Naročnina: 1 meioc 8 */« leta 20 Dln( >/a leta 40 Danes priloga: slika JOHNA GlLBERTA Tednik za vse / Izhaja ob sobotah / Ljubljana, 8. XI. 1930 Leto II. - štev. 45 a 2 Din Din, Din, vse leto 80 Din. — Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi: "Roman",'Ljubljana, Breg; 10-12 NORMA SHEARER NAJEL KG AN TN E J š A FILMSKA IGRALKA Foto Metro-Goldwyn-Mayer kronika TE DMA Iz Ljubljane se je poslovil eebo-slovaški konzul dr. Fr. Resi, ki je bil poslan na to inesto leta 1926. Novi konzul bo inženjer Josef Sev-čik. ki je že prispel v Ljubljano. Novi komandant dravske divizije generalštabu! brigadui general Jovan Veselinovič je nastopil svoje mesto, prav tako bivši komandant general Sava Tripkovič. ki je imenovan za upravnika vojne akademije v Beogradu. N j. Vel. kralj je z ukazom upokojil na lastno prošnjo armadnega generala Danila Kalafatovica in divizijskega generala Radoslava Ze-eevica. Na dan Vseli Svetili so odkrili pri Sv. Križu v Ljubljani spomenik dramskima umetnikoma Ignaciju Borštniku in Antonu Verovšku. Spomenik je postavilo Društvo liub-Ijanskili igralcev po načrtu arhitekta Rolirmana. V ponedeljek. "5. novembra, je imel naš baritonist Mirko Pugelj v Ljubljani koncert francoskih pesmi v originalu. Koncert, ki ga je poslušala polna Filharmonična dvorana. je jako dobro uspel. Ljudsko štetje v Jugoslaviji bo tl. marca 19*1. Na zagrebški davčni upravi ie blaga inik Petan iek poneveril okoli 2 mili iona 200.000 Din in pobegnil brez sledu. * Koroški Slovenci pojdejo v volitve zn koroški deželni zbor v Celovcu samostojno, v volitve za dunajski onrl"inent pa s krščanskimi soei ialisti. Oboje volitve bodo 9. nove m b ra. 28. oktober je proslavila Čeboslo-vaška in z nio vse priiateljske države čehoslovaški narodni praznik: le.tos >e bilo ta d« n dvanajst let. kar je ustanovljena ČSR. Bolgarskega kralja Borisa iu kraljico Ivano so v Sofiji slavnostno sprejeli. Pravoslavnega obreda v cerkvi Aleksandra Nevskega se je udeležilo tudi sofijsko jugoslovansko poslaništvo. Venizelos iu Izmet-paša sta v Ankari (Angori) podpisala pakt prijateljstva med Grčijo in Turčijo. V Atenah je konec minulega tedna izbruhnila enodnevna revolucija, ki je hotela postaviti na čelo države generala Pangnla. Zarotnike z generalom Pangalom vred so pozaprli. Prošli ponedeljek je imel Mussolini v Rimu velik govor, v katerem je napovedal za I. 19t2. proslavo desetletnice fašistične Italije iu izdal fašistično geslo: Delaj, sovraži in molči! V Ameriki še vedno ustvarjajo senzacije banditi. Pred nekaj dnevi C KO LONDON Dva meseca med čikaškimi banditi l'opyriglit by Atence Littčrairc Internationale, Pariš Umor 'čikaškega senatorja: ker mu s krogi jo niso mogli do živega, so se ga iznebili s strupom Zato. du ne bo mogel pričati proti njim o volilnih zlorabah iu izdati imen uglednih politikov, ki so se kompromitirali s tihotapci alkohola (glej članek v prejšnji številki „Itomanu“) (Opomba za čitatelje, ki niso vešči angleščine: izgovarjava angleških besed in pomen tujk na koncu članka.) Gospod Schulte izgine s pozori-šča in se prikaže čez deset minut z nosilnico, na katero veli položiti truplo svojega prijatelja senatorja Joycea. Deset minut nato vidim v secirni (Korani odprto senatorjevo truplo. Neki kemik se baš pripravlja, da vzame iz coronerjevili rok moža, ki je še včeraj kipel od zdravja in življenjske sile. Dovolj mi je. Obrnem se iu odidem v sosednjo sobo. A prišel sem v grozo vseh groz: v dvorano trupel, v mrtvašnico. V neki krsti, lepo prevlečeni z belo svilo, počiva truplo belolasega starca. Miren je njegov obraz, in kar čutiš, da nikoli ni imel opravku s čikaškimi banditi. Na upadlem licu igra še v smrti pokojen nasmeh. Znameniti detektiv Pat Roche si ogleduje orožje, ki so ga njegovi organi zaplenili gangstrom so našli mrtvega, s tremi kroglami v trebuhu, nekega Hamleyn, ki je bil prej v službi Jacka Diainonda, zdaj pa bi bil moral nastopiti kot glavna priča proti njemu. Albanski kralj Zogu je hudo bolan in so brzojavno poklicali spe-eijalistc z Dunaja in iz Nemčije. Zo-govo bolezen taje. Nobelovo nagrado za medicino so letos prisodili profesorju Lnnstei- nerju z newyorškega Rockefellerjevega instituta. Po uradni statistiki je letos izvoz ur iz Švice pal zn 25 odstotkov nasproti lanskemu. Padcu izvoza je največ vzrok povišanje ameriških carin in splošna gospodarska kriza v Evropi. >0. oktobru zjutraj je bil v Srednji Italiji potres, ki je prizudel mesti Senignlijo iu Ancono. Lepe smrti je umrl vrli starec — v toni mostu, kjor toliko ljudi umre strašno, nasilno smrti! !n spot so pojavi gospod Schulto, z ljubeznivim nasmeškom in debelo smo ko med /obmi: ..Morda sto lačni, prijatelj. I akoj /draven je lekarna, tani dobite izvrstne sandwiche.“ Sicer mi je znano, da se dobe v mnogih ameriških lekarnah tudi jedila in pijače, vendar takrat nisem bil prav nič lačen. Če bi že hotel Komičen domislek, zapustiti vedli Pariz in se iti v Chicago zabavat z banditi! Saj veste, da ti ljudje ne marajo, da bi se kdo preveč ukvarjal z njimi. Zato so se tudi odkrižali senatorja Jovcea, da ne obesi na veliki zvon njihovega vmešavanja v volilno borbo političnih strank. „No mislite,“ so mi rekli, „da so žurnalisti kaj bolj tabu kakor parlamentarci!" '). junija 1930 so Jacka Lingla, reporterja lista „('hicago Tribune", ubili o belem dnevu in sredi mesta. V suterenu bulvara Jackson, ki drži na postajo predmestne železnice, so ga podrli s strelom iz revolverja, njegovega morilca pa niso nikoli odkrili. Julija Rosenheima, ki je od časa do časa prinesel v listu »Chicago l)aily News“ informacije o gang-strili, je zadela ista usoda. In zdaj, pred nekaj dnevi, je poročevalec istega lista »Chicago Dailv News“, l.eland Reese, skoro čudežno ušel smrti. Avto z banditi je namenoma zavozil v njegov voz — torej oči-vidno dobro premišljen atentat. Banditi so mu bili že večkrat javno zagrozili in Reese ni bil nikoli brez spremstva dveh stražnikov. Vsi trije so dobili pri tej ..nesreči" večje ali manjše rane: Reese si je opraskal glavo, levo laket in hrbet, njegova spremljevalca pa sta si polomila nekaj reber. DRUGA DRAMA Mračna slika ki pa name ne napravi prevelikega vtisa. Zakaj od treh žrtev banditske osvete, o katerih mi govori moj informator, je besede .žrtev* vreden samo l.eland Reese. Julij Rosenheim je živel v svetu banditov, ki jih je izdajal. C) Jacku Linglu pa je danes splošno znano, da je bil posredovalec med banditi in nekaterimi korumpirani-mi policijskimi funkcijonarji. Opozoril sem na to svojega mentorja, ki mi je priznal, da imam prav. Ta pogovor sc- je vršil v mrtvašnici. Ne v oni gospoda Schul-ta, nego v uradni mrtvašnici grofije Cook, v katero spada Chicago. Tja sem prišel z nekaterimi eika-škimi tovariši, od katerih sem posebno dvema dolžan mnogo hvale za njuno postrežljivost in pomoč kuj kupiti, bi mi bilo mnogo bolj za kozarček okrepčila ... Nekaj dni nato so uradno razglasili, da je bil senator Joyce zastrupljen. Njegovi svojci in vsi njegovi prijatelji pa so prepričani, da je postal žrtev osvete banditov, kakor je bil žrte\ njihovega maščevanja tudi Jack l.ingle, reporter velikega lista »Chicago Tribune". Poda mračna zgodba o Jacku l.inglu je nekaj čisto drugega kakor tragedija mladega senatorja i/ Illinoisa. pri mojem poizvedovanju: Johnu Drurvju, bratrancu onega znamenitega detektiva, ki sem ga zadnjič omenil, in Johnu Boettingerju. Rilo je dan | o umoru Jovcea. Začenja se nova drama. SKRIVNA KRČMA (BAR) V neki skriti krčmi, kjer točijo pivo in druge alkoholne pijače, o katerih