni odmor med visoko intenzivnimi obremenitvami cikličnega in acikličnega tipa. Tako obstaja- jo v igri faze, ko je rokometaš izpostavljen velikim obremenitvam, in faze razmeroma manjše obremenitve (Šibila, Bravničar, Pori, Bon, 1999). Obremenitve, značilne za rokometno igro, so lahko enkratnega značaja, nemalokrat Uvod V rokometu sta intenzivnost in obseg obremenitev igralcev zelo raznolika. Vzpo- redno s cikličnimi gibanji (tek, hoja) se med rokometno igro pojavljajo tudi aciklične aktivnosti, kot so podaje, streli, skoki in doskoki, borba z nasprotnikom v osebnem stiku, padci in pobiranja, preigravanja (Ši- bila, 2004). Obremenitve v rokometu so torej kombinacija cikličnih in acikličnih aktivnosti. Pojavljanje obremenitev pa je intervalno. To pomeni, da se med igro obremenitve višje ali nižje intenzivnosti ter večjega ali manjšega obsega nepre- stano menjavajo z relativnim in časovno spremenljivim počitkom, ki ga predstavlja čas, ko igralec stoji na mestu oziroma hodi (Cambel, 1985; Sichelschmid, Klein, 1986; Martin, 1990; Kuchenbecker, Zieschang, Teoretična izhodišča in uporabnost terenskih testov za merjenje specifične aerobne vzdržljivosti rokometašev Izvleček Preučevanje modela vključevanja in deleža različnih energetskih mehanizmov pri obremenitvi, značilni za rokometno igro, je podlaga za ustrezen kondicijski trening. Specifična aerobna vzdržljivost rokometa- šev je zaradi narave igre in njenega trajanja pomembna sposobnost rokometašev. Merjenje vzdržljivosti pomeni temelj za načrtovanje treninga. V članku opisujemo različne možnosti in metode meritev, ki jih povzemamo iz dostopne literature. Pri tem skušamo slediti razvojnim težnjam na tem področju v dalj- šem časovnem obdobju. Na koncu navajamo tudi ustrezna priporočila glede izbora optimalnih rešitev pri merjenju vzdržljivosti rokometašev. Hkrati navajamo tudi osnovne možnosti, ki jih ponujajo rezultati izvedenih meritev pri natančnejšem in bolj nadzorovanem treningu specifične aerobne vzdržljivosti ro- kometašev. Ključne besede: rokomet, meritve, specifična vzdržljivost. Theoretical bases and usability of field tests for measuring specific aerobic endurance of handball players Abstract Investigating of model of including and of share different energy mechanisms at loads characteristics for handball play is base for suitable fitness training. Handball player’s specific aerobic endurance is notable ability because of nature of handball play and its duration. Measuring of endurance means important foundation for planning of practice. In article we are describing different possibilities and procedures of measurements that we’re summarizing from accessible literature. At this we try to follow develop- mental tendencies on this field in longer time period. We are listing suitable recommendations about selection of optimal solutions about measuring. We are listing also basic possibilities at more accurate and controlled training starting at testing results. Key words: Team Handball, Testing, Specific Endurance. Marko Šibila, Uroš Mohorič, Primož Pori LVII, 2009, 1-2 Šport110 [raziskovalna dejavnost] je izvajal tudi v rokometni dvorani. Teme- ljil je na spreminjajoči se hitrosti teka, ki je postopoma naraščala po pretečeni razdalji 200 m. Kot osnovni fiziološki kazalec so merili naraščanje frekvence srčnega utripa med testno obremenitvijo. Za nadaljnje postopke pri uporabi podatkov v različne namene je bil pomemben podatek o naj- višji doseženi vrednosti frekvence srčnega utripa. Skupaj s podatkom o vrednosti fre- kvence srčnega utripa v mirovanju je ta po- datek pomagal določiti t. i. srčno rezervo. To so uporabili za določanje razredov, ki so opisovali stopnjo napora med specifično obremenitvijo igralca na tekmi (Bon, 2001; Pori, 2003). S tem testom je bilo mogoče določiti tudi anaerobni oz. laktatni prag posamezne- ga športnika. Na začetku testa (pri poča- snejšem teku) je namreč razmerje med naraščanjem hitrosti teka in naraščanjem vrednosti srčnega utripa skoraj linearno. S povečevanjem hitrosti teka pa pridemo do točke, ko začne hitrost teka naraščati hitre- je od vrednosti srčnega utripa. V tej točki značilnega prehoda premice v položnejšo krivuljo (defleksiji) naj bi bil, po ugotovi- tvah Conconija, anaerobni prag. Hitrost, pri kateri je posameznik dosegel omenje- no točko, je bila zelo zanimiva tudi za načr- tovanje treninga vzdržljivosti. Erčulj (2001) je nekoliko prilagojen Conco- nijev test uporabljal za ugotavljanje anae- robnega praga pri košarkarjih. Merjenci so test izvajali na dva načina, in sicer s tekom na 20-metrskih razdaljah s spremembami smeri oziroma s tekom po obodu telova- dnice (po elipsi) – vsak krog je bil dolg 70 m. Hitrost teka je stopnjevano naraščala. Narekovali so jo zvočni signali, ki so mer- jence opozarjali na primernost tempa. Ugotovil je, da so merjenci dosegli višji povprečni in maksimalni pulz pri testu s spremembami smeri. Pri tem testu sta bila dosežena tudi višji pulz pri izračunanem anaerobnem pragu in višja vrednost vseb- nosti laktata v krvi po končanem testu. Pri teku po obodu telovadnice je bila doseže- na večja hitrost pri anaerobnem pragu. Na osnovi rezultatov je avtor ugotovil, da je težko nedvoumno trditi, kateri izmed obeh testov je primernejši za ugotavljanje ana- erobnega praga. Zato je predlagal primer- javo rezultatov, dobljenih v obeh testih, z rezultati, pridobljenimi v nekaterih drugih testih, pri katerih se uporabljajo različni kriteriji za ugotavljanje anaerobnega pra- ga. Seveda je bilo pri Conconijevem testu oteženo, vendar prednosti tega pristopa mnogokrat odtehtajo tehnične težave. Terenski testni postopki za oceno ravni aerobne vzdržljivosti rokometašev Razvoj terenskih testnih postopkov za oceno vzdržljivosti je temeljil na v uvodu opisanem vedenju o obremenitvi roko- metašev med tekmo in s tem povezanimi energetskimi zahtevami. Rokomet je v tem pogledu podoben nekaterim drugim špor- tnim igram. Zato so največkrat uporabljali testne postopke, ki so jih razvili za različne športne igre. Terenski testni postopki za oceno ravni aerobne vzdržljivosti rokometašev so lah- ko kontinuiranega ali intervalnega tipa. Izvajajo se v različnih okoliščinah merje- nja – največkrat na atletski stezi ali v roko- metni dvorani. Merjenci izvajajo tek brez sprememb smeri gibanja (tek naravnost po atletski stezi, tek naravnost po obodu telovadnice) ali s spremembami smeri gi- banja na poligonu – npr. na rokometnem igrišču. Razvili so tudi nekaj testov, kjer so igralci ob teku izvajali še nekatere tehnične rokometne elemente. Eden prvih testov, s katerim so preverjali vzdržljivost rokometašev, je bil Cooperjev test. To je najbolj znani in splošno razširjeni test za ugotavljanje aerobne vzdržljivosti tako na področju rekreativnega kot tudi tekmovalnega športa. Pri tem testu morajo igralci v 12 minutah preteči čim daljšo raz- daljo ali pa preteči 2400 m v čim krajšem času. Za tekmovalce v različnih športnih igrah (košarka, nogomet) so izdelali tudi norme na pet- ali šeststopenjski skali z opi- sno oceno posameznikovega dosežka gle- de na pretečeno razdaljo (Steinhöfer, 1996; Weineck, 1998; Hagedorn, Meseck, 1985). Temeljile so na modifikaciji originalnih vrednosti, ki jih je izdelal Cooper (Cooper, 1968). Uporabne so bile tudi za rokome- taše. Ta test so v zadnjem času uporabljali vse redkeje, saj so pridobljeni rezultati da- jali premalo konkretnih informacij o speci- fični vzdržljivosti rokometašev. Na podlagi doseženih rezultatov tudi ni bilo mogoče natančneje načrtovati treninga vzdržljivo- sti. Bolj izpopolnjeni terenski testi so temeljili na naraščanju hitrosti teka v določenih ča- sovnih intervalih, ki so jih merjenci izvajali do izčrpanosti. Tako so ugotovili končno hitrost, ki so jo igralci še zmogli preteči. Takšen je bil Conconijev test (Conconi, Fer- rari, Ziglio, Droghetti, Codeca, 1982), ki se vzdržljivost v športu izredno pomembna sposobnost, saj omogoča daljši čas obre- menitve in hitro obnovo zmogljivosti, ki je potrebna za nadaljnje športne obreme- nitve. V uvodu smo skušali pojasniti, da vzdržljivostno-motorične zahteve v roko- metu zajemajo razvoj na področju splošne aerobne in specifične anaerobne priprave. Z vidika aerobne vzdržljivosti je zelo po- memben podatek o maksimalni aerob- ni moči (Maximal aerobic power – MAP) rokometašev. Maksimalna aerobna moč pri igranju rokometa sicer ne predstavlja najpomembnejšega dejavnika (kot npr. pri nekaterih atletskih disciplinah ali smučar- skem teku in podobnih »vzdržljivostnih« športnih panogah), je pa njena pomemb- nost kljub temu dovolj velika − predvsem zaradi prepletenosti prispevka vseh treh presnovnih mehanizmov (Wallace, Cardi- nale, 1997; Cardinale, Manzi, 2008). Iz lite- rature lahko tudi razberemo, da so s pomo- čjo meritev ugotovili višjo stopnjo aerobne moči, kot jo ima normalna populacija tudi pri čistih šprinterjih (Thoden, 1991). Maksimalna aerobna moč je maksimalna količina kisika, ki ga organizem lahko izloči iz atmosferskega zraka, ga prenese do tkiv in ga porabi. Količinsko se izrazi kot ekviva- lent maksimalne količine kisika, ki ga lahko porabi posameznik na enoto časa pri obre- menitvi velikih mišičnih skupin z narašča- jočo intenzivnostjo, ki traja do izčrpanosti. Porabo kisika lahko izrazimo kot maksimal- ni (max) volumen (V) kisika (O 2 ) na minuto in s kratico VO 2max. Navadno ga prikažemo in razlagamo kot absolutno vrednost (ab- solutni volumen na minuto – L • min-1) ali kot relativno vrednost glede na telesno težo (ml • kg-1 • min-1) (Thoden, 1991). Maksimalna aerobna moč kaže tako spo- sobnost prenosa O 2 kot tudi sposobnost mišic, da ga porabijo. Pri meritvah je zato njena vrednost odvisna od načina izvajanja testa in od vključenosti specifičnih mišic in mišičnih skupin. Zatorej je relevantnost merjenja maksimalne aerobne moči funk- cija načina izvajanja testa (Thoden, 1991). Če želimo, da imajo meritve praktično vrednost, mora protokol izvajanja testne naloge vsebovati aktivnosti, ki predsta- vljajo obremenitev športnikov v posame- zni športni igri. Ob tem je zaželeno, da se test izvaja v podobnih okoliščinah, kot so značilne za tekmo. Zato je optimalno, če se pri rokometu testne naloge izvajajo na ro- kometnem igrišču. Zaradi tehničnih razlo- gov je izvajanje takšnih meritev pogosto LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 111 Glede na različne predmete merjenja so oblikovali dva tipa oziroma dve ravni opi- sanega testa – Yo-Yo IR1 in Yo-Yo IR2. Pri prvi obliki merjenci začnejo s tekom pri nižji hitrosti in tudi naraščanje hitrosti je zmernejše kot pri drugi obliki. Zato se meritve s pomočjo testa Yo-Yo IR1 osre- dotočajo na oceno sposobnosti izvajanja intervalnih obremenitev, ki privede do maksimalne aktivacije aerobnega sistema. S pomočjo Yo-Yo IR2 pa naj bi določali po- sameznikovo sposobnost obnove zmoglji- vosti po ponavljajočih se obremenitvah z visokim prispevkom anaerobnega sistema. Meritve, opravljene na športnikih v različ- nih športnih igrah, kažejo, da kakovostnej- ši (uspešnejši) športniki dosegajo boljše rezultate v testih Yo-Yo (Mohr, Krustrup, Bangsbo, 2003; Thomas, Dawson, Good- man, 2006; Castagna, Abt, D'Ottavio, 2007; Sirotic, Coutts, 2007). Rezultati v obravna- vanem testu kažejo tudi večjo občutljivost za spremembe tekmovalne uspešnosti kot sam VO 2max . Zatorej je test Yo-Yo IR preprosta in ve- ljavna možnost pridobivanja ocene posa- meznikovih sposobnosti za ponavljanje intenzivnih obremenitev in za preučeva- nje sprememb v zmogljivosti športnikov v športnih igrah (Bangsbo, Iaia, Krustrup, 2008; Castagna, Impellizzeri, Rampini, D'Ottavio, Manzi, 2008). Za natančnejšo oceno aerobne kapacitete pa je tudi pri tem testu priporočljiva uporaba ergospiro- metrije (Metaxas, Koutlianos, Kouidi, Deli- giannis, 2005). Temu testu je podoben tudi t. i. test ISRT (the Interval Shuttle Run Test) (Lemmink, 2000). Tudi pri njem gre za tek (30 s) s prekinitvami, kjer hitrost iz ponovitve v ponovitev narašča, vmes pa so aktivni, 15 s trajajoči odmori s hojo. Proga je dolga 20 m (skica 1), tempo teka narekuje zvoč- ni signal, test pa se izvaja do izčrpanosti testirancev. Namenjen je merjenju vzdr- žljivosti pri podmaksimalni in maksimalni obremenitvi s prekinitvami. Začetna hi- trost teka je 10 km•h-1 in narašča vsakih 90 s. Do hitrosti 13 km•h-1 narašča za 1 km•h-1, nato za 0,5 km•h-1. Raziskovalci so ugotovili visoko stopnjo diskriminativne moči testa pri razločevanju nogometašev različnih ka- kovostnih kategorij (Lemmink, Verheijen, Visscher, 2004). Ugotovili so tudi visoko stopnjo zanesljivosti testa in ga označili kot primernega za ocenjevanje specifične vzdržljivosti igralcev v športnih igrah (Lem- mink, Visscher, Lambert, Lamberts, 2004). podobnih rezultatih poročajo tudi St. Cla- ir-Gibson, Broomhead, Lambert, Hawley (1998): ocena VO 2max pri igralcih skvoša in tekačih je bila v Legerjevem 20-m testu v povprečju 61 ml • kg-1 • min-1, medtem ko je bila na tekoči preprogi v povprečju 66,5 ml • kg-1 • min-1. Ne glede na vse omenje- ne probleme so test pogosto uporabljali za meritve aerobne vzdržljivosti nogo- metašev v angleški nogometni ligi (Davis, Brewer, Atkin, 1992; Strudwick, Reilly, Do- ran, 2002) in pri avstralskih olimpijskih re- prezentantih (Tumilty, 2000). Žal pa test ni mogel zadovoljiti pričakovanj raziskovalcev in trenerjev. Raziskovalci so namreč ugotavljali, da je premalo občutljiv za preučevanje sprememb v vzdržljivosti pri športnikih v športnih igrah, ki so bili iz- postavljeni določenemu procesu treninga. Hkrati je bilo s tem testom težko razloče- vati med manj in bolj kakovostnimi igral- ci. Odetoyinbo in Ramsbottom (1997) sta ugotavila, da ni bilo pomembnega napred- ka v rezultatih, doseženih v 20-m MMSRT testu pri nogometaših, ki so bili izposta- vljeni 8-tedenskemu visoko intenzivnemu treningu s tekom. Neznačilne so bile tudi razlike med mladimi profesionalnimi no- gometaši in nogometaši rekreacijske kako- vostne ravni (Edwards, MacFayden, Clark, 2003). Svensson in Drust (2005) ocenjujeta, da bi lahko bile omenjene pomanjkljivo- sti posledica načina izvajanja testa, ki ne predstavlja dejanskih zahtev športnih iger, kjer gre za intervalno obremenitev. Do po- dobnih ugotovitev so prišli tudi Lemmink, Verheijen in Visscher (2004). Vsekakor pa je test predstavljal temelj za razvoj še bolj iz- popolnjenih terenskih testnih protokolov. Tako je nastal test Yo-Yo IR (Intermittent Recovery), ki je eden najpogosteje upo- rabljanih intervalnih testov (Bangsbo, 1994). Dosegel je precejšnjo razširjenost v športnih igrah (Bangsbo, 1996a; Bangsbo, 1996b). Sestavljen je iz ponavljajočih se tekov, katerih hitrost progresivno narašča vsako naslednjo ponovitev – posamezna ponovitev je dolga 2 x 20 m. Merjenec štarta na štartni črti, teče do linije na dru- gi strani prostora, se obrne in steče nazaj. Med vsakim tekom je 10-sekundni aktivni odmor (počasni tek – 2 x 5 m). Hitrost teka (tempo) nadziramo s pomočjo zvočnega signala. Test se izvaja do merjenčeve izčr- panosti oz. do trenutka, ko ne more več slediti naraščajoči hitrosti teka (ko 2-krat zaporedoma ne more priteči do določene črte v skladu z zvočnim signalom). mogoče spremljati kazalnike obremenitve tudi neposredno, s pomočjo ergospirome- trije, in s tem pridobiti podatke o VO 2max . Omenjena Cooperjev in Conconijev test sta imela, kljub prilagoditvam, z vidika meritev aerobne vzdržljivosti rokometašev določene pomanjkljivosti: bila sta kontinu- iranega tipa, kar je v nasprotju z interval- nim značajem obremenitve rokometašev; način gibanja pa ni neposredno povezan z rokometno igro, kjer se pojavljajo zausta- vljanja (zaviranja) in pospeševanja (Šibila, 2002). Prav zato so skušali raziskovalci razviti te- renske testne protokole za merjenje ae- robne vzdržljivosti (maksimalne aerobne moči), v katerih bi odpravili omenjene pomanjkljivosti in bi se približali struktu- ri gibanja, značilni za športne igre. Večja specifičnost gibanj v testu naj bi namreč zviševala njihovo veljavnost (Balsom, 1994; MacDougall, Wenger, 1991). Eden prvih tovrstnih testov je bil Legerjev večstopenjski fitnes test (20-m MMSRT) (Leger, Lambert, 1982), v katerem so mer- jenci tekli 20-metrske razdalje s spremem- bami smeri na prirejenem poligonu. Test je bil še vedno kontinuirane narave, začetna hitrost – 8,5 km•h-1 − je bila nizka in se je dvigovala z vsako naslednjo stopnjo za = 0,5 km•h-1. Tempo teka je narekoval zvočni signal. Kasneje so test nekoliko prilagodili (Leger, Mercier, Gadoury, Lambert, 1988) in ga ovrednotili (Ramsbottom, Brewer, Willi- ams, 1988). Omenjeni avtorji so želeli s po- močjo rezultatov, doseženih v testu, izra- čunati tudi oceno VO 2max , ki naj bi temeljila na regresijski enačbi, izhajajoči iz razmerja med VO 2max in maksimalno končno hitro- stjo, doseženo v zadnji uspešno opravljeni ponovitvi. Ugotovili so visoko povezanost med vrednostjo VO 2max , izmerjeno nepo- sredno z laboratorijskim merjenjem na te- koči preprogi, in ocenjeno vrednostjo VO- 2max , dobljeno s pomočjo terenskega testa (r = 0.92) (Ramsbottom, Brewer, Williams, 1988). Podoben rezultat (r = 0.93) so dobili tudi Paliczka, Nichols, Boreham (1987). Gle- de na njihove rezultate odstopanje izmer- jenih od ocenjenih vrednosti naj ne bi bilo večje od 3,5 ml • kg-1 • min-1. Takšen pristop k ovrednotenju testa je ta- koj