—SST-Ì
„Savinjski občan" izdaja Občinska konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Žalec
Ureja uredniški odbor: Jan Jože (glavni urednik), Trstenjak Lojze (odgovorni urednik). Golob Elza, Ješovnik Franc, Debelak Ivo, Rojnik Vlado, Vidmar Marjan, Praprotnik Marta, Čulk Vika, Urbanci Barbka, Kučer Lojze, Špeglič Franc, Kotnik Anton.
Naslov uredništva: Žalec — telefon 710—671.
Grafična priprava: ČZP Dolenjski list. Novo mesto.
Tisk: Tiskarna Ljudska pravica, Ljubljana.
Naklada:	11.000 izvodov
Po sklepu republiškega sekretariata za informacije št. 421—1/72 je časnik „Savinjski občan" oproščen prometnega davka.
J
Mile Klopčič:
TITOVO IME
T.
o, kar nam pod domačim je nasiljem teptano vero ohranilo živo in komaj slutenim, še daljnim ciljem i/trdilo je zvestobo nezmagljivo —
z,
n kar vzbudilo v nas je navne sile, ki jarmi so stoletni jih mrtvili, da so roke v pesti se nam sklenile, ko zemljo so raztrgano delili —
T
o, da smo z voljo do trpljenja in žrtev z nasiljem se sprijeli prerojeni, ko bil je sklep, da bodi rod naš mrtev, in boj končali smo osvobojeni,
a
Osvobojeni, da živimo v časti in da po svoje usodo si krojimo, da več ne maramo pod silo pasti — vse to v imenu Tito mi častimo.
TRDEN JE NAŠ KORAK NA TVOJI POTI
Težko je govoriti o tem žalostnem in tragičnem trenutku, ko nas navdaja neizmerna bel ob izgubi največjega sina jugoslovanskih narodov in narodnosti.
Prišlo je tisto, česar smo se vsi bali, nismo si upali pomisliti na ta trenutek, ko je neizmerna moč telesa in duha klonila pred neozdravljivo boleznijo, vendar v boju, do zadnje sekunde življenja.
Narodi in narodnosti Jugoslavije — delovni ljudje in občani, komunisti, delavci smo izgubili trikratnega heroja, našega velikega tovariša in voditelja. Izgubili smo tovariša Josipa Broza — Tita — velikega misleca in arhitekta nove vizije človeštva.
Izgubili smo brezkompromisnega borca za delavske pravice, borca proti zatiralcem in hegemoniji. Od nas je odšel človek, ki je znal in upal vedno zaščititi izkoriščane, trpeče, hrabriti omajujoče, odločno nastopati proti raznim krivicam, ki jih je žal še zelo veliko v tem našem sodobnem svetu.
Delavski razred Jugoslavije, mednarodni proletariat, gibanje neuvrščenih je s smrtjo tovariša Tita izgubilo velikega vzornika — humanista — učitelja in voditelja.
Ko govorimo ali mislimo na Tita, nas misli zanesejo v Kumrovec - majhno vasico v Hrvatskem Zagorju, v neposredni bližini slo''611*!6 kjer se je rodil. Odraščal ie v hrvaško — slovenski bajtarski družini in težka mladost je vanj neizbrisno vrezala občutek za položaj malih ljudi, za socialne in življenjske razmere revnih kmetov in proletarcev.
Že kot mladega delavca — kovinarja so ga inspirirale ideje socializma, Mana, Lenina, Oktobra in od tega časa dalje je v delavskem razredu videl vodilno silo družbene^ razvoja jugoslovanskih narodov — narodov proletarcev.
Nikjer ni mogel bolje in hitreje kot prav na jugoslovanskih deh spoznati narodnostno in socialno zatiranje, vpliv tujega kapitala in reakcionarnih sil, ki so po načelu „deli in vladaj”, hotele zasužnjiti narode na
Balkanu. Tito se je od prvih pojavov fašizma v Evropi odločil za boj na življenje in smrt s tem rakom človeštva in največjim sovražnikom majhnih narodov.
Zdi se, da so v njegovo osebnost vtkane vse težke izkušnje kmečkih puntov, ki so štiristo let deli in se razplamte-vali prav v okolici njegovega rojstnega Kumrovca, dragocene izkušnje veščega bojevanja z veliko močnejšo gospodo in borbene tradicije delavskih spopadov s soldatesko in žandaiji stare Jugoslavije.
V	njem — geniju so razplam-tevale velike misli in ideje progresivnih mislecev, ki so se bordi za napredek in humanizem. Tito je tudi v najbolj usodnih trenutkih mimo in samozavestno, odločno in pravično pripravljal boj na življenje in smrt, za biti ali ne biti jugoslovanskih narodov. Njegove odločitve v tistem času so bde temeljne odločitve za bodočo Jugoslavijo.
V	najbolj težkih in usodnih trenutkih za partijo in delavski razred ga vidimo v prvih vrstah v boju proti buržoaziji in nasilnikom kraljevine Jugoslavije, zlasti še v obdobju šesto-januaiske diktature. Moč njegovih besed, s katerimi ni priznal takratnega buržoaznega sodišča, je vnesla nov polet in midi v takrat šibke organizacije KP in SKOJ-a. Tito je bd v tem času že prekaljen revolucionar, saj je aktivno sodeloval v spopadih z nasdno in tiransko buržoazijo v času oktobrske revolucije v Sovjetski zvezi, kjer se je znašel kot vojni ujetnik.
Že v tem času je vedel, kje je njegovo mesto.
Tito je bd močno povezan s celjskim območjem, saj je živel pri svoji teti na Kozjanskem kot legal ec. To domovanje mu je omogočdo razgibano in uspešno partijsko in revolucionarno delo.
Sodeloval je na prvi konferenci komunistične partije Slovenije v Šmiglovi zidanici leta 1938. Istega leta je na Lisci ustanovd začasni politični biro komunistične partije Jugoslavije v domovini. Titova aktivna prisotnost v revolucionarnem gibanju je našim komunistom.
ki so delali v delavskih središčih, dajala nove spodbude in golet. Večkrat je potoval skozi Žalec, se v Žalcu tudi ustavd ter se pozanimal za naše delo in naš razvoj. Vedno je bd navdušeno sprejet. Kako smo ga imeli radi, kako smo z njim in kako je z nami on, smo pokazali septembra 1978. leta, ko smo ga množično pozdravdi ob njegovi poti skozi občino, posebno še v Žalcu — ob njegovem kratkem postanku. Takrat smo mu izrekli tudi tudi iskreno dobrodošlico in se mu zahvaldi za njegovo delo.
Titu smo zaželeli še veliko delovnih uspehov z željo, da nas še dolgo vodi. Povabili smo ga tudi na obisk v našo občino, da ga seznanimo z dosežki, pa tudi s težavami.
To je bdo tudi zadnje srečanje s Titom v Žalcu, kakor tudi njegovo zadnje potovanje skozi dolino zelenega zlata. Kot bi naši občani slutdi, da je bdo takrat poslednje srečanje s Titom, vsak gaje želel pozdraviti. Tovariš Tito je bd tudi častni občan naše občine.
Predsednika Zveze komunistov Jugoslavije in SFRJ, tovariša Josipa Broza Tita ni fizično več med nami, ni ga več med našimi delovnimi ljudmi in občani. Kaj sedaj, se sprašujemo? Zopet se moramo povrniti k Titu, k njegovim besedam in velikemu heroizmu, k njegovemu bogatemu izročdu. Ponovno morajo v nas zazveneti besede, ki jih je naš Tito v preteklih letih nemalokrat na-slovd na nas, pa tudi tistim v tujini, ki so izražali kakršnekoli dvome o tem, kakšna bo sedanja in prihodnja pot neuvrščene, samoupravne in socialistični Jugoslavije.
Titova misel je bda vselej uprta v sedanjost in prihodnost. Vedno je verjel v tisto, kar prihaja, kar je novo in mlado.
Zato je bd tako blizu resnični revoluciji. Z njegovo značdno preprostostjo in plemenito čustvenostjo je znal tudi najtežje probleme in razmere povedati ljudsko, človeško, razumljivo. Ogromna je zakladnica znanja, izkušenj, teoretičnih izhodišč in konkretnih rešitev, ki nam jih je zapustd. Veliko delo, ki je zastavljeno in se
uspešno realizira v naši vsakodnevni praksi, moramo nadaljevati. Njegova misel, delo in smelost morajo biti prisotni z nami. Kot je Tito gradd naš delavski razred, KP in novo socialistično samoupravno državo iz moči ljudskih množic in zavesti delavskega razreda, tako mora biti tudi naše delo med množicami, med delovnimi ljudmi, med njimi moramo živeti. To bo najboljša praksa in teorija. Prizadevati si moramo, da nadalje razvijamo bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in narodnosti, kar je le porok, da ohranimo čvrsto socialistično samoupravno Jugoslavijo ter si tako gradimo sami naše lepše življenje in boljši jutrišnji dan.
Naša nadaljnja naloga pri razvoju Titove vizionarske midi je na področju samoupravljanja.
Čim bolj kvalitetno in politično odgovorno moramo delati na tem področju. Sleherni član naše socialistične, samoupravne družbe, sleherni delavec mora sodelovati pri upravljanju družbe. Skrbno moramo uresničevati naš delegatski sistem kot osnovni sistem našega samoupravljanja. Tudi v občini se moramo pričeti truditi in prizadevati, da čim hitreje uveljavimo kolektivno vodstvo. Naša samoupravna socialistična Jugoslavija je tudi temelj naše neuvrščene politike v mednarodnih odnosih. Zato je potrebno, da vsi prispevamo, da bo neuvrščena Jugoslavija vedno močnejša, progresivna sila v mednarodnih odnosih.
Spoznanje, ki smo si ga pridobili v NOB j^ede lastne varnosti in obrambe, je potrebno z vso odgovornostjo razvijati naprej. Razvijati moramo našo obrambno sposobnost, da brano lahko varno in mimo delali za našo bodočnost.
Tito je v svojem delu dajal poseben poudarek razvoju gospodarstva. Bil je zelo kritičen do pojavov,'ki niso v skladu s socialističnim gospodarskim sistemom, kjer je delavec gospodar. Nikoli se ni sprijaznil z gospodarskimi koncepti, ki niso nakazovali hitrejše rasti. Vedno in povsod je spodbujal graditev enotnega jugoslovanskega tržišča, bil je kritičen do nacionalnih ekonomij. Poudaijal je, da
krniti1*iii***mi
bomo lahko z razvito materialno bazo veliko uspešnejše premagovali določene probleme. Posebno se je zavzemal za razna stabilizacijska prizadevanja, tudi za ta, ki jih izvajamo danes. Tako imamo na tem področju velico napotkov in nalog tovariša Tita.
Tito bo živel z nami s svojim neizmernim delom. Titove ideje nas bodo vseskozi spremljale in opozarjale pri našem delu na področju družbenoekonomskega razvoja. Naše spoštovanje do Tita bo tem večje, čim uspešneje bomo posamezne naloge realizirali v konkretni praksi, v dobrobit delovnega človeka in občana.
Z nobeno besedo Ti tovariš Josip Broz-Tito, naš pred-
sednik in voditelj ne moremo dati, bodisi priznanja ali česarkoli za TVOJE veliko delo, ki si ga opravil za dobro jugoslovanskih narodov in narodnosti, delavskega razreda, mednarodnega delavskega gibanja, gibanja neuvrščenih, še posebno pa za resnično svobodo vseh nas.
Lahko TI v imenu delovnih ljudi in občanov občine Žalec, v imenu komunistov rečemo HVALA za velik trud, za veliko delo, v katerem si sam izgorel.
Večna Ti dava - v naših srcih boš večno živel.
(Iz govora predsednika OS Žalec Vlada Goriška na osrednji žalni svečanosti v Žalcu)
Vsa ta sila ostaja z njim, Titov duh bo živel naprej
SAVINJSKI OBČAN 3

Mitja Ribičič ob smrti Tita
Kadar nam je težko, se zatečemo k Prešernu, Človeka smrt požanje, človeštvo ne, naprej z njim, kar je storil zanje, živelo bo vselej. Te pesnikove besede so nam tolažba in, spodbuda ob kruti novici, da je prenehalo biti srce Tita, srce človeka in voditelja, po katerem je ljudstvo imenovalo svojo domovino Titova Jugoslavija. Prenehalo je biti srce človeka, ki je na čelu vseljudskega gibanja iz stare temnice narodov, dežele narodnostnih, verskih in socialnih zapletov, siromaštva in brezpravnosti, materialne in duhovne zaostalosti in životarjenja ustvaril in zgradil današnjo novo Jugoslavijo, gospodarsko in kulturno razvito deželo, z najbolj naprednim političnim sistemom in visokim ugledom med narodi sveta. Smrt nam je vzela človeka, ki so ga vsi kontinenti naše zemlje priznavali za največjo osebnost našega časa. Bil je legendami junak, ki se je že pred vojno v najtežjih razmerah bojeval za srečo ponižanih in zatiranih in nato kot partizan organiziral junaški narodnoosvobodilni boj narodov in narodnosti Jugoslavije. Bil je legendarni poveljnik, ki ni tako kot drugi vojskovodje osvajal, ampak osvobajal, malim in zatiranim narodom sveta pa dokazal, kako je mogoče premagati najmočnejšega sovražnika. Bil je državnik, ki je svojo državniško modrost črpal iz najbolj vročega hrepenenja po dostojnem življenju doslej zatiranega sveta na zemeljski obli Zato je bil ustvarjalec svetovnega gibanja neuvrščenih, ki je kot objekt miru najsvetlejši politični pojav sedanjosti Bil je izjemna osebnost, ki ni odločilno vplivala samo na zgodovino naših narodov in naših narodnosti ampak na zgodovino vsega človeštva. Njegove zasluge za srečo našega delovnega človeka, za socializem in mir na svetu so neizmerne.
Umrl je človek, ki smo ga imeli najrajši in ki somga zaradi njegove človeške veličine morali spoštovati celo sovražniki Umrl je človek, o katerem je mogoče reči da je prvi državnik v zgodovini, ki ga je obkrožalo toliko resnične ljudske ljubezni kot doslej še nobenega. A ta ljubezen ni bila kult osebnosti, ampak izraz resnične sreče, povezane s Titovim imenom. Titovim zgodovinskim preoblikovanjem našega življenja in sveta. Nekoč nam je dejal:
„Plodov vsega doseženega dela ni treba pripisati samo meni, pač pa vsej generaciji in tovarišem, ki so šli za menoj in se z menoj borili
Samo en človek ne more mnogo napraviti, naši uspehi so plod nas vseh skupaj. ”
Danes se moramo teh njegovih besed zavedati bolj kot kdajkoli Vsi plodovi dela, ki ga je opravil Tito, so tukaj. Tukaj je njegova dediščina, njegov ugled in slava. Z njima pa je neraz-družno povezano tudi ime Jugoslavije, naše socialistične revolucije, socialističnega samoupravljanja, neuvrščene svetovne politike narodov in ljudstev vsega sveta. In ker je Tito ustvaril nov lik voditelja, nov način vodenja socialistične države, novo odgovornost ljudskega tribuna edinemu suverenu delovnemu ljudstvu, nam bolečina ob Titovi smrti narekuje junaško voljo, da niti za hip ne bomo nevredni njegovih poti Zavedati se namreč moramo, da je ob Titu zrasel nov rod revolucionarjev Kardeljevega kova, a njihova nepremagljiva sila raste iz istih korenin, kot je rasla Titova. Zato se motijo tisti, ki mislijo ali pa celo želijo, da bomo krenili po Titu nazaj. Nasprotno. Se bolj se bomo trudili, da bomo imeli Titovo politiko, socialistično, ljudsko napredno, samoupravno in neuvrščeno, pogumno in zvesto. Še bolj se bo poslej povečala odgovornost zveze komunistov v široki ljudski fronti in delegatskem sistemu. Tudi naprej bodo delovala demokratično izvoljena kolektivna telesa na vseh ravneh. Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije pa je v tem trenutku že prevzelo popolno ustavno odgovornost za neodvisnost in varnost, za bratstvo in enotnost narodov in narodnosti socialistične Jugoslavije, za njeno neuvrščeno svetovno politiko miru in sožitja. Tudi v tem je veličina Tita, da je že v času svoje polne življenjske ustvarjalne moči vgrajeval v naš ustavni sistem institute skupnega vodenja, ki smo jih v sedemdesetih letih že tudi uspešno preizkusili v jugoslovanskem političnem in gospodarskem življenju. Smrt izjemne osebnosti je nepopisna izguba.
