DR. FR. KOGOJ: V spomin Valentinu Vodniku Ob stoletnici njegove smrti. Tvoja stmna je zapela, domovina se zavzela, srca vsa je vnel nje glas! fako pozdravlja pesnik svoiega predhodnika Valentina Vodnika, prvega našega pesnika v novi dobi. Kmetiškl starši Valentina Vodnika si pač niso mislili dne 3. sveč-na 1758. !., ico se jim je rodil pri Žibertu v Zgornji Silki Valentin, da bo ta njihov sin ponos in dika slovenskeg.i in jugoslovanskega naroda. Deček je odrastel in zrel ifc bil za šolo. S spoštovanjem se spominja svojega prvega učitelja Kolenca in svojega strica frančiškanskega patra Marcela, ki ga je pripravljai v Novem mestu za latinske šole. V te je stopil pri jezuitih pri sv. Jakobu v Ljubljani. Po dovršenih 6 latinskih razredih se je vdal svojemu notranjemu nagibu in vstopil v red sv. Frančiška. Valentin Vodnik pravi v svoji šegavosti, da so ga »muhe gnale« v samostan. In tu je pel naš Valentin Vodnik kot pater Mar-celijan novo mašo. Prišel je na avstrijski prestol Marije Terezije sin cesar Josip II. Na-stala je doba, ki jo nemški zgodovinarji imenujejo »prosvetlieni absolu-tizem«. Ta prosvetljenost in absolutizem sta obstaiala v tem, da so uva-jali po vsej državi skrajno ponemčevanje in napravljali preosnove v cer-kvi, ne da bi bili tiste, ki so bile zatije namenjene, le malo vprašali za mnenje, kako naj se morebitne potrebne preosnove izvrše in kako iim ie všeč nasilno ponemčevanje. Ta prosvetljeni absolutizem je obsenčil tudi našega Valentina Vodnika v njegovi tihi celici. Vodnik je zvezal svojo cu-lico in šel med svetne duhovnike. Preden je pa mogel tu delovati. se ie moral podvreči izpitu, da ume in zna kot katehet poučevati. Ta izkušnja mu ie prlnesla službo kateheta na Bledu. Prišel je v naše divno lepe, rajske kraje. Odtu ie obiskaval okolico: videl je naš Bohinj, našo Savico. našo Savo, Javornik in Jesenice, videl je plavže in videl naše prednike delavce v teh plavžih in železnih rudokopih. Kaj čuda tedai, da ie Valen-tin Vodnik kot poznejši ribniški kaplan prosil za žUDnijo Gorjuše v Bohi-nju. Petero župnij je nastalo istočasno na blejskem gospodstvu briksen-škega škofa: Bohinjska Bistrica, Bohinjska Bela, Ribno. Koroška Bela in Gorjuše. A naš pesnik se je odločil za Oorjuše, za svoj Vršac-Parnas. Nje-gov Vršac ie bil pesnikov duševni, turistovski in umetniški polet: 6 Vršaca Farnasa zgolj svojega znam, inacega glasa iz gosli ne dam. Z Vršaca se vidi beneško morje, lepa Hrvatska in Ljubljana in tirol- planšarice. Na Vršacu in okolici se vzdiguje sklad za skladom v ne-Kbdoljivi lepoti: ... večni mojster ukazuje: Prid', zidar, se les učit! In mogočni Triglav stoji pred njim z vsetn pesmskim čarom: Navdale Triglava me snežne kopč. Tu v Gorjušah se je naš pesnik sprijateljil z možem izredno umetni-škega okusa in ljubiteljem prelepe slovemske domovine: baronom Cojzom, posestnikom bohinjskih fužin. Z vso vnemo se je lotil spoznavati kamenie in nabavil si je lepo rudninsko zbirko. Iz Gorjuš je prišel za beneficiata k sv. Jakobu v Ljubljano. A tu ni ostal dolgo. Za tako učenega mcža, kakor je bil Vodnik, ki je dovršeno govoril svoj materinski jezik, francosko, ita-lijansko, nemško, latinsko in poznal druge slovanske jezike, se ie moralo odpreti širše slovstveno polje, nego ga je nudila beneficiatska služba. Po-stal je na ljubljanski gimnaziji učitelj zgodovine, zemljepisia in franco- 7 ščine. A videl je živo potrebo pouka slovenskega človeka in začel ie izda-jati »Veliko Pratiko«, polno rekov in gospodarskih razmotrivanj. Ko ie prenehala »Velika Pratika«, je šel Vodnik med časnikaqe. Njegove »Ljub-ljanske Novice« mu delajo kot glavnemu uredniku vso čast. Bližati so se jeli nemirni vojni časi. Napoleon je potrkal s krepko roko na avstrijska vrata. Prestrašila se je dunajska vlada in je hitro naročila plačanim tiemškim pesnikom pesmi za