Leto 36.	9. maja 1940.	Številha 5.
Vzemi nas pod svojo obrambo.
Najlepši mesec v leti — majnik — je Tebi posvečeni, o Marija.
Vajeni smo, da se nam te mesec pokaže oblečeni v prekrasen plašč prelepih sprotolešnjih rožic — letos je majnik bole vsakdanešnje napravleni. Razmimo. Človek se tiidi bole skromno oblači, če ga zadene kakša nesreča.
Letošnji majnik je zadela ta nesreča, da se ravno v njem začenja najvekše prelevanje krvi, kak svet stoji.
Vajeni smo, da nam majnika ptičke že rano v jutro spe-vlejo budnico v pozdrav. Letos je ta pesem ptičov zamuknila. Tiidi to razmimo. Ftički so se prestrašili i se skrili, gda so za-čiili pesem drugih, vnogo vekših ftičov, ki po zraki brnijo i smrt delijo.
I ravno te najlepši Marijin mesec je dosegnola ta nesreča, da se v znamenji krvi jezerov, če ne milijonov mrtvih odloča usoda sveta za bodočnost.
Viipajmo, da Marija ne piisti, da bi to neskončno trplenje narodov ostalo brez haska za naše duševno prerojenje.
Vsi smo že leta dugo čutili, da mora priti na svet nekaj groznoga, nekaj strašnoga, kda smo videli, da svet ide nazaj v poganstvo, da začenja boj z Bogom, smo včasih mogli slutiti, da v tom boji človek propadne, da Bog zmaga, . M. "
Zdaj je prišeo čas, gda človek propada. To nikaj ne pomeni, da edni mogoče zmagajo nad drugimi. To bo zmaga, ki bo mela v sebi želo propada tudi za zmagovalce i prle ali sled-kar tiidi zmagovalec propadne — dokeč svet ne poklekne nazaj pred Boga, proti šteromi je začno boj že pred leti.
Bog bo zmagao, zato ka On mora zmagati. Ne z letali, ne z bombami, ne s tanki. Njegovo orožje smo mi liidje sami. Mi se med sebov vničimo i te na grobovih milijonov spadnje-nih tisti ki ostanejo, pridejo do spoznanja, da je boj, ki se je bio med narodi, samo edna fronta, ki je stala proti božoj fronti. Gda se sklene mir med obema frontama — med božov i člo-veškov — tisto bo stalen mir, ki bo prineso siromaškoj zemli lepše živlenje.
Delaj, kak ti kaže ta slikn : lačne hrani. Liibezen do bližnjega, ki nam je kristjanom najvekša zapoved, nam nalaga, da skrbimo za siromake, ki se ne morejo s svojim zadosta hraniti.
Najvekši sad te bojne bo, da narodi spoznajo ka je zrok toj najvekšoj tragediji vseh časov. Če narodi do toga spoznanja pridejo, te bomo lehko pravili, da bojna ne bila brez vsak-
šega haska.	v
Prosimo Marijo, naj ona pomaga, da se žalost nasa spremeni v veselje, da se iz neznanskoga trplenja sveta porodi bolši svet, ki bo znova Boga molo, ga častio, pred Njim klečao.
Kralica nebes i zemle bo mela velko reč pri bodočem novom vrejuvanji sveta. Njoj se zavupajmo.
šlo je kriv?
Že nekaj mesecov je minolo, kak so naša srca zatrepetala od straha, da nas nebi ge potegnila v svoj vrtinec nova bojna, ki se nam poniivle. Gda so se državne meje začnole spreminjati tak hitro, da so geografi nanč ne vtegnoli zdelavati nove zemlevide. Se bole smo se vznemirili, gda je počila prva puška tam daleč na severovzhodi. Celo nas pa vznemirjajo zadnji časi, gda se že morilno orožje začne prevažati na različne kraje, vsigdar bliže i bliže i se samo spitavlemo, gda začnejo igrati mrtvečko muziko.
V takšem razpoloženji se nehote spitavlemo, ka z toga bo. Kak Bog vse to mora gledati. Tudi se večkrat čiije iz viist vernoga človeka, zakaj Bog to dopusti? Zakaj Bog sam ne pokonča nekaj liidi, ki so krivi toj moriji, pa bi tak jezeri i milijoni meli mir?
Gvišno, da je Bogi težko, gda mora gledati svojo deco, kak se sovražijo na smrt, kak se kolejo. Šteri oča pa ne bi bio žalosten, če bi se njegovi dečki med sebov sovražili, bili? Tudi najslabšemi oči to ne bi bilo vseedno. Bog je pa naš najbolši Oča, ki nas natelko liibi, da je dao svojega edinoga Sina za nas, da bi nas rešo. I On mora vso to hiidobijo gledati!
Pa denok dopiisti, da se krv preleva, milijarde trošijo, hiše rušijo.
