NEZNANA PESEM JOŽEFA KOŠiČA IZ 1837
Gornjeseniškega župnika' smo doslej poznali predvsem po njegovih poučnih slovenskih spisih in po etnoloških madžarskih, ki jih je delno objavil v madžarskih časopisih Jan Caplovič ter so seznanjali madžarske bralce, vse bolj se zanimajoče za opise ljudstev, z ljudskimi šegami in izročili, z jezikom, gospodarstvom ter omiko pisateljeve rodne pokrajine.^ Kot pesnika smo ga poznali po latinski odi v čast Adamu Ivanoczyju iz 1813 (samostojen tisk, Szombathely, 7 str.), po pesmih v molitvenikih, pa po Raičevi objavi pisem Fr. Šbula (Narodni kol. in LMS 1869) o tekmovanju v zlaganju ter prevajanju pesmi med njima in .J. Borovnjakom. Zal so besedila vseh treh izgubljena. Da so se vsi trije duhovniki v petdesetih letih prejšnjega stoletja temeljito ukvarjali s »kranjskim in ilirskim slovomerom« (= metriko), kot piše Sbül 4. 8. 1858 Borovnjaku, dokazuje tudi obsežnejša Košičeva prekmurska pesem, ki smo jo našli med drugim raziskovanjem v drž. Szechenyijevi knjižnici v Budimpešti. Pesmi ne moremo označiti niti za posebno dobro niti z estetskega vidika pomembno, toda jezikovno je nedvomno vredna pazljivosti, še bolj pa zaradi okoliščin, v katerih je nastala, in s tem zavoljo njenega kulturnozgodovinskega značaja.
V avgustu 1837 se je končno zdelo, da se bo uresničilo prizadevanje madžarskega domoljubnega izobraženstva in plemstva, da bi naj v Pešti delovalo v madžarslgem jeziku stalno gledališče in gledališka družba. Leta 1812 odprto peštansko nemško gledališče (za odprtje mu je Beethoven zložil slovesno uverturo) z dobrim sporedom, dobrimi igralci ter prav dobrimi gostujočimi igralci je pravzaprav oviralo širjenje madžarske kulture v madžarskem glavnem mestu. Madžarska gledališka družba se ni mogla — ker ni bilo stalnega gledališča in so tako mogli najemati le občasne dvorane — stalno naseliti, čeprav so tedaj že bili dobri gledališki pisatelji, važne dramaturške in teatrološke razprave, bili pa so tudi madžarski igralci, sposobni za igranje katerekoli drame. Habsburžanom zvesta domača vlada sicer od konca dvajsetih let XIX. stol. dalje ni nasprotovala zidanju madžarskega gledališča, pa ga tudi ni podpirala, zato je moralo nastati iz javnih daril, plemiških volil, iz zbirke celotne madžarske jezikovne narodne skupnosti — in res je nastalo tako. V avgustu 1837 je bilo že vse pripravljeno za njega odpiranje. Da bi le-to naredili še bolj slovesno, je Miklös Jankovich, poznan bolj v
1 Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana 1976, 74—78. Isti, Jožef Košič, prekmurski pisatelj. Razprave III SAZU, 2. razr., 1958, 233—79.
2 Odlomke iz Košičevega spisa O prekmurskih Slovencih objavlja antologija A szomszedos nepekkel valo kapcsolataink törtenetebol (red. Kemeny G. Gabor), Budapest 1963, 184—188.
175
madžarski kulturi po svoji zgodovinsko-slarinoslovski dejavnosti kot po slovstveni, načrtoval izdajo knjige, ki naj bi slavila madžarsko gledališče kar v vseh evropskih jezikih. Pričel je široko zasnovano uredniško dejavnost, da bi uresničil ta namen.ä In čeprav npr. se mu ni posrečilo pridobiti najboljših madžarskih pesnikov, je zbral mnoge madžarske, latinske, staro- in novogrške, romunske, armenske, ciganske, nemške, pa tudi slovaške, srbske (pridobil je Milovana Vidakovića in Jovana Pačića!) in slovenske pesmi. V zadnjem jeziku mu je prispeval verzificiran pozdrav Jožef Košič.
