■REVOLUCIJA? ■ 15. NOVEMBER 2011 ■ 9. ŠTEVILKA ■ 52. LETNIK ■ 738. TRIBUNA ■ BREZPLAČNA, A NE ZASTONJ. Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo: Zaporedna številka 1492 ISSN (International Standard Serial Number): 0041-2724 Datum izida prve številke sploh: 8. december 1951 Uredništvo: Kersnikova 4, 1000 Ljubljana 3. nadstropje, prostor 306 Telefon: +38614380263 Faks: +38614380264 Elektronski naslov: urednistvo@tribuna.si Spletni naslov: www.tribuna.si Twitter: www.twitter.com/trobilo FB: www.facebook.com/casopis.tribuna Člani uredništva: Robert Bobnič, neodgovorni urednik Jurij Smrke, Član Nejc Prah, likovni uradnik Aljaž Košir - Fejzo, urednik ilustracije Programski svet: Igor Brlek, direktor Študentske založbe Tomaž Zaniuk, odgovorni urednik Radia Študent Miha Lobnik, višji svetovalec na ŠOU v Ljubljani Zala Primc, vodja Civilno-družbene iniciative Robert Bobnič, neodgovorni urednik Tribune Lektura: Anita Jurič Tisk: Tiskarna Hren, 5000 izvodov Distribucija Tribune: Distribucijsko mrežo smo vzpostavili z DPG (www.dpg.si). Njen obseg lahko spremljaš na zemljevidu na naši spletni strani. Za elektronsko različico smo vzpostavili elektronsko distribucijsko mrežo z Digitalno knjižnico Slovenije (www.dlib.si). Elektronsko Tribuno si lahko preneseš z naše spletne strani ali z uporabo QR kode. Nanjo se lahko naročiš s svojim elektronskim naslovom. Tako ti bo vsak mesec ob izidu samodejno posredovana. Izjava o avtorstvu: Tribuna je izključno avtorsko delo študentov, če ni drugače navedeno. Časopis je stavljen v črkovni družini Tribunal, ki jo je za potrebe Tribune zasnoval Aljaž Vindiš. Izhaja pod licenco Creative Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča, da določimo pogoje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del. Uporabo del tako dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu Ime Priimek / Tribuna za nekomercialno rabo in v nespremenjeni obliki. Podrobnosti licence so dostopne na www.creativecommons.org ali na Inštitutu za intelektualno lastnino, Streliška 1, 1000 Ljubljana. Iz Creative Commons licence so izključene črkovna družina Tribunal in gostujoče črkovne vrste. Izjava meseca: »A vi alternativci, a vi sploh mate avte?« (Luka Korenčič, o imovini in alternativi). ® © 0 Časopis Tribuna je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo RS Izdajatelj: ŠOU v Ljubljani Kersnikova 4, 1000 Ljubljana Telefon: +38614380200 Faks: +38614380202 Elektronski naslov: info@sou-lj.si Spletni naslov: www.sou-lj.si Matična številka: 5133734 ID za DDV: SI55049745 TRR: SI56 02010-0018933202 Za izdajatelja: Rok Sotlar, direktor Ana Pleško, predsednica Članki, objavljeni v Tribuni, se v raziskovalne namene beležijo v Korpusu slovenskega jezika. Če kaj, potem val globalnega upora, imenovanega 15o, izpričuje, da nimamo opraviti z nečim takšnim, kot je to - revolucija. Opraviti nimamo z velikim rezom, ki bi, podobno kakor nož v salamo, zarezal v čas in zgodovino. Nasprotno, opraviti imamo z mnoštvom uporov, ki že v svoji prvi etapi kažejo na možnost vzpostavitve novega načina politične organizacije, ki bi se izvil iz dialektike predstavniške demokracije. V nekem strogem smislu pravzaprav sploh ne gre za protest, temveč za vzpostavitev prostora, znotraj katerega bi bilo možno to novo političnost v gradnji realizirati. Vprašanje pa je, zakaj potemtakem sploh govoriti o revoluciji. Še pravilneje: zakaj, ko rečemo 15o, sočasno rečemo tudi že revolucija? Vendarle so tudi tisti, ki so v največji meri sejali seme dogodka 15o, zapisali »15o - global revolution«. Nemara tudi zato, ker lahko in moramo, kakor veleva avstrijski filozof Gerald Raunig, »izdelati času ustreznejši pojem revolucije, tak, ki je prost narativov o velikih rezih, zlasti o francoski in ruski revoluciji, ki pa se obenem navezuje na različne konstituirajoče in revolucionarne prakse v 19. in 20. stoletju«. Ta smela teza nam nalaga veliko več, kakor zgleda na prvo branje. Nalaga nič več in nič manj kot to, da je treba prakso revolucionarne, se pravi edine prave, politike premisliti povsem na novo. In če kaj, potem 15o ta imperativ zastavlja z vso močjo - to pa še ne pomeni, da ga tudi uresničuje. Čas je primeren, polje očitno rodovitno, vprašanje pa je, zakaj še vztrajati pri imenu revolucija. Mar ni revolucija - prošla? (Damir Avdič) Nemara zato (vendar to ni zadovoljiv odgovor), ker lahko govorimo o dveh tipih revolucij. Govorimo lahko o revoluciji velikega reza, ki v velikem eventu, na katerem pogosto šprica kri, izniči vse male evente. Na ta veseli dan se vse (na silo, kako pa drugače?) homogenizira in zamrzne v konstituirano oblast - suverenost ljudstva ali partijska oblast. Takšna revolucija poteka linearno: pred revolucijo - revolucija - po revoluciji. Nasproti temu pa lahko govorimo o neskončnem revolucionarnem procesu, ki nima nikakršnega velikega eventa, marveč mnoštvo malih. Zato nima instance, ki bi si slej ko prej vse podredila, temveč nenehno trajajoč proces konstituirajoče moči. Želje, ki teče in nima vnaprej začrtane poti, nima programa - in naposled nima vselej s strani in medijev prepoznanih zahtev. Mika nas, da bi revolucijo velikega reza označili za moderno in revolucijo malih zarez označili za postmoderno. To sicer drži, a le na površini. Že omenjeni Raunig je pokazal, kako nas ravno načrtno iskanje velikih eventov zaslepi za tisto, kar je v zgodovini veliko pomembnejše - nenadne in tihe erupcije, ki tu in tam (teh primerov ni malo) sestavljajo konstituirajočo moč. Seveda, dokler je ne uniči, skratka, homogenizira, poenotujoča roka velikih revolucij ali kontrarevolucij. In če bi lahko v 15o (+ 15M + Occupy Wallstreet itn.) iskali potenciale (morda celo zametke) moči, ki ima zmožnost proizvesti drugo in drugačno, predvsem pa pravičnejšo politiko, pa moramo v izteku arabske vstaje v Libiji videti natanko omenjeni proces homogenizacije. Nič čudnega, če s pomočjo zahodnih velesil, in nič čudnega, če s krvjo, konec koncev krvjo voditelja, s katero se je poškropilo osvobojeno ljudstvo. Tu pa tiči past, v katero se že ujemajo nekateri interpreti in akterji 15o - le zakaj bi v arabskih vstajah, uporniških praksah srednje in južne Amerike in okupacijskih praksah videli eno in isto? Ohraniti razliko in misliti povezave - to se (znova) sliši kot imperativ. Tudi zato, ker igra oblasti ni tako enostavna, kakor se zdi. Upor ni enostavno nekaj, kar je zunaj oblasti, ampak njen notranji del - del njene igre. In upori - to lahko zgodovina samo potrdi - pogostoma kažejo (za zelo izostreno oko) na postajanje oblasti v neko drugo oblast, katere izid je neznan. Z drugimi besedami, upor se vselej zgodi takrat, ko se oblastna igra že spreminja, sam upor pa postane znak te spremembe. Vsekakor gre za interpretacijo, ki je v teh frišnih dogodkih precej odsotna, pa vendar - še ena naloga za prihodnje zimske dni. Gibanja, ki bodo v teh zimskih dneh vztrajala na ulicah in zunaj njih, pa so zelo jasno pokazala na tisto, o čemer bo treba še posebej govoriti - o finančnem kapitalizmu in neoliberalizmu. Analiza finančnega kapitalizma in neoliberal-izma ni samo nujna, temveč tudi bistvena. Ni pa nujno prisostvovati pri onem klavrnem prazniku z imenom volitve. Toda če privzamemo takšno etično držo, to ne pomeni, da so volitve popolnoma nesmiselne, še manj, da so vse stranke iste - daleč od tega, vendar pa so mehanizem, ki vsakemu posamezniku odvzame politično moč, ki jo nosi kot človeško bitje, prav zato pa velja poskušati to moč uveljavljati na druge načine, ki seveda ne peljejo vedno pred Boj_zo. naslovwica & zahrbtnica ilustracija Istvan David navodila za uporabo 03 Tribunal ilustracija Istvan David redakcija za radikalno politizacijo 11 Zareza v zgodovino piše Samo Šmajgl 12 Intervju: To ni Negri Sprašujejo L. Mesec, J. Kaluža G. Bečirevič ilustracija M. Medved 14 Kaj ustvarjamo, ko zavračamo? piše Goran Bečirevič 19 Obstoj »arabske revolucije« piše Sami Al-Daghistani 20 O pasteh (mnogo)barvne revolucije piše Jure Lesjak ilustracija Jana Božič 24 Rent in theft! piše Jan Grilc fotografija Katarina Jazbec okupacija časopisa Uvod v okupacijo, uvod v časopis piše Jurij Smrke Direktno socialno delo piše Asja Hrvatin ilustracija Aljaž Košir - Fejzo Neoliberalizem in kriza novinarstva piše Sašo Slaček Dinamika počasnosti piše Anže Dolinar Evolucija misli o revoluciji 15o piše Jernej Kaluža "info"grafika Nejc Prah 01 02 03 03 04 redakcija za razredni boj 28 O treh knjigah tihe revolucije piše Dragan Nikčevic ilustracija Istvan David sekcija za medijski eksperiment 10 Dogodek: poročilo piše Robert Bobnič ilustracija Nejc Prah redakcija neuvrščeni-h Kako dolgo bomo še čakali na samomorilnice? sprašuje Anej Korsika ilustracije več avtorjev Novičke so za pičke piše Jurij Smrke Jebeš k. Slovence; 3.del: Kralj Matjaž piše Jurij Smrke, riše Ana Baraga Mislim, saj so pravice za vse, ne, ampak meni to ne odgovarja piše Zala Razpotnik Opozicije revolucionarnega piše Katja Šircelj ilustracija Miha Kosmač Homoseksualnost na filmskem platnu piše Jasmina Šepetavc ilustracija Aljaž Košir - Fejzo V iskanju tujega sna in lastne more piše Natalija Majsova KM11 - glasbeni tek po Sloveniji piše Daniel Sheppard ilustracija Aljaž Košir - Fejzo 04 07 08 21 23 26 30 31 Tribunal Zoran Jankovic Ljudsko sodišče Tribunal izraža sodbo v imenu ljudstva! Obtožujemo Zorana Jankoviča, župana najlepšega mesta na svetu, ne. Spoznavamo ga za krivega v naslednjih točkah obtožnice: 1. S tem ko simpatizirate z mrtvo zgodovino antifašistič-nega boja, s tem ko izrekate parole Delu čast in oblast, s tem ko poudarjate svoj socialni čut (za plemenitenje kapitala, kakopak), s tem ko vas žegna utelešena paradigma slovenske tranzicijske politike, Milan Kučan, se oznanjate za novega preroka nove levice. Na ta način parazitirate na zgodovini politične misli, ki ji ne pripadate in ki ji s svojo politično prakso tudi nasprotujete. Gradnja nakupovalnih centrov in centrov kruha in iger pač ni levičarska politika. 2. S svojo populistično retoriko, s svojo pozo kralja ljudskih src, s svojim paternalizmom in z udeleževanjem protestov, ki kažejo na nevzdržnost sistema, katerega figura ste, si klešete kult osebnosti. Tudi zato je vaša ideologija cinična ideologija. Ja, vi prav dobro veste, zakaj to počnete, natanko zato pa to tudi počnete. 3. Vztrajno ponavljate, da nikoli niste bili in nikoli tudi ne boste politik, temveč eno in edino: menedžer(ski) (revolucionar), najboljši direktor, ne. Res je, ste predstavnik tiste menedžerske revolucije, ki je uničila vsakršno emancipatorno politično imaginacijo, tiste me-nedžerske revolucije, ki napihuje finančne balone, od katerih imajo eni vse, drugi nič Ne, največji problem slovenske politike ni uničenje direktorskega ceha, temveč direktorski ceh sam, ki je v pogojih tranzicije v tržno gospodarstvo ustvarjal profite in uničil možnost politike v pravem pomenu besede. In ne, država ni podjetje in prava politika pač ni Mercator. Zoran Jankovič, obsojamo vas na častno delo na gradbišču, ne! Naj se izvrši kazen! izreži in prilepi na drog ali steno! »Kako dolgo bomo še čakali na samomorilnice?« sprašuje Anej Korsika Zoran Kanduč je zaposlen na Inštitutu za kriminologijo. Za intervju sva se srečala dvakrat. Prvič v kavarni, drugič v pisarni na inštitutu. Obakrat je bil oblečen v Adidas trenirko in superge. Obakrat je kadil rumene Gauloises. Že po telefonu je predlagal, da se tikava in jasno mi je postalo, da imam opravka s človekom, ki res ne jebe nekih formalnosti. Genialno. Sploh če pomisliš, da je kriminolog in njegov raziskovalni interes nujno zaobjema prav _ formalnosti. WTo, saj ni spet tako redko, da se znajde-X« mo v situaciji, ko nam kdo predlaga, naj bomo bolj neformalni, ampak nam gre potem vse skupaj nekako težko z jezika. Kot da bi te ustavil policaj in te prosil, da ga tikaš ^ No, pri njem je bila to res pristna gesta in zelo hitro sem se počutil, kot da debatiram s kolegom, ne pa delam intervju s profesorjem. Tudi sicer je nenehno izžareval tisti drive, ki ga pri salonskih akademikih ne bomo našli. Pred mano je sedel na kratko pristrižen tip in mi razlagal o problemih heteronomnega dela, vulgarnem oglaševanju in kako je treba razmišljati o samomorilnicah. Vmes se je velikokrat zamislil, kot da bi iskal pravo misel in tisto pravo izrazno obliko, ki bi se tej misli najbolj podala. Včasih je stvar potem razvil naprej, spet drugič je skočil na povsem novo tematiko. Na vsake toliko časa je urno in gibčno splezal na visoko okensko polico, se vmes malo pizdil zaradi smoke detektorjev in si nagnjen skozi okno prižgal čik. No, ves ta čas pa mi je še naprej odgovarjal na vprašanja. Po kakšni uri moje interogatorske turture nama je šel po vodo, jaz pa sem si vmes ogledal pisarno. Portret Tita, vrhunske filozofske in teoretske bukve, set bobnov - ja, tip ima sredi pisarne jebeni set bobnov - pa potem klasična pisarniška oprema, prenosni radiatorček ipd. Za- voljo ilustriranja že lahko napišem, da je moj intervjuvanec visoke in vitke postave, prodornega pogleda, po glavi skoraj pobrit, sicer pa očitno rad nosi trenirke in je ko-mot. Ampak seveda je njegova srčika v nečem povsem drugem _ Recimo v tem, da ti v predgovoru v svojo knjigo priporoča, da jo bereš površno in selektivno oziroma da je sploh ne prebereš, ker obstaja še toliko drugih. Govorimo seveda o res odlični študiji, ki jo je vsekakor še kako smiselno prebrati. Za okus si preberite tale odlomek, ki mi je takoj prirasel k srcu: »V Sloveniji - zdi se, da predvsem zaradi relativno homogene etične sestave - genocida ni bilo. Ni bilo fizičnega izbrisa osovraženih drugih (tukajšnji nacionalizem je bil kajpak strogo samoobramben, tako kot vsi drugi). Zgodil pa se je simbolni, kulturni izbris: iz registra stalnih prebivalcev (in posledično še iz drugih registrov). Operacija je bila skoraj neopazna, birokratska, brezosebna; stiske, problemi in trpljenje, ki jih je izzvala, pa so bili (in so še) zelo osebni. Ampak to se nas, dobrih ljudi, kajpak ne tiče. Kar pa zadeva tiste, ki se jih: ko jih jebe! Kdo? Mi, dobri ljudje, dobri jebači, ki nam stalno stoji, celo do te mere, da nas že boli.« Mislim, da je to esenca tega res odšte-kanega človeka, s katerim ni samo veselje debatirati, ampak bi se z veseljem podal tudi bezničiti! Anej: Na začetku se dotakniva dveh diametralno nasprotnih razumevanj prava in pravne države. Na eni strani naj bila pravna država tista, ki zagotavlja pravičnost in spoštovanje človekovih pravic. Po drugi strani je globoko usidrano prepričanje, da pravna država ne deluje ali, natančneje, da deluje zgolj v korist elite. Kako to razumeti? Zoran: Hm, zlahka, a le na prvi pogled. Prvo stališče očitno cilja na nekaj, kar naj bi bilo, drugo pa se nanaša na to, kar je ali se vsaj zdi, da je. Tovrstno nasprotje je pravzaprav neodpravljivo, saj bi bilo utopično domnevati, da je mogoče pravičnost, to temeljno idejo pravnega fenomena, brezhibno preliti v dejanska družbena razmerja. To ni sicer nobena skrivnost. Težava je drugje. Oznake, kot so »država«, »pravo«, »pravičnost« in »človekove pravice«, funkcionirajo v medijskem vesolju večinoma kot vsebinsko votle abstrakcije, v katere je mogoče projicirati vsakovrstne interese, frustracije, zamere in seveda občutja, da se ti godijo take in drugačne krivice. Te so sigurno lahko še kako realne in boleče, vendar pa se v postmodernem kontekstu primarno doživljajo kot osebne, na primer kot neupravičena prikrajšanja, ki posamezne tržne atome ovirajo v srditih konkurenčnih spopadih, v podganji tekmi brez konca in kraja, iz katere je skoraj nemogoče izstopiti. To je vsekakor resen problem. Ne toliko pravni, kolikor predvsem politični. Dokler bodo »ponižani in prekleti« ti nepre-števni novodobni hlapci Jerneji iskali »svojo pravico« individualno oziroma s pomočjo odvetnikov, torej s tožarjenjem na sodiščih ali z jadikovanjem pred varuhi človekovih pravic, bo zdaj že groteskno krivičen sistem ostal zavidljivo varen, v temelju nedotaknjen. Po drugi strani pa se bodo občutki nemoči in z njimi zlepljene reaktivne emocije, na primer zavist in jeza, le še stopnjevali. In iskali najprimernejše grešne kozle, najraje take, ki so najbolj priročni in dovolj šibki, da se ne morejo braniti ali udariti nazaj. Ha, pa tudi sicer se ideja družbene pravičnosti dandanes obravnava s precejšnjo skepso, zlasti v odgovornih, resnih in učenih krogih. Deloma zato, ker preveč zaudarja po socializmu, komunizmu in torej neizbežno tudi po kolek-tivističnem totalitarizmu. Deloma pa zato, ker se šteje, da se mora politika prvenstveno ukvarjati z ekonomski problemi. Namreč z iskanjem izhoda iz krize, s povečevanjem konkurenčnosti, priganjanjem ljudi k čim bolj učinkovitemu delu, spodbujanjem podjetništva, zagotavljanjem prijaznega okolja za investitorje, odplačevanjem dolgov, krčenjem predragega javnega sektorja Na kratko: z ukrepi, ki naj zagotovijo »rast« gospodarstva, po možnosti tako, ki bo kar trajala in trajala. In če se le da omogočala, da bo gmotna blaginja kapljala tudi navzdol. Mar ni to tisto, kar si ljudje najbolj želijo? Vila z bazenom, trop prestižnih avtomobilov, prostorne garaže, pristajalna steza za ultra-lahko letalo, dizajnerska oblačila in drugo blago prestižih znamk ^ Predvsem pa seveda dobrine, denar, čim več denarja, ki odpira vsa vrata v raj. Ki čudežno poveča posameznikovo moč, svobodo, superiornost. Ki te mahoma preobrazi v objekt zavidanja drugih, znanih in neznanih, pomembnih in nepomembnih. Trditev, da pravna država ne deluje, se danes v glavnem uporablja kot floskula, ki jo je mogoče brez truda vključiti v vsem razumljive diskurze aparatov za množično poneumljanje in manipuliranje. Zdi se mi, da se še največkrat nanaša na zoprno spoznanje, da mnogi bogatijo po zaslugi nezakonitega ali moralno spornega okoriščanja. Ob tem pa se jim ne zgodi prav nič hudega. Ne doleti jih nikakršna sankcija, niti formalna niti neformalna. Problematizira se torej zgolj materialno nabrekanje, ki domnevno izvira iz kršitev veljavnih predpisov, ne pa privatno bogastvo kot tako, ki je pravzaprav ključni simbol posameznikove »uspešnosti« in trenutne pozicije v statusni hierarhiji. Tipična tranzicijska figura pravno oporečnega, vendar v splošnem nesankcioniranega bogataša je tajkun, ki ga marsikdo dojema kot poglavitnega krivca za kriva pota privatizacijskega eksperimenta. Ob tem pa se rado prezre, da je tajkun lik, ki neprijetno spominja na rusko babuško. Večji tajkun skriva v sebi za spoznanje manjšega, ta še manjšega In človek nikoli ne ve, kdaj bo pri tem zaporednem razkrivanju zagledal svoj lastni obraz, preplavljen z veseljem, ker se je tudi njemu posrečilo zgrabiti vsaj delček tistega, kar je bilo nekoč družbeno, ali ker je tako ali drugače, vsekakor pa dovolj iznajdljivo prelisičil državo. Kršenje veljavnih norm je dandanes nedvomno zelo razširjena in priljubljena praksa, marsikje že skoraj normalizirana civilna nepokorščina. Kaj torej ne deluje, država ali državljani? Kakorkoli, normativnih kršitev je toliko, da jih formalni nadzorstveni aparati ne morejo pogoltniti in prebaviti, in to celo v primeru, če bi to zares hoteli. Vendar pa za kaj takega vsekakor ni politične volje. To ne preseneča. Denar je preprosto močnejši, silnejši, vplivnejši in tudi mobilnejši od državne oblasti. Ta je prežeta s korupcijo, ki se je neredko niti ne skuša več prikriti ali pa je celo zakonsko dovoljena in preimenovana v lobiranje in donacije političnim strankam. Podrejena je »nujnostim« oziroma kategoričnim imperativom, ki izvirajo iz logike kapitala, v bistvu edinega nosilca suverenosti in njegovih nadnacionalnih pravnopolitičnih institucij. Še huje, kako naj se nacionalna država postavi po robu plenjenju, ko pa je tudi sama njegov objekt in subjekt? Po drugi strani pa »pravna država« še kako deluje. Na žalost! Deluje namreč kot transcendentalni pogoj možnosti strukturnega nasilja, tj. povsem normalnega, normativno neoporečnega funkcioniranja kapitalistične ekonomije. Samo čudim se lahko, da se ob gnevu vseh, ki se v zadnjem času gotovo upravičeno zliva na finančni kapital, špekulante, bančnike in famozni en odstotek ultrabogatašev, pravo le redko znajde na tapeti. In to kljub temu da nudi normativni oziroma ideološki in represivni »alibi« za sistematično izkoriščanje, poniževanje in izsiljevanje delovne sile, rutinsko uničevanje in onesnaževanje narave, osupljive neenakosti na ravni materialnega bogastva in dohodkov, iracionalno organizacijo produkcije, privatizacijo tistega, kar bi moralo biti skupno, javno ali osebno . Kako je mogoče, da skoraj nihče ne postavi pod vprašaj pravice do dedovanja, tega anahronizma par excellence, ki omogoča, da se bodisi zakonito bodisi nezakonito nagrabljeno in ukradeno bogastvo prenaša iz roda v rod? In da se nekdo že rodi kot bogataš, obdan z vsemi privilegiji, ki jih prinaša denar. Zakaj se ne problematizira razrednonadzorstvena vloga pravnikov, ceha, ki je tako rekoč monopolizi-ral interpretiranje in uveljavljanje prava oziroma reševanje pravnih vprašanj? Iz zaradi česar je bržčas bolje govoriti o pravniški, ne pa o pravni državi. Skratka, skrajno pomanjkljivo je kritizirati kapitalizem, ob tem pa s pomenljivim molkom prizanašati meščanskemu pravu. Še drugače rečeno, ni dovolj, da obsojamo kapitalizem zgolj z ekonomskega zornega kota, namreč glede na katastrofalno škodo, ki jo povzroča. Upoštevati je treba, da je kapitalizem tudi neke vrste religiozni fenomen, nekaj, kar temelji na globoki veri v denar, na kultu bogastva in konec koncev tudi na duhovniških kadrih, med katerimi imajo pomembno vlogo prav pravniki, posredniki med transcendenco in imanentnostjo. Anej: Posvetiva se še za trenutek temu problemu. Meščansko pravo predpostavlja specifičen način družbene produkcije, tj. kapitalizma. Kakšna je subjektiviteta, ki iz tega izhaja? Zoran: Temeljna paradigma pravne subjektivnosti je lastnik. Privatnik. Šteje se, da je vsakpravni subjekt lastnik tega, kar ima, in je torej njegovo. V tem pogledu so vsi pravni subjekti formalno oziroma fiktivno izenačeni. Enaki so ne glede na to, kaj dejansko imajo, kaj je realna vsebina njihove abstraktne lastninske pravice. In kot taki so tudi vsi vsaj načeloma pravno in politično varovani. To pa nadalje implicira, da je vsak pravni subjekt svoboden. S tem, kar ima - to pa je lahko tudi zgolj on sam, skupek dobrin, ki tvorijo to, kar je ali bi lahko bil - je zato upravičen upravljati in razpolagati s svojo prosto voljo. To, kar najbolj očitno ogroža tovrstno svobodno menjavo, pa je določeno kot kaznivo, predvsem fizično nasilje, grožnje, kraje in prevare. Takšna koncepcija pravne subjektivnosti ima pomembne ideološke implikacije. Po eni strani krepi objektivno iluzijo, da je posameznik svoboden, saj se je prisiljen svobodno podvreči oblasti delodajalca in mu gratis ustvarjati preseženo vrednost. Po drugi strani pa je pravo videti kot nekaj, kar varuje interese vseh, revnih in bogatih, ter seveda tudi onih vmes, nestrpnih milijonarjev na čakanju. Avtorji ilustracij 1. Jana Božič 2. Martyna Maryna Rzepecka 3. Anna Gabriela Trzpil 4. Mark Požlep Kriminologa Kanduča so prek vaj v slogu narisali štirje ilustratorji in sicer na podlagi psihofizičnega opisa, ki ga je prispeval Anej Korsika, študent. Opis, ki so ga dobili ilustratorji, je tudi uvod v intervju. Niso vedeli, kdo je, niso vedeli, kje se skriva - vedeli so le, da je treba njegovo podobo najti. Dead or alive. Nato je Bobnič spesnil, Smrke (v alkoho-liziranem stanju) pa zapisal: kot prvo ti rečejo ne delat teorije zdaj v diplomi boš potem v doktoratu boš potem pameten ratu kot drugo ti rečejo ne delat teorije zdaj v doktoratu boš potem pameten ratu boš potem napisal knjigo ko boš ful star ratu Anej: Tudi sankcioniranje kaznivih dejanj z zaporno kaznijo svoj pravi razmah doživi šele v razviti meščanski družbi. Šele takrat, ko človek lahko svobodno razpolaga s svojim časom, postane odvzem te pravice smiselna oblika kaznovanja. Zoran: V kapitalizmu posameznik svobodno razpolaga predvsem s tem, da svoj čas, nujni pogoj sleherne samodoločene dejavnosti, in samega sebe da na razpolago tuji volji, volji gospodarja in iz nje izvirajočim heterono-mnim aranžmajem. Sicer pa drži, da doživi zapor kot kazenska sankcija svoj razmah šele v industrijski dobi, v disciplinski družbi. Ta kaznovalna institucija je bila zlasti v devetnajstem stoletju po dolgem in počez prepojena s penološkim optimizmom, ki je temeljil predvsem na prepričanju, da je zapor zmožen normalizirati, resocializirati ali reciklirati prestopnika, in to še zlasti tako, da mu vcepi ustrezne delovne navade. Da iz njega naredi krotko in funkcionalno družbeno bitje. Toda že kmalu se je izkazalo, da zapor ne deluje. Iz stopnjujočih se kritik se je porodila ideja, da bi kazalo uporabo zaporne kazni skrčiti na minimum. Vendar pa se to ni zgodilo. Vzporedno z zmagoslavnim kontrarevoluci-onarnim pohodom neoliberalizma smo priče tudi povečevanju zaporniške populacije. Toda kazenskopravni zapor ni edino odlagališče problematične in odvečne populacije, človeških odpadkov, ki jih formalna ekonomija ne potrebuje več. Presežek človeštva se danes skladišči predvsem v slumih. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da je že revščina kot taka svojevrsten zapor oziroma sankcija, in to pogosto celo dosti hujša od tistih, ki jih precej selektivno distribuira kazenskopravni sistem. Anej: Posvetiva se za trenutek Sloveniji. Vre-lativno kratkem času smo izrazito zaostrili kazenskopravno zakonodajo. Najvišja kazen se je zvišala z 20 na 30 let, nato smo uvedli celo dosmrtno kazen. Kaj vse to pomeni za sodno prakso in kakšne učinke ima to na zmanjševanje kriminalitete? Zoran: Mislim, da kaže te spremembe interpretirati kot nekakšno ceneno simbolično gesto, kot izraz dokaj primitivne komunikacije s potencialnimi volivci. Recimo v tem smislu: »Poglejte, ni nam vseeno. Trudimo se po najboljših močeh, da boste čim bolj varni.