Zlasti smrt Tita, ki je kot zgodovinski pojav neponovljiv. Razlika med Titom in podobnimi zgodovinskimi osebnostmi je v tem, da Tito ni bil sam, ampak je bilo z njim naše ljudstvo, vsi narodi in narodnosti Jugoslavije, bila je nepregledna množica zatiranih in tlačenih po vsem svetu. In vsa ta sila ostaja z njim, kar je storil zanje. V vsej tej sili bo Titov duh živel naprej in nam bo porok, da bodo Titove vizije zmerom lepše prihodnosti iz dneva v dan večja resnica.
Štafeto mladosti je tudi letos pričakalo v Žalcu veliko število
mladine in ostalih občanov. Štafeta je po krajšem postanku ponesla pozdrave za tovariša Tita naprej proti Šempetru in Letušu. Posnetek kaže štafeto mladosti ob prihodu v Žalec.
Tito o mladini
Mladi rod noče vojne, želi si mir, kulturo in svobodo. Želi si vedro in veselo življenje, ne pa strahot vojne in ponovno temo ter prepad.
Iz članka, objavljenega v Proleteru, maja 1937
Mladina Jugoslavije se je vključila v prve vrste, branilcev pred ogromno fašistično nevarnostjo, med prve borce za obrambo neodvisnosti dežele.
Iz govora na prvem kongresu antifašistična mladine Jugoslavije, decembra 1942 v Bihaću
Mladinci in mladinke, vaša prva dolžnost je učenje. Pred našo mladino postavljamo pomembne naloge, toda zapomnite si: za vas je na prvem mestu učenje, šele nato delo. V šolah si morate pridobiti znanje, ki vam bo jutri omogočilo, da boste še bolj koristili svoji deželi. Prav tako je potrebna, če ste slabotni in nedorasli — fizična okrepitev, saj drugače ne boste mogli prenesti vseh fizičnih naporov pri delu za dobro naše države. Zaradi tega zahtevamo, da se učite. Vsak, ki to zanemarja, dokazuje, da ne razume duha nove Jugoslavije. Nova Jugoslavija želi imeti mlado generacijo — pametno, vsestransko izobraženo in šolano.
Iz govora ob otvoritvi proge Šamac—Sarajevo, novembra 1947
Mlada generacija v naši državi nima različnih interesov; njeni interesi so istovetni, skupni. Mladina, ki sodeluje pri tako veliki nalogi, kot je izgradnja socializma v deželi, ima skupno nalogo in skupen cilj. Ta skupen cilj pa odpravlja potrebo obstoja dveh organizacij, ki jih preveva isti duh: komunistične in ljudske mladine. Prva in druga sta ljudska mladina — ljudska v polnem pomenu te besede.
Iz govora na skupnem kongresu SKOJ in Ljudske mladine, decembra 1948
Skrb za otroke se ne sme omejiti samo na dajanje enkratne ali večkratne materialne pomoči. Ta skrb mora biti predvsem trajna, poglobljena in vse širša; zajeti mora vse naše otroke v vseh naših krajih. Ker so otroci naše socialistične države naše največje bogastvo, jih moramo tako tudi varovati. Pri tem pa ni dovolj, da jih varujemo samo fizično, temveč je še bolj potrebno duhovno vodstvo, ker se morajo otroci zavedati, da bodo nosilci nadaljnjega pravilnega razvoja.
Sporočilo ob tednu otroka, oktobra 1953 «*
Naša društva morajo v prvi vrsti postati socialistična z ■ našim delom v njih. Mladine ne smemo prepustiti same sebi, temveč jo je potrebno usmerjati.
Iz govora na VI. plenumu CK ZKJ marca 1956
Rad bi izrazil željo, da bi bil
25.	maj vedno dan naše mlado-
sti, športni dan naše jugoslovanske mladine, prikaz telesnokul-tumih in duhovnih dosežkov.
i
Ob sprejemu štafete 25. maja
1956
Ponovno aktiviranje naše mladine, ne samo na raznih področjih kulturnega, športnega in zabavnega življenja, temveč tudi s ponovnim sodelovanjem v raznih delovnih akcijah, kakor tudi z njenim deležem pri oblikovanju vsega našega družbenega sistema, je dokazano, da so povsem deplasirana različna nekdanja gledanja o apolitičnosti naše mladine in o njeni nezainteresiranosti za tisto, kar se dogaja okoli nje.
Iz referata na VIL kongresu
ZKJ, aprila 1958
Prepričan sem, ko bo naše mladince z vasi v vse večjem številu zajela težnja po čimprejšnji preobrazbi svojih vasi in prehodu na socialistični način
obdelave zemljišč, da bo to izredno pomembno za našo socialistično skupnost in da bo na ta način prav naša mladina postala tisti dejavnik, ki bo preobrazbo vasi prevzela na svoja pleča.
Iz govora v Nišu, novembra 1959
Prepričan sem, da bodo mladi ljudje iz vseh dežel, ne glede na raso, vzgojo in ideološko pripadnost, pokazali, da jih navdihujejo najplemenitejši ideali naprednega človeštva, in da bodo, kakor odslej, nudili znatno podporo boju za mir in sožitje med narodi.
Pismo udeležencem osmega svetovnega festivala mladine in študentov za mir in prijateljstvo v Helsinkih, julija 1962
Naš sistem samoupravljanja postopno ustvarja pogoje za vse aktivnejše sodelovanje in
prispevek mladih ljudi v vsem družbenem življenju. Hkrati si prizadeva, da jim, skladno z možnostmi, ustvari pogoje za vsestranski razvoj in uveljavitev. Zaradi tega je prav mladina najbolj zainteresirana, da se ta sistem dosledno izvaja, nadalje razvija in izpopolnjuje.
Iz govora na VIII. kongresu Zveze mladine Jugoslavije, februarja 1968
Mladina ne mara stagnacije v družbi. Vedno išče kaj novega, kjer bi lahko uveljavila svoj polet. Več bi morali razpravljati z mladino in usmerjati njen elan v konstruktivni smeri. Zveza komunistov se mora tako organizirati, da komunisti delujejo neposredno med mladino, v njihovih organizacij ah .-Samo z neposrednim političnim delom v enakopravnem odnosu s člani mladinskih organizacij, se bodo komunisti lahko borili za uresničitev programskih ciljev in politike ZK, in to predvsem z kar najbolj številnim vključevanjem mladih v akcije za uresničitev teh nalog.
Iz referata na IX. kongresu ZKJ, marca 1969
Športniki ste del mlade generacije, mladim pa pripada bodočnost. Vi sodite, da pri nas namenjamo športu premajhno pozornost. S tem se jaz strinjam.
Iz pogovora z delegacijo jugoslovanske zveze organizacij za fizično kulturo, junija 1971
Najpomembnejše je, ker mladi starešine in vojaki v vsaki situaciji izpričujejo visoko zavest, disciplino, iniciativnost in hrabrost, da prevzamejo odgovornost za svoje odločitve in akcije.
Iz govora na zborovanju v Karlovcu po zaključku manevrov Svoboda 71
Vaše prostovoljno delo je večkratnega pomena. Tu se srečujete in se seznanjate mladinci iz vseh krajev naše države, iz vseh republik. Tu ustvarjate tisto, kar je največje in najvažnejše za nadaljnji razvoj in stabilizacijo naše države — bratstvo in enotnost. Ustvarjate jugoslovansko celoto. V vaši zavesti se utrjuje težnja, ki je nič več ne more spremeniti — da bi bila Jugoslavija enotna.
Iz pogovora z brigadirji na akciji „Sava 74”
Ko proslavljamo 30-letnico mladinskih delovnih akcij, dejansko praznujemo jubilej šole, ki je po marsičem edinstvena na svetu. To je šola socialistične vzgoje mladine, šola bratstva in enotnosti, šola tovarištva in prijateljstva. Vse te vrednote globoko prevevajo našo mladino. Vendar pa jih je treba nenehno izpričevati in nadalje razvijati, treba je v dejanjih potrjevati zvestobo in ljubezen mladih do njihove socialistične domovine.
Iz poslanice ob proslavi 30. obletnice mladinskih delovnih akcij, marca 1976.
Titova srečanja z delavci
Ena od najbdj značilnih Titovih značajskih potez je bila njegova neposrednost in vedrina, njegov smisel za šalo in humor, posluh za tiste vsakdanje razgovore, ki osvajajo srca ljudi in napravijo ozračje manj protokolarno.
Redkokdaj je bil nerazpoložen ali jezen. Seveda se je zgodilo - a kot običajno le v primerih, ko se pri nadvse resnih zadevah in poslih kaj zatakne, ko se zgodi, da človek pozabi na človeka in ko vidiš, da posamezniki samo z deklarativnimi besedami sledijo liniji, v praksi pa ravnajo povsem drugače.
Tito je znal z neposrednostjo in izrednim razumevanjem za šalo vselej takoj razpršiti tisto običajno, začetno vznemirjenost ljudi, ki so ga obkrožali in se z njim srečevali.
Bilo je maja 1968 na sprejemu predstavnikov delovnih kolektivov, ki so mu prišli čestitat za rojstni dan. Tito je pristopil k skupini delavcev iz Bosne in Hercegovine. Na obrazih jim je bilo videti, kako vznemirjeni so, a vsi so molčali. Gledali so vanj in sprva nihče ni vedel, kaj naj spregovori, katera naj bo prva beseda. Tito se je nasmehnil in povprašal: „Kako je, tovariši, kako gre? ”
„Gre!”
„Že, že, ampak kako — navzgor ali navzdol? ” se je pošalil Tito.
KOKOŠ
Med predstavniki delovnih kolektivov, ki so 23. maja 1968 čestitali Titu za rojstni dan, je bila tudi delegacija znanega izvoznega podjetja Vajda iz Hrvaške.
Veseli in razburjeni so bili delavci. Vsi bi bili radi v njegovi bližini, vsak bi mu bil rad stisnil roko, vsak bi mu bil rad povedal nekaj toplih besed, ga kaj povprašal, se slikal z njim. Tudi delavci Vajde bi to radi, a ne morejo se preriniti skozi gnečo. Enemu končno le uspe, da se prebije do njega. Uspe mu tudi, da lepo in razločno pove, kdo je, odkod prihaja in da mu je sicer žal, a da mora na račun
vlade povedati nekaj gorkih. Tista odredba da ni prav nič v redu, po kateri lahko podjetja, kot je na primer tudi Vajda, dobijo za izvožena jajca samo pet odstotkov deviz, zadruga pa kar 20 odstotkov, čeprav niso nikakršni proizvajalci teh jajc ...
Gleda delavec Tita, pomolči nekaj trenutkov in zatem nadaljuje: „Kokoš znese jajce, odkupimo ga pa ali mi ali zadruga, lepo prosim, kdo je potem proizvajalec? ”
Tito pa mu — prav tako resno — odvrne: „Kokoš!”
PODPIS
Ob koncu srečanj so seveda vsi udeleženci želeli imeti Titov podpis, predvsem pa najmlajši pionirji. V šolski beležnici, v knjigi, dnevniku, spominski knjigi, kjerkoli, da bi le bil spomin, da bi prijatelji, znanci in sošolci verjeli: res sem sedel pri Titu ...
Vsak maj je bil enak: Prosim, tovariš Tito, podpišite se___
In on je z nalivnim peresom neutrudno risal odločne poteze na papir. Leta 1953 je stopil predenj tudi Franjo Mimjak iz Subotice. V rokah je imel fotografijo svojih otrok in jo kazal presedniku:
„Tovariš Tito, moj sin si tako želi, da bi se podpisali na to sliko...”
Ni še končal prošnje, ko je Tito že segel po peresu: „E, če gre za sina, potem je treba izpolniti ukaz!’
Pride drugi delavec. Spet s fotografijo.
„Za koga? ” vpraša Tito. „Za sina ali za hčerko? ”
„Ne, to je za tovariše v podjetju ... Drugače ne bodo verjeli, da sem bil res tu, res z vami...”
Tito je podpisal.
Zatem se je okrog njega kar zgrnilo vseh, ki so želeli odnesti s seboj eno samo pisano besedo in mu moleli papirčke pod roko.
„Hej,” reče Tito, „da niso vse to bianko menice? ” se je smejal predsednik. In podpisoval...
INDEKS
Ko so prišli Titu za 77. rojstni dan čestitat študentje zagrebške univerze, so mu prinesli nenavadno darilo: knjižico, ki je imela na platnicah napis: Indeks... Tam, kjer je običajno napisano ime fakultete, pa je bilo natisnjeno: Fakulteta mladosti... Na prvi strani v knjižici je bila prilepljena tudi Titova fotografija - dika iz leta 1943, ki jo je bila skrbno shranila neka deklica iz okolice Jajca.
Tito je vzel darilo, se nasmehnil in rekel „Kolegom”:
„Hvala za darilo ... Samo — jaz nisem več tako zelo mlad.”
Dr. Vladimir Bakarič pa je pripomnil: „Pazi, da ne postaneš večni študent!”
Vsi naokrog so se zasmejali, predstavnika zagrebških študentov pa smeh ni zmedel: „Indeks smo prinesli v dar človeku, ki večno študira življenje in ki zna v njem najti najboljše poti!”
„SKENDERIJA”
Ko je Tito decembra 1969 obiskal Sarajevo, si je ogledal tudi novi gospodarski center Skenderijo, ki ima približno 8600 kvadratnih metrov po-slovno-prodajnih prostorov in je namenjen tudi kulturnim in športnim prireditvam. Ena sama dvorana lahko na primer sprejme 800 gledalcev... Čeprav je bil Tito navdušen nad vsem, kar je videl, je naprej povprašal, koliko je vsa zadeva veljala. Povedali so mu, da okrog sto pet milijonov dinarjev.
„In kdaj se bo začela Sken-derija amortizirati? ” ie zanimalo Tita.
„Kmalu.”
„Kako pa ste si zagotovili sredstva? ” še ni dalo Titu miru.
Predsednik mestne skupščine je povedal, da so investicije zagotovile banke, delovne organizacije in občinske skupščine, republika pa je prispevala petnajst milijonov dinarjev. Dže-mal Bijedič, predsednik skupščine SR Bosne in Hercegovine, je videl, da Titu nekaj ni povsem jasno, pa je skušal dopolniti predhodnika:
„Veste, tovariš Tito, to ni investicija brez kritja. Vsi računi so plačani.”
„To že, zato pa so luknje drugje,” je odvrnil Tito sicer v šali, a vendar z rahlim prizvokom graje.
V tem trenutku je nekdo od domačinov polglasno pripomnil, da so tu tudi novinarji in da si vse beležijo ...
„Novinarji so tu zato, da pišejo,” se je zasmejal Tito. „Vi pa pazite, kaj govorite!”
Domačini so Titu tudi zaupali svojo željo: da bi v Skenderiji organizirali kongres samoupravljavcev.
„Lahko,” je rekel Tito. „Samo glejte, da ne boste samoupravljavcem tako .zasoljeno’ računali uporabe dvorane, kot je to v navadi!”
Dragutin Kosovac, predsednik izvršnega sveta mestne skupščine, je Titu pojasnil, da bo v Skenderiji tudi kavarna „cekar”, kjer se bodo lahko ustavile gospodinje, ko bodo opravile nakupe na tržnici, kjer si bodo lahko odpočile, popile kavico...
TREZNEŽ
„To je v redu,” se je strinjal Tito. Neki Bosanec pa je v šali dopolnil Kosovca: „Veste, tovariš Tito, to je zato, da bo vsak Sarajevčan, ki bo izgubil ženo, vedel, kje je lahko najde!”
Med obiskom v Makedoniji tnaja 1957 je Tito s spremstvom obiskal tudi kmetijsko posestvo Iljo Vilarov, ki je doma, pa tudi na tujem, zaslovelo zaradi odličnega grozdja in imenitnih vin.
Ko so si ogledali plantažne vinograde, so gostje seveda dobili dobro kapljico tudi za pokušnjo. Tito in vsi so vino pohvalili že po prvem požirku, le Lazar Koliševski ni hotel popiti niti kaplje.
„Ne smem, prinesite mi raje kozarec vode!”
Tito ga pogleda, se mu nasmeje in reče: „E, moj Lazo, vodo bi pa lahko že v Skopiu naročil!”
PASTIR
Na poti iz Štipa v Skopje 29. maja 1957 se je Tito s sprem-
stvom krajši čas zadrževal na Ovčem polju, kraju, ki slovi po ovcah merinovkah z izvrstno volno. Lazar Koliševski je že v modrem vlaku nagovarjal Tita, naj si ogleda ovčarsko razstavo blizu železniške postaje v tem kraju.
Tito si je ogledal razstavo in se pogovarjal z živinorejci, ki so mu ob odhodu tudi izročili darilo:
„Tovariš Tito, podarjamo vam sto jagnjet merinovk ...”
Tito ni mogel zadržati smeha: „Kaj pa naj z jagnjeti, tovariši? Klati jih — tega nočem. Da bi jih pa pasel - za to nimam časa!”
