Štev. 35. V Mariboru 24. avgusta Tečaj X. Izhaja vsak četrtek i i volja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom <-a celo leto 3gld.— kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v škofijsk. poslopju (Bischofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine. List ljudstvu v poduk. Posamesne (iste ,>rodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne spro-jem.ijo. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Nemško-magjarske ljubeznjivosti. V dopisu iz sosedne nam Koroške, je razloženo, kako so hvaležni Slovenci dostojno slavili spomin nepozabljivega jim rojaka Janežiča. Glaso-vit neinčur iz Belaka je pri tej priliki ves razsrd-jen začel na Slovence bljuvati sledeče besede, ki se slovenski glasé: v kratkem bodo Slovenci svojega Gospod -Boga križali. Jaz bi 20 krepkih korporalov tje poslal, in vsakemu, ki pride k svečanosti, dal 25 odmeriti, tistimu pa, ki bi kaj govoril, 50; jaz bi te svinjske glave (Schweinskopfe) že naučil narodno politiko vganjati. Avstrija je nemška. Obesiti bi morali te pse (Hundskerle), pa knez Bismark bo jih že naučil hoditi." To je lep kos nemške omike in nov dokaz, kako ljubeznjivo dobro se pač nam Slavjanom godi, da med takimi sosedi živimo?! Za blagor državljanov skrbljiva vlada pa je na Koroškem, kder prebiva 122.000 Slovencev, pri slovesnosti za slovenskega rodoljuba strogo prepovedala razviti slovensko zastavo. Ali to nič ni branilo, da je isti den v Celovcu mrgolelo p ruskih zastav, ker so neki Dunajski pevci prišli pet in pit na Koroško. Še celó 12.000' Veliki zvon je moral trpeti, da so mu na ledeno glavo zasadili velikansko nemško-prusko zastavo. Toda vse te ljubeznjivosti so le pene, gola igrača, ako jih primerjamo ljubeznjivostim, koje Slavjanom sedaj delivajo — Magjari! Kri ni voda. Klic nature je in glas krvi, ako avstrijski Slavjani močno se zanimivamo za nesrečne naše po krvi nam brate in sestre na Turškem. Kar oni trpijo, to tudi nas zaboli in kdor jim škoduje in jim v najsvetejši vojski za vero, za dom, za človeku spodobno življenje zapreke dela, ta žali in rani tudi nas. In to je, kar sedaj Magjari delajo. V novinah smo brali, da leži v Peštu 60.000 pušek ostraguš, koje so Srbi na Nemškem in v Belgiji kupili in plačali, magjarska vlada pa pri prevažanju pograbila. Vso mejo proti Turčiji so za nas in za Srbe zaprli, le Turkom je odprta, vsako pobiranje cufanja za srbske ranjence so strogo prepovedali. Ob enem so začeli srbske domoljube na Ogerskem, v Banatu, v Slavoniji in Hrvatskem zapirati. Nek rodoljub iz Mozirja, ki je te dni potoval črez Ogersko v Beli -grad, poroča, da je samo v Temešvaru zaprtih 300 Srbov. Da mora tako postopanje Magjarov Srbe in sploh vse Slavjane neizmerno razžaliti, tega nam na široko razkazivati ni potreba, tem menje, ker še mnogo avstrijskih Slavjanov živi, ki so 1. 1848 pomagali puntarske Magjare in jihove nemške in laške pomagače potlačiti in Avstrijo rešiti. Blage iste može mora tolika sprememba v Avstriji res močno boleti! Ljudje, ki so takrat pred zma-gavno avstrijsko vojno morali v tuje dežele pobeg-noti, sedijo sedaj na ministerskib stolih. Tista stranka med Nemci, ki sedaj pri nas gospodari, je bila z Magjari vred pobita, a sedaj je na vrhu že 10 let potem, ko je Avstrijo razčesnola na dvoje ! Kako da nemško - ustavaška stranka pri nas gospodari, to čutimo nemilo Nemci in Slavjani vsi v denarstvenem obziru, v narodnem pa Slovenci in Čehi. „Slov. Gosp." je to že mnogokrat po neusmiljenih številkah dokazival. Kam pa lepe ogerske dežele in jihove narode drvi in paba magjarska oholost, gospodstvaželjnost, in zaprav-ljivost, to naj pojasnijo sledeče številke. Leta 1867 se je začel nesrečni dualizem, ustavaki so začeli pri nas, Magjari pa na Ogerskem gospodariti. Magjari takrat niso imeli niti krajcarja lastnih dolgov — a sedaj v komaj 9 letih pa jih imajo več, kakor 452 milijonov. Kajti 1. 1867 so vzeli na posodo 85 milijonov; 1. 1868 celih 20 milijonov; 1. 1870 zopet 24 milijonov, 1. 1871 samo 6 milijonov, 1. 1872 že 84 milijonov, 1. 1873 celó 153 milijonov in 1. 1874 zopet 80 milijonov; skup 452 milijonov dolga v 9 letih lju-beznjive magjarske vlade! Zavolj silnih obresti, ki jih ovi strašni milijoni vsako leto požirajo, so ubogim davkeplačiteljem dače grozno pozvišali in nategnili tako, da jih ti več poplačati ne morejo. Samo letos, ko se, kakor je slišati, dače na Ogerskem še precej redno vplačujejo, se bojé, da bo ob koncu leta zmanjkalo 120 milijonov, koje bo j treba pokriti —> z novim posojilom. Ali kdo bo * Magjarom tedaj še kaj posodil, ker že sedaj ministri 2 leti zastonj iščejo človeka, bodi Kristijan bodi Jud, ki bi jim denarjev posodil?! Ako jim do novega leta ne dojde zdatne pomoči, morajo Magjari 1. 