SLIKARSTVO V SLOVENIJI V XVI. IN XVII. STOLETJU FRANCE STELE Namen mojega poročila ni dokončno obravnavati ta za našo um et­ nostno zgodovino izredno aktualni problem, temveč samo podati v velikih črtah pregled gradiva, nakazati nekaj vidikov za njegovo umetnostno­ zgodovinsko presojo in zavzeti stališče do vprašanja renesanse pri nas. Iz doslej še precej nepregledanega števila spomenikov, posebno za XVII. stol., sem izbral samo tisto, kar se mi zdi posebno značilno ali važno, ker je datirano ali ker je avtor znan. Pregled gradiva se opira na tehnične in ikonografske skupine, ker se mi zdi, da prav ta metodološko preprosti način obravnavanja spomenikov tega obdobja že sam omogoča neke sklepe, ki ne bodo nekoristni pri končni umetnostnozgodovinsko poglobljeni obravnavi. Take skupine so stensko slikarstvo, oltarno ali sicer na arhitekturne pogoje vezano sli­ karstvo, tabelno slikarstvo, dekorativno slikarstvo in grafika. Pod ikono­ grafskim vidikom pa nabožno in profano slikarstvo, portret, krajina, žanr, tihožitje, historične teme, alegorije in sl. V skupini stenskega slikarstva so na začetku z 1 . 1502 datirane fre­ ske na Križni gori kot najpomembnejši spomenik kasno gotskega realizm a pri nas, ki pa jih ni mogoče ločevati od zadnjih desetletij XV. stol. Po­ dobno velja za Jezersko. Več renesančnih potez pa kaže znamenje v gozdu pri Crnogrobu, nagrobna slika v M arenbergu iz ok. 1520 ali Ozna­ njenje v dominikanskem križnem hodniku v Ptuju. Za zaključek teženj druge pol. XV. stol. smatramo še vedno sv. Primoža nad Kamnikom iz okr. 1504, ki pomeni največji uspeh stenskega slikarstva pri nas na k ri­ žišču gotike z renesanso. Posebno skupino, v kateri prevladujejo severno renesančne poteze in rahli odmevi »Donaustila«, predstavlja slikarija v ladji in na zunanjščini slavoloka pri sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru, v prezbiteriju v Sp. Besnici, v Slivnici pri Grosupljem in na zunanjščini v Bodeščah (dat. 1524). Podobno je z ostanki v ladji Malega gradu v Kamniku in v Dednem dolu. Zopet nekoliko drugače se izraža ista stopnja odm ikanja se gotskemu izročilu v Praprečah pri Lukovici (dat. 1524) in v Britofu pri K ranju. Vpliv stila paralelnih gub kažejo slikarije med oporniki na zunanjščini cerkve v Šaleku pri Velenju, M arijina slika na prehodu skozi obrambni stolp v Bistri in sv. Krištof v Tupaličah, ki je izrazito koroški. Zelo rustikalno inačico na renesančnih vzorih zgrajenega dekorativnega načina predstavlja skupina Celovnik in kapela sv. Mar­ tina na Svetih gorah. Zelo značilno pa se ob teh spomenikih, ki so nastali v glavnem v drugem in tretjem desetletju XVI. stol., uveljavljajo v prvi polovici tega stoletja tri skupine: furlanska, krog Trubarjevega »krova- škega malarja« m eštra Tomaža iz Senja in delo Jerneja iz Loke. Med seboj sicer te skupine niso ožje povezane, tudi njihova zemljepisna izho­ dišča so različna, vseeno pa izražajo vse tri za prvo polovico XVI. stol. značilno upadanje umetniško ustvarjalne moči in prevladovanje poljud­ nega okusa. Za nas je najzanimivejši Jernej iz Loke, ki se je razvil iz domačih razm er in je z deli najštevilnejše dokum entiran. Slikal je sten­ ske slike v solidni fresko tehniki, pa tudi lesene strope. Glavna dela so nastala med 1520 do 1540 na Gorenjskem, posebno v loški okolici, v Soški dolini in v Slovenski Benečiji. Od furlanskega sosedstva je prevzel nekaj poljudno prebavljenih renesančnih vplivov, tu in tam pa je vpletel tudi kak samostojno opazovan motiv. Furlanska paralela njem u je Gian Paolo Thanner, ki je deloval okr. 1501 najprej v Čedadu, nato v Tar- čentu. Tudi on se ni dvignil preko obrtnega izvrševanja prostorsko kra- silno dokaj solidnih del, pomenja pa Jerneju nasprotni pol: medtem ko iz­ haja Jernej iz dediščine poznogotskih delavnic, je Thanner ves v območju poljudno prikrojene beneške renesanse. V Slovenski Benečiji, Soški do­ lini in našem Prim orju se njegovo delo srečuje z Jernejevim . Na naših tleh so njegove slikarije v Svinem in v Borjani pri Bovcu iz okr. 1520; soroden mu je slikar prezbiterija cerkve M atere Božje v Kontovelju pri Trstu. Pod Trubarjevim »krovaškim malarjem« pa razumemo sku­ pino del na Dolenjskem z Nadleskom pri Starem trgu, kjer je podpisan, z Maršičami in Taborom pri Grosupljem na čelu, ki se po svoji poljudni renesančni noti približuje v prvi polovici XVI. stol. odmirajoči istrski lokalni šoli, kakor jo predstavlja delo Antona iz Kaščerge (Padua) v Dra- guču in v Humu. To splošno podobo stenskega slikarstva v prvi polovici XVI. stol. dopolnjuje še par posameznih del, kakor veliki Krištof na zu­ nanjščini v Vrzdencu in žal zarestavrirane slikarije v prezbiteriju po­ družnice sv. K atarine pri Braniku. Zanimiv epigon tega stanja je slikar ladje cerkve v Iški vasi, ki uporablja tako izročeno kakor tudi novo m anieristično ikonografijo. V sliki Pohoda Treh kraljev je ustvaril delo, ki učinkuje resnično monumentalno. Iz prve polovice XVI. stol. so se nam ohranili tudi prvi pomembnejši prim eri profanega slikarstva, ki pa so po večini postali žrtev zadnje vojne. Popolen ciklus poslikave dvorane v stolpu je bil odkrit v Gracar- jevem turnu (Tolsti vrh) na Dolenjskem iz okr. 1520—30. Zveza s fre- skantskim i delavnicami pozne gotike je očividna, tem atika in obdelava pa sta renesančni. Slike so predstavljale Samsona, podirajočega tempelj; Dalilo, ki Samsonu reže lase; »čarovnika« Virgila; borbo dveh bradačev; dva m uzikanta v vinorodni pokrajini; Herkula; pelikana in feniksa. Ve­ lika škoda je, da so propadle tudi slikarije v eni izmed sob starejšega dela gradu Otočec, ki so bile nekako iz istega časa kakor prejšnje. Glavni temi so bili za takratni čas značilni prizori z zajci: ples z zajcem, zajec lovec itd. Ohranila sta se samo dva prizora zunaj na pomolu, ki pa iko­ nografsko nista čisto jasna. Zelo pomembna je bila tridelna slika, odkrita na grajskem dvorišču v Mokronogu. Bila je za kako desetletje starejša od prejšnjih in odlične kvalitete. Predstavljala je v obsežno komponirani pokrajini na desni grad, na levi lovca s psi, pred katerim i beži zajec, v sredi pa v gosti šumi lov na ptice. Tudi v razvalini turjaškega gradu so Sl. 99. Sv. Primož nad Kam nikom , podružna cerkev; del slike Treh kraljev; 1504 Sv. Primož pres de Kam nik, succursale; partie de l'autel des Trois M ages; 1504 se v prostorih nad lutrovsko kapelo pokazali ostanki slikarij iz prve po­ lovice XVI. stol.; po psih in živalih sodeč je šlo za lovske prizore. V drugo polovico XVI. stol. uvajata z 1 . 1547 datirana slikarija na oboku zakristije v Dvoru pri Polhovem Gradcu in z 1 . 1555 datirana sli­ karija na renesančnem oboku zapadnega trak ta samostana v Stični. Prva predstavlja prim er renesančne vitične ornamentike, ki je odslej prevla­ dala tudi pri nas; opazimo jo konec stol. tudi na obokih križnega hodnika v Stični. Slikarija iz 1 . 