SLADKO
Vsako leto so prinašali ljudje darila Titu, a med mnogimi predmeti se je v muzeju 25. maj na Dedinju vsako leto nabralo veliko takih, ki v muzej res ne sodijo....	*
Tako je naprimer Tito za svoj 70. rojstni dan dobil tildi velik kozarec sladkega iz lubenice, prinesla ga ie Ljubica Jovičič iz Kraljeva.
„Vzemite, tovariš Tito, vzemite,” je prosila Ljubica Tita. „Ko ste bili v okrajnem komiteju v Kraljevu, sem vam s takšnim sladkim postregla in všeč vam je' bilo. Zdaj sem vas hotela spet razveseliti...”
„Saj ste me! Rad imam sladko.”
Iz Srbije je dobil tovariš Tito dva sodčka vina...
Tito je pogledal sodčka pa darovalce in planil v smeh: „No, drugo bo šlo v muzej, tole pa ne!”
„Seveda ne,” je pripomnil eden od gostov. „Sodčka sta polna!’’^
„Saj * ravno zato,” se je zasmejal Tito.
POTNIK
Konec decembra 1953 je bil Tito na Brdu pri Kranju. Nekega dne si je zaželel sprehod po Ljubljani, pa je poklical Miho Marinka, da bi mu delal družbo. Odpeljala sta se z avtomobilom, v Šentvidu pa sta izstopila in se povzpela na tramvaj.
Tito je bil v civilni obleki, v civilu pa je bil tudi dežurni oficir, njegov spremljevalec, tako da mnogi potniki, sploh niso opazili, s kom se vozijo. Tito je stopil k sprevodniku, vzel listnico iz žepa in mu ponudil tisočak.
„Karto prosim!”
Kondukter je imel polne roke dela in Tita sploh ni pogledal v obraz. Ker pa ni sprevodnika, ki bi se razveselil velikega bankovca, je osorno zabrusil: „Tovariš, pripravite drobiž!”
„Nimam,” je po pravici odgovoril Tito.
„E, potem pa ne bo karte!”
Medtem so vsi v tramvaju Tita že spoznali in se začeli dregati in smejati. Šele tedaj je sprevodnik dvignil glavo in pogledal potnika. Zardel je in se pričel jecljaje opravičevati.
„Ne, ne, tovariš maršal, vi ne potrebujete karte, vi...”
' „Zakaj ne? Saj sem tudi potnik,” je vztrajal Tito.
nez Vipotnik in drugi. Robana sta goste povabila v hišo, a so rekli, da bi raje posedli pod jablano pred hišo. Prinesli so jim mizo in stole, gospodinja pa jim je postregla z domačim sadjevcem, kruhom in savinjskim želodcem.
Prigriznili so, pohvalili sadjevec in si ogledovali vrhove Ojstrice in se pomenkovali.
Robanova kemtija pod Ojstrico sodi med največje hribovske kmetije pa tudi njihov rod je med najstarejšimi v Zgornji Savinjski dolini. Prvi zapiski o Robanovim izvirajo iz leta 1426. Kmetija je imela nekoč 450 ha, sedaj pa meri 150 ha, kar je še vedno dovolj za delo. Večinoma so to gozdovi ali skalnat svet.
Franc in Valerija Roban imata pet otrok. Dve starejši dekleti obiskujeta srednjo šolo (najstarejša Marija je na pedagoški v Celju), mlajši fantje pa hodijo še v osnovno šolo. Ko sc otroci vrnejo domov, se začne živ žav, skratka, pri Robanovih ni dolgčas. Otroci kajpak tudi pomagajo pri delu.
Robanova kmetija je opremljena z vso potrebno kmetijsko mehanizacijo, živina je od spomladi do jeseni na paši na planšatiji pod Oistrico. Dohodek dajeta les in živinoreja.
TITO NA PLANŠARIJI POD OJSTRICO
Franc Roban: „Dan, ko nas je obiskal tovariš Tito, je bil sončen in vedro razpoloženi gostje so si zaželeli ogledati plan šarijo pod Ojstrico. Tovariš Tito je dejal, da bi se odpravil peš do planšarije, a ga bob noga in tako sem jim odprl zapornico. Proti planšariji so se odpeljali po gozdni stezi.”
Tovariš Tito je večkrat mudil v Savinjski dolini in teh njegovih obiskov se Savinjčani živo in z veseljem spominjajo. V našem reportažnem zapisu smo zajeli njegov obisk na Robanovi kmetiji v Zgornji Savinjski dolini v jubju 1968. leta.
Tito se je takrat mudil v Ljubljani in vse kaže, da ga je za obisk pri kmetu Robanu nagovoril Edvard Kardelj, kije bil znan kot velik ljubitelj gora ter planinske flore in favne. Čeprav sem tovariša Tita nekajkrat spremljal kot novinar, mi je
večanje s Titom pri Robanih pod. Ojstrico ostalo v najlepše m spominu.
To pravita tudi Franc Roban in njegova žena Valerija. Ko sem jui obiskal v februarju letos, je v Robanovem kotu ležal še sneg. Sonce pa je že grelo in vršaci Ojstrice so se bleščali kot velik dragulj. Robana sta že poopravila pri živini in ker v tem času še ni bilo večjega dela, smo imeb dovolj časa za klepet.
Gospodar Roban je menil, da poslej, l:o je mimo hiše stekla cesta, ki
povezuje tri višinske kmetije, ni več prejšnjega mira tu pod Ojstrico, kar je škoda.
Franc in Valerija sta se do vseh podrobnosti spomnila obiska tovariša Tita. Nista skrivala, da sta še danes ponosna, da ju je obiskal predsednik repubbke in pogovor v družini večkrat nanese na ta dogodek.
Še danes ga vidita, kako je prišel zravnan in jima je nasmejan segel v roke. S tovarišem Titom so bib takrat Edvard Kardelj z ženo Pepco, Sergej Krajgher, Lidija Šentjurc, Ja-
Tovariš Tito je v spremstvu Edvarda Ka rdelja, Sergeja Kraigherja in drugih gostov 1. julija 1968. leta obiskal Robanovo kmetijo pod Oistrico. F rane Roban je gostom zaigral na citre.
Tovariš Tito na Robanovi kmetiji
Robanoma je še danes žal, da je bila koča takrat zaprta, ker je plan-šarica, ki je sicer stregla gostom, od-1 šla po opravkih. Vendar pa to gostov ni motilo. Uživab so razgled' na bližnjo Ojstrico in opazovali čredo krav, ki je mulila travo.
Roban: „Bil je čas košnje in sušenja sena, zato smo imeb na kmetiji polne roke dela. Med tem, ko so bili tovariš Tito in drugi gostje pod Ojstrico, sem si dal opravka v čebelnjaku. En panj je bil poln medu, zato sem ga iztočil Komaj sem opravil delo, že so se vmib.
S Titom sva potlej nekaj časa sama posedela in vpraševal me je, kako gospodarimo. Bil je prijeten sobesednik. Ko sva se takole pogovarjala, so naju začele nadlegovati čebele. Tovariš Tito se je pomaknil nazaj in se ž roko zaščitil. Rekel sem mu, da je čebele, ki so priletele iz domačega čebelnjaka, privabil med na mojih rokah. Postal je pozoren in pobaral me je, če sem točil med.
Ko sem prikimal, me je vprašal, koliko sem natočil Odvrnil sem mu, da je panj dal 25 kilogramov medu. ,To je mnogo’, je odvrnil Pogovori sva nadaljevala o čebelarstvu in spoznal sem, da se razume na čebele.”
ROBAN JE ZAIGRAL NA CITRE
Med sproščenim pomenkom pod jablano se je nekdo spomnil, da kmet Roban imenitno igra na citre. Gospodar je prinesel stare citre, jih pobožal in gostom zaigral domače viže. Njegovi od dela zgarani prsti so plesab po strunah in izvabljali nove in nove viže.
Roban: „Citre so že od nekdaj v naši hiši ljudsko glasbilo. Nekoč, ko smo bili še mladi, sva z bratom igrala na citre, tretji brat pa naju je spremljal na kitaro. Lepo smo za-
igrali pa tudi ubrano zapeli. Naša mati nas je velikokrat po slu àia, ko smo muzicirali zvečer pred hišo.”
Franc Roban vse boy poredko vzame citre v roke, zato pa muzicirajo otroci. Tudi zapoj o, skratka, tradicija igranja na citre in petja se ‘nadaljuje iz roda v rod.
OTROCI SO POKLICALI TITA
In še drobna zanimivost s tega' obiska, ki nam jo je zaupala gospodinja.
»Tovariš Tito je prišel na obisk z psom volčjakom. Takrat so bili naši otroci še majhni, zato sem jih odvedla v zgornjo sobico ter jim naročila, da naj bodo lepo tiho.
Otroci pa kot otroci, so odprli okno in zvedavo zrli navzdol pod jablano, kjer so sedeli Tito in ostali gostje. Pa se je petletna Marija opogumila in zaklicala: ,Tu smo, naš vidiš, tovariš Tito? !’ Tito je opazil otroške glavice na oknu in jim zaklical: ,Vidim vas, pridite dol!’
Kdo bi ob takšnem vabilu ostal vi sobici. Otroci so preskakovali stopnice, planili na hodnik in stekli pod jablano k Titu. Prinesli so mu šopek planinskega cvetja. Bil jih je zelo vesel in otroci so poslej ostali v njegovi bližini.”
Tito sc je poslovil od Robanov popoldne okrog 16. ure. Gospodarju Robanu in gospodinji Valeriji je poklonil ročni uri s svojim posvetilom, kiju hranita kot drag spomin. Povabila sta ga, da naj še pride. Obljubil ie, da bo še prišel, žal pa se mu želja ni izpolnila. Re vel ie tudi, da naj Robanov kot ostane tak, kot je.
Leta so se odmaknila, spomin na najljubšega gosta pa je ostal med kmečkimi ljudmi v Zgornji Sarinjski' dolini živ, kot bi jih tovariš Tito obi-dcal \č eraj.
L.T.
Smrt tovariša Tita je hudo prizadela in pretresla tudi prebivalce naše doline. V knjigo žalosti, ki je bfla v dneh žalovanja odprta v Savinovem salonu v Žalcu, se je vpisalo nad 6400 občanov. Iz izjav se zrcali nema bol in odločnost, da bomo hodili naprej po Titovi poti.
Tisoč gostov pride z vlakom
bratstva...
Vse kaže, da bo letošnji Vlak bratstva in enotnosti največja tovrstna manifestacija pri nas, ker jo prirejajo po smrti predsednika Tita, utemeljitelja ene največjih pridobitev naše revolucije. Prireditelji bodo tovarišu Titu kot priznanje in izraz hvaležnosti posmrtno podelili zlato plaketo Vlaka bratstva in enotnosti.
Kot so se dogovorili na nedavnem skupnem posvetu v Žalcu, bo 5. junija pripotovalo , z vlakom v Slovenijo blizu tisoč gostov iz Srbije, ki so v času NOV nudili zavetje in nesebično pomagali številnim slovenskim pregnancem.
Gostov pa bo v resnici še več, saj so nekatere delegacije iz srbskih občin morale odstopiti prostor v vlaku mnogim, ki bi sicer morali ostati doma, same pa bodo pripotovale z osebnimi avtomobili.
Predstavniki koordinacijskega odbora iz Srbije so povedali, da je zanimanje za letošnji Vlak bratstva in enotnosti tolikšno, da bi morali pripraviti vsaj še en vlak, če bi hoteli zagotoviti mesto vsem, ki se želijo udeležiti te manifestacije bratstva in enotnosti. V zadnjih letih so namreč nastala oziroma se spletla mnoga nova poznanstva.
Največ gostov iz Srbije bodo sprejeli v Mariboru, Celju, Ravnah na Koroškem, Radovljici, Slovenj Gradcu in Žalcu. Vlak, katerega pokrovitelja sta rudarska kombinata Trbovlje in Kolubara, bo imel prvi postanek v Dobovi, največji sprejem pa pripravljajo v Krškem. Tako kot vsakič, bomo tudi to pot srečni in z odprtimi rokami pričakali in sprejeli drage goste, na katere nas veže toliko spominov.
Udeleženci nedavnega posveta o pripravah na sprejem vlaka bratstva in enotnosti v Žalcu
Podeljena priznanja OF
Ob 39. obletnici ustanovitve OF slovenskega naroda so v naši občini prejeli priznanja OF Slovenije:
Drago Kumer iz Gotovelj, Jemej Koštomaj iz Zabukovice, Milan Zupanc iz Migojnic, Pavlina Glušič iz Vrbja, Terezija Praprotnik iz
Vranskega, Franc Mandeljc iz Studenc, Franc Škruba iz Letuša, dalje Krajevna organizacija ZB NOV iz Tabora, Občinska zveza DPM iz Žalca, Prosvetno društvo Trnava in Krajevna organizacija SZI)L Liboje. Čestitamo!
Dobitniki OF priznanj v naši občini
Vrste so se okrepile
Šmiglova zidanica, pomnik revolucionarnega boja predvojnih komunistov, dobiva vedno večji pomen. Tu se zbirajo delovni ljudje in občani naše občine ob svojem delavskem prazniku 1. maju, tu tečejo razne kulturne manifestacije in ne nazadnje, tu stopajo na svojo partijsko pot novi člani Zveze komunistov. Tudi letos pred 1. majem je bilo tako.
V vrste Zveze komunistov je bilo sprejetih 72 novih članov. Na slovesnosti sta mladim komunistom spregovorila Emil Rojc, izvršni sekretar predsedstva CK ZKS in sekretar OK ZKS Žalec Franc Jelen. Sledil pa je tudi kulturni program z revolucionarno vsebino, ki je
slovesnost napravil še bolj svečano. Ob koncu pa so si udeleženci še ogledali spominsko sobo zasedanja I. konference CK KPS, na kateri je prisostvoval tudi generalni sekretar KPJ Josip Broz—Tito, poleg tega pa so poslušali magnetofonski zapis zgodovinskega ozadja te konference, ki je pomenila pomemben korak v pripravah na oborožen upor proti okupatorju.
Ob koncu velja zapisati, da je zelo razveseljivo, da vstopa v vrste komunistov predvsem mladina, ki je prežeta z novimi idejami in veliko pripadnostjo do naše samoupravne socialistične družbe.
- dar —
Med sprejemom pri Smigjlovi zidanici
-K****-**-***********-*******-****************-*«****
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
It
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
Bil sem vojak Titove garde
Miro Novak je znan kot izredno sposoben in gostoljuben gostilničar. V njegovi gostilni dobi gost takorekoč vse, postrežba je hitra, solidna.
Vrsto let se je bavil s športom. Najprej nogometom, rokometom, potem pa je nekaj let vodil pri TVD Partizan Gotovlje vrsto rokometašev. Bil je organizator številnih tekmovanj ženske in moške rokometne ekipe.
Sedaj, visok in plečat moški tridesetih let se nadvse rad sp can inja, ko je bil pred leti vojak Titove garde. Takole pripoveduje:
„Že pred naborom smo se fantje v vasi pogovarjali, v kakšnem rodu vojske bi radi dužili, kam, v katero republiko nas bodo poslali. Največ jih je bflo navdušenih za avtoedinice, Titove garde pa si skoraj nismo upali omeniti.
Stopil sem pred naborno komisijo. Ta je odločila: pešadija, Titova garda. V Valjevu so nas pošteno prije-
li.	„Obuka”, tako smo rekli, je bila izredno zahtevna. Dobro sem se odrezal, iz-držal še tako zahtevne vaje, predvsem pa sem bil discipliniran. Zadnjo vrlino sem najbrž podedoval po očetu.
Prišel sem v izbor in poslali so nas v Beograd, v Užiško ulico stražit Titov dom in Beli dvor, pripravili so nas za častne straže na letališču. Tako sem videl mnoge visoke politične in vojaške osebnosti, izredno srečen pa sem bil, ko je stopal mimo nas tovariš Tito. Občutkov skoraj ni moč popisati. Res pa je, da
je bil Tito rojen vojak. Čvrst in prožen je bil njegov korak, njegova drža je bila elegantna.
Miro Novak, vojak Titove garde
Ob večjih dnevnih praznikih smo v novih uniformah hodili ure in ure, nič koliko kilometrov v patro-lah, toda utrujenosti nisem poznal. Vedno znova je v meni vstajala podoba ljubljenega maršala, pa ne samo v meni, v vseh, ki smo ga imeli čast čuvati.
Včasih se nam je približal, spregovoril nekaj besed in njegova vedrina nas je osrečila. Cesto smo potem v vojašnici ponavljali njegove besede. Še ta trenutek natančno vidim njegov nasmeh, slišim barvo njegovega j^asu. Ne, zame ni mrtev, v meni bo živ do konca mojega življenja,“ je končal Miro Novak svoje spomine na vojaka Titove garde.