kemičnih sestavinah je bolje da ne govorimo, je neki rnoški ubil drugega z revolvrskimi streli. V Čikagu je na tisoče krčem Senator John T. Joyce (pravijo jim bar), kjer velja prepoved alkohola — kakor malone povsod v Združenih državah — samo na papirju. Te skrite bare imenujejo. speakeasies (v ednini speakea-sy, kar pomeni doslovno: govori tiho!), ker se moraš, če si neznan, potihem pogovoriti z lastnikom pri priprtih vratih ali pa skozi kukal-nik, da te spusti noter. V tem speakeasvju je torej neki moški ubil nekega drugega in sc potem zabarikadiral pred zasledovalci. Bil sem z l)ruryjcm zraven, ko so morilca aretirali. Čudovito, kakor \ filmu! Mobilizirati je bilo treba celo armado policije, ki je spustila pline za solzenje, in sem imel priliko gledati redek prizor, ko je dve sto stražnikov, dvajset časnikarjev in trideset fotografov prelivalo solze. Seveda sem moral tudi jaz dati svoj solzni prispevek. Spremil sem truplo žrtve do uradne mrtvašnice grofije Cook, ker so mi rekli, da si je vredno ogledati to zloveščo ustanovo. „The finest in tlie \vorld (najlepša mrtvašnica na svetil)," mi reče pomočnik mrtvaškega oglednika, ki opravlja tani posle ravnatelja. S temi besedami me spusti note r. ŠESTDESET MRLIČEV V PREDALIH V tej mrtvašnici je res prostora za šestdeset mrličev, ki leže vsak v drugem predalu; te predale pa lahko porineš v zid, tako da imaš na željo pred seboj samo tisto truplo, ki si ga ravno želiš ogledati. „Le poglejte, kako je to praktično," mi reče direktor. To rekši pritisne na gumb in potegne iz zida predal: predme priplava star utopljenec.’ Isti pritisk — in iz zidu pride mlada ženska z rano v prsih. Takoj nato porine direktor predal spet nazaj in mrtvec izgine. Priznati je treba .da je vse to jako imenitno urejeno. Na zidu visi celo tablica z napisom ki ga tu pobožno prevedem: „Prosi se ne dotikati se mrličev. Obrniti se je na paznika!" „Ne dotikati se mrličev!" Ta stavek ima zame še poseben pomen — zdajle, ko naj izpregovo-rim o Jacku Linglu. umorjenem reporterju. O, kako rad „se ne bi dotaknil tega mrliča", kako rad bi ga utajil — če ne bi bila njegova pre* tresljiva povest bistvene važnosti za razumevanje razmer med čika-škimi banditi. In kako lepa bi bila misel, da je padel pri izvrševanju svojega poklica, kot žrtev svojega poguma, svoje drznosti, svoje neprevidnosti, makar tudi samo nerodnosti ... ČASNIKAR IN ZLOČINEC O, ne. ta smrt je bila čisto drugačna. Jack l.ingle je bil, kakor zdaj ves svet ve, reporter, obenem pa tudi zaščitnik in zaveznik nekaterih banditskih tolp. Njegov lastni šef, vse časti vredni polkovnik Mac Corniiek, zdaj prizna, da je bil »nepošten jak". In vendar, kakšen val ogorčenja je vstal \ javnosti tisti dan, ko so umorili Jacka Lingla! čikaški listi se drug drugega pobijajo na smrt. toda to pot kakor bi jih bila strnila obča žalost v norazdmžljivo solidarnost in enodušnost. Umor žur-nalista. ki ie hotel prodreti v skrivnosti banditov! Ne, tu sc že vse neha. mera je polna! »Skrajnji čas, da vendar že pometemo s tem!” so se raztogotili vsi Jack Lingle in njegova demantna zaponka 15. Rihteršič-Sodnik: Ljubavno pismo uvodničarji liro/, izjeme. ..Rešiti moramo Čikago te lopovske golazni!" Nekateri listi so razpisali nagrade za „tistega, ki bi kaj vedel o umoru Lingla“. Te nagrade so kaj kmalu narasle na 55.725 dolarjev (nad tri milijone dinarjev). Zraven trupla Jacka Lingla so našli orožje, s katerim so ga ubili: avtomatično pištolo. Ugotovili so, da je ta pištola last nekega bandita Fostra. Vse je že mislilo, da se bližamo poslednjemu dejanju. A Forster je dokazal alibi! Na-\zlie temu so ga pustili v ječi in počasi pozabili nanj ... IZGOVORJAVA ANGLEŠKIH IMEN Angleščine nevešči bralci nas prosijo, da bi tuja imena rajši pisali tako kakor se izgovore. Io nam na žalost ni mogoče, ker bi prišli v konflikt s slovnico, ki dovoljuje slovensko pisavo samo za čisto udomačena tuja imena. Med te pa lahko mirne vesti uvrstimo Chicago, ki ga bomo poslej dosledno pisali Čikago; pri tem pa opozarjamo,^ da ga nekateri izgovarjajo tudi šikago. Da navzlic temu kolikor moremo ustrežemo upravičenim željam naših bralcev, bomo na koncu „čika-ških" člankov vselej v kratkem dodatku pojasnili približno izgovarjavo najvažnejših imen, ki so se pojavila v članku. Približno, re čemo; zakaj za znanstveno označe-nje prave izgovorjave je treba posebnih tiskarskih znakov, ki jih naše tiskarne nimajo, po drugi strn ni pa tudi temeljitejše razlage, ki je na tem pičlem prostoru res ne zmoremo. Izgovorjava tujk je v oklepaju. Newyork (izgovori njujork). — Coroner (koroner); pomen besede glej v prejšnji številki v 2. stolpcu članka ..Med čikaškimi banditi". — Loop (lup), pentlja. — Dalafield (dalafild). mesto. — Illinois je država v USA, izgovori sc kakor sc piše, z naglasom na zadnjem zlogu. — Hughes (hjuz), ime. — Street (strit), cesta. — Chestnut (čestnat), kostanj. — Fast (ist), vzhod. — Joy-ce (džojs), ime. — John (džon). Janez. — Lavvrence (lorens), Lovrenc. — North-State (nors-stejt). Jack (džek), Janez, Ivan. — Ling-le (Lingl), ime. — Chicago Tribune (čikago tribjun), velik čikaški list. — Sandwich (sendvič), glej današnja vprašanja in odgovore na strani 6. in II. — Tabu gl. današnja vprašanja in odgovore. — Dailv (dejli), vsakdanji. — News (njuz), novice. Gangster (gengster), bandit, tihotapec. — Reese (riz), ime. — Cook (kuk), ime. — Speakeasv (spikizi). — SVanson (svonson), ime. — Pat Roche (pet roč), ime. Nocoj pridem k tebi; takrat, ko boš najmanj mislila name, te obiščem. Sklonim se čez tvojo ramo in te poljubim na ustne, nič slutečo. Nagnila boš glavo nazaj in me pogledala. Z rokami se boš oklenila mojega vratu in mi rekla tiho: ..Zaka j si me prestrašil, naga- • • t« .11 vec ... Tako si mi rekla že tolikrat in vselej sem se ti nasmejal. Kaj ni res smešno? Kako te moreni prestrašiti? Če bi me res ljubila, kakor praviš ... Toda ti me ne ljubiš tako. Dobro vem to. Igračka si, majhna muca, ki je zadovoljna če jo kdo pogladi. I)a, igračka, nikar ne bodi užaljena. Kaj ni res? Zadnjič si me videla z drugo — res, to ni nič hudega, toda človek, moški je že navajen potem očitkov in sumničenj. Jaz sem bil nanje pripravljen. Sto izgovorov bi ti povedal in ti bi mi bila verjela. Pa sem prišel k tebi. Z izgovorov svetlim mečem opasan sem se sklonil k tebi čez ramo in te poliubil. Z rokami si se oprijela mo;ega vratu in mi rekla tiho: „Zaka j si me prestrašil, nagači vec ...“ Vidiš, to ni bilo prav. Ljubezen je tudi boiazen. Da si mi takrat rekla: ,,Zakaj si šel takrat z drugo in mi komai odzdravil, ko sem te očitale in proseče pogledala ...“ bi bil verjel v tebe. Zdaj ne verjamem več tako zelo. Z ljubeznijo pride v srce tudi črviček, čisto majhen črviček, ki zna grizti. Sprva ie ponižen, potem nič več. Poznaš tisto basen o >ežu in lisici? Ne? Ezop io je napisal in Ezon ni bil neumen, če-nrav je že dolgo, strašno dolgo, kar je umrl. Vidiš s tem črvičkom je nekaj podobnega. Nikar se tako ne muzai. Ko bi te videl drugi, bi rekel, da si hinavka. Nikar se ne muzaj, sicer bom užaljen. Ne pridem k tebi! Ne, ne, saj pridem. Škoda bi bilo, da bi se jokala. Potem bi bila grda. Kolobarjev pod očmi ne gledam rad. Jaz ljubim smeh. Ti poljube, kaj ne? Ko sem bil zadnjič pri tebi. si mi igrala. Ne vem kaj je bilo, samo to vem, da je bilo lepo, strašno lepo. Ko je umrl zadnji akord, sem prijel tvoje roke in jih dolgo dolgo gledal. „Ali gledaš moj prstan?