1877. napovedati — krido! Imajo li Magjari upanja kaj, da dobijo pomoči? Imajo! Kde? No, pri naših nemških ustavovercih in liberalcih! To ni prazna šala! Kajti naši ustavoverni ministri in pa magjarski so se pogovorili o novi nagodbi z Ogersko na 10 let. Kakošna da je ta nagodba, to še ni znano, pa bo brž prišlo na den v prihodnji seji državnega zbora. Vendar da ljudi nekoliko pripravijo na čudne reči, ki bodo takrat mo- j rale na svitlo, so začeli nekateri nemški liberalni ! listi pisati, da bi naj mi Magjarom pomagali v denarjih in si tako jihovo prijaznost, oh in še ljubeznjivost, za vselej pridobili. Tednik „Finanzielle Fragmente" naravnost priporoča, da bi naj mi od Mag j ar o v 450 milijonov dolga prevzeli. To je vendar goropadno! Ni dosti, da so nam ustavoverci naložili okoli 600 milijonov novega dolga, sedaj bi še naj od Mag-jarov prevzeli 450 milijonov! Po tem takem bi avstrijske narode dualizem v vsakih 10 letih stal — 1000 milijonov! Kolika sreča in ljubeznjivost! i Cerkvene zadeve. Val. Orožnov spominek se je 17. t. m. po železnici odposlal v Celje. Vožnjo od Celja do sv. Frančiška in vzidanje bo g. Jož. Lipold v Mozirju priskrbel. Mariborski odbor za spominek je iz Mozirja prejel 156 fl. 20 kr. Hranilnica je od te glavnice plačala 1 fl. 80 kr. obresti. Gosp. Murniku se je za spominek izplačalo 135 fl. ostalih 23 goldinarjev pa g. Lipoldu nazaj poslalo. Ignacij Orožen. Janko Pajk. Lav. Gregorčc. Č. g. Anton Žuža, častni kanonik, dekan, nadžupuik v Laškem, 4 leta že zlatomešnik, so prejeli od cesarja vitežki red Frane-Jožefov za svojo muogoletno in jako zaslužno delovanje kot duhovnik in državljan. Častitljivi gospod so pa tudi v narodnem oziru vselej in povsod zgled zvestega, požrtvovalnega narodnjaka ter se vedno in vedno s prav mladeniškim ognjem zanimajo za vse, kar bi ljubej nam slovenskej domovini služilo na čast in blagor. Mnogo let že marljivo podpirajo slovenske časnike, vsakovrstna slovstvena podvzetja in društva. Sv. Mohorjevo društvo, Matica slovenska, tiskovno društvo v Mariboru itd. jih šteje med ustanovnike in tudi Slov. Gospodarju bili so vselej blagodušen podpornik. Bog nam jih ohrani še mnoga, mnoga leta ! Iz Slatine se piše v „Kat. List", da vsako leto od začetka majnika do konca kimovca pride tje do 2000 ljudi se zdravit z vodo. Dopisnik posebno hvali pobožnost ondotnega štajerskega ljudstva, in še posebej bogoljubnost in poštenost številnih ženskih poslov v tem času pri tej napravi. Vsaki nedolžnost iz oči sije. Vsaka prej- den se podž, v nevarno službo, se potrdi s pre jetjem ss. zakramentov; tako tudi po opravljen strežbi; mnogo jih zraven tega vsak teden, pa tud še po 2— 4krat na teden gre k sv. Obhajilu. Ne ktere že o J/ač> uri zjutraj čakajo na sv. mešo, akoravno imajo silno dela, ter je njih večina vsak dan pri sv. meši; o nedeljah in praznikih pa bi si vsaka štela za največi greh, ako bi ne slišala sv. meše. Pri natakanji vode prepevajo Slomše-kove pesmi. — Taka zvestoba do Boga in skrb za lastno zveličauje je pač lep zgled za posle in vse mlado ženstvo. V nekem mestu Renskih pokrajin se je veliko tisoč oseb zbiralo, da bi bili preblaženi Devici posebno čast skazovali; trdili 80 namreč, da se je bila ondi nedavno nebeška Kraljica prikazala. Kmalu so prihruli tudi udje državne policije in žandarji, pa ne zato, da bi bili tudi oni Marijo počastili, temuč s sabljami in bajoneti so pobožno množico razgnali. V prebrisani (?) in prosti (?) Nemčiji je tedaj Mariji prepovedano se prikazati. Danica. Procesije na Laškem so frajmaurerski miuistri popolnem prepovedali. Vsled tega je ljudstvo močno razdraženo, posebno tam, kder so bili božji poti. Krčmarji in štacunarji, ki so popiej bili pri volitvah čisti liberalci in najhujši rogovileži za liberalne in frajmavrerske volitve, so sedaj žestoki klerikalci in si želijo stare procesije nazaj. V nekem mestu na Toškanskem so ljudje na predvečer Velike gospojnice od škofa zahtevali, naj peljajo po stari navadi procesijo. Škof so odrekli. Razkačena truma je potem vdrla v zvonik in zvonila celo noč, napodila žandarje in se le 3 komnanijam vojakov umaknila. Sedaj je ministre začel strah obletavati, da se nebi enaki dogodki tudi drugod ponavljali. V tej zadregi so poslali pismo do župnikov, naj vselej pri gospodski pismeno prošnjo vložijo, kedar bo ljudstvo kako procesijo želelo. Ti pa so naj poprej kardinala Patricija poprašali, kaj jim je storiti, in so potem ministrom odgovorili, da ne bodo prosili nobenega dovoljenja za procesije. Ako hočejo Lahi zopet imeti svete procesije, naj poprej sami odpravijo nespodobno postavo, po katerej so nje zatrli! Tako je prav, to je možko in dostojno postopanje! Gospodarske stvari. Splošna ravnila glede gnoja. M. II. V obče se v vsakdanjem življenju potem, koliko se ima gnoja njivi