Miklćsu Jankovichu prekmurska dežela ni bila neznana, saj je bil član uredniškega sveta časopisa Tudomänyos Gyüjtemeny, v katerem so izhajali še danes pomembni spisi najprej Lajosa Bitnitza, nato pa Jožefa Košiča. Jankovich je ved(el, da mu bo mogel pomagati L. Bitnitz, če želi dobiti prekmursko pesem, saj je le-ta napisal svoj prvi članek prav o pokrajini med Muro in Rabo.'' Bitnitz je prišel kot arheolog (sicer bogoslovni profesor v Szombathelyu) v stik z Jankovichem, ki se je prav tako zanimal za arheologijo. Njegova zbirka novcev je bila pomembna in kot priznanje za zasluge ga je Madž. akademija znanosti 1847 izvolila za svojega člana. Jankovichevo pismo se ni ohranilo, pač pa Bitnitzov odgovor, ki je — kot j(e vidno iz pisma — spremljal Košičevo pesem in njen madžarski prozni prevod, ki ga je priredil Košič sam. Bitnitzovo pismo^ se glasi:
Zelo spoštovani gospod sodnik zemljiške knjige, posebno cenjeni gospod!
Ker ne morem ustreči vaši želji, da bi poslal kako delce za praznik odpiranja peštan-skega madžarskega gledališča,^ zavoljo mnogih uradnih in posebno sedaj nakopičenih poslov, sem pozval enega hrvaškega in enega slovenskega (»Vend-tot« v izvirniku) pisatelja, naj nekaj naredita. Od prvega vse doslej ničesar nisem prejel, drugi pa mi je poslal priloženo slovensko pesem z razlago, ki sem jo želel. V pesmi ne kaže, kot dokazuje prevod, mnogo ali močne pesniške žile, toda boljšega v tako kratkem času nisem mogel dobiti. Če se bo spošt. odbor s tem zadovoljil, se veselim, da sem tako mogel vsaj nekaj storiti za okras tega praznika. Sprejmite, blagorodni gospod, milostno to mojo malo uslugo. Sicer pa se priporočam gospodovi naklonjenosti z vsem spoštovanjfem blagorodnemu gospostvu
sluga ustrežljivi
Prof. Bitnicz
V Szombathelyu, 4. avg. 1837.
Načrtovana in gotovo svojevrstna zanimiva izdaja ni uspela, ne sicer zavoljo nagajanja cenzure, pač pa uredniki verjetno niso mogli zbrati potrebnega denarja za izdajo tako obširno zasnovanega dela. Zato so objavili le nekaj pesmi v obliki samostojnih, nekaj strani obsegajočih tiskovin. Druge pesmi so objavili v časnikih, npr. Srbljina Bačvanina trinajstkitična pesnitev v Serbski Novini.' Večina Jankovichu poslanih pesmi pa je ostala v rokopisu kot c^el njegove mogočne rokopisne zbirke, ki je pozneje bila eden dragocenih fondov arhiva tedanjega Narodnega muzeja, danes pa Državne Szechenyijeve knjižnice.^
Tudi pesem Jožefa Košiča je bila neznana in skrita v omenjeni zbirki. Vredna pa je objave, ker je zelo zanimiva kot jezikovni spomenik in kot pesem. Posebnih pesniških vrednot sicer ne najdemo v njej, toda upravičeno lahko poudarimo sorazmerno lahkotnost izražanja in tekočo obliko, natančni opis predmeta. Pesmi dodani madžarski prevod dokazuje zanesljivo znanje madžarščine, napake moramo prisoditi tedaj še omahujo-čemu madžarskemu pravopisu in le na nekaterih mestih se nam dozdeva, kot da bi bilo Košiću povzročalo madžarsko izražanje težave. Tako je ta dvojezični dokument treba odslej imeti v razvidu med slovensko-madžarskimi stiki v preteklosti.
^ Poziv v listu Honmüvesz 1837, št. 54 , 428—29.
¦* L. Bitnitz: A Vasi es Zala Virmegvei Totokrol. Tudomänyos Gyüjtemeny 1819, III, 59—74. ' Pismo v rokop. odd. Drž. Szechenyijeve knjižnice v Budimpešti, Fond 16/229.
* Peštansko Madžarsko gledališče je šele pozneje postalo Narodno gledališče.
