Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 55—68 55 Miran Komac NARODNOSTNA IDENTITETA" (prispevek k multidisciplinarnemu proučevanju narodnostnih manjšin) A. Opredelitev »objekta« proučevanja Kot slovensko narodnostno manjšino v Italiji bomo obravnavali tisti del slovenske avtohtone populacije, ki je ostal, potem ko je največji del sloven- skega naroda oblikoval svojo državo v skupnosti z drugimi južnoslovan- skimi narodi izven njenih meja in živi v bolj ali manj strnjeni obliki na obmej- nem ozemlju italijanske države ter se od večinskega naroda razlikuje po jeziku, zgodovinskem spominu, narodnostnem značaju in kulturi ter stremi k ohranjanju omenjenih narodnostnih posebnosti. Poleg tega fizičnega dela ima naša definicija tudi svoj »vsebinski« del, ki je glede na pristop k obravnavani problematiki mnogo pomembnejši. Ta vsebinski del izvira iz posledic, ki jih je imelo (in jih še vedno ima) na obliko- vanje te populacije v narodnostno manjšino dialektično prepletanje dveh procesov: narodnostnega (v smislu etnične samobitnosti) in manjšin- skosti (kot pripadnosti tuji etnični ter isti družbenosocialni in politični državni tvorbi). Narodnostna manjšina je resda del slovenskega naroda, ki živi v sosednji državi, vendar se zaradi dialektičnega prepletanja etničnih prvin z vplivi (pritiski), ki prihajajo tako s strani večinskega naroda kot tudi s strani matičnega naroda (ti vplivi so gospodarski, družbeni, politični, ideološki in kulturni), spreminja v razmeroma samostojno narodnostno tvorbo. Narod- nostna manjšina ni niti avtentični posnetek matičnega naroda (čeprav jo z njo družijo jezikovne, kulturne in nekatere druge antropološke značilnosti) niti zrcalna podoba družbene, socialne, in ideološke stratifikacije večin- skega naroda (čeprav jo z njim družijo prostor, gospodarsko-politične, pa tudi nekatere ideološke, kulturne in zgodovinske značilnosti). " Članek predstavlja za objavo prilagojen del raziskovalne naloge »Razvoj družbeno-politič- nih procesov znotraj slovenske narodnostne manjšine v Italiji po letu 1945: (oz. 1947)/Miran Komac. — Ljubljana INV, 1985.—269 str.«, ki jo je avtor opravil v obdobju 1981 —85. Zaradi tega je takšen »in medias res« pristop je bil nujen ne glede na to, da ustvarja vtis enostran- ske obravnave problematike. V članku je namreč dan poseben poudarek tako imenovanim psihičnim vidikom narodnostne identitete ter so njeni sociološki elementi podani le shema- tično. S tem ne zanikamo izrednega pomena socioloških elementov, kar je iz celotne razi- skovalne naloge tudi razvidno. M. Komac: Narodnostna identiteta Narodnostna manjšina je prav zaradi prepletanja teh značilnosti ter v prvi vrsti etničnih (avtohtonih) in sprejetih karakteristik neke vrste idio- sinkratičen narodnostni organizem, katerega razvoj torej ne določajo samo zunanje, temveč tudi notranje, v procesu dvotirne socializacije izobliko- vane zakonitosti. Velja izrecno poudariti (kar je iz zapisane definicije sicer razvidno), da je nujno treba tudi narodnostno manjšino obravnavati kot osebek, ki se zgodovinsko razvija. Torej ne gre za statično tvorbo, ampak za specifično družbeno skupino (ter se zato skozi socialne interakcije izgrajuje in dopol- njuje), ki v svojo politično kulturo interiorizira določen obseg spoznanj in dosežkov širšega kulturnega in političnega okolja v katerem živi ter jih v določenem obsegu dopolnjuje z lastno politično tradicijo pa tudi s tisto, ki se razvija na relaciji manjšina-matica. In še ena opomba je ob opredeljevanju pojma narodnostna manjšina nadvse pomembna, vendar je zaradi omejenega prostora v nadaljevanju žal ne bo mogoče razvijati. Gre za vrednost etničnega faktorja in možnost njegovega razvoja v pogojih, ko izgublja funkcijo skupnega ekonomskega življenja v smislu, kot ga opredeljuje marksistična misel: »Jezik in kultura, etnična struktura, vse na-rodno in na-rojeno dobi pomen temelja in okvira določene ljudske skup- nosti, ki se imenuje narod (narodna manjšina je v nekem smislu »politični produkt« naroda, zato veljajo za njeno etnično konstrukcijo iste zakonitosti kot za narod — op. p. M.K.), šele ko jih odkrije kapitalski proces ter jim dodeli novo važno mesto in v svojem lastnem dogajanju. Šele zdaj posta- neta jezik in kultura nekaj aktivnega, saj šele zdaj sproži tisto dogajanje, ki se imenuje »svoboden razvoj in napredek narodnega jezika«. Dogaja se potemtakem specifično aktiviranje narodno etničnih določil in prav to doga- janje podeljuje novi ljudski skupnosti pomen in ime naroda. Dogajanje naroda je potemtakem specifično aktiviranje vsega rodne- ga, na-rodnega in na-rojenega, vendar tako, da prihaja to aktiviranje od zunaj, ne pa iz etnične strukture same: prihaja od kapitala ...