naletel na kritiko z metodološkega vidi- ka (Hopkins, Hawley, Burke, 1999). Sproule, Kunalan, McNeil, Wright (1993) so ugotavili, da je VO 2max , ocenjen s pomočjo terenske- ga testa, nižji kot tisti, ki so ga dobili z meri- tvami v laboratoriju pri 75 % merjencev. O LVII, 2009, 1-2 Šport112 [raziskovalna dejavnost] raziteje posnemali obremenitve, značilne za rokometno igro. Pri teh testih so med cikličnimi aktivnostmi (tekom) izvajali aci- klične vsebine (tehnični elementi). V litera- turi zasledimo nekaj zanimivih raziskav, v katerih avtorji ocenjujejo vzdržljivost roko- metašev z omenjenim načinom merjenja. Navajamo nekaj najzanimivejših. Med pripravami na žensko svetovno ro- kometno prvenstvo leta 1997 v Nemčiji so skušali z meritvami oceniti vzdržljivost in šprinterske sposobnosti 18 igralk nemške reprezentance (Brings, Platen, Hoffmann, 1998). V ta namen so izvedli 5 šprintov po 30 m, kjer so izmerili tudi vmesne čase na 5, 10 in 20 m. Med vsakim šprintom je bil enominutni odmor. Za oceno aerobne vzdržljivosti so izvedli dva testa. Prvi je bil terenski test, izveden na 400-metrski tar- krvi, s pomočjo katerih analiziramo vseb- nosti laktata v krvi. V optimalnih razmerah (največkrat za namene znanstvenega raz- iskovanja) se lahko uporablja tudi ergo- spirometrija. Test lahko izvaja več igralcev hkrati, vendar je zaradi lažjega nadzora optimalno, če jih je na igrišču od 4 do 6. Iz doseženega rezultata je možno izračunati tudi približek maksimalne porabe kisika po formuli: VO2max(ml/min/kg) = 28,3-2,15*G- 0,741*A-0,0357*P + 0,0586*A*V + 1,03*V, pri čemer posamezni znaki pomenijo: G – spol (1 = moški, 2 = ženski); A – starost; P – teža in V – končna hitrost, dosežena na testu (MAH). Testi, ki vsebujejo tudi elemente rokometne tehnike Hkrati so se razvijali tudi t. i. specifični ro- kometni testi, v katerih so merjenci še iz- Testa Yo-Yo in ISRT pomenita velik napre- dek pri terenskih meritvah vzdržljivosti igralcev v športnih igrah. Sta intervalnega tipa in gibanje se izvaja s spremembami smeri (pospeševanja in zaviranja) na igri- šču, zato je ocena igralčevih zmogljivosti na področju vzdržljivosti dosežena v raz- merah, ki so mnogo bliže obremenitvam igralcev v športnih igrah. Vendar je tudi na podlagi tako doseženih rezultatov težko določiti obremenitve pri intervalnem tre- ningu rokometašev. Glede na stopnjo izpopolnjenosti in njego- vo vsestransko praktično uporabnost je za rokomet najzanimivejši t. i. test »30-15 IFT « − 30-15 Intermitent Fittnes Test (Buchheit, 2005a; Buchheit, 2005b). Razvili so ga za potrebe rokometašev in se zato izvaja na rokometnem igrišču z uporabo rokome- tnih označb (črt) na njem. Test je sestavljen iz 30 s teka in 15 s počitka, ki je lahko hoja ali stanje na mestu. Hitrost teka (obreme- nitev) z vsako naslednjo ponovitvijo nara- šča, merjenci pa ga izvajajo do izčrpanosti oziroma dokler lahko sledijo stopnjujoči obremenitvi. Hitrost (tempo) teka nare- kuje zvočni signal, ki daje merjencem ori- entacijo in se oglaša na začetku vsake 30 s obremenitve, na vsaki črti rokometnega igrišča (tako merjenci vedo, ali prehitevajo ali zaostajajo za zahtevano hitrostjo, in lah- ko ustrezno pospešijo ali upočasnijo tek) in na koncu vsake 30 s obremenitve. Zvočni signali so temu primerno različni. Začetna hitrost je 8 km/h, vsako naslednjo ponovitev pa naraste za 0,5 km/h. Merjen- ci tečejo tako dolgo, dokler vzdržijo hitrost, ki jim jo narekujejo zvočni signali. Test se konča, ko merjenci trikrat zapored ne morejo doseči predvidene črte na igrišču (oziroma 3 m tolerančnega območja pred njo). Kot končni rezultat se šteje zadnja hitrost, ki jo merjenec preteče v skladu z opisanimi pravili. To hitrost avtor imenuje maksimalna aerobna hitrost ali s kratico MAH. Takšen izraz je že znan iz literature (Billat, Koralsztein, 1996). Črte na rokome- tnem igrišču (obe prečni in sredinska) so za lažjo orientacijo poimenovane s črkami A (prečna črta, kjer je prvi štart), B (sredinska črta) in C (druga prečna črta). Ob vsaki črti je označeno še trimetrsko tolerančno ob- močje (skica 2). Merjenci so med testnim protokolom opremljeni z merilci srčnega utripa, ki bele- žijo spreminjanje srčnega utripa z narašča- njem obremenitve. Če obstaja možnost, je smiselno med odmori odvzeti tudi vzorce Skica 1: Poligon za izvedbo testa ISRT Skica 2: Skica igrišča z zarisano shemo testiranja. V primeru 1 je prikazana razdalja, ki jo mora preteči merjenec pri hitrosti 8,5 km.h-1 (70 m), v primeru 2 pa razdalja, ki jo mora preteči pri hitrosti 11,5 km.h-1 (96 m). S polno črto je označena razdalja, ki jo merjenec preteče, s prekinjeno pa hoja do izhodiščnega mesta za naslednji štart. LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 113 je opraviti 3 ponovitve (72 m). Po vsaki seriji je bil v enem primeru 30 s, v drugem pa 60 s odmor. Test je sestavljalo 5 serij (360 m). Avtorji niso ugotovili tesnejše povezanosti med rezultati, doseženimi v specifičnem testu in v testu na tekoči preprogi. Ocenili so, da je specifični test bolj prilagojen po- trebam rokometašev. Ponovitve intervalov in trajanje vmesnega odmora so statistič- no značilno vplivali na rezultate le pri ro- kometaših in šprinterjih. To pomeni, da so merjenci omenjenih skupin pri 30 s odmo- ru dosegali z vsako ponovitvijo slabši čas. Pri dolgoprogaših pa trajanje odmora ni vplivalo na doseganje njihovih rezultatov v vsaki naslednji ponovitvi − rezultati so bili podobni. Obremenitev v specifičnem testu je vplivala tudi na vrednosti srčne frekvence in na vsebnost laktata v krvi. Pri šprinterjih in rokometaših so bile omenje- ne vrednosti bistveno višje kot pri dolgo- progaših. Pri vseh treh skupinah je bila ob krajšem odmoru med ponovitvami vseb- nost laktata statistično značilno višja kot pri testu z daljšim odmorom. Pri testu na tekoči preprogi so dosegli dolgoprogaši višjo končno hitrost ob koncu testa, kot so jo dosegli šprinterji in rokometaši.. Pri fre- kvenci srca pri vseh skupinah merjencev ni bilo razlik med testoma. So pa rokometaši in šprinterji dosegali značilno višje vredno- sti vsebnosti laktata v krvi pri obeh oblikah specifičnega testa kot pri testu na tekoči preprogi. Pri dolgoprogaših se je to zgodi- lo le pri testu s krajšim odmorom. Avtorji sklepajo, da daje specifični test ro- kometašem mnoge pomembne informa- cije, ki jih je mogoče dobiti le ob obreme- nitvah, značilnih za rokomet. Značilnosti teka in trajanja odmora med posameznimi ponovitvami morajo biti kar se da blizu realni obremenitvi v rokometu. Pravilnost svojih trditev dokazujejo tudi s končno raz- vrstitvijo rokometašev glede na rezultate v obeh testih. Specifični test uspešneje loči igralce po njihovi igralni kakovosti. Možnosti določanja hitrosti ali tempa teka pri treningu rokometašev glede na rezultate, dosežene pri testiranju (doziranje obsega in intenzivnosti obremenitve s tekom) Dokaj skromno zanimanje trenerjev za te- stiranje vzdržljivosti rokometašev v največji meri pripisujejo nizki stopnji uporabnosti rezultatov testiranja in aplikativni vredno- sti pri načrtovanju kondicijskega treninga. Do nedavnega se je interpretacija testnih janje treninga priporočajo avtorji uporabo obeh kriterijev. Ob načrtovanju razvoja vzdržljivosti roko- metašev z vajami, kjer morajo igralci ob teku tudi voditi žogo, uporabljajo nekoliko nižje vrednosti kot ob teku brez dodatnih nalog. Ob koncu se avtorji tudi samokri- tično sprašujejo, ali rokometno specifični test, kot so ga uporabili, resnično kaže spe- cifiko rokometne igre? Vodenje rokometne žoge v teku je namreč le eden od elemen- tov rokometne igre in še ta se izvaja v zelo omejenem obsegu. Zanimiv poskus meritve specifične vzdr- žljivosti rokometašev s pomočjo terenske- ga testa, ki vsebuje tudi tehnične elemente rokometne igre (aciklične aktivnosti), pred- stavlja rokometno specifični test vzdržlji- vosti (Kuchenbecker, Zieschang, 1998). Obremenitev v testu je intervalna ter je cikličnega in acikličnega tipa. Raven inten- zivnosti izvajanja aktivnosti niha od zelo nizke do zelo visoke. Aktivnosti si sledijo v podobnem zaporedju, kot je to značilno za tekmo. Test traja 15 min in je oblikovan kot nekakšen poligon na rokometnem igrišču. En obhod poligona traja 1 min. Posamezno aktivnost je treba opraviti v točno določe- nem času, kar narekuje zvočni signal. Žal avtorji v kratkem eksperimentu, ki so ga opravili, niso odkrili statistično značilne povezanosti med fiziološkimi kazalniki, dobljenimi v testu in med igro. Edini upo- raben podatek, ki so ga dobili, je bilo sta- tistično značilno znižanje vsebnosti laktata v krvi in srčne frekvence pri merjencih na koncu pripravljalnega obdobja glede na začetno stanje. Test