Ja, On dopiisti. Krivi smo pa liidje sami. Človek je znaj-šeo štiik, človek je znajšeo letalo, tank, mine. Puška je potrebna, da človek z njov divjačino dosegne. 1 če bi se liidje s tem za-dovolili, ka bi puško rabili za strelanje divjačine, ne bi od nje liidje kapali. Zakaj je pa človek prišeo na to miseo, da se s puškov lehko streli tiidi človeka tak kak divjačino? Zato ka je v človeki ne gledao svojega brata, svojega bližnjega, nego samo žival, ki se loči od drugih živali v tom, da ma pamet. Ne je meo liibezni. Ne je šteo poslušati Boga, gda ga je opominao: liibi svojega bližnjega kak samoga sebe. I da Boga ne poslii-šao, je počenjao takše reči, v šterih se zdaj sam sebe vničavle. Letalo je človek zmislo. Pa je jako dobro reč zmislo. Človek se lehko zdigne nad oblake i v ednoj vori lehko preleti, ka peški deset dni ne prehodi. Ali ne to sijajno! Kak bi nam lehko to vsem hasnilo. Naši izseljenci, raztepeni po Franciji, Nemčiji, bi lehko vsakšo nedelo domov prišli k meši i predgi, da tam ne razmijo jezika. Ja, liidje bi letali v zraki kak ftički iz kraja v kraj. Zakaj pa ne tak? Malo liidi se vozi v letali. Mi šče vo bežimo, gda čiijemo ka nad nami brni i smo srečni, če ga vidimo, ne ka bi se z njim pelali. Vsa letala, ka jih države majo, so skoro samo zato napravlena, da prevažajo ne liidi, nego bombe, ki bodo liidi morile. Ali se ne bi lehko mi liidje vozili v letali mesto bomb? Predrago bi prišlo? Ka pa za bombe, ki
samo vničavlejo i nikaj dobra ne prinesejo, za nje je ne predraga vožnja z letali?
Zakaj pa je prišeo človek na to miseo, ka z letalom bombe prevaža? Zato, ka nema lubezni do drugih liidi. Mesto liibezni sovraštvo gori v njegovom srci. Ali je pa Gospod Jezuš tak včio: bratje, sovražite se med sebov? i ne mogoče atak: bratje liibite se med sebov. Po tom vas bodo spoznali, da ste moji vučenci, da se liibite med sebov.
Tak je. Liidje neščejo biti Jezušovi vučenci. Neščejo se med sebov spoštiivati, liibiti, nego eden ovomi so si nevoščeni, sovražni. To je zrok vse nesreče, ki je prišla na nas.
Sebe ne moremo dosta vojemati. Tiidi med nami so, ki so nikaj ne bolšega mišlenja i če bi meli v svojih rokaj oblast, da bi lehko bojne napovedavali, sam Bog zna, kelko bojne bi šče te bilo! Tisti dečko, ki zdaj ma naturo, da nož vzeme v roke, ali količ ali kamen pa ide z njim na driigoga i ga bije — ali ne bi zapovedao celoj armadi, naj se ide bit, če bi samo meo to oblast! I tisti sosed, ki s svojim sosedom niti ne govori, ali ne bi zdigno celo svojo državo proti sosidnoj državi, če bi samo kral bio! Vo so se šče voditeli držav, ki se zdaj med sebov vojskujejo, pred meseci vkiip seli za zeleni sto i so se kak pametni liidje prijatelski šteli poravnati i pomiriti. Pa smo jih šče mi vsi, več milijonov nas je bilo vseh, na to nagučavali, naj se zmirijo, ka narodi neščejo bojne, pa itak so se ne pomirili. Med našimi sosedi je pa že svaja, če samo kokot na prelaz skoči, pa na sosidovo skokodače. I se ne morejo zmi-riti. Kak bi šče pa bilo, če bi takši prišli za ministre!
Države se med sebov skregajo, če edna ves premog kupi, ka te driigoj ne ostane zadosta, ali petrol, ali železo plača, ka te driiga ne more kupiti. I zatogavolo lehko nastane bojna.
Kelko je pa med nami takših, ki kradnejo. Že kak mala deca belice nosijo, vekši žito, kukorico, peneze. Ka bi bilo, če bi takši med nami prišli do oblasti, ka bi lehko za celo državo skrbeli. Kak bi šče te norili, mitili, kradnoli i kakše bojne bi šče te nastanole!
Poleg vsega toga pa da niti ne govorimo od drugih grehov: kak se med našov mladinov grdo govori, preklinja, pijančiije, kak se nedela skruni, kak se ogrizavle, nečistiije itd. Ka bi tej liidje delali če bi oni meli oblast več milijonov liidi v bojno poslati. Kakše morije, kakše grehote bi se šče te širile!
Vidite, da je med nami vnogo takših, ka so nikaj ne bolši. Zdaj so mali razbojniki, da velki ne majo biti prilike.
Bog pa, ki je neskončno vzvišeni nad nami i vseveden, zna za vse naše nakanenje. Tiidi zna za vsakšega, kakši bi bio, če bi bio na driigom mesti. Te vsevedni Bog dobro zna, da smo mi liidje tisti, ki delamo puške, štiike, granate, da bi se ležej med sebov klali.
Bog nas opomina po svojih namestnikih, duhovnikih. Sv. oča papa so pa šče posebi vse napravili, ka so mogli, da bi
svet rešili bojne. A tisti, ki bi morali poslušati, neščejo poslušati. Ne bogajo.
Gda je v cerkvi v nedelo predga od preklinjanja, te bi človek mislo ka v toj fari zdaj ne bo preklinjao več nihče. Pa čiij — že na cerkvenom pragi ti grdo prekune. I tak je pri vsakšoj driigoj predgi. Bog opomina, vči, kaže pot, po šteroj bi morali liidje hoditi, da bi bio mir, sreča, blagoslov. Pa zabadav. Ministri se neščejo ravnati po božem navuki pri svojem deli. Tak te edni kak drugi delamo proti božoj voli. Takše delo pa nujno vodi v katastrofo. Naj mašin skoči dol s tira, je nesreča gvišna. Naj narodi zapustijo Boga, je bojna neizogibna.