«' Z nastankom narodnostne manjšine, na katero so determinantno vpli- vali predvsem politični in ne primarno ekonomski razlogi (opazovano iz manjšinjskega zornega kota), se izgublja vloga kapitala kot »kohezivnega« faktorja naroda. Ali to pomeni, da se je prav na primeru narodnostnih manj- šin uveljavila Renanova koncepcija naroda, za katerega je narod »duša«, oziroma duhovni princip, in »ne materialna ali ekonomska skupnost«?? n Iz opredelitve narodnostne manjšine, kakor smo jo oblikovali v zgor- njih vrsticah, je razvidno, da gre za družbeno skupino, ki je tako horizon- talno kot tudi vertikalno strukturirana. Za našo razpravo je še posebej Ee Dušan Pirjevec: Vprašanje naroda. Maribor, 1978, str. 98—99 2 čaši Rudi Rizman: Marksizem in nacionalno vprašanje. Ljubljana, 1980, str. 169 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 57 pomembna ugotovitev, da izvirajo iz te strukturiranosti dvovrstne relacije, ki se odvijajo tako znotraj manjšine kot tudi na relaciji manjšina — zunanje okolje. Odvisno od tega, s kakšnih izhodišč raziskovalci pristopajo k prouče- vanju narodnostne problematike, so tudi pojmi, ki se uporabljajo za dolo- čene znotraj— ali izvenmanjšinjske relacije, precej divergentni. Tako seza. iste procese navajajo izrazi kot so etničnost, narodnostna pripadnost, narodnostna identiteta itd. Vzrok za to divergencijo leži gotovo tudi v dej- stvu, da se elementi, ki opredeljujejo določeno narodnost, pojavljajo na različnih »nivojih« obravnavanja narodnostne problematike — od avtohto- nosti, prek procesov socializacije pa do narodnostne identitete. Nimamo namena, da bi z omenjenimi pristopi polemizirali ali jih celo poskušali razvrščati po nekakšni vrednostni gradaciji, kar seveda ne izklju- čuje navajanja določenih divergentnih razmišljanj ob konstrukciji, ki jo mislimo v nadaljevanju zgraditi. Ta konstrukcija temelji na hipotezi, da je družbenopolitične pro- cese znotraj manjšine mogoče uspešno analizirati ob ugotovitvi, da se kot objektivno dejstvo pojavlja določena narodnostna skupnost (v našem primeru slovenska narodnostna manjšina) s posebnimi avtohtonimi konstitutivnimi elementi (narodnostno) ki je del širšega družbenega, političnega in kulturnega prostora (v našem primeru itali- janske države), s katerim je na specifičen način povezana (manjšin- skost); to je okvir, ki določa posamezniku etnično poreklo oziroma prirojeni socialni status (narodnostna pripadnost), na podlagi katerega se le-ta skozi proces interiorizacije elementov etničnosti in manjšinskosti (proces socializacije) ob delovanju osebnih psihičnih karakteristik zavestno opre- deljuje kot pripadnik določene etnične skupnosti (v našem primeru kot pri- padnik slovenske narodnostne manjšine v Italiji) — (narodnostna identi- teta) kot bistvene sestavine »političnega življenja« pripadnikov slovenske narodnostne manjšine (narodnostno politična sub-kultura). Vsi temeljni pojmi, ki smo jih zgoraj zapisali v logičnem zaporedju (na- rodnostno, manjšinskost, narodnostna pripadnost, socializacija, narod- nostna identiteta in politična sub-kultura), predstavljajo naslove posame- znih vsebinskih sklopov, na katere sem razdelil celotno raziskovalno nalo- go. , Prikaz identitete se zdi relevanten tudi zato, ker je v določenem pomenu središčni pojem, saj je po eni strani »produkt« v procesu socializa- 3 Glej o tem na primer: Alberto Melucci, Mario Diani: Nazioni senza stato. Lescher, Torino, 1983 Arnold L, Epstein. Ethas and Identity. Tavistock Publications London, 1983 Nathan Glazer and Daniel P. Mognihan Ethnicity, Theory and Experience Harvord Univer- sity Press, London, 1975 Harry H. Bach Sociology, Race and Ethnicity. Gordon and Breach, New York, 1979 Francis Emerich: Interethnic relations, Elsevier, New York, 1976 58 M. Komac: Narodnostna identiteta cije osvojenih elementov narodnostnega in manjšinskosti, po drugi strani pa predstavlja gibalo narodnostne politične (sub)kulture, ki spet povratno vpliva na vse omenjene sklope. B. Narodnostna identiteta 1. Opredelitev pojma Zaradi centralnosti tega pojma ni nič nenavadnega, da predstavlja prav proučevanje narodnostne (etnične) identitete izhodišče za analizo mnogo širših družbenih procesov," pa tudi nekaterih »ožjih«, kot so na pri- mer znotrajskupinska solidarnost in njeno ohranjanje v okviru hitro se spre- minjajočih tehnologij", družbene stratifikacije" itd. Še posebej pa je to prou- čevanje prišlo do izraza pri obravnavi »obmejne problematike«, znotraj katere je prav etnični faktor pogosto odločujočega pomena." Naravno je torej, da je proučevanje narodnostne (etnične) identitete predmet proučevanja psihologov, sociologov, antropologov in sociolingvi- stov. Temu ustreza tudi nemajhno število definicij, med katerimi je opaziti (kakor tudi pri drugih ključnih družbenih pojmih) precej razhajajoče se metodološke pristope, mišljenja in ugotovitve. Prav tako ni malo definicij, v katerih se izenačujeta pojma identiteta in identifikacija, pa tudi takšnih, v katerih se identiteta obravnava kot »produkt« ali pa kot proces. Tako na primer Donald L. Horowitz trdi,da se »etnična identiteta navadno pridobi z rojstvom«"; Emidij Susič in Danilo Sedmak pa ugotavlja- ta, da bi »etnično identiteto lahko opredelili kot produkt določenega proce- sa, to je identifikacije. Z drugimi besedami: s pomočjo identifikacije posa- meznik lahko doseže določeno identiteto«.'? 