Gostoljubnost pri Slovanih.
bičaji starih Slovanov so morali biti po vsem lepi, ker se skoraj vsi stari pisatelji pohvalno izrazujejo o njib. Posebno se hvali staroslovanska gostoljubnost, katera se je pri nekaterih slovanskih narodih še do denes ohranih. Vsak tujec je bil z veseljem vzprejet pod streho naših starib pra-dedov, ki mu so postrezali z najboljSimi jedmi, ki so jih imeli pri hiši. Od tod prihaja, da Siovenei še denes spoštujemo tujega človeka. ter mu postrežemo, kolikor moremo in znamo. Gost, to je najljubša osoba pri nas Slovanih. Kadar koli se kdo oglasi ua pragu priproste biše slovanskega kmeta, nazivajoč ime božje ali pa hvalee ime Jezusovo, takoj lebko postane gost one hiše, ako mu je ljubo in drago. Ako je gost na brzom potu, pridržita ga gospodar in gospodinja na vsak način nekoliko časa pri sebi v hiši, da si malo odpočije, založi kosec kruha in izpije kupico vina ali kozarček rakije (žganja). In če je živina ž njim (voli ali konji), nahranijo rau tudi živino in jo napoje. Ako je gostu treba prenočišea, takoj poskrbe, da izpoeijejo Djega in njegovo živino. Gospodar se ž iijim izprijazni in drug druzega vprašata najpred po zdravji. Ako je gost še nezaan, pripoveduje svojemu gostoljubnemu doma-činu, kdo in kaj je. kam in kod potuje, ter sta si kmalu največja prijatelja. Naši ljudje se sploh držo one lepe narodne prislovice, ki pravi: ^Zidaj si bišo  v  vsakej   vasi,"  t. j. gledaj,  da  si pridobiš  dobrega  prijatelja  ali
36
znanca v vsakem kraji, kamor koli te zna kdaj pot zanesti, in našel bodeš v vsakej nezgodi pomoe in zavetišče pod streho dobrega znanca in zvestega prijatelja. Gospodinja streže gostu z jedjo in pijaeo in vsi v hiši rau so postrežni in pri-jazni; a gost navadno obdariva otroke z drobnimi novci ali pa z ovočjem.
Slovanski narod ima gostoljubnost za veliko krepost in. še celo za neko posebno zaslugo pri Bogu. Kdor popotnika ali gosta odbije od svoje hiše — pravijo — da v takej hiši kmalu ni več ognja na ognjišči.
V vsakej boljšej hiši je za gosta vedno pripravljeno: suho meso, slanina, mast, pšenična moka, sir, maslo itd.. a za živino seno in oves. Naši seljani pravijo: za gosta se ne zna kdaj in od kod da pride, a kadar pride, da nam ne zagori lice pred njim od sramote, nego da mu postrežerao z jedjo in pi-jačo, kakor in kolikor moremo in znamo.
Veekrat se dogodi, da gospodar, kadar mu pride ljub gost v hišo. za-kolje po kako živinče: kozo, jagnje, purana ali kapuna ; a gospodinja takoj vzame pšenične moke, masla in jajec, ter izpeče potico. hlebec belega kruha ali pa kolač ; gost je Slovanom jako imenitna in važna osoba. Slaba in si-romašna ona hiša, v katero po vse leto ne pride noben gost. Taka hiša nima nobenega spoštovanja med sosedi in seljaci, ter se tudi nobeno dekle ne more iz nje udomačiti v kako boljšo hišo, niti se more iz nje mladeneč oženiti z dobrim in poštenim dekletom, a to pri našem priprostem ljudstvu ni nobena
malenkost.                                                                                             — 6.
-------x------