“ si me vprašala. Takrat sem se zasmejal na ves glas, tako zasmejal, kakor že dolgo ne. Tako vprašanje! Videl sem potem, zardela si in bila si v zadregi... Tvoje prste sem gledal, male, bele prstke in se jim čudil. Za trenutek sem se zaljubil samo vanje, v te male čarovnike, ki so znali iz mrtvih črt in pik napraviti tako lepo pesem. Šele potem sem se zavedel, da jim je to pesem ukazala tvoja duša. In pogledal sem ti v oči, v njih sem jo videl, malo, bedno ptičico. Veš, kakšna se mi ie zdela? Ptičica, majhen vrabček, trepečoč v mrazu. Če bi io bil mogel s poljubi ogreti... Iskal sem jo in našel sem tvoje ustne. Sklonil sem se k tebi in te poljubil. Z rokami si se oprijela mo'ega vratu in mi rekla tiho... Kaj si mi rekla? ... ..Zakaj ti drhte ustne? ...“ Povem ti, zadnjič, ne zadniič, dolgo je že tega. kar sem poljubil neko drugo. Prav tako kakor tebe. Prižela se je k meni in mi rekla: ..Ostani pri meni, dragi, vso noč...“ ... in sem ostal. Šel sem in se nisem več vrnil. Glej, da ne boš kdaj ti storila tako. Ko pridem nocoi k tebi ob pozni uri, takrat, ko boš najman' mislila name, se ti bom sklonil čez rame in to noliubil na ustne. Takrat so moraš okleniti moiega vratu in mi reči tiho: ..Zakaj si me prestrašil, migaj i vec ...“ „Naša beseda" zastonj samo še do 15. novembra (Gl. pojasnilo v 4«. in naslednjih številkah ,,Romana"! Uma 2 mčmr miadcšljir. ('!’« roman je začel izhajati v 42. številki „Romana“. Današnje nadaljevanje je četrto. Novi naročniki naj pri naročilu izrečno zahtevajo še prejšnje tri številke.) „Prav imaš, Job. Vidci sicer no boš ničesar čudežnega, če pojdeš z nama, zato se boš pa vsaj dobro nalovil. Zdaj pa me poslušajta! Zavezati se morata, da ne bosta nikomur nič povedala o tem liezmislu — s temi besedami pokažem na črepino — zakaj če se nam pripeti kaj hudega in nas ne bo več nazaj, bodo moji sorodniki zahtevali, da se moja oporoka razveljavi in ves Cambridge se mi bo smejal.“ Tri mesece nato smo bili na oceanu in pluli proti Zanzibarju... IV NEVIHTA Kako različen je prizor, ki vam hočem zdaj pripovedovati o njem, od onega, o katerem sem vam pravkar govoril. Izginile so mirne sobe. izginile angleŠKj čepice in knjige na policah, namestil tega pa vstaja pred nami vizija velikega mirnega oceana, sijočega v odsevu žarkov afriške polne lune. Ugoden veter napenja jadra naše ladje in nas goni po vodi, ki pljuska ladji ob boki*. Skoro vse na ladji spi, ker je že blizu polnoči, samo visoki, vitki Arabec, Muliamed po imenu, stoji na koncu ladje in ravna smer po zvezdah. Tri milje daleč na desni strani se vidi dolga nizka črta. To je vzhodna obala srednje Afrike. Plovemo proti jugu. a noč je mirna, tako mirna, da bi se čulo šepetanje na ladji, tako je tiho, da razločimo pridušen glas iz dalje, onstran morja, iz daljnega, daljnega kraja. Arabec dvigne roko in reče: „Simba.“ (Lev). Vstanemo in jamemo poslušati. In spet se začuje zategnjen, veličasten glas, ki nam prodira do mozga. ,.Jutri okoli desetih,“ rečem, „če se kapetan ne vara, kar se mi vidi jako verjetno, priplove-mo do onega skrivnostnega grebena s človeško glavo in takrat začnemo z lovom.“ „Z iskanjem porušenega mesta in vira življenja,me popra- vi Leon z nasmehom in vzame pipo iz žepa. „Nezmisel!“ odgovorim. „Saj si menda obnavljal svojo arabščino z arabskim krmarjem. Kaj ti je povedal? Najmanj pol stoletja je tu trgoval in enkrat se je celo tod nekje izkrcal. Ali je kaj čul o porušenem mestu ali votlinah?" „Ne,“ prizna Leon. „Pravi, da je ves kraj močviren in poln kač, največ pitonov in boa in tla živega krsta ni tam. To sicer ne pomeni mnogo, ker je vsa vzhodna obala obdana z močvirnim pasom." „ l o se pravi,“ rečem, „da je polna malarije. Vidiš, kakšno mnenje imajo o teh krajih pošteni domačini. Niti eden ne bo hotel iti z nami. Mislili bodo, da smo blazni in skoro bi rekel, da imajo prav. Čudil se bom,-če še kdaj zagledamo svojo drago Anglijo. Sicer mi zase ni žal, tem bolj pa za tebe, Leon, in za joba.“ „Nič hudega, stric Horacij. Zastran mene bodi brez skrbi, svojo usodo prevzamem sam, naj že bo dobra ali zla. Poglej no, kakšen oblak pa je to," s prstom pokaže na črno črto na zvezdnatem nebu, nekaj milj za nami. „Stopi povprašat krmarja!" mu odgovorim. Leon vstane, se pretegne in odide. Kmalu nato se vrne. „Pravi, da je nevihta, vendar da se bo izlila daleč od nas." Prav takrat se je pojavil Job, bil je videti jako močan v svojem lovskem suknjiču iz rjavega flanela in z nekim začudenjem na poštenem obrazu, kar ni bilo zadnje čase, kar se je vozil po neznanih morjih, nič nenavadnega. „Prosiin, gospod," reče in se prime za slamnik, ki mu je stal nekoliko pošev na glavi, „ker smo pustili puške in ves živež na čolnu zadaj za ladjo, mislim da bi bilo dobro, če pojdem tja spat... bojim se namreč (te besede je zašepetal) pogledov teh črnih lopovov. Nekaj zahrbtnega je v njih. Če pomislim, da bi kdo ponoči vstal in se spravil v čoln in prerezal vrv in pobegnil?" Povedati moram, da je bil čoln zgrajen v Dundeeju na Škotskem. Vzeli smo ga s seboj, ker smo vedeli, da je vsa ta obala polna čeri in za ladjo nedostopna. Bil je to krasen čoln kakih trideset čevljev dolg, z enim jamborom, obit z bakrom, da se ga ne lotijo črvi, in bil je dobro oskibljen s pitno vodo. Kapetan ladje, ki nas je vozil, nam je rekel, da nas od one skale dalje, ki jo omenja Vinceyev stric, ne bo več peljal, češ da je qua čer nemarna. Zato smo tisto jutro v popolni tišini prenesli vse svoje stvari na čoln, da bi lahko takoj ko zagledamo ono skalo, stopili vanj in zapluli k bregu. „Prav imaš, Job," nečem, „morda bo tako dobro, kar idi spat v čoln, samo svetujem ti, da ne spiš proti luni, ker utegneš oslepiti ali izgubiti pamet." ...Mislim," odgovori Job, „da niti ne bi bilo toliko škode. Saj mora biti človek na vse pripravljen, če se nahaja pokraj take črne sodrge. Nič kaj prida se mi ne zde." kakor se vidi. Job ni Inl Bog' zna kako velik prijatelj naših črnih bratov. čoln je bil z vrvjo privezan zu krmo velike ladje in Job je skočil vanj. Midva pa sva se vrnila na palubo iu si prižgala tobak. Noč je bila tako lepa, da se nama kar ni hotelo zaspati; nu, naposled sva le zadremala, še pomnim, kako je Leon v spanju preudarjal, da je glava najprimernejše mesto, kamor je treba zadeti nosoroga, na glavi sami pa sta najugodnejši mesti čelo in grlo. Še druge nezmisle je govoril, preden je zaspal. Drugega se ničesar več ne spomnim, dokler nisem naenkrat začutil silnega vetra okoli sebe; moštvo se je prebudilo in se spustilo v kričanje in pljusk vode mi je udaril v obraz. Nekateri so planili k jadrom, da jih zvijejo, toda vihar se je uprl vanje. Skočim in stečem k najbližji vrvi. Za parni je bilo črno ko v rogu, nad nami pa je še sijala luna in nekoliko delila ono črnino. Tedaj zagledam v siju mesečine val, ki drevi na nas. Kakor bi trenil vzdigne ladjo visoko v zrak. nato zamolkel udarec vode in nenaden grom morja; primem se za vrv in se umaknem valu kakor prapor pred vetrom. Naslednji mah je bil val že za nami. Zdelo se mi je, kakor da sem bil nekaj ur pod morjem, toda bile so samo sekunde. Pogledam predse. Vihar je razbil veliko jadro, ki se je visoko nad menoj zvijalo kakor ranjena ptica. Nato je nastal skoro molk in začul sem Jobov glas. ki mi je zakričal: ..Skočite v čoln!" Čeprav omamljen in napol utopljen sem bil vendar še toliko pri zavesti, da sem stekel dol. Začutil sem, da se velika ladja potaplja pod menoj. Bila je že polna vode. Naš čoln je škripal, ko se je trgal od ladje. Velika ladja je naglo tonila. Videl sem Muhameda. kako je se- Mnlinmcd stoji nu koncu ladje in ravna smer po zvezdah. gel po zakrivljen nož in prerezal vrv, ki je vezal čoln z ladjo, čez trenutek smo že pluli na onem kraju, kjer je bila prej velika ladja... ..Bože sveti," zavpijem, ,,kje je Leon? Leon! Leon!" ..IJtonil je, Bog se ga usmili!" mi je zakričal Job na uho, toda vihar je tako tulil, da se mi je zdelo, kakor bi mi bil šepnil. Zvijem roke. Leon se je utopil, jaz pa sem ostal na svetu, da za njim tugujem! ..Pazite," zavpije Job, „evo, drugi val!" Obrnem se. Drugi, prav tako ogromni val se vali proti nam. Zaželim si, da bi tudi jaz utonil. Z neko čudno radovednostjo sem VSAK l>ASi VI ILVS VX.il Odtfovori nn 11. strani 1. Kaj je sundvvich? 