5 O tovrstni problematiki problematiki je zelo tehten prispevek napisa! Daniel Bell: Ethnicity and Social Change v že citiranem zborniku Ethnicity, Theory and Experience, str. 141—174 5 W.F. Connor: National-building or national destroying. Referat na VII. svetovnem kongresu sociologov, Varna, 1970 7 Glej na primer: Tamotsu Shibutani and Kian M. Knan Ethnic statification. A Comparative Approach. The Macmillian Company, New York, 1965 V tej zvezi je treba omeniti številne raziskave sodelavcev |.S.I.G. (Instituto di Sociologia Internazionale di Gorizia) ter monografije, kot so: —- R. Gubert: La situazione confinaria LINT, Triste, 1972 - R. Strassoldo: Temi di sociologia delle relazioni internazionali. Ouaderni dell' 1.S.I.G. n. 5, Gorizia, 1979 — F. Demarchi: Sociologia di una regione alpina. li Merlino, Gologna, 1968 — F. Barth (urednik): Ethnic groups and boundaries — The social organization of culture diffence. Universitetvorlaget, Bergen, Allen and Kuwin, London, 1969 ? Donald L. Horowitz: Ethnic Identity. V Zbornik Ethnicity. Theory and Experience. (Urednika Nathan Glazer and Daniel P. Moynihan). Harvard University Press, 1976, str. 113 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 59 Zastaviti proučevanje narodnostne identitete v vseh smereh, kot sem jih zapisal v drugem odstavku, bi terjalo posebno raziskavo, zato bom kot izhodišče svojega pristopa za proučevanja narodnostne identitete vzel proces socializacije pripadnikov manjšine. V tej luči se nam narodnostna identiteta kaže kot »končni« rezultat interiorizacije elementov narod- nostnega in manjšinskosti. Točno definirati ta pojem je več kot zahtevno dejanje predvsem zato, ker poteka proces usklajevanja med posameznikom in družbo praktično vse življenje. Temu ustrezno pa stopajo v človekovo življenje vedno novi agensi socializacije, spreminja se njihova moč, pa tudi posameznikov inte- res se neprestano usklajuje z množico znotraj etničnih in medetničnih pro- cesov. Prav zato je veliko laže nanizati nekaj bistvenih sestavin narodnos- tne identitete kot pa oblikovati relativno trdno, a vendar »vseobsegajočo« definicijo. Na podlagi zapisanega in brez pretenzij po univerzalnosti se mi zdi, da bi prispevali pomemben element k definiciji narodnostne identitete, če bi jo opredelili kot celoživljenjsko iskanje odgovora na vprašanje, ali se »splača« biti pripadnik manjšine (v našem primeru pripadnik sloven- ske narodnostne manjšine v Italiji) in to ne zgolj iz nekih utilitaristič- nih, ampak tudi (če že ne predvsem) iz osebnostno-psihološko-iden- tifikacijskih, pa tudi etičnih razlogov," katerim je treba nedvomno dodati še relevantnost tako pojmovane identitete v medetničnih odnosih na narodnostno mešanem ozemlju. Ta zgoščeni uvod ponuja dokaj solidno osnovo za poglobitev razprave o narodnostni identiteti skozi analitični prikaz. 2. Elementi narodnostne identitete Iz vsega doslej zapisanega bi le-te veljalo razdeliti na sociološke in psihične, ob čemer bi bilo narodnostno identiteto mogoče opredeliti na eni strani kot individualno psihično percepcijo posameznih (socioloških) ele- mentov narodnostne pripadnosti (kot nekakšno individualno samoodloč- bo), na drugi strani pa kot kolektivni družbeni produkt. Še posebej ko opa- zujemo narodnostno identiteto s psihološkega zornega kota, velja ponovno opozoriti, da je le-ta zgolj ena izmed individualnih identitet. Poleg tega pa narodnostna identiteta ni enokomponentna, saj je v praksi mogoče opaziti več vrst narodnostne navezanosti, ki se pogosto zelo razlikujejo po TO ana iki ; a zoži Emidij Susič in Danilo Sedmak: Tiha asimilacija. Trst, 1983. str. 28 u »Kakor hitro etnično vprašanje: neha biti obenem etično vprašanje — čeprav etnična sku- pina je in ostane hkrati interesna skupina — je proces asimilacije manjšine z večinskim narodom neizogiben in neustavljiv,ker večinski narod tako in tako asimilacijo zmerom pospešuje.« Anton Trstenjak: Uvod k delu Tiha asimilacija ..., str. 11 60 M. Komac: Narodnostna identiteta svoji vsebini. Mnoge empirične raziskave, opravljene tudi pri nas,'? nedvomno potrjujejo te ugotovitve. Tako sta na primer Rot in Havelka ugotovila, »da obstajajo, poleg navezanosti na lastni narod tudi druge navezanosti, značilne za ljudi nas- ploh. Poleg precej abstraktne, čeprav pogosto zelo intenzivne navezanosti na človeštvo in idejo obče človeške skupnosti, je zelo pogosta in močna navezanost na prostor in kraj, kjer posameznik živi, na ljudi, ki tamkaj živijo in s katerimi je neka oseba v stalni posredni ali neposredni interakciji, nada- lje na kraj, iz katerega izvira, na razred, ki mu pripada, na osebe in ostale iste ideologije (politične partije, verske organizacije), na določen poklic ali profesionalno skupino kot tudi na druge vrste skupin. Posamezne od teh skupinskih navezanosti bi lahko bile celo močnejše od navezanosti na dokaj nedoločen pojem naroda. Vendar nedvomno drži, da je narodna navezanost za precejšnje število ljudi močna in pomembna navezanost. Da je postala tako pomembna, ni vzrok samo dejstvo, da identifikacija z narodom omogoča zadovoljevanje mnogih (družbeno zaželenih in neza- želenih) motivov, ampak tudi to, da je bilo prek različnih načinov prepriče- vanja in neprestane indoktrinacije neprestano poudarjena ter vsiljevana kot posebno pomembna in vredna navezanost.