Lepše nam bo samo tak, če sprejmemo vsi kralestvo Kri-stušovo v svoja srca i postanemo driigi liidje, napunjeni z duhom Kristušovim.
—Mali moja...--
V teških viiraj, v temnoj noči, v strašnih borbaj, se ti zroči,
Mati, sinek vmirajoči.
Brez človeče vse pomoči, gda tre peče od slabosti,
ti stojiš kre njega, Mati.
Ti tolažiš mojo dušo . . . Ti jo braniš . . . i hudobo
zapelivo vkraj odgoniš.
Ti me krepiš za živlenje: Se ozdraviš . . .: „Bože Srce" — Mi šepečeš — „da tolažiš."
Glavo nagnem pun zahvale . . . : „Mati bodem drage vole
s Teov tolažo Srce Bože."
Srčen.
Po svetil jc hodil, učil, živel... *
Veliki duh med apostoli in evangelisti, Janez, je zapisal: „Prava luč je bila ta, ki prihajajoč na svet razsvetljuje vsakega človeka. Na svetu je bila in svet je po njej nastal in svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli." (Janez 1, 9-12).
Korenina in sedež vseh visokih naukov, priznan kot najboljši vzgojitelj, poznavalec ljudi, zakaj ne vsaj je Bog „v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti." (Pavel Colos. 2, 3.) Jezus je glavna točka pri apostolu narodov Pavlu in edina slava. Velika verska gibanja v antični (stari) dobi so se zaključila z zmago krščanstva na Golgoti, na gori Sion pa krona svoje delo z vnebohodom. Vsako stoletje po vnebohodu ima eno edino vprošanje ali je stoletje bilo zanj ali proti Njemu. Isto velja za posameznika. On je Alfa in Ornega - začetek in konec. V njem najde odgovor vsakdo, ki hoče pozitivno odgovoriti na vprašanje bodočega življenja, ker je pot in Resnica. Hegel je skušal izrabiti zase ta rek, pa je bil postavil samega sebe v posmeh. Kdo more zanikati, da ni to, kar mi imenujemo življenje počasno umiranje? Takoj po rojstvu hiti človek z dneva na dan k grobu in se mu dnevno bliža. Vsak dan smo bližje grobu, je djal že Aristotel. Obupna je pravzaprav ta misel, toda za onega, ki hiti k Kristu, je vesela. „Kdor najde mene, najde življenje" je dejal Gospod v knjigi modrosti. Z odložitvijo telesne obleke, duša zadiha in šele zaživi svobodno nadzemsko življenje. Ideal bo dosegla šele, ko bo čisto odtrgana od telesnih skrbi. Kristus je in bo v padec in v vstajenje mnogih in to tistih, ki so v napuhu razumna in v ošabnosti srca. Tistim, ki jim je On pre-ponižen in prestrog v nravnem (moralnem) nauku. Toda zdrobljen bo, ki se ob njem spotakne. Znamenje križa je neumnost za tiste, ki so ošabni. Duhovna stavba duše, ki nima temelja na Kristu je obsojena razvalini, kajti niga imena razen Jezus, v katerem bi se zveličal človek. Brentano je zapisal: „Rad bi zapisal nekaj, kar bi ostalo večno veljavno, kajti vsako drugo delo je obsojeno na razpad in v pozabo. Rad bi nekaj ljubil, kar bi večno držalo, kajti vsako drugo ljubezen je le časovna. Življenje bom živel usmerjeno večnostno — kajti večnost je in bo ostalo življenje tudi po grobu, ker vsaka druga usmerjenost hiti le do groba. Zato zapišem le eno ime in ljubim le eno ime in živim le za eno ime, ki se imenuje Jezus in nato rečem Amen."
Dandanes je seveda to mnogim težko zapisati, zdi se iim ne učeno ne moderno, ker ni filmsko ali državniško. Na ustih in na jeziku je pa rabljeno brezštevilno in po večini lahkomiselno ali, celo predrzno v jezi in kletvi.
Za otroke in za ljudi z otroško srčno kulturo je pa sladko ko med in upa polno. Toda otroško oko je lepo, čisto in nedolžno, ko sinje po dežju očiščeno jasno nebo. Ni lepšega sijaja ko nedolžno otroško oko in lepšega imena ni dalo nebo - Jezus.
Pekeo.
Toda to je šče malo, če pogiiblenim v pekli ne bi trbelo gledati, kak se nebesa nad njimi radiijejo, da ne samo svetniki i vsi angeli, nego tiidi Bog sam na svojem troni ima radost, da je pogiiblene v pekli dosegnola pravica, štero so v živlenji ne šteli priznati.
Igralca, ki zgiibi igro, najbole čemeri, če se njemi tisti, ki ga je premagao, zdaj ešče smeje. To ga tak razkači, da karte zgrabi, je razčeše, sto prevrže.
Zdaj si pa predoči, kakša besnost mora daviti pogiiblene, gda morajo gledati svoje neprijatele v nebeskoj blaženosti, zed-nim pa se njim pogiiblenim smejejo. To mora pogiiblene neznansko mantrati. To bomo ležej razmili, če si predočimo stari Rim v tistom časi, kak je goro.
