List izhaja 1. in 15. vsakega meseca. Posamezna štev. 3 K. Naročnina mes. 6 K. Rokopisi se ne vračajo in nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Poštnina plačana v g&tovini. Uredništvo in upravništvo v Št. Peterski vojašnici. Glasilo splošne organizacije vojnih invalidov, vdov in sirot za Slovenijo. Pozdrav zastopnikom vojnih žrtev zavezni« škib in prijateljskih držav, došlih na VI. medzavezniško konferenco za reševanje invalidskih vprašanj v Ljubljani. V svesti, da ste prišli k nam s trdno voljo olajšati težavni položaj vseh onih, ki so postali žrtve svetovne vojne, Vas pozdravljamo na naših tleh. ! Borbo, ki smo jo skupno vodili za svobodni obstoj naših narodov, naj bi Vam uspelo zaključiti v človekoljubnem delu v prid vseh onih, ki so žrtvovali v tej borbi svoje zdravje, svoje vse. Hvaležnost žrtev, hvaležnost narodov Vam bo plačilo. Dobrodošli! I mm Med tovariši. V petek, 8. t. m., je po zaključku popoldanske seje priredila naša centrala v restavraciji „pri Levu“ majhen komerz za vse delegate vojnih žrtev, ki so prišli na konferenco. Sestanek je imel namen v prijateljskih razgovorih dati zastopnikom priliko, da se natančneje spoznajo med seboj in se čim točneje pomenijo o interesih tistih, ki jjh zastopajo. V imenu srbskih zastopnikov je' najpreje pozdravil Slovence tov. Savkovič in se jim je zahvalil za gostoljubnost. Nato je v imenu Slovencev govoril tov. Turk, ki je v kremenitih besedah obrazložil naš položaj, naše borbe in naše zahteve. Njegov govor je bil od vseh sprejet z navdušenim odobravanjem. Temu je sledil govor polkovnika tov. Di-niča, predsednika Središnjega odbora v Beo-gracfcu. Njegov govor, ki je bil prožet iskrene ljubezni do nas, je v žarkih potezah podal sliko naših borb od onih dni, ko je naš praded s sinovi Srbom, Hrvatom in Slovencem prišel v naše kraje, da se nastani v zemlji ob obali sinje Adrije. Slikal je borbe, ki smo jih morali ves čas prestajati za svobodo zemlje in rodu, borbe s Turki, kjer smo vsi, Srbi, Hrvatje in Slovenci prelivali svojo kri za svobodo domovine. Na-daljp je omenjal borbo Slovencev z Germani, ki so hoteli iti preko nas in nas poteptati, da bi tako laglje dosegli uresničenje svojih krivičnih ciljev. A ne samo naval Nemcev, tudi naval Italijanov so morali zadržati Slovenci. Bili so, kakor mali po številu, vendar močan nasip, ob katerem so se na severni in na severno zapadni strani naše domvine razbili valovi tujstva, ki nas je hotelo poplaviti. > Natančno poznavanje, s kakršnim je polkovnik tov. Dinič govoril o naših razmerah, zlasti ko je omenjal borbe za naš Korotan in našo skelečo rano: Primorje, Trst, Gorico, nas je napolnilo z vero, da imamo v Srbih res brate, ne samo brate po krvi in jeziku, ampak tudi brate po srcu in duhu, ki spremljajo vsak naš korak in so vedno pripravljeni priskočiti nam na pomoč. Prijetno dolžnost tedaj izpolnjujem, ko se v imenu naše Centrale na tem mestu polkovniku tov. Diniču za njegove besede najpri-srčneje zahvaljujem. Naj bi njegova iskrenost bila blagoslov, ki bi zagotovil uspeh delu v blagor vojnih žrtev, v blagor troimenega našega naroda in v blagor cele naše kraljevine! Nato je govoril in v kratkih, a toplih besedah pozdravil Slovence tov. iz Bosne. Za njim je pozdravil tov. Rus z Bleda tovariše Srbe in Hrvate in jih pozval, naj pri tej priliki po kon-I čanem delu posetijo Bled, ta biser naše Slovenije. Razšli smo se nato z vero v uspeh našega dela, ki naj prinese vojnim žrtvam pomoč, domovini pa zarjo tistega solnca ljubezni in miru, ki jo vsi tako željno pričakujemo. I. A. Naši dnevi. Po štirih letih čakanja in moledovanja smo nazadnje vendarle prišli na vrsto. Vprašanje položaja vojnih žrtev je tako važno, da se nam zdi naravnost neumljivo, kako je bilo mogoče, da so minula štiri leta, tekom katerih smo imeli toliko vlad, ki so