' Pozdrav o Toržestvennom otvoru Madjarskog' Pozorišta Peštanskog, pevao Srbljin Bačvanin u Pešti 1837, Seibska Novina ili Magazin za hudožestvo, knjižestvo i modu 1838, št. 16.
* Košičeva in druge pesmi v rokop. odd. Drž, Szechenyijeve knjižn. v Budimpešti, Quart, Hung, 4100.
* Knez Grassalkovich je brezplačno prepustil v Pešti zemljišče za zidavo gledališča,
176
Slovenska Pesem na den odpiranja prvoga V ogrskega Gledališča vu Pešti 21^ Mešnjeka 1837
1.
Ki se zna prav pripraviti
K nesmernomi zidanji, Strošek i čas si spraviti,
i gouste pri delanji Jak pregaziti zadave;
On ednouk hvalevrejden Radost včini vsem Države
Stanovnikom prijeten.
2.
Od vnougih lejt mas želejnje
na Vogrskom občinsko Je bilou i govorejnje
Gledališče Vogrsko. — Da bi se vogrski Jezik
bole mogao zvisiti Niki domači Skrmlenik
Po časi se stenšati.
3.
Pest Värmegyeva Gospoda
vzemši prestor priličen od Grassalkovics Hercega;'
vabili so, ka bi srčen vsaki vogrin svojo pomouč
pridao k-dobromi cilij sami pa zevsim tdlom nouč
od Vogrije besili.
4.
Ovo že zdaj je gotovo
Vogrsko Gledališče V-Pešt Vdraši lejp-gizdavo
na vživanje stoječe! — Dnes se njegova rojstva goud
obslüzäva veselo. Na te svetek v-Pešt se Gospoud
vnougi pašči obilno.
5.
Vsaki'" človek se nemore
zadosta nagledati Niti haske Hiše one
naglo vkupzračunati; — Ar se v-njej od hiidoubnosti
odrata trdokoren, Na duže vu pobožnosti
potrdjava jakosten.
6.
Pohajaj jo tak nevoščeni,
Tat, tigriš, i piani, Vträglivi, hotlivi, zeli
mrski grejšnik zaspani! — Ci ščeš, kak v-Cerkvi, poslušat
pobougšlive istine, V-peldaj hude preglejüvat
živo tebi skazane.
" v teh kiticah so izraženi razsvetljenski nazori o gledališču. Tudi Voltaire je videl v njem »un ćcole loujours subsistante de požsie et de vertu«. Schiller; Die Schaubühne als moralische Anstalt. — V madžarski dramaturški literaturi na zač. 19, stol. so njune misli pogosto in na razne načine izražene.
177
7.
Pohajaj Theater divjak,
mogao boš se vkrotiti; V njem čigli si velki bedak
moreš se kaj navčiti. Koga čira v-srci žalost
eti se pa razvedri Gledališna igra radost
v-stdrom tedi pobudi.
8.
Vido boš tejla krivlanje
v-Thedtri vsdkojačko. Tužno i smejšno zmejnjanje
Oupravo grdo i svilno. Jeziki do se gibali
Cüo boš tam lejpe poje Bravo! — Vivat! — kričali,
vsdki mislo svoje.
9.
Hvdlo dajmo Domovine
Kotrige dnes Gospodi Preskrbnoj Pešta Stolice!
ki nemoremo z-doumi: Ka so nam odprli nouvo
na širše presvejčenje Dnes edno prilično škoulo,
sebi pa na poštenje! —
10.
Dika na Vogrski orsag
Pd se prime sijati, Strdnski špotlivci spddno zndg
od srama dnes žvigami. Z-Bečom Pest Vdraš vštric stoji,
naskorou ga zaniha, Ar tudi v-thedter hodi
Vogrin, ki pejneze md.
11.
Od Pešta peldo vzemite
vsa Vogrska Gospoda! — Da orsdčko gorznejtite
Gledališče boš znouva. — Stalnim mostom prejk Dundja
Zveste Budino k-Pešti, Naj Prišavec nazvejščdva
Dela vašše Zmožnosti."       s
Kossics Jö'sef Gornyo-Szimicski Plebänus
Experitur ex Offo Censurae
Budae 12 aug 837 admittitur Antonius Nagy censor et librorum Revisor
Jsivđn   Fried Budimpešta
Prevedel in dopolnil Vilko Novak Ljubljana
178