sicer vsebuje specifič- ne rokometne aktivnosti, vendar sta vpra- šljivi njegova veljavnost in tudi metodolo- ška zasnova – ni stopnjevanja obremenitve in sočasnega merjenja fizioloških kazalcev, ki spremljajo tovrstno obremenitev. Manj- ka tudi možnost natančne določitve sto- pnje razvitosti specifične rokometne vzdr- žljivosti. Zanimiva je tudi raziskava (Leyk, Schirrr- macher, Hoffmann, Baum, 2000), v kateri so avtorji primerjali rezultate, dosežene v testu za oceno vzdržljivosti, ki naj bi pona- zarjal specifiko teka v rokometu, in rezul- tate klasičnega testa na tekoči preprogi. Vzorec merjencev je sestavljalo 18 roko- metašev in po devet šprinterjev ter dolgo- progašev. Specifični test je bil sestavljen iz kratkih (3 m) šprintov v gibanju naprej, v stran in nazaj (skupna dolžina poligona 24 m). Merjenci so morali v eni seriji čim hitre- tanski stezi z naraščajočo obremenitvijo in je trajal do izčrpanosti. Začetna hitrost je bila 2,5 m/s in se je stopnjevala po 0,5 m/s. Med posameznimi stopnjami obremeni- tve je bil enominutni odmor. Tempo teka so nadzirali s pomočjo akustičnega signala na vsakih 50 m. Drugi test za oceno vzdržljivosti je bil ro- kometno specifični test s prav tako nara- ščajočo hitrostjo teka. Izveden je bil na rokometnem igrišču v dvorani. Dolžina specifično konstruiranega poligona je bila 70 m. Ob teku cikcak so morale igralke tudi voditi rokometno žogo. Začetna hitrost je znašala 2,0 m/s in se je stopnjevala po 0,2 m/s do izčrpanosti merjenk. Pri terenskem testu je posamezna stopnja obremenitve trajala bistveno dlje kot pri specifičnem ro- kometnem testu. Rezultati so pokazali, da se hitrost teka ob doseženem anaerobnem pragu (4 mmol/l) pri obeh testih ne razli- kuje statistično značilno (3,26 ± 0,37 m/s, doseženih v rokometno specifičnem testu, proti 3,23 ± 0,34 m/s, doseženih v teren- skem testu). Glede na izsledke nekaterih raziskovalcev, da tudi trajanje posamezne stopnje obre- menitve v stopnjevalnih testih vpliva na doseženo stopnjo obremenitve pri ana- erobnem pragu (vsebnost lakta v krvi 4 mmol/l) (Heck, 1990), so pričakovali neko- liko drugačne rezultate. Skrajšanje trajanja posamezne stopnje obremenitve po teh ugotovitvah namreč zvišuje hitrost teka, ki jo merjenci dosežejo pri 4 mmol/l. Ker so posamezne stopnje obremenitve pri terenskem testu trajale dlje, so torej pri- čakovali, da bodo merjenke dosegle viš- jo hitrost teka ob anaerobnem pragu pri specifičnem rokometnem testu. Očitno je vpliv specifične obremenitve, povezane z vodenjem žoge in spremembami smeri teka, kompenziral krajši čas posamezne hitrostne stopnje. So pa merjenke dose- gle statistično značilno višjo maksimalno (končno) hitrost v terenskem testu (3,81 ± 0,31 m/s proti 3,72 ± 0,34 m/s). Tudi maksi- malna dosežena vrednost laktata v krvi je bila v povprečju višja v terenskem testu (8,9 ± 1,8 mmol/l proti 7,8 ± 1,4 mmol/l). Avtorji to dejstvo pripisujejo predvsem temu, da so imele merjenke pri višjih hitrostih teka precej koordinacijskih težav pri vodenju žoge in so test končale, še preden so dose- gle fiziološki maksimum. So pa posamezni- ce z dobrim obvladanjem tehnike vodenja žoge dosegle višje vrednosti v specifičnem rokometnem testu. Za natančnejše odmer- LVII, 2009, 1-2 Šport114 [raziskovalna dejavnost] nega treninga rokometašev tako po posre- dni kot tudi neposredni metodi. Uporaba kontinuiranih testov s tekom naravnost je manj primerna metoda za oceno specifič- ne rokometaševe aerobne vzdržljivosti. Tudi testi, ki vsebujejo tehnične elemente rokometne igre, niso povsem dognani, so premalo zanesljivi in veljavni, da bi jih lah- ko splošno uporabljali v rokometni praksi. Pomembna ugotovitev našega članka se nanaša na kakovostnejšo uporabo rezul- tatov meritev za natančnejše odmerjanje obremenitve in posledično optimalni ra- zvoj specifične aerobne vzdržljivosti roko- metašev. Prav zato smo v članku podali ne- kaj osnovnih možnosti, ki nakazujejo smeri za tovrstno povezavo. Literatura Ästrand, I., Ästrand, P. O., Christensen, E. H., 1. Hedman, R. (1960). Intermittent muscular work. Acta Phyisiologica Scandinavia, 48, 448−453. Balsom, P. D. (1994). Evaluation of physical 2. performance. V: B. Ekblom (ur.), Football (so- ccer) (str. 102−123). London: Blackwell. Bangsbo, J. (1994). The physiology of so-3. ccer-with special reference to intense in- termittent exercise. Acta Physiol Scand, 15 Suppl, 619, 1−155. Bangsbo, J. (1996a). Physiology of training 4. (str. 51−64). V: T. Bailly (ur.) Science and So- ccer. London: E & FN Spon. Bangsbo, J. (1996b). Fittnes training in fo-5. otball. A scientific approach (str. 81−99). Ba- gsvaerd, Denmark: HO+Storm. Bangsbo, J., Michalsik, L. (2002). Assessment 6. of the physiologycal capacity of elite soccer players. V: Spinks (ur.) Science and football IV (str. 53−62). London: Routledge. Bangsbo, J., Iaia, F. M., Krustrup, P. (2008). 7. The Yo-Yo intermittent recovery test. Sports Medicine, 38(1), 37−51. Billat, L. V., Koralsztein, J. P. (1996). Signifi-8. cance of the velocity at VO 2max and time to exhaustion at this velocity. Sports Medicine, 22(2), 90−108. Billat, L. V. (2001). Interval training for per-9. formance: a scientific and empirical prac- tice. Special recommendations for mid- dle- and long-distance running. Part II: anaerobic interval training. Sports Medicine, 31(2), 75−90. Bon, M. (2001). 10. Kvantificirano vrednotenje obremenitev in spremljanje srčne frekvence igralcev rokometa med tekmo. Doktorska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Rezultati so tudi pokazali, da je pri podob- ni hitrosti teka čas do izčrpanosti značilno daljši pri tekih s 15 s obremenitvijo in s 15 s odmorom kot pri intervalu 30/30. To je tudi v skladu z ugotovitvami, ki kaže- jo, da je za določanje metaboličnega odgo- vora pri intervalni vadbi trajanje obreme- nitve pomembnejše kot trajanje odmora (Ästrand, Ästrand, Christensen, Hedman, 1960). Pri intervalu 30/30 je tako prihajalo do večjega nabiranja laktata v krvi, iz česar so sklepali, da je v tem primeru delež anae- robnih virov večji kot pri intervalu 15/15. Podobna praktična navodila dajejo tudi nekateri drugi avtorji. Dupont, Blondel, Lensel, Berthoin (2002) svetujejo 15 s in- tervalne teke z intenzivnostjo 120 % MAH in prekinjene s 15 s odmorom. Menijo, da nadmaksimalne obremenitve v primerjavi s podmaksimalnimi omogočajo vključeva- nje mišičnih vlaken na bolj specifični način in s tem tudi bolj specifično prilagoditev. Za specifični aerobni trening v športnih igrah je zelo zanimiva tudi raziskava o upo- rabi specifičnih igralnih oblik in vaj mani- puliranja z žogo v nogometu (Hoff, Wisloff, Engen, Kemi, Helgerud, 2002). Avtorji so ugotovili, da so lahko specifične nogome- tne vaje, ob dobri organizaciji in primerni vsebini, ustrezno sredstvo za intervalni trening. Podobno razmišljanje lahko zasle- dimo tudi v delu, ki govori o specialnem kondicijskem treningu v rokometu (Cardi- nale, Manzi, 2008). Avtorja za optimizacijo rokometnega treninga priporočata dobro razumevanje metaboličnih zahtev specifič- nih rokometnih vaj ter ustrezno ravnovesje med intenzivnostjo in obsegom njihovega izvajanja skozi različne dele tekmovalne sezone. Sklep Večina citiranih raziskovalcev meni, da mora merjenje specifične aerobne vzdržlji- vosti rokometašev (in na splošno športni- kov v primerljivih športnih igrah) temeljiti na specifičnih zahtevah rokometne igre. Zaradi tega priporočajo uporabo terenskih testov s prekinitvami in spremembami smeri gibanja na rokometnem igrišču. Ra- zvoj tovrstnih testov traja že desetletja in je dosegel primerno stopnjo, ki omogoča dokaj natančno oceno rokometaševe spe- cifične aerobne pripravljenosti. Za rokome- taše je še posebno zanimiv opisani test 30- 15IFT. Rezultati, doseženi v testu, pomenijo tudi dobro osnovo za odmerjanje interval- rezultatov o rokometaševi vzdržljivosti končala s preprostim poročilom o večji ali manjši stopnji vzdržljivosti. Največkrat je bila dodana še opomba, da je potrebno vzdržljivost izboljšati. Poglobljena anali- za rezultatov z neposrednimi napotki za ustrezen trening, s pomočjo katerega bi izboljšali obravnavane sposobnosti, pa je bila, žal, zelo redka. Predvsem je bilo to po- sledica pomanjkljivosti laboratorijskih in tudi terenskih testov, ki so slabo posnemali specifičnosti obremenitev v rokometni igri. Tudi praksa treniranja specifične vzdržljivo- sti igralcev je bila na rokometnih treningih mnogokrat na nizki ravni. Teki na rokometnem treningu so lahko kontinuiranega ali intervalnega tipa. Pri kontinuiranih, dlje časa trajajočih tekih je določanje hitrosti za optimalni razvoj ae- robne moči nekoliko lažje. Uporabljajo se lahko