šle vse takorekoč kar mirno našega vprašanja! In vendar smo vojne žrtve na eni strani tisti temelj, ki je na njem zgrajena naša narodna in državna svoboda, na drugi strani pa smo po številu tako močni, da sami zase predstavljamo sloj. ki ga mora družba upoštevati. Bodimo ljudje in ne bojmo se odkritih besedi ! Da je z nami bilo tako, da smo bili toliko časa potiskani v stran, temu smo gotovo v znatni meri krivi mi sami. Nezavednost in brezbrižnost, ki vlada v vrstah vojnih žrtev, je pri nas včasih naravnost čudovita. Posebno se v tem oziru v Sloveniji odlikuje inteligenca, ki se ji po večini ne zdi vredno brigati se za svoje pravice. Ta brezbrižnost naše inteligence je tudi zakrivila, da so bile pri nas vrste vojnih žrtev dolgo časa kakor ovce brez vodnika. Vsled tega je bilo tudi mogoče, da so skušali nekateri, zase morda dobro računajoči posamezniki, zavesti vojne žrtve, oziroma njihovo organizacijo na stranpota, v samo zabavljanje in zanikovanje, ki gotovo ne bo rodilo tistih uspehov, ki so jih vojne žrtve želele in pričakovale. Preko vsega tega je vendar centrala naše organizacije delala v trdni veri, da s poštenim delom najpreje pridemo do cilja. Ustanavljala je podružnice, prirejala shode, učila, bodrila in posredovala v prilog vojnih žrtev na vse strani. Ustanovila je svoj list, „Vojni invalid“ in se ni strašila ne truda, ne žrtev, ki so bile neizbežno združene s tem. Zavedala se je namreč, da brez tiska danes ni mogoče nobeno uspešno delo. Od prvih početkov do danes — koliko je bilo treba dela, vztrajnega, iskrenega in poštenega dela, v katerem je moral vsak posameznik popolnoma prezreti svojo lastno osebo. Uspehi niso izostali, a največji in najjačji je naše udruženje, ki smo o njem na kratko že poročali v zadnji številki lista. Prvi september tekočega leta je za vse vojne žrtve širom naše kraljevine zgodovinski dan, dan zmage največje misli, ki je zanjo krvavelo toliko naših mož, ki je zanjo trpelo toliko naših žen in nedolžne dece! To je ona zvezda-vodnica, ki nam kaže pot v boljšo bodočnost, misel, prepričanje in vera, da smo vsi Slovenci, Hrvatje in Srbi ena družina, ki spada brez razlike v en dom. S tem, da so dele-gatje naših organizacij iz vse države na širši seji Središnjega odbora pristali na popolno udruženje srbskih, hrvatskih in slovenskih organizacij v eno samo enotno organizacijo, s tem so pokazali edino pravo pot vsem tistim, ki jo doslej niso znali ali niso mogli ali niso hoteli najti. Obenem pa so napravili vojne žrtve mnogo, zelo mnogo, ker so jih storili močne in jim dale možnost, da odslej vedno in povsod nastopajo enotno. Važno je to zlasti za nas Slovence, ker poslej samo ob sebi odpade vsako razlikovanje med srbskim invalidom in invalidom pre-čanskim, to se pravi: invalidom iz onih pokrajin, ki so bile do prevrata sestavni deli bivše Avstro-ogrske. Kako velike važnosti je to, je bilo zlasti mogoče opažati pri konferenci /a pretres načrta invalidskega zakona. Konferenco, ki se je začela dne 7. t. m. ob 9. uri dopoldne v zborni dvorani univerze (deželnega dvorca) v Ljubljani. Konferenco je sklicalo ministrstvo za socijalno politiko in je povabilo nanjo delegate vseh naših organizacij in zastopnike invalidskih odsekov oziroma oddelkov za socijalno politiko. Zborovanja, ki se jih udeležuje tudi minister za socijalno rolitiko, gospod dr. Gregor Žerjav sam, potekajo vseskozi ugodno za vojne žrtve. Po naših delegatih so zastopane vse naše pokrajine in podpredsednik Središnjega odbora, tovariš Nedič, je z ostalimi delegati vred jako dober, iskren in vztrajen tolmač vseh naših zahtev in želja. Načrt invalidskega zakona, o katerem ne smemo reči, da bi bil slab, skušajo zastopniki vojnih žrtev od točke do točke dosledno prikrojiti tako, da bo zakon res ščitil vojne žrtve in jim jamčil pomoč na eni strani, na