podati, razločuje trojna, t. j. močna, srednja in slaba ali pa tudi cela in polovična gnojitev. Za najvažnejša gnojiva so se stalne številke postavile, ki so n. pr. 190— 225 metr. centov (380—450 navadnih čolnih centov) živalskega ali hlevnega gnoja daje močno, 85—110 metr. centov (170—220 čolnih centov) pa slabo gnojitev na oral (057 hektare). Oblika, v kteri se gnojivo podaja, je tndi velike važnosti za njegov učinek, ker se redivne tvarine le v določenih podobah od rastlin v se vzeti morejo. ! Gnojiva, ki imajo redivne tvarine v lahko razkroj-Ijivi podobi v sebi, bodo mnogo hitreje in ugodneje delovale od onih, v kterih se redivne tvarine ali v malo ali v celo nerazkroljivi podobi nahajajo. Kajti tudi o gnoju velja: „Kdor hitro da, dvakrat da1'. Dokazano je, da pognojitev z kostmi v debelih kosih prav nič ne izda, med tem, ko ima poparjena koščena moka, če se nje tudi manj poda, izdatne in izvrstne nasledke. Vzrok je ta, da so v koščeni moki redivne tvarine v taki podobi, v kakoršni jo rastline prej in bolj lahko v se vzamejo in v svoje dele spremenijo. Kmetovavec more tedaj z istim kapitalom in z enakim vspenom mnogo več polja pognojiti, če se hitro delajočega gnoja poslužuje. Na dalje je vspeh raznih gnojiv od lastnosti zemlje in pa od vremena zelo odvisen. Redivne tvarine v raznih gnojivih so za rastline toliko prej užitne, kolikor bolj se vsi pogoji prhnenja in troh-nenja v zemlji nahajajo. V kolikor manjši meri se ti pogoji v zemlji nahajajo, toliko počasnejši je tudi učinek, kterega koli gnojiva. In včasih mora ta učinek popolnoma izostati, če prevelika suša ali moča razkrojevanje zadržuje. Vsak kmetovavec, ki zna rajtati in ki hoče kapital v gospodarstvu naložen kolikor toliko hitro z pridom obrniti, bode rajši po hitrih gnojivih, kakor po počasnih segel, ker tako ne le z časom, ampak tudi z obresti kapitalovimi varčno postopa, ktere na počasna gnojiva izlaga. Taka gnojiva včasih cela leta brez vsega haska v zemlji ležijo, tako da se cel kapital v nevarnost stavlja, ako gnojivo brez vsega učinka ostane. Kjer se po določenem gospodarstvenem redu (kolobaru) še le po več letih enkrat gnoji tako, da se več sadežev tega enkratnega gnojenja redi, tam se mora tudi poznejši učinek gnoiitve v poštev jemati. Posebne imeuitnosti je pravi čas gnojenja. Močna gnoj i te v ravno pred ozimino nareja, da žito bolj poleže in bolj v slamo ko v zrnje gre. Grahorica pa v njivo na novo pognojeno posejana daje obilen pridelek in njivo za prihodnjo ozimino dobro pripravlja. Lahko razkrojljiva gnojiva bi se morala na setvo dajati, ki je že iz zemlje pognala. (Gnojitev na glavo.) Tudi od tega, kaka je zemlja v fizikaličnem ali kemičnem oziru je učinek gnojiva zelo odvisen. Nektera gnojiva se prilegajo le zemlji z določeno fizikalično lastnostjo. Slamnati gnoj kaže le za vezano težko, prepereli in tekoči pa posebno za lahko in suho zemljo. Od kemične sostave zemlje je učinek gnoja zarad tega odvisen, ker podana brana sploh le takrat učinek napraviti more, kedar v zemlji jedne ali druge tvarine manjka. Kedar so vse redivne tvarine v obilni meri v zemlji, gnoj pridelka nič več ne poviša, ampak brez posebnega vspeha ostane. Jabelčna plemena ali sorte. Jablan ali ja-belčno drevo je pri nas kralj in prvak med sadu-nosnim drevjem, ne le zavoljo lepote sadu, ampak tudi zavoljo njegovega okusa, trpežnosti in drugih dobrih, koristnih lastnosti. Jablan je prav evropsko drevo; v bolj toplih krajih že ne stori več, n. pr. v Algijeru v Afriki. Po sadu jablaninem, t. j. po jabelkih razločujemo razna plemena jablan, kojih je jako veliko. Kdor hoče razna plemena spoznavati, ta mora pri jabelkih gledati posebno na nekatera zunanja in znotranja znamenja. Zunanja znamenja so : širokost in dolgost sadu, njegova muha, pecelj in lice; znotranja pa: mesd, okus, peščišče, predali in peške. Gledč prvega znamenja se jemlje ozir na to, ali je jabelko visoko ali dolgo, široko ali ozko. Muha je vrh jabelka odprta, na pol odprta ali zaprta, v petero zobčekov razdeljena, pri nekterih sortah zelena, pri drugih suha. Pecelj je dolg ali kratek, suhljat ali mes-njat. Lice je gladko ali robato, sprva zeleno, potlej belorumeno, rudeče, pisano, rujavo, pikasto, mrežasto, marogasto, lisasto, in kedar sad dozori nastane belo - voščeno ali zlato - rumeno. Znotranja znamenja so: jabelčino meso je ali belo, ali rumeno, rumenkasto, rudečkasto, trdo ali mehko, kislega ali reznega, sladkega, sladkornega ali grenkega okusa. Peščišče ima po petero ali tudi le po čvetero predalov, katerih jamice so velike ali majhne, prostorne ali ozke in v katerih se nahajajo peške okroglaste, podolglaste, na dolgo špičaste, rujave ali rujavkaste, črne ali črnkaste, črmlene. Po teh znamenjih je slavni sadjerejec na Nemškem, po imenu Lukas, vsa