DRAGO KUMER
*•
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
★
$
★
★
★
★
★
i
★
★
★
★
***************<******************************
Še z večjo doslednostjo po začrtani poti
Ko je sekretar komiteja Franc Jelen na nedavni programski volilni konferenci občinske organizacije ZKS Žalec ocenil sedanje družbenopolitične in samoupravne družbenoekonomske razmere v naši občini, je dejal, da se bomo najlepše oddolžili spominu na preminulega predsednika Tita, če bomo v našem vsakdanjem delu še bolj zavzeto in dosledno uresničevali njegove napotke.
To je obveza, ki nam narekuje, da se bomo kljub bolečini, ki nas obdaja ob nenadomestljivi izgubi, še odločneje spoprijeli z nalogami.
Ko je govoril o gospodarski situaciji, je opozoril, da gospodarstvo ni doseglo začrtanih ciljev. V devetnajstih tozdih so imeli manjšo akomulacijo, v dvanajstih so poslovali na meji donosnosti, nekaj tozdov pa je izkazalo celo večmilijonsko izgubo.
Tudi v izvozu nismo bili najbolj uspešni, saj je žalsko gospodarstvo ustvarilo z izvozom le 5,o odstotka prihodka, kar je manj kot smo zabeležili v republiki. Letos si prizadevamo vsaj 70 odstotkov uvoza pokriti z izvozom, za kar so realne možnosti.
Zaradi neskladij med uvozom in izvozom so nastale tudi težave pri preskrbi z nekaterimi surovinami in to še zlasti občutijo v Minervi; pa tudi v Tovarni nogavic Polzela. Aeru Šempeter in v še nekaterih organizacijah.
Nagrajevanje po delu še ne teče tako, kot bi moralo, saj je kar 23 organizacij izplačevalo višje osebne dohodke, kot bi smelo, če bi upoštevali rast dohodka.
Komunisti si bodo morali prizadevati za večjo organiziranost ter ponekod še vedno prisotno fo-rumsko delo zamenjati z akcijsko naravnanostjo. Okrepiti bo treba idejnopolitično in akcijsko vlogo komunistov v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja. V 90 organizacijah so sicer sprejeli akcijske programe, a je v njih premalo konkretnih nalog in jih bo treba dopolniti.
Poročilo in razprava sta opozorili na razmere v kmetijstvu. Medtem ko so nekatere organizacije ustvarile največji dohodek na zaposlenega delavca, se druge otepajo z izgubo in med temi je tudi kmetijska zadruga Savinjska dolina.
Vendar pa po mnenju razpravljal-cev vzrokov zato ne gre zgolj pripisati cenam oziroma nesorazme-iju med cenami repromaterialov in kmetijskih pridelkov, marveč se zadeve marsikje zatikajo tudi zaradi še vedno neurejenih dohodkovnih odnosov. Predlagali so tudi večjo skrb razvoju in razreševanju problemov, s katerimi se ubadajo hribovski kmeti e.
Tu imajo kmetje nedvomno težje pogoje pri delu, zato bi jih družba morala ustrezno stimulirati.
Razpravljalci niso skrivali težav in problemov, s katerimi se organizacije spoprijemajo v sedanjih pogojih gospodarjenja. V Minervi že dva meseca stoji proizvodnja poletilen-skih cevi in za zdaj se niso našli rešitve, kako razširiti ta problem. Težave imajo, kar zadeva surovine, tudi v Tovarni nogavic na Polzeli.
c----------------------------\
VERA OREŠNIK -PREDSEDNICA OK ZKS ŽALEC
Programsko volilna konferenca občinske organizacije ZKS Žalec je sočasno izvolila za predsednico občinske konference ZKS Žalec Vero Orešnik-Juhart, diplomirano sociologinjo, znano družbeno delavko, ki je uspešno opravljala razne funkcije.
Za sekretatja občinskega komiteja je ponovno izvoljen Franc Jelen, za izvršnega sekretarja pa Janez Kroflič. Za dopolnitev občinskega komiteja sta bila izvoljena še Martina Bevc in Franc Kalšek.
v____________________________/
Keramična industrija Liboje vidi možnost, da postane manj odvisna od uvoza z nameravano gradnjo tovarne ognjeodpomih materialov v Bosni in Hercegovini.
Kolektiv Tekstilne tovarne Prebold se je zavestno odpovedal delu osebnih dohodkov po sklepnem računu. Denar so namenili za izboljšanje delovnih pogojev. Na manj razvitem Kozjanskem bodo odprli že drugi obrat in v njem zaposlili tamkajšnjo delovno silo, pripravljeni pa so tudi graditi novo tovarno na Kosovem, v koliko bodo dobili družbeno podporo.
V	SIP dosledno uresničujejo program stabilizacije in rezultati so ze vidni. Zmanjšali so stroške, povečali produktivnost in fizični obseg proizvodnje ter ustvarili višji dohodek, ob tem pa še gradijo novo tovarno.
V	občini so dosegli velik napredek na področju razvoja šolstva in predšolske vzgoje. V.tej smeri bodo posvetili še večjo skrb idejnosti pouka na šolah.
Na konferenci izrečehe misli, pobude in sklepi so nedvomno dobro napotilo komunistom naše občine pri njihovem nadaljnjem delu.
L. TRSTENJAK
Svečanost ob 70. letnici rojstva Edvarda Kardelja
Na osrednji svečanosti ob 70. letnici rojstva revolucionara, marksista in humanista Edvarda Kardelja so se zbrali delegati zborov občinske skupščine in člani izvršilnih orgnnov občinskih družbenopolitičnih organizacij. Prisotni so se najprej poklonili spominu tovariša Tita, pevski zbor DPD Svobode Žalec pa je zapel Internacionalo.
O liku Edvarda Kardelja in njegovi vlogi pri razvoju samo-
upravne socialistične Jugoslavije je govoril predsednik občinskega sindikalnega sveta Rafko Mlakar. Tako kot že mnogokrat 'doslej, je bila poudarjena misel, da delovni ljudje in občani občine Žalec kljub težki izgubi dveh največjih revolucionarjev socialistične Jugoslavije, nenehno uresničujejo misli in ideje ter nakazane poti tovariša Tita in Edvarda Kardelja.
J. K.
Iz knjige žalosti v Žalcu
Dragi Tito! Pod tvojim vodstvom smo stopali iz mraka k svetlobi, iz strahu v hrabrost, od sovraštva do ljubezni. Obljubljamo ti, da bomo to pot nadaljevali.
Moje otroštvo in mladost sta bui srečni s teboj. Dragi Tito, naj se ta sreča nadaljuje tudi moji hčerki_____
Tovariš Tito! Lovci Žalca smo te visoko cenili kot človeka, tovariša, rodoljuba, velikega humanista ter prvega lovca naše lepe in bogate domovine. Povsod, tako pri gojitvi, kot pri lovu in varstvu narave, nam boš svetel lik. Obljubljamo ti, da bomo nadaljevali tvojo pot.
Tito, Jugoslavija, dve besedi, za kateri vredno je rive ti. Še več, zanje vredno je umreti!
Pedagog sem. Če mi bo uspelo, da bom v mladini razvila vsaj del lastnosti Titovega plemenitega značaja, in če bom mlade znala usmeriti na pot, ki jo je vizionamo začrtal naš naj-dražji mož, bom vedela, da sem tudi jaz prispevala svoj delček v mozaiku veličastne, humane, večne Titove zgradbe.
V nas je nema bolečina, vendar smo dovolj močni, da bomo nadaljevali tvojo pot.
Ti boš vedno naš in mi bomo vedno tvoji!
Čeprav te ni več med nami, živiš v naših srcih.
Za nas je tvoje delo neusahljivi vir in svetla zvezda za bodočnost.
Tito, to smo danes mi vsi. Smisel, pot in cilji so jasni!
Zgorel si za srečo vsega človeštva. Hvala ti za tvojo plemenitost. Večno boš ostal naš najdražji človek in ostali ti bomo zvesti.
Odšel je Josip Broz — ostal nam je TITO!
Ponosna sem, da živim v Titovi Jugoslaviji!
28. avgusta 1962. leta se je tovariš Tito za krajši čas mudil v Šempetru v Savinjski dolini. Tu si je z zanimanjem ogledal rimske izkopanine in se vpisal v knjigo obiskovalcev-
»0000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000*01
\ Tovariš Tito, naš najdražj
i
Vedno, kadar je tovariša Tita zanesla potna celjsko območje, v našo dolino, so zadrhtela srca v radostnem vznemirjenju in pričakovanju, da se bomo iz oči v oči soočili z našim voditeljem, velikanom naše revolucije in predvsem s človekom, ki nam je drag.
Predsednik Tito je bil še posebno navezan na našo območje, saj je bil, kot je sam pripovedoval, poleg rojstnega Kumrovca dom njegove matere Marije Javeršek iz Trebč pri Bistrici ob Sotli njegova druga domača streha. Njegovi spomini na deda Martina Javerška sodijo med najlepše v njegovi otroški dobi.
Ana Kolarjeva, njegova teta iz Podsrede, je bila ob materi najljubša sorodnica, h kateri se je zatekal v poznejših letih, ko se je za dlje časa zadrževal pod njeno streho.
Težko, če nam bo kdaj uspelo zbrati, strniti in zapisati vse podatke o-njegovih bivanj ili in potovanjih po naših krajih, saj je bilo življenje ilegalca, še prej kovinarskega delavca, ki je potoval za kruhom in poznejšega partijskega funkcionarja prepolno vznemirljivih dogodkov in doživetij.
Kot sekretar CK KPJ je tovariš Tito leta 1938 dvakrat vodil pomembna partijska posvetovanja na našem območiu in sicer prvič 17. aprila v Šmiglovi zidanici, kjer je govoril na I. konferenci KPS in sredi poletja v planinski koči na Lisci. Velikokrat je potoval skozi Slovenijo in danes nimamo na voljo vseh podatkov in tako bomo
omenili le obiske na širšem celjskem območju pa tudi v Savinjski dolini:
Celjani so Tita kot predsednika in legendarnega komandanta, kije naše narode popeljal do zmage, prvič pozdravili 31. maja 1945. leta. Bilje to čas prekipevajočega zanosa in veselja nad zmago in osvoboditvijo.
Naslednji njegov obisk smo zabeležili drugega avgusta 1952. leta, ko je obiskal Zgornjo Savinjsko dolino in se v Logarski dolini ustavil na stari domačiji kmeta in lovca Franca Plesnika. Plesnikova družina je prisrčno sprejela dragega gosta in se z njim zadržala v sproščenem pogovoru.
V septembru 1954. leta seje predsednik Tito udeležil veličastnega zbora štajerskih partizanskih brigad na Ostrožnem pri Celju, kjer je govoril 300 tisoč glavi množici.
Čez štiri leta je tovariš Tito prišel v Velenje. Ta danje obiskal še nekatere kraje na Koroškem, naslednji dan pa se je ob vrnitvi ustavil v Celju. Desetiso-če Celjanov in okoličanov je dragega gosta navdušeno pozdravilo. Sprejem in razgovor so priredili v vrtni dvorani hotela Evropa.
28. avgusta 1962. leta je Tito potoval skozi Savinjsko dolino in se za krajši čas ustavil v Šempetru ter si z zanimanjem ogledal rimske izkopanine in se tudi vpisal v knjigo obiskovalcev.
Bilo je proti koncu avgusta 1963. leta, ko sta rudarsko Velenje obiskala predsednik Tito
,in sovjetski voditelj _ Nikita Hruščov. Na poti skozi Žalec so domačini zaustavili avtomobil tovariša Tita in s tega postanka je tudi posnetek, ki ga objavljamo.
Tovariš Tito in Hruščov sta se v Velenju udeležila tradicionalnega „skoka čez kožo“.
Prvega julija 1968. leta je bil predsednik Tito gost pri kmetu Francu Robanu v Robanovem kotu pod Ojstrico. Z njim so bili Edvard Kardelj, Miha Marinko, Sergej Kraigher in drugi gostje. Srečanje ie bilo nadvse prisrčno. Gospodar Frane Roban je gostom zaigral na citre, njegov brat Joža Roban, ljudski pesnik, pa je tovariša Tita seznanil s svojimi pesnitvami. Gostje so si ogledali tudi planšarijo pod Ojstrico.
Tovariš Tito se je ob vrnitvi najprej ustavil v GLIN Nazaije in potlej še v Moziiju, kjer ga je prebivalstvo prisrčno pozdravljalo.
Bilo je mesec dni pozneje, ko je predsednik Tito potoval skozi naše kraje v rojstni Kumrovec. To je bilo sedmega avgusta 1968. Ljudje so ga povsod navdušeno pozdravljali in mu stiskali roko ter ga vabili, naj še pride. Na tej poti se je ustavil tudi v Kozjem in v Trebčah, kjer je obudil spomine na čase tik pred dmgo svetovno vojno, ko je v tem kraju vodil preneka-tere pomembne razgovore. Za kratek čas je prišel tudi v gostišče Resnik v Kozjem.
Šestega julija 1971 je tovariš Tito znovič obiskal Celje. Pred tem se je po obisku Koroške ustavil še v Velenju, v Celju pa
Ko se je predsednik Tito vračal z Robanovega kota proti Celju,je obiskal GUN Nazaije in se seznanil s proizvodnjo. Na sliki: Tovariš
Tito si v spremstvu Seigeja Kraigheija in direktoija GLIN Nika Koziča ogleduje proizvodne obrate
Tale arhivski posnetek sodi v avgust 1958. leta, ko je naš predsednik obiskal Velenje in se je na željo občanov za krajši čas ustavil v Žalcu. Žalčani so dragega gosta navdušeno pozdravili.
Ko se je tovariš Tito udeležil po njegovi materi Marij* Broz izdelan sodček z rdečim bizj sveta KS Bistrica ob Sotli Fran
Predsednik republike Josip Bioz-Tito se je devetega septembra 1978. leta zaustavil v Žalcu,kjer so ga občani prisrčno pozdravili ter mu pot posuli z nageljni
laj 1980
SAVINJSKI OBČAN J
je imel v narodnem domu raz-1 ;ovor s političnim aktivom celjskega območja.
/#####/##//####/#//###■ i gost ^
• • •
Naslednji Titov obisk je veljal brigadirjem zvezne akcije „Kozjansko 74“. Najprej seje pogovarjal z brigadirji na delovišču, potlej pa še v njihovem taboru na Planini Mladi so ga prisrčno pozdravili
Devetega septembra 1978. leta seje tovariš Tito na poti po naši dolini za krajši čas ustavil v Žalcu, v središču mesta ga je pričakalo več tisoč občanov, ki so mu izročili kot udeležencu L. konference KPS v Šmiglovi zidanici spominsko plaketo z listino, sliko objekta in album fotografij s proslave 40-letnice ter ga hkrati povabili, naj jih obišče ter si ogleda ta zgodovinski objekt. Iz Žalca je tovariš Tito odpotoval naprej skozi Celje, Šentjur v Podčetrtek. x
Zadnji obisk tovariša Tita na našem območju. Takrat je obiskal (bilo je lansko pomlad) obnovljeno domačijo Javerško-vih v Trebčah, rojstni dom nje-' gove matere in se udeležil poimenovanja šole po njegovi materi Mariji Broz in odkritja njenega doprsnega kipa. Šola v Bistrici se ponaša s tem, da je bil Josip Broz eno leto njen učenec in sicer v času, ko je bival pri svojih sorodnikih na slovenski strani Sotle.
In še njegova zadnja pot z modrim vlakom skozi naše kraje, pot polna solza, neme bolečine in žalosti za preminulim voditeljem. Ostali so nam spomini in neomajno zaupanje, da bomo hodili naprej po poti, ki jo je začrtal tovariš Tito.
!

»imenovanja šole v Bistrici ob Sotli so mu domačini podarili umetelno Ijčanom. Na posnetku: Predsednik : Rautner izroča dardo tovarišu Titu
Tovariš Tito se pogovarja z ljuddcim pesnikom Jožom Robanom.
Tovariša Tita so prisrčno pozdravili v Mozirju. Na diki: Tovariš Tito pred hotelom Turist v Mozirju
Ko je tovariš Tito v maju lani obiskal obnovljeno Javerškovo domačijo v Trebčah, so mu domači otroci izročili šopek šmarnic
Robanovi otroci so tovarišu Titu prinesli šopek cvetja
Srečanje s Titom...
Tovariš Tito se je večkrat mudil na celjskem območju, pa tudi v Savinjski dolini. Čeprav so bila to bolj bežna srečanja, se jih naši ljudje živo in s ponosom spominjajo.
Silva Purova, uslužbenka tovarne nogavic na Polzeli se spominja srečanja s tovarišem Titom leta 1952. Takole pripoveduje:
„Takrat sem bila zaposlena v pohištveni industriji Garant Polzela. Dogovorili smo se za kolektivni izlet v Logarsko dolino in udeležila sem se ga tudi jaz, ne da bi pomidila, da se bomo tam srečali s tovarišem Titom.