1555 pa predstavlja drugi tip dekoracije z gosto listnato mrežo vitic s cvetovi in ptički; še bolj gosto listnata je bila slikarija v gradu Hmeljniku, kjer je bila posebno dragocena freska zgod­ be o usmiljenem Sam arijanu v pokrajini s pogledom na Hmeljnik; to je bila najstarejša pri nas znana upodobitev kakega domačega kraja. Iz druge polovice XVI. stol. so slike za oltarji pod baldahini na Dvoru pri Polhovem Gradcu, predstavljajoče svetniške postave, sv. Družino, Za­ roko sv. K atarine, Spreobrnjenje sv. Pavla in Mučeništvo sv. Vida. Gre za obrtniško delo z uporabo renesančnih ikonografskih vzorov. Najpomembnejši spomenik stenskega slikarstva tega časa pa je no­ tranjščine kapele, t. i. lutrovske kleti, v bližini gradu v Sevnici iz okrog 1580. A rhitekturno dokaj razčlenjeni obokani prostor je ves prekrit s figuralnim i slikarijam i, ki so zasnovane po samostojnem ikonografskem program u, ki ne kaže več zvez s srednjeveškim izročilom. Iz slike Po­ slednje sodbe, kjer m anjka upodobitev peklenskih muk in nekaterih dru­ gih potez, sklepamo, da je bil naročnik luteran, kar daje temu spomeniku še večjo kulturnozgodovinsko vrednost. K valiteta slikarije je odlična. Slikar je bil vsekakor italijansko šolan. V erjetneje kakor v graškem kro­ gu, kjer se je tak rat začel uveljavljati italijanski vpliv, bi smeli avtorja iskati med koroškimi slikarji tistega časa. Iz konca XVI. ali zač. XVII. stol. je slikarija v cerkvi sv. Ane v Lje- šah pri Prevaljah. V dekoraciji nastopa nov način, za katerega je značilno zavojčevje. Na slavoločni steni sta naslikana v gotskih oblikah dva oltar­ ja, na slavoloku pa v duhu srednjeveškega izročila M arijino oznanjenje. Dve večji kompoziciji predstavljata Tri kralje in Vnebovzetje. V prezbi­ teriju in pod korom so slike apostolov; doprsne podobe apostolov so na­ slikane tudi v posvetilnih križih. V dekoraciji na oboku prezbiterija pre­ vladujejo renesančne vitice, sadeži, cvetlice in angelske glavice. P ri sli­ kanju je bilo očividno udeleženih več rok, časovno pa ni med njim i več­ jih razlik. Ikonografsko odločujejo vzori iz visoke renesanse, delavnica pa je severnjaška. Iz časa okr. 1600 bo tudi slikarija v prezbiteriju cerkve sv. Ahaca v M islinjski dolini. Tudi tu se v ornam entiki uveljavljajo zavojčevje, angel­ ske glavice in sadni obeski. Tri večje kompozicije predstavljajo Tri kralje, K ronanje M arijino in Rojstvo Jezusovo. Stil je severnjaški, presojo pa močno ovirajo preslikave. Pomembna dela so nastala v prvih treh desetletjih XVII. stol. v zna­ m enju katoliške obnove po pobudi škofa Hrena; ker so ta dela izredno dokum entirana po Hrenovih zapiskih, je za našo zgodovino um etnosti tem večja škoda, da se od njih ni prav nič ohranilo. Šlo je za velika naro­ čila, ki so jih izvrševali v stolnici v Ljubljani, v Gornjem gradu in pri Novi Štifti slikarji Anton Plum ental ml. iz Celovca, Nikodem Weissmann iz Beljaka, Krištof Weissman iz Beljaka in M atija Plainer; po Hrenovi sm rti pa v kapeli sv. Rešnjega telesa ljubljanske stolnice Janez Gladič. Da se je način teh slikarjev gibal v okviru severnega manierizma, z go­ tovostjo lahko sklepamo iz ostankov v prezbiteriju stolnice v K rki na Koroškem in iz redkih ohranjenih oljnih slik. V risbi se je ohranila samo kompozicija Weissmannove slike U stanovitelji cerkve sv. Nikolaja, ki po­ trju je to domnevo. Razpoloženju severnega m anierizma ustreza tudi poslikava zunanj­ ščine ljubljanske m estne hiše, ki jo je po Dolničarju izvršil Antonio Ge­ riči. V duhu ikonografije za poslikavo mestnih hiš na severu je program obsegal Šibile, Justitio, sodbi Salomonovo in Kambizovo, Temperantio, Fortitudo in Sapientio. Z 1 . 1619 so datirane slike pod zvonikom v Gostečah: Žalostna Mati božja, Jezus pokliče P etra pri ribjem lovu, Mučeništvo sv. Andreja itd. V rastlinski motiviki dekoracij se uveljavlja pasijonka. K valiteta je obrt­ niška, ikonografska odvisnost od m anierističnih vzorov očividna. Iz 1 . 1622 so slikarije v južni stranski apsidi opatijske cerkve v Celju, kjer se v dekoraciji uveljavlja bršljanov list in zavojčevje. V prevla­ dujočo dekoracijo so na oboku vključeni apostoli, nad vzhodnim okno pa Kristusov medaljon. Vrednost te slikarije je predvsem v dekorativnosti. Sl. 100. Bohinj, podružna cerkev sv. Janeza; del slikarije na slavoloku; okrog 1520 Bohinj, succursale sv. Janez an lac partie de la peinture sur Tare de triom phe; 1520 env. Iz zgodnjega XVII. stol. je prezbiterij v Biču pri St. Vidu pri Stični; na oboku je naslikan Bog oče, obdan od angelov in evangelistov, kar ustreza srednjeveškem u ikonografskemu izročilu, novo pa je, da je K ri­ stusa nadomestil Oče. Na stenah sta naslikana konjenika sv. Jurij in Martin. V ta čas spada tudi obsežna in dokaj pomembna slikarija v prezbi­ teriju župne cerkve na Selih pri Slovenjgradcu. Tu nad figuralnim, kakor od dvajsetih let XVI. stol. dalje pogosto tudi drugod, prevladuje dekora­ tivna stran. Rastlinska m otivika ustreza renesančni, kakršno pri nas poznamo z maj olik. Figuralno predstavlja Boga očeta, evangeliste, angele, Sodnika in skrajšano upodobljeno sodbo. Slikarija je zanimiv pri­ m er aplikacije renesančnih dekoracijskih pobud po domači delavnici. # Sl. 101. Sevnica, lutrovska klet; del slikarije na slavoloku; okrog 1580 Sevnica, cave de Luther au chäteau; partie de la peinture sur 1'arc de triom phe; 1580 env. * Sl. 102. Sevnica, lutrovska klet na gradu; del slikarije na oboku; okrog 1580^ Sevnica, cave de Luther au chäteau, partie de la peinture sur la voüte, 1580 env. Ko so okrog 1 . 1620 obokali notranjščino rom anske bazilike v Stični, so jo tudi poslikali. P ri zadnjih delih v notranjščini so bile ugotovljene na stenah velike stoječe postave svetnikov, natančnega ikonografskega program a pa ni bilo mogoče ugotoviti. Iz istega časa — in mogoče celo delo iste delavnice — utegne biti po zadnji vojni odkrita poslikava ladje župne cerkve vlŠm arjah pri Ljubljani. Z 1 . 1644 je datirana slikarija na obokih prezbiterija v Crngrobu. Slikarija je dosledno dekorativna in variira renesančno manieristične motive stiliziranih rastlinskih delov in krilatih angelskih glavic s sadnimi obeski. Slikarija je pri nas značilen prim er m anieristične dekoracije. Njeno prvotno barvitost kvari počrnela rdeča barva, kar pogosto opažamo tudi pri drugih slikarijah tega časa. Sorodna crngrobski je poslikava obo­ kov cerkve sv. M arije v Zlebeh. Razen ornam entike je naslikana tod tudi sv. M arjeta in K ronanje M atere božje. Zadnja raziskovanja so ugo­ tovila, da so bile tudi stene crnogrobskega prezbiterija figuralno poslikane. Po ugotovitvah za oltarjem in ob orglah kaže, da gre za dokaj kvalitetno slikarijo mogoče koroške delavnice. Z 1 . 1645 so datirane slikarije v prezbiteriju cerkve sv. P etra pri Stražišču pri K ranju. V dekoraciji se uveljavljajo za ta čas značilni sadni obeski, figuralni del predstavlja evangeliste nad okni in na oboku Petra, ko prejem a ključe. Nekoliko m lajša je slikarija z zelo bogato razvito akantovo ornam en­ tiko v grobnici pod župno cerkvijo v Škofji Loki. Iz srede in tretje četrtine XVII. stol. je bila vrsta v gradu Turjaku ugotovljenih stenskih slikarij, ki so pa žal propadle. Tako je slikarija v »bolnici« predstavljala slabo ohranjene na belež slikane motive, angele z grbi in mitološke figure na vozovih na oblakih. V eni izmed sob je bila ugotovljena slikarija z sadnimi venci. Vsa poslikana je tudi župna cerkev levo pri vhodu v grad. Slikarija je bila monotona; figuralne motive so obdajali okviri s hrustančastim i motivi, naslikani kot bi bili izdelani v štukaturi. Na slavoloku je bilo naslikano Oznanjenje, na obokih pa angeli z orodji Kristusovega trpljenja. Najm lajše so bile slike na bogato štuka- turno okrašenih obokih zveznega hodnika v prvem nadstropju; pred­ stavljale so mitološke motive. Med najpomembnejše spomenike stenskega slikarstva tretje četrtine XVII. stol. spada notranjščina župne cerkve na T rati v Poljanski dolini. Tehnično je izvršena v glavnem v pravem fresku, kvaliteta je odlična, slikar pa je bil italijansko šolan severnjak; na severni steni ladje je ver­ jetno njegov avtoportret. Ikonografski program je samostojen, podobno kakor sto let prej v Sevnici, ni pa še popolnoma pozabljeno izročilo srednjeveških vzorov. Na vzhodni steni je naslikan oltar tipa zlatih oltar­ jev, ki utegne biti nekoliko m lajši kakor ostala slikarija. V loku nad naslikanim oltarjem je čisto v srednjeveškem duhu upodobljeno Marijino oznanjenje z Detetom s križem čez ramo. Na oboku prezbiterija so poleg dveh prizorov iz življenja sv. Janeza Krst., M arijine zaroke in Darovanja v tem plju še štirje cerkveni očetje. V loku, ki deli oboke ladje v dve poli, so apostoli; v vzhodni poli na tem enu je K ronanje Marije, ob straneh angeli, Rojstvo in Darovanje v tem plju. V zahodni poli pa je Poslednja sodba s Sveto Trojico in