«? Psihični elementi Če po teh opombah skušamo skicirati bistvene elemente narodnostne identitete, lahko ugotovimo, da vsebuje vsaj tri, po principu »gradatio in maius« razvrščene manifestativne oblike: a) občutek pripadnosti natančno določeni etnični skupini oziroma njenim »objektivnim« avtohtonim karakteristikam. Vendar se zdi, da je raz- prava o golem občutku pripadnosti kot elementu narodnostne identitete lahko kaj hitro izčrpana, če ga ne povežemo z b) obsegom in globino občutka pripadnosti (ki ga nedvomno povečuje skupinski pritisk ostalih članov narodnosti), morda celo z ostrino izražanja le-tega, kar bi lahko opredelili kot neke vrste nacionalizem. Nacionalizem v smislu nekakšne združevalne ideologije, kot zavesto identiteti, pripadnosti naroda, je tudi zavedanje različnosti v tej pomembni, — RotN. in Havelka N.: Nacionalna vezanost i vrednosti kod srednješkolske omladine. Institut za psihologiju i Institut društvenih nauka, Beograd, 1973 — Peršič B.: Neki metodološki problemi merenja nacionalnih stereotipa i socialne distan- ce. Referat na V. kongresu jugoslovenskih psihologa, Skopje, 1975 — Lazarovski J.: Povezanost oblika nacionalne vezanosti za socijalnom distancom. Refe- rat na V. kongresu jugoslovenskih psihologa, Skopje, 1975 — Durič D.: Psihološka struktura etničkih stavova mladih, Obrazovni centar »Jovan Vuka- dinovič«, Novi Sad, 1980 5 Nikola Rot: Psihologija grupe. Beograd, 1983, str. 113 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 61 ločeni pripadnosti. Je torej določeno stanje duha, psihološka pogojenost. Ko imamo v mislih narod, potem se ta misel nadaljuje v logično izpeljavo, da je nacionalizem pogosto prepričanje, »da je narod nezlomljiva oblika družbene organizacije, okvir varnosti in kreativne kulturne energije«.'" Če bi želeli to isto trditev pripisati nacionalizmu narodnostne manjšine, bi dobila precej aktivističen prizvok; je pa gotovo res, da predstavlja znotraj nacionalizma narodnostne manjšine zavest o pripadnosti širši etnični skupnosti, ki je oblikovala lastno državo, pomemben združevalni (varnos- tni) moment. Gotovo pa nacionalizem ni zgolj produkt občutkov in strasti oziroma spontanosti. Treba je poudariti, »da v zgodovini ni 'čiste' spontanosti: uje- mala bi se s 'čisto' mehaničnostjo. V najbolj spontanem gibanju so ele- menti »zavestne usmeritve samo neugotovljivi, zapustili niso nobenega trdnega dokaza«.'" Za identiteto pa je gotovo potrebno nekaj več — pred- vsem močna komponenta zavestnosti — kar bi s stališča narodnostne identitete veljalo opredeliti kot c) narodnostno zavest. Zdi se, da nam prav narodnostna zavest pomaga odkrivati tako pomembne procese, kot so na primer asimilacija oziroma narodnostno prebujanje. Saj eksistenca skupine, kolikor se ta raz- likuje od slučajnega zbora, temelji na dvotirni zavesti: zavesti o združeva- nju in zavesti o njenem cilju. In dalje, »narodnostna zavest je vedno pomemben dejavnik in določilo narodne pripadnosti. Marsikaj lahko šte- jemo k narodni zavesti .. . Gre za občutek skupne zgodovinske usode. Iz tega izvirajo tradicija, identiteta, občutek pripadnosti«."" Narodnostna zavest je najprej nekaj individualnega, saj se posame- znik »uresničuje« kot narodnostno manjšinska osebnost šele z zavestno dejavnostjo. Zavestnost se torej kaže kot notranja, implicitna postavka pojma narodnostno manjšinske osebnosti, kot vez, ki povezuje in dimen- zionalno združuje vsa temeljna določila tega pojma. Narodnostno manjšin- ska osebnost je potemtakem evolucijsko in družbeno razvit sistem ravnanj in značilnosti posameznika, ki ga kvalitativno opredeljuje zavestnost. S tega gledišča ne obstaja poleg individualne še neka »družbena« narodnostna zavest, saj ne obstajajo nekakšni »družbeni možgani« ali »družbeni živčni sistemi «, ki bi lahko bili materialni nosilci družbene (narod- nostne) zavesti. Kljub temu pa neprestano ugotavljamo, da je človekova zavest tudi (narodnostno) družbena. In to v dveh, medsebojno se prepletajočih pome- nih: prvič, človekova zavest (in s tem tudi narodnostna) se je razvila v dru- žbi, to je na podlagi vzajemnih socialnih interakcij med posamezniki in v Ja t z Stane Južnič: Novejša zgodovina, Ljubljana, 1981, str. 135 15 . Antoni Gramsei: S i i 1974, str. 279 pontanost in zavestna usmeritev. V A. Gramsci: Izbrana dela, Ljubljana, 6 . s !