Ceško-slovenski kulturni stiki
Češi a Jihoslovane v minulosti. Od nejstar-šich dob do roku 1918. Vaclav Ždček (vodja avtorskega kolektiva), Lubomir Havlik, Ružena Havränkovä, Karel Herman, Jaro-mir Mikulka, Miroslav Sesldk, Zdenek Si-meček, Milan Šmerda, Vladislav St'astny, Miroslav Tejchman. Academia. Praga 1975. 751 str. + 104 slik. priloge.
Knjiga je delo kolektiva zgodovinarjev pri Češki akademiji znanosti in je sestavni del sistematičnega preučevanja stikov med Cehi in drugimi slovanskimi narodi (obdelani so že češko-ruski, češko-poljski in če-ško-bolgarski stiki). Gre nedvomno za prvo delo, ki strnjeno obravnava tako politične kot gospodarske in kulturne stike med Cehi in posameznimi jugoslovanskimi narodi od srednjega veka do nastanka samostojnih držav 1918. leta. Studija je dragocena predvsem za zgodovinarje, zaradi obsežnega, sistematično urejenega pregleda literature, vsebuje pa veliko zanimivega tudi z literamozgodovinskega oz. širšega kulturnega vidika. Avtorji namreč obravnavajo (včasih podrobneje, včasih le z omembami) vse vrste kulturnih stikov: osebne stike med kulturnimi delavci, medsebojne informacije o kulturnih vprašanjih, obveščanje javnosti o kulturnem dogajanju pri drugem narodu, vplive na jezikovni in literarni razvoj, medsebojno seznanjanje z literaturo obeh narodov (prevodi, uprizarjanje gledaliških del), delovanje čeških kulturnih delavcev med Slovenci, vlogo mladih slovenskih izobražencev, študentov praške univerze, odsev slovenskega okolja v češkem leposlovju.
Preglednost je nekoliko manjša, ker češko-slovenski stiki niso obdelani strnjeno skozi vsa obdobja, ampak po posameznih obdobjih vzporedno s stiki s Hrvati in Srbi. Takšna obravnava pa spet omogoča primerjavo in ugotavljanje različne intenzivnosti teh odnosov, na kar avtorji še posebej opozarjajo. Kulturni stiki so zdaj po-
stavljeni v ospredje, zdaj so v ozadju, pač glede na vlogo, ki so jo imeli v preteklosti. Avtorji ugotavljajo, da so v prvem obdobju razvoja modernih narodov v ospredju, predstavljajo temelj za politične stike, ti pa postanejo pomembnejši po letu 1848.
Razpon obravnavanih kulturnih stikov sega od Brižinskih spomenikov do slovenskih masarikovcev in Cankarja. Upoštevati je treba, da so delo napisali zgodovinarji, ne slavisti, zato so v njem morda nekatere pomanjkljivosti, ki utegnejo češkemu bralcu včasih napačno osvetliti kako dejstvo iz naše literarne preteklosti; vendar je med njimi malo takih, ki bi bile neposredno povezane z obravnavanim predmetom.
Iz omembe Brižinskih spomenikov skoraj ni razvidno, da so to že slovenski zapiski, saj govori avtor ob II. spomeniku, prepisu pridige, zložene prvotno na Moravskem, da so vanj »prodrli vplivi slovenskega jezikovnega okolja«. Avtor ni uporabljal slovenske literature, pač pa povojno slovaško in češko, predvsem Isačenka.
Med slovenskimi protestanti in pripadniki cerkve čeških bratov je prihajalo do stikov v Nemčiji. Bohoričevo slovnico (avtor imenuje Bohoriča »ustvarjalca knjižne slovenščine«) je že v letu izida poznal češki zgodovinar Lupač z Hlavdčova in jo omenjal.
Zanimiv je podatek, da je češki jezuit Bo-huslav Balbin (17. stol.), prvi, ki je v tragičnem pobelogorskem obdobju branil jezikovne pravice Cehov in obsojal potujče-vanje, v enem svojih del z zadovoljstvom ugotavljal, da je na poti v Gradec slišal kmete govoriti »carniolice«.