drugi pa, da bb kar najbolj onemogočena vsaka zloraba. Bridke izkušnje nas namreč uče, da izvrševalci zakonov dostikrat radi tolmačijo po črkah, ne pa po duhu in smislu njegovem. Dolžnost objektivnosti in resnicoljubja nam veleva, da gospod minister za socijalno politiko kaže ves čas mnogo iskrenega pojmovanja za pomoč vojnim žrtvam. Če bi se po njegovem vzgledu ravnali nekateri gospodje v Sloveniji, bi med predstavniki vlade in med nami gotovo ne bilo nikdar sporov in one, za oba dela neprijetne mržnje, kakršno izzove mestoma en sam nespreten posameznik, ki hoče operirati z vojnimi žrtvami kakor z marionetnimi figurami. Izmed najvažnejših novosti v načrtu invalidskega zakona naj omenim predlog našega zastopnika, da se razdeli invalide v y kategorije \ po stopnji njihove invalidnosti. Po tem načrtu bi izginilo procentuiranje in ne bi imeli več 20%, 30% itd. invalidov, ampak lahke invalide, polinvalide, popolne invalide in težke invalide. Ta predlog je rodilo neenotno in mestoma uprav kričeče krivično postopanje nadpregled-nih komisij. Ena komisija je na^ primer prisodila za kako napako 60% delanezmožnosti, medtem ko je druga za isto napako priznala komaj 20 % itd. To priča, da komisije v mnogih slučajih niso bile kos svoji nalogi, kar je seveda med invalidi povzročilo mnogo nejevolje in ogorčenja. Da bi to nejevoljo Odpravilo in v bodoče sploh onemogočilo, je naše Udruženje predlagalo omenjeno razdelitev v kategorije. Druga, še važnejša novost v načrtu invalidskega zakona pa je odkupnina, o kateri je pri nas pred nedavnim časom tudi dnevno časopisje prineslo par notic, ki so pa bile nejasne in po tolmačenju popolnoma pogre-šene. Zato se mi zdi potrebno tudi o tej točki spregovoriti nekoliko obširneje. Načrt je približno sledeči: Invalidi, ki so še kolikor toliko sposobni za delo, naj bi dobili mesto pokojnine, ki jim pri današnjih valutnih razmerah ne more nuditi bogve kakšnih eksistenčnih olajšav, naj bi dobili za to pokojnino enkratno odkupnino z višino njihove invalidnosti. Ta odkupnina bi obstojala za invalide kmetskega stanu v prvi vrsti v dodelitev zemlje. Po možnosti naj bi dobil invalid zemljo v svojem domačem kraju, kjer so mu znane razmere in način poljedelstva. Zemljo bi dobili deloma iz državnih posestev, deloma bi jo država kupila po gotovem ključu od občin itd. Na tak način bi bilo invalidom res pomagano. Zavarovani bi bili proti nestalnosti valute; kajti zemlja bi imela svojo stalno vrednost, ki se s padanjem valutne vrednosti ne bi prav nič zmanjšala. Obenem bi zemlja invalidom in vojnim žrtvam letno nudila dohodke, ki bi, preračunani v denar, gotovo prekašali višino letne pokojnine. Pri invalidih neseljakih bi se izplačala odkupnina v denarju, pod pogojem seveda, da porabijo ta denar za investicije v podjetju, ki tvori njihov poklic in jim daje eksi-Sienco. Načrt ministrstva, ki ga tu podajamo le v par potezah in o katerem bomo pri priliki še govorili in ga našim bralcem podrobneje obrazložili, so toplo pozdravili zastopniki vojnih žrtev i zastopniki vlade. Pri debati so vsi izjavljali, da bi uresničenje tega načrta prineslo najuspešnejšo rešitev invalidskega vprašanja; kajti pri nas je po vsej državi nad 90% vojnih žrtev kmetskega stanu. V naslednjih številkah lista bomo o teni načrtu in o konferenci, ki še traja, po potrebi poročali podrobneje. Za danes zaključujemo v nadi, da nam ta konferenca prinese v marsičem izboljšanje našega položaja, Ortopedija in protezna tehnika v Italiji. (Referat študijskega potovanja po italijanskih zavodih.) Dr. Fran M i n a f , asistent kirurgičnega oddelka splošne bolnice, Ljubljana. (Nadaljevanje.) Prihodnja programna točka mojega študijskega potovanja po Italiji so bili ortopedični zavodi in protezna delavnica v Rimu. Reči moram, da sem bil razočaran, ker se gori imenovani zavodi ne