Mislim si, kak je tam bio ogenj polečeni na vnogih voglih mesta i je plamen začno švigati ne samo nad siromaškimi hišami, nego tiidi nad palačami bogatinov. V prah se zrušijo vno-ge velke zgradbe, ki jih je človeška pamet zgriintala i so jih človeške roke s težavov zgradile. Plamen zgrabi najvekše umetnine i najlepše piingrade. Tudi napunjene žitnice dosegne i v ednom hipi vniči pov celoga leta. Prestrašeno liidstvo pri tom pogledi več ne ve ka dela niti kama naj se obrne. Slikari ne-majo več časa, da bi odnesli na varno svoje slike, podobari ne svoje podobe. Deca obviipano jočejo, se vdimi diišijo, blodijo po vulicaj i iščejo svojo mater. Zakonci tulijo, gda vidijo svojega tovariša v plameni; duhovniki, gda vidijo oltar goreti; rokodelci, gda vidijo kak jim plamen vničavle izdelke, ki so jih ne šteli dati svojim odjemalcom za malo ceno.
Gda se požar širi, bežijo nešterni vo na polje, driigi se skrijejo v podzemelske luknje, driigi bežijo k vodi Tiberi i jo proseče gledajo, da bi zdaj njena voda prestopila bregove, se razlejala pa čelom mesti i pogasila strašen ogenj.
Siromaški Rim! Što te je siino v takši pomiliivanja vreden položaj? Barbarski Vandali? Jeza bogov? Ali se je kakši peklenšček iz podzemle prikazao? Oh! Povzročitelja tvoje ne-vole ne trebe iskati tak daleč! Tvoj Neron je vzrok tomi! K Neroni se moraš zateči, Nerona prositi, da če je šče kakše sredstvo, ki bi moglo pomagati, naj ti ga da v roke. I gda obvii-pani liidje idejo k Neroni, ga najdejo na najvišišem tormi mesta, kak se veseli, gda gleda strašen požar, kak si na citre igra i se nad njihovov nesrečov smeje.
Kakša besnost mora napuniti meščane! Rim je v plamenih, Neron se pa režil Kak jočejo, kak tulijo, kak preklinjajo svojega voditela! Kakše mišlenje mora napunjavati njihova srca, kakše načrte delajo, da se maščujejo. Mislim, da se vnogi vrže v plamen, da njemi ne trebe naprej gledati to grozo. I če
torem, na šterom stoji Neron, ne bi bio močno zastraženi, bi liidje vdrli do njega, ga zgrabili i ga vrgli v ogenj.
Tak si predočite, da je jeza pogiiblenih v pekli, samo še vnogo besnejša, silna. V strašnom ognji gorijo, šteromi so oni za hrano, kak pravi Izaija prorok. 1 denok če obrnejo svoje oči k Bogi, ki je te ogenj viižgao, vidijo — ali naj povem — vidijo, bar oni tak mislijo, da je to ne napravo iz pravičnosti, nego da je strogi, da je kak Neron, ki nešče dati nikše pomoči, nikše tolažbe, nego se šče kcoj smeje od veselja.
Mislite si, kakša razkačenost, kakša besnost se jih prime! Mi gorimo, Bog se pa smeje! Mi gorimo, Bog se pa veseli! 0, ti strašen Bog! Zakaj nas raj ne zmečkaš s svojim bliskom, kak da se nam posmehavleš? Podvoji nam, te strašni plamen,
Zedne napajaj : tiidi najmenši dar : kupica hladne vode, je znamenje lubezni, štero nam Gospod Jezuš tak močno polaga na srce : „Bratje, liibite se med
sebov."
podvoji njegovo vročino, njegovo bolečino, samo s svojim ve-seljom nad nami nas ne mantraj! Ah, tvoje posmehiivanje je za nas strašnejše kak naš jok. Tvoje veselje nas bole zadene kak naše bolečine!
Zakaj nema pekeo bole globokoga prepada, da bi se ta skrili pred pogledom na smehljajočega se Boga? Bridko so nas vkanili oni, ki' so pravili, ka de v pekli najvekša moka pogled na jeznoga Boga: na smehljajočega Boga, bi morali praviti, na smehljajočega Boga. Da bi se pred njim skrili, smo želeli, naj bi se gore prevrgle na nas, ali naj bi se zemla vdrla pod nami.
Tak bodo nesrečniki tožili. Pa se ne bodo mogli boriti proti nebi, nego bodo svojo besnost obrnili proti samim sebi, i bodo od bolečine svoje jezike grizli, kak pravi sv. Pismo. Meso si bodo trgali, vlase si mikali, obraz si škrabali, oči si bodo probali vo skopati, da ne bi trebelo gledati posmehajočega Boga. Pa lehko nesrečni delajo ka ščejo, vso večnost se jim groza nikaj ne spremenj, vso večnost ne.
Ce je Rim za časa Nerona bio v morji ognja, je vseedno meo viipanje, da se za kratek čas znova zdigne iz pepela i se okrasi z ešče lepšimi zgradbami. Oni siromaki bodo pa na veke goreli i to ne za kakši drugi namen, nego samo da gorijo. Zato bo za nje vsakši den strašnejši, obviipnejši, neznosnejši. Videli bodo, da je za nje zgiibleno vsakše, tudi najmeše viipanje na pomoč, da se Bog za njihovo siromaštvo ne samo ne briga, nego se jim šče posmehuje.