t. i. neposredne metode − indeks vzdržljivosti in kritična moč ali kritična hi- trost − ali posredne metode – hitrost pri laktatnem pragu, ventilacijskem pragu in pragu, določenem na podlagi frekvence srčnega utripa (Bosquet, Leger, Legros, 2002). Vendar lahko, zaradi pomanjkanja nedvoumnih kriterijev za določanje inten- zivnosti in trajanja teka, tudi pri kontinuira- nih, dlje časa trajajočih tekih nastanejo te- žave pri določanju intenzivnosti in trajanja teka (Bosquet, Leger, Legros, 2002). Glede na novejša spoznanja in naravo treninga se rokometni trenerji vse bolj poslužujejo intervalnih visoko intenzivnih tekov (Co- metti, 2001; Quintallet, 2003). Tudi sicer je to v skladu z ugotovitvami, da visoko in- tenzivni intervalni trening izboljša VO 2max bolj kot dlje časa trajajoči kontinuirani tre- ning pri zmerni hitrosti (Helgerud, Høydal, Wang, Karlsen, Berg, Bjerkaas, Simonsen, Helgesen, Hjorth, Bach, Hoff, 2007). Pri to- vrstni obremenitvi je določanje optimalnih obremenitev oz. hitrosti teka še zahtevnej- še. Buchheit (Buchheit, 2005) priporoča kot osnovo za izračunavanje obremenitve z in- tervalnimi teki maksimalno hitrost (MAH), doseženo na koncu testa 30-15 IFT . Skupaj s soavtorji (Buchheit, Laursen, Millet, Pactat, Ahmaidi, 2008) je opravil tudi primerjavo med možnostjo napovedovanja zmoglji- vosti igralcev v intervalnih tekih s pomočjo izračunane kritične hitrosti (critical velo- city) ali indeksa vzdržljivosti (endurance indeks). Ugotovili so, da je indeks vzdržlji- vosti primernejši za oceno doziranja inter- valne vadbe. Pri tem so za njegovo izra- čunavanje %VO 2max nadomestili s %MAH. LVII, 2009, 1-2 Šport[raziskovalna dejavnost] 115 Kuchenbecker, R., Zieschang, K. (1998). En-38. twicklung, Überprüfung eines handball- spezifischen Ausdauertest. Handballtrain- ing, 1998, 6+7, 47−51. Leger, L. C., Lambert, J. (1982). A maximal 39. multistage 20-m shuttle run test to predict VO 2max . European Journal of Applied Physiolo- gy, 49(1), 1−12. Leger, L. C., Mercier, D., Gadoury, C., Lam-40. bert, J. (1988). The multistage 20-metre shuttle run test for aerobic fitness. Journal of Sports Sciences, 6(2), 93−101. Leyk, D., Schirrmacher, L., Hoffmann, U., 41. Baum, K. (2000). Leistungsdiagnostics in den Sportspielen. Leisstungssport, 6, 31–35. Lemmink, K. A. P. M., Visscher, C., Lambert, 42. M. I., Lamberts, R. P. (2004). The interval shu- tle run test for intermittent sport players: evaluation of realibility. Journal of Strenght and Conditioning Research, 18(4), 821−827. Lemmink, K. A. P. M., Verheijen, R., Visscher, 43. C. (2004). The discriminative power of the interval dhuttle run test and the maximal multistage shuttle run test for playing le- vel of soccer. Journal of Sport Medicine and Physical Fitness, 44(3), 233−239. Lemmink, K. A. P. M., Visscher, S. H. (2006). 44. Role of energy systems in two intermittent field tests in women field hockey players. Journal of Strength and Conditioning Resear- ch, 20(3), 682−688. MacDougall, J. D., Wenger, H. A. (1991). The 45. purpose of physiological testing. V: J. D. MacDougall, H. A. Wenger, H. J. Green (ur.), Physiological testing of the high-performan- ce athlete − 2. izd. (str. 1−5). Champaign, IL: Human Kinetics. Martin, D. (1990). 46. Kursbuch 2. Wiesbaden: Trainingslehre. Mc Innes, S. E., Carlson, J. S., Jones, C. J., 47. McKenna, M. J. (1995). The physiological load imposed on basketball players during competition. Journal of Sports Sciences, 13(5), 387−397. Metaxas, T. I., Koutlianos, N. A., Kouidi, E. J., 48. Deligiannis, A. P. (2005). Comparative study of field and laboratory tests for evaluation of aerobic capacity in soccer players. Jour- nal of Strenght and Conditioning Research, 19(1), 79−84. Millet,49. G. P. Candau, R., Fattori, P., Bi- gnet, F., Varray, A. (2003). VO 2 respon- ses to different intermittent runs at velocity associated with VO 2max . Ca- nadian Journal of Applied Physiology, 28(3), 410−423. Mohr, M., Krustrup, P., Bangsbo, J. (2003). 50. Match performance of high-standard so- ccer players with reference to development of fatigue. Journal of Sports Sciences, 21(7), 519−528. Denadei, B. S., Gomide, E. B. G., Greco, C. 25. C. (2005). The relationship between onset of blood lactate accumulation, critical ve- locity, and maximal lactate steady state in soccer players. Journal of Strenght and Con- ditioning Research, 19(2), 364−368. Deutsch, M. U., Maw, G. J., Jenkins, D., Re-26. aburn, P. (1988). Heart rate, blood lactate and kinmatic data of elite colts (under- 19) rugby union players during competition. Journal of Sports Sciences, 16, 561−570. Docherty, D., Wenger, H. A., Neary, P. (1988). 27. Time motion analyses related to the physi- ological demands of rugby. Journal of Hu- man Movement Studies, 14(6), 269−277. Dupont, G., Blondel, N., Lensel, G., Bertho-28. in, S. (2002). Critical velocity and time spent at a high level of VO 2 for short intermittent Rruns at supramaximal velocities. Cana- dian Journal of Applied Physiology, 27(2), 103−115. Edwards, A. M., MacFayden, A. M., Clark, N. 29. (2003). Test performance indicators from a single soccer specific test differentiate between highly trained and recreationally active soccer players. Journal of Sports Me- dicine and Physical Fitness, 43(1), 14−20. Erčulj, F. (2001). Ugotavljanje anerobnega 30. praga košarkarjev s pomočjo prirejenega Conconijevega testa. Šport, 49(1), 47−50. Grosser, M., Starischka, S., Zimmermann, E. 31. (1998). Das neue Konditionstraining für alle Sportarten. Für Kinder, Jugendliche und Akti- ve. München. Heck, H. (1990). Energiestoffwechsel und 32. medizinische Leistungsdiagnostik. Studien- brief der Trainerakademie Köln des Deutschen Sportbundes. Schorndorf. Hagedorn, G., Meseck, U. (1985). 33. Basketball- Kartothek 1. Allgemeine Ausdauer. Münster. Helgerud, J. Høydal, K., Wang, E., Karlsen, 34. T., Berg, P., Bjerkaas, M., Simonsen, T., Hel- gesen, C., Hjorth, N., Bach, R., Hoff, J. (2007). Aerobic high-intensity intervals improve VO 2max more fhan moderate training. Me- dicine & Science in Sports & Exercise, 39(4), 665−671. Hoff, J., Wisloff, U., Engen, L. C., Kemi, O. J., 35. Helgerud, J. (2002). Soccer specific aerobic endurance training. British Journal of Sports Medicine, 36(3), 218−221. Hopkins, W. G., Hawley J. A., Burke, L. M. 36. (1999). Design and analysis of research on sport performance enhancement. Medici- ne and Science in Sport and Exercise, 31(3), 472−485. Kuchenbecker, R., Zieschang, K. (1992). Bela-37. stungsanalysen im Handball und Ableitung für die Trainingsplanung. Leistungssport 22(3), 31−37. Bosquet, L., Léger, L., Legros, P. (2002). Me-11. thods to determine aerobic endurance. Sports Medicine 32(11), 675−700. Böttcher, G. (1998). 12. Die Bedeutung der kon- ditionellen Fähigkeiten im Hallenhandball. Kassel. Buchheit, M. (2005a). Le 30-15 intermittent 13. Ffittenes Ttest: Illustration de la program- mation du travail de la puissance maximale aerobie a partir d'un test de terrain appro- prie. – 1ere partie. Approches du Handball, 88, 36−46. Buchheit, M. (2005b). Le 30-15 Intermittent 14. fittenes test: Illustration de la programma- tion du travail de la puissance maximale aerobie a partir d'un test de terrain appro- prie. – 2eme partie. Approches du Handball, 89, 41−47. Buchheit, M., Laursen, P. B., Millet, G. P, Pac-15. tat, F., Ahmaidi, S. (2008). Predicting inter- nittent running performance: critical velo- city versus endurance index. International Journal of Sports Medicine, 29, 307−315. Cambel, K. (1985). An assessment of the 16. movement requirements of elite team handball athletes. International Journal of Sports Medicine, 3, 23−30. Cardinale, M., Manzi, V. (2008). Special con-17. ditioning in team handball: physiological demands of game-like drills. Http://www. sportscoach-sci.com/9.2.2009. Castagna, C., Abt, G., D'Ottavio, S. (2007). 18. Physiological aspects of soccer refereeining performance and training. International Jo- urnal of Sports Medicine, 37(7), 625−646. Castagna, C., Impellizzeri, F. M., Rampini, 19. E., D'Ottavio, S., Manzi, V. (2008). The Yo-Yo intermittent recovery test in basketball pla- yers. Journal of Science & Medicine in Sport, 11(2), 202−209. Cometti, G. (2001). L'entrainement »inter-20. mittent-force«: moyen fondamental de lamelioration de la puissance maximale aerobie. Http://www.u-bourgogne.fr/EXPER- TISE-PERFORMANCE/. 