pečajo specielno z ortopedijo, marveč deloma pomešani s splošno kirurgijo ali pediatrijo. Z ortopedijo se peča največ prof. Della Vedova, predstojnik „del ospe-dale delle fratture“. Materijal je isti kakor v Boloniji. Protezna delavnica v reedukacijski zavod se nahaja izven Rima, približno pol ure od „porta Pia“ v Villa Massimo, v bivšem nemškem zavodu za umetnost, ki je bil za časa vojske rekviriran za vojne invalide. Zavod je bil poprej pod nadzorstvom prof. Della Vedova. Sedaj se nahaja v posestvu „opera nazionale“; invalidi ga sami upravljajo. V protezni delavnici je zaposlenih istočasno 50 delavcev, ki izdelujejo izključno lesne proteze in sicer po analognem sistemu kakor v Boloniji. Male razlike so te-le: 1. Proteza se izdeluje iz enega kosa in sicer večinoma na stroju. Zunanja bolika se izvrši naglo na takozvanem kopirnem stroju za proteze. 2. V Rimski delavnici izgotavlja celo protezo en delavec, ki rabi za popolno izvršitev približno 40 ur. 3. Konstrukcija stegnovega dela in kolena je popolnoma drugačna kakor po bolonjski metodi. Koleno se formira na posebnem stroju samostojno in se potem zveže z gornjo polovico stegnove proteze s pomočjo posebnih izrezanih nastavkov in kleja. 4. Mehanizem kolenske artikulacije je sestavljen iz močnega jeklenega peresa, ki je fiksirano na notranji površini zadnje stene golen-skega dela proteze, teče po kolenski osi in se aretira avtomatično s kljunastim nastavkom na posebnem zobčastem delu, ki je fiksiran na no- tranji in sprednji površini kolena. Ta mehanizem se odpira in zapira z roko. izdelovanje rimske proteze za zgornjo . ekstremiteto je popolnoma zaostalo in ni vredno posebnega popisa. Drugi ortopedični aparati se izdelujejo kakor v Bolonji, t. j. večinoma iz celuloida in aluminija. Mimogrede sem imel priliko proučiti takozvano oficielno laško protezo, t. j. „il modello governativo Paoletti“; ta proteza je konstruirana iz aluminija in fibra. Konstrukcija je zelo lepa in zanimiva, proteza pa sama ob sebi v marsikaterem oziru praktična, ker se lahko golen-ski del skrajša ali podaljša. Sicer pa je t^žki in se zelo lahko pokvari. Proteza po tem vzorcu se izdeluje samo v Turinu. Zraven protezne delavnice se nahaja velik reedukacijski zavod za invalide. Novega ne vidimo v njem ničesar, ker se vrši reedukacija po znanih sistemih, t. j. invalidi se priučujejo v obrtu, in sicer po njih fizični in duševni sposbnosti. Zanimivo je v Rimu, kako se uče tkati perzijske preproge invalidi. ki so na obeh nogah amputirani ali pa imajo defekte na očeh. To obrt poučuje neka mace-donska Srbkinja. Rim me ni zadovoljil v nobenem oziru, vsled česar sem se odločil obiskati Neapelj. Upal sem, da vidim kaj posebnega v največjem mestu Italije. Bil pa sem še bolj razočaran kot v Rimu. Ortopedija je samo postranska vejica splošne kirurgije. Največ se peča z ortopedijo prof. Scalone. Ker tudi prvotno ni bil moj namen študirati v Neapolju ortopedično kliniko, obiskal sem predpoldne invalidsko šolo in pro-tezno delavnico. Njen ravnatelj, upokojeni general Vendinois mi je šel blagohotno na roko in pokazal tekom predpoldneva celo napravo delavnic in redukacijsko šolo. Protezna delavnica je relativno zelo majhna; zaposluje le 20 delavcev; nima tudi nobenega pravega voditelja, ki bi dajal takorekoč smer neapeljski protezi. Proteze in aparati se izdelujejo po želji pohabljencev in po inspiraciji1 delavcev protezne delavnice. Delajo v različnem materijalu, na pr. v lesu in usnju. Glavni voditelj, „capo d' officine“ je g. Agostini, ki je na svoje proteze zelo ponosen in jih smatra za najpopolnejše v Italiji. Posebno je ponosen na svojo iznajdbo avtomatične aretujoče naprave, ki obstoja iz kljunastega nastavka, ki je fiksiran na golenskem delu proteze, zavezan z jekleno spiralo in poleg tega s posebno žično transmisijo, ki