2. Kaj je tabu? Kaj je harem? 4. Kaj je Čeka? 5. Kaj je Agence Hnvas? 6. Kaj je alibi? T. Kaj je tandem? čakal tega trenutka. Mesec je bil sicer skrit za razdraženimi oblaki, a vendar je neka medla svetloba osvetljevala greben vala. In na tem valu se mi je zdelo, da vidim nekaj črnega, kos razbite ladje, sem si rekel. Val je zarohnel čez nas in čoln se je napolnil z vodo, toda bil je razdeljen v oddelke, v katere voda ni mogla prodreti, in tako je val zdrsnil če/4 nje kakor labod. In skozi bes vode sem videl tisto črno stvar na valu, kako hiti proti meni. Iztegnem desno roko, da odrinem od sebe, todu roka mi zagrabi za drugo roko. Sicer sem jako močan človek, toda ono telo je bilo tako težko, da sem bil na tem ali ga izpustim, ali pa se mu dam potegniti s seboj. Toda na srečo je val odnehal in nas pustil do kolen v vodi. „Veu z vodo, ven z vodo!" zavpije Job in se takoj loti dela. Prav takrat se je za trenutek prikazal mesec izza oblakov iu obsijal lice človeku, ki sem ga rešil in ki je zdaj napol ležal napol plaval na dnu čolna. Bil je Leon! „Ven z vodo!" zavpije Job, „drugače vsi poginemo!" Pograbim posodo iz kositru, ki je bila pod sedežem, in trenutek nato smo vsi trije z vsemi močmi začeli izmeta vati vodo. Nad nami in okoli nas je še zmerom divjala nevihta, vendar je bilo v nas neko obupno veselje; kajti tudi v obupu je lahko neko veselje. Sekunda, tri, šest! Čoln je začel pinti, noben val ni več zletel čezenj. Še malo — tu-krut pa začujemo oglušujoče bobnenje in grmenje: bili so valovi, ki so se odbijali od skal in čeri na skalnatem obrežju, ki je bilo že čisto v bližini. I isti mah je spet zasijal mesec. Zagledali smo pol milje pred seboj dolgo belo, spenjeno črto, potem nekaj črnega, in nato spet belo črto. To so bili valovi okoli skalnatih čeri obale, proti kate-iim smo drevili kakor lastavica. Bobnenje je postajalo vse jačje in grozotnejše. ..Primi za krmilo, Muhamed!" zavpijem arabski. ..Moramo se umakniti pred skalovjem!" S temi besedami primem za veslo in vstanem ter dam Jobu znamenje,' naj stori tudi 011 tako. Muliamed skoči !i krmilu, Job pa prime za veslo in ga porine v vodo. Čoln je zaplul ravno v smer proti oni peni, kakor besen žrebec je zletel čez vodo. „Napni vse sile, Muliamed," zavpijem, kar mi da glas. „Gre za življenje!" Bil je izboren krmar in je dobro poznal grozote te nevarne obale. Pograbil je za ročico krmila in se uprl vanjo, gledajoč naravnost in trdo pred se. Če se samo malo obrnemo, sem pomislil, zadenemo ob skalo in po nas je. Muliamed se je z nogo upiral v sedež in pritiskal na krmilo, jaz pa sem skočil k Jobu in oba sva se uprla v vesla. Čoln se je vdal združenim naporom. Trenutki obupa so bili to, obupa ki trga dušo; ni mi ga moči popisati. Vse, česar se spominjam, je bilo razbesnelo morje, iz katerega so vstajali vrtinci nalik du-hovom-osvetnikom iz grobov oceana. Enkrat smo se že obrnili na desno, toda po Muhamedovi spretnosti smo se rešili skal. Se trenutek in z veselim vzklikom smo zapluli v mirne vode, med skalovje in valovje. Čoln nam je bil spet do polovice poln vode. Na vso srečo je takrat spet zasijal mesec in z vso naglico smo izmetali vodo. Prav tedaj je na moje veliko veselje Leon odprl oči. Hvala Bogu, še je bil živ! Nevihta se je bila v tem čisto polegla in je pustila za seboj jasno, oprano nebo. Leon je zaspal in sklenil sem, da ga ne budim — saj je bil potreben počitka. In ko je drugo jutro zasijalo pomlajeno solnce, mi je bilo čudno pri duši, čeprav smo bili rešeni: prav to solnce, ki je danes tako lepo vzšlo za nas štiri, je včeraj zašlo za osemnajst drugih ljudi, ki so našli smrt v valovih. V ETIJOPČEVA GLAVA Sedel sem v čolnu in poslušal nežno šumljanje vode, dokler ni čoln zaplul za veliko golo skalo na koncu kleči, ki smo se jih tako srečno ognili. Gledal sem v 0110 golo skalo brez misli, ničesar ne sluteč; toda ko se ji je solnce popelo na vrh, sem se zgrozil, zakaj videl sem. da ima ona skala — visoka je bila kakih osemdeset čevljev, spodaj pa široka kakih sto petdeset — obliko črnčeve glave, na kateri je narisan najgroznejši in najstrahotnejši obraz, kar si ga morete misliti. Da, prav res: čisto razločno si videl debele ustnice, tolsti obraz in sploščeni nos, ki so so jasno odražali na nebu: dalje Skala je imela obliko črnčeve glave z najstrahovitejšim obrazom kar. si ga morete misliti. okroglo lobanjo, ki so jo zoblili tisoči in tisoči let viharjev in dežja, a da bo podobnost še večja, je na njej raslo nekaj grmovja. ki se je proti solncu videlo kakor volna na glavi orjaškega črnca. la skala je bila jako, jako čudna in kaj kmalu sem prišel do prepričanja, da to ne more biti delo prirode, nego človeških rok, ki so v pradavnih časih izsekali glavo iz skale v večno grožnjo neprijateljom. ki bi se hoteli približati njihovi deželi. I oda ugotoviti tega nikoli nismo mogli, ker je bila nedostopna tako z morske strani kakor s suhega. Pozneje sem za svojo osebo prišel do sklepa, da je vse-kako delo človeških rok; pa naj bo že res ali ne, gotovo je to, da glava tam stoji in gleda iz vekov v veke v izpremenljiva morja in je tam stala pred več ko dvema tisočema let, ko je V mena rta* egipčanska kraljična m žena Leonovega prednika Ka-likrata, gledaia v njen peklenski obraz — in ni dvoma, da bo ostala še dalje, ko se premene še nova stoletja, kakor so se premenibi. od njenih dob do da-našnj ih. „kaj praviš?" vprašam Joba, ki je sedel na koncu čolna, grejoč se na solncu i'i mrko gledajoč pred se. Pokazal sem s prstom na skalo. ..O Bog,“ se zavzame Jod, ki jo je šele zdaj zaznal. „Mislim, da je sam peklenšček sedel kot model za svoj portret na oni skali." Nasmejem se in moj nasmeh prebudi Leona. „Oho!“ vzklikne. „lvaj se je zgodilo z menoj? Tako sem zbit. Kje je naša ladja? Dajte mi malo konjaka!" „Boga zahvali, da nisi še bolj zbit. sinko,“ mu odgovorim. ..Ladja se je potopila in vsi potniki so utonili razen nas štirih, in tudi tebe smo rešili uprav čudežno." In med tem ko je Job šel iskat konjak, sem mu izpripove-dal ves potek dogodkov. ..O, Bog!1' vzdihne Leon s slabim glasom. ..In baš mi smo poklicani. da se rešimo." Med tem prinese Job konjaka in vsi po vrsti ga krepko nagnemo. Bili smo ga prebito po-t rebni! „Glej. glej!" vzklikne tedaj iznenada Leon. ..Glej, tamle Eti-jopčevo glavo, o kateri govori pisanje." ..Da," odgovorim, ..da. to je tista glava." ..Po tem takem je cela stvar resnična," reče 011. ,.Oporekati baš ne morem," 11111 pritrdim. „To smo vedeli, da je tu neka glava na skali, saj jo je tvoj oče videl. Toda možno je, da to ni ista glava, ki govori pisanje o njej; pa tudi če je, to še ničesar ne dokazuje." Leon se nasmehne. ..Nejeverni Tomaž ste, stric Horacij," mi reče. ..Sicer pa — bomo videli." Moški na dražbi Lepa gospodična pripoveduje sanje, ki jih je imela preteklo noč. ..Sanjalo se mi je, da sem bila na javni dražbi, kjer so prodajali moške," pravi smehljaje se. »Kiicgu so prodali /,a sto tisoč dinarjev, drugega za petdeset, tretjega za pet in dvajset.. „Kaj pa taki kakršen sem jaz." se oglasi eden izmed navzočih gospodov. „A1 i je bilo takih tudi kaj?" »Kolikor ste jih hoteli po deset dinarjev." Odmev Gorjanci so znani po svojem odmevu. Nekega dne se je večja družba povzpela na Trdinov vrli in tam je nekdo zavpil: ,,Kaj je vzrok vsem ženskim n-a-d-a-m?