Takše je trplenje pogiiblenih. Pa mislite, da je kje kakša olejšava? Ne, ne, nega je. Ne imenuje se pekeo zabadav kraj trplenja, zato ka je tam samo trplenje, samo moka. I če toga što ne verje, naj čiije sv. Gregora Nicenskoga: „Jaj, jaj, trikrat jaj tistomi, ki bo to prle probao, kak bo vervao."
#> Pred honcom blodnje. «
Nizozemski kalvinec, izobražen umetnik, je prek treseti let živo v brezverstvi. Niti krščen ne bio. Vnogo je dvojio. Ar je iz srca iskao istino, jo je najšeo. Etak piše Picter van der Meer de Walcheren sam: „Nedelni večer. Vendar sem li prišo na zadnje do Leona Bloyja (dober katoličanski francoski pisa-teo v Parizi). Jaz sem od sebe gučao ž njim — reči, štere sem že davno nameno — i sem ga proso, naj me da spoznati s kakšim katoličanskim duhovnikom. Pravo sem njemi ete reči: „Jaz bi rad z ednim duhovnikom od katoličanstva gučao. Pritiski, šteri me tira, ne morem i neščem duže protistati. Nekaj se mora z menov zgoditi. Spoznam, da ne morem več ne naprej pa ne nazaj. Že leta dugo blodim okoli katoličanstva. Samo v cerkvi pred oltarom čiitim dtiševni mir i mi je na nedo-povedliv način jasna zveza vseh dugovanj. Celo krščanstvo, za štero se vi borite v naših knigaj, najde v meni odmev. Jaz poznam istino, a je še nemam, je tiija last za mene. Vkiip kaplem nesrečen. Vu vnogih jako globokih trenutkaj čiiti moj duh, da je Cerkev vidno telo svetlosti, da liidje, ki so zviina njenih vrat, v žalostnoj temi blodijo i namen živlenja nikdar ne spoznajo. Driigi hip se mi pa vse to vidi kak senja, kak od liidi izmišlena tolažba i se mi zdi, da bi to bilo slabost i pod mojo čast, če bi te stare senje zaistino držao. Pa vendar me neka skrivna moč vleče k cerkvi. Ščem s samim sebov na jasno priti, tak ne morem naprej živeti. Tema je prevelika. Jaz
ščem ednoga duhovnika pitati, ka naj napravim, da si sam sebi ne morem več pomagati".
Bloya je moja prošnja jako genola. Posliišao me je s svojim, velikimi skuznatimi očmi. V njegovom pogledi se je svetila neskončna radost i z genlivim glasom mi je obečao, da bo za-volo mene gučao z ednim kaplanom od cerkve Sacre-Coeur (Srca Jezušovoga) i je pristavo, gda je med tem mojo roko verno v svojoj držao: „Prijateo, mejte zaviipanje, Bog vam bo dao mir, Bog vam bo pomagao". — Gda je Bože ime sprego-voro, sem čiito, kak je mojo diišo pretreslo. Kakših čiid se še včakamo.
Jaz sem (šest dni poznej) Bloya v njegovom stanovanji dobo i me je sprevodo do cerkve Srca Jezušovoga, da me L. kaplani predstavi. Pelali so naj v mali urad i sva čakala tam. Naskori pride duhovnik i jaz sam sem ostao ž njim. (Dale.)
Da se zagvišno rešiš pekla.
Skrbno i pazlivo sem čteo v zadnjih številkah Marijinoga lista članke „Pekeo". Čim bole sem od toga premišlavao, telko vekša groza me je navdajala. Groza. To pa zato, ka nihče naprej ne ve, če ne pride v pekeo. Pekeo čaka človeka po smrti. Mogoče, da pride v njega takši, ki zdaj niti ne misli nato. V nevarnosti je vsakši človek brez izjeme.
Že ta nevarnost, ta možnost, da vsakši človek lehko pride v pekeo, je nekaj tak groznoga, da bi se vsakši morao staviti i pitati samoga sebe — ali pa jaz tiidi lehko pridem med pogiiblene? Je to mogoče? I če se odgovor glasi: je mogoče — če vmrješ v smrtnom grehi bi se morao vsakši človek z najvekšov resnostjov odločiti, da smrtnoga greha nikdar ne včini.
Toda včasi se tiidi dobromi človeki pripeti kaj takšega, ka ne ve s čistov gotovostjov, da li je napravo smrtni greh ali ne. A rad bi pa bio, da bi zagvišno znao, ka se zveliča. I če bi nam što mogeo zagvišati, da se pekla rešimo z vsov gotovostjov, ka bi dali takšemi človeki? Ka bi bili pripravleni napraviti? Ali ne bi bilo vredno napraviti kajkoli na sveti, tiidi najstrašnejše moke sprijati, naj se samo potom zagvišno rešimo pekla? Ja, vredno je.
Še bole je vredno napraviti nekaj ležešega, če samo znamo, da se s tistim rešimo teh strašnih i večnih mok v pekli. Ali ja kakša stvar, ki nas pekla zagvišno reši? Če je, te jo zagvišno napravim, naj me košta kajkoli. Naj bom samo zagvi-šani, ka se zveličam.