Marijo in Janezom Krst. (Deisis). Lok v južno Sl. 1 0 3 . Celje, stara grofija; strop; o k r o g 1600 Celje, » S t a r a g r o f i j a « ; plafond; 1 600 en v . ’ * kapelo je posvečen sv. Antonu Pad. Poleg Sevnice je ta slikarija najpo­ m embnejši spomenik m anierizma pri nas in nam vsaj delno nadomesti ne več ohranjena dela Hrenovega kroga. Drugi izredni spomenik, dvorana v generaliji gradu Podbrežje v Beli K rajini iz druge polovice XVII. stol., je žal pred našimi očmi propadla, ohranjena pa je vsaj delno v fotografijah. Stene dvorane so bile posli­ kane z arhitekturnim i motivi s svedrastim i stebri, s cvetličnimi vazami in z alegoričnimi postavami. V oglih so se odpirali pogledi na vrtne nasade. Tako se v tem za naše razm ere izredno bogatem delu prvič srečamo z m anierističnim iluzionizmom v smislu odpiranja sten prostorov na strani, katerega glavni zastopnik konec XVII. stol. je Valvazorjev sodelavec Ni­ zozemec Almanach z žal v zadnji vojni precej poškodovanimi slikarijam i v Bokalcah pri Ljubljani. V to skupino spadajo tudi v gradu Soteska uničene slikarije in slikarija v vrtnem paviljonu istotam. Pomemben spomenik te smeri je tudi kapela v gradu na Bledu. Po odkritju figural­ nih kompozicij in bogatih arhitekturno iluzionističnih kombinacij je to danes eden naj učinkovitejših zgodnje baročnih poslikanih prostorov pri nas. Rahli iluzionistični zagoni so značilni za slikarije na oboku oratorija v M ekinjah pri Kamniku. Brez znakov bližajoče se baročne dinamičnosti so še slikarije na oboku letnega refektorija minoritskega samostana v Ptuju, ki proslavljajo konec XVII. stol. v baročnem duhu izvršeno arhitek­ turno preoblikovanje samostana; isto velja za nekoliko starejšo slikarijo na oboku stopnišča v gradu Begunje na Gorenjskem z mitološkimi pri­ zori in v dvorani gradu Grm pri Novem mestu z upodobitvami bitk in z drugim i motivi. Tako smo v Valvasorjevem času dosegli prag baroka, ki ga pa tudi zadnja omenjena skupina ni več sama prestopila. Ta korak je storilo šele Quaglijevo delo. V Valvazorjevi grafični zbirki v Zagrebu pa se nam je ohranilo delavniško gradivo slikarja -Jurija Bobiča (Wubitsch) iz Most pri Kamniku iz srede XVII. stol, ki je, če je A. Mejač pravilno prebral napis na stenskih slikarijah (pokazale so se ob potresu 1 . 1895 v prezbiteriju v Mostah pri Kamniku, kjer se je ohranila tudi Bobičeva nagrobna plošča), poslikal 1 . 1644 ta prezbiterij s ciklom Trpljenja Jezusovega. Ostanki iste tem atike so se ohranili v nekdanjem prezbiteriju v Radomljah, ki po stilu pripadajo Bobičevemu času in so mogoče tudi njegovo delo. Pričajo nam o slikarju konservativne smeri, ki se ikonografsko opira na sever­ njaške m anieristične vzore in je njegova kvaliteta povprečna. Zanimivi za nas so grafični listi, ki jih je Valvazor pridobil od Bobiča za svojo zbirko. Nudijo nam vpogled v delavniško gradivo povprečne takratne slikarske delavnice našega XVII. stol. Ti grafični listi so skoraj izključno nizo­ zemski (rodbina Sadeler, Goltzius itd.); tudi med avtorji prevladujejo Nizozemci od rom anistov dalje; močno je upoštevan Rubens; od Itali­ janov Tizian in J. Palm a ml.; od Francozov J. Callot; od Nemcev Dürer. Med temi listi najdemo severnjaško mnogofigurno Križanje, ki je v na­ šem tabelnem slikarstvu večkrat zastopano; poleg prizorov m uke K ristu­ sove in bibličnih tem so tu redke alegorije, mitološke teme in žanr ter vzorci za tak rat priljubljene iz renesančnih grotesk izpeljane krasilne motive. Podoba o predbaročni umetnosti, kakor jo dobimo iz teh listov in iz Valvazorjeve zbirke sploh, je ta, da je v XVII. stol. v povprečni sli- Sl. 101. Petrovče, podružna cerkev, stranski oltar; slika M arijinega oznanenja, Mj,tej Plainer, 1605 P etrovče, succursale, autel latčral; peinture L.Annonciation, Matej Plainer, 1605 karski delavnosti pri nas veljal skoraj izključno severni okus in so na­ prednejše pobude vezane na osebna strem ljenja posameznikov iz višjega družbenega sloja. Druga skupina spomenikov obsega oltarno ali sicer na po arhitek­ turi ustvarjene okvire vezano slikarstvo v tempera, največ pa v oljni teh­ niki. Starejšo obliko predstavlja krilni oltar, ki ga od začetka XVII. stol. dalje izpodrine »zlati oltar«. Iz srede XVI. stol. so krila iz Mrzlave vasi v Narodni galeriji v Ljubljani, ki jih je poslikal severnjaško šolani slikar v načinu, v katerem se mešajo renesančni vplivi s prevladujočo severno delavniško tradicijo. Iz tretje četrtine XVI. stol. je trikrilnik pri sv. Treh kraljih v Slo­ venskih goricah. Oznanjenje na zunanjosti kril in mnogofigurno križanje na hrbtni strani pričata, da je slikar severnjak in da v njem še rahlo odmeva izročilo donavskega stila. V isti cerkvi je še drug krilni oltar iz okr. 1623, ki je poslikan s prizori iz pasijona po nemško m anierističnih predlogah. Prim er prehoda od oltarja z gibljivim i krili k negibljivemu trikril- niku, pri katerem se začenja razvoj zlatih oltarjev, je oltar v župni cerkvi v Petrovčah, čigar krila je 1 . 1605 poslikal Matej Plainer. Tudi za Plainer- ja, ki je po poreklu Salzburžan, je značilen alpski manierizem. Na krilne oltarje se naslanjajo krilne orgelske omare, ki obdrže to obliko skozi vse XVII. stol. Najpomembnejše so se ohranile pri sv. K ri­ štofu nad Laškim, na Bregu pri P tu ju in — kot največji ohranjeni prim er — na Ptujski gori. Vse pripadajo več ali manj sredi stol. Dobre kvalitete sta posebno Breg in Ptujska gora. Ikonografski program obsega Ozna­ njenje na zaprtih krilih, sveta orglarja Davida in Cecilijo pa na odprtih krilih. Slikarija ima severnjaški značaj. Oltarno slikarstvo ima v dobi zlatih oltarjev podrejeno vlogo. V dobi razcveta te vrste v sredi in v drugi polovici XVII. stoletja prevladuje umetno rezbarstvo in podobarstvo toliko, da slike sploh odpadejo. Kolikor tudi sedaj nastopajo, imajo že po vlogi in nam enu podrejen pomen, ker jih potegnejo pred glavno plastično skupino v neprazničnem času in im a­ jo tako podobno vlogo kakor zaprta krila pri krilnih oltarjih. Deloma je njih nam en tudi ta, da varujejo skupine v glavnih vdolbinah pred prahom. Bolj redko nadomeščajo slike glavno kiparsko skupino, kakor npr. slike M. Skobla v Slovenj Gradcu iz 1633—38 ali slike v oltarjih župne cerkve V Vitanju, katerih eno je signiral 1. 1663 Simon Juda Stupan iz Konjic. Ikonografsko zanimive slike (Kristus v grozdni stiskalnici, Mučeništvo tovarišev sv. Ahaca) so v stranskih oltarjih pri M. B. na Gorci pri M ari­ boru. K valitetne slike domače delavnice so bile v treh oltarjih v graj­ ski kapeli v Ortneku. Ena je bila signirana s H. G. G. 1641. V zgodnji dobi zlatih oltarjev sploh večkrat opažamo, da so bile predele ali krila poslikana. Taka je npr. predela stranskega oltarja pri sv. K atarini nad Laškim z zelo sproščenim načinom slikanja iz okr. 1600. P rav m ikavne so sličice na stranskih oltarjih pri sv. Janezu v Bohinju ali na velikem oltarju pri sv. Prim ožu nad Kamnikom iz okrog 1628 ter na stranskih oltarjih v Vihru pri Št. Rupertu, kjer slikarija prevladuje. Beneški zna­ čaj se kaže verjetno po posredovanju Gradca na slikah na krilih oltarja v južni apsidi župne cerkve v Laškem in na stranskih oltarjih v Gornjem Doliču. Izjemoma so se uveljavile mesto kiparskih nagrobnih plošč tudi nar grobne, slike. Iz konca XVI. stol. izvira epitaf rodbine Khisl v cerkvi na Pristavi pri Polhovem Gradcu. Slikarija je renesančno sproščena, iko­ nografsko pa se značaj epitafa izraža v sliki na dve skupini razdeljene rodbine pokojnega. Kasnejši prim er take slike je ohranjen iz 1 . 