9.2.2009. Conconi, F., Ferrari, M., Ziglio, G. D., Droghet-21. ti, P., Codeca, L. (1982). Anaerobic treshold by noninvasive field est in runners. Journal of Applied Physiology, 52(4), 869−873. Cox, M. H., Miles, D. S., Verde, T. J., Rhodes, E. 22. C. (1995). Applied physiology of ice hockey. Sports Medicine, 19(3), 184−201. Cooper, K. H. (1968). A means of assessing 23. maximal oxygen uptake. Journal of the Ame- rican Medical Association, 203(3), 201−204. Davis, J. A., Brewer, J., Atkin, D. (1992). Pre-24. season physiological characteristics of en- glish first and second division soccer pla- yers. Journal of Sports Sciences, 10, 541−547. LVII, 2009, 1-2 Šport116 [raziskovalna dejavnost] power (str. 107−221). Champaign, IL: Human Kinetics. Thomas, A., Dawson, B. Goodman, C. (2006). 70. The Yo-Yo test: reliability and association with a 20-m shuttle run and VO 2max . Inter- national Journal of Sports Physiology and Performance 1(2), 137−149. Tumilty, D. (2000). Protocols for the physio-71. logical assessment of male and female so- ccer players. V: C. J. Gore (ur.). Physiological tests for elite athletes (str. 356−362). Cham- paign, IL: Human Kinetics. Wallace, M. B., Cardinale, M. (1997). 72. Conditi- oning for team handball. Strenght & Conditi- oning, 19(6), 7−12. Weineck, J. (1998). 73. Optimales Fußballtrain- ing. Teil 1: Das Konditiontraining des Fußball- spielers. Balingen. of elite players in two football codes. Jour- nal of Sports Medicine and Physical Fitness, 42(2), 239−242. Svensson, M., Drust, B. (2005). Testing so-65. ccer players. Journal of Sports Sciences, 23(6), 601−618. Šibila, M., Bravničar, M., Pori, P., Bon, M. 66. (1999). Analiza obremenitev rokometašev v fazi napada. Šport, 47(2), 38−42. Šibila, M. (2002). Prispevek k boljšemu ra-67. zumevanju meritev nekaterih fizioloških sposobnosti rokometašev. Trener-rokomet, 9(2), 7−32. Šibila, M. (2004). 68. Rokomet – izbrana poglav- ja (dopolnjena izdaja). Ljubljana: Fakulteta za šport. Thoden, J. S. (1991). 69. Physiological testing of high-performance athlete – testing aerobic Odetoyinbo, K., Ramsbottom, R. (1997). 51. »Aerobic« and »anaerobic« field testing of soccer players. V: T. Reilly, J. Bangsbo, M. Hughes (Ur.), Science and football III (str. 21−26). London: E & FN Spon. Quintallet, A. (2003). Approche de la prepa-52. ration physique en handball. 3. La program- mation du travail energetique. Approches du Handball, 74, 33−37. Paliczka, V. J., Nichols, A., Boreham, C. A. G. 53. (1987). A multi-stage shuttle run as a pre- dictor of running performance and maxi- mal oxygen uptake in adults. British Journal of Sports Medicine, 21(4), 163−165. Pori, P. (2003). 54. Analiza obremenitev in napora krilnih igralcev v rokometu. Doktorska nalo- ga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Ramsbottom, R., Brewer, J., Williams, C. 55. (1988). A progressive shuttle run test to estimate maximal oxygen uptake. British Jo- urnal of Sports Medicine, 22(4), 141−144. Rannou, F., Prioux, J., Zouhal, H., Gratas-De-56. lamarche, P. (2001). Physiological profile of handball players. Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 41(3), 349−353. Reilly, T. (2003). Motion analysis and physio-57. logical demands. V: T. Reilly, A. M. Williams (ur.), Science and Soccer – 2. izd. (str. 59−72). London: Routlidge. Sichelschmid, P., Klein, G. D. (1986). Bela-58. stungssteuerung im Training. Handballtra- ining 8(7), 3−12. Sirotic, A. C., Coutts, A. J. (2007). Physiologi-59. cal and performance test correlates of pro- longed high-intensity, intermittent running performance in moderately trained women team sport athlets. Journal of Strenght & Conditioning Association 21(1), 138−144. Sproule, J., Kunalan, C., McNeil, M., Wright, 60. H. (1993). Validity of 20-MST for predicting VO 2max for predicting of adult singaporean athletes. British Journal of Sports Medicine, 27(3), 202−204. St. Clair-Gibson, A., Broomhead, S., Lam-61. bert, M. I., Hawley, J. (1998). Prediction of maximal oxygen uptake from a 20-m shut- tle run as measured directly in runners and squash players. Journal of Sports Sciences, 16(4), 331−335. Steinhöfer, D. (1996). Ausdauerleistung und 62. ihre Meßbarkeit (str. 53−61). V: Hagedorn, G., Niedlich, D., Schmid, G. J. (ur.), Basket- ball-Handbuch, Reinbek. Stroyer, J., Hansen, L., Klausen, K. (2004). 63. Physiological profile and activity pattern of young soccer players during match play. Medicine & Science in Sports & Exercise, 36(1), 168−174. Strudwick, A., Reilly, T., Doran, D. (2002). 64. Anthropometric and fitness characteristics izr. prof. dr. Marko Šibila, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za rokomet marko.sibila@fsp.uni-lj.si LVII, 2009, 1-2 Šport[šport–dok] 117 ČRNČEC, Robert, 1979 Metodika učenja in treniranja nogometnega vratarja : diplomsko delo . - Ljubljana : [R. Črnčec], 2008 ČULIBRK, Biljana, 1985- Vpliv šolanja v rokometnih oddelkih gimnazije Ljubljana šiška na razvoj športne kariere : diplomsko delo . - Ljubljana : [B. Čulibrk], 2008 DETERDING, Kristjan, 1982- Osnove metodike za razvoj ravnotežja smučarjev skakalcev : Diplomsko delo . - Ljubljana : [K. Deterding], 2008 DIRNTIŠ, Primož, 1982- Ugotavljanje nekaterih parametrov statističnega modela ženskih odboj- karskih tekem na olimpijskih igrah v Atenah 2004 : diplomsko delo . - Lju- bljana : [P. Dirntiš], 2008 ERJAVŠEK, Blaž, 1980- Motociklizem kot športnorekreativna dejavnost : diplomsko delo . - Lju- bljana : [B. Erjavšek], 2008 FERK, Natalija, 1984- Anksioznost in tekmovalni rezultat v atletiki : diplomska naloga . - Ljublja- na : [N. Ferk], 2008 FIJAVŽ, Sašo, 1982- Model igre ob prekinitvah v napadu Liga prvakov 2006/2007-moštva AC Milan : diplomska naloga . - Ljubljana : [S. Fijavž], 2008 FIŠER, Jerneja, 1984- Motivi staršev za vključitev otrok v program Gimnastične zveze Slovenije »Gimnastika v osnovni šoli« : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Fišer], 2008 FODOR, Árpád Športna rekreacija, prehranjevanje in nekateri psihološki vidiki pri zdra- vljenju debelosti : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [A. Fodor], 2008 GLOBOČNIK, Gorazd, 1977- Model prehrane rekreativnega športnika pri vadbi moči : diplomsko delo : diplomska naloga . - Ljubljana : [G. Globočnik], 2008 GOLOB, Luka, 1976- Primerjava tenziomiografskih meritev med predstavniki različnih di- sciplin v alpskem smučanju : diplomska naloga . - Ljubljana : [L. Golob], 2008 GORŠIN, Vesna Primerjava telesnega in gibalnega razvoja učenk OŠ Trebnje z učenkami reprezentativnega vzorca Slovenije v obdobjih 1970/71-1983-1993-2003 : diplomsko delo . - Ljubljana : [V. Goršin], 2008 GUMZEJ, Andrej, 1978- Pozitivni učinki telesne vadbe po presaditvi ledvice na kvaliteto življenja in funkcijo presadka : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Gumzej], 2008 HABJAN, Maša Program izgubljanja telesne mase z aerobiko in fitnesom : diplomska na- loga . - Ljubljana : [M. Habjan], 2008 HABJANIČ, Mateja, 1982- Vpliv 6 mesečne tekaške vadbe na aerobne sposobnosti in sestavo telesa rekreativnih tekačev : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Habjanič], 2008 HORVAT, Urška, 1983- Tek z največjo hitrostjo po različnih nakloninah : diplomska naloga . - Lju- bljana : [U. Horvat], 2008 DIPLOME ABRAM, Igor, 1981- Z igro in kekčevo zgodbo do prvih korakov na snegu : diplomsko delo. - Ljubljana : [I. Abram], 2008 AMBROŽ, Domen, 1983- Analiza gibanja različnih tipov igralcev na tekmi Slovenija:Rusija na evropskem košarkaškem prvenstvu za mlajše člane : diplomska naloga . - Ljubljana : [D. Ambrož], 2008 ANTOLIČ, Andrej, 1980- Zaznava trenerja med odbojkarji in odbojkaricami v starosti 10-13 let : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Antolič], 2008 ARNŠEK, Maja Možnosti povezovanja področij gibanja in družbe v vrtcu : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Arnšek], 2008 BAVEC, Miloš, 1981- Makrobiotični pogled na prehrano športnika : diplomsko delo . - Ljublja- na : [M. Bavec], 2008 BERGER, Jaka, 1979- Analiza igre italijanske nogometne reprezentance v obrambi na svetov- nem prvenstvu leta 2006 : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Berger], 2008 BEVC, Miha, 1982- Preobremenitveni sindrom spodnjega uda : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Bevc], 2008 BOLE, Tomaž Seznanjenost o dopingu amaterjev in profesionalcev v cestnem kolesar- stvu : diplomska naloga . - Ljubljana : [T. Bole], 2008 BOROVŠAK, Andraž, 1980- Strah pri potapljanju na dih : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Borovšak], 2008 BRATEC, Anja, 1983- Osnove umetnostnega drsanja za najmlajše : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Bratec], 2008 BUNDERLA, Matej, 1982- Aktivnost prebivalcev Slovenije na področju fitnesa v povezavi z nekate- rimi socialno demografskimi značilnostmi : diplomska naloga . - Ljubljana : [M. Bunderla], 2008 BURJA, Andreja, 1983- Športna