jabelka razvrstil v 15 velikih plemen, kojih nekatera še več pod-plemen štejejo. Podplemena se razločujejo po barvi tako, da v 1. podpleme spadajo pod-snovno barvana (grundfarbig) jabelka, t. j. ki so po vsej svojej površini ali bela, rumena ali zelena; v 2. podpleme pobarvana jabelka, t. j. ki so na prisolnčni strani vsaj do 73 površine rudeča ali rudečkasta; in v 3 pleme progasta jabelka, pri katerih se rudeča barva vidi v proge razdeljena. Tri podplemena se pismeno kratko zaznamvajo s številkami 1, 2, 3. Muha je ali odprta, na pol odprta ali zaprta, kar se kratko s pisuienkami a, b, c oznamlja. V novejših in sploh vseh boljših sadjerejskih knjigah pomeni na dalje zvezdica * da je sad dober za na mizo, križec f, da je priporočevanja vreden za mošt, ** in ff pomenita pa, da je jabelko zelo izvrsten sad na vsako stran. Po teh znamenjih je tudi najboljše iz knjig izpisati si plemena in sorte, katere kdo želi dobiti v sadje- in vinorejski šoli pri Mariboru ali iz sadišča štajerske kmetijske družbe v Gradcu. Kajti tako se dotičnim gospodom najbolj lehko in zanesljivo dopove, kakšno sorto jabelk kdo želi. Na primer, nekdo bi rad dobil za svoj vrt žlahtno zlato rajneto ali zlato-rumeni kosmač, kojemu se nemški pravi Gulderling ali pa Ananasapfel. Zelo gotovo ga bo prejel, če piše: Goldzeug• Apfel, Lukas VII. 1. (2) b ** ff, t. j. zlati kosmač, ki spada v VII. pleme po razvrstitvi jabelk po sadje-rejcu Lukas-u katero pleme obsega vse fuatue kosmače (Rambour-Reinetten) in sicer 1. podpleme t. j. po vsej površini zlato • rumeno jabelko, ki spada med najizvrstniši sad za mnogovrstno porabo. Petnajst plemen po Lukas-u se glasi: I. kalvili ali rivčeki, ki po jagodah in malinah diše; II. klopotci (Schlotteräpfel), ker peške v njih klo-počejo ali äkiebljajo; III. štrucelni ali guldarji (Gulderlinge); IV. rožarice (Rosenäpfel): V. golob-čeki (Täublinge); VI. ramborjevci (Ramboure, Pfundäpfel); VII. kosmači (Rambour-Reinetten); VIII. voščena rajnete (Wachs-Reinetten); IX. Bors-dorfske rajnete; X. rodeče rajnete; XI. zelene in sive rajnete (ledraršče); XII. zlate rajnete; XIII. pisanci (Strichäpfel); XIV. špičarji (Spitzäpfel) in XV. ploščarji (Plattäpfel). Glede časa, kedaj ja-belka dozorijo, razločujemo letna, jesenska, zimska in s p o m 1 a d n a jabelka. Prva dozorijo že na drevesih, druga še le potrgana, tretja par mesecev potem, ko so se pospravila, tedaj še le meseca novembra in decembra, četrta pa meseca marca in se torej ohranijo med vsemi najdalje. Najimenitnišim poletnim ali ranim jabelkam prištevajo v 33. št. „Slov. Gosp." že popisane astra-hauke, potem rudečo magdalenšnico, poletni diše-ček, karlomovček, angleški škarlatni pepinek, Virginijsko rožarico in pisani cimetnik. Juri Žmavec. M. Poškodovane škropilnice se dajo dober kup popraviti z kosom platna ali česar drugega takega, ki je bil do dobrega v kopalov firuež pomočen. Tako namočeno platno se položi na poškodovano mesto in na solncu posuši. Taka poprava dolgo trpi in je kaj dober kup. Apno iu sol golobom tekne. Zastrau apna je to mnogim znano, ker vedö, da je golobom za njihova jajčica apno potrebno iu da ravno zarad te potrebe z opekami krite strehe praskajo. Menj znano pa je, da golobi tudi sol močno iščejo in vsako trohico poberejo. To pa opominja vse prijatelje golobov, da jim včasih tudi kaj soli privoščijo, kar se najbolj ieliko zgodi, če jim hrano v solno vodo namakat dajejo. Vidno bolj zdravi in živahni jim bodo golobi postali in mladiči hitro rastli. Strup svinjam so slivove košice, ako se njih v preobilni meri nažrč. Temu se ni čuditi. Slivove košice imajo v sebi nekoliko pruske kislini (Blausäure.) Po pruski kislini zastrupljene svinje postanejo hitro mrtvoudne, ne morejo prav stati in kmalu pogiuejo. Ljudje pa si glave vbijajo in premišljujejo, kaj je neki ubogim svinjam tako naglo prišlo? Da so zastrupljene, to le malokdo vč. Zato je treba na svinje paziti posebno sedaj in tam, kder imajo mnogo sliv! Veliki shod žituih tržcev na Dunaja je ravnokar razglasil poročilo gledč letošnjih pridelkov na zrnju v ogersko avstrijskih deželah. Poročilo pravi, da se je pšenice za 300.000 hektolitrov, rži pa za 1,900.000 hektolitrov men j e pridelalo, kakor navadno, ječmena pa za 2,300.000 hektolitrov in ovsa za 5 milijonov hektolitrov več. Celo cesarstvo bo tedaj letos imelo za prodajanje zrnja v tuje dežele 4 milijone hektolitrov pšenice, 5 milijonov ječmena, 7—8 milijonov ovsa; rži pa ne bode skoro nič za izvažanje. Pšenično in ječmenovo zrnje je različno, rženo boljše, ovsovo pa izvrstno. Sejmovi. 