1670 v cerkvi sv. Ane na Zgornjem Tinjskem, kjer donatorji častijo žalostno M. B. Slika je bila naročena v Ptuju. Sl. 105. Sele pri Slovenjem Gradcu, župna cerkev; obok prezbiterija; prva četrtina 17. stol. Sele pr£s de Sloveni Gradec, eglise paroissiale; voute du choeur; prem ier quart du 17e sišcle Iz časa okr. 1600 sta bili do zadnje vojne ohranjeni pri nas dve oboje­ stransko poslikani tabli, ki sta viseli na verigah pod lesenimi stropi cerkva sv. Duha na Polževem in pri sv. Duhu pri Ojstrici nad Dravogradom. P ri obeh je ena stran predstavljala Prihod sv. Duha. Značaj je bil pri obeh alpsko manierističen. Izmed mnogih samostojnih tabelnih slik bom opozoril samo na ne­ katere. Tako je bila v gradu M uretinci na Dravskem polju ikonografsko zanimiva upodobitev M arijinega vnebovzetja (zdaj v Pokr. muzeju v Ma­ riboru). V cerkvi v Žirovnici hranijo kvalitetno sliko sv. M artina v po­ krajini, ki kaže na delavnico, na katero je vplivalo beneško slikarstvo konca XVI. stol. P ri sv. Florijanu v Ljubljani je slika žalostne M. B., ki jo je naslikal 1 . 1639 Tomaž Kundišek. Ikonografsko nenavadni sta sliki pri sv. Jožefu pri Preserju iz 1669 in pri sv. Frančišku v Stražah pri Gor­ njem gradu iz sedemdesetih let XVII. stol. P rva predstavlja sv. Jožefa, druga sv. Barbaro kot zaščitnika s plaščem, podobno te vrste M arijinim upodobitvam. Kako nerazvita je bila ta delavnost, zgovorno priča slika Mučeništev Prim oža in Felicijana pri sv. Primožu iz 1 . 1632. Ohranile so se dalje tri nevsakdanje upodobitve mnogofigurnega k ri­ žanja, ki z že omenjeno pri sv. Treh kraljih v Slovenskih goricah pred­ stavljajo zelo pomembno ikonografsko skupino. N ajstarejša je iz zač. XVII. stol. iz Šm arja pri Ljubljani, druga je iz gradu Blagovna pri Celju iz 1 . 1624, tretja iz podružnice pri Klevevžu. Najvišjo kakovost kaže zad­ nja, vse tri pa vsaka po svoje odražajo beneški vpliv; slika v Blagovni se je izkazala celo kot ikonografska kopija po Tintorettovi sliki v Theati- nerkirche v Münchnu. P ri sliki iz Šmarij ni izključen kak avtor iz bene­ ške province. V poletni obednici m inoritskega samostana v P tuju so hranili do zadnje vojne sliko zadnje večerje in slike nadnaravno velikih apostolov. Zadnja večerja se je ikonografsko naslanjala na beneške vzore, močna preslikava pa je onemogočala določnejšo opredelitev. Bile so prav iz konca XVII. stol. Kot odmev tem no-svetlih osvetljav Caravaggiovega na­ sledstva je zanimiva slika Zadnje večerje iz Sadnikarjeve zbirke v Kam­ niku. Zapoznel odmev te smeri sta dve z 1 . 1705 datirani sliki Janeza Su- paniza v uršulinski cerkvi v Ljubljani. Pozornosti vredni sta dalje sliki sv. Kolomana v M ekinjah pri Kam­ niku in sv. K rištofa v cerkvi sv. Krištofa pri Laškem, ki izpričujeta dokaj visoko kvaliteto v okviru srednjeevropskega sloga XVII. stol. K ar sem tu naštel brez težnje po popolnosti zelo številnega, še daleč ne pregledanega gradiva, naj služi samo kot prvi kažipot v področje naše um etnostne zgodovine, ki bo hvaležno torišče za tistega, ki se ne bo ustra­ šil težav sistematičnega raziskovanja. V M onumenta II. sem se podrob­ neje bavil z imeni naših slikarjev XVII. stol. Pokazalo se je, kakor pri Bobičevem gradivu, da daleč prevladujejo um etniki z nemškimi imeni, da pa je med njim i tudi vrsta domačinov. Tudi tu bi nas posebno zanimal Hrenov krog, toda od tega se je le malo ohranilo. Najbolj poznamo še M atija Plainerja, pa tudi drugo kaže na to, da je, kakor v stenskem sli­ karstvu, prevladoval srednjeevropski manierizem; opažamo pa, da se mu pri nas večkrat prim eša močnejši beneški vpliv, ki je včasih razložljiv preko Gradca, včasih pa bo tudi bolj neposreden. K ar pa nam je sporo­ čeno kot za naše kraje naročeno ali k nam im portirano beneško ali sicer italijansko delo (Tintoretto, Palm a ml. itd.), je tako osamljeno v splošno srednjeevropskem značaju, da ne pomeni nikakega strnjenega ku ltu r­ nega pojava. Namerno smo za konec odložili naš po sevniški lutrovski kleti n a j­ pomembnejši slikarski spomenik tega časa — poslikani strop v stari g ro ­ fiji v Celju* nastal okrog 1600. To ikonografsko eklektično, po načinu slikanja pa verjetno beneško provincialno delo je v višjo dekorativno in umetniško kreativno enoto združilo navidez nezdružljivo: osrednjo arhitekturno iluzionistično sliko z neiluzionistično pojmovanimi štirim i letnim i časi po Bassanu, dve bitki po Tempesti in štirim i Napadalci neba po Galziusu. To pomembno delo je verjetno posledica v fevdalnem krogu preko Gradca delujočih višjih kulturnih sil. Važno vlogo ima od srede XVI. stol. dekorativno slikarstvo. Srečali smo se z njim pri pregledu stenskega slikarstva, kjer sedaj figuralno opazno stopa v ozadje pred dekoracijo v duhu porenesančnih, posebno m anierističnih pobud. Motivni svet te delavnosti se s časom značilno sprem inja od pobud renesančne groteske do posebnih severnih oblik, ki so jih širili nizozemski vzorčniki, in do bujnega akantovega motiva, ki Sl. 106. Slape pri Šm arjeti na D olenjskem , podružna cerkev; Križanje iz okrog 1620 Slape prčs de Šmarjeta en B asse Carniole, succursale; Crucifiment, 1620 env. podaja roko baroku. V sedemnajstem stoletju se uveljavi posebno rast­ linska in cvetlična vejica, pogosto raztrošena, sadni obeski, krilaste angel­ ske glavice itd. Ta vrsta se je posebno izrazila na poslikanih lesenih stropih in antependijih. Za solidno informacijo nam služi Fr. Kosa diser­ tacija o poslikanih cerkvenih stropih. Ta nas tudi pouči, da se v nekaterih od središč bolj oddaljenih predelih Slovenije skozi vse XVII. stol. ob tej m oderni ornam entiki trdovratno vzdržuje gotska patronirana orna­ mentika, posebno še na Kočevskem in v Dravski dolini. Cerkniško-loški predel pa razvije samostojno zelo mikavno ljudsko varianto te dejavnosti. Novi čas, ki ga sproži v naši kulturni zgodovini reformacija, je pola­ goma tudi našo sredino seznanil z novo, prožnejšo in nearistokratsko vrsto likovnega u stv arjan ja,^ grafiko. Najprej v knjigah naših luteranov, posebno v Bibliji, čeprav za zdaj še neaktivno, ker so te ilustracije spo­ sojene iz nemških knjig. Niso pa ostale brez vpliva. Če bi ikonografsko prim erjali z njim i to in ono delo našega manierizma, bi prav gotovo ugo­ tovili, da je m arsikatera kompozicija posneta po ilustracijah iz Biblije. Aktivnejšem u razm erju do grafik smo se približali s portreti naših re­ formatorjev, ki so jih po njihovem naročilu izvršili razni nemški grafiki. Sto let kasneje pa je z ustanovitvijo Valvasorjeve grafične delavnice na Vagenšpergu prav grafika postala pomembno likovno izrazilo tudi pri nas. Dala nam je neprecenljivo vrsto krajevnih in arhitekturnih upodo­ bitev, ustvarjala in poustvarjala je za tiste čase dokaj pomembne ilustra­ cije, pa naj je šlo za Ovida, Pasijon ali M rtvaški ples. Tudi tu so nasta­ jali portreti, nabožne slike itd. Krog Valvasorjevih soustvarjalcev in na­ čin njihovega dela ustreza tistemu, kar smo doslej ugotovili glede zna­ čaja in usm eritve naše um etnosti v XVII. stol.: v polnosti je srednje­ evropski; poleg domačinov imajo vidno vlogo Nizozemci. V slikarskem delu našega XVI. in XVII. stol. že jasno razlikujemo na­ božno in profano vrsto. V prvi polovici in v sredi XVI. stol. se profano še nekam sramežljivo skriva za, če že ne več nabožno, pa vsaj biblijsko motiviko, kakor na Tolstem vrhu ali pa na Hm eljniku; v Otočcu in v Mokronogu pa je profano slikarstvo našlo lastno pot. Nabožno slikarstvo tudi kvalitetno, razen če gre za naročila iz Italije, stopa v ozadje pred pro­ fanim ali pa mu je komaj enako. To velja npr. za sevniško lutrovsko klet in Celjski strop. Višji napon se čuti zopet v Hrenovem krogu, toda ta km alu popusti in se um akne za čas zlatih oltarjev značilni povprečnosti v slikarskem ustvarjanju. Zopet močnejša kvaliteta na T rati v zadnjih desetletjih stoletja zbledi pred višjo kvaliteto profanih slikarij Alma- nachove smeri. Profano se razen tega uveljavlja v celi vrsti novih področij. P red­ vsem v portretu, ki ga razen v grafiki obilno goje v olju po gradovih, pa tudi že v meščanskih hišah. P ri tem slede modi časa in vse kaže, da so tudi tu prednjačili pred italijanskim i slikarji potujoči ali k nam povab­ ljeni nizozemski