vzgoja v prvem triletju osnovne šole : diplomsko delo . - Ljublja- na : [A. Burja], 2008 CERAR, Katarina, 1972- Vključevanje dihalnih vaj v ure športne vzgoje : diplomsko delo . - Ljublja- na : [K. Cerar], 2008 CERLE, Miha Oblikovanje modela ocenjevanja fitnes centrov : diplomsko delo . - Lju- bljana : [M. Cerle], 2008 CERUT, Anja, 1982- Osebnost in potreba po dražljajih pri cestnih kolesarjih, kolesarjih za kros in kolesarjih za spust : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Cerut], 2008 COF, Anže, 1979- Stališča staršev do profesorja športne vzgoje v podaljšanem bivanju : di- plomsko delo . - [Ljubljana : A. Cof], 2008 Diplome, magistrska in doktorska dela Fakultete za šport 2008 LVII, 2009, 1-2 Šport118 [šport–dok] KOCMUR, Mitja, 1980- Primerjava socialnih odnosov znotraj košarkaške ekipe v reprezentančnih ekipah kadetov in kadetinj skozi ciklus priprav in evropskega prvenstva : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Kocmur], 2008 KOČAR, Boštjan Analiza taktike igre v napadu prvih štirih ženskih reprezentanc na sve- tovnem prvenstvu v Braziliji leta 2006 : diplomsko delo . - Ljubljana : [B. Kočar], 2008 KODELJA, Uroš, 1974- Elementi tekmovalne tehnike v kajak slalomu : [diplomsko delo] . - Lju- bljana : [U. Kodelja], 2008 KOKALJ, Neža, 1980- Razvoj in analiza zaključnih letnih nastopov plesno akrobatske skupine Flip od leta 1990 do leta 2005 : diplomsko delo . – Ljubljana : [N. Kokalj], 2008 KOPASIČ, Dejan Značilnosti modela igre v napadu nogometnega kluba FC Barcelona (liga prvakov - sezona 2005/2006) : diplomsko delo . - Ljubljana : [D. Kopasič], 2008 KOPČAR, Tanja Andrea Športne dejavnosti za zdravje pri starejših od 65 let v Sloveniji : diplomsko delo . - Ljubljana : [T. A. Kopčar], 2008 KOŠAK, Mirko, 1980- Poškodbe rame pri slovenskih hokejistih : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Košak], 2008 KOTNIK, Jure, 1982- Priprava, izvedba in analiza šest mesečnega individualnega programa vadbe v fitnesu : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Kotnik], 2008 KOVAČ, Gašper, 1982- Analiza igre branilcev v Conski obrambi 3:2:1 pri rokometu : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [G. Kovač], 2008 KOVAČIČ, Darjan, 1982- Možnosti razvoja kineziterapije za astmatike v Pomurju : diplomsko delo. - Ljubljana : [D. Kovačič], 2008 KRALJ, Kristijan, 1980- Vpliv izbranih dejavnikov na uspeh v teku na srednje proge pri mladih tekačicah = The influence of selected factors on the youg female athletes' success in middle distance running : diplomska naloga . - Ljubljana : [K. Kralj], 2008 KREVH, Alojz, 1981- Razvitost izletniške in planinske dejavnosti med mladostniki v občini Slo- venj Gradec : diplomska naloga . - Ljubljana : [A. Krevh], 2008 KRONOVŠEK, Katja, 1983- Sodobni modeli wellness ponudbe v Garni šport hotelu v Preboldu : di- plomsko delo . - Ljubljana : [K. Kronovšek], 2008 KUKOVIČ, Robert, 1975- Deskanje na snegu otrok in mladine s cerebralno paralizo : diplomsko delo . - Ljubljana : [R. Kukovič], 2008 LAH, Andrej, 1981- Analiza igre francoske nogometne reprezentance v obrambi na svetov- nem prvenstvu leta 2006 : diplomsko delo . - Suhadole [i. e. Ljubljana] : [A. Lah], 2008 LAVRENČIČ, Jasna Analiza šole zdravega življenja PSK Krško : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Lavrenčič], 2008 LENARD, Jelka, 1975- Agresivnost odbojkarjev in odbojkaric : [diplomsko delo] . - [Ljubljana : J. Lenard], 2008 HRIBAR, Domen, 1983- Športna dejavnost in tekmovalni šport sladkornih bolnikov : diplomsko delo . - Ljubljana : [D. Hribar], 2008 HUJS, Tjaša, 1983- Uporaba športnih pripomočkov pri igrah z loparji za mlajše starostne ka- tegorije : diplomsko delo . - Ljubljana : [T. Hujs], 2008 ILIČIĆ, Laura, 1982- Športne aktivnosti predšolskih otrok ob koncih tedna, med prazniki in v času počitnic : diplomsko delo . - Ljubljana : [L. Iličić], 2008 ILJEŠ, Denis Analiza modela igre nemške reprezentance v napadu-svetovno nogo- metno prvenstvo v Nemčiji 2006 : diplomsko delo . - Ljubljana : [D. Ilješ], 2008 JAVOR, Edo Organizacijsko-strokovni vidiki delovanja šole smučanja Maredo : di- plomsko delo . - Ljubljana : [E. Javor], 2008 JAZBINŠEK, Nina, 1984- Preživljanje počitnic srednješolcev z vidika ukvarjanja s športom : diplom- sko delo . - Ljubljana : [N. Jazbinšek], 2008 JELEN, Uroš, 1981- Kinematične značilnosti šprinterskega koraka : diplomsko delo . - Ljublja- na : [U. Jelen], 2008 JERAŠA, Matic, 1982- Vsebinska opredelitev in organizacijski vidiki izvedbe tečajev usposablja- nja za učitelje alpskega smučanja I. in II. stopnje v okviru ZUTS Slovenije : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Jeraša], 2008 JUHART, Katarina, 1983- Analiza nekaterih dejavnikov statusa mladih igralcev odbojke : diplom- sko delo . - Ljubljana : [K. Juhart], 2008 KABAJ, Matej, 1981- Vpliv desettedenske splošne telesne priprave na nekatere gibalne spo- sobnosti reprezentantov Shotokan karate-do : diplomsko delo . - Ljublja- na : [M. Kabaj], 2008 KASAGIČ, Živa, 1981- Ovrednotenje nekaterih kazalnikov učinkovitosti pouka športne vzgoje med danskimi in slovenskimi osnovnošolci : diplomsko delo . - Ljubljana : [Ž. Kasagič], 2008 KAVČNIK, Katarina, 1982- Interes otrok za izvajanje gibalnih dejavnosti glede na različne oblike dela pri predšolski športni vzgoji : diplomsko delo . - Ljubljana : [K. Kavč- nik], 2008 KERN, Mitja Osnove tehnike v hokeju na ledu : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Kern], 2008 KLEMENC, Katja, 1982- Nadstandardni program športne gimnastike, osnovne motorike in ple- snih dejavnosti za učence v prvem triletju osnovne šole : diplomsko delo . - Ljubljana : [K. Klemenc], 2008 KLEMENČIČ, Leonida, 1984- Posebnosti treninga pri rokometašicah v obdobju pubertete : diplomska naloga . - Ljubljana : [L. Klemenčič], 2008 KLJUN, Nina, 1983- Rolanje v vrtcu in osnovni šoli : diplomsko delo . - Ljubljana : [N. Kljun], 2008 KLUN, Polona, 1979- Uporaba različnih oblik aerobike v kondicijski pripravi igralk in igralcev rokometa : diplomsko delo . - Ljubljana : [P. Klun], 2008 KOCJAN, Andrej, 1981- Predlog kondicijske priprave nekaterih disciplin jadranja na deski : di- plomsko delo . - Ljubljana [i.e. Koper] : [A. Kocjan], 2008 LVII, 2009, 1-2 Šport[šport–dok] 119 OVNIK, Gašper, 1982 Razlike med moškimi in ženskami v doživljanju strahu pri potapljanju na dih : diplomsko delo . - Ljubljana : [G. Ovnik], 2008 OŽBOLT, Aleš, 1981- Pogostost športne vadbe kot pomemben dejavnik pri razvoju motoričnih sposobnosti pripadnikov slovenske vojske : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Ožbolt], 2008 PAL, Robert, 1977- Poškodbe pri teku : mehanizmi in vzroki : diplomsko delo . - Ljubljana : [R. Pal], 2008 PERUŠ, Damijan, 1980- Primerjava rezultatov nekaterih motoričnih in funkcionalnih testov 14-le- tnih nogometašev v NK Dravograd in NZ Lavanttal : [diplomska naloga]. - Ljubljana : [D. Peruš], 2008 PEVEC, Nino, 1982- Prikaz enoletnega programa vadbe za tekmovalce v triatlonu moči : di- plomsko delo . - Ljubljana : [N. Pevec], 2008 PIRŠ, Jure, 1982- Organizacijska shema atletskega tekmovanja v atletskem društvu Almont : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Pirš], 2008 PIŠTAN, Jasmina, 1982- Primerjava programa strokovnega izobraževanja in licenciranja odboj- karskih trenerjev v Sloveniji in Italiji : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Pi- štan], 2008 PLANINŠEK, Sandra Analiza vključevanja športnih vsebin v wellness programe na slovenski obali : diplomsko delo . - Ljubljana : [S. Planinšek], 2008 PLEVNIK, Matej, 1981- Plavanje - gibanje v vodi za najtežje telesno prizadete osebe : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Plevnik], 2008 PLEVNIK, Vinko, 1982- Sokolska telovadba do leta 1914 : diplomsko delo . - Ljubljana : [V. Plev- nik], 2008 POBEŽIN, Janez, 1978- Telesni in gibalni razvoj učencev OŠ Prežihov Voranc (Jesenice) in pri- merjava z učenci reprezentativnega vzorca Slovenije v obdobjih 1970/71- 1983-1993-2003 : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Pobežin], 2008 PODHOSTNIK, Polona, 1981- Prehod iz malega rokometa na rokomet po celem igrišču : diplomsko delo . - Ljubljana : [P. Podhostnik], 2008 POGAČNIK, Matija, 1982- Projekt fitnes centra : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Pogačnik], 2008 POLENŠEK, Janja, 1983- Vpliv športne panoge na motnje hranjenja pri športnicah in športnikih : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Polenšek], 2008 POLJANŠEK, Nika, 1982- Učenka s primankljajem na motoričnem področju v redni osnovni šoli - študija primera : diplomsko delo . - Ljubljana : [N. Poljanšek], 2008 POMPE, Andrej, 1984- Vloga