« V postsocialističnem obdobju, ki je demokra-tiziralo in liberaliziralo gonjo za denarjem, dobrino, ki očitno prinaša čast in oblast, se je obseg kriminalitete precej povečal, zlasti tiste, katere protagonisti so »beli ovratniki«, posamezniki, ki jim na prvi, naivni pogled nič ne manjka, že drugi pogled pa razkrije, da je to, kar so si že nagrebli, skrajno nepomembno v primerjavi s tistim, kar si še želijo imeti. Zgornja meja privatnega bogatenja namreč ne obstaja, niti na zvezdnatem nebu ne. Kaj torej storiti? Najlaže je sprejemati ali spreminjati splošne in abstraktne norme. In upati na njihovo magično učinkovanje. Vendar pa zgolj to, kot kažejo izkušnje, nima omembe vrednega vpliva na kriminaliteto, v najboljšem primeru se lahko na ta način zgolj začasno pomiri prestrašeno ali razjarjeno javno mnenje, a še to ni prav verjetno. Za ilustracijo: nepričakovan upad števila hudih kaznivih dejanj, ki so ga v ZDA registrirali v devetdesetih letih, nekateri povezujejo z legalizacijo splava, ukrepom, ki je koristil predvsem revnim, neizobraženim, mladim in črnim ženskam, katerih nezaželeni otrok bi bil gotovo resen kandidat za članstvo v zaporniški populaciji. Sicer pa ni dvoma, da je tudi kazenskopravni sistem v krizi, ki je večplastna. Uradni odzivi nanjo merijo predvsem na povečanje »merljive« učinkovitosti, na primer s spreminjanjem pravil, ki urejajo kazenski postopek. Sam pa menim, da je predvsem materialno kazensko pravo tisto, ki kliče h koreniti preobrazbi. Samo pomisli, da veljavni zakonik še vedno inkriminira pomoč pri samomoru. Pomoč pri samomoru je kazniva, hudodelska! Noro. To ni le ana-hronizem, zarjavel relikt iz daljne preteklosti, marveč nesramna, poniževalna ovira pri uveljavljanju pravice do samodoločenega izstopa iz življenja. Posamezniku preprečuje, da bi zakonito nabavil sredstva, s katerimi bi se poslovil od tega starega krasnega sveta na način, ki bi ga izbral sam in ki bi bil učinkovit in obenem tudi estetsko sprejemljiv. Ne pa da mora to storiti kot dezerter, na skrivaj, s primitivnimi pripomočki oziroma kot da bi se lotil nekega zločinskega dejanja. To je preprosto nezaslišano. Imamo porodnišnice, prostore, kjer se ljudje poročajo in ločujejo ^ Ni pa samomorilnic. Kako dolgo bo treba še čakati nanje? Anej: 14. junija letos, istega dne, kot je pred Državnim zborom protestirala Civilna iniciativa za družine in pravice otrok, ki nasprotuje istospolnim partnerjem in družinam, je v Cerknem mož do smrti zabodel svojo ženo in se nato s puško ubil še sam. Kako razumeti to, da o družinskem nasilju ne govori praktično nobena od političnih strank, obenem pa v Sloveniji obstaja širok konsenz, da družino najbolj ogrožajo prav istospolni partnerji? Zoran: Če tak konsenz zares obstaja, potem je to le še eno znamenje več, ki kaže, kako razprostranjeno je dandanes stanje zbloje-nosti. Oziroma še en dokaz, da je duh stupi-dnosti dejansko dominantna prvina postmoderne kulture. »Klasično« družino še najbolj ogroža prav ona sama. Njena kriza ni padla z neba. Tradicionalno družino so destabilizira-li njeni potencialni in dejanski poustvarjalci, tisti, za katere je ta resda zelo trdoživa in tudi prilagodljiva oblastna struktura vendarle too much. Nesprejemljiva opcija, ker implicira prevelike odmerke samožrtvovanja oziroma preveč omejitev na ravni posameznikove ljubezenske, seksualne in družabne/socialne politike, organiziranja zasebnosti in samodoločene izrabe prostega časa, te boleče redke in temu primerno dragocene dobrine. Zato ne preseneča razraščanje alternativnih oblik, kot so samsko življenje, soliranje, samostojnost z enim ali več spremljevalci, stanovanjsko nepoenotena dvojica, par brez otrok Omembe vredna novost je tudi ta, da lahko posameznik na svoji vijugasti življenjski poti preizkusi vrsto raznolikih aranžmajev, ki so se še nedavno izključevali. Pomembna, pogosto pa celo odločilna ovira pri tovrstnem eksperimentiranju je želja po otroku, bitju, od katerega se pričakuje, da bo posameznika mentalno ali emocionalno stabiliziralo, osmislilo večinoma heteronomno dirigirano eksistenco, realiziralo neuresničene cilje, aspiracije ali otipljivo mokre sanje . Otrok gotovo potrebuje pozornost, nego, skrb, naklonjenost in tako dalje. Toda številni starši za vse to danes nimajo dovolj časa, energije, volje ali živcev. A tudi če se jim posreči, da z vratolomnim kriznim menedžmentom nekako usklajujejo vsakodnevne starševske, delovne in potrošniške obveznosti, to vseeno ne spremeni dejstva, da redijo in vzgajajo bitje, ki bo že kmalu porinjeno v zverinjak, v nič kaj razveseljujočo druščino živali vrste Homo sapiens, ki je v konkurenčnem bojevanju za lastne interese pripravljena iti tudi čez trupla. In nenazadnje, otrok danes vstopa v svet, kjer je ljudi že itak preveč. Kjer še najhitreje narašča prav odvečna populacija, človeški odpadki, ki jih kapitalizem ne potrebuje več kot pogonsko gorivo za svoje večno gibanje kamorkoli že, magari v katastrofo. Anej: Lanskega maja so bili pred državnim zborom študentski protesti, med katerimi je bilo razbito pročelje parlamenta. Letos poleti je v Londonu 4 dni divjala množica mladih. V obeh primerih so bili medijsko-politični odzivi takojšnja kriminalizacija in kastracija vsakršne politične vsebine teh dogodkov. Smo danes sploh še sposobni misliti takšne dogodke kot politične in kaj to pove o času, v katerem živimo? Zoran: To vprašanje je mogoče še zaostriti. Namreč: ali in v kolikšni meri so ljudje sploh še pripravljeni in zmožni razmišljati? Upoštevati je treba, da tako rekoč vsi ključni ideološki, propagandni in manipulacijski aparati posamezniku svetujejo, naj ne misli. Šteje se, da je mišljenje jalovo, čista potrata časa, ki ga je mogoče izrabiti neprimerno bolj koristno ali produktivno, na primer za tržno usmerjeno izobraževanje, plačano zaposlitev, iskanje poslovnih priložnosti, money making, zabavo in druge potrošniške aktivnosti, terapevtsko delo na sebi ali na intimnem razmerju . In še huje, mišljenje je lahko tudi zelo nevarno. Posameznika lahko privede do mučnega spoznanja, da živi kot idiot, kreten ali marioneta, iz katere se sistem za nameček še pobalinsko norčuje, na primer s tem, da ga nagovarja kot potrošniškega suverena, kralja ali kraljico nakupovalnih središč. To velja, v grobem, tudi za politično razmišljanje, ki je sicer formalno dopuščeno, dejansko pa je še najpogosteje previdno odrinjeno na obrobje. Če pa postane preglasno in torej že družbeno moteče, se ga po hitrem postopku razglasi za nekaj, kar je načeloma morda celo zanimivo in lepo, vseeno pa ostaja v svojem bistvu zgolj otročje, neresno sanjarjenje, če že ne blebetanje v tri krasne. To, kar objektivno šteje in kar nepreklicno postavlja pravila politične igre, je namreč ekonomska teorija in še posebej praksa. Z drugimi besedami: mišljenje je v redu, če se skrči na raven instrumentalnega razuma, na seštevanje in odštevanje proizvodnih stroškov, računanje obresti, racionalizacijo delovnih postopkov, izumljanje novih marketinških ali oglaševalskih trikov, prevar ali nategov . Ko pride do neredov, metanja granitnih kock v pročelje hrama demokracije, van-dalskega uničevanja zasebnega in javnega premoženja ali plenjenja trgovin, je po pričakovanjih prva reakcija zgroženo obsojanje brezglavega, iracionalnega, slepega ali nihilističnega nasilja. Vsakdo, ki je normalno civiliziran in socializiran, je proti nasilju. Vendar očitno ne proti vsakršnemu nasilju. Njegove najhujše pojavne oblike, sistemskega nasilja kapitalistične ekonomije, moralna večina ali organizirana nedolžnost ne le tole-rira, ampak v njem tudi aktivno sodeluje, in to pogosto nadvse zavzeto, celostno, predano in tudi kreativno. Sporočilo, ki ga vsaj med vrsticami spodobna družba pošlje izgredni-kom, bi lahko formulirali tudi takole: »Vas privlači nasilje? Uničevanje stvari in ljudi? Ni problema. Postanite profesionalni vojaki. Ko boste službovali na območju Iraka, Afganistana, Libije ali druge malopridne države, ne boste več nasilni kriminalci, ampak socialno-policijski delavci, humanitarni misijonarji, ki zatiranim ljudstvom prinašajo demokracijo, človekove pravice, vladavino prava in tržno gospodarstvo. Se vam zdi delo v neposredni produkciji nasilja preveč nevarno, preslabo plačano ali moralno sporno? Nič hudega. Če ste sposobni in pridni, vlagajte v svojo izobrazbo in se potegujte za službe v birokratskih strukturah svetovne države kapitala. V tem primeru boste lahko delovali nasilno na bolj prefinjen in distanciran način, ne da bi si mazali roke s krvjo.« Po drugi strani pa izgredi kažejo tudi na intenzivno in ekstenzivno ekspanzijo nezadovoljstva in z njim povezanih čustev. Ob tem ne smemo pozabiti, da kapitalistična ekonomija potrebuje stalno nezadovoljene ljudi, ki spontano želijo začuda ravno to, kar se od njih pričakuje: kupovati izdelke in storitve ter ob tem še uživati. In pa seveda delati, zakaj legitimni potrošnik je zgolj tisti, ki se legitimno prostituira v zameno za mezdo. Nadvse pomembno vlogo pri sistematičnem generiranju nezadovoljstva ima oglaševanje oziroma ekonomska propaganda, ki te neprestano in skoraj na vsakem koraku opozarja, da nikakor ne smeš biti zadovoljen s tem, kar že imaš in kar počneš. Spodbuja te, da se stilsko preobraziš v estetski objekt, ki bo vreden zavidanja. Oglasi, ki so glavna vsebina medijske produkcije, imajo tudi svojevrstno religiozno sporočilo: veruj v kult bogastva! Še drugače rečeno, oglaševanje je ena sama hvalnica denarja. Denar je življenje! To pa med drugim pomeni, da je bogataše treba spoštovati, ne pa grajati ali brskati po sumljivih izvorih njihovega bajnega premoženja. Ne, pustiti jih moramo pri miru, da lahko spokojno uživajo tisto, kar je zasluženo njihovo. Nadvse priporočljivo je zgolj to, da nepopustljivo posnemaš njihove zgodbe o uspehu. In se trudiš, da bi bil čim prej sprejet v njihov ekskluzivni klub, raj na zemlji. Kdo ne bi hotel obogateti, uresničiti osrednjega cilja kapitalistične kulture? V tej luči ne preseneča, da ni težko požeti odobravanja, če se načeloma zavzameš za odpravo, pravzaprav za odpravljanje revščine. Ta je dejansko sramota za kapitalističen imperij. Pa tudi trpka resnica vznesenega govoričenja o človekovih pravicah in dostojanstvu. Obenem pa tudi vzrok vsakodnevnega, tihega in nevidnega genocida. Toda če rečeš, da bi bilo treba odpraviti tudi ali celo najprej privatno bogastvo . Ha, to pa je že bogokletna izjava. In celo če se sogovornik strinja, da je bistvo bogataša v tem, da ima preveč, da bi lahko to bilo zares njegovo, je v zraku še vedno čutiti nekakšno mučno nelagodje. Saj drži, da se nihče ne more dokopati do tolikšnega premoženja po neoporečni poti, pa vendar . Seveda obstajajo bogataši, ki so osovraženi, odurni ali vsaj skrajno antipatični. Toda ob njih so še trume takšnih, ki so zelo simpatični, zlasti v ži-vobarvni druščini superzvezdnikov na področju poklicnega športa in popularne kulture. Ti priljubljeni bogataši, idoli ljudskih množic se tudi najbolj približajo tipično postmoderni utopiji dela, ki se nerazvezljivo prepleta z zabavo, hkrati pa je še bajno plačano. Anej: V tvojem delu te zanima tudi nasilje, ki ni tako očitno kot to, ki sva se ga dotaknila pri prejšnjem vprašanju. To je sistemsko oziroma strukturno nasilje. Zagovarjaš tezo, da je osnovna enota tega nasilja, v katero smo nujno vpreženi vsi, delo oziroma natančneje heteronomno delo. Zakaj delo ubija človeka? Zoran: Naj začnem z nečim, kar bi moralo biti samoumevno, a še vedno ni. Delo je nujnost, ne pa nekaj, kar je predmet svobodne izbire. Tej zoprni, neodpravljivi nuji pa se je mogoče tudi dokaj elegantno izogniti, denimo tako, da kot član »brezdelnega razreda« (Veblen) prevališ breme napornih in neuglednih opravil na manjvredna bitja, take in drugačne sužnje ali hlapce. Če sodimo, da je tovrstno delegiranje nesprejemljivo, preostane le še to, da se neizbežno in koristno delo skrči na minimum, enakomerno porazdeli, počloveči in podvrže politični kontroli. Ta ideja pa se dandanes žal premnogim še vedno zdi scela utopična. Čeravno se delo že dejansko ukinja, a pod kapitalistično komando, kar ustvarja vrsto navidezno nerešljivih problemov. Recimo: pretirane, živinske obremenitve »srečnežev«, ki imajo privilegij služiti temu ali onemu gospodarju, množična in celo naraščajoča brezposelnost, srhljivo širjenje neformalne oziroma brezpravne ekonomije, mučna negotovost plačanih zaposlitev, izumljanje osupljivo bizarnih delovnih mest v storitvenem ali nematerialnem sektorju, razraščanje dejavnosti, ki niso le nekoristne, ampak posredno ali neposredno škodljive. Delo je sicer problematično iz vrste razlogov. Pomislimo le na smrti, bolezni, poškodbe ter obrabo telesa in njegovih organov, kronično utrujenost, izčrpanost, izgorelost, fahi-diotizem, odtujenost, postvarelost, pobeblje-nost, otopelost. Predvsem pa delo odvzame posamezniku odločno preveč časa in energije oziroma, z eno besedo, življenja, in to zaradi iracionalne, profitni in konkurenčni logiki podrejene organizacije produkcije. Dodaten problem je gmotno in statusno nagrajevanje dela. Videti je namreč, da bolj ko je neko delo zares koristno, slabše je plačno in temu primerno neugledno. Zgolj za ilustracijo: med bogataši bomo zaman iskali dejanske pridelovalce hrane, graditelje stanovanj, izdelovalce oblačil . A to še ni vse. Vladajoči in tisti, ki izvršujejo oblast po njihovem pooblastilu, nam še vedno sporočajo predvsem to razveseljivo vest: »Svinje lene in razvajene, delati morate več in bolje!« Bolj subtilen prevod tega kategoričnega imperativa pa bi se glasil takole: Arbeit macht frei. ro M Kaj bo na meniju v McDonald'su naslednji mesec? Preberite v reviji e-neo. na štajerskem se je zgodil prepir Po prepiru je žena možu ukradla motorko. Na Klubskem maratonu 11 ni bilo nobenega Slovenca Vsi so bili queer narodnosti. ini niM (I) To ni falocentrična izjava. Uredništvo se problematičnosti svojih izjav zaveda, a kljub temu vztraja na njih. zavedaj se jih tudi ti! Ustavno sodišče Republike Slovenije je na predlog anonimnega ne-državljana srednjeafriške države Burundi odločilo, da tiskovne konference niso dogodek. To je sprožilo buren odziv med novinarji in predstavniki raznoraznih močno-bogatih ljudi oziroma institucij. Včeraj dopoldne so sklicali tiskovno konferenco, ki pa se nikakor ni zgodila. Po novih zakonskih določilih je namreč dogodek le še tisto, kar glede na pravila situacije nima smisla. Novinarji so zvečine upoštevali zakonodajo in zavoljo prevelike smiselnosti tiskovne konference v danih okoliščinah obisk in obeleženje lete vzeli za nesmiselna. V poznih večernih urah smo uspeli priklicati neustavljivega ustavnega sodnika Vi-nenca Badjuja, ki je svojo sedemindvajseto kontrover-zno odločitev v zadnjem mesecu pojasnil z naslednjimi besedami: »Zato, da bi se dogodek zgodil, mora priti do intervencije, ki spremeni pravila situacije, zato da bi bilo dotičnemu dogodku omogočeno biti.« Ko pišem te vrstice, mirno zleknjen v naslonjač, se mi v nosnice prikrade nenavaden vonj. Ustrašim se. To ni vonj moje mame, ne njene potice, to ni vonj piva, ne topline ali rožnatih dišav. To je vonj neznanih moških s hudo obliko fobične motnje. Kot da bi jih nekdo opremil z majhno elektronsko napravo, ki prisesana na kožo sesa feromone in pot z životov, oblitih s strahom. Kot da bi nekdo stopil po poteh Jeana-Baptista Grenouilla, iz strašnih ekstraktov izdelal omamne dišave temnega vonja ter jih razlil po Kapelici. Kot da bi bila to Sissel Tolaas? SSRiSHK» Capslock toži shift, ker naj bi mu rinil v rit. Shift se brani, da se mu capslock nastavlja. Zaenkrat še ni znano, kako se bo sodni spor razpletel. Odvetnika obeh vpletenih verja-meta, da bo pravici zadoščeno, po neuradnih podatkih pa bi znalo biti za razplet odločilno pričanje sosedov. Sosed A pravi, da je vesel, da so se stvari končno začele premikati: »Dovolj je bilo kričanja in kletvic. Skrajni čas je, da se stvari trajno uredijo.« Sosedama >< pa je žal, da so bile izčrpane vse možnosti za izvensodno poravnavo, vendar menita, da »sta gospoda z obojestransko tožbo pokazala veliko mero zaupanja v pravno državo.« sai Bobo peca bejbe v knjižnici Če ga želiš spoznati, pridi v Knjižnico Otona Župančiča in si sposodi knjigo. Ni važno, kdaj, on je vedno tam. Včasih čepi za policami in opazuje, če si katera sposodi Foucaul-ta. Takrat po navadi pristopi in pripomni: »Foucaulta sem pa tudi jaz nekaj malega bral.« v celju so dobri tipi Imajo lepe glave. novice o Tribuni: Tribuna je poownala 5. Brumnov bienale vidnih sporočil. In za to ni dobila nič denarja. Hišnik je praznoval dolgo Tribuna ima nov udaren slogan po srednjeveškem zgledu. Dolg je sedem strani, najdete pa ga v Uradnem listu ŠOU. Tribunin hišnik, Muki Hautameki, poznan predvsem po bednih vicih in ful smešnih forah, se je odločil prodati letne gume. V četrtem letu zveze so se na smrt skregali. Gume so se že preselile v garažo in ne dajejo izjav. Muki svoje odločitve ne obžaluje in pravi: »So zanič in imam drug avto.« Poziva vse zainteresirane, naj ga pokličejo na 031 489 134. V zameno za 80 enot univerzalnega ekvivalenta evropske znamke vam bo z veseljem predal »dobro ohranjene, a čustveno motene gume«. iSB6 Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci! Priznamo, Radio Simplon nekaj časa ni oddajal, ampak brez strahu, razlogi niso bili zgolj bezničarski, temveč tudi pravno-formalni. Na sekretu našega uredništva je namreč počila kanalizacijska cev in kurče-vo dolgo je trajalo, da smo dobili kriznega managerja, ki je to uspel urediti. Zdaj je smrad sicer malo bolj znosen, ampak manager pravi, da to ni dovolj in da bo treba narediti novo kanalizacijsko razvojno os! Ko smo ga pa vprašali, če je to tista znamenita Kanglar-izacija, torej nov doprinos v evropskem kulturnem prostoru, pa je postal v obraz ves zaripel in se začel dreti, da njega kultura ne zanima in da se ukvarja samo z drekom. Tako smo ostali praznih rok in polnih riti, naš sekret pa še zmeraj pušča in smrdi. Je pa ta neobičajen pripetljaj, še posebej značilen za čas velikih državnih in evropskih dokanalizacij, v nas zbudil nekakšno spekulativno iskro ^ 7 milijard nas je na svetu, da ne govorimo o neznanski količini dreka, ki ga to človeštvo sproducira. No, ravno v tem je srčika problema, smo si rekli, da o tem dejansko ne govorimo! Vzemimo za primer vse te kuharske priročnike in oddaje, ki nas nagovarjajo že iz vsake školjke. Res jih je ogromno in prav nekam bizarna je ta fascinacija s kuhinjo in hrano. Tovariši, kaj ne veste, da je hrana tudi in predvsem drek! In drek je šele fascinanten, šele tu se začnejo prave metafizične muhe in radosti čistih abstrakcij. Prava resnica še tako mikavno obloženega krožnika je z drekom obložena straniščna školjka. Namesto novih Jamijev Oliverjev potrebujemo eksperte za znanost izkustva dreka. Ljudi, ki bodo sposobni celovito razglabljati in analizirati ritno produkcijo v vsem njenem izraznem bogastvu. Skromen prispevek k tej znanosti, katere zgodovina je vsaj tako dolga in zagonetna kot črevesje, bomo prispevali tudi na Radiu Simplon. Namesto tega, da boste naslednjič rekli: »Nekam bedno sem se usral,« raje posezite po naslednjih imenitnih izrazih: ritni kapučino, zadnjična nevihta, položiti kabel, opeke z močvirskimi plini, ritno kiparstvo, popijanski radioaktivček ^ Najbolj domiselne prispevke k tej plemeniti znanosti bomo predvajali tudi na naši frekvenci! k. Slovence Georg je stal za pomivalnim koritom in pomival nepo-mito posodo. Ravno je pomil že pomit kozarec. Nekaj ga je mučilo in preveč je razmišljal. »Sper pomivaš nepomito posodo!?« »Ja ... Sem pa ponesreči pomi/ tudi eno že pomito.« »Kreten.« »Ti si lireten.« »Ne, ti Si kreten, /fo/ikofcrnt sem ti rekel, da ne pomivaj. Jaz zelo rad pomivam in nočem, da pomivaš ti. Spizdi dol v garažo Jsai)e//i pomagat!« »Ti spizdi, pizda!« Počilo je. Zelo sta se stepla in bilo je seksi k prašiča. Govorimo namreč o dveh lepih moških v belih spodnjih majicah in tesnem jeansu, ki se tepeta za pomivalnim koritom. Pena sprica po kuhinji, korito valovi, telesa se močijo. Sem in tja se razbije kozarec (že pomit!). Tja in sem bojni krik razbije naprezajočo se tišino. Kuhinja se nevarno skrči in telesi postaneta nadrazsežni. Georg Gregorja na gobec. Gregor Georga v grlo. Lepljivi majici počasi izrišeta meseni oklep obeh v čedalje vlažnejše in čedalje trše okoliščine ujetih životov, Isabella se medtem odpravi iz garaže. Nekoliko umazana je od šmira in lase ima spete v discipliniran čop. Udarci se dušijo v krčevitih stiskih. Težko je namreč udariti človeka, ta pa te privija k sebi kot šrauf, ki doživlja verižne orgazme. Kričanje postane kontraproduktivno, sapa dragocena in vsaka možnost ugriza zavidljiva prednost. Vsakdo, ki bi želel poseči med trzajoči gmoti seksa-pila, čutiti mehko kožo, napeto prek veličastnih hrbtnih mišic, gnesti neobvladljivo trgajoče ritnice, bi verjetno izgubil roko. Verjetno tudi ne bi videl Isabelle, ki v tistem trenut^ ku zakorači po zgornjem nadstropju, nekoliko odzadrgne modri kombinezon in obriše roko tik pod svojim desnim oprskom, tako da se blago nekoliko umakne svetlobi. Pozorna perverznica bi nedvomno opazila najpomembnejšo posledico te geste - manifestacijo obronkov gnetljivega toplega grička. S podobno količino pozornosti in izkušenj je tudi Isabella ob vstopu v kuhinjo registrirala dejanskost odvijajoče se situacije: Kretena, boreča se za privilegij pomivanja posode, sta se valjala po tleh skupne kuhinje, kot bi se verjetno valjale ribe, če bi se odločile za parjenje na suhem. Rekla je: »Kretena.« Storila sta. Nič. Vsaj še pet sekund sta se lomila v krču, kot da, izgubljena v medsebojnem nezaupanju, ne bi vedela, ali njen prihod resnično pomeni premirje. Nato sta le popustila in zadihana obsedela. »Ti si kreten,« ji je obljubil Georg. »Obljubim,« je dodal. Zasmejala ge je in pokazala zdravo belino svojih zob. v i ŠE . Jurij Smrlie Kaj bi človek dal za njih grickanje po vratu ali ključnici: »Vidva sta pa res najbolj tnzarnipojavi, s katerima sem bila kdajkoli poročena.« »Ja, vidva tudi,« sta, skupaj z zadnjo pospešeno sapo, izdihnila Georg in Gregor. »Pridita z mano - ta novt se je zbudil. Živčen je in razbija.« In so šli. Georg je gledal Gregorja, vsega razmršene-ga, in se pogladil pod očmi. Njegove podvečnice so bile vlažne ~ bil je potreben. Nekje na sredini stopnišča ga je Isabella zgrabila za vrat in se zavihtela v njegovo naročje. Ole! Skupaj z njo je stekel v vežo in se spotaknil ob Gregorjevo nogo, ki je bila tam nastavljena. Kot dva medvedka sta zgrmela po tleh. Tretji medo ju je naskočil ravno, ko sta se nalahno poljubila. Igrivo so se nasmejali. Nekaj je bilo tudi žgečkanja, »Pizda, kreten. Ne vem, zakaj zmer puščaš to svojo protezo na stopnišču,« je godrnjal, pobirajoč se. »Skoz se pre- vrača in potem je samo v napoto. Kreten, pizda.« »Ejga, dej mej mal sočutja do invalida, no. Tiif naša čustva so uekaj vredna.« »Mja, tu pa tam pa res, haha.« »Haha...« Gregor se je pobral in stekel po nogo. Vtaknil jo je med dežnike. »Ne vem, če bi bila Monika (lastnica proteze pred tragično smrtjo, op. p.) vesela takega odnosa ...« »Po moje pa. Okončine, ki so ji po operaciji ostale, so silno drhtele, ko je bila deležna družbe podolgovatih predmetov...« »Kijih uporabimo vvlažnih razmerah ...« Bližali so se gataži in zaprtež je zdaj že lahko slišal njihovo razposajenost. Še nekoliko je prestavil prag bolečine in osilovitil svoje premetavanje po prtljažniku. Rdeči BMW seje lagodno zibal. »Opa.« »Kreten se obnaša, kot da ne vemo, da je tam.« »Pizda.« Odprli so prtljažnik in spravili ubogega talca ven. Bil je zvezan, malce krvav in živčen. Z dobršno meto prepričljivosti so ga pripravili do tega, da je dal mir. Potem ga je na poti do kleti vsak enkrat počil z ostanki Gregorjevga bivšega dekleta. Isabella je vzela dežnik. Nekaj so se še za-jebavali, nato pa so vsi strašansko utihnili. Prišli so do vrat in na njih je v petstotridesetih jezikih pisalo: Na vratih je nabitih (približno) petsto trideset jezikov, ki so oblikovani v eno nemško poved: VOXIC KEiCB FihiiitK »Ne, to sem že vse doživel« »Res, je Saša. In veseli smo. da si. Tole, kar si ravnokar doživel Je Foucaultovo nihalo. Precej star izum, ki smo ga nekoliko predelali za naše potrebe. Gre za testno napravo, torej napravo, ki testira. In ti si test prestal.« »Testis.« »Testirali smo, ali imaš v svetu, kjer ni zunanjosti, potencial, da jo poiščeš. Videli smo, da znaš misliti onkraj kraljestva heteronormativnosti, da spol seksualnih partnerjev, kogarkoli že, zate ni kategorija, prek katere interpretiraš ali si interpretiral svet. Prek katere bi ga bil pripravljen upravljati.« »Fazen v zgodnjem obdobju, kot se vidi po vrezninah pod koleni.« »Razen takrat. Kakorkoli, to pomeni, da si za nas izredno dragocen. Takih, kot smo mi, namreč ni veliko. Ja?« Saša je z rastlinsko dinamiko strmelo v netočko pred seboj in se slinilo samo sebi. »No. Trenutno se verjetno počutiš precej rastlinsko. Tudi sliniš se. Ampak ne skrbi, to bo minilo. Toda preden popolnoma prideš k sebi, te bomo še enkrat preizkusili. Videti želimo, koliko narodna nosiš v sebi. Koliko slovenstva, avstrij-skosti, hrvaškosti.« Oblečenega v belo spodnjo majico in kavbojke so ga počasi podprli na poti. V ozadju je pela prelepa pesem. Vlekli so se prek dolgega hodnika, ki so ga na obeh straneh spremljale steklene vitrine. Koncentrično so se krivile pol v levo pol v desno. Na eni strani so se Sašu odkrivali ljudje, na drugi predmeti. Majhni in stari, veliki in mladi, majhni in zelo mladi, zelo veliki in zelo stari, vsak v svojem predalčku, vsak pri svojem bizarnem opravilu ali običajnem brezdelju, Na drugi strani torej predmeti; knežji kamen. Avstrijska državna pogodba, en kup zastav, razne knjige, Brižinski spomeniki, France Prešern, Tone Pavček ... »Khhrl Mtj...ž!« je izslinilo Saša. »Ja, kralj Matjaž. Leta enaindevetdeset se je zbudil v or- kanu silovitih mokrih sanj. Na srečo smo ga že prej žajeli. V zadnjih dvajsetih letih šprica kot nor. Želi si ven, kar pa seveda ne gre.« Sedel je tam. Bil je kosmat. Nosil je belo spodnjo majico in kavbojke. Na glavi krono. Okrog vratu bling ketno z napisom »Peca«. Bral je knjigo, okrog mizne noge pa se mu je ovijal dolg, sluzast, neizprosno žilav in hropec kurac. Ovit je bil devetkrat in četrt. Saša je gledalo kot z Marsa. Imelo je največje oči na svetu. »Na sredini desnega panoptikona, v obodu katerega so zbrani fetišizirani predmeti z visoko vsebnostjo nacionalne esence, je prijetna sobica, opremljena z naslonjačem, va-zelinom, številnimi robčki, tušem in udobnim straniščem. Ko se boš usedel v naslonjač boš lahko videl vse. Noben od predmetov pa ne bo videl tebe. Ne zadržuj se, masturbiraj. kolikor hočeš.« »Na levi vidiš inverzni panoptikon. V sobici na sredini je Kapital. Ogromno njega. Razporejeni po obodu, vsi ga vidijo. On, po drugi strani, ne vidi njih. Če ti v desnem panoptikona slučajno spodleti, se jim boš pridružil. Nekaj celic je še praznih.