“ Odmev mu je odgovoril: „A(lani!“ Potem je vprašal še enkrat: „Kaj ostane, ko lepota ž-e-n-s-k-o m-i-n-e?“ Odgovor je bil: „Skmuine!“ Seveda! ,,'IOrej priznate,'da ste svoji ženi vrgli stol v glavo?" „Priznam.“ ,,Ali se prav nič ne kesate." „Seveda se kesam — stol je bil še skoraj čisto nov." Nevoščljivost V varijeteju nastopi krasna plesalka, ki se ji zaradi popolnosti telesa vse divi. V predzadnji vrsti sedita dva gospoda. Kden ves čas molči, drugi pa se navdušuje na ves glas. Tedaj molčeči pljune na tla in reče: „t'ej, kaj takega!" Navdušeni je razžaljen. ..Kako morete reči kaj takega?" ..l.ahko, če pomislim na svojo ženo," odvrne mirno molčeči. škotske Dva Škota sta šla stavit za pol dolarja, kdo bo dalj časa vzdržal pod vodo. Potopila stu se v vodo. nad vodo pa ni prišel več ne eden ne drugi. Škoti so tudi v Ameriki ostali tako skopi, kakor so doma. Kden si je kupil steklenico \vhiskyja in je že hotel začeti piti. Tedaj mu je rekel prijatelj: „Nikur ne pij. V tej steklenici je metilov alkohol, po katerem človek oslepi." Drugi dan se spet srečata. „Ti, kaj pa si naredil z alkoholom? Ali si ga spil?" „Ne," odvrne Škot. ..staremu očetu sem ga prodal, ki je že sle])." Škot pride pozno ponoči domov in najde ženo mrtvo v postelji. Od samega obupa ne ve, kaj bi storil. Končno se le nekako znajde. Pokliče služkinjo in ji reče s solzami v očeh: ..Mary, jutri zjutraj prinesi v posteljo samo eno kavo!" Varen pristan ..Oče. ko bom velik, pojdem v Afriko.” ..Ali se nič ne bojiš levov?" ..Ne. saj bom zmeraj ostal na trotoarju." Tolstoj in car Lev Tolstoj je nekemu prevajalen svojih del povedal anekdoto o enem svojih prednikov, ki je bil častnik carjeve garde in so ga tovariši cenili kot dobrega igralca. Nekega dne so se zbrali prijatelji \ carski palači. Tolstoj, ki je bil zelo dobre volje, je začel oponašati carja in to tako spretno in popolno, da so prijatelji kar pokali od smeha. Nenadoma pa je zavladala \ dvorani mrtvaška tišina: oficirji so opazili, da je pri vratih car. ki je ves čas poslušal. Vladar je mrko pogledal mladega častniku in mu rekel suho: „Nnda-I j lij s svojo predstavo!" Tolstoj pa se je odlikoval po veliki prisotnosti duha. Kakor car je zategnil črte na obrazu v nemilostne gube in dejal: „Tolstoj, norčeval si se iz mene, zato zaslužiš kazen. Toda ker si še mlad, ti to pot oprostim . . Car se je nasmehnil: „Nuj bo po tvoji volji!" In podal niii je roko. Med zamorci Zamorski protestantovski pastor predstavi svojim ovčicam novega protestantov skega škofa s temile besedami: ..Njegova koža je bela, (oda njegova duša je pravtako črna kakor naša." Prirodopisna ura Profesor Bolha razlaga svojim učencem življenje sviloprejk. ,,/daj mi pa povejte, Brunšek, katera pridna žuželka skrbi za to, da vaša mati lahko nosi lepe svilene obleke?" Brunšek nekaj časa premišlja, potem se pa hrabro odreže: „Ta pridna žuželka je moj oče, gospod profesor!" Amcrikaiiska Lastnik nekega newyorškega pogrebnega zavoda je dal v liste tale oglas: „č'emii bi človek živel, če se da lahko pokopati za sto dolarjev ! Izrabite ugodno priliko!" Gostilniška „ A Ii ste vi tisti strežnik, ki sem pri ujem pred dobro uro naročil pečenko?" ..Da, gospod." ..Potem mi povejte sredstvo, kako ste ostali tako dolgo mladi." ..Da capo!“ španski kralj Filip V. je nekoč potoval po svoji državi in prišel v maj lipo vas, kjer ga je pozdravil župnik s svojimi farani. Da bi ga presenetil, je zapel pred kraljem pesmico, ki jo je sam napisal in uglasbil. Kralj je bil nad tem zelo navdušen. Da pokaže svoje zadovoljstvo je takrat, ko je župnik končal, prikimal in rekel: „Du capo!" (od začetka, še enkrat!) Župnik si tega ni dal dvakrat reči in je pesem ponovil. Ko je prišel drugič do konca, je kralj segel v žep in mu stisnil v roke pet cekinov.'Župnik jih je preštel, potem pa je kralja zvito pogledal in vzkliknil: „Da capo!" Kralj je šalo razumel in mu dal še pet cekinov. Dva prijatelja se snideta po mo-krovoseli noči. ..Pomisli." pravi prvi, ..kaj se mi je zgodilo. Jadral sem po mestu in prijadral na policijsko stražnico." „Kaj to!" odvrne žalostno drugi. „Ti si bil še srečen! Jaz sem prijadral domov..." O t r o š k a JULETHMJ ' s POMLAD LJUBEZNI (Tu roman je začel izhajati v 40. številki „Komana“. Današnje nadaljevanje je šesto. Novi naročniki naj pri naročilu zahtevajo še prejšnjih |>et številk.) Gobriand se je pomiril. Sklenil je, du odnese divjačino sam domov, da tako prihrani Leion-du nevarno pot do plena. J oda kar tako si živali ni smel naložiti na hrbet. Po nekaj minutah premišljevanja mu je prišla umna misel. Nabral je nekaj suhljadi in obdal z njo ubito srno. Nato je vse skupaj ovil z brezovimi šibami, ki jih je narezal v bližini. Vse to je napravil tako spretno, da živa duša ne bi mogla slutiti, kaj je v tem velikem svežnju dračja. Naložil si je butaro na pleča in se počasi odpravil domov. Megle so se začele redčiti in zarja je postajala vse jasnejša in jasnejša. Veter je pregibal veje, da so lahno udarjale druga.ob drugo, in zrak je'bil poln vonjav in svežine. Zdajci je starec obstal in vztrepetal. Bilo mu je, kakor da se mora pod težo bremenu zgruditi na tla. „Vjet sein!“ je zamrmral malone na glas. Le nekaj korakov pred seboj je namreč zagledal gozdnega čuvaja Frebauta, ki je bil stopil iz gozda in mu je zdaj prihajal naproti. „0, oče Gobriand!“ je prijazno pozdravil Frebaut. „Danes ste pa že jako zgodaj na nogah! Kurjave vam manjka, kaj ne?" „Da, prijatelj. A ne samo drv, kakor pravite, nego tudi in pred vsem denarja za moji ženski, ki ležita bolni doma." Gobriand je s poslednjim naporom svoje volje izpregovoril te besede, hoteč kako premotiti čuvaja. „Da, slabo vam gre, vem," je odgovoril gozdni čuvaj. S temi besedami je prijazno stopil še bliže. „Upam, da ste nabirali samo suho vejevje," je povzel nato, „in da niste nalomili tudi vej z drevja." Gobriand je mislil, da se bo zgrudil od strahu. „Le idite — ne bom natanko pregledoval," je prijazno rekel Frebaut. „Saj vem, da bi vas drugače moral kaznovati," je dodal hudomušno. „Do svidenja, oče Gobriand!" je pozdravil in se obrnil. Kakor je bilo videti, gozdni čuvaj ni imel očeta Gobrianda prav nič na sumu. Starec si je spet naložil butaro na ramo in se'opotekel kakor pijan. Frebaut, ki še ni bil daleč, se je obrnil in je videl njegovo slabost. ,,'lako nikoli ne pridete v Bois!" je menil. „Saj je kar neumno, da si toliko natovorite. Dajte, da vam malo pomagam, vsaj dotlej, dokler ne prideva do glavne poti, tam vam pojde že laže.