Je, je! Presveto Srce Jezusovo nam jo je dalo. To je po-božnost devet prvih petkov.
Prepričani sem, da od toga že vsi znate, da ste že čiili ali pa tiidi čteli od devet prvih petkov. Mislim pa, da ste šče vseedno te pobožnosti dozdaj ne opravili vsi. Zato Vas vse, ki boste to čteli, ščem samo opomniti, naj ja vsakši ednok v svojem živlenji opravi devet prvih petkov. I to kak najprle.
Pobožnost devet prvih petkov je v tom, da vredno sprej-meš sv. obhajilo na prvi petek v meseci i to devetkrat zaporedoma. Devet mesecov, vsakši prvi petek ideš k sv. obhajili. Niti eden prvi petek v teh devetih mesecih ne smeš vonahati. Če bi šteroga vonahao, bi morao znova začnoti. Torej če začneš opravlati devet prvih petkov zdaj meseca junija, jih opraviš kleti meseca februara. Če ti Bog da milost, ka to pobožnost srečno opraviš, je ščista zagvišno, da se zveličaš i se tak rešiš teh strašnih mok v pekli.
Sam Gospod Jezus je to nazvesto sv. Mariji Marjeti Alacoque.
Ta pobožnost se je razširila po čelom sveti. Dobri verniki, ki si svojo dušo ščejo rešiti, vseširom opravlajo devet prvih petkov. Rešiti se želimo vsi. Le čiidno je, da liidje bole ne opravlajo devet prvih petkov.
Mogoče se sami na to ne spomnijo i tak vnogi ostane vse živlenje pa ne opravi devet prvih petkov i si ne zagviša srečno smrt. Prav bi pa bilo, naj ne bi bilo med nami človeka, ki ne bi kak najprle mogoče opravo devet prvih petkov. Če bi to vsi opravili, te ne bi bilo med nami človeka, ki bi se pogubo. Ka ščete več!
Najlepše je, če devet prvih petkov opravijo deca včasi po prvom sv. obhajili. S tem si nebesa zagvišajo.
Matere i vi starejši poskrbite, da bodo vaša deca kak najprle opravila to pobožnost. Če šče šteri starejši tiidi ne opravo, ga opomni na to. S tem vsakšemi včiniš najvekšo dobroto, če ga spraviš, da opravi devet prvih petkov. S tem ga rešiš pogiiblenja i ti bo na veke za to zahvalen. Dobijo se tiidi prelepe slike v spomin, gda opraviš devet prvih petkov. Te slike se dobijo v Ljubljani pri jezuitih. Vsakši domači duhovnik ti jih rad poskrbi, ali se pa obrni na uredništvo Marijinoga lista po nje.
Gnjesden se vsikdar bole širi miseo katoliške akcije, to je, da verniki pomagajo duhovnikom rešavati duše. Čiij! Če se v ednoj vesi dobi dečko, ki vse dečke v vesi spravi, da opravijo devet prvih petkov, dekla pa dekle, ženska ženske, moški moške — pa s tem najlepše pomaga duhovnikom širiti bože kralestvo.
(P1S1J0NSKA POROCliA
Prečastiti gospod!
Hvalen bojdi Jezuš Krisjuš! Lepo Vas najprle pozdravim. Znabiti me poznate; vseedno želem spuniti svojo dužnost s tem, da Vam poklonim srčne žestitke za Vaš god sv. Jožefa, pa tiidi za bližnje viizemske svetke.
Morem se Vam zahvaliti za Vašo dobroto, da ste mi že tak dugo pošilali Novine pa Marijine Liste. Jako hasnovito mi je to čtenje; tak se vadim nekaj malo v našem jeziki, da ga ščista ne pozabim. Tiidi mojim pajdašoni je davlem: sta dva sobrata, eden iz Prekmurja, driigi pa iz Stajera.
Tu v tom zavodi sam že zdaj tretje leto, da odtod obi-skavlem državno vseučilišče v Turini. Je žmetno včenje, pa viipam z Božov pomočjov skoz priti do zaželenoga bogoslovja, šteroga še dozdaj nesam mogeo včiti zavolo univerze.
Te zavod, v šterom se nahajam je med najvekšimi sale-zijanskimi zavodi; koštao je več od deset milijonov lir i bio gor postavleni za vzgojo misijonarov. Nas je notri do tristopet-deset: so gojenci obrtnih škol, sobratje pa kleriki modroslovci.
Srčno Vas pozdravim
rp . |r	1 d/m	Vaš hvaležen
Tunn, 15. marca 1940.	Rulop [gnac>
_ . __iz G. Bistrice.
Prečastiti gospod!	Tokio- 17■ marca 1940-
Naznanim Vam veselo vest, da sem 16. marca prejel mašniško posvečen je in da sem 17. marca daroval Bogu prvo sv. daritev, pri kateri sem se spominjal tudi Vas in vse Slovenske Krajine. Svetovni dogodki sedanjih dni so preprečili, da bi mogel priti domov.
Ker bom sedaj začel pravo misijonsko življenje, se Vam priporočam v molitev, da bo moje delovanje obrodilo mnogo sadov.	Srčno Vas pozdravlja
Antolin Avguštin,
novomašnik — misijonar.
J. M. J. F.	Chaotung, 25. januar 1940.
Prečastiti gospod urednik!