« Podali so se skozi prazno celico na levi, prek arene do središčne sobice. Vse je bilo tako, kot je trojka opisala. Saša je vstopilo v središče in se razgledalo po naslonjaču, robčkih, stranišču in nato po galeriji panoptikona. Vsi ti dišeči predmeti, prepojeni z nacionalno esenco. Plavajoče je zastalo ob pogledu na Matjažev ud. Ta je zamegljeno odmeval, se zdaj bližal, zdaj daljšal, smrdel. Začel se je razraščati, cepiti in gomazeti. Lovke so dobile trne, trni rdečo barvo, rdeča barva čuden sijaj, Saša se je omotično zavrtelo, zazibalo in silovito bruhnilo v školjko. je dejala Isabella. Zvezaneža so dali na tobogan, sami so se spustili po stopnicah. Kot dobri stari zlobni znanstveniki so se snidili v enem temnejših kotov kleti in s tekočega traka prevzeli ponovno nekoliko živčno prtljago. »Miir...« »Na Foucaulta z njim!« Šiloma sta Isabella in Georg pritrdila dve vrvi. Vsako na eno nogo. Odvezala sta mu roki in ju v novem vozlu sklenila nad glavo. »Škripec!« S škripcem so ga z razkačenimi hodali navzgor dvignili za kak meter, golega kopitljavčka. Pa se je kmalu spametoval, ta zabavnež, in opustil trzanje v imenu boljše ideje - nepremlkanja. Z enega konca sobice na drugega je namreč v prelepem loku zanihalo srednjeveških časti vredno rezilo in švignilo med njegovimi nogami. V obrabljeni maniri se je počasi bližalo njegovemu bingljajočemu mednožju. S prijetno sapico je hladilo vroče razburjenje, tam zbrano. Poscal se je na lastno faco. Vse je bilo slabo. Nekaj se je moralo zgoditi z njegovimi možgani - določeno vrtenje je bilo na delu in precejšnja kislost. Kačasti vzorci intenzivno roza barve, razna preddverja vstopa v praznino. Stvari so rasle iz stvari. Groteske iz grotesk. Tekočine iz tekočin. Ničesar ni več videl, je pa čutil. Čutil je prijetno izločanje vsega. Njegovih sprehodov ob Zbiljskem jezeru, vozniškega izpita, neštetih orgazmov, ki jih je doživel, sanj, ki jih je sanjal. Izločil je vse, kar je kjerkoli imel. Skupaj z vseobsegajočo bolečino. Roditi lastno življenje namreč ni lahko. Nihalo se je ustavilo nekje v višini kolen. »Zelena je, zelena!« je vzhičeno vpil Gregor. »Zelena!« »Odlično! Ponavadi je rdeča, haha.« Sneli so sluzasto bitje z vrveža in ga v vsej njegovi mlahavosti spustili na tla. Očistili so ga, oblekli in nahranili, skupaj so gledali film. malo seksali in nato se je ujetnik zbudil Še vedno v kleti. V sobi. kjer si zlobni znanstveniki kuhajo kavo in lomijo napolitanke. »Pozdravljen bodi! Kako ti je ime in kolikokrat si se rodil?« »Ime mi Je Saša in rodilo sem se enkrat.« »Kaj pa tole, ravnokar?« ■ t;.. Sei z« eksperiment s časopisno /ormo vabi na neposredni prenos v časopisu •■ • . cvni nosnetek v novinarski instituciji ki v druge institucija ima ^^oj posnete k v ^^^^Jay„osti (= novi- predstavniške '^^^'fjl „" dstavniki ljudstva.« Lrje), da tam preverjajo, kaj ki Dogodekiporocu^ JÄ-Ä^ i: -o.™ - „II,,« äezattäl Bobo.c_ svet pomen le vseb., ° „ ki verjame, da vedijo karseda natančno. Na stran ,^tacij svet nima pomena, zato P-^^^^ZTpa vendar obstaja še perspektiv, ^^^^^^^ zu prihodnosti in preteklosti, ^''l'/^/Jsa Tribuna neba.« se na strani 10. v Jorja Roberta začenja poročilo z fda gre za »po- ^ u, wn-a i.oj loitra Jloiiodek.« tnve po mneolu avtorja so za poiuu ekspert- ment v medijski formi, ki so ^^ ^ J ^^^^Ijuje, »ko : »vcasu, ko tiskani casop.s .zgub^«js '/.^^Zost nadJmešca ■ postaja mrtev, ko enodimenzionalno ^^^ : lipertekstovnost,^ ko enosmerni , ; vsesmerni tok, v ^^^^^ b™"«'^ = " :. pnenja računov ^ ^^^"^gjie leto, ostane le še to, da čudnem jesenskem času, ^^Zl^^Jmedijske forme. In če še ve-■. ■. se radikalno prevprasuje imenovanem c'a- ; ■: ■ dno vztrajamo pri tem "^una, potem se ■;.:■ sopis, še posebej tako " In zato ■ X e^sopis mrtev, pa ne pom^^^ •..:. čedalje vec. »Zato časopis mmn p ^ j,ii,acije = načinu teriaInemnosiIcuedina rr,ozna^Pa mx< imenom časopis, :, : ni samoumevna in od P« z drugimi ki ima svoj začetek m p^^^^ičen že na ravni besedami, Bobnič men.dae v aUm^^^^^^^^ : ■ ■■: ■ tega, da zapre m izključi druge in a ^ medija. Nasprotno^jje n^i^n TnMni^^ ^^ ^^^^^^^^^^^ -alnega. ^^^^^^^ rpo^^ti.^^ ■■ ■■ ■■ vlja,« pravi. In se. »HriK ki ne (implicitno) tudi ,,, .Utavništva, -^^—^Ä^upaii .a- Bolničteganeo^^^^ rketompripadataistidisk^^ :■/.; Vseeno pa zapiše naslednjo «»nak gi) ^^^ vlja samo prakso ^"^.-/»en,) O »(I) Politična ^epre««,^- ^ ^ posnetek v X.;;,::X; tvorbi homogene ^ jet pošlje svoje pred- iiiiiSS . . i,,un^wiziava bo svet prelomila na dvoje. Vprašanje pa je, kako? >> ^ svet prelomila na dvo-hkratipa izjavlja, deW«r,ra prav ta da bo ve ^ , je: to so zapisali pametm p, je dogodek ;a dodaja: »Poročilo Poroc^^^^^ / natanko to poročilo samo. Njegov prijatelj lastno politiko.« ^^^^ mišljenje samo In če gre pri vsem skupaj za to, proizvede dogodek, potem f ' realno razume upoved, ki se dotakne f ^f^f^i^Sst, pravi namreč, precej poenostavljeno, tor ^u n^^ ki je da je realno ® dpjra naše delovanje v tej naša realnost. »To je L^j.ce. Zato lahko, če morebiti Ijavi tudi v časopisni formi, ^ ^ ^^ Jf, Ve Ir misli kar ste Sile, ki sestavljajo to forn^o. »Na * zgodovinsko - f^oje^ \to s se določene možnosti /unkcije je imela injih se .-epomen žanrskih časopisnega komuniciranja M ^^^^^ ^^ ^^ konvencij, vprašanj tu P«^ Zm in odpirati možnosti da upreti sedanji zakrneh ^^^^"..eLi ni ločena - novih. Povsem jasno pa mora ^a /^rma ^^ Stuart Hall je v nekem drugem novinarzgodbo napisano, -/«f 'i z velikimi Nemara natanko zaradi tega ^^ 'fj ^eč za izjavami, naposled celo zapisuje, ^ po„,e- enostavno vprašanje danes do dna nu komentar mrtev. »Tista najo j ^„en/ski tisk, namreč preluknjana zapuščina ^^''^'"'ZZTdTgoL zunaj misli, i vedno ostaja priklenjena f ^ ^.^.zameš za Komentiraš ^^^^ ^eleS"^^ P« njego- resnično. Tako bi si lahko želeli srn ^. ^^ vo množenje. y nek, drug casop. n^ ^^^^^^ ^^ vse to nesmiselno, m prav noocn^ uj' ^^ kakšne druge perspektive to ^^^aj sm^em . ^ ^ ^ kaj potem se splača vztrajati natanko zaradi tega ■m' ....... i _ ffipllp::::: ÜibJl^Siii:: ■■■■'■■■ feÄKSKiSB:»--:.:... ........ iWi Revolucija: zareza v zgodovino piše Samo Šmajgl Ko je 21. januarja 1793 revolucija v Franciji odnesla glavo kralju, so vsi monarhi Evrope začutili hlad giljotine na svojih vratovih. Čas kronanih glav je neizbežno mineval. Stare fevdalne odnose je na ekonomskem polju zamenjal gibčni kapitalizem, na političnem pa predstavniška demokracija. Tako je bilo konec nekega obdobja in začelo se je novo. V zgodovini je zazijala ločnica med starim in novim. Besedo revolucija je treba najprej pomensko omejiti, ji dati okvir, da bomo znotraj njega lahko razlagali zgodovinske pojave. Jasno je, da se definicije pojmov razlikujejo s časom, prostorom in šolami oziroma vplivi. V skrajnem primeru lahko nek pojem za vsakega človeka pomeni nekaj drugega. Pojmi, kot so sreča, ljubezen, sovraštvo, se v vsakem umu prezentirajo malo drugače. Stvar konvencije je, katera definicija ostane kot tista prava, zapisana v slovarjih. Revolucijo poskušamo postaviti v definicijski okvir, sprejemljiv za večino, in iz tega nadaljevati razlago. Da pride v zgodovini do pojava, poimenovanega revolucija, sta potrebna dva predpogoja. Prvi je eksistenčne, materialne narave. Večina ljudi v neki državi mora biti pod hudim pritiskom, ekonomskim in/ali političnim. Država izčrpana, elita bogata, večina pa na robu preživetja. Drugi predpogoj je prisotnost politične nesvobode. Tako pred francosko kot oktobrsko in kubansko revolucijo ter arabskimi in vsemi ostalimi je prisotno podobno stanje v državi. Prisotna je vsaj ena od komponent, vsaj ena oblika zatiranja. Vsako predrevolucionarno stanje ima svoje specifi-ke in nikjer, pred nobeno revolucijo, v nobeni državi ni popolnoma enako, a se da posplošiti na nezadovoljstvo in slabe življenjske pogoje večine ljudi. Da pa bi nezadovoljstvo izbruhnilo in prineslo več kot samo nekaj dodatnih pravic in olajšav za zatirane, je treba, da za revolucijo stoji izdelana ideologija, plan, kaj in kako se bo delalo drugače. Ta ideološka komponenta, ki je primarna materialni, saj revolucija lahko vzklije, če je relativno manjše nezadovoljstvo kot v drugi situaciji, a brez ideološke hrbtenice, je že vnaprej obsojena na hiter propad, pa mora presekati z obstoječo miselnostjo in tako postaviti novo politično, ekonomsko in socialno polje v družbi. Revolucija je torej dogodek, ko neka družba, nezadovoljna zaradi materialnega stanja, na podlagi prisotnosti trdne ideologije preseka z obstoječo družbeno ureditvijo in preide v novo. Prehod družbe iz ene oblike v drugo pa ni posledica enega dogodka, saj je za strukturne, družbene spremembe potreben čas več stoletij. Revolucije so vrh dogodkov, izraz oziroma zadnje dejanje v igri sprememb, ki pripelje do zamenjave sistema in preureditve vrednot. Vrednote, ki so pred tem že prisotne, a sedaj postanejo državne, širi jih nova ideologija. Stare vrednote pa se počasi poslovijo in umaknejo v zgodovino. Ta potek prevrednotenje vrednot seveda spet poteka v stoletjih in ne hipoma. Revolucija v zgodovini nastopa kot zareza, ki loči dvoje. Eno zatre, drugo povzdigne. Presek Kot simboli, ki ostanejo v zgodovinskem spominu, so za ljudi pomembni tisti, ki pomenijo obračun s starim sistemom. Napad na Bastiljo, napad na Zimski dvorec. Napad, ki na simbolni ravni obračuna s starim režimom, čeprav Bastilja ni bil edini zapor in nič več kot zapor in v Zimskem dvorcu ni bilo drugega kot radijske postaje, kupa umetnin in nekaj prestrašenih uradnikov. Vendar pa obe stavbi simbolizirata moč in za- tiranje osovraženega režima. Dogodki, ki so veliko bolj bistveni za revolucijo in njen potek, saj kažejo na novo in ne staro, pa ostanejo drugotnega pomena, čeprav najbolje simbolizirajo prelom, ki ga prinese revolucija. 20. junija 1789 se je tretji francoski stan, potem ko ostala dva (visoko plemstvo in duhovščina) nista sprejela njegovih pogojev o enakopravnem glasovanju ena glava en glas, razglasil za narodno skupščino. S tem dejanjem je tretji stan, povečini sestavljen iz bogatih meščanov in kmetov ter mestne inteligence, prelomil s srednjeveško ureditvijo. Narodna skupščina je v sebi združevala vse tri stanove, v trenutku je bila zbrisana kastna razdelitev v družbi. Zdaj politično telo ni predstavljalo več države, ampak državljane. Ne govori se več o interesih mest, gospode, vladarja in duhovščine, ampak interesih enega, skupnega ljudstva. Rodil se je narod. Staro je izgubilo svoj pomen. Cerkev so podredili in zaplenili dobršen del njenega premoženja. Cerkveni in plemiški naslovi so izgubili pomen. Kralj je sprva postal prvi med enakimi, kasneje pa nepotreben. Skupščina je izglasovala, da si kot narodni izdajalec zasluži smrt. Glava je padla. Čeprav je po Napoleonu sledila restavracija, je bil rez narejen. Pomlad narodov leta 1848 je logično nadaljevanje francoske revolucije. V Evropi so ljudje želeli to, kar so videli v Franciji pol stoletja prej. Francoska revolucija je postala simbol, simbol, ki je dvignil Evropo. Isti presek z obstoječim doživimo tudi v komunističnih revolucijah, pa naj gre za oktobrsko, madžarsko, nemško, vietnamsko, jugoslovansko ali katerakoli drugo. Na čelo stopi nov razred. Razred, ki na ravni identifikacije zamenja narod kot nosilca družbenega življenja. Deklarirane vrednote se zamenjajo. Uspeh zamenja solidarnost, svobodo enakost, individualizem skupnost. O dveh revolucijah Če površinsko pogledamo na zgodovino, se hitro zazdi, da obstajata samo dva tipa revolucije. Bolje rečeno dve ideologiji, ki sta prek revolucije vzpostavili nov koncept vladanja. To sta buržoazna in proletarska revolucija. Če definiramo bolj nevtralno (oznaka buržoazna že sama po sebi nakazuje marksistično percepcijo revolucije kot razrednega boja), narodna in razredna. Od samega nastanka sta kapitalizem in socializem v nenehnem boju, ko poskušata uničiti en drugega in prevladati nad svetom. Če en sistem zavoha, da se v kaki družbi z revolucijo vzpostavlja drug, začne krvavi ples in poskuša zatreti nasprotnika. Pariška komuna, Madžarska za časa Bela Kuna, Vietnam, španska revolucija. V vseh situacijah je zunanji poseg kapitalistične struje preprečil transformacijo družbe v razredno, socialistično. Na drugi strani pa so socialisti enako preprečevali spremembe nekaterih družb, na primer Čehov in Madžarov. Spremembe so zatrte, ker predstavljajo grožnjo obstoječemu režimu, ideologiji, saj se vsaka ideologija vedno vzpostavi kot totaliteta, kot edina možna. V to hladno-dobno igro med Zahodom in Vzhodom se je ujela tudi Kuba. Kubanske upornike s Fidelom Castrom na čelu je gnalo predvsem nasprotovanje Batisti in njegovemu sponzorju Združenim državam Amerike. Antiimperia-lizem je izhajal iz uvida, da ljudje stradajo, so brez šol, bolnic, medtem ko bogati Američani izkoriščajo prebivalstvo. Vse to jih še ni naredilo za komuniste. Kasneje, ko so prevzeli oblast v svoji državi, se je pritisk s strani Združenih držav stopnjeval. Invazija v prašičji zaliv, pi-ratiziranje kubanskih ladij s strani ZDA ipd. Vse to je prisililo Castra, da se je naknadno pridružil Sovjetski zvezi. Na to kažeta dejstvi, da se je kubanska komunistična partija formirala šele 2 leti po koncu bojev in da se je nacionalizacija izvedla po tem, ko so Američani sprožili vojaški udar na Kubi. Kot mnogi, se je bila tudi Kuba prisiljena odločiti za enega od dveh blokov. Če zgodovino gledamo onkraj površinskih političnih dogodkov, v njej vidimo globlje procese, ki tečejo mino uvida, z vsakdanom obremenjenega človeka, bomo videli revolucijo kot odraz želje po spremembi, ki si jo želi ljudstvo. ra " M " Goran: V teh dneh smo široko po svetu pri- H ^ ^ ča protestom proti finančnemu kapitalizmu, ^L ki nastopajo pod skupno znamko »15o«. ^ Najdemo v tem gibanju kakšne elemente m tega, kar z Negrijem imenujete »postajajoči princ multitude«? Michael: Mislim, da smo soočeni s krasnim in T _ ■ razburljivim gibanjem, a vendar je to giba- I^L I ^^^ nje drugačno od »postajajočega princa mulI ml e™ B B titude«, kakor sva ga opredelila z Negrijem. Namen »postajajočega princa multitude« je namreč razviti politične kapacitete multitude intervju z Michaelom Hardtom za oblikovanje družbene alternative. Mislim, --da je gibanje 15o v tem trenutku zelo močno sprašujejo Luka Mesec, Goran in razširjeno protestno gibanje, a vendar to še --ni politična formacija, ki bi lahko postavila Bečirevič, Jernej Kaluža alternativo trenutnemu družbenemu redu. ilustracija Matija Medved luba: Zdi se, da globalni protesti jasno izra- --žajo, česa nočejo, ni pa jim še uspelo artiku- Bil je še eden izmed deževnih, lirati jasnih pozitivnih zahtev. A vendar kriza --terja predloge za njeno razrešitev, ta pa je hladnih in temačnih oktobr- naenkrat v večji meri prepuščena uradni po............................................................................................................................litiki, ki pozna samo dva zgodovinsko znana skih dni. Pred Bojzo. Nič kaj odgovora na krizo. Prvega ponujajo stranke ............................................................................................................................kapitala, in sicer nadaljnjo deregulacijo in prijetno vreme za revolucijo. A financializacijo, na drugi strani pa socialisti ............................................................................................................................predlagajo, da bi morala pobudo zopet pre- vendar je bil ta dan nekoliko vzeti država (regulirati trg, nacionalizirati ............................................................................................................................ključne sektorje ekonomije ipd.). Gre lahko manj zamorjen od ostalih po- revolucija 15o onkraj tega in kako? ............................................................................................................................Michael: To je zelo zanimivo vprašanje in dobnih v oktobru, saj je prišel strinjam se z njegovo zastavitvijo. Tudi sam ............................................................................................................................delim strah pred navideznim pomanjkanjem premražene protestnike pred možnosti, saj vse prevečkrat izgleda, da sta ............................................................................................................................edini alternativi nadaljevanje neoliberalnih Bojzo podpret eden izmed naj- reform na eni strani ali povratek v keyne- ............................................................................................................................siansko državo na drugi. Vprašanje pa je, bolj znanih sodobnih politič- kako iti onkraj teh dveh alternativ, s čimer ............................................................................................................................se strinjam. nih teoretikov Michael Hardt. Ne strinjam pa se s tem, da aktualna gi-............................................................................................................................banja nimajo konkretnih zahtev. Na to kriV kotu dvorišča pred Bojzo, v tiko lahko podam dva ugovora. Prvič: tako ............................................................................................................................gibanje 15o kot gibanje 15. maja v Španiji zavetju pred zoprnim oktobr- ogromno polemizirata o vprašanju stano- ............................................................................................................................vanj, o vprašanju zadolževanja, o okoljevar- skim pršičem je s protestniki stvenih vprašanjih, prekernem delu ipd. V teh ............................................................................................................................polemikah je nastalo ogromno konkretnih pred gručo novinarjev in foto- zahtev, lahko bi rekli, da je nastal presežek ............................................................................................................................zahtev. grafov spregovoril o revoluciji, Na drugi strani pa imajo ta gibanja ve............................................................................................................................liko izdelanih zahtev, ki imajo težave pri o gibanju, o dolgu, financiali- uveljavljenju v trenutnem sistemu. Primer ............................................................................................................................take zahteve je zavračanje predstavništva zaciji in _ o ljubezni. Za vse, ki in zavračanje predstavniškega sistema. To je ............................................................................................................................zelo konkretna zahteva, ki pa je stranke in vas je oktobrsko vreme preo- politiki predstavniškega sistema ne morejo ............................................................................................................................posvojiti, saj je sporočilo protestnikov jasno: brazilo v salonske revolucio- »Nihče nas ne predstavlja!« Zelo lepo jo je ............................................................................................................................s sloganom »Resnična demokracija zdaj!« narje, smo o podobnih temah formuliralo špansko gibanje, vendar pa je to ............................................................................................................................kompleksna zahteva, ki jo je težko uveljaviti. s Hardtom spregovorili tudi na Tako imamo dva nivoja zahtev: na eni ............................................................................................................................strani je presežek zelo konkretnih zahtev, na štiri oči. drugi strani pa imamo splošne zahteve, na ............................................................................................................................katere trenutni sistem ne more odgovoriti. In prav v tem je potencial tega gibanja - zahteve, na katere trenutni sistem nima odgovora, lahko zamajajo njegove temelje. Goran: Na internetu obstaja veliko videopo-snetkov, v katerih poveste zgodbo o vašem prijatelju iz Salvadorja, ki vam pove, da bi h globalni revoluciji laže prispevali v ZDA kakor v Salvadorju. Ko mu potožite o težavah glede revolucije v ZDA, vas on vpraša: »Mar v ZDA nimate hribov?« Mislim, da je vaša poanta v tem, da si je težko zamišljati gverilsko revolucijo v ZDA in da tak predlog nekako ne ustreza koordinatam realnosti. Naj vprašanje nadaljujem z izkušnjo iz Slovenije. Od okupacije Borze dalje se zdi, da so mediji začeli govoriti o finančnem nasilju. S spremembo medijskega diskurza je prišlo do spremembe koordinat realnosti, s čimer so se prestavile meje možnega v slovenski politični imaginaciji. Se strinjate s tem, da globalni protesti premikajo koordinate realnosti in tako spreminjajo imaginacijo potencialne prihodnosti? Michael: Kar se mi zdi pri tem pomembno, je opažanje, da revolucije ne moremo več voditi na način, kakor so to počele pretekle generacije. To ne pomeni, da je nemogoča, to zgolj pomeni, da si jo moramo na novo zamisliti. Na vprašanje, kako skonstruirati revolucionarni boj za sedanjost, nimam odgovora. Iščemo ga skupaj z globalnimi gibanji. Kot ste pravilno ugotovili, je pomemben del konstruiranja tega boja pedagoški element, ki ga ustvarjajo ta gibanja, saj s svojim delovanjem in odpirajočimi se vprašanji spreminjajo podobo nasprotnika, s katerim se soočamo. Lahko bi rekli, da je ogromen dosežek teh gibanj že to, da so uspela v javni diskurz spraviti problematiko finančnega kapitalizma. Nisem še našel odgovora (čeprav si želim, da ga bi), kako se premakniti iz dosežkov gibanja 15o, ki se zaenkrat odražajo na dis-kurzivni ravni, h konkretnemu spreminjanju obstoječega in ustvarjanju družbe, kakršne si želimo. Ključno vprašanje, na katerega tako iščemo odgovor, je, kako zapolniti vrzel med relativno skromnim uspehom in relativno velikimi željami in pričakovanji. Goran: Slavoj Žižek je nekje zapisal, da za zagon revolucije ne potrebujemo materialne deprivacije množic, ampak zgolj preobrazbo simbolnega reda. Michael: Možno (smeh). Nisem prepričan, kaj v tem kontekstu pomeni »preobrazba simbolnega reda«. Goran: Mogoče prav prej omenjeno spremembo v javnem diskurzu in posledično transformacijo javne imaginacije možnega in možnih sprememb v družbenem redu? Michael: Ja, se strinjam, to je zelo pomembno vprašanje. Revolucija v nadaljnjih korakih nujno potrebuje spremembo družbenih hierarhij in prerazdelitev družbenega premoženja, ampak za njen zagon pa je zelo pomembno javno zamišljanje trenutne družbe in možnih sprememb. Jernej: Multituda nima ne centra ne roba, nima enotne smeri in nima zunanjih meja. Tako jo lahko razumemo samo v negativnem smislu - kot opozicijo Imperiju. Večina revolucionarnih gibanj je tako zastavljenih negativno, so antikapitalistična, antifašistična, antiglobalistična ipd. Kako bi komentirali protislovje, da gibanje na eni strani potrebuje neko skupno platformo, a hkrati prav ta platforma uniči spontanost multitude in ustvarja enotno, usmerjeno gibanje? Michael: Vzemimo za primer alterglobalistič-no gibanje med letoma 1999 in 2001. To gibanje je bilo v temelju pluralno, sestavljeno iz najrazličnejših skupin z izredno raznorodnimi agendami. Mislim, da mu je prav ta pluralnost dajala moč. Po letu 2003 in zlasti po letu 2005 pa je gibanje postajalo vse bolj naperjeno proti t. i. vojni proti terorju in okupaciji Iraka in Afganistana. Takrat je postalo centralizirano, z enotno agendo. To je prav tako spremenilo njegovo notranjo strukturo, pluralnost je izginila in postopoma je izhlapela tudi njegova moč. Gibanja, katerim smo priča leta 2011, razumem kot preporod pluralnosti, horizon-talnosti, odprtosti in svobode, ki je spočetka poganjala alterglobalistično gibanje. Praksa zadnjih 10 let tako kaže, da so zlasti v Evropi in Severni Ameriki bolj obstojna in močnejša tista gibanja, ki so organizirana horizontalno in brez voditeljev. Jernej: Kako je s pozicijo boja proti kapitalizmu? Poleg zgoraj omenjene dileme se namreč zdi tudi, da kapitalizem nekako poganjajo (ga bogatijo) prav upori proti njemu. Bolj ko gnije, močnejši je. Skoraj vsakdo ga dandanes prepoznava kot nekaj negativnega, postal je skoraj tako negativna označba kot fašizem in, paradoksalno, ravno v tem stanju zgleda najmočnejši, najteže premagljiv. Michael: S to analizo se ne strinjam v celoti, saj mislim, da javno mnenje trenutno ni toliko naperjeno proti kapitalizmu, kakor je proti Wall Streetu in proti financializaciji. Če pa izhajava iz postavke, da je ta analiza pravilna, mislim, da kapitalizmu v tem primeru ne daje moči neka imanenca, ampak si jo gradi na tem, da nima izoblikovane alternative, zato se zdi, kot da je brez nje. To je tisto, kar mu daje moč in negira antikapitalistično pozicijo. Jernej: Pri Deleuzu in Guattariju lahko opazimo določeno ujemanje med kapitalizmom in shizofrenijo. Tako Brian Masumi nekje ugotavlja, da postaja dinamika boja proti kapitalizmu nekako podobna dinamiki samega kapitalizma. Kako komentirate to ujemanje, je to dobro ali slabo? Michael: Nimamo dobro razvitega teoretskega razumevanja alternative vladavini kapitala. Trenutno se zdi, da je edina alternativa neoliberalnemu kapitalizmu neka oblika državnega kapitalizma, kakršna sta bila npr. keynesianizem ali realni socializem. Treba pa je razmišljati onkraj teh alternativ, zaradi česar z Negrijem skušava razviti koncept skupnega kot alternativo obema konceptoma (tako neoliberalizmu kot državnemu kapitalizmu). Luka: To je delno tudi posledica propada marksizma. Lahko rekli, da je po padcu Vzhodnega bloka, ko je velik del levice zavrgel marksizem, s tem zavrgel velik del lastnega 150-letnega intelektualnega razvoja. Ko beremo Engelsove popise stanja na levici pred marksizmom (boje z utopičnimi socialisti, malomeščanskim socializmom ipd.), opazimo, da je bila levica takrat fragmentirana, sprta, šibka prav zaradi nejasne skupne politike. Zdi se, da je levica »po marksizmu« zopet v taki situaciji - v sodobni pisani revolucionarni združbi zasledimo vse vrste idej, od tehnoloških utopistov do radikalnih oko-ljevarstvenikov ipd. Ocenjujete to pluralnost idej kot pozitivno, kot korak k multitudi ali mislite, da fragmentiranost levice onemogoča njen razvoj? Michael: Všeč mi je zastavitev tega vprašanja. Zanimivo bi bilo razmišljati o analogijah s tridesetimi leti 19. stoletja. Sodeč po vprašanju, bi bilo smiselno, da bi v tem trenutku napisali nov Komunistični manifest. Ne toliko prvi in drugi del, ampak bolj tretjega in četrtega, saj v teh dveh delih Marx in Engels naredila pregled takratnih tendenc na levici in na podlagi njihove kritike oblikujeta zastavitev komunistične partije, pri čemer na nek način subsumirata ostale usmeritve. Bilo bi zanimivo, če bi nekdo poskusil to narediti. Jaz se takemu projektu ne bi pridružil, lahko pa tebe zadolžimo zanj. Mislim namreč, da fragmentiranost sama ni problem. Zdi se mi zdravo, da imamo neko raven fragmentacije, saj le-ta izhaja iz razlik, ki obstajajo med nami (geografske razlike, socialne razlike ipd.). Mogoče problem postane, ko se pogovarjamo o utopističnih tendencah. Treba bi se bilo pogovarjati bolj o kvaliteti posameznih zastavitev in ne o pluralnosti sami, saj je le-ta pozitivna. Jernej: Če nadaljujem, mislim, da v intervjuju prehajamo med dvema ekstremoma. Na eni strani imamo fragmentiranost, na drugi pa centraliziranost revolucionarnega boja. Razrešitev vprašanja bi mogoče lahko iskali v pojmu ljubezni, ki mu dajete velik poudarek v vaši zadnji knjigi (Skupno). Razumete ga seveda podobno kot Deleuze in Guattari - v navezavi na pojem postajanja. Ali je ljubezen tista, ki lahko multitudo v boju medsebojno poveže, ne da bi prišlo do njenega poenotenja, centralizacije? Michael: Naj začnem takole. Mislim, da trenutno še ne vemo, kaj ljubezen je, zlasti ko govorimo o njej kot o politični sili. Rad bi, da bi bila ljubezen razumljena, kakor jo vi opisujete - kot lepilo, kot sila združevanja. Ampak kot sila združevanja, ki ne temelji na istosti (ljubezen do istega, iste rase ipd.), saj je kot taka razdružujoča. Ljubezen mora biti sila združevanja različnosti, drugačnosti in hkrati sila trajanja, ki združuje različnost v skupnem projektu. Goran: Moje naslednje vprašanje bo rahlo provokativno. Slavoj Žižek v članku »Shoplifters of the World, Unite!