“ S temi besedami se je vrnil k Gobriandu in ga prisilil, da je odložil butaro. Nato si jo je sam naprtil. „Ne, Frebaut, tega ne smem dovoliti!" je ves prestrašen vzkliknil stari. Gozdni čuvaj pa se je zasmejal na vse grlo. ..Kaj bi tisto!" je rekel. „Te suhljadi vam vendar ne bom u k ral! Nate, pomagajte mi ta čas nesti puško in lovsko torbo!" Ivo sta prispela do glavne poti, je staremu spet izročil butaro. Gobriand se je ves osramočen zahvalil. „Zdaj pa grem malo pogledat v ,1' azauov gozd"," je menil čuvaj. „iako se mi zdi, da sem tam nekje cul strele. Kakopak bo to zopet ta zlikovec čevljar!" S temi besedami je naglo odšel, vesel, da je staremu pohabljencu storil dobro delo usmiljenja. * Gobriand se je srečno privlekel domov. Obvestd je Lelondu, ki je prišel in spravil srno. Ivo je starec legel k počitku, ves zbit in utrujen od nepričakovane dogodivščine, so bili že vsi sledovi tega lova zabrisani. Ob desetih je še spal, ko ga je zbudila žena. »Gozdni čuvaj Frebaut bi rad s teboj govoril!" Gobriand si je vznemirjen po-mencal oči. Že je hotel 'vstati, ko je začul zunaj Frebautov glas: „Nikar se ne trudite, oče Gobriand, saj vem, da ste še izmučeni. Prišel sem samo, da vam vrnem vašo porcelanasto pipo, ki ste jo davi pozabili na preži v ,Fazanovem gozdiču". Zdaj nič več ne dvomim o tem, da ste eden najbolj pretkanih divjih lovcev v vsej okolici! Celo čevljarja Lefonda prekašate in lahko se mi smejete, da sem bil tako neumen in sem vam pomagal spraviti srno na varno." Gobriand od groze ni našel besede. Ko se je zavedel, čuvaja že ni bilo nikjer več. Ta dogodek je dal starcu misliti. „Zdaj ko Frebaut ve, kako je z menoj, me da takoj prijeti, če se še enkrat odpravim na divji lov, in nekaj mesecev mi ne uide. Kaj naj se pa med tem zgodi z mojo ženo iu hčerjo?" Ostal je nekaj časa doma in se ni zganil iz hiše. Toda denar je kopnel in bližal se je trenutek. ko poide poslednji frank. Kaj pa potem? Ob takih mislih in v bojazni pred bodočnostjo ga je jel minevati strah pred gozdnim čuvajem in ko mu je Lefond nekega dne sporočil, da je odkril novo Dvanajsta ura bije: poravnajte naročnino! shajališče divjadi, so se mu dobra načela jela majati. Zakaj ne bi spet poskusil sreče tam, kjer ga do zdaj še ni pustila na cedilu!' Lefoud je stopil skozi gozd in je čisto v bližini Gobriandove hišice zasledil krdelo srn, ki so se tam pasle; še tisti dan je to sporočil pohabljencu. „Kakor veliki gospod ste!" je smeje se rekel čevljar. „Če bi imeli gonjače, vam lov ne bi mogel več obetati." Gobriand je vzel puško in šel v gozd. Dve uri nato je prišel do strela, toda dvakrat po vrsti je zgrešil. Živali so se razbegnile — ne, taka smola! Ves obupan se je opotekal proti domu, preklinjajoč svojo nerodnost, ko je zdajci iz precejšnje daljave začul strel. Zamolklo je sicer odjeknil pok od dreves, vendar se je jako dobro razločil. Gobriand je prisluhnil. .,Kaže. da se danes še nekdo drugi ukvarja s tem poslom kakor jaz," je zamrmral. „Želim mu več sreče kakor sem je jaz imel.“ Prisluhnil je pozorneje in za-zdelo se mu je, kakor da se je ravno iz tiste smeri, kjer je počil strel, razlegel obupen krik. ko pa je potem vse utihnilo, je šel spet dalje. „lo je bil veter v drevesih," si je rekel, hoteč si vliti poguma. Enajsto p o g 1 a v j e USODNI STREL loda Gobriand je bil v zmoti. I isti trenutek, ko je starec na Lefondov nasvet stopil v gozd, ga je videl Gaston Forges, ki se je nahajal v bližini njegove hišice. Prežal je na ugodno priliko in jo je dočakal. Mladi mož se ni sestal z Julijo od tistega dne, ko mu je stari Gobriand odklonil roko svoje hčere in mu prepovedal vstop v hišo. Siromak ni več mogel čakati; zato je prišel. Potrkal je na okno, za katerim je videl obrise one, ki jo je ljubil. Julija je prvi mah kar otrpnila ob misli, kakšni nevarnosti se izpostavlja njen dragi. Naposled pa je vendar zmagala ljubezen: odprla mu je. Motela 11111 je očitati neprevidnost, toda vse besede in vsi očitki so se izgubili v poljubih, s katerimi ji je Gaston obsul roke in ustnice. Deklica je sicer vedela, da je njen oče šel ven, a ni vedela kam. Zlovešče slutnje so jo obšle in strahovi, slutnje, ki si jih ni vedela pojasniti in ki jih tudi pomirjevalne ljubimčeve besede niso mogle pregnati. Naposled se je Gaston uklonil njenim prošnjam in odšel. Ker je bil večer jako miren in nebo jasno, je mladi slikar krenil proti gozdu. Bil je nekoliko potrt zaradi neprilik, ki so mu grenile ljubezen. Ves zamišljen je prišel v gozd. loda storil je komaj nekaj stopinj v gosti senci stranske poti, ko je začutil, da je pred njim vstala neka senca. Bil je moški — toda v temi mu ni bilo mogoče videti v obraz. Stopil je dalje. Mož se ni zganil. Zdajci pa se je Gastonu zazdelo, da vidi pred seboj cev puške. Instinktivno se je sklonil, loda bilo je že prepozno: zabliskalo se je in zasvetilo v temo in mladi mož je telebnil na tla samotne gozdne poti. Trenutek nato se je vrgel nanj neki moški in ga hitro preiskal; prebrskal mu je vse žepe. Nato po je naglo spet izginil v goščo, zakaj čul je glasove kmetov, ki jih je očividno privabil strel in ki so prihajali bliže. Kmetje so pobrali truplo, ležeči' na tleh. Spoznali so v njem graščakovega sina in eden od njih je takoj stekel na grad, da obvesti starega Forgesa, druga dva pa sta v vsej naglici napravila nosilnico iz vej. ..Kroglo je dobil v sredo prs.“ je rekel eden izmed kmetov. „Z njim ne bo nič več, ta je toliko ko mrtev. Le kdo ga je neki ustrelil?" Drugo jutro ob solnčnem vzhodu sta potrkala dva orožnika na vrata hišice, v kateri je stanoval Gobriand. Starec, ki ga je ta obisk vidno vznemiril, se je začudi), po kaj prihaja orožništvo k njemu. „Česa želite?" je vprašal. ,/Zapoved imava, da vas prime va! Obdolženi ste, da ste minulo noč poskusili umoriti sina gospoda Forgesa." „Jaz — jaz?" je zajecljal pohabljenec. „To ... to ni mogoče! To ni mogoče! Ne! Ne! To je strašna zmota!" Pri prvih besedah orožnikov je prihitela Julija iz svoje sobe. Razumela je takoj, kaj se je zgodilo, in je obstala kakor oka-menela. Gaston umorjen! In zdajci ji je prišla na um nedavna grožnja njenega očeta, če bi srečal mladega moža v bližini svoje hišice — grožnja, da takrat ne bi mogel jamčiti za njegovo življenje. Strašna misel je preletela njene možgane. „Oče je izvršil svojo grožnjo!" ji je šinilo skozi glavo. .,Videl je, kako je Gaston smuknil na vrt, se splazil za njim in ga ubil!" Njene oči, razprte od groze, so se uprle v očetov obraz. Stari je stopil k njej. „Ne boj se, Julija!" je rekel mirno. „Saj ne bo tako nevarno!" In iztegnil je roke, da bi jo objel. Toda Julija se mu je instinktivno umaknila. Stari je takoj razumel, kaj naj to pomeni. Med obema, očetom in hčerjo, je bila tolikšnu duševna sorodnost, da sta se razumela tudi brez besed — vsak-teri od njiju je takoj vedel, kaj drugi misli. Gobriand je čutil, da ga ima hči za morilca. Ves strt ob tej misli je pobesil glavo. Kaj naj reče — kako naj Se brani? Ali ni nevarno že samo misliti na obrambo, dokler sta zraven orožnika? Ali ne bi s tem samo priznal, da je bilo prav to, kar je orožništvo ukrenilo? 