športnega inštruktorja pri cerebralni paralizi : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Pompe], 2008 POŽAR, Polona, 1983 Vpliv eksperimentalnega programa na koordinacijo otrok starih od 6 do 9 let : diplomsko delo / Polona Požar. - Ljubljana : [P. Požar], 2008 PROSEN, Jerneja, 1982- Osnove salse : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Prosen], 2008 LESAR, Kristina, 1982- Aerobika kot sredstvo telesne priprave namiznoteniškega igralca : di- plomsko delo . - Ljubljana : [K. Lesar], 2008 LESAR, Petra, 1980- Društvo Partizan Križe, njegov čas, vzpon in zaton : diplomsko delo . - Ljubljana : [P. Lesar], 2008 LESJAK, Anja, 1984- Program zdrave prehrane in telesne aktivnosti pri ženskah s prekomerno telesno težo : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Lesjak], 2008 LIKAR, Gregor Poslovni načrt za dejavnosti športnega društva ODA-Š : diplomsko delo . - Ljubljana : [G. Likar], 2008 LIKAR, Tjaša, 1982- Primerjava razvoja gibalnih sposobnosti med otroki iz splošnih oddel- kov z dodatno športno ponudbo : diplomsko delo . - Ljubljana : [T. Likar], 2008 LUŽAR, Lea, 1983- Primerjava sponzoriranja športnikov v velikih podjetjih s slovenskimi in tujimi lastniki na Dolenjskem : diplomska naloga . - Ljubljana : [L. Lužar], 2008 LUŽEVIČ, Marko, 1981 Okoljski vplivi športnorekreacijskih dejavnosti na območju Ratitovca : di- plomska naloga . - Ljubljana : [M. Luževič], 2008 MARINIČ, Miha, 1981- Analiza gibanja različnih tipov igralcev na tekmi evropskega košarkarske- ga prvenstva za mlajše člane s pomočjo računalniškega sistema SAGIT : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Marinič], 2008 MARKAČ, Adi, 1980- Program nogometa za otroke z zmernimi motnjami v duševnem razvoju : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [A. Markač], 2008 MARKOVIČ, Igor, 1974- Nekatere značilnosti telesne pripravljenosti v cestnem in gorskem kole- sarstvu : diplomsko delo . - Ljubljana : [I. Markovič], 2008 MATEŠIČ, Nastja, 1983- Kinematika sklopljenega sistema jahač-konj pri skoku čez širinsko oviro : diplomska naloga / Nastja Matešič. - Ljubljana : [N. Matešič], 2008 MATEŠIĆ, Tomica, 1978- Razvoj vaterpola v Celju od začetkov do leta 1959 : diplomska naloga . - Ljubljana : [T. Matešić], 2008 MAVRIČ, Mojca, 1980- Življenjepisi slovenskih vrhunskih trenerjev in sodnic v ženski športni gi- mnastiki : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [M. Mavrič], 2008 MIHELIČ, Janez, 1981- Protinapad v rokometu : diplomska naloga / Janez Mihelič. - Ljubljana : [J. Mihelič], 2008 MIKLIČ, Boštjan, 1985- Analiza programov ABC športa in možnosti njihovega razvoja : diplom- sko delo . - Ljubljana : [B. Miklič], 2008 MILOJEVIĆ, Mihajlo, 1982- Vloga in organiziranost odbojkarskih sodnikov Slovenije : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Milojević], 2008 MORE, Anuška, 1975- Vsebinski in organizacijski vidiki delovanja Rogove šole smučanja : di- plomsko delo . - Ljubljana : [A. More], 2008 MUHA, Matjaž, 1980- Metodika učenja in vadbe protinapada pri rokometu : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Muha], 2008 LVII, 2009, 1-2 Šport120 [šport–dok] VOGRINEC, Aljaž, 1984- Analiza gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti otrok, vključenih v program gimnastične zveze Slovenije »Gimnastika v osnovni šoli« : di- plomsko delo . - Ljubljana : [A. Vogrinec], 2008 VOLK, Polona, 1981- Pregled stanja gorniških nesreč v Sloveniji v obdobju 1997-2006 in pre- ventiva : diplomsko delo . - Ljubljana : [P. Volk], 2008 VRTOVEC, Živa, 1985- Interes staršev za vključevanje otrok do osmega leta starosti v športne programe v Slovenskih Konjicah : diplomsko delo . – Ljubljana : [Ž. Vrto- vec], 2008 WEINGERL, Monika Frekvenca srca pri ljudeh na različnih nadmorskih višinah v naravnem okolju in v višinski sobi : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Weingerl], 2008 ZIRNSTEIN, Nastja Možnosti povezovanja športnih in glasbenih vsebin v vrtcu : diplomsko delo . - Ljubljana : [N. Zirnstein], 2008 ZVER, Primož, 1980- Povezanost rezultatov v nekaterih testih osnovne in nogometne motori- ke z uspešnostjo v igri otrok Poletne otroške nogometne šole v Bohinju v starosti od 7 do 10 let : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [P. Zver], 2008 ŽALIG, Miha, 1984- Šolski šport v mestni občini Murska Sobota : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Žalig], 2008 ŽIVEC, Matevž, 1982- Jadranje na deski - možna vsebina poletne šole v naravi, izbranega športa - plavanje in druge vodne dejavnosti ter športa za sprostitev : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Živec], 2008 ŽNIDARŠIČ, Mitja, 1982- Analiza športnih dejavnosti in materialnih pogojev v tržiških vrtcih : di- plomsko delo . - Ljubljana : [M. Žnidaršič], 2008 MAGISTRSKA DELA FŠ 2008 JOŠT, Peter Struktura latentnih dimenzij modela uspešnosti smučarjev skakalcev : magistrsko delo . - Ljubljana : [P. Jošt], 2008 KOTNIK, Bogdan Športna identiteta odbojkarjev : (medkulturna primerjava) : magistrsko delo . - Ljubljana : [B. Kotnik], 2008 MAKOVEC, Urša Analiza razlik dinamičnih in strukturnih vidikov osebnosti med mlajšimi in starejšimi vrhunskimi športniki : magistrska naloga . - Ljubljana : [U. Makovec], 2008 REISMAN, Uroš Gibalne strategije med skoki in polčepa : magistrska naloga . - Ljubljana : [U. Reisman], 2008 DOKTORSKE DISERTACIJE FŠ 2008 FILIPČIČ, Tjaša, 1970- Igralne značilnosti gibalno oviranih v tenisu na vozičku in njihov vpliv na uspešnost igranja : doktorska disertacija . – Ljubljana : [T. Filipčič], 2008 KAPUS, Jernej Učinki vzdržljivostne vadbe z nižjo frekvenco dihanja : doktorska diserta- cija . - Ljubljana : [J. Kapus], 2008 MEŠKO, Maja Definiranje posebnosti nekaterih gibalnih sposobnosti in psiholoških značilnosti slovenskih vojaških pilotov : doktorska disertacija . - Ljubljana : [M. Meško], 2008 RADELJ, Marko, 1981- Analiza napadalnih aktivnosti na moškem evropskem prvenstvu v roko- metu 2006 v Švici s pomočjo video tehnike : diplomsko delo . - Ljubljana [i.e. Trebnje] : [M. Radelj], 2008 RAŠČAN, Ana, 1985- Vpliv novejših zvrsti aerobike na delo nog v igrah z loparji : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Raščan], 2008 REMS, Nina, 1981- Značilnosti, zgodovina in organiziranost male košarke v svetu in Sloveniji : diplomsko delo . - Ljubljana : [N. Rems], 2008 RENER, Žiga, 1982- Športna dejavnost stanovalcev obalnega Doma upokojencev Koper ter Doma upokojencev Izola : diplomsko delo . - Ljubljana : [Ž. Rener], 2008 REPAS, Boštjan Primerjava rezultatov nekaterih motoričnih in funkcionalnih testov ŽNK Slovenj Gradec in ženske reprezentance Slovenije U-19 : diplomska nalo- ga . - Ljubljana : [B. Repas], 2008 STEVANOVIĆ, Ana, 1983- Stanje in perspektive športnih dejavnosti v programih resocializacije de- priviligiranih skupin: študija primera brezdomcev : diplomsko delo . - Lju- bljana : [A. Stevanović], 2008 STRMŠEK, Hinko, 1979- Primerjava med gibalnimi dejavnostmi v klasičnem vrtcu in vrtcu Marije Montessori : diplomsko delo . - Ljubljana : [H. Strmšek], 2008 ŠANTL, Robi, 1979- Kvantitativna analiza igre moške slovenske državne reprezentance na svetovnem prvenstvu leta 2007 v Nemčiji : diplomsko delo . - Ljubljana : [R. Šantl], 2008 ŠINK, Alenka Telovadec, tabornik, profesor Marjan Dobovšek : diplomsko delo . - Lju- bljana : [A. Šink], 2008 ŠKERLJ, Vogelnik Javor, 1984- Psihološka priprava v surfanju : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Škerlj Vo- gelnik], 2008 ŠLAMBERGER, Andreja, 1984- Hidroterapija poškodbe vratu : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Šlamber- ger], 2008 ŠMID, Tina, 1984- Alpsko smučanje kot rekreativna oblika športnega udejstvovanja za otro- ke s cerebralno paralizo z vključevanjem njihovih družin : diplomsko delo . - Ljubljana : [T. Šmid], 2008 TUŠ, Martin Spremembe tekmovalnih sistemov v slovenski odbojki od leta 1994-2008 : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Tuš], 2008 URŠEJ, Eva, 1984- Morfološke in fiziološke značilnosti odbojkarjev s patelarno tendinopati- jo : diplomsko delo . - Ljubljana : [E. Uršej], 2008. VALENTAN, Bojan Analiza smučarskih poškodb na ŠC Pohorje v letu 2005/2006 : diplomsko delo . - Ljubljana : [B. Valentan], 2008 VALENTINČIČ, Deborah Športna dejavnost in življenjski slog zaposlenih v Hitovih igralnicah : di- plomsko delo . - Ljubljana : [D. Valentinčič], 2008 VERTIČ, Rok, 1980- Uspešnost slovenske atletike v letih od 1992 do 2006 : diplomsko delo . - Ljubljana : [R. Vertič], 2008 VINDIŠ, Tomaž Slovenska nogometna kluba iz Maribora in Ljubljane v prvi jugoslovanski ligi med leti 1967-1972 : diplomsko delo . - Ljubljana : [T. Vindiš], 2008