« analizira avgustovske izgrede v Londonu. Razume jih kot subverzivno potrošništvo in pravi, da je sporočilo protestnikov naslednje: »Potrošnja nam je v sodobni družbi zapovedana, a smo hkrati oropani sredstev zanjo, zato jo vršimo na edini možen način - s plenjenjem.« Lahko opazko o uporu potrošnikov posplošimo tudi na aktualne proteste, ki so v grobem uperjeni proti ogromnim socialnim razlikam med 99 % populacije in 1 % le-te? Michael: Vse to me spominja na briljantno Situacionistično internacionalo in njihovo analizo uporov v Los Angelesu leta 1966, ki so ga razumeli kot revolt potrošnikov, uperjen proti blagu. Blaga namreč niso le plenili, ampak so ga tudi uničevali, sežigali. Situacionisti tega dejanja niso razumeli kot željo po blagu, ampak kot uperjeno neposredno proti potrošniški družbi. Slavoj Žižek se očitno v svoji analizi bolj osredotoča na željo po potrošnji kakor na željo, da bi se osvobodili iz potrošniške družbe. Njegov argument se mi zdi zanimiv, vendar se sam bolj kot na problem potrošnje raje osredotočam na vprašanje bogastva in moči. Jernej: Naslednje vprašanje bo pa o geografiji (smeh). V vašem zadnjem delu ste izpostavili, da je kraj multuitude mesto, metropola. Trenutno smo priča protestnikom, ki v mestih postavljajo šotorska naselja. Kako so po vašem mnenju ta šotorska naselja povezana z metropolo? Michael: To je zelo zanimivo vprašanje. Kar mi ob tem pride na misel, je vprašanje kraja produkcije. V preteklosti je bila produkcija vezana na tovarno, v zadnjih desetletjih pa postajajo produktivna mesta sama. Metropolo je zato treba razumeti kot ekspanzijo tovarne, in ko govorim o njej, ne gre za vprašanje urbanega in ruralnega, ampak za vprašanje širjenja sfer produkcije. Razredni antagonizem se tako ne kaže več samo med delavci in šefi v tovarnah, ampak so cela mesta postala kraj tega antagonizma in boja. Šotorska naselja v metropolah moramo zato razumeti kot upor v razširjeni tovarni. Luka: Arabske revolucije so ob svojem vzniku vzbujale ogromen optimizem. Na čelu revolucij je bila izobražena, sekularna mladina, ki je zahtevala ključne družbene spremembe. A teoretski in filozofski koncepti upora v teh gibanjih? Michael: Obstoječi koncepti sigurno koristijo tem gibanjem (npr. horizontalna organizacija, skupno odločanje ipd.) in to je vsekakor pomembno vprašanje. Vendar se mi zdi veliko bolj zanimivo, kako se koncepti razvijajo znotraj gibanj, kako se skozi diskusije v gibanjih porajajo in spreminjajo in kaj lahko gibanja konceptualno razvijejo. V Španiji smo tako lahko spremljali zelo lep primer razvoja koncepta demokracije. Mislim, da se iz tega lahko veliko naučimo. Jernej: Naj vam še jaz zastavim zadnje vprašanje. Rekli ste, da ni problem v tem, da bi bilo premalo konceptov in strategij, ampak v tem, da je premalo gibanj in praks, ki bi pokazala, kako obstoječi koncepti in strategije delujejo v praksi. Michael: Kar opisujete, je razkorak med teorijo in prakso. Mislim, da je napačno postavljati ločnico med teorijo, ki naj bi se razvijala na univerzah in v dnevnih sobah, in prakso, ki se dogaja na ulici. Kot sem povedal v prejšnjem vprašanju, se teorija razvija skozi prakso samo, v gibanjih. Kadar obstoječi koncepti ne zadostujejo ali ne ustrezajo realnosti, gibanja razvijejo svoje lastne. ro vendar se zdi, da pol leta po padcu arabskih liberalnih diktatorjev pobudo prevzemajo po eni strani kadri ancient regima, po drugi strani pa se je uspela institucionalizirati isla-mistična desnica, ki bo po napovedih prejela veliko podporo na volitvah. Kako vi ocenjujete situacijo? Kakšno strategijo bi v takih okoliščinah priporočili levici? Michael: Mislim, da upori v Tuniziji in Egiptu še niso bili revolucije. Prav tako v teh revolucijah ni nič spontanega - protestnikom je uspelo odstraniti diktatorski režim in sedaj so na vrsti volitve. Glede tega ne gojim upanja, da bi prišlo do kakšne radikalne transformacije družbenega reda. Upamo lahko le, da bodo gibanja v naslednjih letih nadaljevala z delovanjem in da bodo zahtevala radikalne družbene spremembe. Vsekakor bi bilo razočaranje tako za opazovalce kot za udeležence, če bi se gibanja zadovoljila z oblikovanjem neke vrste moderne predstavniške demokracije, kakršno poznamo npr. v Evropi. Upam, da se bosta dinamika družbenih bojev in njen duh nadaljevala v smeri izumljanja novih oblik demokratičnega združevanja. To je ključno vprašanje, na katerem je treba graditi. Jernej: Moje naslednje vprašanje bo o obrazih (smeh). Kot kažejo izkušnje protestov, mediji od gibanj zahtevajo obraze, imena, ljudi, ki naj bi jih predstavljali. A če predpostavimo, da je to slabo, ker od gibanj zahteva neke vrste voditeljstva ali vsaj predstavništva, kako se izogniti personalizaciji revolucije? In hkrati: zakaj bi se temu izogibali, ko pa so revolucija vendarle ljudje in ljudje imajo obraze? Michael: (Smeh) mislim, da gibanje voditeljev ne potrebuje. To, kar rabimo, so strukture, prakse odločanja in organizacija. Kar se tiče medijske reprezentacije, pa bi lahko problem zastavili drugače - če se v medijih pojavljajo eni in isti ljudje kot »voditelji«, je mogoče težava v tem, da imamo premalo voditeljev (smeh). Goran: Kaj mislite o sloganu 99 % proti 1 %? Je taka zastavitev aplikabilna v vseh lokal- - nih okoljih? Zdi se namreč, da ima ogromno Michael Hardt je ameriški literarni teoretik mobilizacijsko moč ^ in politični filozof, ki ga najbolje poznamo Michael: Ja, mislim, da je to zelo dober iz del Imperij, Multituda in Skupno, ki jih slogan, ki ima zelo veliko mobilizacijsko je napisal skupaj z italijanskim političnim moč. Zdi se mi, da poudarja nekatera zelo teoretikom Antonijem Negrijem. Vsa tri dela očitna in osnovna dejstva in menim, da je so dostopna tudi v slovenščini. zelo dobra štartna pozicija za izobraže- _ vanje javnosti o trenutnem ekonomskem lmperij sistemu in načinu prerazdelitve bogastva. a. Negri, M. Hardt Kritika gibanja se seveda ne sme končati ČKZ, 2003 na tej točki, je pa zastavitev vsekakor zelo ............................................................................................ dobro izhodišče za diskusijo. Multituda A. Negri, M. Hardt ^H Goran: Hvala. Postavil bi vam še zadnje ČKZ, 2005 vprašanje, ki zadeva vprašanje odnosa med Sk....................................................................................^^ koncepti in praksami upora. V mislih imam a N'e'^ri M Hardt predvsem procese, ki smo jim priča v zadnjih čKz g2o'l0 . dneh. Kakšno vlogo po vašem mnenju igrajo ..........,................................................................................. Kaj ustvarjamo, ko zavračamo? Prava vrednost tega demokratičnega eksperimenta se skriva v radikalni zavrnitvi predstavništva in policijskega reda ali geste Gospodarja. Ob tem morda ni dovolj zgolj zahtevati nemogoče, ampak je na tem zahtevanju treba vztrajati. Tega lahko razumemo kot temeljno zavrnitev predstavništva, centralne poteze današnjih demokracij, - in kot identifikacijo stanja; obstoječe strukture dobese- Pri gibanju okupacij, imenovanih 15. dno neizmerljive akumulacije finančne in politične moči .............................................................................. ter z njo povezan političen razred ne predstavljajo 99 % oktober oziroma occupy, so morda prav izključenih iz polja te moči. Hkrati pa lahko slogan ra- .............................................................................. zumemo kot zavrnitev samopredstavništva in ga beremo neposredna demokracija in z njo poveza- takole: nihče kot partikularen posameznik ali skupina .............................................................................. ne more predstavljati celote gibanja, nihče ne more govo- ni problemi tisti topos, na katerem priha- riti v imenu fluidne in izmuzljive celote. V tem smislu bi .............................................................................. geslo lahko prevedli v: »Mi smo X in nihče nas NE MORE ja do največje polarizacije pri vrednotenju predstavljati.« v skrajni konsekvenci zavrnitve predstav.............................................................................. ništva niti protestniki ne morejo predstavljati preostanka njegovega pomena. Ena od osrednjih po- 99 odstotkov tistih brez denarja in moči, ki niso stopi.............................................................................. li na ulice. Odsotnost predstavništva tako dobiva vrsto tez najnovejšega vala upora globalnemu pomenov; vladajoči razred ne predstavlja ljudstva in ga .............................................................................. hkrati pravzaprav ne more predstavljati, niti ljudstvo kapitalizmu je namreč zavrnitev predstav- oziroma protestniki ne morejo predstavljati sami sebe in .............................................................................. ljudstva samega - pa vendar, kar jih vselej začasno in ništva, lepo izražena v sloganu okupacije necelovito predstavlja, je fluidna skupščina, ki se zaradi .............................................................................. neenotnosti multitude ne more izteči v trdnih, enotnih Zuccotti parka na Wall Streetu: »Mi smo in končnih zahtevah. Pravzaprav se ne more izteči niti v .............................................................................. eno samo zahtevo. Cilj protestnega gibanja urbanih šoto- 99 % in nihče nas ne predstavlja.« rišč ni v golem pritisku na politični esteblishment - tudi .............................................................................. ljubljanski protestniki se niso vkampirali pred Borzo tik pred napovedanimi državnozborskimi volitvami 4. decembra - in to je morda drugi razlog odsotnosti političnih zahtev ali programov, ki bi jih lahko naslavljali na obstoječe oblastniške strukture. Odsotnost zahtev in poigravanje z neposredno demokracijo, ignoriranje vzpostavljenih predstavnikov in molk na mestu, kjer se pričakuje artikulacijo, so poteze, ki jih nasprotniki intenzivno in zlahka napadajo. Po drugi strani jim simpatizerji podeljujejo najkreativnejše in najnenavadnejše smisle. V besedah Michaela Hardta, ki jih je izrekel pred ljubljansko Borzo, ima gibanje prav obratno presežek konkretnih zahtev, neposredna demokracija pa je najkonkretnejša in najresničnejša zahteva, ki artikulira željo, preveliko, da bi jo obstoječi politični red lahko zadovoljil in navsezadnje sploh prepoznal kot željo in zahtevo. Za razumevanje delovanja in učinkov gibanja se zdijo primerni politični pojmi francoskega filozofa Jacquesa Rancierja. Pri tem lahko ob njihovem poznavanju opazimo, da protestniki gibanja 99 odstotkov z artikulacijo »Mi smo X in nihče nas ne predstavlja.« tako rekoč ma-terializirajo in do popolnosti izrazijo instanco ljudstva v Rancierjevi misli. Ljudstvo je tu vselejšnji presežek znotraj določenega policijskega reda, »del brez deleža«, ki se skozi politično subjektivacijo zoperstavlja policijskemu redu in tako predstavlja subjekt politične zgodovine. Opomnimo, da s policijskim redom Ranciere nima v mislih preprosto policije, ampak ideološko konstelaci-jo in organizacijo teles v distribuciji čutnega, tiste skrite koordinate, ki določajo načine biti, produkcije in komunikacije, ki določajo meje med vidnim in nevidnim, slišnim in neslišnim, misljivim in nemisljivim. Ljudstvo v oblikovanju politike, ki je kot distribucija čutnega vedno organizacija neenakosti, v zavrnitvi kakršnegakoli predstavništva, tudi samopredstavništva, paradoksalno zavrne politiko samo, saj zavrne kakršnokoli oblikovanje policijskega reda, ki bi se vzpostavil skozi neogibno partikularen program ali niz zahtev, ki jih lahko končno organizira samo nasilje policijskega reda. Zavrnitev pred-^^^^^^ stavništva in postavljanja zahtev je tako zavrnitev same organizacije neenakosti, nujne krivice policijskega reda, C U rt ' f s katero se ljudstvo vzpostavi kot najčistejše utelešenje SprememDe v aruZDl nlso preprosto aksioma enakosti, ki poganja politični upor dela brez de- posledica do mejepriterane neenako- leža. Na vprašanje »Kaj je demokracija?« Ranciere sicer odgovarja: demokracija ni režim, demokracija je zgolj in sti ali nevzdrZnih Življenjskih razmer samo v partikularnih zgodovinskih praksah upora poli- ljudstva, ampak transformacija v cijskem,u redu oziroma režimu, ki skuša realizirati aksi- JT J J om enakosti. Demokracija, katere pomen je pri Rancierju polju simbolnega, ki družbene spre- tako nenavadno določen, je zato zastavljena kot želja, ki membe naredi moZne in neko 7nodo je nemogoče uresničiti, in aksiom, ki ga je nemogoče membe nareai mozne in neko 7noao realizirati. Povedano drugače in kar so pokazali prote- vinsko situacijo v percepciji ljudstva stniki gibanja occupy - aksiom, ki ga je mogoče realizirati .. J - ■ ■ - zgolj v radikalni zavrnitvi predstavništva vin s tem poli- razkrije kot nevzdrzno in nepravično, cijskega reda. S to nenavadno potezo pa ljudstvo ostaja s tem pa omogoči in sproži spremem- na goli praznini in neizpolnjenosti svoje lastne instan- -P -P ce - praznini pogoja možnosti politične subjektivacije be v družbenem redu. pred subjektivacijo samo. V trenutku, ko bi se namreč vzpostavilo v instanci programa ali zahtev, bi vzpostavilo novo podobo delitve čutnega, novo neenakost in parti-kularnost režima vsililo vselej neenotni celoti svojih delov. Kaj je torej z zahtevami, ki se ne vzpostavijo, in ljudstvom, ki zavrne naslavljanje na predstavnike? Kako naj določimo učinek dejanja, ki ga lahko s Slavojem Žižkom razumemo kot simbolno nasilje političnega molka? Njegov pomen lahko razumemo skozi Žižkov tekst Težave z Realnim. V polju simbolnega vedno poteka spopad za vselej kontingentno simbolizacijo, simbolno prešitje lebdečih označevalcev in diskurz uokvirjajočega označeval-ca-gospodarja. Povedano drugače - simbolni ideološki boj za pomene in načine, kako razumevamo družbo in dogajanje v njej, kaj dojemamo kot možno in kaj nemo-žno, kako si lahko predstavljamo skupno prihodnost in podobno, je vselej kontingenten, kakor so kontingentne tudi simbolizacije same, brez nujne veze med Realnim, ki ga skušajo simbolizirati. Pri tem je simbolni red kot polje jezika, znakov, kulture, razumljen kot veriga označevalcev, v kateri označevalec-gospodar vzpostavlja okvir določenega reda. Prav spopad za razumevanje, v tem primeru razumevanje gibanja occupy, pa je v tej konstelaciji izjemnega pomena. V skladu s povedanim Žižek razume tudi spremembe v družbi. Te niso preprosto posledica do meje priterane neenakosti ali nevzdržnih življenjskih razmer ljudstva, ampak transformacija v polju simbolnega, ki družbene spremembe naredi možne in neko zgodovinsko situacijo v percepciji ljudstva razkrije kot nevzdržno in nepravično, s tem pa omogoči in sproži spremembe v družbenem redu. Tako Žižek v navedenem tekstu zapiše: »Trenutek, kdaj so neke razmere gospostva izkušene kot neznosne, nikoli ni neposredno vpisan v samo realno teh razmer, marveč je posredovan s simbolno mrežo.« Misel pa potem ponazori na primeru francoske revolucije, ki ni izbruhnila takrat, »ko je izkoriščeval-ski pritisk plemstva in monarhije postal neznosen, marveč takrat, ko je bil razvit ideološki okvir (razsvetljenstvo itd.), znotraj katerega se je privilegiran položaj plemstva pokazal kot iracionalen in krivičen, četudi je bil dejanski položaj plemstva konec 18. stoletja mnogo šibkejši kot, denimo, 100 let pred tem.« V tem smislu protestniki gibanja occupy, s tem ko se ne naslavljajo na obstoječe politično predstavništvo, ustvarjajo praznino v hegemonskem dis-kurzu globalnega kapitalizma, diskurzu vladajočih političnih in finančnih struktur. S svojo telesno prisotnostjo na urbanih protestnih šotoriščih in s svojim molkom nenaslavljanja so namreč javnosti na očeh dokončno porušili včerajšnjo samoumevnost, po kateri je globalni kapitalizem sistem prihodnosti brez možne alternative. Kot Žižek razmišlja v članku Occupy first. Demands come later, se bo novoustvarjena praznina v času temeljnega prevpraševanja trenutnega reda slej ko prej morala zapolniti z novim označevalcem-gospodarjem, protestniki pa bi s tem iz trenutne negativne faze zavračanja prešli v fazo vzpostavljanja pozitivnega alternativnega reda. Pri Žižku in Rancierju je mogoče opaziti neko skupno potezo - pri drugem je ljudstvo vselej presežek distribucije neenakosti v konkretnem policijskem redu, pri prvem pa je Realno vselej presežek njegovih kontingen-tnih simbolizacij, okoli katerih se fajta ideološki boj. In kot mora ta pri Žižku končati v okvirju nekega gospo-darja-označevalca, mora ljudstvo pri Rancierju končati kot »del brez deleža« v neenakosti policijskega reda. Nenavadnost gibanja occupy je zaenkrat ravno v tem, da se giblje proti toku te nujnosti. S tem ostaja v prvi fazi uspešno ustvarjenega vakuuma v hegemonskem diskurzu, njegovi izgubi samoumevnosti, kar je brez dvoma in vsaj iz trenutne bližine dogajanja rečeno največji dosežek gibanja. Prava vrednost in politični novum tega demokratičnega eksperimenta pa se zna skrivati v radikalni zavrnitvi predstavništva in policijskega reda ali geste Gospodarja. Ob tem morda ni dovolj zgolj zahtevati nemogoče, ampak je na tem zahtevanju treba vztrajati. Tako se nam odpirajo poti za prihodnost gibanja - pozitivno ustvarjanje alternativnega političnega reda ali vztrajanje na zavrnitvi geste Gospodarja (vztrajanje v nemogoči zahtevi neposredne demokracije, dokler ne postane mogoča?). Možnosti niso nujno izključujoče in se že gibljejo v neenotnih tokovih gibanja. Gotovo pa je, da bo pomene opisanih poti prineslo samo nadaljnje vztrajanje v eksperimentiranju znotraj praks upora in mišljenja. ro oKUPOciaa s casopisoM UVOD v OKUPACiaO, UVOD v CASOPIS TEKSTJURUSMRKE Mmm pistacija. Bolj ali manj mirno lahko rečemo, da so tisti mediji, od katerih se je to pričakovalo, korektno poročali o bojih, ki so se začeli 15. oktobra. Začutili so, morda že ko je bilo treba pisati o okupaciji Wall Streeta, da zahtevajo naslovitev gibanj, če že ne novega pristopa, vsaj nov besednjak - nov tip vprašanj, ki dogajanje uokvirjajo bolj odprto. Poraz torej ni bil absoluten. Kljub temu manevrski prostor za tiste, ki hočejo dlje, ostaja. Ne s spremembo načina poročanja, pač pa s prevpraševanjem in subver-zijo poročanja samega lahko ostanemo zvesti zarezam, ki smo jih odprli pred Borzami. Te zareze lahko štejemo za enega poglavitnih dosežkov gibanja 15o. V javnosti se je ob boku policijske brutalnosti začelo bojazljivo govoriti o nasilju finančnega kapitalizma, vštric z volitvami in krizo tržne ekonomije pa o neposredni demokraciji. Način, s katerim je vznikni-la nova dikcija, je izredno pomemben. Bolj kot neskončna PR-propaganda je bilo pomembno prakticiranje političnega procesa, ki naj bi presegal predstavništvo in njegove zagate - profesionalizacijo, odtujitev odločevalskega procesa, politični šoubiznis, krčenje političnega na institucionalne debate znotraj pragmatičnega polja neoliberalizma itd. Za vzdrževanje novega procesa političnega delovanja je bilo nujno, da smo gibajoči povsem zavrnili predstavništvo: »Nihče nas ne predstavlja.« Poleg klasičnih centrov moči (državnih) je bilo treba zavrniti tudi klasično formo dialoga »predstavnica jeznih - predstavnik oblasti«. Vsak poenoten dialog zunaj osvobojenega prostora bi namreč ubil heterogenost, ki je bila vzpostavljena. In tu pridemo do srčike zagate. Že prav, da so nekateri mediji korektno predstavili, kaj se dogaja pred Bojzo, toda na koncu koncev so ostali predstavniški. Ni jim uspelo preseči tega, kar je uspevalo gibanju. Prišli so, videli in poročali. To je zelo pomembno zaradi zvezanosti novinarstva in parlamentarne demokracije, ki sta vzniknila kot skupen razsvetljenski projekt. Če je gibanje zavrnilo politično predstavništvo (v ožjem pomenu besede), potem je zavrnilo tudi novinarstvo, kot ga poznamo. Če je zavrnilo formo »predstavnik jeznih - predstavnica oblasti«, je zavrnilo tudi formo »predstavnik jeznih - novinarka - javnost«. Globlji problem, ki ga s tem naslavljamo, je koloniziranost javne sfere s strani tistih, ki imajo v razmerjih moči biceps ali dva več. Kot simptom tega že od vekomaj vznikajo disidentski mediji, alternativni fanzini, umirajoči marksistični mesečinki ipd. Načelo publicitete kot počelo novinarstva je namreč vodilo predvsem v korporativno svobodo medijev, ki naj bi neodvisno nadzirali oblast (»četrta veja oblasti«, »psi čuvaji«), medtem ko je izpadla interpretacija, ki je napeljevala na svobodo in možnost posameznika za sporočanje v javnosti. Mediji, ki so že tako ali tako v krizi zaradi pojava interneta, so ponovno zatajili pri demokratizaciji lastnih strani. Če želimo biti novinarji res zvesti borznemu sporočilu, morajo presekati z lastno tradicijo, prevprašati poročanje samo. Zato je bilo nujno, da se okupira vsaj Tribuno. Temu pa je treba dodati še nekaj. Podobno kot novinarstvo in parlamentarizem moramo skupaj brati tudi predstavništvo in neposrednost v demokraciji. Ni enega pred drugim in odkar stoji parlament, se neposredno demokracijo lahko misli le še mitološko, kot izgubo tistega, česar nismo nikoli posedovali. Zato črtanje logike golega in naivnega posredništva črta tudi logiko golega in naivnega neposredništva. In misliti (misel = praksa) tisto, kar prihaja in trka na vrata, se potemtakem zdi izziv in imperativ. Z drugimi besedami. Čeprav je problem predstavništva ta, da ne gre za to, da bi tisti, ki predstavlja, na skupščino prenesel neko vnaprej izoblikovano voljo, ampak se le-ta izoblikuje šele skozi proces predstavljanja, enako velja tudi za zahteve (gibanj). In za izjave in poimenovanja nasploh. Zaprtje, ki ga proizvede poimenovanje, namreč konstituira oprijemljivo identiteto, ki jo je mogoče upravljati. Taki integraciji se je treba upirati. Zato je še bolj nujno, kot predstavljati, kaj se je pred Bojzo že zgodilo, prevpra-ševati, kaj se še lahko zgodi. Namesto vedno novega poimenovanja fenomenov potrebujemo iskanje razpok v njih, cepljenje možnosti, teoretiziranje dilem. Mmm _ pistacija. BAZCLAS 1. ČASOPiS 3E BiL ZASNOVAN NA ODPRTi DELAVNiCi PRED BOJZO_ 2. ČASOPiS RAZMiŠL3A O BOJUZAPOTREBEBOJA 3. čASOPiS JE OKuPirAl triBuno_ 4. s čASOPiSOm lahko OKUPiRATE JAvni prostor_ 4.1. čASOPiS ni samo za branje - izTRGAJ GA , POLEPi iN zavzEMi ? BBEZ ODCOVOBOV JE model NEHiERARHičNEgA KOMuNiGiRANJA iN ORGANiziRANJA MOGOčE RAzŠiRiTi, ALTERNATiVO PONESTi ONKRAJ MEJE ALTERNATiVNOSTi? SMO LAHKO PRED BOJzO čEz ziMO? KAKO SE POVEzATi z DRUGiMi 15O PO SVETU? KAKO VzDRŽEVATi PiSANO STRUKTURO GiBANJA? DIREKTNO SOCIALNO DELO TEKST ASJA HRVATIN »Kaj je direktno socialno delo?« »To, da človeku, ki je ravnokar padel po tleh, pomagaš vstati.