$ Stane Južnič: Novejša zgodovina. Ljubljana, 1981, str. 133 M. Komac: Narodnostna Identiteta 62 5 irode; in drugič, ker se pojavlja v obliki skupnih psiholoških odnosu do prir le kot proizvod vzajemnega družbenega delovanja, ter vsebin, ki so nasta neposredno vplivajo na družbene aktivnosti posame- kot takšne, OE lene v družbi nasploh. znikov in njihovo O ima (narodnostna) zavest dobiva pojem narodnostna . Z pejavo Pi azsežnosti predvsem v smislu človekove avtonomne identiteta d ar psihologi navadno opredeljujejo s pojmom samodejav- šapunce eda ne vsi. Nekateri, zlasti behavioristično in na drugi strani ora deterministično usmerjeni avtorji, je niti ne priznavajo. Kljub temu pa Ni ne moremo zanikati vplivov človekove lastne dejavnosti. Človek z ae dejavnostjo vpliva na okolje in ga do neke mere spreminja. Spreme- njeni pogoji okolja pa spet vplivajo nanj — tako lahko rečemo, da človek z lastno dejavnostjo, s spreminjanjem okolja, vpliva tudi nase«." M S stališča oblikovanja narodnostne identitete, predvsem pa s stališča iz ražanja le-te, je vsekakor pomembnejše vprašanje, ali je tovrstna lastna aktivnost tudi avtonomna. Oziroma, ali je narodnostna identiteta zgolj pro- duki mehanicistično pojmovane socializacije ali pa je to dejavnost, ki izvira (tudi) iz človekove notranjosti? Problem determiniranosti oziroma avtonomne dejavnosti je gotovo eden izmed ključnih problemov v zgodovini človeške misli sploh. Z njim so se »spopadali« tako filozofi kot sociologi, pa tudi psihologi. Problem kljub temu še zdaleč ni razrešen: formulacija problema ostaja praktično ista, čeprav ni mogoče zanikati, da so odgovori mnogo bolj vsebinski, niansira- ni, popolnejši, pač v skladu s spoznanji in duhom dobe, v kateri so nastajali. Vsaj s stališča psihologije (ta nas na tem mestu najbolj zanima) velja ugotovitev, da sta se pri proučevanju tozadevne problematike izoblikovali dve temeljni usmeritvi: deterministična, ki zanika osebnostno avtonom- nost, ter avtonomistična, ki človeku ne odreka možnosti, da ravna v dolo- čeni meri neodvisno, svobodno, da deluje v skladu z lastnimi cilji in željami in da torej do neke mere sam svobodno oblikuje lastno življenje ter lastno osebnost. | Za narodnostno identiteto vsekakor velja (kar je iz našega doseda- njega zapisa mogoče razbrati), da gre za določen vidik avtonomnosti posa- meznikovega delovanja. In to ne zgolj s stališča možnosti delovanja, akcije in aktivnosti organizma, ampak tudi s stališča, da organizem sam iniciira in izbira aktivnosti na področju narodnostnega »opredeljvanja«. — Predvsem z drugim delom te teze pa spet zaidemo na področje deter- minizma (ne abstraktnega), saj je razvoj avtonomnega delovanja tesno povezan z drugimi vidiki človeškega razvoja, predvsem z delom, s človeko- vi m ustvarjalnim odnosom do okolja in do samega sebe. Toda to determini- ranost nekako »omejuje« zavest, zavestnost delovanja. Razumljivo je, »da V janez Musek: Osebnost. Ljubljana, 1982, str. 153 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 63 se prav ob zavestnem opazovanju lahko razvija nova kvaliteta ravnanja, ki ga lahko označimo kot avtonomno in smotrno; izvira namreč iz zavestno spoznanih notranjih osebnostnih ciljev, namenov in smotrov, iz zaves- tnega delovanja človekovega »jaza«, iz posameznika kot subjekta... Človekov psihični organizem, njegov »jaz« torej nekaj prispeva k nje- govi totalni dejavnosti, nekaj »samosvojega«, avtonomnega. Avtonomno dejavnost lahko pojmujemo kot tipično celostno dejavnost, delovanje, ki presega zgolj sumarno dejavnost delov. Avtonomna dejavnost izvira iz »ja- za« in obenem omogoča realizacijo ciljev in namenov, ki so »jazovi«, torej celostni in ne partikularni ... Človekova avtonomna dejavnost izvira iz zavesti, iz spoznanja, a omogoča uresničevanje spoznanega.«'? Razprava o samodejavnosti terja tudi razgovor o identifikaciji (isto- vetenju) z določeno referenčno skupino, oziroma istovetenju z ljudmi sorodnih značilnosti, vrednot, stališč in skupnih interesov, ki nam predstav- ljajo nekakšne osnovne standarde za oblikovanje lastnih ocen ter stališč. Identifikacija torej ne pomeni samo »istovetiti se«, ampak tudi »imeti sebe za enakega nekomu drugemu«, pa tudi delovanje, da bi taka istovetnost nastala. Identifikacija o narodnostni (referenčni) skupini sloni na tradiciji, na skupnem prepričanju in izkušnjah. Odnosi so pogostejši in intimni, sproščeni, njeni pripadniki se počutijo v okviru svoje etnične skupine doma- če, varne in bližnje. Razvijata se posebna etnična zavest in solidarnost, ki ju utrjujejo skupna kultura, etnična institucija, etnocentrizem, zunanji kon- flikti itd. Spričo tega je socialna distanca znotraj etnične skupine slabše izražena kot med etničnimi skupinami. Na člane druge etnične skupine gle- dajo namreč kot na pripadnike druge kategorije, s katerimi so otežkočene globlje komunikacije. Da je takšen različen odnos do lastne oziroma tuje (etnične) skupine eden izmed temeljnih družbenih odnosov nasploh, se poskuša dokazovati celo s sklicevanjem na nekatere etnološke podatke. V tej zvezi se namreč navaja, da ima naziv za lastno (etnično) skupino isti pomen kot beseda, s katero se označuje človek ali ljudstvo. » Beseda Navaho«, ime za indijan- sko pleme, pomeni v jeziku tega plemena izraz za ljudi nasploh. Kakor da tisti, ki ne pripadajo temu plemenu, niso ista vrsta živih bitij, ljudi. Termin »Deutsche« (Nemci) ima izvor v staronemški besedi »diota«, kar pomeni ljudstvo, oziroma v besedi »diustics«, kar pomeni ljudski. Pripadniki drugih etničnih skupin se označujejo kot tisti, ki ne pripadajo človeštvu (ki ga sestavljajo Nemci)«.'