ali nemški slikarji. O pretežni večini te številne pro­ dukcije pa lahko sodimo, da je le redko nastajala iz um etniških nagibov. K ulturno in družbeno zgodovinsko pa se prav tu skriva še neizrabljeno dragoceno gradivo. Med pomembna dela te vrste lahko uvrstim o Alma- nachov skupinski portret iz Bokale. K rajina in žanr sta do Valvasorjeve grafike v našem gradivu slabo zastopana; prav gotovo pa nista nastajala iz globljih umetniških, temveč samo iz deskriptivnih nagibov. Isto velja za tihožitje, ki so ga najver­ jetneje pri nas prvi udomačili potujoči Nizozemci. P riljubljeni so bili, kakor dokazujejo mnogi ohranjeni prim eri in poročila, pokrajinsko in žanrsko karakterizirani Letni časi, ki jih je ustvarjala rodbina Bassanov. Verjetno pa je, da so jih pri nas kopirali po zelo razširjenih grafičnih posnetkih ne iz umetniških, temveč samo iz ikonografskih nagibov. Redke so v tem času tudi historične teme. Neko posebnost in zgodnjo upodobitev sodobne historične tem atike pomeni v poslikanem kovinskem reliefu ohranjena upodobitev Bitke pri Sisku iz okrog 1600; ta pa je spo­ ročena v več slikanih prim erih, ki pa se niso ohranili. Njeno razm erje do možne grafične predloge doslej še ni rešeno. Slike bitk na Celjskem stropu so kopije italijanskih predlog in se ne nanašajo na sodobno doga­ janje. Slike bitk v Grmu pri Novem mestu so nastale prav tako le iz ikonografskega interesa za tovrstno tem atiko po razglašenih standardnih vzorih iz italijanske, nizozemske in francoske umetnosti. Tudi Valvazor­ jevo grafično podajanje zgodovinskih dogodkov se opira na standardne vzore iz zapadne umetnosti, ki jih uporablja za lastne rešitve. Sl. 107. Ortnek, grajska kapela; Sv. Jurij, sign. HGG 1 G 41 Ortnek, chapelle du chateau, St. G eorge, sign. HGG, 1641 Tudi alegorija in mitologija sta bili ta čas pri nas še slabo razviti. Za m anieristične težnje tega časa značilen prim er so bile alegorije m e­ ščanskih čednosti, ki jih je na zunanjščini m estne hiše v Ljubljani na­ slikal Antonio Geriči. Šele v drugi polovici je ta vrsta dobila večji odmev v dekoracijah soban po plemiških dvorcih, mestoma pa tudi v nabožnih pogosto dokaj zamotanih literarnih alegorijah. Te so se uveljavljale v ilustracijah in ilum iniranih bratovščinskih m atrikah ter podobnem. Če sedaj kratko strnem o splošni rezultat o slikarstvu XVI. in XVII. stol. na Slovenskem, lahko ugotovimo sledeče: Vloga stenskega slikarstva vidno pojema in se um ika predvsem na krasilno mesto. Po sv. Primožu v XVI. stol. ni več bolj kvalitetnega dela do Sevnice, ki pa pomeni čisto nov položaj v ikonografiji in vlogi slike v prostoru. Vezanost na steno je nova, vloga slike bolj samostojna in prodirajoča za v gotiki veljavne meje prostora. Način slikarskega podajanja je nov, ne veže se na pre­ teklost, temveč na slikovite in iluzionistične težnje, ki vodijo v barok. Italijanski delež je že tu močnejši kakor v alpskih deželah na splošno. Tehnika ni več dosleden fresko, m arveč kom binirana s secco kakor pogo­ sto že v kasni gotiki, kar omogoča slikovitejši izraz. V splošnem pa po Jerneju iz Loke solidna fresko tehnika gotike prepusti mesto slikanju na belež in se povrača šele v zadnjih desetletjih XVII. stol. pod italijan­ skim vplivom. K akor smo videli, se tudi še v XVII. stol. pojavljajo sle­ dovi srednjeveškega ikonografskega sistema, toda kakor kaže največje delo te vrste, slikarije na Trati, svobodno v novih kom binacijah celote. V splošnem je smer, v kateri se giblje razvoj, treba pojmovati kot ma- nierizem alpskega ali tudi širše srednjeevropskega značaja. Tudi zadnji spomeniki, kot npr. Almanachov krog, še na prestopijo praga pravega baroka, temveč reflektirajo samo nekatere njegove poteze. Dekorativno slikarstvo na stenah in obokih ter na stropih, antepen- dijih in sličnem se razvija od redkih čisto renesančnih pobud, predvsem v okviru severnega manierizma. Zadnji ostanki kasnogotskega izročila, kakor posebno krogovični motiv, zamro okoli srede XVI. stol. Edino v odročnih krajih Kočevskega in Dravske doline uporabljajo skozi vse XVII. stol. še patronirane motive gotskega značaja. Nova, za XVII. stol. značilna ornam entika, ki je pogosto dokaj grob potomec severnega m a­ nierizma, izhira ob začetku 18. stol. istočasno z zlatim oltarjem , edino v ornam entiki lesenih stropov m na antependijih se sem in tja pojavi še tudi v baroku. O oltarnem slikarstvu smo ugotovili, da se njegova kvaliteta močno zniža, razen v prim erih, kadar ga v Hrenovem krogu ustvarjajo od zunaj poklicani um etniki; od konca XVI. stol. dalje pogosto tudi Italijani. V splošnem severno m anierističnem značaju, ki obvladuje posebno povpreč­ no produkcijo, so italijanska dela čisto osamljena in ne vplivajo na do­ mačo ustvarjalnost. Podobno velja za tabelno slikarstvo vseh vrst. Tudi to se giblje z izjemo redkih italijanskih del v severno manierističnem okviru. Samo izjemno doseže višjo kvalitetno stopnjo posebno v nabožni vrsti, vse druge pa se uveljavljajo bolj zaradi mode; razlika med originalom in kopijo nima večjega pomena. Če v Valvasorjevi zbirki zasledimo številne žanrske motive Justa van der Nypoort, jih ne moremo reklam irati za Sl. 103 Trata v Poljanski dolini, župna cerkev; del oboka v ladji; tretja četrtina 1 7 . stol. Trata dans la vallee de Poljane, eglise paroissiale; partie de la voüte dans la nef; troisičm e quart du 17e si4cle našo umetnost, temveč so zaradi Valvasorjevega osebnega interesa zašli v zbirko, ne da bi bili zapustili v naši produkciji kako vidno sled. Bolj pomembna kakor ugotovitev um etniške kakovosti številnih ta ­ belnih slik XVII. stol. pa je ugotovitev, da nam naraščanje zanim anja za posamezne, do srede XVI. stol. pri nas malo dokum entirane vrste do­ kazuje, da se je stalno širilo obzorje naših um etnostnih potreb in njim ustrezajočega predstavnega sveta naše takratne družbe. Tako je močno in stalno naraščal interes za portret. Manj se je do druge polovice XVII. stol. uveljavila krajina, tihožitje, žanr, historična in alegorična motivika. Za zgovorno lečo, v kateri se strnejo vse te tak rat še ikonografsko, ne tudi že umetniško kreativno usm erjene težnje, nam služi Valvasorjeva grafična zbirka v Zagrebu. Tudi tu prevladuje sever, zastopane pa so vse ikonografske vrste, katere pozna takratni enciklopedični repertorij zani­ m anja za upodabljajočo umetnost. 18. foliantov, v katerih so razvrščeni listi Valvasorjeve zbirke, pomeni tudi 18 stopenj zanim anja za upodob­ ljeni svet v hierarhični vrsti od najpomembnejšega v prvih foliantih do manj pomembnega v zadnjih. Začne z bibličnimi, verskim i in duhovnimi temami, slede Šibile, meseci, letni časi, štirje elementi, deli sveta itd., noše, topografski motivi, žanr, bitke, lov, živali, sadeži, rastline; nato svetne tem e in velika zbirka originalov, kopij in risb različnih umetnikov. V duhu te hierarhije vrednotenja upodobljene snovi se razvija interes na um etnosti v XVII. stol. pri nas. N araščanje zanim anja za nižje kate­ gorije nam je nazoren barom eter za razvoj laiške miselnosti v zgodnje- baročni družbi. V tem je tudi povišana vrednost študija slikarstva XVI. in XVII. stol. brez ozira na njegovo posebno umetniško vrednost. Likovna umetnost je predragoceno zrcalo kulturnega stanja kake dobe. V tem razdobju je naše slikarstvo še povsem neosredotočeno. Ljub­ ljana, ki z reform acijo dobi osrednje slovenski pomen, se kot um et­ nostno središče le počasi razvija in vse XVII. stol. še ni mogoče govoriti o njeni resnični vodilni vlogi. T akratna Ljubljana pomeni važno zbira­ lišče in križišče um etniških in um etnoobrtnih sil, ki jih posreduje na jug in na jugovzhod na Hrvatsko, toda njen eksport še ne nosi njene znamke. Za umetnost, ki jo producira, so odločilna še vedno zunanja središča; njih um etnost posredujejo izvršujoče moči, predvsem pa direktno odlo­ čajo o nji obrobni predeli slovenskega ozemlja. To so Benetke, srednje­ evropska in tudi nemška središča, posebno bližnja Koroška in Gradec, ki postane konec XVI. stol. važno posredovališče beneškega manierizma. Za ljubljansko in od nje odvisno produkcijo je značilno, da je skoraj izključno odvisna od srednjeevropskih središč, m edtem ko se italijanska, posebno Benetke, uveljavljajo samo posamezno. Neposredno vplivajo, ne da bi to odločalo za Ljubljano, v Slovenskem Prim orju, kjer se je edino tudi uveljavila v XVI. stol. prava renesansa. \ Želo značilne so prelomnice, po katerih gradivo za slikarstvo XVI. in XVII. stol. lahko razdelimo na časovne odseke. Te lahko dokaj točno označimo kot čas okoli 1500, okoli 1550, okoli 1600 in 1 . 