« Socialno delo je z institucionalizacijo in integracijo v sistem kapitalizma izgubilo socialno komponento in se raje zavilo v plašč strokovnjaštva, slepe poslušnosti avtoriteti in vzdrževanja obstoječega družbenega reda. Okostenela in nere-flektirana praksa omogoča razlaščanje socialne države in njeno spreminjanje v totalitarno, ki dostopnost socialnega varstva in s tem dostojnega življenja zreducira na ustrezanje kriterijem standardiziranih obrazcev. Pristaja na kategorično razosebljanje posameznika ter dopušča, da se mu odvzemata avtonomija in človeškost. Z demokratične ravni odnosov se umika na hierarhične; za zidove pisarne, osvobojene vsakršnega občutka odgovornosti za človeško življenje. Prisotnost in stik z ljudmi zamenjuje za profesionalno distanco, osebni angažma pa za rutinsko opravljanje dela. Zlorablja zaupanje ljudi za pridobivanje lastne legitimnosti in kredibilnosti ter jih nazadnje prepusti v nemilost kolesju kapitalizma. Potreben je zasuk fokusa od neustreznosti posameznika k deviantnosti sistema, ki neustrezne posameznike producira. Posameznik postane devianten šele, ko ga kot takega pripozna družba, ki ga primerja z vnaprej konstruiranimi merili, le-ta pa so izrazito nedemokratična in apriorno izključujoča, saj možnost vključevanja podeljujejo povsem poljubno in elitistično. Pričakovati nenaden premik in kompletno prenovo paradigme socialnega dela je v tako rigidnem in vseobsegajočem sistemu iluzorno, saj vpletenost v sistem otežuje zajem celotne slike in refleksije »od zunaj« - misliti zunaj sistema je zelo težko, ne da bi bil pri tem omejen z miselnimi strukturami, podanimi s strani sistema. Nezmožnost videti prakso od zunaj onemogoča doseganje kritične točke (samo)zavedanja o problematiki obstoječega načina dela z ljudmi. Prav ta točka pa je ključen element za doseganje spremembe, podlaga za vzpostavljanje miselnih struktur, temelječih na alternativnih praksah. Drugi, dopolnilni element začetka vzpostavljanja novega miselnega polja je upor avtoriteti kot sredstvo vračanja suverenosti. Rušenje oblastnih struktur in izravnavanje razmerij moči, začenši na individualn ravni, v lastnem vrednostnem sistemu in kasneje v kolektivnem, s povezovanjem »globalno osamljenih posameznikov« v močne, artikulirane zahteve. Naglas, na delavnici, z megafonom v roki pred Poljem. In potem od začetka. Vsaka vnovična artikulacija zahtevam dodaja težo in povratno pozitivno afirmacijo posamezniku, ki te zahteve postavlja. Z glasnim ponavljanjem se krepi začetno prepričanje o pomembnosti zahtev v posamezniku, ki jih ponotranji, prevzame za svoje, se osebno angažira zato, da bi bile slišane - tako sta dosežena oba elementa spremembe: samozavedanje in upor avtoriteti. Premik se lahko zgodi. Kontekst gibanja 15o (BOJA ZA), je hkrati kontekst direktnega social nega dela in je generator za njegovo! vzpostavljanje; je tisti potisk, ki ga potrebujejo izolirani posamezniki (socialni delavci), da kontekst aplicirajo na svojo situacijo, se v njem prepoznajo in odločijo za delovanje. Je odprt in varen prostor, saj širokokotnost gibanja razporedi odgovornost med sodelujočimi ter socialnim delavcem omogoča, da prispevajo, kolikor zmorejo, ne da bi se počutili izpostavljene. Gibanje deluje kot ideološki in fizični podporni sistem in s svojim obstojem konkretizira alternative obstoječemu družbenemu redu; je organski prikaz drugačne ureditve. Prav ta konkretizacija, otipljivost drugačne podobe družbe je lahko vzvod, ki bo omogočil spremembe v doktrini socialnega dela. Preview novega sveta. Otipljivost je večja motivacija za delovanje kot kritična misel in lepe želje. Pomeni varnost, predvidljivost, manjše tveganje ali vsaj proizvede efekt »zdaj ali nikoli«. Ta »zdaj ali nikoli« ustvarja občutek kriznosti, nuje, ki je dodaten potisk za to, da socialni delavec tvega upor avtoriteti. Okoliščine gibanja, potiski, ki iz njih izhajajo, ter direktnost in socialnost gibanja samega so ustvarili prostor za zahtevo vrnitve socialnega dela ljudem. Zasedba ponujenega prostora, podprta z idejami gibanja in paradigmo direktnih akcij, omogoči širjenje novih praks socialnega dela in marginaliziranje za-tiralnih, stigmatizirajočih in kaznovalnih obstoječih praks. Nazadnje je potem omogočena tudi redefinicija socialnega dela kot ustoličenega poklica - daje ga v uporabo vsem, ki delajo direktno in socialno. Vsem, ki pomagajo človeku vstati. Vsem socialnim delavcem kot nosilcem moči, ki delujejo ljudem v prid, so brezpogojno na njihovi strani, tukaj in zdaj, naivno (v hesslovskem smislu), neposredno, odločno odpirajo prostor, ga skupaj z ljudmi zavzemajo in jim ga vračajo, so v gibanju, vlagajo čas, energijo in sebe v akcijske projekte za posameznika in skupnost, se učijo od ljudi, jim pristopajo v njihovem okolju, se odzivajo na stisko, ne da bi se odziv omejil na formalne postopke, opozarjajo na krivice, slišijo, ne le poslušajo, doživljajo bolečino kot priložnost in sanje kot vir moči. Ki se smejejo z ljudmi. Ki izzivajo sebe, svojo prakso, uporabnike. Kritično. Ki mislijo globalno in banalno. Ki namesto vzgojno, kaznovalno, represivno delujejo -socialno. Direktno. KONTEKST GIBANJA 150 [BOJA ZA] JE KONTEKST DIREKTNEGA SOCIALNEGA DELA IN JE GENERATOR NJEGOVEGA VZPOSTAVLJANJA. GIBANJE JE organski PRIKAZ DRÜGACNE ÜREDITVE. ILUSTRACIJA ALOAZ kOSIR FEOZO POČASNOSTI TEKST ANZE DOLINAR Prostor preprečuje vsemu, da bi bilo na istem mestu. Jezik preprečuje vsemu, da bi pomenilo isto. (Jean Baudrillard) Konec oktobra leta 1941 je okupirana Ljubljana doživela množične manifestacije, kjer je večinski del prebivalstva izkazal podporo Osvobodilni fronti. Posebnost teh manifestacij - zaradi česar jih na tem mestu omenjam - je dejstvo, da jih v resnici sploh ni bilo. Poziv se je namreč glasil, naj v znak protesta vsi ob točno določeni uri (med 7. in 8. uro zvečer) ostanejo doma. Ulice in lokali so bili tako v tem času prazni, po njih pa so se sprehajale zgolj zbegane italijanske patrulje. Inovativnost tega dogodka, ki se je ponovil še dvakrat, je unikatna, prav tako pa so molk, tišina in odsotnost, ki so te manifestacije spremljali, dobro izhodišče za nadaljnji premislek o naravi prostora upora in orisu prihodnjih političnih alternativ. Tu v prvi vrsti vstopamo v fenomen odsotnosti kot vztrajanja. zlom ODNOSA MED PROSTOROM iN REDOM -RADiKALNi PRELOM iN MUTAGiJA PARADiGME [ANTONiO NEGRi] Prva referenčna točka, na katero opiram refleksijo gibanja 15o, je vztrajnost. Protestniki vztrajamo na prostoru, ki ima simbolno vrednost. Zakaj? Koncept političnega reda in oblasti je tradicionalno vezan na pojem suverenosti. Ta se nadalje izvaja kot kontrola nad teritorijem v odnosu do ljudi. Navzven suverenost deluje skozi paktiranje (unije, mednarodne organizacije), navznoter pa kot proces legitimacije. Paradigma reda torej na neki točki nujno trči s prostorom kot takim. Vztrajanje, ki ga opažamo pri protestih, je refleksni gib, ki izraža izgubo prostora suverenosti. Kako to? Razlogov je seveda več, a vsaj glede dveh se lahko strinjamo. Prvi je dejstvo, da smo na državni ravni nezmožni monetarne regulacije. Drugi pa dejstvo, da neka državna intervencija v smeri blaginje ni možna. Odsotnost prostora moči se torej zdaj paradoksalno izrazi v poskusu pridobitve prostora na način vztrajanja. Ker je naš politični prostor izpraznjen moči in suverenosti, ga skušamo zapolniti, in ker ta zapolnitev ne sme in ne more imeti narave dogodka, temveč interpretacije, mora imeti nujno karakter vztrajnosti. MEDiJ USTVARi DOGODEK NE GLEDE NA VSEBiNO. [JEAN BAUDRiLLARD] Druga referenčna točka gibanja, ki jo tu predlagamo, je nomadstvo. Ta fenomen tu reflektiramo, ker se je enostavno nemogoče znebiti občutka, da se ob globalni vstaji in navkljub principu vztrajnosti dogaja neko bistveno prehajanje. Povezanost protestov s pomočjo interneta sicer ni nov fenomen, se pa prvič dogaja v takšnem obsegu. Ravno v svojem mirovanju pa protesti uspevajo v povezanosti in prehajanju, kjer se prepletata pomen in informacija. Tu je smiselno aktualizirati Baudrillardov uvid, ki pravi, da obstaja NEOLIBEBALIZEM IN KBIZA NOVINABSTVA TEKST SASO SLA -I jL tihi konsenz, da informacija producira pospešeno akumulacijo pomena. V marksistični misli je to seveda analogno predpostavki, da materialna produkcija ustvarja bogastvo. Ključno je to, da ta tihi konsenz ne drži. Informacija uničuje pomen. Več ko je informacije, manj je pomena. Zakaj so potemtakem protesti nomadski? Ker v svojem vztrajanju iščejo pomen, ker so dinamični ravno v svojem nedelovanju. Če mediji ustvarjajo dogodke ne glede na vsebino, pa zdaj protesti ustvarjajo vsebino, ki išče dogodek. To iskanje dogodka, neskončno potovanje vsebine, torej predlagamo kot nomadsko. ABSTRAKGiJA KOMUNiKAGiJE POSTANE TELO SiNGULARNOSTi iN ROJENA JE MULTiTUDA. [ANTONiO NEGRi] Tretja in zadnja refleksijska opornica, skozi katero poskušamo vstopiti v naravo antidogodkov 15o, je počasnost, ki jo je na stolu pred ljubljansko Borzo izpostavil Michael Hardt. V svoji počasnosti protesti kljubujejo predvsem dojemanju prostora in časa v postmoderni (grotesken termin, vemo). Tu problematiko verjetno najlažje zadenemo s tisto Heideggrovo izjavo iz eseja Reč, ko pravi, da se razdalje v času in prostoru manjšajo, vendar nam to vseeno ne prinese bližine. Počasnost v tem smislu ni efektivna, ni produktivna v smislu kapitalistične produkcije. Lahko gremo še dlje in rečemo, da počasnost kljubuje komunikaciji, ki jo moramo danes razumeti kot fenomen produkcije. Počasnost je modus operandi, obrnjen na glavo, reartikuliran in očiščen zunanjih vplivov. Je sinteza vztrajnostnega in nomadskega karakterja, ki zavrača informacijo v imenu pomena, zavrača dogodek v imenu interpretacije (ki ga išče) in v končni fazi zavrača paradigmo bližine, ki temelji na neposrednosti. Počasnost je tisti vrač Walterja Benjamina, ki prihaja blizu skozi distanco in odmik ter tako zdravi. KO Si JE izUMiL PEKEL, SO BiLA TO NJEGOVA NEBESA NA zEMLJi. [FRiEDRiGH NiETzSGHE] Kar se začne z okupacijo, se mora končati z osvoboditvijo in v tem ta kratek tekst ne želi biti izjema. Nešteta mnenja in interpretacije (tako pozitivna kakor negativna), ki spremljajo gibanje 15o, dokazujejo, da se nekaj resnično dogaja tudi za to generacijo. Če pri nas gibanje ni tako številno, se v resnici niti ne smemo čuditi, saj so situacije od države do države različne, prav tako pa tudi problemi, s katerimi se ljudje soočajo. Prepoznati skupen problem pa pomeni nek teoretski in praktični napor. Preden ga popolnoma pokopljemo, bo treba še zadnjič ponuditi roko marksizmu, očiščenemu totalitarnih refleksov, zastarelih pamfletov in abstraktne redukcije teorije na eno samo varia-blo. Tistemu marksizmu, ki prepoznava realne probleme sedanjosti kot izraz pa-rotislovja med delom in kapitalom, ki se, kakor vidimo, zaostruje. Primer Grčije, karkoli se bo tam v prihodnjih dneh in mesecih zgodilo (ali se je že), bo postavil precedens za cel svet. Tam se je navsezadnje vse skupaj (vsaj za nas) pred več kot dva tisoč leti tudi začelo - s tistimi filozofi, ki so se odločili okupirati duh zgodovine. »Prva svoboda tiska je v tem, da ni podjetje,« se je glasil Marxov odgovor tistim, ki so tisk pred posegi oblasti želeli braniti s sklicevanjem na svobodo obrti. Marx se je dobro zavedal nevarnosti cenzure, ki mu je pozneje kot uredniku Rheinische in Neue Rheinische Zeitung grenila življenje, zavedal pa se je tudi, da svoboda tiska ni ogrožena le zaradi posegov oblasti, temveč jo ogroža tudi neposredna podreditev pod zakonitosti trga. Še več, zanj je bila notranja nesvoboda, podreditev pod tržne zakonitosti, pogoj obstoja zunanje nesvobode, podreditve pod interes politične oblasti. Rešitev je videl v strogi ločitvi uredniške in založniške funkcije, ki naj bi novinarskemu delu zagotovila avtonomijo in mu omogočila opravljanje svoje družbene vloge kot organ javnega mnenja. Normativni pogledi na vlogo novinarstva so se od takrat močno spreminjali, narasli so število, obseg in organizacijska kompleksnost medijskih organizacij, v grobem pa se je v kapitalističnih deželah ohranilo prepričanje, da je novinarstvo zaradi njegove pomembne družbene vloge treba zaščititi pred ekscesi trga. Za to naj bi na eni strani skrbela država s svojo regulacijo, na drugi pa samoregulacija novinarske profesije. Osnovni mit, da je na ta način mogoče nevtralizirati interese lastnikov in medijske korporacije postaviti v službo »javnosti«, je porajal mite o novinarstvu kot »četrti veji«, »psu čuvaju« ali »glasu ljudstva«. Takšne kon-ceptualizacije so prikrivale odnose moči med lastniki in delavci znotraj medijskih organizacij ter asimetrijo moči med medijskimi organizacijami in publiko, vendarle pa je ureditev preprečevala najhujše ekscese komercializacije in uveljavljanja propagandnih interesov oblasti. Vse pogostejše razprave o krizi novinarstva razkrivajo, da ti miti izgubljajo realno podlago, ki jih je nekoč delala vsaj kredibilne. Vzrok zaznane krize lahko iščemo v neposredni podreditvi novičarskega dela neoliberalnemu režimu dela. Če so imeli nekoč novičarski delavci zaradi profesionalnega statusa vsaj nekaj moči pri pogajanju z delodajalcem, so danes med skupinami, ki so najbolj na udaru: nižanje mezd, izguba avtonomije pri delu in dekvalifikacija ter standardizacija dela, uvajanje pre-kernih oblik zaposlitev, kot so pri nas avtorske in podjemne pogodbe, s. p.-ji in študentske napotnice. Spremenilo se je tudi razmerje sil med novinarstvom in propagandno industrijo: kot število lobistov v Bruslju nekajkrat presega število poslancev v Evropskem parlamentu, tako število strokovnjakov za propagando (evfemistično: za odnose z javnostmi) v poznokapitalističnih družbah močno presega število novičarskih delavcev. Bolj ko se novičarsko delo dekvalifici-ra, večji ko je pritisk na nižanje stroškov dela v medijskih organizacijah, bolj postaja novinarstvo odvisno od informacijskih subvencij (npr. sporočil za javnost), ki jih pripravljajo v centrih ekonomske in politične moči. Neposredna podreditev medijskih organizacij propagandnim potrebam ekonomskih in političnih elit, ki jo najbolje ponazarja delovanje medijskega imperija Ruperta Murdocha, potrebuje napad na pravice in avtonomijo novičarskih delavcev. Kriza novinarstva tako ni nič specifičnega, saj so novičarski delavci ujeti v splošen trend nižanja mezd, zaostrene konkurence med posamičnimi kapitalisti in centralizacije ter koncentracije kapitala, ki v globalnem obsegu spreminja razmerja moči med kapitalom in delom. Subjektivna plat krize novinarstva sta zmeda in negotovost glede definiranja smiselne normativne pozicije, ki ne odraža toliko potrebe po redefiniranju normativnih smernic v luči spremenjenih okoliščin kot izgubo relativne avtonomije, ki samoregulacijo sploh omogoča. Na drugi strani poznamo poskuse uveljavljanja alternativnih modelov, nekateri so nastali znotraj antikapitalističnih gibanj (najbolj znan primer je verjetno Indymedia, ki izhaja iz alterglobalizacij-skih protestov leta 1999 v Seattlu), drugi imajo manj radikalne korenine (npr. Public Journalism v ZDA, ki prav tako poskuša preseči izključenost občinstva in različne oblike skupnostnih medijev), vendar ostajajo marginalni in ne morejo konkurirati moči visoko centralizirane medijske industrije. Nedavni upori proti ekscesom neoliberalizma, ki so se začeli v arabskem svetu in prerasli v globalno gibanje, nazadnje v obliki številnih zasedb javnega prostora, le-te so se začele 15. oktobra (15o), so pritegnili pozornost zaradi taktične uporabe novih medijev za koordinacijo gibanja in gradnjo decentralizirane mreže in zahtevajo premislek o tem, ali je možno takšen model nehierarhičnega komuniciranja in organiziranja razširiti, alternativo ponesti onkraj meje alternativnosti. Boj proti moči medijske industrije, ki se je v zadnjih desetletjih vse bolj centralizirala in se člen za členom znebila vse več državne regulacije, ni mogoč zgolj od zunaj, to potrjujejo številni poskusi uveljavljanja alternativnih modelov komuniciranja, ki so obtičali na margini. Če naj bo uspešen, mora izkoristiti notranja trenja in protislovja. Ta se s pospešenim uvajanjem neoliberalnega režima dela znotraj medijskih organizacij stopnjujejo. Vprašanje, ali je mogoče vzpostaviti demokratični model komuniciranja na ravni družbe, je odvisen od boja novičarskih delavcev proti pavperizaciji, ki jim poleg tega, da jih postavlja v nezavidljiv materialni položaj, tudi onemogoča opravljati progresivno družbeno vlogo. Nedavni upori zoper ekscese neolibera-lizma niso nekaj, o čemer lahko novi-čarski delavci poročajo kot »objektivni«, neprizadeti opazovalci, saj sami še predobro vedo, da tudi v tem primeru drži, kar je Marx zabrusil tistim nemškim delavcem, ki so si domišljali, da se jih situacija v Veliki Britaniji ne tiče: »De te fabula narratur!« GLAVI. TEKST 0ERNE3 KALUŽA Evolucijsko drevo teksta se bere od zgoraj (skupni izvor) proti dnu (cepljenje, izumiranje misli/vrst). Sledi se puščicam, ki naznačujejo smisel/smer mišljenja. Ko se linija puščic prekine, se vrne nazaj k točki, kjer so se linije razcepile. Tanjše črte različnih oblik označujejo povezave in analogije. Tako se tvorijo štiri pojmovne linije, naznačene v legendi. Nanje je smiselno biti pozoren po končanem branju. In druga plat te zanke je, da če bi zagovarjal določen tip heterogenosti, bi to izpadlo kot vsiljevanje enega in edinega pravega razumevanja revolucije kot vsiljevanje homogenosti. Ko se v mišljenje začne premočno vpletati jazj£^0na^ vadi slejkoprej vsegaTEonecT Pridemo do nerešljivih aporij, kjer se en ekstrem izkaže za svoje nasprotje, pridemo do I kač. Iii jedo lasten rep. Vela | miSljenja/življenja/(r)evolu-: dje izumre. Ali se je smiselno boriti proti kapitalizmu, če ga morda ravno ti »boji. proti« delajo še močnejšega? Zastavljeno jny^Wl^ šanje. Včasih je tako bolj" enostavno začeti misliti in nato nekaj napisati. Zelo enostavno vprašanje: Ali se pred Bojzo odvija enoten, homogen boj ali imamo heterogene, neujemajo^^ sile, ki sikajo na vse strani? In kaj od tega bi moralo biti? Opredeli se, povej, kaj misliš... tudi prav... Se opravičujem, najbrž se takšnih člankov ne piše v ednini. Sploh če se govori o^reTOlucijnH^o^KupnenT dobrem, kjer bi moral biti »črv jaza« ravno pozabljen ali presežen. Ampak jaz sem si rekel, bom jaz njim povedal, kaj si niišlim o "| revoluciji. Bom jaz napisal erTčlEineirin 6b vse jasno. In potem bomo mi šele lahko postali mi, enotni in usmerjeni, z jasnimi zahtevami. _ ^£ak gotem sem se kar naenkrat začel zavedati, da vprašanje nI tako preprosto. Oziroma da je preprosto, ampak vseeno »tritky«. Že s samim aktom pisanja nekakšno zanko. Cela številka Tribune bo posvečena revoluciji, jaz pa bom le en izmed mnogih, en izmed heterogenih glasov, tudi če bom v svojem članku zagovarjal prednosti homogenosti. Potem sem hotel nehaü pisati... Ampak ali ni ravno ta trik tisti, ki poganja neko skupnost naprej? Daji?sak_posam^zniJ jaz misli, da je najpomemb- j nejši in zato da vse od sebe? I Kot v nogometnem moStvu, I ki deluje kot skupek »egotri-perjev«. »Naši fantje so dali | vse od sebe!« LEGENDA 1. jaz, drugi, želja, 2. homogenost, statika, "feeling" 3. heterogenost, gibanje, "spirit" 4. Vse o evoluciji.... I Zanimivost vpraSaija izhaja iz njegove "cehtTarne topološke pozicije znotraj revolucionarnega teoretskega polja. V nadaljevanju zarisano v dveh vejah: ♦ Če imamo heterogeno strukturo gibanja brez vodij, smernic in ciljev, potem lahko vseskupaj zelo hitro zamre ali se razprši in izgubi smisel. Ampak morda pa ni Če imamo homogeno strukturo revolucije, potem je večja možnost, da pride do izpostavljenja jasnih zahtev in namenov gibanja. Na prvo žogo to izgleda kot »goal«, kot cUj, ki bi si ga vsako tako gibanje slabo, če kdaj kaj Izumre, ta-Jtrat ko je čas za.to,.iri.s.svo-.. | jo smrtjo da prostor čemu boljšemu. Tako kot je izumrtje dinozavrov omogočilo vzp.pn sesalcev... Tako .kot j.e tudi ta miselna linija slepa veja v mišljenju, ki kmalu izumre. A je zato kaj slabša? Ampak ali se ne producira tega, čemur v evoluciji rečemo popolnost ali smisel, ravno s ppmpčjp heteroge- .1 :nega mnoštva nesmislov, : torej imanentno in ne tran: scendentno? Darwinu so so; dobniki težili: »Kalto je mo: žno, da je naključje naravne : izbire produciralo nekaj tako :popolnega, kot je človeško : oko?« Njegov odgovor je bil : preprost: »Za popolnost in ■ smiselnost je potrebna še : daljša, še bolj heterogena in [kaotična linija nesmiselnih : dggodkgy,_obratov_in i)rila-_ : godltev. Smisel se producira [spontano, za subjektovim : hrbtom. Čebela ne razume smisla panja in nogometaš : ne_razun^ teorijejiogome-";ta.« " Ampak ali ni popolnoma isti iudi cilj »suverena«, kdorkoli to že danes je. Cilj, da se formulirajo jasne zahteve, da se usede za skupno mizo, da se^začne obljubljati in pogajati. zastave in nehate težiti«. ^Mivamjda^^ po^em vi podrete šotore, zavijete |»Povej mi, kaj si želiš, tiiyaztij^ohiin^^ jpravi duh kapitalizma in nas zvito vabi v dialektit-ko lastne želje. Za razliko od ostalih duhov ne izpolni samo treh želja, ampak njegova moč izhaja ravno iz tega, da izpolnjuje, da torej polni luknjo želje v neskončnost. Da nikoli ne reče - to je tvoja zadnja želja. Vsi smo, tako kot džan-kiji, alkoholiki in skopuhi, ujeti v Igrico večiiega Iz-miiianja zadnje enote, zadnjega šusa, kozarca ali ko-fvanca ... Ali se torej splača tuugiifiCLSgčiiegaJat kanja na izpointev zadnje zahteve? Ali nismo takrat že v središču kapitalistične :- logike?--------- pak mogoče je pa ta ] bnost nekaj Ampak ali ni dinamika upora, ki smo mu priča, su-^nljivo^odobi^^ ga kapitalizma? Gibanje 15o nima^iobenih^ummjihT zakonov ali načel, usmerja^gajiotranjajogl^^ »Pov^ na skupščini, kaj želiš. In to delaj!« Tako kot jppzitivnega. Dandanes ^ proti kapitalizmu, kapitalizem pa je močnejši kot^^^ kdajkoli. Izgleda, da se nekako hrani iz^jp sovraštva proti sebi. Bolj ko gnije, bolj- : : : ši je. Evolucijsko gledano.je.deflnitlvno., .• .• ■ kapitalizem nima zunanje meje. »Za« so tako rekoč : Morda bi morali, sledeč :.peleuzu, "^oj proti ne^ čemu" zamenjati z « bojem z nečim": kjer ni več jasno, kdo je nasprotnik in kdo zaveznik, kjer se kombinira nasprotovanje s posnemanjem, kjer se J «nasprotnika « ne premaga, ampak shizofreni- in drugi ne drugi, kjer ni več reprezentacije. »Nihče nas ne reprezentira!« vreden vsega spoštovanja. Mogoče je smiselno igra-JHgricoj ca. Morda je treba kapitalizem posnemati in ga tako »zjebati«. Tako kot rakaste celice posnemajo zdrave celice ter postanejo od njih močnejše, se čezmerno razmnožijo in uničijo celotno telo. Morda so šotorišča pred finančnimi institucijami širom svetovnih mest zametki smrtpnosnih tumorjev znotraj fizičnega sveta, globalnega telesa. vsi. Pa tudi dobrodošel je vsak. »I"ve got a spirit, but lose a feeling.« se glasi refren pesmi s pomen- Ijivim naslovom - Disorder. Morda bi se dalo celotno vprašanje revolucije, kakor tudi vprašanje razmišljanja in pisanja, avtorefern-cialno vprašanje torej, zvesti na problem »neskladnosti« in večne-_ga neujejnanja_m^d_»^piritom« in 2>feeUngom_«^med gjbanjemjn I statika (sedenjem) in iskanjem nekakšnega nestabilnega ravnovesja ' med njima! torej »duh«, zagon in sila, potem ni občutka. Obstaja nevarnost zablode, nevarnost, da se kar naenkrat znajdemo sredi kakšnega Jašističnegaj|ibaiyaJ^ Heidegger), bodisi v mišljenju bodisi v družbi. »Če je »feetfng«, če smo počasni in tehtajoči, potem ni »špirita« in nemogoče se je odločiti za karkoli - vsaka teza ima antitezo, vsaka pozitivna poteza skriva svoj negativni in nevarni potencial. Zato izgleda najbolj varno ostati na mesta, obsedeti. Tudi tu obstaja nevarnost zavoja v fašizem, saj skriva ^yarnost<^korvr^nota neverjeten fašistični potencial. Ali ni to »sedenje« (za skupno mizo) ravno _ konec »gibanja«, .teri; toriaTizacija, ki ujame in zatre vse presežne sile, vse poganjke idej, ki niso direktno uporabni kot diplomatska orožja? Morda pa bi bilo smiselno razmišljati ne v smeri skupnega »sede- nja«, ampak skupnega _»g^ibanja«, plesanja s suverenom. On je namreč tisti, ki si pridržuje ekskluzivno pravico do nasilja, ki mu sicer ne reče tako, ampak kaznovanje, pravo, zakon, vojska ali policija. Nasilnih gibanj se boji zato, ker posnemajo njegovo lastno delovanje-gibanje.Boji se svojega dvojnika, I boji se sam sebe. Ampak ali ne spada I verena in njegovega i_glba^n]a _k ujetosti, ki I omogoča večno vra-I čanje enakega - poj novno instituciona-liziranje neke nove vrste nasilja, ki je le rahlo drugačno od prejšnjega: »Revolucija prinaša novo oblast. In vsaka oblast pomeni policijo in vsaka policija orožje v surovih rokah...« I Tudi znotraj evolucije I lahko opazimo igro istih I dveh gpčel, i^ro medjraz-liiTo in Donavlianiem. med" nagonom življenja in smrti. Nekaj teži k temu, da so potomci enaki svojim prednikom, da se ponavlja vedno isti DNK, nekaj pa k temu, da se skozi ponavljanje ponavljanja dogodi sprememba, mutacija ali tumor. Obstoj »arabske revolucije« Pomembna točka preobrata v sodobni arabski zgodovini je tudi invazija Iraka leta 2003. Samopodoba arabskih narodov se je (ponovno) začela dvigovati z oku-Leiden, Nizozemska pacijo Iraka in Afganistana. To se je kazalo v nasprotova- nju okupaciji in kasneje v podpori iraškega odporniške-Arabski narodi so stoletja dolgo trpeli ga gibanja, ki je vase povleklo večino populacije (vojaško .................................................................................. in civilno). Grozote, ki so se zgodile v Iraku, in »finančni kolonizatorsko politiko, okupacijo in in moralni samomor ZDA«, kakor poroča Hana Al Baya- .................................................................................. ti, so omogočili arabskemu narodu spoznati represivno ekonomsko opustošenje. Domače elite politiko tujih in domačih akterjev, ki so podpirali impe- .................................................................................. rializem in sionizem. Narod je začenjal biti neustrašen. so imperialistične mehanizme prevzele Arabci nikdar pred t. i. »arabsko revolucijo« (ki se je .................................................................................. začela v Tuniziji decembra 2010, nadaljevala pa v Egiptu) in iz njih naredile nacionalne politične niso bili politično tako zavzeti, kakor so zdaj, čeprav so .................................................................................. bili temelji za upore položeni že v poznih 80-ih. Dolgo- okvirje. Prebivalci večine držav Bližnjega letno trpljenje in nezadovoljstvo zaradi kolonializma in .................................................................................. imperializma, ki se je prevesilo v kapitalistično-izkori- vzhoda in severa Afrike, pa tudi prebival- ščevalsko politiko, je rezultiralo v masoven odpor proti .................................................................................. voditeljem, sistemu, korupciji, svetovnemu redu. ci zalivskih držav, so v tem času nemoč- Arabske države imajo različno demografsko struktu- .................................................................................. ro, politične vladavine in zgodovinske izkušnje. Vseeno no spremljali dogajanje, borili (političen si delijo kolektivni spomin, skupni jezik, religijo in iz.................................................................................. koriščevalsko politiko svojih lastnih in tujih (zahodnih) in militanten) Sizifov boj proti Goljatu in režimov. Motor spremembe ne predstavlja le inspiracija .................................................................................. »svobodnih mladeničev«, temveč predvsem tistih (tudi kratko malo obubožali. mladih), ki s konfrontacijo dosedanje vladavine, korup- .................................................................................... tivnega političnega sistema in ekonomske eksploatacije ustvarjajo epistemološki rez. Neuresničitev revolucije? V Libiji so zahodne sile podprle upornike proti Gadafije-vemu režimu z namenom dominirati nad revolucijo in preprečiti združitev le-te z uporniškimi gibanji v Tuniziji in Egiptu. Zahod okupira ne le vojaško, temveč predvsem ekonomsko - prek ustvarjanja odvisnostne politike, prodaje blaga, preprečevanja razvoja industrije v okupiranih območjih in ohranjevanja koncesij starih režimov. Združena arabska revolucija se torej ne sme zgoditi; če se že dogaja, mora biti particirana in usmerjena »navznoter«. Globalna finančna kriza ne dovoljuje Zahodu, da bi vojaško posredoval na vseh »kriznih žariščih«, vojna v Iraku pa je dokazala, da je finančna in vojaška izguba ZDA presegla vsa pričakovanja. Očrnitev arabskih upornikov kot s strani Zahoda postavljenih sil je dober način, kako ustvariti notranja nestrinjanja, dvom in zmedo. Kar se dogaja v arabskem svetu je edinstveno - dogajanje ima moč doseči menjavo politične in ekonomske paradigme, če bi se