7, druge strani pa tudi ni mogel in smel oditi, ne da bi hčeri, ki mu je najdražje na svetu, pojasnil, da ni on morilec, in ne da bi ji pregnal strašni sum. ..Zavračaš me, Julija? je počasi vprašal. Ona se še zmerom ni zganila. Bila je bleda ko smrt. „Kaj misliš, liči? Ali je treba, da tudi tebi izrečno povem, da sem nedolžen? Ali bi mar imel poguma, da bi te hotel stisniti v svoje roke in ti dati še poslednji poljub v slovo, če bi bile moje roke omadeževane s krvjo tistega, ki ga ljubiš?" Stopil je še bliže k njej in tiše nadaljeval: ..Zaničujem tega I' orgesa nič manj ko njegovega očeta! Da, grozil sem mu, prav dobro še pomnim — toda če bi se hotel za trpljenje in siromaštvo, ki mi ga je kriv njegov oče, maščevati nad njim, ali ne bi takrat zadel v njegovi osebi tudi tebe? Poglej ine, hči, prosim te — ne odvračaj oči od mene in veruj, da nisem in ne morem biti navaden zločinec, ki ni vreden drugega kakor tvojega prezira in sovraštva! Daj mi vsaj poguma, da morem odkloniti tako strašno obdolžitev! „Oče — oče moj!" je zaihtela Julija. Sklenil jo je v svoje roke. čeprav je bil nekoliko neotesan in jako razdražljive narave, je stari Gobriand svojo hčer ljubil kakor nikogar na svetu in zanjo bi dal vse, kar bi imel. Očitek, ki ga je prej bral v njenih očeh, ga je popolnoma strl in še zdaj, ko je videl, da hči veruje v njegovo nedolžnost, se ni opomogel od tega. ko se je premagoval, da ga ne posilijo solze, mu je drgetala brada in ustnice so mu trzale. Tudi mati se je prestrašila prihoda obeh orožnikov. Toda bila je tako slaba in njene duševne moči so od večnih nesreč, ki so zadevale njenega moža, že čisto otrpnile in niso bile za nič več dovzetne: zato tudi ni razumela v vsem obsegu pomena tega obiska. „Do svidenja!" je zdaj rekel Gobriand. „Do svidenja! Le potolažita se — kmalu se vrnem! Nedolžnih dan današnji nič več ne obsojajo!" S temi besedami se je obrnil k orožnikoma. TVORNICA CIKORIJI „Ne bojta se, da bi vama pobegnil!" Pokazal je z grenkim usmevom na berglje. „Mislim, da vama ne bo treba natakniti oko- vov. VSAK IIAK Ji OIIOOVOK Na vprašanja na 6. strani 1. Izg. sendvič: dva kosa kruha s kosom mesa, gnjati ali kakršnimkoli drugim mrzlim narezkom vmes. Imenuje se linje po lordu Sand-sv i c h ii. 2. Izg. talin: pri otočanih Južnega morja svetost, nedotakljivost. "5. Izg. harem. Beseda je arabskega izvora in pomeni doslovno svetost, nedotakljivost; pri mohnmeda-nih je harem stanovanje za žene, kamor nima razen moža nihče vstopa. 4. Kratica zn „črezvičajka‘\ le-tu pa je kratica za „črezvič.ajnajn komisija" — izredni odbor za pobijanje protirevolucije v Rusiji. š. Izg. ažans avas: poluradna agentura (urad) zn razširjanje brzojavnih vesti. Sedež inia v Parizu in se imenuje po ustanovitelju Charlesu Havasu. 6. Naglasi na prvem zlogu: alibi. Doslovno pomeni „nekje drugje"; dokazati alibi pomeni torej dokazati (zlasti velja to za obtoženca), da je bil v času kakega dejanja ali zločina nekje drugod iu ne na kritju dejanja in da torej 011 ne more biti storilec. 7. Lahek voz z dvema drug za drugim vpreženima konjema, ali kolo z dvema zaporednima sede- Dvanajsto poglavje RAZPRAVA Razlogi za Gobriandovo krivdo so bil hujši kakor je nesrečni starec utegnil slutiti. 'Ze pri prvi preiskavi je obtožba nagrmadila take obteži lne momente, da je bilo proti njim saino zatrjevanje, da je nedolžen, dosti premalo. Prva dva dni so proti njemu dognali tole. Kmetje, ki so našli Gastona, so malo prej prišli mimo Gobri-andove hiše in so ga videli, da je odšel čez travnik proti gozdu. Niso mogli videti, ali je imel s seboj kako orožje ali ne, toda njihove izjave zato niso bile prav nič manj obremenilne. Dalje so tudi vedeli, da se Gobriand ukvarja z divjim lovom — oblastvom je to že prišlo do ušes. Preiskovalni sodnik se je obrnil na Frebauta in ga je pozval, naj pove, kar ve o Go-briandu. Frebaut je povedal o dogodku s srno in butaro dračja in je sklenil svoje poročilo z besedami: „Starec je res hodil na divji lov, toda prepričan sem, da samo iz bede in siromaštva. Kar se tiče umora, misli, da tega ne bi bil zmožen." Dalje je sodišče vpoštevalo tudi njegovo razprtijo z graščakom Forgesom; tudi to jc bilo obremenilno za obtoženca. Za preiskavo Gastonove rane je sodišče določilo doktorja Lon-grava; njemu je bila tudi poverjena naloga, da dožene, kaj je s kroglo iu zamaškom, ki so ju našli na licu mesta. Ta točka je bila posebno važna. Pri hišni preiskavi na Gobri-andovem domu so našli Lef’011-dovo puško, ki so jo s šibrami in kroglo in vsem drugim predali sodniku. Drugi dan, ko mu je sodnik razpovedal kako je z Gobriandovo stvarjo, se je Longrave po-dul v grad h Gastonovemu oče-tu. Forges je zdravnika prijazno sprejel in ga je pozval na samoten kraj v parku. ,,Ali mislite, da je Gobriand krivf” je vprašal graščak. „0 tem sem trdno uverjen." „Mislite, da bo obsojen?1' „Obsodba je po mojem neizogibna; bojim se, da mu ni rešitve.“ Forges se je za trenutek zamislil. „kaj sem že liotel reči," je dejal nato. „Aha. t ul sem, gospod doktor, da... kako bi rekel ... da vam, nu ... da niste ravno premožni. Ne zamerite mi, če vam zdajle rečem, da vas imam za prijatelja. Saj veste, o vsem svetu doživela toliko uprizoritev, kakor malokatera druga. Zdaj so jo tudi predelali za film v nemški verziji. Glavno vlogo je. MGM, ki je ta film posnel, noveril znani nemški igralki Nori Gregor, ki je bila prej angažirana v Rein-hardtovem gledališču v Berlinu in na Dunaju. Njen partner je nemški igralec Theo Shali, ki je bil že partner Grete Garbo. Obe imeni pričata, da bo film res nekaj posebnega. Pred kratkim so novo odkrito zvezdo novinarji intervjuvali. Dala jim je nekaj izjav, ki pričajo, da ni začetnica in da se svoje naloge, odigrati same dobre vloge, zaveda. Ču j mo! „A1 i dramski igralec težko igra v govorečem filmu?" „Ker je igralec v bližini mikrofona," je odgovorila igralka, „ima mnogo možnosti, da do vseh fines pokaže tehniko svojega glasu. Na odru je to vse drugače. Tam mora igralka zaradi prostornosti dvorane govoriti kolikor mogoče glasno in to glas pokvari, da ni več tako fin, tako izrazit in naraven. Naj večja prednost govorečega filma je to, da je mogoče paziti bolj na modulacijo glasu, kakor na njegovo jakost." „Kaj pa tehnika igre?" „Njej ne posvečam nič manjše pažnje, ker je popolnoma druga kakor na odru. Prav v tem tiči vzrok, da toliko odrskih igralcev pri filmu ne uspe. Poleg tega so pa še druge stvari. Šminka je drugačna in natančnejša. V teatru nismo nikdar toliko gledali na njo. Vse to me je inspiriralo na igro, ker je nekaj popolnoma novega, meni neznanega." ,. Al i mislite stalno ostati pri zvočnem filmu?" „Ne vem ... To ni odvisno samo od mene," se je nasmehnila diva in se poslovila. Buster Keaton v Evropi Koncem letošnjega poletja je prišel v Evropo znani filmski komik Buster Keaton. Posetil je vsa glav-neja evropska mesta najdalje pa se se je mudil v Parizu, kjer je bil gost Elitni Kino Matica Tel. 21—24 EDINI ZVOČNI KINO V LJUBLJANI Kneginja čardaša. Vesela filmska opereta ognjevite ljubezni in strasti. V vlogi G reti 'I' h e i m e r priljubljena in znana iz filma „Dvoje src v % taktu", Paul Vincenti i n E r ust V e rebe s. Strel v zvočnofilinskem ateljeju. Veliki kriminalni film; v glavni \ logi G e r d a M a u r u s. Hai Tang. Prvi govoreči velefilm znamenite kitajske filmske umetnice A n e M a y W o n g. Kot njen partner nastopa v tem filmu priljubljeni Franz Lederer. Dežela nasmeška. Veliki nemški tenorist R i c h a r d T auber v svoji naj novejši opereti „Das Land des Lachelns", predvajani z ogromnim uspehom v Berlinu in na Dunaju. Paramountovih ateljejev v Join-villu. Od tani je odšel v Berlin, kjer je že od nekdaj ljubljenec publike. Obiskal je nekaj predstav svojih filmov in delil avtograme. Imel je z njimi toliko dela, da ga je roka bolela. Žurnalisti šo ga hotela in-tervjuvati, vendar jim ni uspelo. Dobili pa so nekaj, kar je vredno več od vseh intervjuvov, Buster Keaton je namreč tudi znan karikaturist. Da se novinarjev odkriža, je razdelil med nje svoje najnovejše karikature, o katerih trdijo strokovnjaki da so doslej njegove najboljše. Svojim prijateljem v llollywoo-(Iu je Buster pisal, da je bil sprejem v Berlinu najlepši, kar jih je doživel. Zdaj potuje v Španijo, od tam v London, potem pa nazaj v Ameriko na delo, od koder se nas bo spomnil s svojimi novimi filmi. Filmska vprašanja (Kupon na 15. strani.) 1. Kateri igralec in igralka sta igrala glavni vlogi v filmu „Pod jarmom strasti"? 2. V katerih treh filmih smo že videli v Ljubljani Ala Jolsona? 3. Kdo je bil partner Ite Rine v „Erotikonu“? 