1700. L. 1500 je uveljavil kot tak m ejnik Izidor C ankar v kritiki m ojih tez o značaju gotskega slikarstva na Kranjskem . Pravilno je ugotovil, da pomeni reali­ zem z 1 . 1502 datirane Križne gore tak stilni prelom od kasnogotskega idealizma k realizm u v smislu nizozemskih pobud, da slikarstva XVI. stol. pri nas ni mogoče več uvrščati v gotiko, kajti tudi nizozemski realizem pomeni renesanso. Drugo zarezo povzroči reform acija okrog 1 . 1550, ki slogovno ojači vpliv srednjeevropskega manierizma, močno omeji vpliv cerkvene um etnosti ter okrepi profane težnje, čeprav je tudi v reform a­ cijski um etnosti vezanost na versko misel izredno močna; ločitev še ni popolna. L. 1600 pomeni preobrat v smislu povečane vloge cerkvene umetnosti; slogovna vezanost na srednjeevropski manierizem pa se ne pretrga, am pak skoraj se še okrepi. V reform aciji nakazane profane vrste ne zamro, temveč se tekom stoletja stalno krepe. Centralno tvor­ nost tega razdobja pomeni zlati oltar, ki odredi tudi vidno podrejeno vlogo slikarstvu. Nove sile, ki nasprotujejo severnjaškem u okusu, se uve­ ljavljajo samo polagoma in zmagajo šele z Akademijo operozorum. Kakor je potrdila tudi razstava baroka na Slovenskem, pomeni ustanovitev Akademije 1 . 1693 resničen nov prelom, rojstvo ljubljanskega baroka. Prvo razdobje od 1500—1550 pomeni razkroj izročila gotike v ikonogra­ fiji, tehniki in stilu; drugo razdobje od 1550—1600 pomeni načelno novo Sl. 109. Bokalce, grad; iluzionistična slikarija; konec 17. stol. (Almanach) Bokalce, chateau; peinture illusionniste; fin du 17e si&cle (Almanach) razm erje do slikarstva, čeprav ga še ne oprosti popolnoma vezanosti na versko miselnost, dokončno pa uveljavi srednjeevropski stilski m anieri- zem; tretje razdobje od 1600—1693 z močnim humanističnim ozadjem, ki je značilno tudi za Hrena, polagoma popušča v svoji vezanosti na se­ ver in dopušča uveljavljanje prvih baročnih vplivov, kar pripravlja ozrač­ je za nov prelom v osnovi, ki mu botrujejo humanistične težnje A kade-’ mije; prvič se tedaj v naši umetnostni zgodovini uveljavi smer, ki se opira tudi na določen nauk o estetskih in m oralnih vrednotah likovne umetnosti. Novo razdobje pa uveljavi Ljubljano kot za več ali manj vse slovensko ozemlje vodilno umetnostno središče, veljavno pa tudi preko njega na Koroškem in Hrvatskem. \ Na vprašanje, kje je torej v našem slikarstvu teh dveh stoletij rene­ sansa, moramo odgovoriti, da je v ozkem pomenu izrazitega iz Italije uveljavljajočega se stila ni. Na naše ozemlje je ta slog prodrl samo v ozkem prim orskem pasu preko Benetk in Furlanije, pa tudi tu največkrat po tej poti oslabljen in ne kot strnjen pojav. Tam so bili posebno v višji družbi in v mestih dani za to družbeni in duhovno kulturni pogoji, ki jih drugod v Sloveniji ni bilo. Pojav čisto renesančnih oblik na naslikanem nagrobniku iz 1 . 1484 v Stični je izjema in nedvomno odsev kulturnih zvez rodbine Turjaških. Za presojo renesanse ali nerenesanse je merodajno spoznanje, da je renesansa zavestna recepcija antike, njeno teoretično in dejansko poustvarjanje, da je določena miselnost in njen izraz, kar po­ meni polnost kulturnega učinkovanja. Pri nas jo poznamo kakor v Stični samo v sporadičnih, osebno, ne družbeno vezanih pojavih ali pa po od­ mevih, ki nam jih je posredovala srednja Evropa v teku razvoja med gotiko in manierizmom posebno v obliki tako imenovanega stila paralel­ nega gubanja in podobnega. Mi doživljamo renesanso in njene posledice kot del Evrope, s katero kulturno živimo, ne pa iz lastnih pogojev. Tu zadevamo na bistveno vprašanje. Tu pa se lahko opremo razen na sadove lastnih prizadevanj, da si ustvarim o metodo, ki bo našemu gradivu prim erna, posebno na dvoje najnovejših kritičnih poskusov, ki se tičeta znanstveno zanesljive obravnave naših zgodovinskih problemov, na Ocvirkovo kritiko obravnavanja problem a realizm a v naši književnosti XIX. stol. in prav posebno na Sergeja Vilfana Pravno zgodovino Sloven­ cev. Mnoge načelne postavke te knjige lahko prav dobro služijo, seve m utatis m utandis, tudi slovenski umetnostni zgodovini. Tako piše Vilfan v pojasnilu k osnovnim postavkam svoje knjige v Naših razgledih takole: »Skupnost učinkov v slovenskem gospodarskem, družbenem in kulturnem okolju (ne le ozemlju kot takem) je slovenska, pri čemer se tudi tu ji ele­ menti v tej nadstavbi nujno vraščajo v slovensko problem atiko in v slo­ vensko zgodovinsko dogajanje. Predm et pravne zgodovine Slovencev je razen slovenskega prava tudi tisto, ki se — čeprav z udeležbo tujcev — razvija predvsem zaradi domačih vzrokov; v nekoliko širšem pomenu sodi sem slovenskim razm eram prilagojeno tuje in kozmopolitsko pravo, v najširšem pomenu vse pravo, po katerem so Slovenci živeli.« Naše misli pa se srečajo z njegovimi zopet v knjigi sami, ko piše o partikularističnem pravu tole: »Pravo, ki se je . . . oblikovalo pod novim vplivom zemljiškega gospoda, se je na njegovem ozemlju gotovo praktično bolj občutilo kot še tako tradicionalna pojm ovanja frankovskega prava ali plemenskih prav. P ri tem ni nujno, da bi se bila gospostva in njihovi poslovalci zavedali, da doživljajo nastanek popolnoma novih pravnih sistemov. Razvoj je bil za njih same lahko tudi neopazen in m arsikdaj so bili morda prepričani, da ravnajo po starem običaju, a so pri tem z navidez malenkostno prila­ goditvijo dali starem u običaju drugačen pomen. Pri enaki osnovni druž­ beni vsebini so . . . nastajala krajevno različna prava — krajevna prava (Weichbild), ki so imela v vsakem posameznem kraju večjo veljavo kot v širšem ozemlju veljavna prava.« V luči teh načel je Vilfan končno obračunal s pretirano slovenskim razlaganjem takih pojavov v naši pravni zgodovini, kot je na prim er gor­ sko pravo, in jim odkazal pravo mesto. Tudi nam preti pogosto podobna Sl. 110. J. Koch, Trium f smrti; risba po Valvasorju, Theatrum m ortis hum anae; 1682 J. Koch, Le triom phe de la mort; dessin d'aprčs Valvasor, Theatrum m ortis hum anae; 1682 nevarnost, da precenjujemo lastni delež v nekaterih umetnostnozgodo­ vinskih pojavih. Velja namreč, da, kakor smo ponosni na lastno vlogo v svoji kulturni zgodovini, vseeno ne smemo nikdar prezreti, da izhodišče naših zaključkov ne sme biti enostransko v domačih podrobnostih, temveč v tkivu in razvoju stila v srednji in zahodni Evropi in njegovih kulturno zemljepisno ugotovljivih prilagoditvah našemu življenju. Kakor krajevno pravo tudi krajevni stil, ki se nam zdi tako važen, ni zavesten pojav temveč se spontano uveljavi, kjer so pogoji dani zanj. Samo po teh na­ čelih je mogoče reševati tudi zamotano vprašanje naše renesanse. RESUME LA PEINTURE EN SLOVENIE AUX 16e ET 17e SlECLES L ’a u te u r donne u n apergu des m o n u m en ts de la p e in tu re des 16e e t 17e siecles en Slovenie, choisis d ’ap res le u r im p o rtan ce e t sig nification p o u r re v o ­ lu tio n d u style, su rto u t si le u r d a te ou le u r a u te u r so n t connus. II les a classe en groupes tech n iq u e e t iconographique. D ans le g roupe technique, il tra ite la p e in tu re m u rale, la p e in tu re des autels, les tab leau x , la p e in tu re deco rativ e et la g ra v u re ; d an s le g roupe iconographique, la p e in tu re religieuse, la p e in tu re profane, le p o rtra it, le paysage, le genre, la n a tu re m orte, les su jets histo riq u es e t allegoriques. P a rm i les m onum ents im p o rtan ts, il p resen te Sv. P rim ož pres de K am nik, la »cave de L u th er« ä Sevnica, la p e in tu re d u cercle de H ren. T ra ta , P odbrezje, le p lafo n d de C elje, l’a te lie r de B obič e t la collection de gra- v u res de V alvasor, qui re fle te les co u ran ts qui o n t in flu en ce n o tre p e in tu re au 17e siecle. L ’a u te u r souligne sp ecialem en t le dev elo p p em en t des su jets p rofanes ä p a rtir d u m ilieu d u 16e siecle et co n state que la refo rm e cath o liq u e au d eb u t du 17e siecle n ’a pas p u em p ech er cette evolution. E nfin, il resu m e la situ atio n g en erale de la p e in tu re des 16e et 17e siecles en Slovenie ainsi: Le röle de la p e in tu re m u rale s’a ffa ib lit v isib lem en t et d ev ien t su rto u t decoratif. A p res Sv. P rim ož, il n ’y a p lu s d ’o eu v re de h a u te q u a lite de ce g en re au 16e siecle ju sq u ' ä S evnica, de 1580 env., qui, cep en d an t, re p re se n te u n elem en t to u t-ä -fa it n o u ­ v eau des points de vue de l’iconographie et de la p lace de la p e in tu re dans l’espace. L a liaison avec le m u r est nouvelle, le rö le de la p e in tu re est plus au tonom e et ela rg it l ’ espace v alab le d an s le gothique. L a m an iere de p ein d re est nouvelle, eile ne se lie pas au p asse m ais au x tendences illu sio n n istes p itto - resq u es qui co n d u isen t v ers le baroque. L ’in flu en ce italien n e est ici de ja plus lo rte q u e d an s les pays des A lpes en general. L a tech n iq u e n ’est p lu s la fresque p u re, eile est com binee avec la p e in tu re a secco, com m e d eja freq u em m en t ä la fin du gothique, ce q u i re n d possible u n e ex p ressio n plus p itto resq u e. M ais en g eneral, ap res B arth elem y de Loka, la tech n iq u e solide a fresco du gothique cede la p lace ä la p e in tu re su r l’e n d u it e t ne rev i e n t q u ’ä la fin du 17e siecle p a r in flu en ce italien n e. N ous avons vu que des traces d u system e ico n o g rap h i­ que m edieval a p p a ra isse n t encore au 17e siecle m ais, com m e l’oeu v re la plus v aste de ce genre, la p e in tu re ä T ra ta , le prouve, en nouvelles com binaisons lib res de l’ensem ble. E n g e n e ra l, il fa u t co m prende le sens de re v o lu tio n com m e m an ierism e des regions A lpines ou celui de c a ra c te re se p te n trio n a l p lu s large. M em e les d e rn ie rs m o n u m en ts, p. e. ceux du cercle d ’A lm anach, n ’ap p a rtie n - n e n t p as encore au v e rita b le b aro q u e m ais n e re fle te n t q u e qu elq u es-u n s de ses traits. L a p e in tu re d eco rativ e su r le m urs, les voütes, les plafonds, les ant<§pen- d ium s etc. evolue, avec im pulsions ra re s de la ren aissan ce, su rto u t d an s le sens du m an ierism e se p ten trio n al. Les d ern iers restes de la tra d itio n d u gothique ta rd if, sp ecialem en t le m o tiv du rem plage, d isp a ra isse n t au m ilieu d u 16e siecle. U n iq u em en t dans les rčgions eloignes de K očevje et de la v allee de la D rava, p e n d a n t to u t le 17e siecle, les m otifs p atro n n es du go th iq u e sont an co re en u sa­ ge. L a p e in tu re d eco rativ e nouvelle, c a ra c te ristiq u e p o u r le 17e siecle, qui est frö q u em m en t u n rejeto n assez g rossier du m an ierism e sep ten trio n al, d isp a ra it au d eb u t du 17e siecle, en m em e tem ps avec les au tels dores. En ce qui concer- ne la p e in tu re des autels, nous avons co n state que sa q u a lite baisse fo rtem en t, ä l’exception des cas oü, d an s le cercle de H ren, des a rtiste s appeles de l’e tra n g e r tra v a ille n t et, ä p a rtir de la fin d u 16e siecle, so u v en t aussi des Italien s. A u m ilieu d u c a ra c te re m an ieriste sep ten trio n al g en eral qui dom ine la p ro duction m oyenne, les o euvres italien n es so n t isolees et n ’in flu en cen t pas d irectem en t les creatio n s d u pays. L a p e in tu re des ta b le a u x de to u t g en re evolue egalem ent, ä l'ex cep tio n de ra re s oeuvres italien n es, d ans le c a d re du m an ierism e sep ten trio - nal. U ne q u a lite su p e rie u re n ’est q u'exception, s u rto u t dans le gen re religieux, to u t le reste n ’ a d ’im p o rtan ce que parce q u ’il est ä la m ode. L a difference en tre o riginal e t copie n ’ est plus im p o rtan te. Si, dans la collection de V alvasor, nous tro u v o n s beaucoup de genres de q u a lite de Ju stu s v an de N ypoort, nous n e pou- vons pas 3 es a ttrib u e r ä n o tre p atrim o in e artistiq u e, p arce q u ’ils fo n t p a rtie de la collection seu lem en t com m e re su lta t de l’in te re t perso n n el de V alvasor C onsta te r la q u a lite a rtistiq u e des nom breuses p ein tu res du 17e ciecle est m oins im p o rta n t que c o n stater com m ent l’in te re t cro issan t p o u r plu sieu rs genres, chez nous ju s q u ’au m ilieu du 16e siecle peu docum entes, d em o n tre l ’elarg issem en t cc-ntinuel de nos p reten sio n s artistiq u es et, p arallelem en t, l’extension des idees de n o tre societe d ’alors. A insi l’in te re t p o u r le p o rtra it s’accro it fo rtem e n t et co n tin uellem ent, tan d is que, ju sq u ’a la seconde m oitie du 17e siecle, il y a m oins d ’in te re t p o u r le paysage, la n a tu re m orte, le g en re e t les su jets h isto riq u es et allegoriques. L a collection de g rav u res de V alvasor ä Z agreb est po u r nous un m iro ir elo q u en t ou sont reu n ies to u tes ces tendences alors encore iconographi- ques m ais pas encore a rtistiq u e s creatrices. Ici aussi le N ord predornine e t tous les genres iconograph iques que le re p e rto ire encyclopedique d ’alors de l’in te re t p o u r les a rts p lastiq u es co n n ait y sont rep resen tes. D ix -h u it volum es, oü les leu illes de la collection de V alvasor sont classes, re p re se n te n t aussi d ix -h u it d.egres de l’in te re t p o u r l’a rt p lastiq u e, ranges en o rd re h ie ra rc h iq u e ä p a rtir de ce qui est le plus im p o rtan t, dans les p rem iers volum es, ju s q u ’ä ce qui est m oins im p o rtan t, dans les d ern iers volum es. L ’esp rit de cette h ie ra rc h ie de la v a le u r des su jets rep resen tes d eterm in e eg alem ent l’evolution de l ’in te re t pour l ’ a r t du 17e siecle chez nous. L ’accroissem ent de l’in te re t p o u r les categories en bas de l’echelle est p o u r nous u n b aro m etre in s tru c tif d u developpem ent de la m en talite lai'que de la societe d u d eb u t du baroque. Ceci e n tra in e aussi un accroissem ent de l’estim e p o u r l’etu d e de la p e in tu re au x 16e e t 17e siecles sans eg ard p o u r sa v a le u r a rtistiq u e p articu liere, p a rc e que 1’a rt p lastiq u e est un m iro ir tres p recieu x p o u r le niv eau cu ltu re l d ’u n e epoque. D ans cette periode, n o tre p e in tu re n ’a p as encore u n centre. L ju b lja n a qui, p a r la refo rm atio n , re- coit le role de cen tre Slovene, ne se developpe q u e len tem en t com m e cen tre a rti­ stiq u e et, p e n d a n t to u t le 17e siecle, on ne p eu t pas p a rie r de röle d irig ean t. La L ju b lja n a d ’alors rep resen te u n p o in t de rassem b lem en t et de croisem ent de forces a rtistiq u e s e t a rtisa n a le s q u ’elle tra n sm e t au Sud e t au S ud-E st en C roa- tie, m ais son ex p o rtatio n ne p o rte pas ancore sa m arque. P o u r 1’a rt q u ’elle pro- duit, les cen tres e x te rie u rs sont sp ecialem en t d eterm in atifs, ils lui tra n sm e tte n t les artistes qui l’ex ec u ten t et la d eterm in en t d irectem en t d an s les regions lim it- rophes du te rrito ire Slovene. Ces