lahko arabske sile ponovno organizirale in povezale v ekonomski blok (ekonomsko neodvisnost oz. samozadostnost). Revolucija v Tuniziji, Egiptu, Jemnu in Libiji ne pomeni revolucije političnih strank in revolucionarnih gibanj, temveč socialno revolucijo, ki se bori za socialne pravice in proti koruptivnemu sistemu. Politične stranke pa bodo razumljivo poskušale zmagati na volitvah. Kakor trdijo Abdullah Al Bayati, Hana Al Bayati in Ian Douglas, so arabske revolucije dokazale, da revolucionarno vodstvo očitno ni potrebno za uspešen premik režimov. Revolucijo je ustvarilo kolektivno gibanje, ki pa za uspeh potrebuje prodoren socialni in ekonomski program. Arabski revolt in postislamizem V 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja je bil t. i. revolucionarni islam učinkovit način za reševanje težav v tedanji islamski družbi. Sekularni nacionalisti in arabski levičarji družbi niso zagotovili potrebne svobode in pro-spiritete, ki jo je arabski narod dolgo pričakoval. Zlom komunizma je vodil v formiranje različnih ideologij -tudi revolucionarnega islamizma (ne islama). Na severu Afrike in na Bližnjem vzhodu se prepletajo kulturna, religiozna in pluralistična gibanja. Danes so zahteve upornikov jasne - so pragmatične in po besedah kolumnistke Laile Beghi tudi postislamistične: današnji postislamizem stremi k združitvi individualne izbire, modernosti in islamskega zgodovinskega ozadja; je sekularen, a ne pomeni umika religiozne komponente s politične scene, temveč predvideva (socialni, družbeni) aktivizem, ki je islamski ideji imanenten. V času vladavine Bena Alija so bili islamisti v Tuniziji prepovedani, zdaj pa so se ponovno vrnili z drugačnim Mediji ne poročajo o »revolucionarnem« dogajanju v Iraku; iraški upor se mora zatreti, ker predstavlja tisto, kar si ZDA, mednarodna skupnost in iraška vlada nočejo priznati - da ni bila napaka samo invazija, temveč da so celo danes, osem let po okupaciji, Iračani in Iračanke pripravljeni javno izraziti svoje mnenje in nasprotovanje do »marionetne iraške vlade«. programom. Podobno je z Muslimansko bratovščino v Egiptu in Libiji. Danes pomenijo nov politični projekt. Islam in revolucija Ni odveč opozoriti, da v tem predelu sveta igra islam zelo pomembno vlogo tudi, kar se tiče socialnega in ekonomskega življenja, in to ravno zaradi specifike zgodovinskega, kulturnega in verskega ozadja arabskega sveta. Fundamentalistične sile nikakor ne smejo poskušati prevzeti gibanja revolucije za realizacijo lastnih interesov v imenu islama, neobhodno pa je poudariti, da je sedaj morda priložnost za soočanje islamske socialne in pravno-politične misli z ostalimi akterji z namenom ustvari skupen program za dobrobit vseh prebivalcev, slojev in veroizpovedi. Proces repolitizacije arabskega sveta bi pomenil rojstvo programa socialnih pravic, svoboščin in državne blaginje in bi moral potekati v duhu potreb naroda. Namesto komercialnih bank, ki sodelujejo pri kapitalistični eksploataciji, je morda priložnost za islamske banke. Islamska ekonomija s socialnim davkom, prepovedjo obrestne mere, zagotavljanjem čistih kupoprodajnih vzorcev in finančnimi oprijemi, prepovedjo investicij v t. i. prepovedane sektorje ter poslovanjem na bazi islamske poslovne etike ponuja bazo za novo definiranje ekonomske moči, temelječe na etičnih vzorcih delovanja. Zamenjati pa se bo morala politika eksploatacije, politična scena, ki ustvarja neenaka razmerja v svetovnem gospodarstvu. Nazaj k Iraku Četudi je Barack Obama v oktobru 2011 napovedal umik vojaških sil iz Iraka do konca leta, je washington-ska prisotnost v tej državi (in regiji) dodobra zasidrana. Indikator ekonomskih relacij in pomembnosti revolucije v arabskem svetu predstavlja dogajanje v Iraku. Če bi mednarodna skupnost resnično ciljala na dobrobit prebivalcev Iraka, bi podprla iraške protestnike, ki že mesece demonstrirajo na ulicah večjih mest, navkljub močni vladni opoziciji in javnemu zatiranju (zapiranju, mučenju) protestnikov. Mediji ne poročajo o »revolucionarnem« dogajanju v Iraku; iraški upor se mora zatreti, ker predstavlja tisto, kar si ZDA, mednarodna skupnost in iraška vlada nočejo priznati - da ni bila napaka samo invazija, temveč da so celo danes, osem let po okupaciji, Iračani in Iračanke pripravljeni javno izraziti svoje mnenje in nasprotovanje do »marionetne iraške vlade«. Irak se je odprl svetovnemu tržišču ravno zato, ker je bil v času Sadama Huseina relativno samozadosten. Tunizija (s svojo politiko liberalizacije in zadolževanjem) in Egipt nista bila prisiljena v vojno stanje, a sta ubrala podobno pot odpiranja svojega tržišča svetovnemu gospodarstvu, le da sta do tega rezultata prišla na svoj lasten način - Mubarak se ni odločil za posojila v času krize, kakor je to naredil Ben Ali, temveč za ekonomsko strategijo prodaje velikih egiptovskih bank mednarodnim ponudnikom. Koruptivne politične stranke, programi, mediji in represivni aparat so bili nekateri izmed elementov, ki so egiptovsko družbo obubožali. Arabske revolucije imajo torej dvo-, če ne celo troplastno sporočilo: pomenijo boj proti avtokratskim režimom, proti liberalizaciji trga in kličejo k združenemu boju muslimanov, Koptov, levičarjev in ostalih proti ideološkim interpretacijam revolucije in neokolonialnizmu. Vendarle so vzroki za revolucijo ekonomski in ne ideološki. ra o pasteh (mnogo)barvne revolucije piše Jure Lesjak ilustracija Jana Božič VHuxleyjevem Grotesknem plesu Bojanus in Gumbril razpravljata o možnostih družbene transformacije, pri čemer slednji sprašuje, zakaj mu je toliko do tega, da bi bila revolucija. Gumbril odgovarja: »Bila bi prijetna sprememba. Zmerom sem imel rad spremembo in malo razvnemanja. I...I Saj človek nikoli ne ve prav zagotovo, kako se bo končal kak eksperiment. /.../ Spominjam se, ko sem bil še deček, je moj stari očka /.../ naredil eksperiment, da je cepil poganjek rože Gloire de Dijon na grm črnega grozdiča. Ali mi boste verjeli, gospod Gumbril, zrastle so črne vrtnice, črne kakor oglje. Tega bi si nihče ne mislil, ko bi ne bilo tega preskusa. In prav to vam pravim o revoluciji. Ne veste, kaj se bo rodilo iz nje, dokler ne poskusite. Črne vrtnice, modre vrtnice - kdo ve, gospod Gumbril, kdo ve?« Bojanus na tem mestu opozori na dva ključna momenta, ki jih je treba nasloviti, ko govorimo o možnostih družbenih sprememb: prvič, potrebno je nenehno eksperimentiranje; in drugič, rezultati tega eksperimentiranja naj ne bi bili nikoli znani vnaprej, saj ne moremo vedeti, kako se bodo odvili. Huxleyjev leposlovni lik na tak način spoznava, da je revolucija proces, v katerem ne moremo predvideti, kakšna bo prihodnost prelomitve z obstoječim. Takšno spoznanje po eni strani vodi do paradoksalne situacije, v kateri se hitro znajdemo na točki večnega brezizhodnega položaja pri zamišljanju bodoče, drugačne družbene ureditve. Pogled iz drugega zornega kota pa potrjuje, da mora biti ravno omenjeni paradoks (če to sploh je?) nujno permanenten in hkrati vseprisoten, če želimo družbena vprašanja napasti z revolucionarnimi odgovori, idejami, koncepti. Diskrepanca med tema skrajnostma izraža enega največjih problemov alternativnih družbenih gibanj, ki imajo revolucionarne težnje, s katerimi želijo spodkopati in zrušiti trenuten družbenopolitični sistem. Osnovna metodološka in/ali ideološka zmota se kaže že v percepciji revolucije same, ki se v tem primeru predstavlja kot neka idealna rešitev v prihodnosti. Z eno besedo: edini cilj je revolucija. Pri tem se seveda nasproti postavljajo številne prepreke. Največji problem in posledično skupni imenovalec vseh konfliktnih situacij je predvsem v tem, da že v izhodišču skuša postaviti končni cilj vseh različnih bojev, ki se mora končati z zmago revolucije. Naj bodo takšna prizadevanja teoretično še tako radikalna in revolucionarna, praktične implementacije kažejo povsem drugačno sliko takšnega delovanja. Revolucionarna družbena gibanja v svojih bistvenih prizadevanjih med drugim zasledujejo želje po drugačni družbeni ureditvi, »pravi« demokraciji, »dejanski« svobodi, enakosti in pravičnosti. Njihova revolucionarnost se kaže s postavljanjem idealov, ki bodo Sine Qua Non bodoče družbene realnosti. Takšno stanje se po tej razlagi kani zgoditi po revoluciji. Bistveno vprašanje na tej točki je sledeče: kako oziroma s kakšnimi sredstvi priti do teh idealov, za katere se je vredno boriti skozi revolucionaren proces, ki bo razbil trenutni status quo in postavil nova družbena razmerja? V razpravo na tem mestu vključimo Bakuninovo osmišljanje revolucije, v katerem sta potrebni dve zaporedni fazi družbene spremembe: v prvi (ki jo v tem sestavku puščamo ob strani) je treba s »hladnim, neizprosnim bojem« uničiti vse obstoječe institucije in elemente, ki nasprotujejo toku revolucije; v drugi fazi, po destrukciji, pa sledi kreacija oziroma družbena transformacija, ki se bo po spontanih vodilih vsakodnevnih življenjskih izkušenj, potreb in aspiracij gradila od spodaj navzgor. Bakunin ne ponudi natančnega odgovora, na kakšen način se bo izvajala družbena transformacija in kdo bo nosilec le-te, saj, kot pravi, idealna družbena organizacija ne more biti izpeljana, ker je že prisotna v ljudeh samih. Za vzpostavitev novega, radikalno drugačnega sistema pa ljudje po Bakuninu potrebujejo tudi pomočnike, vedno pripravljene »profesionalne« revolucionarje, ki bodo sposobni poenotiti instinkte ljudi in revolucionarne ideje. Na tej točki se Bakunin ujame v past hegemonskega položaja idej, pogledov in konceptov določenih posameznikov, ki sestavljajo »skrito družbo«. Ta je, tako pravi Bakunin, potrebna zaradi tega, ker se ljudje sami niso sposobni »formulirati, povezati in združiti« v (anti)sistem. Skupnosti v uporu s tem gradijo nove oblike organiziranosti zgolj na relaciji »anti-sistem« (ki naj bi bil že sam po sebi dober) proti »sistemu« (ki naj bi bil že sam po sebi slab). A takšna razlika med omenjenima oblikama organiziranosti je zgolj navidezna: če se vrnemo na izhodiščni, nasprotujoči si tezi o (nujnem) »paradoksu revolucije«, uvidimo, da (domnevni) »anti-sistem« teži natančno k temu, da bi prelomil z večnim brezizhodnim položajem pri zamišljanju bodoče, »drugačne« družbene ureditve. Poenostavljeno: »anti-sis-tem« želi prihodnost vzeti v svoje roke. Oziroma - kontekstu-alizirano s Huxleyem: ko »anti-sistem« dela eksperiment s cepitvijo poganjka rože Gloire de Dijon na grm črnega grozdiča, uporablja vsa razpoložljiva sredstva, da bodo zrasle vr- tnice, ki bodo a priori točno določene barve. Revolucionarno gibanje (»anti-sistem«) zaradi hegemonskih teženj posameznih voditeljev in skupin znotraj skupnosti v uporu pristane na skorajda identično logiko, kot jo vsiljuje obstoječi družbeni red - na nujnost hierarhičnosti, piramidalne instituci-onalizacije, prisile, nadvlade, kontrole in discipline. Takšna organiziranost v najboljšem primeru dopušča možnost različnih poti do revolucionarnih sprememb - kljub vsemu imajo nekatere že vnaprej izborjeno prednostno pozicijo. V najslabšem primeru pa organizacija takšne vrste vodi do Nečajeve-ga Katekizma revolucionarja, v katerem je podano delovanje »anarhistične« celice s poudarkom »na predanosti vodstvu, disciplini in neomajni veri v pravičnost njihovih namenov«. (Teorijo je z ubojem člana celice Ivana Ivanoviča Ivanova, ki je podvomil v avtoritarne metode voditelja (ne v samo revolucijo), v praksi potrdil Sergej Nečajev sam.) Pri vprašanju nujnosti voditeljev se je smiselno spomniti tudi na pesem Leaders, ki jo leta 1967 izdal underground časopis The Seed. V zadnjem delu besedila je zapisano: »Vemo, da sistem ne deluje, ker živimo na njegovih ruševinah. Vemo, da voditelji ne delujejo, ker nas vsi vedno znova pripeljejo do sedanje realnosti, tako dobri kot slabi voditelji... Kar sistem razume kot organizacijo /.../je sistemska kletka, ki samovoljno omejuje možno. To ni nikoli delovalo. Vedno je proizvajalo sedanjost«. In ravno proizvajanje sedanjosti se zdi v številnih primerih končni rezultat takšnih oblik »revolucionarnih« gibanj, kot so bila opisana zgoraj (klasičen primer v tem kontekstu predstavlja leninizem). Glavni problem njihovega delovanja tako ostaja na osnovnem razumevanju procesa revolucije: cilj družbenih gibanj nikoli ne sme postati osvojitev zadnjega nivoja boja, ki bi/bo pripeljal do revolucije. Nasprotno: družbena gibanja si morajo prizadevati, da se revolucija nikoli ne bo zgodila oziroma da se nikoli ne privede do konca. Poleg revo-lucioniranja »sistema« se mora hkrati izvajati tudi revolucija znotraj »anti-sistema«, zato na tem mestu ne moremo več govoriti o revolucionarnih gibanjih, temveč je bolj ustrezno, da govorimo o družbenih gibanjih, ki delajo revolucijo možno, a hkrati nikoli dosegljivo (opisano prakticira tako imenovano gibanje gibanj oziroma alterglobalistično gibanje). Ključna lastnost takšnih gibanj ne sme ostati zgolj na stopnji, na kateri je možna tudi organiziranost mimo obstoječih institucij. Takšne prakse enakega organiziranja so bile skozi zgodovino že dokazane. Cilji morajo biti višji: samoorganizirati se na način svobodne, enakopravne, demokratične, pluralne ^ radikalno drugačne družbene ureditve. ro »Mislim, saj so pravice za vse, ne, samo meni to ne odgovarja!« Do poroke bo vse dobro ali o problematični rabi diskurzov na fronti Družinski zakonik piše Zala Razpotnik Zgodba o Družinskem zakoniku se piše že dobri dve leti. Ko se že zazdi, da se bo končno odvila mimo vseh preprek, doživi nov dramatičen zaplet. Ta se tokrat odvija v čakalnici, kjer se čaka na razsodbo Ustavnega sodišča o ustavnosti referenduma o Družinskem zakoniku. Med tem ko se Ustavno sodišče skozi svoje poslanstvo in pravne inštrumente prebija do odločitve, se zdi, da se je ljudstvo že izreklo, saj je povabilo na breg »za« ali »proti« redko koga obšlo. Pa v resnici ne gre za odločanje o Družinskem zakoniku, temveč o priznavanju pravic manjšini oz. »močnemu gejevskemu lobiju«, odvisno od percepcije. Gre za trud širitve prostora svobodnih odločitev in hkrati enoumno vzklikanje o edinih pravih formah življenjskih skupnosti. Navkljub racionalno dojemljivim argumentom so bili v opredelitve inscenirani strahovi, ki so plod kopičenja odmevnih, prepogosto sovražnih izjav v javnosti, te pa so mediji senzacionalno naselili v glave, misleče na prihodnost svoje domovine. »Mislim, saj so pravice za vse, ne, samo meni to ne odgovarja,« »zato, ker mora biti en red« ali pa »jaz ne vem, ker ga nisem prebrala, ampak sliši se marsikaj,« so primeri argumentacije za oddajo podpisov za referendum, ki so jih ujele kamere nacionalne televizije. Opredelitev za ali proti Družinskemu zakoniku je postala celo selektivno orodje na lepotnih tekmovanjih. Skratka, Družinski zakonik je na tnalu ljudske odločitve že precej časa, slovenska javnost se je, vsaj na videz, o teh vprašanjih polarizirala. Ob tem je zaskrbljujoče predvsem to, da so človekove pravice postale diskutabilne, javni prostor pa je odprl vrata različnim diskriminatornim in žaljivim retorikam. V dolgotrajnem postopku presojanja Družinskega zakonika v Državnem zboru, delovnih telesih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, različnih medijskih repre-zentacijah in strokovni ter laični javnosti so se mnenja večinoma porazdelila med dva pola, s čimer se je ustvaril format pro et contra. Neefektivnost razprav, katerih namen je bil pogosto doseči kompromis (?), je mogoče pripisati sami naravi polarizacije, ki ni delila strokovnih argumentov, temveč se je izvrševala prvič po političnih barvah, drugič pa so izmenjave mnenj dveh na videz poenotenih polov potekale na različnih diskurzivnih nivojih. Tako sta se v javnosti, poenostavljeno rečeno, soočali znanost in ideologija, argumenti in predsodki, od česar konsenza kot izkupička debate ni mogoče pričakovati. In nenazadnje se seveda postavlja pod vprašaj sam smisel in namen takšnih debat, kjer so na udaru pravice (spolnih) manjšin, predvsem pa sta vprašljiva način razpravljanja na politični ravni in vključevanje laične javnosti. Zdi se, da se na vsebinskem področju argumentov in protiargumentov od poslušanja referatov v javnomnenjski predstaviti v Državnem zboru jeseni 2009 ni kaj dosti spremenilo, kljub temu da je parlamentarna razprava in razprava strokovnega odbora ministrstva tekla dve leti. Navkljub obširnosti predloga Družinskega zakonika se je polemika večinoma zgoščevala okrog vprašanj, ki zadevajo istospol-ne partnerske skupnosti, njihovo priznavanje in posvojitev otrok v te skupnosti. Členi, ki se tičejo te »problematike«, so bili kmalu s strani glavnih akterjev in akterk, pa tudi medijev, krajše poimenovani kot »sporni členi« in s tem javno izpostavljeni kot predmet, ki potrebuje debato in usklajevanje širše javnosti. Argumentacija predlagateljev in zagovornikov Družinskega zakonika se je opirala predvsem na diskurz človekovih pravic, ki je ostal osrednji princip vse do sprejetja Družinskega zakonika. Kasneje pa tudi v okviru polemike o legitimnosti referenduma, navkljub temu da je bil sicer Družinski zakonik sprejet v kompromisni različici, ki še vedno vzpostavlja ločnico med homoseksualnimi in he-teroseksualnimi partnerstvi oz. družinami, kar se tiče do- Na obeh straneh pa je bilo mogoče opaziti predvsem nekaj - iskanje odklona ali pa istosti s heteroseksualno tradicionalno družino, kar se je izkazalo za ključno normo pri odločanju o tem, kdo ali kaj je primerno okolje za otroka. ločenih pravnih pravic in simbolne neizenačitve. V tem kompromisu se torej zasledovanje diskurza človekovih pravic in 14. člena Ustave RS ni povsem realiziralo, kot bi se, če bi bil sprejet prvotni predlog zakona, ki je enostavno postavljal enačaj med različnimi oblikami partnerskih in družinskih skupnosti ne glede na spolno pripadnost. Ob poteku razprav so se predlagatelji zakona pogosto lovili med diskurzom človekovih pravic in pedocentrizma, ob tem pa se potiskali v pozicijo branilcev (realnega stanja). Na argumente, ki so sloneli na človekovih pravicah, se je pogosto pripenjala normalizacija istospolnih parov v kontekstu dokazovanja vsebinske istosti s t. i. »tradicionalno družino«, ravno v tem lovljenju med legitimizacijo raznolikosti in tolažbo, ki zagotavlja ohranitev tradicionalnih družinskih form, pa so se nevede podčrtali odkloni od normalnosti, ki je enaka domnevni tradicionalnosti. Heteroseksualno nuklearna družina se je ob tem postavljala kot normativ, ki ga ostale forme lovijo za rep, vsaka razdalja med njimi pa je samoumevno označena za odstopanje, primanjkljaj. Normalizacija neheteroseksualnih partnerskih zvez je šla tako daleč, da se je kdaj komu zareklo tudi o tem, da se znotraj takšnih skupnosti spolne vloge razdeljujejo podobno kot v heteroseksualnih družinah (!). S tem pa se seveda kot obči zgled vzpostavlja heteronormativnost, ki se utrjuje celo v kontekstih, kjer bi se jo dalo postaviti pod vprašaj. Poleg tega je bilo večkrat poudarjeno, da zakon v središče postavlja predvsem otroke in njihove pravice (v trenutkih tudi zaradi strahu pred očitki, da zakon daje gejem in lezbijkam pravico do otrok) in da je zato nujno potreben za ureditev trenutnega stanja. Moment realnosti je bil pogosto izkoriščen tudi v smislu, da zakon le ureja tisto, kar že obstaja, in »da življenje poišče pot samo mimobe-žno pravnim podlagam« ter, kot tolažniško najpomembnejše, zakon ne ustanavlja novih istospolnih partnerskih zvez in družin. To se seveda zdi logično, vendar se je pri tem način prepričevanja tistih, ki Družinskemu zakoniku zaradi »spornih členov« nasprotujejo z očitkom, da zakon ustanavlja istospolne skupnosti, izkazal kot problematičen. Temu se sicer res ponuja odgovor kar pa je podobno argumentu, ki na podlagi raziskav o vplivu odraščanja z istospolnimi starši prepričuje in tolaži, da ti otroci nimajo nič večjih možnosti, da bodo sami istospolno usmerjeni. Sicer pa obstaja možnost, da bo zakon istospolne pare »spodbudil« k razmišljanju o osnovanju družine. Vsaj tako je mogoče sklepati na podlagi raziskave Romana Kuharja in Alenke Švab, ki sta ugotovila, da pri gejih in lezbijkah želja po otroku ostaja na načelni ravni, kar je posledica zavedanja predvsem majhnih možnosti za realizacijo družinskega življenja pa tudi družbenega neodobravanja isto-spolnega starševstva. V tem pogledu je mogoče sklepati, da bi se več gejev in lezbijk odločilo za starševstvo, če bi bili pravni in družbeni pogoji temu naklonjeni. Nočne more Primčeve butare Obrambna pozicija predlagateljev je bila predvsem odgovor na stališča, ki so prihajala s strani nasprotnikov Družinskega zakonika in so se v veliki večini opirala le na t. i. »sporne člene«. V kolesje bolj ali manj stalno ponavljajočih se argumentov - bolje: stališč - v najrazličnejših različicah so se vključevale fantazme, paranoje in fobije, ki so se pogosto sprevrgle v diskurze biologističnega determi-nizma, seksizma, na trenutke pa tudi nacionalizma. Teološka morala, ki sicer homoseksualnost dojema kot greh, anomalijo in patološkost, se je pogosto skrivala pod masko znanstvenega govora in si tako odprla vrata v debato. Statistični kazalci so se prilagajali zakoreninjenim stereo-tipom in se vrteli predvsem v polju diskreditacije življenjskega stila LGBT-populacije z dokazovanjem nestabilnosti in kratkotrajnosti istospolnih partnerskih zvez, dokazovanjem visoke stopnje ogroženosti (otrok) zaradi množične okuženosti istospolne populacije z virusom HIV, nasilnosti ipd. V spremljanju teh polemik je bila vsekakor poučna lekcija o možnostih gnetenja, manipuliranja in političnega izkoriščanja znanstvenih dognanj. Na obeh straneh pa je bilo mogoče opaziti predvsem nekaj - iskanje odklona ali pa istosti s heteroseksualno tradicionalno družino, kar se je izkazalo za ključno normo pri odločanju o tem, kdo ali kaj je primerno okolje za otroka. S tem se je dodatno krepila »normalnost« in nor-mativnost heteroseksualnosti, pri čemer pa so argumenti nasprotnikov služili predvsem širjenju stereotipiziranih predstav in demoniziranju LGBT-populacije, ki se jo je potiskalo na rob Drugega, ki pa, če že nič drugega ni gotovo, po nobeni zdravi pameti ne sme imeti opravka z otrokom, tem najšibkejšim družbenim subjektom. Če pa je zmanjkalo argumentov, je bilo povsem priročno širjenje strahu in pljuvanje po tistih, ki so se znašli na razsodišču o njihovi (ne)normalnosti. Vselej se je spraševalo, kaj je zares družina, in predvsem desna politična opcija kdaj pa kdaj ni razumela, da pastirji s kozami in ovcami ter lovci to niso. Seksualizirani in demonizirani geji in lezbijke so kdaj lahko dobili celo upanje za »ozdravitev« svoje bolezni in se nemalokrat pomešali med ostale »perverzije« na Drugi strani, med zoofile, pedofile in še koga. To pa je že druga zgodba o iracionalnem balastu parlamentarnih klepetanj, ki opominja na politično »zrelost«. Druga vrsta stališč, ki ne najde prostora za Druge, pa je bila manj »znanstveno« podprta, saj so se v razpravi o družini in zakonski zvezi kot družbenih institucijah preprosto sklicevali na naravo. Naturalizacija heteroseksualnosti predpostavlja predvsem nezmožnost reprodukcije znotraj istospolnih partnerskih zvez, zaradi česar ta »naravno« ne more biti družina in tako enačena s heteroseksualno skupnostjo, katere »naravni« namen je snovanje družine. Da tako pač je, sta kriva bog in narava. Na to prepričanje sta se Omejevanje določenih pravic istospolnih parov (skupna posvojitev) in drugačno poimenovanje (partnerska skupnost) vzpostavlja simbolno razliko med domnevno enakimi državljani in državljankami, zakonska zveza pa še naprej ostaja ideološko in spolno zaznamovan koncept. pripeli dve pomembni predpostavki, ki polnita rezervoar moči tudi Civilni iniciativi za družino in pravice otrok in podžigata (ideje) Aleša Primca. Prva je ta, da bi bila z Družinskim zakonikom razvrednotena tradicionalna družina. Ta strah bi bilo mogoče razložiti z občutki ogroženosti hegemonije heteroseksizma in esencialističnega pojmovanja spola. Da je temu tako, je mogoče sklepati tudi po tem, da se strah ni zmanjšal s sprejeto kompromisno različico zakona, ki še vedno ščiti zakonsko zvezo kot zvezo moškega in ženske, in navkljub temu da ima partnerska skupnost gejev in lezbijk iste pravne posledice kot zakonska skupnost, se je simbolna ločnica, zaradi skrbi neke tradicije, vseeno zakonsko vzpostavila. Ogrožajoča je že sama prisotnost Drugih v istem zakonu in problem najverjetneje ostaja v tisti misli, ki pozna le eno in edino pravo formo, ki se zaganja na piedestal in že prisotnost drugih pod isto pravno streho omaja tisto, kar naj bi bilo požegnano kot edino pravo. Drugi argument pa podpira prvega ter se nekoliko nerodno vzpostavlja kot govor o »človekovih pravicah«, kar naj bi bila »skrbna in ljubeča mama in oče«, ženska in moška vzgojna dimenzija za vsakega otroka. Seveda tu ne gre za razglabljanje o skrbi in ljubezni, temveč zapiranje vrat vsakršnemu prevpraševanju biologistične determiniranosti in dihotomije spola. Kljub temu da so civilne pobude zrasle na obeh nasprotnih bregovih, so medijske reprezentacije, ki ljubijo eksces, nekaterim dodelile več glasu. Rumene uniforme (!) Civilne iniciative za družino in pravice otrok z Alešem Primcem na vrhu so ob svojem izrekanju hvaležnosti za mamo in očeta postale sinonim oporekanja Družinskemu zakoniku. Čeprav so se v javnosti predstavljale različne pobude konzervativnih nazorov, je bilo kaj kmalu jasno, da so doma na istem naslovu. Od začetka razprave o Družinskem zakoniku je omenjena iniciativa aktivna na portalu 24.KUL.SI, ki gostuje kar na strežniku Rimskokatoliške cerkve in je sicer del Zavoda Kul.si. Na čelu slednjega je Tadej Strehovec, drugače poznan predvsem kot tajnik Komisije Pravičnost in mir Slovenske škofovske konference, ki jo je v sklopu javnih in strokovnih razprav o Družinskem zakoniku tudi predstavljal. Torej je predstavljal glas RKC, Aleš Primc pa civilno pobudo zaskrbljenih državljank in državljanov, ki so v resnici tvorili podaljšano roko RKC-jevih stališč. Za njeno delovanje je bila poleg organiziranih shodov ključna omenjena spletna stran, ki je iniciativi (RKC?) služila kot nekakšen manifest. Ta je do danes zrasel v obsežen opus prispevkov, katerih retorika in vsebina sta ponavljajoči. Prevladuje predvsem populizem in posploševanje (»mame se z otroki več pogovarjajo in jim pojejo, očetje pa se z njimi raje valjajo po tleh«), preobračanje resnice (»škandal: mediji bodo ocenjevani in financirani glede na objavo homoseksualnih vsebin?