povzdigo potrebnega patriotizma. Take brambovske pesmi je moral tudi naš pesnik prelagati na slovenski jezik. A vidi se, da v teh preloženih pesmih ni pesnikove duše. Vse dni-gače pa zazveni »Brambovska«, ki v njej pozivlja na obrambo slovenske domovine: Drava čigava je, Soča čigava je? Jih bomo var'vali, kdo jih če pit'! Prišlo je Ieto 1809. Napoleonov duh je vkorakal v jugoslovanske de-žele in ustvaril je Ilirijo, segajočo od Kotora pa do Beljaka in Save. Obse-gala je Srbe, Hrvate in Slovence. Vodnik je postal ravnatelj Ijubljanski gimnaziji, nadzornik ljudskih šol, vodja umetniško-obrtne šole. Red in mir sta se začela vračati v Ilirijo. Ceste so gradili, redno plačevanje davkov — »fronkov« — so uvedli, slovenščina je dobila veljavo v šoli in uradu. Vodnik, ki je v svojih spisih zavzet za to, da bodi ljudska šola šola mate-rinskega jezika, spiše abecednik, krščanski nauk, slovensko slovnico. Za-poje veličastno pesem (odo) »Ilirija oživljena«. Napoleon kliče: Ilirija, vstan'! Svobodnosti tvoje napočil je dan! Ko bi Valentin Vodnik ne bil storil za svoj narod nič drugega, nego spesnil samo to odo, je zaslužil, da zavzame njegova podoba v zbirki slik naših mislecev odlično mesto. V tej odi se kaže kot čist in pristen Jugo-slovan brez nobenega pridržka. Napoleonova moč se je podrla: Ilirija ie prišla pod staro avstriisko pest. Dobil se je ovaduh za Vodnika in »Ilirijo oživljeno«. En zarod poganja prerojen, ves nov, pravi Vodnik v »Iliriji oživljeni«. Udariti je bilo treba ta zarod v sami nje-govi glavi, in Vodnik je bil osumljen, da ni zanesljiv. Proč je rooral od 8 plladine. Upokojili so Ka z 200 gld. letno. Ker pa ni bilo primernega uči- Belja, je smel Vodnik kot pomožni učitelj vršiti šolsko službo. Z majhno in pezadostno plačo ni pa bil nič nevaren mladini. f Da bi potolažil policijske duhove, pravijo, je zložil Vodnik zato drugo BBrijo, »Ilirijo zveličano«. Bodisi kakor hoče. Svoji drugi Iliriji je dal Vod- feik pravo ime: »zveličana«. Vemo, da je bil tudi hudornušen. Kdor hoče Rliti zveličan, mora poleg drugih lastnosti iineti tudi to, da umrje. In prava EDirija je bila mrtva in — zveličana. I Vodnik je spisal tudi več drugih knjig, tako n. pr. kuharske bukve. HCer ni bilo tedaj še nič prosvetnih delavcev, je moral Vodnik poprijeti fcovsod, koder so zevale praznote. E Neumorno delaioč za blaginjo svojega naroda, se je Valentin Vodnik ¦azstal dne 8. januarja 1819. leta z zemeljskim živijenjem. I In zopet sta bili 1 Ljubljansko polje ^b. in ... bistra Sava, •' mati pevske umnosti, Ki s(a ga na Ijubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu spreieli v svoje Baročje. E Veliki duhovi Slovenstva in Slovanstva so se poklonili Vodnikovemu felhu: naš nedosežni Prešeren s svojo iz srca prihajajočo in v srce sega- ¦bčo, v Vodnikovem slogu složeno pesmijo: Wk V Arabie puščavi Br: se ptiček rodi; Kagi škof Slomšek pravi v svoji posvetitveni pesmi Vodniku, da ga sicer Ei poznal po telesu, pač pa da je po duhu njegov učenec; in veliki Slovan ¦pehoslovak Jan Kolar mu odkaže odlično mesto v slovanskih nebesih. ¦ Na pokopališču so mu postavili spomenik z napisom, vzetim iz pesmi MJegovih: K Ne hčere, ne sina ¦ po meni ne bo. W Dovolj je spomina: H me pesmi poio. I Bolj kakor bi mogla hči in sin proslaviti Valentina Vodnika, ga pro-fclavljajo njegova dela. Danes umevamo šele povsem ta dela. Pred in med fcvetovno vojno so nam bile marsikatere misli Vodnikove nekako zastrte. fcanes — sto let po svoji smrti — pa stoji Vodnik pred nami v vsej mo- 9 Kpčnosti v »Iliriji oživljeni« — v ujedinjenem kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev — kot popoln in navdušen Jugoslovan. V Ljubljani so mu čestilci postavili lep bronast spomenik, ki stoii na Vodnikovem trgu. Valentinu Vodniku, našemu buditelju, preganjancu in preroku bodi večna čast in slava!