26. avg. v Pobrežju za Ptujem; 28. avg. pri sv. Trojici na Goričkem, v Zibiki, v Svičini; 29. avg. na Muti, v Orešju pri Brežicah, v Poličanah, v Zavcu, v Beračab; 30. avg. v Hajdiui; 1. sept. v Blanci, pri št. Ilu pri Šoštanju in v Zigerskemvrhu. Dopisi. Iz Rožne doline na Koroškem. (Janežjčeva svečanost). Tiha vasica „Leše" fare Št Ja-kobske v krasni Rožni dolini na Koroškem je v nedeljo 13. avg. praznovala redek praznik, ka-koršnega slovenska-koroška dežela še nikdar, odkar je slovesno vstanovljenje slovenskih vojvodov na Go-sposveškem polju prenehala. Rojstni dom slovenskega pisatelja in jezikoslovca Antona Janežiča je dobil spominek, da je v njem jeden najvrednejših slovenskih možakov beli dan zagledal. Odkrila ge je namreč v hišno steno vzidana spominska plošča z napisom : „Tukaj se je rodil 19. dec. 1828 slovenski pisatelj iu jezikoslovec Anton Janežič, umrl 1869. Narod ohrani mu večni spomin! — Domoljubi 1. 1876. „K ti redki svečanosti so se zbrali odlični slovenski rodoljubi in častitelji neumornega delavca na polju slovenskega uma in znanja skoraj iz vseh koncev slovenskega sveta. Največ jih je prišlo iz sosednje Kranjske, med njimi lepo število odličnega /azumištva in pa bistrih sokoličev v lepi njihovi obleki. Kmalu po petih zjutraj so možarji po raznih gričih postavljeni oznanjevali prihod gostov. Zeleni slavoloki in okusno okinčane hiše so kazale veselje o prihodu toliko odličnih gostov. Blizu do 10. ure 80 se na vozovih, kterih je ta dan morebiti do 100 bilo napreženih, gosti privažali. O 10. uri je bila v farni cerkvi Št. Jakobski, na prijaznem griču, od koder se Čaroben razgled po Rožni dolini in velikem delu Koroške odpira, slovesna peta meša, da se je dalo pokojnemu Autonu, kar katoliški Kristijan svojim milim rajnim še dati more. Peli so Ljubljanski pevci Mikložičevo milozvučno prvo mešo z toliko mojsteisko izurjenostjo, da je moralo kamenito srce milobe biti prevzeto. Bistri sokoliči so se postavili po sredi cerkve v 2 vrstah in so po končanem svetem opravilu šli okoli velikega oltarja k darovanju, kteri lepi vzgled je našel tudi med drugimi navzočimi rodoljubi mnogo posnemovalcev. Daljna svečanost se je potem vršila na Jauežičevem domu v Lešah, prijazni vasici, nekaj streljajev od farne cerkve oddaljeni. Velikanska cesarska zastava z visoke lipe, jedina, ki se je smela pri svečanosti vedno zvestega slovenskega državljana razviti, med tem ko je isti dan glavno mesto Celovec mrgolelo nemških in pru-sačkih na sežnje dolgih bander — praktičen dokaz ravnopravnosti v naši avstrijski domovini — je kazala mesto svečanosti. Prijazen in prostoren vrt okoli hiše Janežičevih starišev je bil za svečanost primerno priredjen. Oder, klopi, mize, šotori, sence, krčme, kuhinje, vse, vse kar taka narodna veselica imeti hoče, je bilo tn pripravljeno. V hišnem zidu na vzhodni strani zavešeno mesto je kazalo, kjer je spominska plošča. Mnogo nad 1000 glav se je ljudstva zbralo, med kterim so čili sokoliči po navadi red delali. Najprej pozdravi predsednik svečanosti gosp. prof. žl. Klein-majer vse navzoče posebno pa geste, ktere je v tolikem številu poslala sosednja Kranjska, Štajerska, Gorica, Trst, sploh vse slovenske pokrajine. Po prijaznem pozdravu predsednikovem stopi možati zastopnik koroških Slovencev neustrašeni in mnogoletni bianitelj slovenskih pravic Andrej Ein-spieler na oder in razlaga v jedrnati do srca segajoči besedi pomen današnje slovesnosti in slika Janežičevo rodoljubnost, delavnost in krščansko vernost z tako živimi barvami, z tako ginljivimi besedami, da ni bilo suhega očesa. Serim starcem so se potakale solze v sivo brado, oči nježnih poslušalk pa plavale v solzah. Moški govor je svoj namen popolnem dosegel in odbor svečanosti bi ne bil mogel te naloge spretnejšemu možu izročiti kakor ravno mnogoletnemu prijatelju in vodniku Antona Janežiča možatemu Andreju. Po govoru se je pela svečanostna kantata in po nji dekla-movala pesem v povzdigo današnje svečanosti zložena. Pela se je nadalje še lepa pesem „Molitev" in potem je bil pa tudi že čas misliti na pomir-jenje telesnih potreb, ktere so se že precej glasno pojavljale. Množica se je potem razdelila po prostornem vrtu vsak po svojih potrebah. Med obe-dovanjem je igrala godba, glasile so se razne na-pitnice, brali mnogi pozdravivni telegrami in dopisi, kar je vse veselost povzdigovalo in poviševalo, ki je jeduakomerno v lepi slovenski zastop-nosti in vzglednem redu do pozne noči trpela. Je-den prizor iz te rez imenitne in pomenljive svečanosti se ne sme pozabiti — sivolasi, visokoraš-čeni starček oče in priletna mamica prijaznega milega pogleda — očetovo, materno srce, — ki nista našla besedi, ko so jima razni prijatelji če stitali in ju pozdravljali, prepolno je bilo miloža-lostnih in veselih občutkov, samo solze po velein licu so bile priče dogodkov v očetovem in mater- j nem srcu. Konečno kličemo: Slava Janežičevi rodovini in hvala vsem slovenskim rodoljubom od vseh vetrov slovenskih pokrajin! Z