«), demoniziranje LGBT-skupnosti (»skoraj polovica splošno aktivnih homoseksualnih moških, ki so okuženi z virusom HIV, se tega ne zaveda«), zastraševanje in širjenje panike (»Se je že začelo: najprej homoseksualne poroke, sedaj nas čaka še legalizacija pedofilije!??«), napovedovanje raznih grozljivih posledic v primeru uveljavitve zakona, ki se navadno tičejo problematike ugovora vesti (»cvetličarka javno stigmatizirana, ker ni želela prodati cvetja za lezbično poroko«) in šolstva (»homoseksualni aktivisti v osnovnih in srednjih šolah že prevzgajajo otroke!«) ter domnevnih posledic za otroke, živečih v istospolnih družinah (»kaj če otrok toži državo?«). Vse »resnice«, ki jih morate nujno poznati o Družinskem zakoniku, se skrivajo za senzacionalističnimi naslovi, kot so »razkrivamo«, »škandal« in citati javnih, bolj ali manj podkovanih oseb, kar služi prepričevanju množice, kot češ poglej, koliko dobrih in pametnih ljudi je že na naši strani. Vsebina spletne strani, ki se tiče zakonika, je sorodna že opisanim diskurzom, ob čemer je nemogoče spregledati promoviranje širokega spektra stališč, ki so sicer del moralnih in etičnih nazorov RKC in se tičejo predvsem regulacije seksualnega življenja (temu priča veliko število prispevkov na temo kontracepcije, splava, vzdržnosti pred poroko), družinskega življenja (zagovarjanje »naravne« spolne dihotomije znotraj družinskih razmerij) in drugo (evtanazija, vzgoja). In nazadnje, čeprav pomembno: civilna iniciativa se je pogosto spogledovala z nacionalističnimi skrbmi, ki se tudi sicer rade združujejo z reguliranjem seksualnih praks in stavijo na »dobro naroda«, njegove prihodnosti in preživetja. Slednje je bilo zaznati tako v retoriki, npr. letak s povabilom na shod iniciative je vabil med drugim tudi narodne noše, zaključil pa se je z nagovorom »Pridem. Za Slovenijo.«, in manifestacijah, kot je npr. prepevanje himne pred upravno enoto med zbiranjem podpisov za referendum. Sicer pa Primčeve primerjave podpornikov civilne iniciative z nezlomljivo butaro morda raje res ne gre razumeti kot fašističnega nagovora, temveč kot spodrsljaj, nevednost. Čeprav so se ravno prostori »nevednosti« v primeru Družinskega zakonika izkazali kot najbolj nevarni, saj jih je preprosto zapolniti z ideološko retoriko, ki na ostro nabrušenem jeziku ne pozna besede poraz in je predvsem gluha za racionalno utemeljene argumente. Sicer pa - »sliši se marsikaj«. Do poroke bo vse dobro? Izpostavljena problematika pa ne zadeva le določenih diskurzivnih praks, temveč tudi problematičnost polarizi-ranja dveh na videz homogenih skupin, ki vzpostavljata vsaka svoj nedeljivi subjekt. Subjekt se na konservativni strani razglaša za moralnega glasnika večine (navkljub temu, da se državljani in državljanke (še) niso opredelili do problematike z referendumom). Zaradi strukture tega pola se zanj domneva, da je kristjan, ki a priori nasprotuje legalizaciji istospolnih partnerstev in družin, kar pa je posledica diskurzivne prakse, ki je oblikovala ta pol in je temeljila pretežno na rimskokatoliški morali in etiki. Ob tem pa se hkrati etika RKC prikazuje kot splošno sprejeta etika večine državljanov in državljank, ti pa po zdravi pameti nasprotujejo sovražniku naroda, ki širi t. i. »homoseksualno ideologijo«. To je še toliko bolj zaskrbljujoče, ker vdira v prostor političnega in se zliva z argumenti desnice, s tem pa se postavlja ob bok strokam, kot so sociološka, psihološka idr., ki do resnice prihajajo po racionalno utemeljeni poti. Na nasprotni strani pa se je znašel subjekt, ki želi zagotoviti pravice viktimizirani manjšini in zagovarja pluralistične in demokratične ideale. Vendar se ravno poudarjanje pluralizma tukaj izkaže za paradoksalno. Manjšina se namreč vzpostavlja kot poenotena, nedeljiva, brez notranjih nasprotovanj, hkrati pa pristane na kompromisno obliko zakona, katerega domnevna demokratičnost ponovno legitimizira (simbolno) neenakost. Bitke za Družinski zakonik so konstituirale neproblematičnega geja ali lezbijko, ki, pretirano rečeno, hrepeni po družinskem življenju (in to je zadnja pika na i, ki mu ali ji manjka, da bo polno zaživel/a v družbi), kar je deloma zasluga obrambne pozicije predlagateljev zakona, deloma pa tudi medijev. Slednji so za poslančeve demone o dveh starih homoseksualcih, ki si nabavita majhnega fantka in se skupaj kopajo v banji, priskrbeli neškodljive obraze tistih, ki so že sedaj tukaj in odražajo t. i. realno stanje. Sicer ima razkritje politični potencial, dobrodošlo pa je tudi z vidika vidnosti LGBT-družin (za katere do zdaj Slovenija ni vedela, da obstajajo), odpravljanja predsodkov, preseganja stereotipov in izobraževalne funkcije, naposled pa seveda tudi za medije in njihovo gledanost, branost. Problematična je predvsem retorika in način reprezentiranja, ki sta bila vselej v funkciji dokazovanja »normalnosti« teh družin in nemalokrat dišita po senzaciji. Podton »taki smo, kot vsi ostali« oz. normalizacija gejev in lezbijk je bila prisotna na dveh vidikih. Prvi, že predstavljeni vidik je ta, ki dokazuje, da so (določene) spolne manjšine dovolj normalne, da se jim lahko zaupa vzgojo otrok, saj so otroci deležni enakega vpliva, kot ga nudijo heteroseksualni starši. Skratka, so tako dobre ali slabe kot tradicionalne družine. Drugi vidik normalizacije pa je izpostavljal geje in lezbijke kot poenoten subjekt, ki želi stopati po poti, po kateri vsi normalni heteroseksualci že po naravi hodijo še iz časa predružbenosti, in ima željo po legaliziranju svojih partnerskih zvez in družinskem življenju. Na tem mestu pa se odpira polemika, ki v boju za enakopravnost, vsaj v širši javnosti in razpravah o Družinskem zakoniku, ni dobila dovolj prostora. Zaradi lovljenja ravnotežja med strokovnimi pogledi in strahovi ideologije za prevpraševanje same zakonske zveze in heteronormativnosti ni bilo prostora. Identitetna politika res da omogoča politično akcijo in ob spopadu z iracionalnimi argumenti je diskurz človekovih pravic razumljiv, a se ob tem vseeno poraja queerovski pomislek, ki pravi, da le integracija, normalizacija in stapljanje s he-teronormativnostjo ne rešujejo problematike diskriminacije, temveč le premikajo meje normale. Kdo spet ostaja za ograjo družbenega priznanja, je jasno - vsi tisti, ki iz kakršnegakoli razloga ne bodo živeli monogamnega, družinskega življenja. Tudi v razpravah o Družinskem zako- niku se je na trenutke zdelo, da sta možnost poroke in posvojitve otrok poslednji prepreki, katerih odprava vodi na zadnjo postajo nediskriminacije in svobode. Slednje je sicer konservativno prepričanje, ki ga gojijo t. i. »homo konzerve«, te pa za svojo normalnost želijo tudi družbeno priznanje. Z legalizacijo poroke. Queer teorija opozarja, da je bolj kot na doseganje zmag na področju zakonodaje pozornost treba usmeriti na prevpraševanje tistih družbenih mehanizmov, ki reproducirajo hegemonijo heteroseksu-alnosti in binarnih (spolnih) razmerij, katerih posledica je nenazadnje tudi homofobija. Poleg tega pa se aktivisti in aktivistke, ko se ugasnejo žarometi, ki že dve leti obsesiv-no segrevajo področje boja za »tradicionalne« vrednote, še naprej borijo s širitvijo prostorov svobode in mnogoterimi ostalimi oblikami diskriminacije, ki so jih dnevno deležne spolne manjšine. Resda sta feministična in tudi queer kritika zakonske zveze kot glavne mašinerije heteroseksizma upravičeni, vendar vprašanje, kaj se bo zgodilo z njo, ko vanjo vstopijo homopari, še ostaja odprto. Sicer pa so skrbi in vprašanja o tem, kdo bo normaliziral koga, v kontekstu Družinskega zakonika malo manj aktualna, vsaj odkar vemo, da »kompromisna« različica zakonika še naprej vzdržuje superiornost heteroseksualnosti. Omejevanje določenih pravic istospolnih parov (skupna posvojitev) in drugačno poimenovanje (partnerska skupnost) vzpostavlja simbolno razliko med domnevno enakimi državljani in državljankami, zakonska zveza pa še naprej ostaja ideološko in spolno zaznamovan koncept. Ne glede na to, ali na Družinski zakonik gledamo kot dobljeno bitko ali ne, je izzivanje samoumevnosti he-teroseksualne hegemonije zagotovo pustilo nekaj sledi v širšem družbenem prostoru. Kljub temu pa glavni boj z dominantnimi diskurzi, iz katerih izhajajo homofobija in predstavljene diskurzivne prakse na terenu Družinskega zakonika, še ostaja aktualen in lahko vključi tudi tiste glasove nenormalnežev, ki v tej debati niso dobili besede. ro Zdi se, da se na vsebinskem področju argumentov in protiargumentov od poslušanja referatov v javnomnenjski predstaviti v Državnem zboru jeseni 2009 ni kaj dosti spremenilo, kljub temu da je parlamentarna razprava in razprava strokovnega odbora ministrstva tekla dve leti. Navkljub obširnosti predloga Družinskega zakonika se je polemika večinoma zgoščevala okrog vprašanj, ki zadevajo istospolne partnerske skupnosti, njihovo priznavanje in posvojitev otrok v te skupnosti. Členi, ki se tičejo te »problematike«, so bili kmalu s strani glavnih akterjev in ak-terk, pa tudi medijev, krajše poimenovani kot »sporni členi« in s tem javno izpostavljeni kot predmet, ki potrebuje debato in usklajevanje širše javnosti. Opozicije revolucionarnega piše Katja Šircelj ilustracija Miha Kosmač Kupite revolucionarni brivnik in revolucionarno pasto za zobe in poskrbite za svoj videz! Ne pozabite na revolucionarni šampon za lase, bejbe obožujejo urejeno grivo! Ako je vaše poprej fit telesce postalo mlahavo, poskusite z revolucionarno dieto! Omislite si revolucionarni Iphone4 (naslednji tako ali tako ne bo več revolucionaren) in postanite urbani frajer! Privoščite si revolucionarni program, ki bo povečal vašo spolno slo in vas pripeljal do apokaliptičnega orgazma, postanite ljubimec! Takrat ne pozabite dekletu priporočiti revolucionarnega gela za telo, ki preprečuje zanositev! Prve gubice? Ne oklevajte, posezite po revolucionarni negi proti staranju! Pridružite se revoluciji, ostanite večno mladi! Pa dobro, odjebite že s temi revolucionarnimi utopijami! Beseda revolucija, ki je v preteklosti zastopala progresivnost, svobodo in samodrštvo, se je v času modernih produkcijskih razmer prekvalificirala v oglaševalski fakt in novinarski prilastek po potrebi. Revolucionarno danes pomeni nekaj radikalno novega, naprednega, izboljšanega in drastično drugačnega. Pomeni veliko, hkrati nič. Podobno kot nekaterim drugim že stokrat prežvečenim in za uporabo hvaležnim samostalnikom, kot denimo demokraciji, kapitalizmu, etniji, multikultu-ralizmu, individualizmu in enakosti, se je tudi revoluciji zgodila globalizacija (ironično lahko med prej naštete populizme prištejemo tudi slednjo). Govorimo o komple- ksnih besedah, ki jih je medijski aparat uvozil iz intelektualnih diskurzov in jih ni nikoli uspel zadovoljivo definirati ali artikulirati, še manj zadovoljivo je bilo njihovo prenašanje in prilagajanje. Besede so tako izgubile svoj (zgodovinski) kontekst, emocionalni vpliv, svojo eksak-tnost, karakternost in intimnost. Izgubile so svojo moč in postale relikt tega, kar so včasih pomenile. Danes tako revolucionarnost predstavljajo obskur-ni oglasni slogani, ne pa razredni boj in radikalna misel. Revolucionarne podobe se jemljejo, trgajo iz konteksta, sprevrača se jih v produkte in prodaja. Podoba revolucije, sproducirane s strani kapitalističnega sistema, ni nikakor namenjena prevzgoji in predramljanju ljudskih množic, pač pa prodaji trivialnih izdelkov in storitev ter podajanju kva-ziinformativnih novic. Karikiramo, da ilustriramo: uporniki niso ljudje pred Borzo, prej tisti v Rebel kavbojkah. Revolucionarno je torej naenkrat postalo tisti del osebnega, ki je popolnoma nekoherenten s socialnim. Revolucionarnost se ne udejanja v družbenosti kakor v svoji izvorni ideji, pač pa v naših individualnih revolucionarnih izbirah in načinih življenja, ki nimajo nič skupnega z močjo in naprednostjo družbene sile - pozabljamo pa, da je status posameznika sorazmeren ravno z njegovo mobiliziranostjo. Bolj revolucionarni vsak zase, bolj v kurcu kot družba. Inflacija nepremišljene uporabe besede revolucija z vsemi svojimi koreni in mutacijami vred jo je oropala organskosti in bistva. Postala je abstrakten pojem sodobnosti, ki je namenjen vzdrževanju in razširjanju industrijskih in političnih podob manipulacije. Pojem revolucije je prerasel v nekakšno do it yourself ideologijo, ki jo lahko brezmejno apliciramo v prenekatere kontekste, enako svobodna je tudi njena interpretacija. Revolucionarni so volilni programi, revolucionarna je pasja hrana, revolucionarna je lahko celo vojna. Tako, tudi revolucija je naposled postala del specifičnega fenomena in medijske kulturne forme - del spektakla. Manj realnosti, več podob »Spektakel je ideologija par exellence, saj se v njegovi polnosti izpostavlja in manifestira bistvo vseh ideoloških sistemov: osiromašenje, zasužnjenje in zanikanje dejanskega življenja.« (Debord) Leta 1967 izdana Družba spektakla avtorja Guya De-borda, sicer francoskega marksističnega teoretika, pisatelja, filmarja in situacionsita, predstavlja eno temeljnih kritičnih del na področju takratne in brez dvoma tudi aktualne družbe, politike in kapitalizma. Debord je dvajset let kasneje situacijo ponovno analiziral in v Komentarjih k družbi spektakla zapisal, da je ta v tem času svoj vpliv nad posameznikom le še povečala. Debord se ukvarja z odnosi in razmerji v družbi, ki se manifestirajo skozi spektakel. Piše, da se v družbah, kjer vladajo moderne produkcijske razmere, življenje kaže kot neskončno kopičenje spektaklov. Vse, kar je včasih predstavljala direktna avtentična izkušnja, je danes postalo zgolj predstava. Rečeno drugače, vse konkretno je postalo abstraktno. Sodobna kapitalistična družba, vključujoč institucionalne in tehnične aparate, udejanja spektakel, vloga potrošnika pa je vloga gledalca. Kvaliteta življenja slehernega potrošnika se niža sorazmerno z vplivom spektakla, oropan je kritične percepcije, interakcije so površinske, manjka mu znanja, je pasiven in nezmožen analize. Verjame tistemu, kar vidi, ne tistemu, kar doživi. Spektakel zameji in izolira človeško dojemanje do te mere, da nas prepriča v absolutnost svojega obstoja. Naposled postane edina možna in izvirna izkušnja, ki ne potrebuje alternative, še manj revolucije, saj predstavlja popoln odgovor na potrebe modernega kapitalizma/kapitalista/potrošnika. Rešitev pred unitarizmom in nadzorom spektakla Debord vidi v provokaciji statičnih potrošnikov in uvajanju kritičnega dialoga. Dvignite se, torej! Treba je zavreči obstoječi sistem in vzpostaviti nov družbeni razred, ki bi temeljil na realnosti. Realnost pa se nahaja v aktivnosti. Punkt: kontrapuntk Opcija A: Krotka telesa. Spektakel nas torej, v nasprotju z vsem kar obeta, osami in ohromi. Življenje posameznika postane še bolj bedno in prazno, osmisliti pa ga je mogoče le z umetno akcijo v obliki različnih generičnih osebnostnih revolucij, s katerimi nas zalaga kapitalizem. Dejanska svoboda posameznika je torej le navidezna, o čemer je pisal tudi Michel Foucault. Krotka telesa, kakor je poimenoval objektivizirane, izrabljene in izpopolnjene posameznike, predstavljajo nasprotje angažiranega subjekta in zagotavljajo obstanek in razvoj moderne neoliberalne družbe. Krotka telesa nadzoruje gosto razpršena disciplinska oblast, ki deluje brez prekomerne sile, a dovolj zmerno, da jo slednja težko prepoznajo. Uravnavanje postane sčasoma tako subverzivno, tako naravno, da ga nesrečna telesa ponotranijo do mere, ko samodisciplinirajo in samorevo-lucionirajo lastno telo. Kako svoboden in revolucionaren pa je sploh lahko discipliniran človek? Opcija B: Reaktivna telesa. Revolucija v razvoju je morda katarzičnega pomena za človeštvo, hkrati za sam pojem revolucionarnega. Kljubovanje in protest današnjih generacij revoluciji počasi vračata njeno prvobitno funkcijo in učinek. To ni instan-tna feel good dobrina, pač pa intenziven, zajeban in dolgotrajen proces osvobajanja, ki zahteva predvsem veliko kolektivnega inputa in približno nič individualnega kon-formizma. Revolucionarnega karakterja pač ne definira en sam človek, revolucija je predmet skupnosti. Edino takrat lahko vse abstraktno zopet postane konkretno. ro ■ zlogi so različni - prvi je vsekakor ta, da na skvotu ni vodje, W ^Ig^^^g^im predsednika ali kakršnekoli druge funkcije. So le združeni ^L^L^^ll^ l^M WÄÄ^^S aktivisti iz različnih okolij, ti pa si želijo skupaj ustvarjati v nekomercialnem okolju, ki dopušča različnost. Odločitve se --sprejemajo skupno, v plenumski obliki direktne demokracije, piše Jan Grilc z dialogom, ki ne zavrača drugačnega mnenja, ampak ga upo- --števa. Prav to je bistveno za delovanje avtonomnega prostora fotografije Katarina Jazbec - odprtost in resnična demokratičnost. V začetku novembra --je v mrzli dvorani skvota potekala prva skupščina aktivistov Svobodno območje na železniški postaji v in vseh zainteresiranih, kjer so bile na tapeti predvsem odlo- ........................................................................................................................................................................čitve o odnosu do občinskih oblasti, organov represije in o Kranju se začne s tem grafitom. Stara stav- notranjem delovanju Trainstation squata v prihodnje. ba, ki je že desetletje ni nihče uporabljal, Kolektivna obramba je postala Trainstation squat. Kup lesa in In prav tu se skriva še en razlog, zakaj se imen ne izposta- ........................................................................................................................................................................vlja. Moč in najverjetneje tudi obstanek skvota sta edino v železja je postal prostor svobodnega izraža- kolektivnem sodelovanju aktivistov in sodelujočih, ki se ........................................................................................................................................................................ne smejo izpostavljati zaradi represije in dominantne moči nja, samonikle kulturne scene in odprtosti. oblasti. Skvot seveda deluje ilegalno in zaradi poudarjanja ........................................................................................................................................................................kolektivnosti, kjer noben posameznik ali društvo ne stopa Sivi in rjavi zidovi so postali barviti. Kranj v ospredje ali prevzema kakršnekoli formalne ali pravne ........................................................................................................................................................................odgovornosti, mu zaenkrat represija še ni mogla do živega. je spet postal malo bolj svoboden, scena pa Od začetka septembra, ko so se v novem prostoru različni ........................................................................................................................................................................dogodki začeli redno odvijati (vsaj trije na teden), so bili naj- malo manj zatohla. zvestejši obiskovalci, ki so obiskali vsako prireditev, policisti ........................................................................................................................................................................in kriminalisti. »Ne vem, če je tu razlog hrup, ki naj bi motil To je jasno že takoj, ko prideš tja. Prizor je blazno tipičen: sosede. Mi smo to s sosedi rešili, zmenili smo se, da spuščamo vse je sivo, velika skladišča bolj ali manj propadlih indu- manj basov in da bomo še bolje izolirali. Policija pa pride in strij, parkplac in železniška postaja v podirajočem stanju. To nadleguje glasbene skupine. Nihče ne prevzema odgovornosti je sivina, ki duši, zaradi katere ne moreš niti pogledati okoli in oni iščejo nekoga, da mu dajo položnico. Zadnjič so potem sebe in ki jemlje voljo do kakršnekoli aktivnosti. Skvot s svojo našli in oglobili D. J.-ja zaradi kršenja javnega reda in miru. barvitostjo v takem okolju deluje kot diskokrogla. Iz konte- Od začetka delovanja so se zdaj zamenjale že vse izmene po- ksta kockastih nakupovalnih središč, zmeraj istih partijev v licistov, tako da upam, da bo v naslednjih mesecih končno več nekaj diskačih in govejih veselic štrli tako zelo, da ga bodo miru. Pozvali so nas tudi k dialogu.« Zaradi tega je bil eden Kranjčani morali opaziti. Aktivisti so ga opazili, ko je bil še izmed sklepov skupščine, da skvot skuša nadaljevati delova- siv, ostali ga bodo morali zdaj, ko so tam barve. Pol leta po nje v ilegali in se še naprej braniti z enotnostjo. »Priznavamo dokončnem zaprtju Izbruhovega kulturnega bazena, ki ga je - kršimo vsa pravila. Na drugačen način pač ni mogoče doseči pogoltnila ignoranca oblasti in ljudi, se spet nekdo bori za ničesar. Lahko bi samo čakali, da župan kaj naredi. Ampak svobodo umetniškega in političnega izražanja in za alternati- medtem bi se že vsi preselili v Ljubljano in spet ne bi bilo nič. vo masovnim žurom v betonsko-plastičnih centrih. Če bi se nekdo izpostavil, bi potem vse prijave in kazni letele »Če ni placa, ni nič. Je nujni pogoj. Naj se odvija tisto, kar nanj. Zdaj tega ni, ker ni odgovorne osebe. Če bi bila, bi Sazas ljudje hočejo. Ne bi preveč govoril o alternativi. Ajde, nekih ben- pošiljal položnice, ukinili bi šank, ker ni vode, inšpekcija bi dov tipa Pop design ali pa takih, ki hočejo ful keša, tukaj ne takoj zaprla vse.« bo. Ne bi zdaj postavljal neke meje, kaj je alternativa in kaj Stavba, v kateri se zdaj razvija nova scena, je v zemljiški ni. Je pa vsekakor tole nekaj novega.« Tako na prostor gleda knjigi vpisana kot javno dobro občinskega pomena. Občina eden izmed tistih, ki so 18. junija zavzeli oziroma osvobodili je na vprašanja iniciative Kranj rab plac o lastništvu stavbe stavbo. Je en glas izmed mnogih, ki »dol« skupaj ustvarja- najprej odgovorila, da Mestna občina Kranj s tem prostorom jo in širijo prostor. Imena se na skvotu ne izpostavljajo. Ra- nima nič. Kmalu po zasedbi je v stik z aktivisti stopila oljar- na, ki je imela v najemu del stavbe, a ga že več let niso uporabljali. »Prostore so izpraznili in prekinili najemno pogodbo z občino - taisto občino, ki je trdila, da o stavbi ne ve nič.« Pri iniciativi so si še naprej prizadevali za vzpostavitev dialoga z oblastmi, ampak so naleteli na neodzivnost. Kljub temu je po sklepu skupščine iniciativa še enkrat uradno oddala prošnjo za sestanek pri županu. »Če še zdaj ne bo nič, bomo morali narediti drugačno akcijo. Ne gre več drugače, določene probleme pa je treba rešiti.« Gre predvsem za elektriko. V začetku delovanja je bil skvot še priključen na električno omrežje, potem pa so morali zaradi policije sredi enega izmed koncertov elektriko odklopiti. Zdaj čez teden in za manjše dogodke uporabljajo šibkejši agregat, za koncerte in večje evente pa si morajo sposojati močnejšega pri podjetju v Ljubljani, kar skupaj z nafto stane okoli 50 evrov na dogodek. Z občino želijo uskladiti dolgoročno rešitev problema, da bi se lahko osredotočili na svoje delovanje. Prihodnost prostora in delovanja Sam prostor se dinamično spreminja - tako v fizičnem kot vsebinskem smislu. Stene vsak dan dobivajo nove poslikave, prostor postaja bolj in bolj nor na pogled. Potreb je seveda še veliko. Predvsem problematičen je material za nadaljnje prilagoditve prostora, saj denarja za nabavo ni. »Najprej moramo urediti spalnico za bende. To je prioriteta. In ogrevanje, če ne bomo pozimi zmrznili. Rabili bi precej veliko peč.« Z materialom so skvotu sicer že priskočila na pomoč tudi druga društva in posamezniki iz cele Slovenije, ki delujejo na podoben način. Sama stavba je v dokaj dobrem stanju in precej velika. Sestavljena je iz treh prostorov: glavnega placa, kjer so zdaj oder, manjši šank, mešalka in 7 stolov, sprejme pa lahko okoli sto ljudi, bekstejdža in precej prostorne zadnje dvorane. V tej želijo aktivisti urediti čajno kuhinjo z manjšim dnevnim prostorom, spalnico, prostor za vaje bendov, pomožni studio za snemanje oddaj, rampo za skejterje in kar bo še potrebno za delovanje in aktivnosti. Če bo šlo, tako prostorsko kot finančno. S tem se počasi ustvarjajo pogoji za dosego pravega namena neodvisnega prostora - nemoteno in nekomercialno delovanje za vsakogar. V ustvarjanje se vključujejo skupine večinoma mladih, katerih interesi in področja delovanja so heterogeni, prostor pa odseva potrebe aktivnih Kranjčanov, ki se, še posebej po uničenju Bazena, do zdaj niso imeli kam dati. »Folk kar pride in to se mi zdi ključno - da pridejo nove sile in mladina z idejami, ki bi rada kaj počela. Da niso po kafanah, ampak delajo.« Skvot je odprt za vse, vsi imajo tudi enak glas pri odločanju. Skupščine bodo zdaj potekale redno, predvsem pred večjimi akcijami, in bodo temelj odločanja o programu in delovanju v skvotu. To je ne- oziroma minuspro- Trainstation squat ni le prostor, hi je uradno opredeljen hot javno dobro, ampah je tudi dejansko javno dobro. Tam se javno dobro ustvarja in na novo definira - javno ne ostaja v domeni občine oziroma države, ampah postaja skupno, torej v lasti in upravljanju vseh. fitno. Delo temelji na prostovoljstvu - kdor ima čas, pride in pomaga. Ves denar, ki se nabere na kup z vstopninami, prostovoljnimi prispevki in od šanka, gre nastopajočim in za nakup materiala za obnovo prostora. Hkrati, ko se skupina entuziastov trudi, vlaga ves svoj čas in finance v to, da bi v mrtvem Kranju ustvarila prostor drugačnega dialoga in logike, pa na drugi strani še vedno vlada enaka apatija večine javnosti, ki mirno hodi mimo skvo-ta vsak dan na delo in z dela in napol prestrašeno, napol pa ignorantsko gleda stran. Če bo kdo uničil še en avtonomen prostor v Kranju, bodo to prav ti ljudje, ki jim definicijo kranjske identitete predstavljajo škatlasti nakupovalni centri, prav ta mladina, ki je ne le deklarativno, ampak tudi dejansko že zdavnaj izgubila zanimanje za vse, kar ni osvetljeno z neon-kami in ne predstavlja le alkoholiziranega izklopa od vsakdana, ampak zahteva nekaj energije in razmisleka. Samonikla kulturna scena, postavljena od spodaj navzgor, v Kranju do zdaj nikoli ni naletela na pretirano razumevanje ali širšo podporo v družbi, sploh pa ne pri oblasteh. Hkrati pa naletiš na izjemen odziv bendov, ki dobijo priložnost, da se predstavijo, praktično samo na takih prostorih. Neozbiljni pesimisti, antiglobal etnopunkbend iz Sombora v Vojvodini, je na skvotu igral konec oktobra. »V Somboru imamo Dom mladine, ki je fenomenalen prostor. Ampak to vse stoji prazno. In nam je bilo najbolj fascinantno, da nekdo pač pride, vstopi, najde luknjo v zakonu in naredi klub. Naše mesto ne more rešiti Doma kulture, tu pa grupa mladih lahko dela vse živo.