je na peti fiksirana. Kljun se montira na zobčnem nastavku, montiranem na površini kolena. Zobčna naprava je prevlečena z gumijem, da ne ropota. Pri hoji se kljun fiksira avtomatično v zobčni napravi in se mehanično odpre v trenotku, ko se opre noga na prste. Druga stvar, na katero je g. Agostini ponosen, je njegova naprava, ki služi istočasno za estetično in delavno protezo zgornje ekstremitete. Iznajdba obstoji iz posebne avtomatične naprave, na katero se lahko fiksira vsako jedilno in delavno orodje; naprava se vsled avto-hiatičnega pritiska na poseben gumb hitro odpre in odskoči. Ob praznikih nadomesti pohab-uenec delavni mehanizem z estetično roko. let ortopedična dela v zavodu Rizzoli pod prof. Codivillo. Za časa vojske je bila imenovana delavnica največja v Italiji. Zaposlenih je bilo več kot 200 delavcev; delavnice so opremljene z najmodernejšimi amerikanskimi stroji za konstrukcijo proteze. Še v letu 1919. se je izgotavljajo dnevno 40 protez. G. Lollini je dvignil delavnico na moderno višino te obrti ter je deloval teoretično in praktično na tem polju. Zanimal se je predvsem za iznajdbo dobrega in pripravnega materijala za konstrukcijo protez; poskušal je zaporedoma usnjene in lesene proteze ter se je končno odlo-» čil v prvi vrsti za takozvano vulkanizirano ame-rikansko fibro. To je tačas glavni materijal iz katerega se izdelujejo proteze za spodnjo ekstremiteto. V drugi vrsti se je zanimal imenovani gospod za točno in geometrično pravilno postavitev (lokalizacijo) kolenske osi. Po njegovem mnenju je ravno pravilno in centralno umešče-nje osi največjega pomena pri konstrukciji kolena in sicer iz sledečih razlogov; 1. Če se nahaja kolenska os prenizko, potem vidimo, da se zarezuje pri fleksiji goleni zadnji rob proteze v mečo in poriva kratkega krna iz protezne otline. 2. Če se nahaja kolenska os previsoko, pritiska sprednji rob golenske proteze na piščal (tibia); pritisk povzroča dekubitus in poriva krn na zadnji rob proteze. Z ozirom na velik pomen pravilne vzpostavitve osi predlaga Lollini sledečo enostavno in racionalno metodo, s katero se natančno do-žene centrum kolena: bolnik se položi na mizo, na kateri je velik kos papirja; na peto se pritrdi na posebnem nastavku pritrjen svinčnik; pomočnik fiksira ekstremiteto na stegnu; nato se izvrši večkrat zaporedoma fleksija in eks-tenzija, konečno pa se nariše posamezne faze upogibov na papir. Za to proceduro se pomeri natančna razdalja kondilov od trohanterja in maleola ter ploske noge in sicer najprej v eks-tenziji, potem v fleksiji. Metoda je razvidna iz priloženih načrtov, napravljenih v posameznih fazah. Kakor sem že omenil izdelujejo proteze za spodnje ekstremitete izključno iz fibre. Fibra vulkanisata je poseben, zelo trpežen in lahek materijal, ki obstoja iz vate in lesa; les je pre-peraturo. Ta materijal ima edieniatxniatxenia pariran pod velikim pritiskom in visoko temperaturo. Ta materijal ima edino to napako, da je zelo hygroskopičen. Lahko se pa to prepreči na ta način, da se pokrije površina fibre s plastjo celuloida. Lollini je napravil sledeči poskus: Fibro, prevlečeno s celuloidom, je namočil za nekoliko dni v vodi in ni opazil nobene razlike v teži pred in po namakanju. Tako impregnirana fibra torej ni absorbirala prav nič vode. (Dalje prih.) Razne vesti. Protestni shod, ki bi se moral vršiti v nedeljo dne 10. t. m. v Ljubljani se je preložil na podlagi pismene izjave, ki sta jo podala gg. ministra dr. Žerjav in Kumanudi in sicer kot sledi: , Izmed drugih ortopedičnih aparatov je t omeniti po moji sodbi zelo racionalen in p praven modere za spondilitis. Izdelan je iz jel usnja ter nosi oporne jeklene obroče za p; ouho; poleg tega je opremljen z dvema jekle in^tPO?tra?ls^‘rna obročema, ki segata do ti hanirnLev in služita bolniku na ta način kot n hrhfpnirn°P