Bilo je že proti jeseni, vendar je bilo še dovolj toplo in udeleženci izleta smo büi dobro razpoloženi. Nahajali smo se na kmetiji Franca Plesnika, koje nekdo rekel, da je prišel tovariš Tito. Sprva nismo verjeli, nejeverno smo se spogledali, a ie bilo kmalu konec
dileme, kajti med nami seje resnično pojavil Tito. Bil je v svetli obleki in ves nasmejan ter pripravljen za pogovor. Stridii smo se ob njem, on pa nas je z njemu značilnim nasmeškom vprašal, kaj delamo tukaj v Logarski dolini. „To, kar vi, smo mu odgovorili. Hoteli smo reči, daje pač Logarska enkratna, pa ni bilo potrebno, kajti tovariš Tito je tako kot mi občudoval njene lepote.
Srečanje s tovarišem Titom je bilo za vse nas nepozabno doživetje, ki se ga bomo vedno radi in s ponosom spominjali. Ob slovesu smo se skupaj slikali. Dobila sem diko, ki mi je drag spomin na srečanje s Titom.”
Franc Plesnik pa se takole spominja obidca tovariša Tita na njegovi domačiji:
„Büi smo presenečeni in hkrati presrečni, da se je tovariš Tito zaustavil na naši

ten sobesednik, zanimalo ga je, kako živimo. Ko je zvedel, da je bil moj oče dolgoletni lovec, mu je predlagal, da bi se pomerila v streljanju. Moj oče, ki je imel takrat 60 let, je bil počaščen in je seveda takoj pristal. Za tarčo sta izbrala kamnito skalo in tovariš Tito je dal prednost očetu. Vzel je puško, pomeril in sprožil, vendar zgrešil tarčo. Pomeril je še enkrat, pa spet zgrešil. Lahko, da je bil zaradi obiska tako uglednega in dragega gosta nekoliko vznemiijen in tako ni zadel. Podej je pomeril tovariš Tito in zadel v polno. Še smo se pogovaijali, za dovo pa seje tovariš Tito dikal z nami. Slika nam je vsem Plesnikom drag spomin.
Na posnetku:	Tovariš
Tito med delavci in delavkami Garanta —. udeleženci izleta v Logarski dclini leta 1952
Žalna svečanost v tovarni nogavic Polzela
S proslave ob 40-letnici prve konference KPS v Šmiglovi zidanici
MNOŽIČNA AKCIJA V VINSKI GORI:
in zeleno naselje
Franc Ramšak, traktorist
Marija Rednak, gospodinja
da bodo ljudje odlagali odpadke na določena mesta. Če bomo še organizirali podobne akcije, bom zraven.”
Marija Rednak, gospodinja, mati dveh otrok: „Za akcijo sem se odločila takoj. Doma mi sicer zlepa ne zmanjka dela bodisi, pri otrocih ali v gospodinjstvu, pa tudi zaposlena sem, vendar ima takšna prostovoljna delovna akcija prednost. Vsi imamo radi svoj kraj, zato nam je veliko do tega, da bo naselje lepo, urejeno in čisto.”
Marija je zato, da bi v bodoče bolj pazili, kaj kdo odlaga in kam odlaga.
Anica Drev, učiteljica: „Rada imam svoj kraj, zato sem se z veseljem pridružila krajanom v akciji. Veliko starega železa in drugih odpadkov smo izvlekli iz struge potoka in naložili na vozove. V bodoče bo treba bolj paziti, da ne bi posamezniki še naprej odlagali odpadke v naše vode.”
Anica poučuje v oddaljeni Socki. Vsako jutro se z avtom odpelje na delovno mesto, popoldne pa vrača domov. Pravi, da je poti ne utrujajo. To je njen kraj in zlepa ga ne bi zapustila.
Ivan Košan, predsednik krajevne skupnosti Vinska gora: „Tako kot vsakič, so se naši krajani tudi danes dobro odrezali. Množično so prišli na delo in veliko postorili. Tome veseli. Tudi traktorji in celo tovornjak so se znašli na delovnem mestu. Naš uspeh je v tem, da se pred vsako akcijo krajani odkrito pogovorimo in dogovorimo, kako in kdaj se bomo lotili dela. Če pa se za nekaj odločimo, to tudi izpeljemo!’’ L.T.
Akcija je stekla
VZGOJNO IZOBRAŽEVALNA ORGANIZACIJA ŽALEC n. sol. o.
Komisija za kadrovske zadeve in štipendiranje	■>d>u
razpisuje za šolsko leto 1980/81 24 štipendij, in sicer:
—	5 štipendij za pedagoško gimnazijo
—	2 štipendiji za pedagoško gimnazijo — vzgojiteljska smer
—	5 štipendij za razrednega učitelja
—	3 štipendije za predmetnega učitelja glasbene vzgoje
—	3 štipendije za predmetnega učitelja telesne vzgoje
—	3 štipendije za predmetnega učitelja gospodinjstva in biologije
—	3 štipendije za predmetnega učitelja fizike in tehničnega pouka
Kandidati morajo prijavi za štipendiranje na obrazcu DZS 1,65 (Prošnja za štipendijo) priložiti:
—	overovljene prepise ali fotokopije dokazil o učnem uspehu (letno jpričevalo š. I. 1979/80; spričevalo o zaključnem izpitu, potrdilo o vseh opravljenih izpitih);
—	dokazila o osebnih dohodkih staršev v obrazcu prošnje za štipendijo se morajo nanašati na koledarsko leto 1979
—	potrdilo o premoženjskem stanju in številu družinskih članov
—	izjavo kandidata, da ne prejema druge štipendije oz. potrdilo, da nima obveznosti iz dosedanjega štipendiranja
Vloge bomo sprejemali do 10. julija 1980, razpisni postopek pa bo zaključen do 15. septembra 1980.
soia v naravi
Obrambni dan šole v Braslovčah
Učenci in učitelji osnovne sole Vlado Bagat Braslovče so rapustili učilnice in se porazgubili v z gozdovi poraščeni okolici. Bil je obrambni dan in vsi, ki so na njem sodelovali, so dosledno izpolnjevali naloge. Pouk je stekel na petih različnih mestih, učni program pa je bil prilagojen obrambnemu dnevu.
Predavanja so zajela zgodovino NOB, naloge obrambe s sodobno oborožitvijo in podobne teme. Otrokom so prinesli malico kar na teren. Poleg omenjenega učnega programa je imela vsaka šola še svojo posebno zadolžitev: eni so poskrbeli za varstvo narave, drugi so pripravili prostor za miting na osvobojenem ozemlju, tretji so pomagali kmetu pri poljskih delih, četrti pa obiskali spomenik padlim partizanom na Dobrovljah, peti...
Sledil je kulturni program, ki so ga pripravile vse šole v naravi. Na rob je treba zapisati, da so v akciji zgledno sodelovali
prosvetni delavci v občinskem merilu pa civilna zaščita krajevne skupnosti Braslovče in drugi.	— Lt
Učenci so se umaknili pod kozolec. Sem so jim prinesli tudi malico.
Storiti vse, da izkoreninimo steklino
Čeprav smo v Savinjskem občanu že večkrat pisali in opozarjali na nevarnost in poledice stekline, ki se je zadnji čas pojavila tudi v naši občini, objavljamo novo opozorilo Lov-ske zveze Žalec.
Dogaja se, da posamezniki še vedno ne spoštujejo oziroma se ne drže odloka o zatiranju in izkoreninjenju stekline ter s tem spravljajo v nevarnost sebe in druge ljudi pa tudi domačo živino. Opozarjajo na primer, ko je krajan z avtom povozil lisico in jo spravil v prtljažnik z namenom, da jo odre in njeno kožo ustroji. Najbrž ni pomidii, da je lisica lahko okužena (stelda), in da se pri tem lahko tudi sam okuži.
Odlok o zatiranju in izkoreninjenju stekline in predpisi so dovolj jasni, da glede ukrepanja, kaj storiti s sumljivimi ali bežnimi živalmi ali zvermi, ni kaj premišljati. Če se človek sreča s takšno živaljo ali zverjo, je najbolje, da jo pokonča, če pa tega ne more, se ji je najbolje
izogniti in o tem takoj obvestiti najbližjega lovca, lovsko družino pa tudi PM, skratka organe, ki bodo poskrbeli za žival ali zver.
Mimogrede naj zapišemo, da je treba mrtvo žival ali zver prijeti z zaščitnimi rokavicami ter jo spraviti v vrečo, od tam pa podati ustrezni dužbi, ki bo ugotovila, di je žival okužena s steklino. Pri tem ne gre zgolj za lisice, marveč tudi za pse in mačke oziroma druge zveri.
Da bi ljudje spoznali okuženo oziroma sumljivo žival ali zver, ne bo odveč, če ponovimo nekaj vidnih znakov: v prvem stadiju okužbe po steklini se žival vede plašno, približa se naseljenim krajem in se da tudi prijeti, vendar grize.
Se vidnejši znak okužbe nastopi, ko ima žival ali zver odprt gobec (zaradi krčev), ali če se z zadkom Meče po ddr. To je zadnji stadij stekline, kateremu dedi pogin.
Lovska zveza Žalec posebej naroča in opozarja vse lastnike
psov in mačk, da držijo živali zaprte, da bi preprečili možnost novih okužb oziroma širjenje stekline.
Lovska zveza Žalec
Za čisto
Krajevna skupnost Vinska gora je bila ob sodelovanju KO SZDL pobudnik in organizator nedavne uspele očiščevalne akcije. Bila je sobota, dan, ko so krajani bolj prosti kot ostale dneve v tednu in tako se je akcije udeležilo nad dvesto krajanov. Množična udeležba nedvomno kaže dober posluh domačinov za ureditev in čistočo kraja.'
Vse kaže, da je bila akcija dobro pripravljena, saj je hkrati stekla na raznih mestih. V akciji so sodelovali vsi: od starejših krajanov do šolarjev. Komaj je minila ura, že so se ob cestah pokazali kupi odpadkov. Bilo je veliko starega železja od zarjavelih štedilnikov do delov avtomobilskih školjk, zabojev in drugih predmetov, ki so jih ljudje izvlekli iz potokov.
Po cestah so krožili traktoristi in voznik večjega tovornjaka, ki so odpadke sproti nalagali in jih zapeljali na odlagališče. Akcija je tekla do mraka in šele potem so se krajani zbrali, se odžejali s pivom in sokovi ter zadovoljni ocenjevali uspeh akcije.
Starega železa je bilo vsaj 10 ton in ni bilo težko izračunati, kolikšne surovine bi lahko nabrali s podobnimi akcijami v celjski regiji ali na Slovenskem. Bilo bi jih dovolj za obratovanje srednje velike železarne.
Seveda je bila največja pridobitev akcije v tem, da so krajani Vinske gore svoje potoke in druga mesta sredi zelenih površin, očistili razne navlake, ki se je nabrala v zadnjem času.
Krajani so menili, da bodo v bodoče bolj budni do tistih, ki bi še naprej odlagali odpadke v potoke in na druga mesta, ki niso določena za odlagališča smeti in odpadkov. Le tako bo možno narediti red in s tem poskrbeti za bolj urejeno podobo sicer slikovitega kraja.
O akciji so rekli:
Franc Ramšak, traktorist: „Prostovoljnega dela sem se udeležil z veseljem. Človek ne bi pomislil, kaj vse se je nabralo po raznih kotičkih pa tudi v potokih. Vso to navlako bomo zapeljali na določeno mesto, v bodoče pa bo treba poskrbeti,
Uspešno delovanje društva invalidov
MLADOPOROČENCI
Poročno kosilo, ki je bila do sedaj skrb vas, sorodnikov in prijateljev zaupajte HOTELU PREBOLD,
kjer vas bomo ob vstopu na novo življenjsko pot v prijetnih prostorih z izbranimi jedmi in pijačo postregli, da se bo veliki dan začel prijetno in svečano. Po dogovoru poskrbimo tudi za glasbo.
Ob ugodnih cenah vam, če je več kot petnajst povabljencev, podarjamo poročno torto.
Zaupajte nam, vaše zaupanje je naš ponos, ki ga bomo opravičili.
Informacije in rezervacije:
Recepcija Hotela Prebold tel. (063) 722-000, 722-045
O proslavi 10-letnice ustanovitve društva invalidov občine Žalec smo na kratko poročali že v prejšnji številki. V današnji objavljamo izvleček govora predsednika občinske konference SZDL Žalec — Iva Robiča.
Ko je čestital društvu invalidov za vseskozi uspešno delovanje, je dejal, daje organizacija v celoti opravičila svoj obstoj. Ugotavljal je, da so številni člani društva ves čas bili aktivni in so tudi doprinesli pomemben delež pri različnih akcijah, tako v krajevnih skupnostih, kot v merilu občine.
Prizadevno so sodelovali pri skupščinskih volitvah delegatov za zbore občinske skupščine, dalje skupščine SIS, pri izvedbi referendumov, akcijah za vpis posojila za ceste in vseh drugih nalogah. Društvo je v vseh teh letih pravilno razumelo svoje poslanstvo, saj je v celoti uveljavilo načelo delegatskega sistema, svoje delovanje pa tudi uskladili z novim zakonom o društvih.
V Sloveniji imamo evidentiranih 130 telesno prizadetih in duševno motenih odraslih in otrok, od tega imamo samo v naši občini preko 2000 invalidov, kar je 7 odstotkov vseh občanov.
Društvo je že takoj v začetku usmerilo svoje delovanje v krajevne skupnosti ter tu z delegatskim načinom dela v kraju, kjer invalidi živijo, uspešno razreševalo mnoge probleme. Prav ta živa povezava je društvu omogočila uspešno delovanje med članstvom, ki so tako v svoji društveni organizaciji nenehno čutili pomoč in povezanost.
Veliko invalidov je ob pomoči društva postalo družbeno koristnih to je, da so se uspešno vključevali v proizvodnjo na raznih področjih. Pri vsem tem je pomembno tudi, da društvo ni zanemarilo skrbi in dela z invalidila kulturno prosvetnem polju. Društvo ima svoj pevski zbor, ki poje na raznih prireditvah, s pomočjo društva si invalidi lahko večkrat ogledajo gledališke predstave, društvo je pobudnik in organizator samostojnih razstav ročnih del invalidov, invalidi * biraj o nove člane Prešernove knjižnice ter so aktivni še na številnih drugih področjih.
Po vsem tem lahko zapišemo, da društvo invalidov občine Žalec lahko s ponosom zre na prehojeno pot, in da bo uspešno opravljeno delo ob skupni prizadevnosti njenih članov v bodoče obrodilo še boljše sadove.
Partizanska bolnišnica „C”
Smrekovško hribovje nam je znano po pohodu XIV. divizije, v njegovem sklopu pa se vrste: Smrekovec, Krnes, Komen in Travnik kot ugasli ognjenik. V gozdovih Komna, v težko dostopnem lesovju, presekanim z ozkimi soteskami in skalovjem, so borci XIV. divizije ob prehodu na Štajersko postavili eno prvih bolnišnic. Slovenska vojna partizanska bolnišnica Celje (SVPB C) je stala na Tratnikovi parceli na vzhodnem delu 1637 m visokega Travnika v višini 1200 m.
Prostor bolnišnice je bil izsekan v pravokotnik (60x40 m), močno pa je bil zaraščen s smrekami. Na obeh straneh tečeta hudournika. Danes je ta svet dostopen po gozdni cesti iz Ljubnega na Kolarico. Zgornja cesta ima odcep do prelaza Hlipovca.
Bolnišnico so začeli graditi spomladi leta 1944. Graditelji so prišli konec marca z Dolenjske. Z njimi je prišel tudi komandant Dušan Kve-der-Tomaž. Med vodilnim osebjem gradnje bolnišnice je bil upravnik, dr. Peter Držaj (padel 1945 v Črešni-cah na Moravškem), politkomisar Oblak—Sime in intendant Polda Travner z Gomilskega. Graditelji prvih objektov bolnišnice pa so bili: Flis z Notranjske, Tone Kuhar iz Moravč, Štifler iz Črne ter mnogo terencev iz bližnje in daljnje okolice. Med prvimi bolniškimi sestrami sta bili Sonja iz Tomšičeve brigade in Ivica iz Notranjske. Bolnišnico pa so upravljali: dr. Peter Držaj,
dr. Kresnik Virgil, dr. Dušan Šober (oba sta vojno preživela) in dr. Robert Kukovec, ki je pisal tudi dnevnik bolnišnice do 12. marca 1945. V bolnišnici Celje in zasilnem Podstrešku se je zdravilo preko 300 borcev.