Bogom! Od Koroške meje. Letina pri nas nič kaj dobrega ne obeta. Les, ki je tukaj poglavitna kupčijska reč, nima nikake cene, toraj je za denarje huda. Zimska setev seje zelo slabo obnesla; : razve semena, še nekteri niti toliko niso dobili, da bi jim zadostovalo v domačih potrebah. Stavili srno do sedaj zaupanje na kuruzu ali turšico ajdo in krompir, pa tudi iz tega ne bode kaj posebnega, zvlasti iz turšice ne, čeravno se je do sedaj še precej lepa kazala. Nenavadna bolezen se na njej pokazuje. Kakih par let sem se brž potem ko se je cvet izcimil, vgnezdi v njem črv, ki ga nagloma vsuši. Ta mali, belkasti, na rilcu črni črv rije potem zmiraj globijeje in globljeje v steblo, da betvo celó zveni. Letos se je ta nadloga tako močno vgnezdila, da človek po s turšico nasajeni njivi gredé, ne vidi niti vsakega petega betva več zdravega. To je huda kuga. — Kako bi se dalo temu v okom priti? Od Spodnje Pulskave. Letos je pri nas letina prav slaba. Spomladi nam je vzela moča, sedaj pa se nam Bog deža ne da. Imamo že sušo. Rž in pšenica slabo zdajata. Tudi sadja ne bo, čeravno je spomladi lepo cvetelo; mraz ga je vzel. Očitno nas Bog kaznuje. — Žalostno je tudi, da so fantje sedaj tako razposajeni. Eduo nedeljo grem po opravkih na Crešnjovec k sv. meši; res mrzelo mi je, da je zraven cerkve v črni leseni bajti krčma in se med svetim opravilom nepokoj dela. Nazaj gredé sem pa tudi slišal, kako so grozno upijali in preklinjali. Taka krčma je prava jama razbojnikov. Mojega tovariša poprašam in mu rečem: takih razuzdancev pa še ne vem, ali sem jih že kde našel ? Tovariš mi pa reče: Star-ložani in Balugeti (Ternovčani) so zavolj svoje surovosti na glasu. Bog jim pamet razsveti! Politični ogled. Vojska na Turškem. Bogu vojskinih trum bodi hvala! Vojna sreča se je začela nagibati na srbsko stran. Turki so zgubili pri vhodu v Srbijo veliko ljudi in so morali čakati na pomoč. Do 16. avg. so vse svoje sile zbrali in začeli se pomikati naprej proti Moravi, toda ne nad Banjo proti Paračinu, kder so mislili, da stoji za obri-stom Hrvatovičem general Črnajev z glavno vojsko. Marveč Kerim-paša je naglo črez planine Ejub-pašo poslal s 52.000 Turki, da se polasti Aleksi-uaca in združi s Saib-pašem, prišedšim s 30.000 moži iz Niša. Ali tukaj so se Turki goljufali; pred Aleksinacem so zadeli na Črnajeva, ki jih je 19. avg. krepko vrgel nazaj. Na to je v noči Kerim - paša iz Knjaževaca pozval Fazli - pašo z 10.000 Turki v pomoč in pri^ Tešici blizu Aleksi-naca 20. avg. zopet prejel Črnajeva, a ta ga je zopet odbil. Drugi den, t. j. 21. avg. pa je črnajev sam Turke napal in pridobil sijajno zmago, o ka-terej smo ravno sedaj dobili po telegrafu iz Belega-gradi 22. t. m. to-le poročilo: včeraj je srbska vojska sijajno zmagala; Hrvatevič je vzel zopet mesto Knjaževac in podil Turke daleč črez planino Tresibabo. To se reče: Hrvatovič je med tem Turkom prišel za hrbet in jim pot zaprl; kako bodo se iz zadrege spravili, to bodemo do prihodnjič zvedeli. — Na jugu od Crnegore je res prišlo, kakor smo zadnjič naznanili, do groznega klanja. Mahmud-paša je hotel vdreti v Crnogoro. Boso Petrovič mu zapre stezo s 6000 Črnogorci in Kuči-janci 14. avg. Začne se strelba 3 ure trajajoča, sedaj nekoliko potihne, Turki se pripravljajo na napad z bajonetom, ali v tem trenutku so napad-jeni od srditih Črnogorcev, ki od 3 strani sekajo s handžari po Turkih; v par trenutkih so Turki iz 20 šanc vrženi in sedaj pritisne od strani nov bataljon Črnogorcev ter nastane grozna gnječa, borenje in klanje; Turki se spustijo v pobeg in pustijo 5000 mrtvih in 3000 pušek in mnogo vojnega orodja na krvavem bojišču. To je bila do sedaj največja zmaga; Črnogora je rešena, ali padlo je tudi 300 junakov, 3000 pa jih je ranjenih. — Muktar-paša je še vedno zaprt v Trebinjab. Djelaledin-paša mu je hitel na pomoč, pa knez Nikolaj ga je pri Krstacu pobil. Sedaj se pomika Nikolaj s 10 bataljoni proti Novem-pazaru. Tudi v Bosniji je sreča vojna bila Kristijanom mila. Despotovič je blizu Petrovaca hudo pobil Selim-bei-ja in potem vzel Priedor. Vstaš Golub napada Banjoluko, katero brani kakih 800 baši-bozukov. Tako povsod zmagujejo Kristijani, le na Bolgarskem je še vedno samo ubijanje nedolžnih otrok in žensk, vešenje mož, ropanje in požiganje. Toda upati je, da poči kmalu tudi Bolgarom ura odrešenja. Avstrijske dežele. Baron Hofman je postal državni finančni minister in govorijo, da bo ta mož v kratkem grofa Andrassy-ja spodrinol, na kar neki slavni nadvojvoda Albreht sili. To je za Avstrijo veselo in dobro znamenje. — Kranjski deželni odbor je v deželni šolski svet izvolil 2 narodnjaka dr. Zamika in g. Murnika. — Kupčijske pogodbe z vnanjimi državami se bodo preuaredile, oh da bi se le Avstriji na korist sklenoie, kar do-sedauje niso bile. Tako plačujemo Prusom za svoje blago 28 % v zlatu, oni pa nam pri vva-žauju svojega blaga v Avstrijo samo 2% v srebru. Po tem računanju mora Avstrija na korist Nemčiji v par letih celó ubožati. — Istrijaoska železnica iz Divače v Polo je dodelana in se bo kmalu odprla. — V Liencu na Tirolskem je zborovalo ta-mošnjo katoliško polit. društvo. Zastopnik koroš kih Slovencev g. Eiuspieler je bil kot govornik navzoč in je med drugim rekel: naša Koroška je za ljudske šole plačevala I. 1869 le 10.000 fl. 1. 