cen tres sont V enise, les cen tres de l ’E urope cen­ tra le e t aussi de l’A llem agne, sp ecialem en t la C a rin th ie voisine et G raz, qui de- v ien t ä la fin d u 16e siecle m e d ia te u r im p o rta n t du m an ierism e v enitien. II est c aracteristiq u e p o u r 1’activ ite a rtistiq u e de L ju b lja n a e t de son dom aine d ’ in - fluence q u ’elle depend p re sq u ’ex clu siv em en t des cen tres de l’E urope cen trale, tan d is que ceux de l’lta lie , su rto u t V enise, ne se fo n t v alo ir q u ’isolem ent. Ils in flu en cen t d irectem en t le L itto ra l Slovene, m ais sans im p o rtan ce p o u r L ju b lja ­ na. e t la, u n iq u em en t, la v e rita b le ren aissan ce se fait v alo ir au 16e siecle. II y a des cesures c a racteristiq u es p a r lesquelles nous pouvons d iv iser les m onum ents de la p e in tu re en S lovenie a u x 16e e t 17e siecles en periodes. N ous les pouvons fix e r assez ex actem en t ä 1500 env., ä 1550 env., ä 1600 env. e t ä 1700. E n ce qui concerne l’an n ee 1500, Izidor C an k ar a b ien co n state q u e le realism e de la p ein ­ tu re de K rižn a gora, d atee de 1502, signifie u n te l passage du style de l’ideali- sm e du g o th iq u e ta rd if a u realism e au sens des im pulsions n eerlan d aises, que nous n e pouvons p lu s a ttrib u e r la p e in tu re du 16e siecle chez nous au gothique p arce q u e le realism e n eerlan d ais, c’est aussi la renaissance. L a seconde cesure et causee en 1550 env. p a r la refo rm atio n qui, d an s le style, ren fo rce l’in flu en ce du m an ierism e de l ’E urope cen trale, re s tre in t fo rtem e n t l’in flu en ce de P art ecclesiastique et ren fo rce les tendences profanes, qu o iq u e 1’a rt de la refo rm atio n est aussi fo rte m e n t lie ä la pensee religieuse, la sep aratio n n ’est pas encore com plete. L ’an n ee 1600 signifie u n rev irem en t, le röle de 1’a r t acclesiastique est ren fo rce m ais la liaison d u style avec le m an ierism e de l’E urope cen tra le n ’est pas in terro m p u e, m em e p resq u e rafferm ie. L es g enres p ro fan es ebauches p a r la refo rm atio n n e d isp arissen t pas, au cours du siecle ils se fo rtifie n t constam - m ent. L ’activ ite c e n tra le de cette p šrio d e est l ’ a u te l dore qui designe ä la pein- tu re u n e p lace v isib lem en t subordonnee. Les nouvelles forces qui s’opposent au goüt du N ord av a n c e n t len te m e n t et n ’em p o rten t la v icto ire q u ’avec l’A cadem ia operosorum . L a fo n d atio n de cette acad em ie en 1693 signifie, ce que l’exposition »Le B aro q u e en Slovenie« a eg alem en t prouve, u n e nouvelle cesure, la n aissan- oe du b aro q u e de L ju b lja n a . L a p rem iere periode, de 1500 ä 1550, signifie la de­ com position de la tra d itio n g othique dans l’iconographie, d an s la tech n iq u e et dan s le style; la seconde periode, de 1550 ä 1600, signifie u n nouveau prin cip e du ra p p o rt avec la p ein tu re, q u o iq u ’elle ne le lib ere pas encore com pletem ent de la liaison avec la m e n ta lite religieuse, et acheve la v icto ire du m an ierism e de l'E u ro p e cen tra le ; la tro isiem e periode, de 1600 ä 1693, avec fond h u m an iste p ro ­ nonce, peu ä peu om et la liaison avec le N ord e t p erm et les p rem iers m otifs baroques, ce qui p re p a re u n e n o uvelle cesure in au g u ree p a r les tendences h u - m an istes de 1’A cadem ie; alors, p o u r la p rem iere fois dans n o tre h isto ire de l’art, un cours se fa it v alo ir qui s’ap p u ie aussi su r u n e do ctrin e d eterm in ee re la tiv e au x v aleu rs esth etiq u es et m orales des b eau x arts. P e n d a n t cette periode n o u ­ velle, L ju b lja n a d ev ien t le cen tre a rtistiq u e d irig e a n t p o u r p resq u e to u t le ter- rito ire Slovene, in flu en g an t aussi la C a rin th ie et la C roatie voisines. A la q u e­ stion, oü est done d an s n o tre p e in tu re de ces d eu x siecles la renaissance, il nous fa u t rep o n d re que, d an s le sens stric t d ’ u n sty le prononce p ro v e n a n t de l’Italie. eile n ’existe pas. Ce style n ’a p ro g resse dans n o tre te rrito ire que d an s l’etro ite zone litto ra le p a r V enise e t le F rioul, e t ici encore p o u r la p lu p a rt p a r ce p assa­ ge affaib li et p o in t com m e phen o m en e com pact. Ici, su rto u t d an s la societe plus h a u te et d an s les villes, il y a v a it p o u r lui les conditions sociales et cu ltu - relles qui n ’e x ista ie n t pas ailleu rs en Slovenie. P o u r ju g e r la q uestion: re n a is­ sance ou n o n-renaissance, il fa u t sav o ir que la ren aissan ce est la reception cons- cien te de l’an tiq u ite, u n e nouvelle creatio n en th eo rie e t de fait, u n e m en talite d eterm in ee avec son expression, ce qui est la condition p o u r la p len itu d e d ’une in flu en ce cu ltu relle. C hez nous, nous connaissons la ren aissan ce seu lem en t com ­ m e phenom enes sporadiques, personnelles, non sociales, ou p a r les echos tra n s- m is p a r l’E urope c e n tra le au cours de re v o lu tio n e n tre le g othique et le m an ie­ rism e, su rto u t sous la form e du style des plis p aralleles e t form es analogues. N ous p arv en o n s ä la ren aissan ce e t ä ses consequences com m e p a rtie de l’E urope, avec laq u elle nous p artag eo n s la vie cu ltu relle, m ais p as p a r su ite de conditions qui sont p ro p res ä nous. C ’est le n oyau de la question. P o u r cre e r u n e m ethode ad a p te e ä l’etu d e de nos m onum ents, nous pouvons nous ap puyer, ä cöte des re su lta ts de nos p ro p res etudes, su rto u t su r d eu x essays critiq u es to u t recen ts co n cern an t l’etu d e du pro b lem e du realism e d an s n o tre litte ra tu re du 19e siecle, p a r A. O cvirk et, specialem ent, l’h isto ire du d ro it des Slovenes, p a r S. V ilfan. S. V ilfan e c rit com m e ex p licatio n des propositions fo n d am en tales de son h isto i­ re, d an s la rev u e N aši razgledi: »L’ensem ble des effets du m ilieu Slovene (non seu lem en t du te rrito ire com m e tel) econom ique, social e t cu ltu re l est Slovene, les elem en ts S tran g ers de cette su p erstru ctio n p e n e tre n t n ecessairem en t dans les p roblem es slovenes et les evenem ents de l’h isto ire Slovene. Le su je t de l’h isto ire d u d ro it des S lovenes est, ä cöte d u d ro it Slovene, aussi to u t ce qui se developpe bien q u ’avec la collab o ratio n d ’etra n g e rs — su rto u t com m e conse­ qu en ce des co nditions du pays; au sens plus large, il y fa u t co n sid erer le d ro it e tra n g e r e t cosm opolite ad a p te a u x conditions slovenes, au sens le p lu s large, to u t d ro it d ’ap res lequel les Slovenes ont vecu.« D ’ap res ces principes, S. V ilfan a rep ro u v e I n te r p r e ta tio n Slovene o u tree de q u elq u es pheom enes de n o tre h i­ sto ire du dro it, p. e. le code des vignerons, e t les a rem is ä le u r ju ste place. Ii y a so u v en t le m em e d an g er p o u r nous, q u e nous avons tro p b o n n e opinion de la p a rt ä nous d an s q u elq u es phenom enes de l’h isto ire de l’a rt. C ar, si nous som - m es fiers du p ro p re rö le d an s n o tre h isto ire c u ltu relle, il ne fa u t jam ais oublier que le p o int de d e p a rt de nos conclusions ne d o it p as e tre u n ila te ra l d an s les d etails du pays, m ais d an s 1’ evolution du style de l’E urope c e n tra le e t occiden- ta le et d an s ses ad ap tio n s cu ltu relles et geographiques ä n o tre vie. C om m e le d ro it local, le style local aussi, qui nous sem ble si im p o rtan t, n ’est p as u n p heno­ m ene conscient, m ais il a p a ra it sp o n an em en t lä oü il tro u v e les conditions ne- cessaires. U n iq u em en t d ’ap res ces principes, il est possible de reso u d re la q u e ­ stion compliquöe de notre renaissance.