Očala kupuje, da bi znal čitati. . če pošlje sina v mesto v šolo. Ko pride sia v mesto, hodi nekaj dni s svojim prijateljem po onem mestu na okolo, pa vidi pri mnogih Ijudeh starih in mladih očala in vpraša svojega tovariša, zakaj oni ljudje nosijo ocala. A on mu odgovori, da ti ljudje zato nosijo oeala, da bolje in laglje eitajo in pišejo, in,mu tudi to reče, da so ti Ijudje pametni. Kadar to deček čuje, reee sam v sebi: »CJimu bi se jaz toliko let mueil iu učil se? Tudi jaz si kupim oeala, da takoj morem čitati in pisati." Drugi .dan gre v jedno prodajalnieo, kjer so bila oeala na prodaji, in prineso mu jih od vsake vrste; a on natakne jedne in prosi, da mu dado jedno knjigo. Vzame knjigo, ali narobe, in ko le nikakor ni mogel čitati, reče: rTa očaJa niso za nič, dajte rni druga." — Tako je šlo dalje po redu, in vedno jednako. Tu zapazi prodajalec, da drži deček knjigo narobe, reče mu, da naj jo obrne; toda niti zdaj ni bolje bilo, zato reče prodajalcu: ,,Ali me varate, ali mi pa nečete prodati dobrih očal?" — Doinisli se prodajalec pravega, pa mu reče: nO6i so tvoje, pnjatelj moj, zdrave, in oSala moja dobra, nego inozeg je tebi pokvarjen."                  '                             _____                                         (VrčeviL.j
89 Milan in kokoši.
ty pravite, otroci ljubi, kako je to, da imajo kokoši Milana tako rade? Kadar koli stopi na dvorižče,  vse kokoši  teko  za njim, dobrikajo se mu in zaletavajo  se  vanj,  da jim  komaj uide.    Glejte,  otroci, to je tako: Eadar dobi Milan od matere kos kruha za kosilee, brž gre na dvdrJS66 _¦„ ž njim, pokliče kokoši k sebi in jim podrobi nekoliko drobtinic svoje pogaefc; t. To si je kuretina dobro zapomnila in zato ima Milana tako rada.                     ,
Nu vse bi bilo dobro, ako bi mu le petelin toliko ne nagajal. Naj mu pomeče še toliko mrvic, ta grdavs ni nikoli zadovoljen; ves kos bi rad imel, ki ga ima Milan v roci. A zameriti mu ni, saj je tudi mnogo ljudi takih; pokaži jrm le mali prst, pa te zagrabijo za celo pest. Takšen je tudi peteliti, gospodar domačega dvorišča. Milan se ga ne odkriža poprej, dokler mu ne odlomi precejšnega kosca kruha. — Oni dan, ko je Milan gledal, kako piškfl zobljejo proso, skočil mu je petelin na roko, pograbil ves kos kruha in po-begnil ž njim naravnost pod skedenj, od koder ga ni bilo, dokler rau ni zmanj-kalo kruha. Kaj mislite, da se je Milan zaradi tega jokal in srdil? 0 kaj še! Smijal se je in dejal: nKako grd je ta naš petelin!" Ali vse to ni bilo petelinu nič mar, on je bil sit, a Milan gladen.                                      — 6.