? Ker identifikacijo opredeljujemo kot proces, je jasno, da le-ta poteka celo posameznikovo življenje. Pri tem deluje na proces identifikacije cel '8 Janez Musek: isti vir, str. 162—163 '$ Nikola Rot: Psiholoija grupe. Beograd, 1983, str. 71 M. Komac: Narodnostna identiteta 64 s ijo krepijo ali zmanjšujejo v smer ene ali druge osebe ozi- kup a k lel, gratifikacija, aspiracija, socialni vpliv, podobnost, roma O kaznijo. možnost emarginacije, to so le nekateri izmed faktorjev, strah predi tranji dinamiki procesa identifikacije. V zadnji »konsekvenci ki delujejo peljejo posameznike do tega, da zapustijo svojo skupino in raleorejem sij drug narod in drug model ter druge vrednote, ki so z njim PE rabi veljalo prav iz tega zornega kota (v povezavi s procesom člo- vekove samodejavnosti) poglobiti razpravo O nekem drugem pojmu iz narodnostno-manjšinske problematike, ki se ga pretežni del raziskovalcev izogiba; če pa ga že obravnava, mu pridaja atribute negativnosti — gre za naravno asimilacijo, ki (morda) le obstaja, in če obstaja, potem gre vzroke zanjo iskati tudi v posameznikovi avtonomni dejavnosti. Kakorkoli že, izgrajevanje narodnostne identitete nedvomno pred- stavlja »del« človekovega osebnega razvoja, v določenem pomenu celo iskanje življenjskega smisla, ki »presega« oziroma dopolnjuje zadovo- ljevanje materialnih, bioloških in socialnih potreb. Tako se izgrajevanje narodnostne identitete kaže kot usmerjenost k smotrom, ki jih posameznik doživlja kot vrednote in ki napolnjujejo z vrednostjo in smislom njegovo celotno eksistenco. Psihološke izkušnje »nam vedno znova kažejo, da materialna neodvisnost, družbeni ugled ter odsotnost vsakovrstnih pomanjkanj in konfliktov sami po sebi še ne vodijo v osebno srečo. Za člo- veka je značilna posebna naravnanost, ki jo na Dunaju rojeni nevropsihia- ter Viktor Frankl... označuje kot »težnjo po smislu« .... Posameznik teži k ciljem, idealom in sredsvom, ki osmišljajo njegovo življenje. Izguba takih ciljev in vrednot povzroča frustracijo čisto posebne vrste, občutje življenj- ske oziroma bivalne praznine (»eksistencialni vakuum«), nesmiselnost življenja, kar vse skupaj spremlja tipična življenjska tesnoba. Izgubo živ- ljenjskega smisla lahko pojmujemo kot specifično človeško nevrozo, raz- lično od nevroz, ki nastopajo zaradi frustriranosti fizioloških in socialnih potreb. Franki je tovrstne nevroze imenoval »noogene«, saj so v bistvu duhovne, notranje narave«.?! Neke vrste »mejni« element med psihičnimi in sociološkimi kompo- nentami narodnostne identitete predstavlja pojem patriotizma, domoljub- lja, oziroma ljubezni do domovine. O tem pojmu so se vedno kresala raz- lična mnenja, kar je povsem razumljivo, saj nosi ta pojav v sebi precej močno politično vsebino. Pojem se namreč vse prepogosto povezuje z dru- žbenopolitično ureditvijo določenega naroda, zato ni nič nenavadnega, da se v okviru istega naroda pojavlja večpomensko: za zagovornike družbe- nopolitične ureditve se ta pojem uporablja v pozitivnem pomenu besede, %. Emidij Susič in Danilo Sedmak: isti vir, str. 26 7 Janez Musek: isti viri, str. 233—234 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 65 oponentom tega istega sistema, pripadnikom istega naroda, pa se navadno pripisuje v tistem smislu, kot ga je opredelil G. B. Shaw: patrioti- zem je zadnje zatočišče lopovov. Kljub vsej pomembnosti psihološke komponente v okviru razprave o narodnostno manjšinski identiteti moramo žal ugotoviti, da je praktično nemogoče izmeriti njihovo globino in njihov obseg; lahko samo opazujemo določene zunanje reakcije (manifestacije) identitete. Prav zato dobi narod- nostna identiteta svojo polno veljavo šele ob prepletanju psihološke in Sociološke komponente Ko opazujemo narodnostno identiteto iz sociološkega zornega kota, ugotavljamo, da je le-ta proizvod (kar je predmet podrobnejše analize v prvih treh poglavjih moje raziskovalne naloge) štirih medsebojno prepleta- jočih se, dopolnjujočih se in soodvisnih procesov: a) narodnostnega (to je isto, kar se nanaša na narodnostno manjši- no, objektivna danost), ki nam pomeni zbir vseh tistih objektivnih elemen- tov, na podlagi katerih se je tisti del slovenske populacije, ki je ostal, potem ko je pretežni del slovenskega naroda oblikoval lastno državo, izven njenih meja, na obmejnem teritoriju sosednje države, konstituiral kot narodnost manjšina. Ti primarni konstitutivni elementi so: ' teritorij; ? jezik; ? število; ? zgodovinski spomin — s številnimi podkategorijami, ki jih posamezni pojmi zaobsegajo. Za temeljito sociološko analizo bi morali spregovoriti še o nekaterih dejavnikih. Ti so: spol, starost, izobrazbe in poklic. Kolikšno vlogo in pomen imajo ti faktorji znotraj slovenske manjšine, je izredno težko opisati, saj ne razpolagamo z ustreznimi analizami. Pa tudi v strokovni literaturi veljajo glede teh elementov pogosto močno nasprotujoča si mišljenja. b) Manjšinskost pomeni ekonomsko, družbeno, politično in kulturno stvarnost, v katero je bila »drugo« etnična populacija vsajena. Vpliv nove stvarnosti na razvoj pripadnikov narodnostne manjšine je mogoče opazo- vati v dveh temeljnih smereh: 1) s stališča odnosov (procesov) med večinskim narodom in manjšino, ki jih je v osnovi mogoče razdeliti na konjunktivne in disjunktivne procese; in 2) s stališča odnosov (procesov), ko se pripadniki manjšine v novi stvarno- sti pojavljajo v »precepu« med civilno družbo in državo. Majšinskost torej ni statično enokomponentno stanje odnosov med večinskim narodom in manjšino, ampak aktivno prepletanje splošnega (v smislu obče veljavnega za vse člane točno določene družbeno-politične- državne skupnosti) in posebnega (kot ohranitve vsaj najpomembnejših 22. Glej oteh teorijah v delu Renza Guberta: L'Identificazione etnica. Udine, 1976, str. 31—34 66 M. Komac: Narodnostna identiteta elementov narodnostnega), pojmovanega iz dveh zornih kotov — s stališča večinskega naroda na eni ter manjšine na drugi strani. Vsebina manjšinskosti pa se s tem ne konča. Dodati ji je treba še izredno pomemben faktor, ki se kaže v odnosu med manjšino in njenim matičnim narodom. Prav ta element lahko mnogokrat determinantno vpliva na ohranjanje najpomembnejših elementov narodnostnega. c) Socializacija (socialna rast) pripadnikov manjšine, ki lahko nastopi šele tedaj, ko je bila nekomu določena narodnostna pripadnost. Narodnostna pripadnost je najprej danost, objektivno dejstvo, da je bil nekdo rojen v takšno in ne drugačno etnično skupnost. Je torej individualno nezavestno stanje ter je odvisno predvsem od procesa socializacije, ali bo posameznik uspel razviti narodnostno identiteto kot obliko samoidentifika- cije, znotraj katere je predvsem posameznikovo zavestno obnašanje pri- marnega pomena. Z vključitvijo zavesti je mogoče narodnostno pripadnost definirati (nekoliko poenostavljeno) kot »prostovoljno opredelitev«. Vendar narodnostna pripadnost ni zgolj vprašanje danosti (v prvi fazi človekovega življenja) oziroma zavestnega opredeljevanja v kasnejših obdobjih njegovega življenja. Njeno drugopolno komponento predstavlja identifikacija s strani pripadnikov drugih etničnih skupin. Tudi v tem primeru je mogoče opaziti časovno-vsebinsko komponento, v skladu s katero se opravlja identifikacija (klasifikacija) s strani drugih; v prvem obdo- bju človekovega življenja na podlagi fizičnega dejstva rojenosti v določeno narodnostno skupnost, kasneje pa predvsem na podlagi izražanja narod- nostne identitete posameznika. Zbir vseh teh elementov (narodnostno; manjšinskost; narodnostna pripadnost) ponuja temelje, na podlagi katerih se lahko začne proces socializacije (inkulturacije) pripadnikov (slovenske) manjšine, ki se kaže kot proces interionizacije elementov narodnostnega in manjšinjskosti ter skozi katerega se pripadnik manjšine ob delovanju osebnih psihičnih karakteristik lahko zavestno opredeljuje kot pripadnik narodnostne skup- nosti. Specifičnosti procesa socializacije (inkulturacije) pripadnikov manj- šine se kažejo v tem, da se le-ta pojavlja kot interiorizacija dveh pogosto antagonističnih konceptov kulture, saj mora posameznik v tem procesu osvojiti tako elemente »etničnosti« kakor tudi bistvene parametre »manj- šinskosti«. Skratka, v tem procesu usklajevanja med posameznikom, pri- padnikom manjšine, in družbo, ki poteka ves čas njegovega življenja, se odvijata hkrati dva procesa: na eni strani osvaja sistem proizvodnje, dru- žbene odnose, način življenja ter norme socialnega in kulturnega vedenja, ki veljajo za vse pripadnike določene državne tvorbe (oziroma spejema ali so mu vsiljene zakonitosti znanja večinskega naroda); po drugi strani pa gradi elemente za tvorbo narodnostne identitete, kar prav tako pomeni, da posameznik sprejema in vključuje vase specifičen način govora in komuni- ciranja, določene predstave o partikularnem in občem družbenem svetu ter načinu mišljenja, navade in norme, motivacije, pričakovanja in aspiracije, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 67 čustvovanja in vrednotenja ter ne nazadnje predstave o večinskem in matičnem narodu, ki so tudi zgodovinsko določene, vendar različne od dru- žbenega sveta in kulture ostalega prebivalstva določene državne enote. Poti oblikovanja narodnostno manjšinske osebnosti so seveda mnogo bolj zapletene in se le navzven zdijo tako poenostavljene, kot smo jih prika- zali v zgornji tezi. Prav tako to oblikovanje ni v celoti premočrtno in enako intenzivno v celotnem življenju pripadnika manjšine. Kateri od obeh cen- tralnih procesov bo deloval bolj intenzivno, je namreč odvisno od tega, ali imamo opraviti s procesom primarne ali sekundarne socializacije ali celo s procesom »reinkulturacije«. č) Specifičen končni rezultat procesa narodnostne (politične) sociali- zacije je narodnostno manjšinska politična (sub)kultura, ki je hkrati specifičen in pomemben kazalec razvoja manjšine in njene osveščenosti o ciljih in smereh tega razvoja. V analizi teh procesov pa je mogoče zaznati tudi enega izmed pomembnih ciljev politične znanosti kot razumevanje politike samopreobrazbe. To pomeni, »če smo nekoliko bolj natančni, samopreobrazbo brez samouničenja. Če hočejo družbe preživeti, se morajo spreminjati in pri tem v zadostnem obsegu ohraniti sestavine svoje lastne identitete, ne da bi razpadle. Z identiteto mislim, da morajo ohraniti zadostno kontinuiteto svojih struktur in procesov za uresničitev večjega dela svojega kolektivnega spomina. Za človeka, ki je v stanju popolne amnezije in se ne spominja, kdo sploh je, ponavadi pravimo, da je izgubil svojo identiteto. Družbe in kulture, ki izgubijo svojo identiteto, so osiroma- šene za možnost učenja. Samopreobrazba z ohranitvijo lastne identitete pomeni enega velikih političnih problemov za vse dežele in vse družbene sisteme.