Tesni češko-slovenski stiki so se razvili — kot je znano •— v obdobju preroda — ta termin pri Cehih obsega tudi romantiko. Avtor omenja sorodnost med avstroslaviz-mom pri Linhartu in Dobrovskem, a ugotavlja, da mu je Linhart dal večjo politično ostrino. Izčrpno so prikazani stiki med Celakovskim in Prešernom ter Čopom v zvezi s Kranjsko čbelico in črkarsko pravdo. Tu pa so nekatere netočnosti: Cop naj bi bil tudi pesnik; Prešernovi izjavi v pismu Celakovskemu, češ da je Krst napisal, da bi si pridobil izgubljeno naklonjenost duhovščine, daje avtor vso težo. V zvezi s Prešernom bi bilo treba opozoriti na njegov odpor do Kollärjeve ideje o štirih slovanskih knjižnih jezikih, kot je izražena v epigramu Bahači četvero bolj množnih Slave rodov. Iz avtorjevih izvajanj pa je nasprot-
125
no mogoče soditi, da se Prešeren ni strinjal samo z ilirizmom. Najbrž novo za nas bo spoznanje, da so Cehi zvedeli za naše spore okoli novih črk, še preden se je v javnosti pri nas razvnel črkarski boj in preden je ob Kranjski čbelici o tem spregovoril Celakovsky. O tem je pisal v potopisnem poročilu v Časopisu češkega muzeja Karel Vinaficky 1829. Ta je za stvar zvedel v Gradcu od prof. Kvasa in je o tem pisal tudi svojemu dopisovalcu Dajnku.
Od srede 19. stoletja so posebno plodni — poudarja avtor — vplivi češkega društvenega življenja na slovensko. Od osebnosti, ki so povezovale oba naroda, je najpodrob-neje prikazan Jan Lego, prvi organizator sistematičnega češko-slovenskega kulturnega sodelovanja takrat, ko je služboval na Slovenskem, in pozneje, ko je bil v Pragi nekak slovenski »kulturni konzul«. Po njegovi pobudi smo dobili Slovenci prvi prevod Babičke Božene Nemcove (1862, prevajalec Cegnar). Cehi so začeli prevajati v 80-ih letih (Penižek — prevod Prešerna in Jurčiča, Hudec — prevod Jurčiča). Avtor navaja tudi češke dramatike, ki so prišli na slovenski oder. Od osebnih stikov omenja znanstvo opernega pevca Frana Gerbiča s pesnikom, pisateljem in žurnalistom Neni-do, ne omenja pa odmevov pisateljeve poti v slovenske kraje v potopisih Obrazy z ciziny (1879).
Devetdeseta leta 19. stol. in prva leta 20. stol. so označena kot čas zelo živih in vsestranskih stikov. Od pomembnih Slovencev, praških študentov, so prikazani Ivan Zmavc, Anton Dermota, Dragotin Lončar, Ivan Lah. Med njimi je navedena tudi Zofka Kvedrova, čeprav ta v Pragi ni študirala. Na Slovenskem je delovalo veliko češke   inteligence,   posebno   gledališčnikov.
Razširila se je prevajalska dejavnost pri obeh narodih. Pri Cehih sta se uveljavila Aškerc in Cankar, pri Slovencih se je pokazalo zanimanje zlasti za Josefa Machar-ja, kritičnega in protiklerikalnega pesnika.
Češka javnost je bila v zadnjih desetletjih obravnavanega časa bolj sistematično seznanjena s kulturnim, zlasti likovnim snovanjem na Slovenskem, in sicer po zaslugi revije Slovansky pfehled (od 1898), katere urednik A. Cerny je imel tudi stalne slovenske informatorje — Vidica, Gove-karja, Ilešiča.
Avtor omenja odsev slovenskih krajev in ljudi v leposlovnem delu Gabriele Preis-sove ter v potopisni prozi Anne Rehäkove. Kazalo bi pa omeniti še pisateljico Marijo Gebauerovo, katere roman Rod Jurija Kle-menčiča (1918) se dogaja na Jezerskem. Tam je v desetletju pred prvo svetovno vojno bila prava počitniška kolonija Cehov, nastala po zaslugi prof. Chodounske-ga, ki je Cehom odkril zahodni del Kamniških planin.
V letih pred prvo vojno se kulturni stiki prepletajo s političnim prizadevanjem, ki postane v zadnjih letih vodilno. Zanimiva je tu omemba, da je na novoslovanskem kongresu v Pragi 1908. leta založnik Andrej Gabršček predlagal, naj bi ustanovili slovansko knjigotrštvo, ki bi bilo naperjeno proti nemški premoči na tem področju.
Vrednost in uporabnost tega obsežnega dela je razen v smotrno razvrščenem gradivu, podprtem z navedbo literature, tudi v objektivnem, docela netendenčnem načinu obravnave.
Božena Orožen Gimnazija v Celju
126