Odlomek iz ohranjenega dnevnika se glasi: „Videl sem na tem vrhu prva drevesa zeleneti. Gledal sem, kako so tam orali in branali polja, kako so zeleneli travniki in kako je poganjala ozimina. Pomlad, kako smo te želeli in te klicali
vso
zimo! Bili smo prepričani, kdor te učaka, učaka tudi novo življenje. Kolikokrat je Franci rekel: „Naj bo samo kopno! Spet bodo hodile brigade po Štajerski in rušile postojanke. Spet bo življenje za partizane ...” Ležal sem in gledal plavo nebo. Moje misli so hitele sem in tja, samo sedanjosti so se izogibale ___Naprej, naprej svo-
bodi naproti! In je še ni. Prišla bo, samo kdo jo učaka? Skozi drevje se iz tega mesta lepo vidi Ljubno in Rasulje. Ne vem, če je kdo kako umetnino gledal s tako željo, kot sem to jaz. Ona mi je predstavljala sim-bolj življenja, simbol svobode ...”
Planinci so sklenili vsako leto organizirati pohod k temu spomeniku naše revolucije, da ne bi tonil v pozabo. Do njega vodi markirana pot iz Ljubenskih Rastk. Do Mrzlih vod je možen pristop z avtom, od tu dalje pa je po gozdni poti samo še skok do tega obeležja.
B. JORDAN
Skupina preživelih borcev in drugih pohodnikov pri obeležju bolnišnice. Govori tov. Leopold Travner (Foto: B. Jordan)
Krajevna skupnost Petrovče:
Praznovanje ob novih pridobitvah
Odhod večje skupine krajanov Petrovč v partizane v aprilu 1942. leta je vsekakor dovolj pomemben dogodek, da so si ga v tej krajevni skupnosti izbrali za vsakoletni praznik.
Kot že vsa leta nazaj, je tudi letošnje praznovanje izzvenelo v znamenju novih pridobitev, pa tudi zaobljub, kaj bo treba še postoriti, da bi bilo življenje krajanov jutri še lepše in boljše.
Med prireditvami, ki so se vrstile cel teden, bi pred, vsem našteli otvoritev na novo asfaltirane ceste v smeri Ruš v dolžini enega kilometra, ureditev križišča v Drešinji vasi, na katerem je prihajalo zaradi neurejenosti do pogostih prometnih nesreč. Za krajahe pomeni veliko pridobitev prizidek šole v Petrovčah, ki je omogočil uvedbo enoizmenskega pouka in druge ugodnosti.
Na tej šoli so že nekaj let nazaj starši opozarjali na potrebo pošolskega varstva otrok. Veliko staršev je namreč zaposlenih in ni bilo malo primerov, da so otroci v odsotnosti staršev bili prepuščeni cesti.
V Drešinji vasi so vzidali temeljni kamen za nov objekt, kiosk za potrebe trgovine in gostinstva. Krajani bi potrebovali še kaj, vendar pa se zavedajo, da brez sodelovanja in pomoči ne bodo uspeli.
Letošnji krajevni praznik Petrovč pa je bil hkrati tudi preizkus znanja in učinkovitosti teritorialne in narodne zaščite. Vse kar zmorejo in znajo, so lepo prikazali na vaji, ki v Petrovčah sodi že v tradicijo občinskih praznovanj.
Letošnja enourna vaja je pokazala dokaj visoko raven tehnične usposobljenosti, pa tudi znanja in učinkovitosti. Prikazali so reševanje ljudi in živine iz s kemičnimi in bojnimi strupi zastrupljenih območij. Med vajo so nazorno pojasnjevali njen potek.
Praznovanje so sklenili s kulturnimi prireditvami. Pri tem so sodelovali tudi gostje in sicer igralska skupina iz Braslovč in moški komorni zbor iz Celja. Na skupni slavnostni seji skupščine KS in krajevne konference SZDL Petrovče so med drugim krajevni skupnosti Pe-
trovče podelili za dosežene uspehe visoko priznanje - pla-
keto Zvezne konference SZDL Jugoslavije.	Tk. Le.
Z otvoritve prizidka šde v Petrovčah
Prikaz izvežbanih ekip na zastrupljenem območju
Kvaliteten korak naprej
... m	
1	• '5^. »i
1	4HI
Jožica Ocvirk
V prejšnji številki našega časnika smo že poročali o letošnji Naši besedi, vendar ji tudi tokrat posvečamo nekaj prostora. Predvsem nas je zanimalo, kaj mislijo o tej kulturni akciji nekateri sooblikovalci, režiserji, igralci. Z njimi smo se pogovarjali na zaključni prireditvi v Preboldu. Povedali so nam:
Jožica Ocvirk — režiserka in predsednik preboldske Svobo-
Kurirčkova pošta v naši občini
Letos je kurirčkova pošta posvečena rojstnemu dnevu tovariša Tita, 35. letnici osvoboditve in krepitvi splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite.
Kurirčkova pošta je tradicionalna akcija v okviru aktivnosti pionirjev za razvijanje in obujanje revolucionarnih tradicij KOV. Glavna zahteva pionir-ja-kurirja v tej akciji je, da Varno in brez zastojev ponese Žaupno sporočilo do naslednje javke. Zaupno sporočilo je čestitka slovenskih pionirjev •tovarišu Titu za rojstni dan.
Pionirji so krenili iz petih krajev Slovenije. Prva skupina je krenila iz Ajdovščine, kjer praznujejo letos 35. obletnico prve slovenske vlade. Druga skupina je krenila iz Baze 20. Začetek te poti naj bi v Bazi 20 opozoril na obstoječe stanje, hkrati pa naj bi bila to tudi spodbuda za akcijo pionirjev in mladine obnovitve tega spomenika NOB. Tretja skupina krene iz Kranjske gore. Dogodek je posvečen zadnjim bojem Jeseniško Bohinjskega odreda in IV. armade JLA. Borci dveh enot so tu prekoračili Korensko sedlo in pomagali osvoboditi Koroško.
Četrta skupina pionirjev je krenila na pot iz kraja Gračani. V tem kraju je padel Štefan Kovač—Mirko, idejni vodja narodnoosvobodilnega boja v Prekmurju. V tem kraju se začenja tudi planinska transverzala kurirjev in vezistov Slovenije.
Peta skupina je krenila na pot iz Poljane, kjer so se odvijali zadnji boji v drugi svetovni vojni.
Pionirji naše občine so prejeli torbico od mozirskih pionirjev na Čreti pri spomeniku I. Štajerskega bataljona. Slavnostni govornik je bil Ludvik
Zupanc-Ivo, predvojni skojevec in udeleženec boja na Čreti. Pionirjem je orisal takratno borbo.
Kurirčkova pošta je v naši občini obiskala vse krajevne skupnosti, udeležilo pa se je je preko štiri tisoč pionirjev in mladincev, ki so pdeg prenosa torbice sodelovali tudi v kulturnih programih in mitingih. Četrtega dne so pionirji naše občine predali Kurirčkovo torbico hrastniškim pionirjem na Kalu pri spomeniku NOB.
DPM Žalec
Janko Napotnik
de: „Če gledam na Našo besedo kot režiserka, moram priznati, da je v petih letih dosežen velik napredek. Razlika med prvo in sedanjo Našo besedo je več kot očitna. Pokazalo se je, da postaja kultura sestavni del mladih, saj so predstavili izredno dobre in izvirne predstavitve. Preseneča me predvsem velik obisk, kar pomeni, da smo tudi pri vzgoji gledalcev naredili korak naprej.”
Janko Napotnik — režiser in predsednik odbora za izvedbo letošnje Naše besede: „Letošnji poudarek Naše besede je brez dvoma na izvirnosti. Tu in tam so se pokazale še nekatere
slabosti, vendar smo kljub temu z Našo besedo zelo zadovoljni. Korak naprej je bil storjen tudi s tem, da so sodelovala društva Svobod, kot osnovne organizacije ZSMS.”
Štefan Žvižej — režiser in selektor letošnje Naše besede: „Mislim, da je letošnja Naša beseda resničen korak naprej, tako po izboru del, kot tudi po zanimivih postavitvah. Mislim, da je to izrazna možnost mladega človeka, ki se otepa tistih klasičnih oblik in si išče takoimenovano samosvojo obliko. Le ta prihaja zlasti do izraza v recitalu, ki naj bi bil nekakšna osnovna šola za bodoče gledališko ustvarjanje. V Naši besedi pa lahko mladi izpovedujejo tudi v folklornih plesih, izraznih plesih ali celovečernih gledaliških delih. S tem je bü storjen precejšen korak naprej, vendar lahko ob primernem strokovnem delu dosežemo še več. Prvenstvena naloga je dobiti čimveč strokovnih sodelavcev, mentorjev, ki bi pomagali mladim pri kulturnem snovanju. Več pozornosti pa bo v bodoče potrebno posvetiti izobraževanju ....”
Irena Terglav — režiserka in predsednik OO ZSMS Polzela: „Kot režiserka recitala Krušeči se sejalec sem z oceno selektorja Štefana Žvižeja zelo zadovoljna. Za uspešno predstavitev ima zasluge tudi Jaka Jeršič, ki nam je pomagal z nasveti. Ostale predstave, ki sem si jih ogledala, so večinoma izražale različne pristope odrske predstavitve. Želela bi poudariti, da je mlademu režiserju, začetniku, težko začeti delati brez strokovne podlage in je tako pomoč strokovnih kulturnih delavcev zelo dobrodošla, če že ne nujna...”
Marjan Klanfer - igralec v celovečerni monodrami „Poručnik in Marjutka”: „Delo, katerega smo izbrali, mi je bilo že dalj časa zelo pri srcu, saj sem si želel poistovetiti z osebnostjo poročnika. Predlagal sem ga režiserki Jožici Ocvirk in z veseljem ga je sprejela. V delo sem vložil vso svojo energijo in lik poročnika uspešno zaigral. Zelo težavno nalogo je imela tudi moja soigralka Mojca Širše, ki se je tokrat prvič predstavila občinstvu, zato sva uspeha oba toliko bolj vesela ...”
D. NARAGLAV
Štefan Žvižej
!
Irena Ter^av
Marjan Klanfer
Priprave za 100-letnico godbe
V Savinjskem občanu smo že pisali, da bo zabukovška godba na pihala letos praznovala 100-letnico obstoja. Prvi godbeniki so bili kmečki sinovi in rudarji, danes pa igrajo v njej sinovi rudarjev in drugih različnih poklicev. Godba je oprav-
izzvenele kot kulturna manifestacija, ki naj prikaže različne zvrsti kulture.
Dne 7. junija bo v letnem gledališču Limberg kresovanje. Nastopili bodo pevski zbori, učenci osnovne šole in godba, 10. junija bo godba pripravila
Skupina preživelih borcev in drugih pohodnikov pri obeležju bolnišnice.
ljala pomembno poslanstvo, saj promenadne koncerte. V petek so v njej sodelovali ali jo vodili 13. junija, napovedujejo samo-znani komunisti in revolucio- stojni koncert godbe na pihala v narji. Jubilejne prireditve naj bi Domu Svobode v Grižah, v
soboto pa bo kulturni večer, na katerem bo nastopil rudarski oktet iz Velenja. Na zaključni prireditvi bodo sodelovali: delavska godba iz Trbovelj, godba KUD Maribor, rudarska godba iz Velenja, godba keramikov in rudarjev iz Liboj, godba tekstilcev iz Prebolda in gostujoča godba iz Graza. Nastopi bodo tudi v drugih krajih občine.
-jž
Doklej sopotniki ?
Ko so na nedavni volilni konferenci občinske organizacije ZKS Žalec, ocenjevali akcijsko učinkovitost članstva, so med drugim opozorili, da je v Žalcu kar ena tretjina članov premalo aktivna.
To niso člani ZK od včeraj, kar precei je starejših z daljšim stažem. Dolga leta so bili aktivni, zadnji čas pa se nekako umikajo, češ, dovolj smo delali, sedaj še naj kaj postore mlajši člani
Seveda nimajo prav, kajti statut ZK je dovolj jasen oziroma postavlja članom dolžnosti, ki so jih dolžni dosledno izvrševati. Komunist mora delovati vsaj v eni družbeni organizaciji in tako prispevati svoj delež pri uresničevanju programskih nalog.
Takim članom ZK, ki se izmikajo delu in odgovornostim bi lahko rekli sopotniki Imajo sicer člansko legitimacijo, plačujejo članarino, to pa je tudi vse.
So tudi primeri, da se posamezniki izgovarjajo na preobilico dela in zadolžitev v svoji delovni organizaciji in da zaradi tega ne morejo delati še v krajevni organizaciji, v kateri sicer stalno živijo.
Mordi je to tudi res, vendar to, da delujeio v delovni organizaciji, v kateri so zaposleni, še ne pomeni da znotraj krajevne skupnosti, v kateri stanujejo, nimajo nobenih dolžnosti Krajevna skupnost je postala v naši razvejani samoupravni družbi tista osnovna celica, v kateri se krajani spoprijemajo z osnovnimi nalogami in problemi, zato je še kako pomembna aktivnost komunistov.
Lahko bi navedli zgledne primere, kjer so ravno komunisti gonilna sila vsega napredka in življenja v krajevni skupnosti. Svoj vpliv uveljavljajo preko delegatskega sistema in na vseh drugih področjih krajevne samouprave in društvenega življenja
Tu znajo vsak družbeni dinar oplemenititi s prostovoljnimi delovnimi akcijami in drugimi oblikami sodelovanja Čas, v ka-. terem živimo, je tak, da je dolžan vsak doprinesti svoi delež za stabilizacijo našega gospodarstva, za uresničevanje zastavljenih programskih nalog. In to še zlasti velja za člane ZK.
-L. Tk.
KMALU LEPŠI KRAJ
Dolga leta je Prebold veljal za enega najbolj turističnih krajev širšega celjskega območja. Ta sloves pa mu je prineslo nadvse delavno turistično društvo s Tomom Potočnikom. Pred leti, ko zaradi invalidnosti ni mogel več opravljati svojih dolžnosti, odšli pa so tudi nekateri drugi aktivni člani, je začelo delo društva zamirati.
Na pobudo koordinacijske konference SZDL je letos prišlo do ponovne oživitve turističnega društva.
Svoj program in naloge bo društvo lahko uresničilo le s pomočjo vseh krajanov, šolske mladine in drugih organizacij. Njihova glavna naloga pa je namenjena ureditvi bazena in camping naselja v Savinjskem logu.
-dar
Tekmovanje pri spravilu sena
Srečanje mladih zadružnikov Slovenije na Vranskem
26.	in 27. junija bo na Vranskem že četrto srečanje mladih zadružnikov Slovenije. Vse kaže, da so ta srečanja kmečke mladine na Vranskem že postale tradicija in tako ni naključje, da iz leta v leto privabljajo večje število udeležencev. Uvodoma bi zapisali še to, da se prireditelji na ta osrednji dogodek skrbno pripravljajo.
Srečanju kmečke mladine Slovenije na Vranskem dajejo poseben zven zanimive kmečke igre. Gre za tekmovanje mladih v prikazovanju in spretnosti kmečkih opravil, tudi takih, ki zadnji čas ob naglem prodoru: mehanizacije tudi na slovenskem kmečkem podeželju tonejo v pozabo.
Srečanje na Vranskem je pomembno tudi zato, ker se mladi soočajo s problemi, ob katere zadevajo pri delu oziroma na
poti sedanjega razvoja kmetijstva na vasi. Iz letošnjega programa Kmečkih iger na Vranskem navajamo nekatere zanimivosti.
V	soboto, 26. junija, bodo na Vranskem odprli sejem kmečke mehanizacije in gospodinjske opreme pa tudi razstavo fotografij s kmečko tematiko. Ob 9,30 uri je predviden sprejem 250 tekmovalcev in tekmovalk, ob 11,30. uri pa bo mlade sprejel v kulturnem domu na Vranskem predsednik RK ZSMS tov. Bavdek.
Ob 14. uri bo zanimiv posvet o vlogi žene v kmetijstvu, ki ga pripravljajo RK SZDL Slovenije in pa Svet za družbenoekonomski položaj žena v sodelovanju z OK SZDL Žalec.
V	soboto zvečer bo na že znanem prireditvenem prostoru zanimivo tekmovanje kuharic v
pripravljanju starih kmečkih jedi. Po oceni in degustaciji pripravljenih jedi bo zabava s šaljivim programom.
V nedeljo je ob 9. uri dopoldne napovedano posvetovanje o kmetijstvu. Pripravljata ga RK SZDL Slovenije in Skupščina občine Žalec. Posvetovanje bo v avli osnovne šole na Vranskem.
Kmečke igre se bodo pričele s povorko, v kateri bodo poleg godbe na pihala in pevskega zbora Tabor, sodelovali kmečke starešine in pa vsi tekmovalci in tekmovalke oblečeni v majice z napisom Kmečke igre. Po tekmovanju bo razglasitev zmagovalcev in podelitev nagrad v Podgradu.