«? Summary ETHNIC IDENTITY: A CONTRIBUTION TO THE MULTIDISCIPLINARY INVESTIGATION OF ETHNIC MINORITIES" . The author first provides a definition of ethnic minority, observing that Since its autochthonous characteristics are closely intertwined with features introduced extraneously, the ethnic minority is a kind of an idiosynceratic ethnic 8 Kari W. Deutsch: Raziskovanje političnih procesov v spreminjajočem se svetovnem siste- mu. Teorija in praksa, Ljubljana, 1981, št. 3, str. 381 —382 This paper has been adapted from the research project entitled » The Development of Socio- political Processes within the Slovene Ethnic Minority in Italy after the year 1945 (i.e. 1947)«, by Miran Komac (Ljubljana: Institute for Ethnic Studies, 1985. 269 pp.). This project was car- ried out in the period 1981—85 68 M. Komac: Narodnostna identiteta organism whose evolution is conditioned not only by external regularities but also by internal laws that originate from the process of double-tracked sociai- zation. The processes taking place within the minority in the foregoing sense can be fruitfully analyzed only by adopting the interdisciplinary approach and by considering any given ethnic community (in this particular case the Slovene ethnic minority in Italy) to be an observable and objective fact, an entity dis- playing autochthonous constitutive elements (in the ethnic sense) of its own and representing part of a broader social, political, legal and cultural territoy (in this case the Italian state) with which it is linked in a specific manner (minority character). It is a framework that identifies the individual in terms of his or her ethnic origin, that is his or her inborn social status (ethnic affiliation) on the of whih the individual, through the process of interiorization of the ethnic and minority features (process of socialization) together with the influence of indivi- dual mental characteristics peculiar to each person, consciously identifies himself or herself with the given ethnic community (in this case as a member of the Slovene ethnic minority in Italy) — (ethnic identity) conceived of as the fundamental ingredient of tne »political life« of members of tne Slovene ethnic minority (politico-ethnic subculture). According to the foregoing conception,ethnic identity stands out as the central concept because, first, it results from ethnic and minority elements gai- ned in the proicess of double-tracked socialization, and second, it is a prime mover in the evolution of the ethnic political (sub)culture, which in its turn has a back effect on all the interlocking structures just mentioned. . The author defines ethnic identity as a lifelong search for the answer to the guestion of whether it »pays« to be a member of a minority (in this case mem- ber of the Slovene ethnic minority in Italy), which is occasioned not only by uti- litarian considerations but also (if not primarily) by personal, psychological and identificatory as well as ethnic motives that must without a doubt be fianked by the very relevant identity, conceived along the preceding lines, in inter-ethnic relations as observed in ethnically mixed areas. s On the basis of the above exposition, the content of the concept of ethnic identity can be broken down into sociological and psychological elements, with ethnic identity being defined on the one hand as the individual perception of individual (psyciological) elements of ethnic affiliation — as a kind of individual self-determination — and on the other hand as a corporate social product. When he examines ethnic identity from the psychological point of view (to which the paper is chiefly devoted), the author points out that this is but one of the individual identities. Moreover, he argues, ethnic identity has diverse con- tent-components, since in practice several types of ethnic affiliation can be dis- cerned that are often guite unlike each other in terms of their content. Thus the author argues for at least three external forms of ethnic identity, which are clas- sified according to the principle of gradatlo in malus as follows — (1) The feeling of belonging to a specific ethnic group and sharing its objective autochthonous traits. Yet it seems that any discussion about mere feelings of affiliation as an element of ethnic identity is bound to end guickly unless it includes % (2) The extent and intensity of the feeling of affiliation (the feeling tnat is doub- tless heightened by the influence exerted by other members of the given nationality), and perhaps even the acuteness used in asserting it, which might be referred to as a kind of nationalism; and (3) Ethnic consciousness, paricularly in the sense of the autonomous activity of the member of a given ethnic community.