1870 že 28.000; 1. 1871 pa 46 000 fl., ki so 1. 1872 poskočili na 215 000 fl. in znašajo letos 265.000 fl To je velik napredek v 7 letih! — Veliki manevri se začnejo, za Dunajem 28. avg. Zbranih bo 40.000 mož. — Magjari so veliko Srbov zaprli, med njimi tudi poslauca Miletiča in dr. Kasipinoviča ter pra- i vijo, da sta hotla 20.000 prostovoljcev Srbom na pomoč poslati. Vnanje države. Ruski car je 18. avg. na čast godu našega cesarja povabil avstrijskega poslanca in več gostov ter zdravico napil, v katerej imenuje Franca Jožefa svojega prijatelja in zaveznika. To je silno važen izrek in poroštvo, da bodeta slavna cesarja šla Kristijanom turškim na pomoč. Angleži so si veliko prizadevali z ministrom Andrassy-jem vred mir napraviti med Srbijo in Turčijo. Vsed tega miru bi Srbi morali vse trdnjave podreti, Turke v deželo sprejeti, vojake razpustiti, 100 milijonov fl. brž in 100.000 cekinov vsako leto Turkom plačati. Srbi tega ne bodo storili. Greki na otoku Kandijskem in pa v Tesaliji so se vzdignoli zoper Turke. Tekla je že kri. Turki ženejo 38 bataljonov iz Arabije v Evropo na bojišče. Za poduk in kratek čas. Turki pa bratje naši jugoslavjanski. l)a mi padne kaplja od oblaka, Nikdje nebi na zenilju padnula Da na konja ali na Turčina, Na Turška bijela šatora. Srbske pjesme XI. III. Niz Pančeve in Smedereva pri Orsovi zapusti široka Donava našo Avstrijo in nekoliko nižje tudi sosedno nam Srbijo ter se vali med Rumunskim in Turškim naprej v Črno morje. Na levi strani ima Rumunijo na desni pa tužno Bolgarijo, ki neizrečeno trpi pod turškim trinoštvom. Kraj Donave so Turki postavili iuočne trdnjave Vidin, Nikopolje, Ruščuk in Silistrijo. Pri Niko-polju je bila 1. 1396. tista nesrečna bitka, v katerej je silni sultan Bajesid 100.000 mož močno vojno cesarja Sigmunda strahovito razbil; 20.000 Kristijanov je obležalo; blizu toliko je bilo vjetih; Sigmund je s celjskim grofom Hermanom komaj utekel črez Donavo v revnem čolniču. Vsled te bitke so turški roparji na svojih kot blisk hitrih konjih poplavili Ogersko, Slavonijo in Hrvatsko in pridrli do Ptuja, ga v naskoku vzeli, izropali, nžgali ter iz me*ta in okolic^ 16.0U0 duš, mož, žensk in otrok z živino in drugim imetjem vred odgnali na Turško; n^kaj so jih prodali v Carigrad, druge pa kot sužnje odposlali v Malo-Azijo. Pred izlivom v Črno morje se Donava iaz-cepa na 7 precej velikih strug. Med temi je samo ena, namreč sulinska. plovna za velike ladje. Črno .....rje je kakih 44.000 Oiuilj velika morska plan java, ki ima proti severu in vzhodu Rusijo, proti jugu in zapadu pa Turčijo. Od snlinske struge kakih 100 ur proti jugu se pride do carigradskega preliva, t. j. do ozke, komaj 500 korakov široke morske struge med Evropo in Azijo. Struga je 5 ur dolga in ravno tam, kder se začne nekoliko zopet raztezati, na evropski strani stoji kraljica vseh jutrovih mest, 2534 let stari — Carigrad ali Konstantinopel, glavno mesto Turčije, sedež turških sultanov. Turki ga imenujejo Ištambul. Mesto ima prekrasno lego in šteje više 1 milijon ljudi. Pozidali ga niso Turki, ampak greški naseljenci 1. 658 pred Kristusom ter ga imenovali Bizaution. Prvi kristijanski rimski cesar, Konstantin Veliki, mu je dal ime Konstantinopel, t. j. Konstantinovo mesto; Slavjani mu pa sploh pravimo Caiigiad, t. j. cesarjev grad. Mesto slovi zarad prekrasne svoje lege, a nekdaj za rimskih in greških cesarjev je slovelo tudi zarad svoje znotranje lepote, snage, bogastva, palač, trgov, gledališč, samostanov in cerkva. Najlepša je bila cerkva sv. Sofije, od cesarja Justinijana pozidana. Sedaj je vse drugače. Pod turškim barbarstvom je po mestu vse grozno nesnažno in zanemarjeno. Križ, ki se je nekdaj svetil nad cerkvijo sv., Sofije, so Turki sneli in na njo posadili polumesec, znamenje mo-hamedanstva in barbarstva; hiša božja se je spremenila v turško sbodnico ali mošejo; dvor krščanskih cesarjev pa je postal sedež osmanskih sultanov, ki so od oudot polovico Evrope pustošili, dokler se njihova sila ui razbila ob zidoviu Dunaja pod mečem poljskega kralja Sobijeskija I. 1683. Od tiste siečne dob6 je turška sila začela pešati in bilo bi nje že davno konec, ako nje nebi sebični evropski državniki, kralji in cesarji podpiiali. Turške druhali niso bile v Evropi doma. Prava domovina jim je bila turkomanska planjava med Hvaliuskim morjem do zuožja sreduje-azijskih plauin. Tam so se Bog vedi koliko stotin let klatili kot pastirske rodbine. Največje bogastvo so jim bili na pol divji konji. Poprijeli so se naposled mohamedanske vere, se naglo vzdiguoli in mimo gore Ararat, kder je nekdaj stala N<>e-tova ladja, pnlomastili v Armenijo na 50.00J konjih. Pozneje so prodrli v Malo-Azijo. kjer ¡e jihov poveljnik Osman I ustanovil prvič turško državo in tako postili oče vsem dosedanjim turškim sultanom. Iz Male-Azije so potem Turki čiez ozko morsko strugo Helespont 1. 