*         *            192*-              °   
,^f Jjl    Smert kralja Volkašina                  
/^^¦Mi^M^Henih) piSe staro#Dva^^akova stiska je bila v^ffihr **         ka$a3Ep^E|j^^^|reta pervi(5 T*!<ei#^TOOvito premogli pri Tčnarul^Tamož
Jjr |6'%iH-bg™vil k^šoenike^Spadnfc stranif/Vzdignil je kralj Volkašfu i&vse se9k in ilr&ČkJ«e iiA^syojžilliPS,ta: despota 6glješo in vojevodo Gojka /ter druge vžtniože (^p.ltfcj^^^^^iekako do šestdeset tisoč izbrane vojske na turškega carja Murata^Eli^^^Hi^ftu^Turkov izganjat, ne sodeč, da nikdo nij močen, gnjevu b^ftmi^rdTivo statiT ^jitorej teh nijso izgnali, nego sami bo bili ubiti, in tam so kosti njih padle ter nepogrebeni so ostali. Mnogo mnoštvo jih je umerlo, ti od mečeve ostrfne, 6ni so bili v zaplčn gnani, a neki izmej njih so utekši dom<5v pribežali. Tolika nuja in ljutost je oblfla vse gradove*) in strani zapadne, kolikoršne ušesa nijso slišala ni oči videli. Kadar so bili ubiti hrabri možje, bratje kralj Volkašin, despot 6glješa in vojevoda Gojko, razsuli so se Turci ter leteli po vsej zemlji, kakor ptice po vzduhu (zraku), in U izmej kerščenikov so z mečem klali a <5ne v plen gonili; ostavše je požžla negodna smert, in kdor je smerti odšel, umiral je od gladi; kajti bil je takov glad po vseh strančh, kakoršnega nij bilo, kar svet stoji. A katerih glad nij pogubil, te so po božjem dopustilu snšdali volkovi, napadaj(5č po dnevi in po noči. Gorj6, "umfljeno je bilo videti! Ostala je zeinlja vseh dobrih stvarfj pusta, ljudij in živine in drugih plodov, ker nij bilo ui kneza ni vojarfna**) ni nastavnika v ljudeh, ni spasitelja.***) Napolnilo se je vse turškega straha, iu hrabra serca krepkih mož so se bila izpremčnila v serca, slabejša od ženskih. V tem času je konec vzelo tudi pleme serbskih gospodov, sedmi, mšnim, rod. V resnici, te-daj so živi ljudjč oblažavali pred njimi uinerše. Verujte mi, jaz, ki sempovsem neveden, ne bi mogel s pisaajem načertati nuje, katera je tedaj bila na ker-ščenicih zapadnih stranij.