V sredi največje zime, ko od vseh strani piha mrzel veter, ko se vsak tišči za ognjišče, da bi se nekoliko ogrel — odhajajo naša skromna voščila in čestitke v drago slovensko domovino k Vam, prečastiti dobri oče Slovenske Krajine. A ko bodo dospele k Vam, bo se že vse prebujalo iz dolgega zimskega spanja k novemu, veselemu pomladanskemu življenju. Ravno takrat, ko se bo vse pripravljalo na veliki praznik Vstajenje Gospodovega, boste praznovali prečastiti gospod urednik
svoj slavni godovni dan. Tudi me v Chaotungu ne smemo mimo vsega tega iti brez iskrene hvaležnosti. Prosile bomo Jezusa v tabernaklju, da Vam On povrne iz zakladnice svojih milosti vse žrtve, ves trud, prav vse, kar ste storili in se še vsak dan žrtvujete za blagor slovenskega naroda. To jasno razvidno iz „Novin in Marijinega lista", kateriva lista redno prijemamo. Stoterni Bog plačaj! Dobri Bog naj Vam podeli še mnogo radosti polnih godovnih dni in povsod pri Vašem napornem delu svoj božji blagoslov.
Kakor sem Vam že omenila, da je sedaj povsod zima — mraz. Tudi v mnogih srcih vlada kruta zima — poganstva. Vse je v njih zamrzlo, ker ne poznajo božjega Solnca-Kristusa. 0, ko bi takrat, ko se bo v naravi prebujalo k novemu pomladanskemu življenju — tudi v mnogih poganskih srcih naj bi takrat zavladala lepa pomlad — krščanstva. Lahko bi jim k temu pripomogle v obilnem številu, a povsod nam sredstev primanjkuje. Najbolj to čuti dispenzarij, ki mu še mnogo vsega primanjkuje, a si nemoremo priskrbeti, ker je vse preveč drago, a denarne pomoči od nikoder. Revežev je vsaki dan vedno več. Posledica ubožanja je huda vojna, kateri še ni dovolj žrtev skozi polnih dveh let. Begunci od oddaljenih vojnih krajev prihajajo k nam, Po več mesecev potujejo peš po strmih pečinah in gorah brez zadostnega okrepčila. Mnogi že na poti od stradanja in onemoglosti umirajo. A drugi vendar izčrpani dospejo, a brez vsega. Dan za, dnem imamo takšne slučaje. Kako pomagati tem sirotam? Če imamo le malo ljubezni in sočutja do svojega bližnjega, jim bomo priskočili na pomoč. Koliko več dobrega bi lahko storile za slavo božjo in rešitev duš, ko bi imele več sredstev. Zato pa Vas prečastiti g. urednik in vse drage misijonske prijatelje Slovenske Krajine prosimo, da nas podpirate v molitvami in dobrimi deli. Ne preslišite Jezusovega klica: „Karkoli storite enemu izmed mojih najmanjših, meni storite!" Koliko večje pa bo Vaše plačilo v nebesih, če nam pomagate pri reševanju duš za Boga. Čim več duš bomo pridobile za Boga, tem bolj nas bo Jezus vesel in tem večja bo potem tudi naša slava v nebesih. Skupno delujmo, skupno se žrtvujmo za blagor duš in za razširjanje božjega kraljestva na zemlji, da bo res kmalu le ena čreda in en pastir — Kristus ... Če boste delili z nami sočutje do zatiranih in ubogih in nam po svoji močeh pomagali, potem bo ne samo v naravi, ampak tudi v mnogih srcih zavladala lepa — upanja polna pomlad, ki bo oznanjevala veselo vstajenje iz dolge teme poganstva.
Z iskrenimi misijonskimi pozdravi in najlepšimi voščili za Velikonočne praznike v Pres. Srcu
vdana S. M. Mihaela Rous,
(rojakinja iz Črensovec).
pripomba. Darove za naše misijonarke sprima uredništvo Marijinoga Lista. Smilenost, smilenje sliiži za pračilo. — Vrednik.
Volja hoče in razum želi spoznati najvišje dobro.
Nemški pesnik Schiller pravi: „En Bog biva, ena sveta volja in razum vlada," kakor človeška misel plava nad časom in nad prostorom, tako plava živa najvišja Misel in vlada neskončna Modrost nad vsem. Bog je najvišja misel — ta rek so zapisali modreci starodavnosti. Živa vera v osebnega Boga je tolažba v težavah in v dvomih slehernega mislečega trpina. Panteizem je učil_ in uči, da je vsak delček stvarstva del, košček božanstva. Če je to resnica potem sem jaz oziroma ti tudi del Boga, toda je li mogoče, da jaz kot del božanstva potem zamorem imeti težave, trpeti, ne vedeti kaj? V resnici pa trpim, marsikaj ne vem in imam težave.
Panteizem je pravzaprav lepo zakrit materijalizem, ateizem
—	brezverstvo. Bili ateist — materijalist se pravi tajiti Boga, zadovoljiti se s stvarmi, ki so na tem svetu in opustiti vsako nado, dobi človek našel višjo tolažbo v dvomih, opustiti vsak up na odgovor pri vprašanju kaj pa potem, ko zatisnem oči za vedno
—	kaj bo z mano? Enostavno je reči: Nič ne vemo in ne bomo zvedeli. Da, brez vere v Boga nam to ostane uganka, trenja in dvomi v naši notranjosti ter svetovno nazorni boji ostanejo nepojasnjeni rekli bi nesmisel. Toda zakaj so potem kljub temu in to pri velikih duhovih, katerih srce in narava ne miruje? Naš razum je željan resnice in luči, volja hoče najvišje dobro, vse vpije v nas po živem, resničnem, najvišjem Dobru. Ta želja, to stremljenje je lastnost le človeške narave — tako Aristotel.