Na rob naj zapišemo še to, da za letošnje srečanje, zlasti še za tekmovanje, vlada po vsej Sloveniji veliko zanimanje.
L.T.
Zanimiva zamisel na Vranskem:
Kmečki muzej v graščinskih hlevih
Prireditelji Kmečkih iger na Vranskem so se že pred leti ogreli za zanimiv predlog, da bi uredili in odprli kmečki muzej. Pri tem so se spomnili starega kmečkega orodja in drugih predmetov, ki niso več v rabi, a jih je možno še najti po starih podstrešjih in šupah domačij.
Pobudo je prevzelo Turistično društvo Vransko in vse kaže, da so uspešno prijeli za delo. Med tem, ko se pripravljajo že na četrte Kmečke igre, so že evidentirali oziroma zbrali precej starega kmečkega orodja in drugih predmetov, ki sodijo v zbirko za muzej.
Člani turističnega društva so bili presenečeni, s kakšnim veseljem so jim priskočili na pomoč nekateri kmetje, ko so začeli obiskovati okoliške do-
mačije. Ugotavljajo, daje marsikje že veliko starega orodja propadlo, precej predmetov pa je še in jih je treba le zbrati ter urediti.
Turistično društvo se je odločilo, da bo nekaj orodja odkupilo, povsod tam, kjer pa se lastniki ne bi odločili za prodajo, bi te predmete vzeli zgolj na posodo. Pomeni, da bi razstavljeno orodje poleg podatkov o nastanku, starosti in porabi še nosilo ime in priimek lastnika. Ta lastnik bi si orodje oziroma predmet lahko tudi vzel nazaj.
Prireditelji namreč povsem pravilno menijo, da je najbolj pomembno predmet v muzeju prikazati in tako zbirko obogatiti. Sicer pa evidentiranje oziroma zbiranje še ni končano in
Grad Podgrad z grajskimi hlevi v ospredju, kijih bodo preuredili v kmečki muzej
že o tem, kar so pripravili, lahko zapišemo, da bo zbirka zanimiva in vredna ogleda.
Član TD Vransko Franc Golavšek, ki sodi med prizadevne zbiratelje kmečkega orodja in pobudnike ureditve kmečkega muzeja, nam je pokazal dolg seznam že zbranih oziroma evidentiranih predmetov, ki bodo dobili mesto v muzeju, poleg lesenega pluga in drugega kmečkega orodja, ki so ga nekoč uporabljali kmetje, so odkrili stare latvice za mleko, lončen klobuk za pečenje klobas, kavne mlinčke, kavelj za zažiganje vejevja, orodje za obdelavo lanu, kolovrate, žrmlje, pa različno drugo lončeno ali leseno posodo.
Zbiralna akcija pa ni zajela vseh zaselkov, zato je pričakovati, da bo zbirka predmetov, ki sodijo v muzej, še večja in še pestrejša.
Bolj, kot zbrati kmečko orodje, bo problem, kje in kako dobiti potrebna sredstva za obnovo in preureditev starega objekta. Hlevi so že dotrajani in v takem stanju, da so potrebni temeljite obnove in tako brez sredstev tega ne bi zmogli.
Vendar pa to ne bi smel biti vzrok, da bi organizatorji in pobudniki tako zanimive zamisli vrgli puško v koruzo.
L. TRSTENJAK
Kozolci-
Skoraj na nobeni prireditvi, ki skuša pri nas ponazoriti kmečka opravila in navade, ni možno doživeti kaj podobnega, kot ob vsakoletnih kmečkih igrah na Vranskem... Tam se namreč vsa dogajanja odvijaio v posrečenem okolju, ki v povezavi z mikavno grajsko stavbo, izvirom čiste vode, platanami in gozdovi ustvarja nenavadno prizorišče za predstavitev vseh zamišljenih dejanj... Najimpozantnejša pa je običajno scena s kozolcem ogromnih dimenzij, kier se kot v izbranem razstavišču prikazujejo tista dela, ki na vaseh že tonejo v pozabo. To so zanimivosti posebne vrste, na katera zre občinstvo skozi odprtine med latami, ki vodoravno povezuiejo razsežnost štirinajstih oken velikanskega lesenega kozolca. Rečemo lahko, da je ta kozolec ob vsakoletnih kmečkih igrah najbolj odprta galerija in edinstven atelje, ki zbližuje ljudske ustvarjalce z najštevilnejšim občinstvom. Vsa ta dogajanja okrog, v in pod kozolcem, pa nehote opozarjajo tudi na spomeniške vrednosti ljudskega stavbarstva, kakršne se kažeio na množici kozolcev, ki so še ohranjeni po dolini od Vranskega do Žalca.
Prava sreča je, da so se v omenjeni dolini ohranili tudi dragoceni kozolci iz preteklega stoletja, in da so le redki med njimi zapisani propadu. Žal nam je seveda vsakega, ki ga ni več, zlasti še tistega, ki je včasih kot skrita zgodovinska ostalina sameval sredi Vranskega.
Celo brez natančnejšega ugotavljanja vsakdo lahko opazi, da so kozolci, ki so namenjeni sušenju sena, žita, koruze, po vsej dolini presenetljivih velikosti, saj obsegajo po dolžini razpon celo od štirih do štirinajstih oken. Prevladujejo predvsem vezani kozolci, tako imenovani toplarji, ki so grajeni iz hrastovih ali kostanjevih stebrov (izjemoma tudi iz opečnatih), smrekovih lat in tramov, pokriti pa so z opečnato streho. Imenitnejši so
znotraj razdeljeni v tri dele, najprej v pritlični prostor za dovoz in shranjevanje vozov, različnega orodja, lesa, za traktor ali drugo mehanizacijo. Srednji del, kije obdan s križno vezanimi trarmči in deskami je namenjen deponiji sena in slame, dostopen pa je po lestvi preko majhne- j ga balkona in vhodne odprti- j ne. Zgonrii prostor pod stre- i ho, ki ima z ograjo zaprt ho- j dnik, je ravno tako namenjen shranjevanju sena in slame.
Mogočnost zgrajenih kozolcev, ki se po svoji funkci- j onalnosti povezujejo z zemljiškimi in stavbnimi situacijami posameznih kmečkih domačij ter naselij, izpričuje premoženjsko stanje, kakršno lahko prinaša skrbna obdelava rodovitnih polj...
Lepota kozolcev — bodisi tistih, ki se skrivajo za hišami na Gomilskem, med stavbami v Giajski vasi, pred Gotovljami ali na Vranskem, pa je v brezhibnosti konstrukcijskih sestavin, v prefinjenosti za krasitev posameznih1 detaljov, zlasti igrivih ornamentov na hodnikih ter v oblikovanju statično pomembnih stebrov, pantov in ostalega. Nekateri ustvarjalni dosežki na kozolcih so tako kakovostni, da nas nehote spominjajo na impresivnost mogočnih katedral in iih lahko smatramo za velike stavbne mojstrovine naših tesarskih ustvarjalcev. Ti tesarji so bili brezimni ljudski arhitekti, ki so nam ustvarili pomembne ljudske stavbe, katere so postale in ostale spomeniki posebnega razkola in lepote „kruhoro-dnih polj, Iger sejejo spomladi ali tudi v jeseni žitno setev; vsako seme pa obrodi sto sladkih zrn...’1
Ker kozolci zaradi velikih sprememb v gospodarstvu izgubljajo svoje prvotne naloge in pomen, je treba še večjo pozornost posvečati vsem, zlasti še tistim, ki jih je že načel zob časa, pa tudi kozolcu, ki je kot edinstveno razstavišče ob vsakoletnih kmečkih igrah na Vranskem!
MILENA MOŠKON
Tridelni vezani kozolec z balkonom in hodnikom leta 1846 na Gomilskem (Foto: V. Berk)
Nova trgovina v obnovljeni hiši
Hmezad Strojna - TOZD Storitve Žalec je te dni odprla v lepo obnovljeni hiši v središču starega Žalca trgovino z rezervnimi deli in avtomobili VW in Audi iz programa tovarne avtomobilov Sarajevo -TAS.
Pritlični prostori nove prodajalne so lepo povezani z obstoječim servisom, strankam pa so na voljo tudi dovolj veliki parkirni prostori. Prostore v nadstropju pa sije uredila Samoupravna stanovanjska skupnost Žalec.
Kolektiv Strojne je vložil v obnovo pet milijonov dinarjev. Ce pomislimo, da je zob časa poprej že temeljito načel to arhitektonsko zanimivo staro zgradbo v starem mestnem jedru Žalca, je pridobitev vsestranska.
Nova trgovina v Žalcu bo lahko bolje oskrbovala stranke naše občine kakor tudi stranke širšega območja celjske regije.
- LT
Nekdanji graščinski mlin še melje
svoje. violine, izvabljajoč poskočne melodije, se mu oči napolnijo z leskom, kot nekoč v mladeniških letih.
Kdo bi preštel na kolikih kmečkih gostijah je s svojo violino razveseljeval goste in najbrž je bil to vzrok, da se Lojz ni nikoli ženil. Zato ni bilo časa. Sicer pa je ves čas živel le za mlin in z mlinom, zvrstile so se vojske, ljudje so naskočili mesec, Lojz pa je mlel žito tako kot nekoč njegov oče in vsi drugi mlinarji minulih stoletij.
Med minulo vojno se je dogajalo le to, da so ga obiskovali partizani, za katere je pri sosedih zbiral žito ter jim mlel moko, da so imeli kruh. Dogajalo se je tudi, da so po hosti in najprej ob potoku prilomastili Nemci, hoteč zasačiti partizane, ki so jih pričakovali v mlinu. Lojz je poskrbel, da se to ni nikoli zgodilo.
Nad mlinom je naredil odprtino, in ko je njegovo sokolje oko zagledalo zelence, je brž opozoril partizane, da so se še pravočasno izmuznili v hosto.
Napočila je svoboda, Vovkov mlin pa je mlel in mlinar Lojz je ljudem igral poskočne, večkrat tudi partizanske viže. Prva povojna leta so bila živahna, kajti kmetje so takrat še vozili v mlin koruzo in pšenico v menjavo, pa tudi lesene stope so pele in pripravljale ječmenovo kašo.
Potlej so kmetje začeli opuščati ječmen in stope so obstale, mlinski kamni pa se občasno še vrtijo, čeprav kmetje tudi v Vinski gori vse bolj segajo po belem, kupljenem kruhu.
„Dokler bom živ in pri močeh, bom mlel,” pravi Lojz. Ce ne drugo, bo mlel koruzo za živalsko pičo, pa tudi kakšna vreča pšenice bo še priromala v njegov mlin.
Mlinar Lojz ima v prizidku posteljo, na kateri kljub drdranju mlinskih kamnov in šelestenju vode, ki poganja mlinsko kolo, večkrat sladko zaspi.
„Joj, ko bi bil poba doma, bi vam zaigrala skupaj,” zavzdihne Lojz in z roko poboža violino. Pri tem misli na svojega vnuka, s katerim igrata na gostijah in ob podobnih priložnostih. Lojzu sem obljubil, da se bom vrnil nekega dne in prisluhnil njunemu muziciranju. Ko sem se spuščal po kolniku v dolino, je nehalo deževati. Potok je šumel in pod vrhom sta peli mlinski kolesi.
Lojze Trstenjak
Mlinar Lojz nam je zaigral na violino
Starejši ljudje v Vinski gori še pomnijo, da je bilo v njihovi dolini nič koliko mlinov, ki so lepo ujeti v slikovito podobo kraja, domačinom mleli žito. Vinsko goro so takrat upravičeno imenovali dolino mlinov, kar pa danes ni več.
Nekaj starih mlinov sicer še kljubuje zobu časa, le-ta pa jih je že temeljito načel, tudi meljejo ne več. Bistre pomladne vode poganjajo le še kolesa več sto let starega Vovkovega, nekoč graščinskega mlina pod vrhom Vinske gore. Izvir, ki se razvije v bister potoček, daje mlinu pogonsko moč in sedaj, ko je več vode, mlin veselo kot nekoč drdra svojo pesem.
Oseminsedemdesetletni mlinar Vovkov Lojz gleda skozi okence v oblake, ki se pode po nebu in ponujajo dež. Z mlinskih kamnov se usipa moka v lesene kadi in mlinar Lojz jo z leseno zajemaljko poravnava in polni pripravljene vreče.
Vse je v mlinu tako, kot bi se pisalo leto 1800, le časi so se spremenHi in pred nekdanjim graščinskim mlinom se več ne drenjajo furmani z obloženimi vozovi žita.
Lojz melje le še za domačo rabo, za potrebe na kmetiji in za bližnje sosede. Največ melje živalsko pičo, kakšenkrat pa tudi pšenico v enotno moko. Iz takšne moke ni moč speči žemljic ali peciva, kruh pa je zelo dober in še so ljudje, ki tako moko naročajo.
Vesel možic ie tale Vovkov Lojz in človek bi dejal, da mu leta niso zapustila sledov, kajti na rdečih licih ni gub, in ko z lokom potegne po strunah
Več sto let star graščinski
sedaj Vovkov mlin.
KULTURNI DOM DO PRAZNIKA REPUBLIKE — Krajani Gomilskega so neutrudljivi pri gradnji novega kulturnega doma-, za katerega so vzidali temelje ob minulem občinskem praznovanju. Sedaj je nov objekt že nekaj časa pod streho in delavci sedaj pleskajo in opravljajo druga notranja deda.
Dom sicer pomeni velik investicijski zalogaj, ki ga zgolj sami krajani brez širše pomoči ne bi zmogli, vendar pa je delež domačinov nedvomno velik. Med tem so naročili tudi že športno in drugo opremo. Če bo delo teklo še naprej tako uspešno, krajani računajo, da bodo kulturni dom odpdi in v njem tudi že proslavljali letošnji dan republike — 29. november. To bo za krajane nedvomno velik dogodek, na katerega se že sedaj pripravljajo. — LT
Nove naloge hortikulturnega društva
Hortikulturno društvo v Žalcu deluje od leta 1962.
Društvo je doslej že veliko naredilo za svoj kraj: uredili so zelenice, pripravili razna predavanja iz hortikulturnih znanosti in o problemih našega kraja.
Organizirali so tudi razne skupinske izlete. Zaradi bolezni predsednika je delovanje društva pred dvema letoma nekoliko zamrlo. Letos spomladi je novo izvoljeni upravni odbor sklenil poživeti dejavnost hortikulturnega dmštva, dogovorili pa so se tudi, kako pritegniti čim več novih članov.
Člani upravnega odbora so si hkrati tudi zastavili konkretne naloge.
V naslednjih dveh letih naj bi včlanili v društvo vsaj 75 % lastnikov hiš, vrtov in gospodinjstev.
K sodelovanju bi radi pritegnili tudi vse proizvodne delovne organizacije pa tudi obrtnike, mladino, ki bi jo na tečajih usposobili za pravilno dojemanje hortikulture in reševanje njenih problemov. Pridobili naj bi kar največ šolskih vzgojiteljev, ki bi vzgojno — izobraževalno vplivali na šolsko mladino. Velika želja so tudi ustrezni društveni prostori.
Društvo bo pripravilo kar največ predavanj o hortikulturi, o njenem poslanstvu in problemih življenjskega okolja. Prizadevali si bodo za čistočo in urejenost okolja.
Kar največjo pozornost bodo posvetili varstvu človekovega okolja: pomenu gozdov, zelenih površin, klime, rekreacije, ljudske obrambe itd. Zavedati se moramo, da bodo ljudje zdravi in sposobnejši za vsakodnevne napore, če bodo živeli v zdravem in čistem okolju, dihali čist zrak in pili čisto vodo ter se kopali v čisti naravi kot pred mnogimi leti.
Da bi to dosegli, je potrebno široko sodelovanje vseh ljudi in nedvomno je, da ima hortikultura pri tem pomembno vlogo. Le tako bomo ustvarili pogoje za življenje v vzorno urejenem kraju, turizmu pa bomo pripravili pot s tem, da bomo poskrbeli za čiste gozdove, bregove rek in potokov in za urejene zelenice,
skratka, da bomo poskrbeli za čisto okolje.
Čaka nas veliko očiščevalnih akcij, od pobiranja smeti in odpadkov, steklenic, starega železa do urejanja zelenic, cvetličnih vrtov itd. V ta namen bo društvo predlagalo ureditev zelenic v novih soseskah mesta. Radi bi uredili zeleni pas na severni strani vzdolž tovarne Ferralit ter hkrati s krajevno skupnostjo uredili nov centralni park „Titov park“ v spomin na
našega velikega voditelja. Park bi potekal vzdolž nove tranzitne ceste, njegova južna stran bi mejila na osnovnošolski center in od zahodne strani—goto-veljske ceste do pokopališča (naselje na Antlogovi njivi in ob pokopališču). S temi zelenimi površinami bi se hkrati obranili pred hrupom motorjev in škodljivimi vplivi izpušnih plinov.