4. Kdo je igral glavno moško vlogo v filmu ..Tango ljubezni"? 5. Koliko je stara Greta Garbo? (Glej eno prejšnjih številk „Ro-mana“!) Za pravilno rešitev razpisujemo tudi to pot 12 velikih fotografij filmskih igralcev in igralk. Podrobnejše pogoje poglej v prejšnji številki. Rešitve in imena nagrajenih prinesemo v 47. številki. mm ŠTEVILČNICA 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 8, 9, 4, 7, 6, 7, 6, 2, 4, 7, 4, 10, 8, 11, II, 2, 4. 12, 7, 13, 4, 4, 15, 9, 4, 2, 8, 7, 11, 14, 7, 4, 6. 17, 18, 4, 2, 7, 14, 15, 11, 4, 5, 16, 8, 2, 6, 15, II, 6, 13, 8, 9. 2. 8, II, 6, 1, 8, 4. 2, 13, 8, 5, 4, 19. I. krnj pri Mčiriboni; 2. gorovje v Evropi; 3. odpadnik; 4. kraj na Dolenjskem; 5. umetni jezik; 6. ogromnost; 7. obhajilo; 8. koledar. 9. slovenski pisatelj. Zamenjaj številke z odgovarjajočimi črkami. Če si našel prave črke, dobiš v prvi in tretji' navpični vrsti pregovor. PREMIK ALNICA EVROPEJEC SEDANJOST GUVERNER NASUJE GOLAZEN Premikaj te besede tako dolgo, da dobiš \ treh navpičnih vrstah tii evropska mesta. BESEDNICA Pesek, Tine, klaja, golob, okno, zor, breza, staja. Črtaj v vsaki besedi po eno črko in ostane ti pregovor. KRIŽANKA STEBER G K S G G O K M A R N A N A N J N O Vstavi prave črke. da dobiš v vodoravnih vrstah besede tega-le pomena: I. slov. pisatelj; 2. del ptice; 5. postrežnik; 4. francoska kolonija; 5. rimski cesar; 6. gora v Črni gori: 7. .mesto na Gorenjskem; 8. opera; 9. francoski fizik. Kaj čitaš v srednji vrsti? Vodoravno: I. Gora v Julijski Alpah; upanje; izraz iz slovnice; 2. Žensko ime; reka v Rusiji; svetopisemska oseba; 5. francoska kolonija; 4. Kvarta; menih; zaimek: 5. Poljska rastlina; francoska kolonija; v/rok smrti; (>. Prvi latinski prevod biblije; pokrajina v Grčiji; 7. Vodna naprava; zaimek; turški dostojanstvenik; 8. Mesto na južnem Tirolskem; kraj na Gorenjskem: 9. Star naziv za naše. kraje; del hiše; K). Skavtski oddelek; lepilo; 11. Vprašalna členi-ca; Adamovo rebro; veznik; 12. Predlog; ptica; dišava; 13. Otok v vzhodni Indiji; gora na Primorskem. Navpično: A. Dvoženstvo; na- ročje klasja; B. Ploskovna mera; spremljevalec zvezde; pritrdilni odgovor; C. Položnica; del ure; D. Francoska kolonija; kraj pri Ljubljani; predlog; E. Vrsta plazilcev; šport; I'. številka: žensko ime; G. Slika; 1 2 3 i 5 6 7 8 9 10 11 1‘2 13 A B C D E F G H I K L M N TWT ■ ■ del voza; II. Moško ime; češki pisatelj: I. Mesto v Aziji: moško ime; K. Prijatelj Aleksandra Velikega; ke; kos lesa: L. Maščoba; del knjige; veznik; M. seno; prst; N. Strupen plin znan iz svetovne vojne; del obraza. sto? RAČUNSKA UGANKA Koliko jo poldruga tretjina od POSETNICA Dr. P. Ovsenik Kaj je bil še njegov oče? ENAČBA (a—b) + (c—d) + (e—f) + (g—h) = x a suha roba, b kazalni zaimek, c = dragulj, d = roparica, e = športnik, f = strah konja, g = gora v Sloveniji, f = športnik. SKRITE ŠTEVILKE Nobeden ni odstopil z naše strani. Mati so čakali sami. Zopet ga ni bilo semkaj. Ladja stoji: krmili jo naš Peter. Kolika je vsota vseh številk, ki so skrite v teh stavkih? Kupon št. Kupon št. II 2 (Najstrašnejši trenutek) (filmska vprašanja) Najboljši • št. (3 glasovi) drugi: št. (1 glas) (gl. stran 14) (gl. stran 13) DOPOLN1LNICA • • s‘ar • • tara 6 • lina • • vica Če vstaviš namestil pik prave črke, dobiš v vodorav nih \ rstah nove samostalnike, vse nove črke pa ti dajo Verdijevo opero. ŠALJ1VKA Katera osa ne pika, ampak reže?. ČRKOVN1CA Bogdan, rože\ ina, tekač, meter, ikona, obzirnost, pogodba, rodbina, jesen. Po tri črke iz vsake besede (i/ zadnje dve) dajo pregovor. Rešitev n k an K v zadnji številki Verina. Oko, kolo, lopa, pater, terna, nada, dama, mati, tisa. — Lestev. Ko, li, ba. o, ra, ma. — 1 z p o p ol n i 1 n i c a. Največ sveta otrokom sliši Slave; tja bomo našli pot. kier nje sinovi si prosti vol’jo vero in postave. Prešeren. — Skrit pisatelj. Vladimir Levstik. — P o s c t ni c a. Davčni izterjevalec. — P r e k o t n I c a. Kacine, prapor. Korana, klorat, Pečora. — Izpopolni I n i c a. Preveč besedi prepir rodi. — Steber. ,,Roman", tednik za vse. Popravi! V prejšnji številki nam je pri diagramu križanke ušlo nekaj bistvenih ,,kozlov", ki onemogočajo pravilno reševanje. Danes diagram popravljamo. V 1. vrsti mora biti črni kvadrat pod črko F, v 8. vrsti črna kvadrata pod K in G odpadeta, v 11. vrsti pa je treba prestaviti črni kvadrat iz C v D, Zdai šele je križanka kakor se spodobi. Rešitev prihodnjič. Književna objava Profesor Ivan Kolar iz Kranja je zbral gradivo jugoslovanskega pokreta med slovensko mladino v zadnjih letih pred svetovno vojno v lično opermljeni knjigi pod naslovom „P r e p o i' o d o v c i“ 1912 - 14“. Knjigo smo dobili \ oceno, ki jo objavimo \ enih prihodnjih številk. Za danes lahko rečemo samo to, da je broširana vredna Din 36'—■, še bolj pa v celo platno vezana z zlatim napisom: Din 42-—. Knjiga ima 170 strani velike osmerke- in je opremljena s slikami. Drobiž — Najvišji ognjeniki so: Chiin-boraso (6310 m), Cotopaxi (3943 ni). Popoeatepetl (3400 m), in Fudžijama (4000 m). — Pol sladkorja na svetu dobe i/. sladkorne pese, drugo polovico pa iz sladkornega trsa. — Napoleon ni bil tako majhen kakor splošno sodijo. Meril je 163 centimetrov. — Pruski kralj Friderik Viljem I. je leta 1718. izdal odlok, po katerem sodniki niso smeli pijanosti šteti kot olajšujočo nego kot otežil-no okolnost. — Konec osemnajstega stoletja je bilo beračenje po cestah v Hamburgu tako razvito, da se je vsak dvanajsti meščan preživljal z beračenjem. — Sueški prekop so gradili od 23. aprila 1839 do 17. novembra ls’69. Stalno je delalo približno 23 tisoč delavcev, časih celo nad 40 tisoč. Samo za dovažali ie pitne vode je bilo treba pet tisoč kamel. 200 dinarjev na mesec plačujete za novi veliki Brockhausov leksikon. 20 velikih knjig s 16.000 strani razkošno vezanih v polusnje ali platno. Novi Brockhaus bo Vam in Vašim otrokom desetletja najboljša šola v življenju, najzvestejši tovariš in najzanesljivejši svetovalec. Do zdaj izišlih 6 knjig dobite takoj po vplačanju prvega obroka pri zastopniku največje jugoslovanske knjigarne »Minerve, d. d.“ Vse informacije daje „Roraan“. — Uradna statistika ugotavlja, da na Norveškem že od leta 1928 ni nobenega umora. Norveška je tedaj edina dežela na svetu, ki nima morilcev. Sicilija je bila v starem veku zelo rodovitna, posebno z žitom. Rimljani so jo imenovali svojo žitnico. Pozneje pa je otok postal žalostna puščava. Neki rumuuski zgodovinar je dognal, da je bilo od leta (300 do 1860 sklen jenih v Evropi več ko 8 tisoč meddržavnih pogodb. — V Heidelbergu v Nemčiji imajo sod, iz katerega lahko napolnijo 236.000 steklenic po X litra. — Ameriška statistika je ugotovila. da se sklene največ zakonov v juliju, avgustu in septembru. Lepotilno sredstvo starove-škili dam so bili grafitni klinčki s katerimi so si črnile obrvi. Gosenica poje vsak mesec 600 krat več kakor tehta sama. — Tri četrtine Japonske so gore. — List znane orjaške rastline „Victoria regia“ vzdrži težo 200 kil. — Najbolj razširjena knjiga je še zmerom sv. pismo, ki ga je lin vsem svetu kakih 300 milijonov izvodov; prevedeno je v 630 jezikov in narečij. ..PLANINKA" zdravilni čaj iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti in prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil, izpuščajih in žolčnem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi »Planinka" čaj je zaprt in plombiran in ima napis: Lekarna Mr. Ph Bahovec, Ljubljana ter stane zavojček 20 Din MR. BAHOVEC PLANINKA ZDRAVILNI Najboljše tamburice Farkaševega in srem^ke-g sistema izdeluj« in