1356 prvič pri-hruli v Evropo in zaporedoma podjarmili večno nesložne Bolgare, Vlahe, Srbe, Aibaneze in naposled 1. 1453 vzeli Carigrad. Poslednji greški cesar Konstantin XIII. se je junaško branil, dokler se ni mrtev zgrudil raz zida. Sultan Mohamed II. se je tedaj preselil v cesarsko palačo ter pri vhodu izustil ošabne besede: „kakor je le en sam Bog v nebesih, tako mora biti tudi na zemlji le en gospodar; vse se mora polumesencu uklanjati." (Nastavek prih.) Smešničar 35. Bila je gospodična, ki je rada prismuknjene povesti prebirala, par francoskih besed se naučila, po glasoviru (fortepiano) ščipala in zraven prav po mačkinje mijavkala. Druga revče ni vedlo ničesar, kakor k večem še na drago obleko misliti. Kuhnja, gospodinstvo bilo jej je nepoznano. Pripetilo se je, da je moža vlovila. Kot mlada gospa je nekokrat z deklo pricepetala na trg. Brž zagleda precej drobička jajca v košari neke kmetice ter začne nevoljna vrešati: „jojmene, kako neumni ste pač kmetski ljudje; ali niste zamogli drobička jajca še par dni na gnezdu pustiti, da bi bolj na debelo vzrastla?" Razne stvari. (V SrediŠSu so zboleli) ljudje in živina. Otroci imajo gine, da vsak den po 2 otroka umerjeta. Živina pa je nalezla kužno bolezen na gobcu in parkljih. (Pogoreli) so g. Polanec, lončar pri sv. Lenartu, Vogrinec pri sv. Roprtu na Goričkem, Filip Stampar v Brebrovniku, Capi in Petelinek pri sv. Jerneju, Franc Lobej v Slov. Gradcu, Fr. Frangež v Račab, Fr. Žižek v Ročici in nemški teater v Slatini. Tukaj se škoda ceni na 30.000 fl. (24 gostov) se je oglasilo za prostovoljni poduk na sadje in viuorejski šoli pn Mariboru! (LoČanom), koje dopis v 33. štev. „Slov. Gosp." še vedno peče, naznanjamo, da ga ni spisal tamošnji kaplan, č. g. J. Smolej. Pustite ga torej pri miru! (Pod voz) prišel je posestnik Paulič v Dog-mancih na B.zelskem in k p iči mrtev ostal. Prihodnjič več! (210 jI ukradel) je4 nekdo posestniku Martinu Kovaču v Skalah pri Šoštanju, ker je namesto doma v nekem kozolcu zaspal. (Urad za cementiranje) sodov v Slov. Bistrici začne svoje po«lovau.ie 1. sept. (Spremembe v Lavantinski Škojiji.) C. g. Jožef Probst je imenovau za župn.ka v št. Piimonu na Pohorji. Prestavljeni, oziroma na novo vmeščeni so čč. gg.: Avg Hecl k sv. Hemi. P .ul Hrovat v Prihovo, Audr. Podhostnik v š. Rupert nad Laškim, Šim. Ducman v Vitanje I., Jož. Miasko v Gorujigrad, Juri Rubin v št. Tomaž, Fr Nendl v Šmarje II., Fr. Leber v Sulcbah, Ant. Fišer mlj. v št. Martin v Rožni dolini, Lor. Obran v št. Jakob v Dolu. (Dražbe). Teh je razpisanih samo za prihodnji teden na slovenskem Štajerskem 47, zato objavimo samo tiste, ki pridejo na vrsto 3. krat. 25. avgusta Martin Ornik 3620 fl. pri sv. Lenartu. 26. avg. Franc Hrastenšek 4770 fl. v Konjicah. 28. avg. Miha Stupan 3080 fl. v Konjicah. 30. avg. Marija Dobršek 1825 fl. v Oplotnici in Anton Bo-bek 349 fl. v Kozjem. 1. sept. Blaž. Vidovič 795 fl. pri sodniji Ptujski in Cene Homer 450 fl. pri sv. Lovrencu v puščavi. 4. sept. Liza Rahle 580 fl. v Konjicah pri sodniji. Listič uredništva: Nekaterim farmanom pri sv. Janžu! pritožito se pri znanej Vam gospodski. V „Slov. Gosp." takih cerkvenih stvari ne moremo vzeti I Dopis od sv. Martina pod Mariborom in oznanilo iz Vranskega prihodnjič! Rnjnovejši knrzl iiu tPimaJii. Papirna renta 66 55 — Srebrna renta 70*10 — 1860- letno državno posojila 111"--Akcije narodne banke 856 — Kreditne akcije 143'--Napoleon 9-69 — Ces. kr. cekini 5-85 — Srebro 102-70 Tržna cena preteklega tedna po Hektolitrih. JI HI. = l'7ioo vag.) Mesta Pšenica >N « Ječmen Oves Turšica Proso rt •a rt kr fl. kr. fl. kr. kr. fl. kr. fl. kr. fl. kr. Maribor . . ! 7 70 5 80 5 40 3 50 5 — — — 4 90 Ptuj . . . 8 40 6 55 5 — 4 30 4 80 5 — 5 — Mahrenberg 10 10 7 25 5 70 3 70 5 75 7 80 5 69 Gradec 8 66 6 48 6 — 3 80 4 42 — — ñ 50 Celovec . . 7 64 6 44 4 72 4 12 5 46 4 46 6 66 Ljubljana . 8 13 6 40 4 80 4 — 5 60 4 80 5 84 Varaždin 8 — 6 30 5 80 3 — 5 40 7 _ 5 20 Zagreb 10 — 6 — 5 60 3 80 5 60 — — — — Dunaj 12 10 97 9 52 7 70 8 35 7 10 — — _ Pešt i I 9 90 8 15 6 70 8 30 3 49 ~5 —1 -- — l.iiirrtJiK- «Irvilhri V Gradcu 19. avgusta 1876: 47 9 60 35 8. Na Dunaju „ r 52 43 25 70 6. Pr«ho