Nalog je po vsem tem veliko in od vseh nas je odvisno, kako jih bomo uresničili.
NOV ASFALTNI ODSEK
Krajevna skupnost Galicija je v zadnjih letih rešila veliko komunalnih problemov. Za cestni odsek od zadružnega doma do šole, ki je vedno odstopal prednost drugim, je bil letos imenovan režijski odbor za izgradnjo 1800 m dolgega odseka. Odbor se je z vso resnostjo lotil dela, saj so prvi rezultati že vidni. Tako bo konec meseca cesta pripravljena za asfaltiranje.
Zavedali smo se, da dela ne bomo zmogli brez pomoči in prispevka vseh krajanov, kajti predračunska vrednost je zelo visoka. V ta namen smo izvedli akcijo zbiranja finančnih sredstev, v kateri smo zbrali preko 150 tisoč dinarjev, nato pa smo se lotili zemeljskih del. Prosto voljnega dela se ljudje udeležujejo v velikem številu, saj se zavedajo, da bodo le na ta način lahko cesto asfaltirali.
Obnovljena cesta bo po membna pridobitev za vse kra jane, ki bodo imeli tako urejer dostop do šole in pokopališča.
Prav gotovo pa bo tudi v ponos vsem, ki bodo prispevali svoj delež v denarju ali delu. Zelo dobrodošla pa je tudi podpora in razumevanje predstavnikov SKIS—a Žalec, Cestnega podjetja Celje in Komunalnega podjetja Žalec, pa tudi drugih.
JOŽE KRULEČ
USPELA
KRVODAJALSKA AKCIJA V ŽALCU
Krajevna organizacija RK Žalec se iskreno zahvaljuje krajanom, ki so ob nedavni krvodajalski akciji v Žalcu prostovoljno darovali kri. Akcije se je udeležilo 150 krvodajalcev. Posebna zahvala velja kolektivu
fostincev Kolodvorske restavracije v ■alcu, ki so nesebično sodelovali in pomagali v tej humani akciji.
KO RK Žalec
ljubljanska banka
Splošna banka Celje

S TEKOČIM RAČUNOM JE VAŠA BANKA VEDNO ODPRTA
Tekoči račun je že marsikje zamenjal izplačevanje osebnega dohodka in drugih prejemkov „v kuverti” ali na hranilno knjižico. Po mnenju mnogih delovnih ljudi in občanov je takšna oblika denarnega poslovanja bolj pripravna in preprostejša. Ker pa je se vedno tudi mnogo ljudi, ki o tekočem računu ne vedo dovolj in se prav zaradi tega zanj ne morejo odločiti, vam želimo na kratko razložiti njegove glavne značilnosti in prednosti.
Tekoči račun pri Ljubljanski banki lahko odpre vsak delovni človek in občan z rednim mesečnim dohodkom - osebnim dohodkom, ^pokojnino ali drugimi prejemki. Nujno pa je, da upošteva pravila in ne izrablja zaupanja banke, saj bi brez tega poslovanje s tekočim računom ne bilo mogoče.
Ko se odločite za tekoči račun, ga lahko brez težav odprete v najbližji poslovni enoti Ljubljanske banke. Ob prvem nakazilu boste dobili čeke in čekovno karto in svoje prejemke boste imeli na voljo še isti hip, ko bodo nakazani na vaš tekoči račun.
S čeki lahko plačujete skorajda vse in povsod. Z rim v mejah od 30 do 3.000 din, z več čeki pa tudi večje zneske. Pravilno izpolnjen ček je plačilno
sredstvo. Pomisleki glede tega, da čekov ponekod ne sprejemajo, so odveč. Zakon o temeljih kreditnega in bančnega sistema namreč pravi: „Če pri razpolaganju s sredstvi na žiro račun in tekočem računu občanov uporabljen ček, za katerega izplačilo je porok temeljna banka, na katero je bil ček izdan, so ga temeljna in druga organizacija združenega dela, samoupravna interesna skupnost, druga družbeno-pravna in družbenopolitična skupnost dolžne sprejeti.”
Seveda pa morate pri plačevanju s čeki paziti, da brez dovoljenja banke ne presežete sredstev na svojem tekočem računu, saj je to kaznivo.
Poslovanje s tekočim računom pomeni tudi konec skrbi in težav, ki so povezane z gotovino: skrb, da denarja ne izgubite, da ga imate dovolj pri sebi, težave zaradi nepredviđenih izdatkov, sitnosti z drobižem in še marsikaj. S čeki Ljubljanske banke vam je v vsakem trenutku na voljo ves vaš denar. In ne nazadnje — z nakazovanjem prejemkov na tekoči račun zagotavljate svoji delovni organizaciji dodatna sredstva za poslovanje, kraju, kjer živite, pa potrebna sredstva za razvoj.
Plačevanje s čeki pa ni edina prednost poslovanja s tekočim računom. Teh je kar preveč, da bi vam našteli vse, zato naj omenimo le nekatere:
-	s sredstvi na vašem tekočem računu lahko razpolaga tudi druga oseba, ki jo za to pooblastite;
-	kot imetnik tekočega računa imate možnost, da Ljubljansko banko pooblastite za plačevanje vaših stalnih mesečnih obveznosti: elektrike, naročnin za časopis, radio, televizijo« in drugih; poslovanje s tekočim računom vas bo torej rešilo tudi teh vsakomesečnih skrbi;
-	za poravnavanje obveznosti v gotovini lahko s čeki dvigate gotovino v vseh poslovnih bankah v Jugoslaviji.
Toliko o tekočem računu — na kratko. Če z njim še ne poslujete, vas bo gotovo zanimalo še marsikaj.
Povprašajte pri LJUBLJANSKI BANKI - SPLOŠNI BANKI CELJE
POSLOVNI ČAS LJUBLJANSKE BANKE
Ekspozitura Žalec Agencija Polzela Agencija Prebdd Agencija Šempeter Agencija Vransko
—	vsak dan od 7. do 12. in od 13. do 18. ure
—	vsak dan od 7. do 12. in od 13. do 18. ure
—	vsak dan od 7. do 12. in od 13. do 18. ure
—	vsak dan od 7. do 12. in od 13. do 18. ure — sobote od 7. do 11. ure
—	ponedeljek, sreda, četrtek, petek od 8. do 14,30. ure
—	torek od 8. do 16. ure
—	druga sobota v mesec« od 8. <Jo i i. ure Agencija Braslovče - torek, četrtek od 8. do 13. ure
LB Žalec

FOTOKRONIKA * FOTOKRONIKA
Zmagovalka Daija Ažnik
Drugouvrščena Magda Kolman
Prvo in drugo mesto v Žalec
Na tekmovanju dijakinj srednje administrativne šole v Celju in administrativne šole Centra za izobraževanje v Žalcu sta si v strojepisju priborili prvo in drugo me-
sto dijakinji administrativne šole iz Žalca. Prva je bila Darja Ažnik z 275,6 udarci na minuto, druga pa Magda Kolman z 272,5 udarci na minuto.
Mladi pri spomeniku NOB na Ponikvi
Ob dnevu OF slovenskega naroda so preboldski jamarji organizirali tradicionalni pohod za širšo javnost. Ta oblika dejavnosti jamarskega kluba Črni galeb seznanja udeležence pohoda s podzemskim svetom osamelega krasa Savinjske doline, kot tudi z jamarsko raziskovalno dejavnostjo. Še zlasti pa narekuje organizacijo tovrstnih pohodov dejstvo, da so iz vrst pohodnikov v minulih letih izšli dobri jamarji, poleg tega pa so ti pohodi v znamenju negovanja in prenašanja revolucionarnih tradicij NOV. V tem znamenju je bil še zlasti pohod po Ponikvanski planoti.
Kljub slabemu vremenu se je zbralo pred Namo 32 pohodnikov, ki so krenili proti Gotov-
Polovico usnjene konfekcije za izvoz
160-članski kolektiv Inde Vransko - TOZD Koto Koteks Tobus bo prihodnji mesec praznoval 20-letnico svojega obstoja. Lahko zapišemo, da so v Inde v dveh desetletjih veliko naredili in tako ni naključje, da se je njihova modna usnjena konfekcija uveljavila doma in na tujem.
Bilo pa je tudi precej težav, podobnih, ki so značilne za večino manjših kolektivov. Imeli so tudi notranje slabosti, spoprijemali so se z mojstrsko mentaliteto, kakšenkrat je tudi bilo treba zaostriti vprašanje discipline, vendar pa so večino takih in podobnih težav že odpravili oziroma jih še odpravljajo.
Kolektiv postavlja na prvo mesto stabilizacijske ukrepe in za letošnje prve tri mesece ugotavljajo, da so sicer ob manjšem dohodku še kar dobro gospodarili. Pomembno je zapisati, da so letos kar polovico usnjene konfekcije namenili na tuja tržišča in to v Nemčijo, Švico, Anglijo pa tudi v ZDA. Gre za zahtevna tržišča, zato posvečajo veliko skrb ne le modnim zahtevam, marveč tudi kvaliteti.
Ker si glede mode in kvalitete nimajo kaj očitati, bo držala ugotovitev, da prodaja ne gre tako, kot bi želeli, zaradi neelastičnosti tistih, ki so v tej združeni delovni organizaciji odgovorni za uspešno prodajo izdelkov.
Sedaj razmišljajo o tem, da bi pobudo vzeli v svoje roke in organizirali lastno prodajno službo. Sicer pa sorodna podjetja, kot na primer Konus in druga, pri prodaji svoje usnjene konfekcije nimajo težav; takšne pogoje pa dosega tudi konfekcija Inde Vransko.
V Inde zadnji čas zavzema v proizvodnem programu po-
memben delež proizvodnja tapetniških izdelkov iz doma ustrojenega usnja za potrebe pohištvene industrije. V tej smeri' so povezani s Pohištvom Lipa Ajdovščina. Na tem področju se jim najbrž odpirajo še nove možnosti razširitve proizvodnje, saj gre za kvalitetne izdelke, ki sicer niso poceni, a so kljub temu vse bolj iskani na tržišču. Za vodstvo Inde bo vsekakor pomembno, da bo še pri načrtovanju nove proizvodnje obdržalo dober posluh za zahteve tako domačega, jugoslovanskega kot inozemskega tržišča.
L.T.
Proizvodni proces v INDE Vransko
Telefonska številka SAVINJSKEGA OBČANA 710-671
V_
Nastopilo 18 zborov
RIBIŠKA SREČA — V soboto, 10. maja, se je ribiška sreča nasmehnila Martinu Zemljaku, članu ribiške družine Šempeter. Na Šmartinricem jezeru je ulovil kar 13.40 kg težkega krapa. Trofeja je toliko bolj vredna, ker jo je ulovil s priborom za manjše ribe, tako, da je z izredno spretnostjo izvlekel iz vode tako velikega kapitalca. Na posnetku Martin Zemljak s kapitalnim krapom.
Napad na lovski dom Rinka
Zveza kulturnih organizacij občine Žalec je v dvorani Hmezada v Žalcu in v Kulturnem domu na Vranskem pripravila letošnjo revijo odraslih pevskih zborov. Posvečena je bila dnevu OF, prazniku dela in 35-letnici osvoboditve.
V Žalcu so nastopili naslednji zbori: Kvintet Švobode iz Žalca, Oktet Velika Pirešica, moški pevski zbori_ iz Polzele, Liboj, Gotovelj in Žalca; mešani iz Šempetra in Polzele ter
Za dan zmage — 15. maj je krajevna organizacija ZZB NOV Žalec organizirala pohod in napad na lovski dom Rinka nad Gotovljami.
Na pohodu so sodelovali poleg borcev še pionirji osnovne šole Peter
Šprajc—Jur in mladinci aktiva ZSMS Žalec.
Ob tej priložnosti so položili venec k spomeniku padlim borcem v Gotovljah. S to akcijo so borci pričeli proslavo občinskega praznika, ki bo letos v Gotovljah.	I. J URH AR
ljam, kjer so pri spomeniku žrtvam fašizma položili šopek rdečih nageljnov. Pot jih je vodila naprej proti Jedrti do Rup, kjer so se priključili na cesto Pirešica-Ponikva. Pot so nadaljevali do Studencev, od tu pa so odšli do Steske jame, ki je med NOB nudila zatočišče številnim borcem in aktivistom. Na Ponikvi so se poklonili spominu padlih pred spomenikom, tu pa je član ZZB NOB Lenko Razdevšek spregovoril pohodnikom. Ti so potem nadaljevali pot preko Lok dojame Pekel, kjer je bil tudi uradni zaključek pohoda. Preden so se razšli, so si nekateri ogledali jamo Pekel, prisostvovali pa so tudi demonstraciji plezanja z novo vrvno tehniko po steni predjamo.
Kot vsi dosedanji pohodi, je tudi ta povsem uspel. Škoda je le, da se ga ni udeležilo več pohodnikov, saj so bili prikrajšani za lep in pomemben pohod obujanja tradicij NOB.
D. N.
Proč z navlako ob naših vodah
Tako, kot že več let nazaj, je tudi letošnjo pomlad Ribiška družina Šempeter izvedla množično akcijo čiščenja tekočih voda. Zajeli so vse gojitvene potoke, pa tudi reko Savinjo v skupni dolžini 100 kilometrov.
Akcije se je udeležilo do 400 ribičev, množično pa so sodelovali tudi šolarji, skratka, tolikšnega števila ljudi, ki so čistili struge in obrežja potokov in drugih voda, zlepa nismo videli. Od sedme ure zjutraj do 13. ure popoldne so iz vode izvlekli velike kupe starega železja od štedilnikov do drage ropotije, sneli pa so tudi polivinilaste „zastavice“, ki jih je prinesla in pustila na vejah grmičja ob Savinji in potokih narasla voda.
Lahko zapišemo, da so vode v tem predelu naše doline zopet čiste. Zanimivo je tudi, da Ribiška družina Šempeter podobne akcije organizira iz leta v leto s čedalje večjim uspehom. _______________________-LT
TEKMOVANJE SD POLZELA
Strelska družina Polzela je organizirala tudi občinsko zbirno tekmovanje z malokalibrsko puško za vse strelske družine. Tekmovanja se je udeležilo 25 strelcev. Prvi je bil Alojz Klovar, član SD Šempeter s 172 krogi pred Alojzem Dobravcem, članom SD Polzela (168 krogov) in tretjeuvrščenim Francem Posede-lom, članom SD Polzela, ki je dosegel 158 krogov, p. DOBRAVC
Gotovovljani so sklenili, da bodo do letošnjega občinskega praznovanja olepšali podobo svojega kraja. Urejajo ceste, zgradili so že prizidek kulturnega doma in postorili marsikaj.
Tole staro hišo rušijo in pri tem ni manjkalo prostovoljcev
Prizidek kulturnega domaje že pod streho
Začetna dela pri gradnji ceste Jedert
moški zbor invalidov in upokojencev iz Žalca. Na Vranskem pa naslednji: mešani zbor iz Vranskega, Gomilskega in Letuša, moški iz Braslovč, Tabora, in Trnave ter dekliški iz Gomilskega. Na obeh predstavah je bilo veliko obiskovalcev, kar je dokaz, da je zborovsko petje v naši občini priljubljeno, saj toliko zborov nima skoraj nobena občina na celjskem območju.
. T. TAVČAR
Oktet iz Velike Pirešice, ki ga vodi Martin Novak.
DELAVSKA UNIVERZA ŽALEC
objavlja
RAZPIS
za vpis v naslednje šole za odrasle ob delu:
1.	OSNOVNA ŠOLA 5., 6.. 7., 8. razred
2.	POKLICNA ADMINISTRATIVNA ŠOLA 1. letnik
*
3.	POKLICNA KOVINARSKA ŠOLA 1., 2., 3. letnik
4.	UPRAVNOADMINISTRATIVNA ŠOLA 3., 4. letnik
5.	EKONOMSKA TEHNIŠKA ŠOLA 1., 2., 3., 4. letnik
6.	STROJNA TEHNIŠKA ŠOLA 2., 3., 4. letnik
7.	TEKSTILNA TEHNIŠKA ŠOLA 1. letnik
8.	VIŠJA UPRAVNA ŠOLA (splošna smer) 1., 2 letnik
Prednost pri vpisu imajo kandidati s sklenjeno pogodbo o nadaljnjem izobraževanju OZD oziroma tisti, ki opravljajo dela in naloge, za katere se zahteva navedena izobrazba. Prijave za vpis sprejema Delavska univerza Žalec, ul. I. Uranjekove 6., do 30. junija 1980.
Vse informacije o pogojih vpisa in načinu dela dobijo kandidati na DU Žalec (710—616) vsak dan od 7,00 — 13,00 in ob sredah do 16,00.