Če je ta želja in to stremljenje le prevara, potem je prevara vsa naša bit in narava, to pa biti ne more, kajti resnična je trditev: kar je prirojenega naši biti in naravi je resnično! Le pojdimo na dno svoji biti in našli bomo glas duše. ki bo odkril misel o Bogu. Lessing je sledeče razumoval o Bogu: „Jaz sem, pa nisem vedno bival torej samega sebe nisem mogel postaviti, ni mogoče, da bi bil vzrok samega sebe, sem torej bitje, ki je nastalo iz drugega vzroka, imam svoj početek in konec, vzrok mora biti neka sila, ki je močnejša od mene in ostalega, ker doživlja isti proces kot jaz. Ta sila je bila pred menoj in bo za menoj — moj cilj je to silo spoznati. Naj jo imenujem in zgledujem kakorkoli daleč nazaj, pridem do nekega konca in ta konec je edino le možen v osebnem bitju — Bogu. Bog je duša naše duše in vsega. Vse ljudstvo, vse stvarstvo nastaja se razvija, izumira in se ponovno poraja novo, sveže
—	nekdo je, ki skrbi za ves ta prekrasen red, pravimo mu Bog
—	Deus — Gott. itd. itd. Nič ni samemu sebi namen, tem manj more biti vzrok lastnega,postanka. Bog je začetek, središče in konec našega življenja. Življenje brez te korenine je prazno, kakor je drevo obsojeno, da se posuši ako se mu korenine po-
sekajo, tako je življenje brez božje opore obsojeno hiranju in na koncu duhovni smrti.
Bismarck je dejal: „Ne razumem kako more misleč človek tajiti Boga in ne razmišljati o tem pravim vsega sveta." (Briefe an seine Frau.) Goethe pravi: „Nevera je lastnost slabičev."
Le vera dvigne dušo nad slabotno telo, da pohiti v kraljestvo lepote in resnice v to lepo božjo neskončnost. Velik državnik Gladstone je preiskoval znanstvenike in je med 60 naletel na 55, ki so bili globoko verni in na 5, ki so vero v Boga spoštovali in bili sami bogoiskatelji. Res globoke misli nam vzbudi misel na Boga, vsa plitkost misli pa počiva v razmišljanju dnevnih dogodkov. Misel na Boga je ojačevala mučence
in ponižne device, trpeče bolnike, v skušnjavah se boreče može kajti Bog, ki je priča vsega našega nehanja in dejanja, edini zamore biti tolažba in pomočnik. Egiptovski Jožef in skušana Suzana sta v mislih na Boga prestala nevarne skušnjave.
Tudi v našem modernem stoletju Bog ne zapušča borečih se, četudi se trenutno dozdeva. Misel na Boga uspostavi duhovno ravnotežje in vlije pogum, da ne klone duša pred ljudsko obsodbo, ki je večkrat kruta in krivična ter nekritična. Le toliko sem vreden, kolikor sem pred Bogom vreden, je pre-

stari rek bogaboječih mož. Pomilovanja je vreden človek, ki ni zmožen niti trenutek poglobiti se vase in svojo dušo obrniti na Boga v dvomih in težavah. Misel na Boga je večja molitev nego vse dolge, prinčeve, razstresene molitvice.
Mefisto v Faustu je zaklical: „Triunf! Človek, ki je stalno v mislih oddaljen od Pravira in se hrani samo z minljivim prahom tega sveta, kakor koča Mukme — ta je sposoben vse slabe naklepe v dejstvo spraviti." (Faust I. 26). Človek stalno odtrgan od Boga je kakor reka, ki je s prekopom odtrgana od izvirka — usahne, tako človek zamre. Prazni, nebogljeni so ljudje, ki niso božje usmerjeni. So le senca, zde se da žive v resnici so pa duhovno mrtvi. Odpadnik od stranke je neraben, od vere isto in kdor ga sprejme ne pridobi znjim veliko, isto je z narodnim odpadnikom, nič bolje verskim. Globlje ideje in
Umetnina v Italiji.
vzroki gotovo nobenega niso napotile v odpad, pač pa nižji nameni. Le podrtija in bolezen je naša duša, ki potuie in ne ve kam. Koliki so primorani vzklikniti s Herderjem: „Živel sem brez življenja." Dušo so spoznali šele pri odhodu odtod.
Neki modrec je pri premišljevanju o Bogu dejal svojemu prijatelju: „Daj mi točko izven zemske krogle na kateri bom obstal opazoval njeno gibanje in bližje Tistemu, ki jo je spravil v tek."
Eotvoš je dejal: „Z razumom ga iščemo z srcem ga najdemo, kajti nikoli plemeniteje ne mislimo in ne čustvujemo, kakor ko o Boga govorimo in nanj mislimo."
Rimski modrec Seneka pa pravi: „Gotovo Boga časti, kdor ga s pozna!"
Tertulijan pa pravi: „Le tisti ga ne časte in se ga ne
boje, katerim se je umaknil, ker ga vredni niso.
%