« Vendar razlika med Somborom in Kranjem ni tako velika, kot se zdi na prvi ogled. Dosedanje kranjske oblasti pomanjkanje prostorov za mladinsko kulturo kljub različnim iniciativam in posameznikom, ki nenehno opozarjajo na ta problem, bolj ali manj ignorirajo že dve desetletji. Ko se pojavijo avtonomni prostori, jih običajno izdajo ali prodajo. Trainstation squat ni le prostor, ki je uradno opredeljen kot javno dobro, ampak je tudi dejansko javno dobro. Tam se javno dobro ustvarja in na novo definira - javno ne ostaja v domeni občine oziroma države, ampak postaja skupno, torej v lasti in upravljanju vseh. Tam aktivisti dokazujejo, da dobro ni le zasebni, ampak tudi skupnostni pojem - in tu ne gre le za to, ali bo skvot ostal ali ne, ampak tudi zato, ali bo Kranj ostal zatohlo mesto ali ne.ro Epizode alternativnih prostorov v Kranju Zametki alterscene v Kranju so hkrati tudi ena njenih najbolj odbitih epizod. Prvi tak prostor je nastal v kleti povsem novega vrtca Janina, ki je bil eden izmed najmodernejših vrtcev v državi. V majhnih kletnih prostorih so se okoli leta 1977 zbirali mladi, igrali za tiste čase povsem odbito igro go in organizirali koncerte za nastajajoče alternativne bende. Približno leta 1980 se je alternativa začela razvijati okoli Kluba ljubiteljev glasbe, ki je sicer obstajal že prej, vendar se je osredotočal na hi-fi področje. Nova generacija mladih je delovanje preusmerila v glasbene vode. Prostore so dobili v kleti ene izmed zgradb v centru mesta, za katere niso plačevali najemnine in v tistih svinčenih in nesvobodnih časih jih nihče ni metal na cesto. KLG je postal prepoznaven celo na jugoslovanski altersceni in v Kranj so pripeljali vse bende, ki so takrat kaj pomenili - Ekatarina Velika, Paraf, Buldožerji, Lačni Franc, Marko Brecelj, Aleksander Mežek in ostali. Pankrti so vsak prvi koncert na turneji naredili v Kranju v dvorani Delavskega doma, kjer je KLG organiziral koncerte. V klubu so organizirali glasbene tematske večere, izdajati pa so začeli tudi prvi alternativni glasbeni časopis v Sloveniji Glasilo KLG. Podobno kot na Trainstation squatu so bili tudi takrat eni izmed rednih obiskovalcev represivni organi, vendar je imel KLG določenega celo svojega policista. Po letu 1985 je njihovo delovanje zamrlo. V sredini 80. let je Zveza socialistične mladine organizirala prvi Teden mladih, ki obstaja še danes. Razlika je, da je bil v prvih nekaj izvedbah to zares alternativen festival, vendar se je kasneje s prihodom denarja stvar skomercializira-la. Skozi 90. leta se scena v Kranju ni razvila okoli določenega prostora in je tako bolj stagnirala. Šele ko se je leta 2001 ustanovilo društvo Izbruh in zasedlo prostore stare klavnice, so se stvari ponovno začele odvijati. Klavnico so morali sicer hitro zapustiti, ampak so takoj zasedli bivši zimski bazen na Savskem otoku. Ta je prešel v legendo in bil letos tudi zaklan v hrbet. Po zaključenem denacionalizacijskem postopku je prešel v privatne roke in alternativa je spet ostala brez prostorov. Novo epizodo je letos začel Trainstation squat. Homoseksualnost na filmskem platnu -3--"P red začetkom že 27. gejevskega in lezbičnega filmske- piše Jasmina Šepetavc .t ga festivala, ki naj bi se začel 26. novembra v Ljubljani --in za katerega je že drugo leto zapored negotovo, ali ga ilustracija Aljaž Košir - Fejzo bo mogoče sploh financirati - pač zaradi že ustaljene ho--mofobne prakse ukinjanja denarja za vsakršno kulturno Na platnu ali za njim je skozi zgodovino fil- dejavnost, ki nosi ime ene ali vseh besed kratice LGBTIQ - ........................................................................................................................................................................listam po knjigah o filmski zgodovini in razmišljam, kako ma ustvarjalo na stotine gejev in lezbijk in je bil že v osemdesetih letih festival progresiven korak na........................................................................................................................................................................prej, danes, ko konservativni protiudarci grozijo, da zrušijo v kinodvorane zgrinjalo na milijone ljudi v vse, za kar so se borili tisti pred nami, pa je še posebej. ........................................................................................................................................................................Vidnost v javni sferi in necenzurirana kulturna produkcija iskanju pripovedi svojega življenja, posne- pač nista samoumevnosti za LGBTIQ-skupnost in ob uki- ........................................................................................................................................................................njanju financiranja ter grožnji ali udejanjanju napadov ob tega na celuloidni trak, ne glede na to, da praktično vsaki LGBTIQ-prireditvi je treba trenutno situa- ........................................................................................................................................................................cijo brati kot nasilno zapiranje v klozet, ki je za slovensko je večina filmskih podob še vedno nagovar- LGBTIQ-skupnost edina stalnica v razmerah turbulentne........................................................................................................................................................................ga političnega igranja z marginalci. Podobe homoseksual- jala le heteroseksualce. Kljub temu je med nosti na platnu so bile podobno dolgo časa v celuloidnem ........................................................................................................................................................................klozetu - do nastopa politično angažiranih ustvarjalcev in filmom in homoseksualnostjo od nekdaj filmskih festivalov, ki so LGBTIQ-skupnosti dali glas in ........................................................................................................................................................................podobo. Tako pred festivalom ponujam kratek opis zgodo- obstajala tankočutna vez, ki so jo ohranjala vine filma in homoseksualnosti. zasebna in neizrečena hrepenenja gledal- Homoseksualnost v klasičnem filmu: .................................................................................... What's a man without a woman, a woman cev in skoraj neopazni namigi ali ironične without a man? in kričeče, včasih politične in včasih ume- Želela sem vam pisati in vam povedati o predanosti svoji .................................................................................... najljubši zvezdnici Doris Day. Zdela se mi je izjemna in pri- tniške izjave tistih, ki so filme delali. Geji družila sem se njenemu klubu oboževalcev, zbirala vse njene .................................................................................... slike in informacije, ki sem jih lahko. Calamity Jane sem si in lezbijke, biseksualci, transseksualci, vsi, ogledala 45-krat v štirinajstih dneh in še zmeraj goreče gle- .................................................................................... dam vse njene filme. Moje sestre so vse mislile, da nisem pri ki niso spadali v okvire vidnosti družbe, so pravi, ker sem vzdihovala za dekletom, ampak meni se je .................................................................................... zdela čudovita. One so bile nore na Elvisa, toda moja preda- gledali filme in skozi podobe, naj so bile še nost je pripadala Doris Day. (V. M.) ........................................................................................................................................................................Gejevske in lezbične podobe so od začetkov filma ujete tako redke, iskali načine ustvarjanja lastnih v protislovja vidnosti in nevidnosti. Tisto, kar je v filmu .................................................................................... vidno, in tisto, o čemer se molči, razkrivata ideološke me- identitet, formiranja skupnosti ter ubla- hanizme v ozadju filmskih podob in odpirata premislek o .................................................................................... konstrukciji in artikulaciji seksualnosti v specifični družbi žitve osamljenosti, ki je začasno izginila v in zgodovinskem trenutku, torej o konstrukciji v širšem .................................................................................... smislu in njenih izrazih skozi kulturne produkte. Podobe temi kinodvorane in bogastvu fantazij. S homoseksualnosti v filmu so ujete v dominantno ideologi.................................................................................... jo, prikazujejo seksualnost skozi prizmo heteroseksualno- pojavom festivalov LGBTIQ-filmov je ho- sti in reproducirajo normo dveh spolov. Homoseksualnost .................................................................................... je na platnu uporabljena, da definira parametre normal- moseksualnost dobila svoj glas; zamolčana nosti, implicira vznemirjenje ali grozo dekadence, uteleša .................................................................................... nevrotično seksualnost ali igra raznolike umetniško-ide- filmska zgodovina je bila razkrita, uradne ološke funkcije, na koncu pa je bodisi odpravljena bodisi .................................................................................... premagana. Kot zapiše Richard Dyer v svojem članku Gays filmske zgodbe kritično ocenjene in rein- in Film, je na ta način anksioznost glede transgresije sek.................................................................................... sualnih in spolnih meja tako razrešena pred gledalčevimi terpretirane, filmi s homoseksualno tema- očmi, konec filma pa potrdi superiornost heteroseksual- .................................................................................... nosti. Ideologija in seksualnost posredujeta med materi- tiko pa so dobili prostor predstavljanja in, alnim in reprezentacijami, oboji so ujeti v širše družbene .................................................................................... odnose moči in hkrati vplivajo nanje. Tako prikaz homose- kar je najpomembnejše, v temi kinodvora- ksualnosti v filmu ni zgolj odklon s strani heteroseksualne .................................................................................... družbe ali Dyerjevimi besedami: »Antigejevstvo ni diskretni ne in kavarniških diskusijah po projekcijah ideološki sistem, temveč del splošne ideologije seksualnosti .................................................................................... v naši kulturi.« filmov se je ustvarjala skupnost. Ni presenetljivo, da je klasičen mainstream (predvsem .................................................................................... hollywoodski) film zaznamovan z odsotnostjo homoseksualnih likov. Če pa je gejevskim in lezbičnim podobam uspelo priti na površje, so prišle v obliki stereotipov po-ženščenega geja (sissyja), psihopata, žalostnega mladega moža ali možače, lezbične vampirke, lezbijke kot draže za moške ali frigidne stare device. Stereotipi tako naturalizi-rajo normo dveh spolov in (hetero)seksualnosti, in s tem ko namigujejo, da gej ali lezbijka nikoli ne moreta utelešati norme, nikoli ne moreta biti »pravi« moški ali »prava« ženska, legitimizirajo nadvlado nad tistimi, ki norme ne izpolnijo. Neizbežna usoda homoseksualnega lika na platnu, ki ga je doletela kazen v bolj ali manj brutalni obliki, je bodisi umirjala anksioznosti glede nekonvencionalnih seksualnosti bodisi služila kot opomin, kaj se zgodi ob transgresiji mej družbeno sprejemljivega. Andrea Weiss v izčrpni študiji lezbičnih podob v filmu Vampirke in vijolice vendarle vidi nevidnost kot potencialno obliko reprezentacije. Nevidnost (drugačnih) gejevskih in lezbičnih podob je puščala za sabo sled neizrečenega, »sled odsotnosti ali represije, ki je prav tako neka vrsta podobe,« ki si jo je bilo moč prisvojiti, z domišljijo sub- Čemur pravite vi greh, jaz pravim veličasten duh ljubezni v vseh njegovih oblikah. (Fraulein von Bernburg v Mädchen in Uniform) vertirati ponujene pomene, potegniti drugačne zaključke filma. Geji in lezbijke so se vedno znova vračali k filmu, ki je nudil možnost eskapizma od vsakdana, posrkal vase ter spodbujal skrite želje in sanjarjenja, ki so bila izza filmskega platna prepovedana. V večini primerov iskanja gejevskih in lezbičnih podob v filmih starega Hollywooda je šlo za opozicijska branja filmov, ki so iskala razpoke v bleščečem fabriciranem svetu heteroseksualnih romanc. Iskanje subtilnih namigov, ki so jih še dodatno podžigale govorice o zakulisju filmov, domnevni homoseksualnosti in skritih aferah Garbo in Dietrich, Deana in Aznerjeve, je postalo orodje marginalcev, izključenih iz družbe in vidnosti. Lezbične gledalke in gejevski gledalci so ob gledanju filma prepoznavali zakodirane namige na homoseksualnost: estetiko, gibe in dolge poglede, ki so skrivoma zapeljevali. Alternative in rojstvo gej/lez/queer filma Evropska tradicija umetniškega filma je bila do prikazovanja homoseksualnosti in homoerotike bolj odprta že od samega začetka: Rim, odprto mesto (1946, Rossellini), Persona (1965, Bergman), Konformist (1970, Bertolucci), Grenke solze Petre von Kant (1972, Fassbinder), če jih naštejemo samo nekaj, so vključevali homoseksualne like. Čeravno ne vedno v obliki pozitivnih reprezentacij, je, kot zapiše Andrea Weiss, umetniški film odpiral prostor artikuliranja alternativnih seksualnosti, želja in spolov ter sčasoma z vedno več gejevskimi in lezbičnimi avtorji postal pripovedno orodje marginalnih skupin. Filmi s homoseksualno tematiko so nastajali v specifičnem družbenem kontekstu in pod vplivom pomembnih premikov v dvajsetem stoletju. Tako je v okviru relativno odprte Weimarske republike nastal zgodnejši in danes eden bolj znanih filmov z lezbično tematiko Mädchen in Uniform (1931), ki je politiko antifašizma zvezal z bojem proti seksualni represiji. Gejevski ekvivalent z bolj tragičnim koncem, kot ga imajo Mädchen, je film Anders als Die iz leta 1919, kjer junak simptomatično na koncu filma stori samomor. Poetična črno-bela klasika iz leta 1950 Un chant d'amour, ki jo je naredil Jean Genet, je imela nedvomno daljnosežen vpliv na filmske prikaze homoseksualnosti, hkrati pa je odpirala vprašanja odnosov moči in seksualnosti, ki so se nadaljevala v gejevskem avantgardnem filmu in predvsem pri Fassbinderju, še enem od gejevskih klasikov evropskega filma, najbolj pa v filmu Querelle (1982). Ameriški avantgardni film 40-ih in 50-ih let 20. stoletja in kasnejši underground v 60-ih, katerih podrobnejšo analizo ponudi Dyer v zbirki esejev Now you see it, sta bila odraz eksperimentalnih umetniških praks in vse večje homoseksualne samozavesti od vojne naprej. Polni tematik seksualnosti, sadomazohizma, bogate simbolike, mitologije, campa in pop arta so bili pod vplivom predvsem gejevskih ustvarjalcev, npr. Kennetha Angerja s filmi Fireworks (1947), Le Jeune homme et la mort (1951), Scorpio rising (1962-63), Markopoulosa s trilogijo Psyche (1947), Lysis in Charmides (1948), Jacka Smitha in campovske klasike Flaming Creatures (1963). Če je avantgarda pripadala gejevskim ustvarjalcem, so, kot piše Weiss, skozi umetniški film in njegova radikalna preoblikovanja našle svoj izraz tudi ženske. Pod vplivom feminizma in afirmacije lezbičnih identitet skozi lezbično gibanje se je vrsta filmskih ustvarjalk ukvarjala s tematikami, kot so premislek o iskanju lastnega izraza navkljub patriarhalnemu jeziku, (ne)zmožnosti artikuliranja lezbič-ne želje in poziciji ženske in lezbijke v patriarhalni kulturi. Chantal Akerman (Je Tu Il Elle, 1974; Les Rendez-Vous D'Anna, 1979), Yvonne Rainer (Privilege, 1990), Ulrike Ottinger (Madame X: Eine absolute Herrscherin, 1977), Barbara Hammer (Sappho, 1978; Sisters! 1974) in Jan Oxenberg (Home movie, 1973) so le nekatere izmed avtoric v bogatem opusu feminističnega in lezbičnega filma. Ekskurz v slovenski prostor kaže, da je bilo mogoče reprezentacijo gejev in lezbijk najti v težko dostopnih amaterskih filmih, kot je npr. film Dečki (1976), iskanju subtilnih kodov homoseksualnosti (Tovariši, 1964) ali avtorskem izrazu režiserjev, ki so bili homoseksualci (Dule-tič, Čap). V Hladnikovem opusu se homoseksualnost pojavi večkrat, Ubij me nežno (1979), ki se posrečeno poklanja campestetiki, je prežet z ironijo, namiguje na gejevske in lezbične prizore ali jih odkrito prikazuje. Njegov drugi film s homoseksualno tematiko Maškarada (1971) pa je dolete- Razmerje lezbijk do filma je bilo vedno kompleksno; spominja na ljubezensko in hkrati sovražno razmerje, ki vključuje upanje, zapeljevanje, užitek, razočaranje, jezo in izdajo. (Andrea Weiss, Vampirke in vijolice) la kar desetletna cenzura zaradi, simptomatično za slovenski prostor, prikazov homoseksualnosti. Queer film Osemdeseta leta, aidskriza in dekonstrukcije fiksnih iden-titetnih kategorij, ki nekako niso več ustrezale času negotovosti, prinesejo izrez queer, ki se uveljavi v akademski sferi in zunaj nje (več o tem je pisala Tea Hvala v februarski Tribuni). V devetdesetih se pojavi nov val neodvisnih filmov, ki jih filmski kritiki označijo kot New Queer Cinema (Nova queer kinematografija), npr. Paris is Burning (J. Livingston, 1990), Poison (T. Haynes, 1991), My Own Private Idaho (G. van Sant, 1991), The Living End (G. Araki, 1992), Swoon (T. Kallin, 1992). Aleksander Doty v članku Queer Theory izpostavi, da filme povezujejo naslavljanje neheteroseksualnega občinstva, seksualna eksplicitnost, neobremenjenost s pozitivnimi podobami in politična nekorektnost, ki jo podžiga jeza časa. Če queer lahko mislimo kot krovni pojem, ki vključuje vse izraze spolov in seksualnosti, ki ne spadajo v binarizem dveh spolov in hetero-seksualnosti, niti ne pristajajo na identitetne kategorije, kot sta gej in lezbijka, queer branja odpirajo širok prostor izrazov in branj popularne kulture. Kljub temu pa je vrsta lezbičnih in feminističnih kritičark opozorila, da NQK pro-movira in distribuira filme gejevskih moških o gejevskih moških, ki so povrhu vsega beli in iz srednjega razreda. Čeprav NQK ni vedno izpolnjevala svoje osnovne ideje odprtosti v izrazu, je verjetno večji pomen queer strategij za film v odpiranju vedno novih branj, ki zamajejo konvencional-ne interpretacije filma, in možnosti, da se v njih preizkusi vsakdo, ki ne spada v ozko zamejene družbene kategorije. Filmski festivali in pomen ljubljanskega Naročil si je Kulturo kot kavo z mlekom in nato z žličko mešal po prazni skodelici ter negodoval nad slabim okusom. (Urška Strle, Večno vojno stanje) Kratek in omejen pregled gejevskih in lezbičnih (malo manj queer) reprezentacij ter filma v ZDA in Evropi ne zaobjame vse kompleksnosti in razsežnosti zgodovinske kontinuitete vidnosti/nevidnosti, filmskih tekstov, ustvarjalcev in gledalcev. Četudi ima gejevski in lezbični film dolgo tradicijo, so se v zadnjih treh desetletjih, predvsem skozi gejevske in lezbične filmske festivale, odprli prostori izrazov nekonven-cionalnih seksualnosti in spolov za širšo publiko. Njihov po- men, kot zapiše White v Queer Publicity: A Dossier on Gay and Lesbian Film Festivals, je poleg tega, da javno izpostavijo na tisoče del in nudijo publiciteto avtorjem in njihovim delom, predvsem ta, da »festivali konstituirajo alternativno javno sfero, omogočajo kolektivno izkušnjo in prizorišče kritičnega sprejemanja. Kar pokažejo in naredijo vidno, poleg njihovega programa, je občinstvo.« Če se vrnemo, kjer smo začeli: ljubljanski gejevski in lezbični filmski festival (FGLF) je bil prvič organiziran že leta 1984 in je najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi. Potekal je vsako leto od takrat, prikazoval nova dela z LGBTIQ-temami in iz primeža pozabe arheološko izkopaval stara. Nedvomno so bolj obiskani in tudi bolj dobičkonosni festivali (in kultura je vse bolj podrejena imperativom profita), a pomen FGLF je drugje, predvsem v tem, da ponuja marginal-nim skupinam relativno varne prostore druženja, vidnosti in artikuliranja diskurzov, ki na novo interpretirajo njihove želje, občutke, pričakovanja in identitete. Osamljenost in sram, ki sta bila v filmu tolikokrat naložena prav homoseksualnemu liku, se tako v temi kinodvorane ali pri kavarniškem pogovoru po projekciji umakneta prijetnemu ščemenju v trebuhu, tega pa pozna vsak filmofil in vsakdo, ki je kdaj našel svoj prostor na svetu, ki se ga pač ne da kupiti. m Prva knjiga: The Good Society Mnoga izmed imen, ki jih danes tesno povezujemo z nastankom neoliberalne misli, so se avgusta I938 zadrževala v Parizu. Zasedba prisotnih je bila narodnostno in akademsko mešana, med filozofi, ekonomisti in zgodovinarji so bili prisotni tudi politiki, pisci in gospodarstveniki - kar je družilo prisotne, je bila vera v moč tržne ekonomije in prezir do širitve tistega, kar so sami poimenovali kolektivizem. Še zlasti prezir do marksizma - ekonomist in teoretik finančnega kapitalizma Rudolf Hilferding ter bivši minister za proračun Vlade Ljudske fronte sta izrazila željo po udeležbi, ki je bila preslišana. Povod za konferenco, ki jo poznano pod imenom Co-loque Walter Lippmann, je leto poprej izdana knjiga The Good Society. V luči zatona klasičnega liberalizma je njen avtor, ameriški novinar ter častni gost konference Walter Lippmann, napisal apologijo mehanizmov trga, ki jih dusi državni intervencionizem.V času, ko se prah velike gospo, , .. , . darske krize iz leta 1929 še ni polegel, in na predvečer ne strategije so neoliberalci pravzaprav druge svetovne vojne se je moral zdeti ideal države, ki bi ;.....■•■■■ - ......................... se podrejala delovanju trga, bolj daleč stran kot kdajkoli. leninisti. Raje kot da bi čakali na nek Diskutanti so bili enotni: treba je redefinirati liberalno ................:................................... misel. Klasični liberalizem, kakršnega so konec 18. sto- domnevni eshatološki iztek naravne jetja postaviii angleški in francoski filozofi in ekonomi.................................................................................. Sti ter v imenu katerega so v 19. stoletju delovale vlade o treh knjigah tihe revolucije piše Dragan Nikčevič ilustracija Istvan David Zveni paradoksalno, toda v izbiri politič- evolucije družbe, velja cilj zagotoviti lastnoročno s pomočjo sredstev, ki so v po Evropi - torej skrajno individualističen, poudarjajoč ■ zasebno lastnino in svobodno ekonomsko pobudo - je nezadosten in zgodovinsko poražen. Zgolj laissez-faire ni ,....., ......u..................,..........C.................. dovolj. Treba je zagotoviti svež zagon starim idejam,, še danih okoliščinah na razpolago. Seve- zjasti pa - na novo premisliti vlogo države, tako drugačne da se neoliberalna vizija družbe precej 0d držav, ki so sklepale prve mednarodne prostotrgovin-ske sporazume. Ta podvig je potreboval tudi novo ime, .................:.............................................................................ki ga bo ločilo od klasičnega liberalizma. V konkurenci razlikuje od Leninove, vendar to ne prediogov - 'neokapitalizem', 'pozitivni', ■socialni■, ■desni ..............■v,......................u', "';..............liberalizem - so prevzeli skovanko neoliberalizem. pomeni, da je bila vedno (če sploh kdaj) Čas podvigu sicer nikakor ni bil naklonjen. Dobro ........,.....................v....................................................leto dni od pariškega kolokvija se prične druga svetov- enotna. Prej nasprotno, neoliberalizem na vojna. Keynesianska politika doživlja svoj vrhunec. .........................................,........................................Socializem izide iz vojne kot zmagovalec s še okreplje- predstavlja relativno heterogen korpus no veljavo. Vendar so se zametki iz leta 1938 ohranili. In .............................................................prilagodili - dejavnejši postanejo ameriških liberalci v misli brez enotnih izhodiščnih koncep- kombinaciji z močno emigracijo Evropejcev čez Atlantik. ....................................................................................................................................................................Evropsko središče postane Švica. Tu je aprila 1947 tudi tov. Kljub temu so iz tega korpusa izšle nekatere predpostavke o družbi, ki danes veljajo za samoumevne. Zato menimo, da je z vso resnostjo treba pristopiti k anali- ustanovljeno združenje, ki bolj kot katerakoli druga organizacija pooseblja nastajajoči neoliberalizem - Mont Pelerin Society (MPS). Med povabljenci prvotnega kolokvija o Walterju Lippmannu devet let poprej se je našla petnajste-rica ustanovnih članov MPS. Med njimi poznana imena, kot so Ludwig von Mises, Wilhelm Röpke, RaYmond Aron in še zlasti - Friderich HaYek. , ■ ■ ...........;...........,...................................V........................Združenie je na ustanovnem zasedanju potrdilo šest zi razvoja neoliberalizma, namesto da se točk ki povzemajo njegovo poslanstvo in ga še zdaleč ne 7 ■ ■: ■ ■ ■ 7 ■ ■ V ■ V : ■ ■ ■ ■,................; ■ ■,...................,................omejujejo zgolj na ekonomsko politiko - MPS prevzema kot z intelektualno zmerljivko vsevprek nase' nalogo da identificira ekonomske in moralne izvore .....v:........................,..........................................trenutne (povojne) krize, da redefinira vlogo države, da opleta z besedo. Pričujoči članek povze- razjasni ločnico med totalitarnim in liberalnim, obrani ..................;..................................j'",..............................slednje pred zlorabami zgodovine in da, kajpak, zagotovi ma razvoj neoliberalizma s poudarkom družbeno harmonijo, temelječo na svobodnem trgu. na treh vplivnih knjigah. Vendar pa je imelo novonastalo združenje, pripravlje- no obračunati tako s klasičnim liberalizmom kot s keYm.v-noa^lzr^oo^^ in, s socsalizmom, problem, ki je terjal rešitev. Druga knjiga: The Road to Serfdom Neoliberalizem je v prvih desetletjih obstoja obsegal abso- SrazrernarsjaÄ neaspedve,„ zasedanju leta 1947, preds.evl,a ^'^"»oernion, ki=a,pč7jr„snua';arekn«o^ ^^ „Drazjasnjpnega tako v smislu opddjučargiTsmns^Sihpojvvovkot v smisl^Äsa;;:;Sjaeiz klasične v neonberalno^i- sel jZ s oače-no po tekal. v različnih državah (vsa,č; Anglll]1, NeeSScS0Car;;oc'iil ter v ZDA) in pod vplivom rkzllc;lUhl.la;ee-NeeSSuCkl;; ih t;kd1c.j. Zato je produc1rkla sozlncne keoultktee-V Franciji, kjer so bile diskusije prisotne vsk] od trine Dcc;h;eÄ:j:s=kCo=;lkoo£ pooos ub-eukseul0naasusj^ -n0^Stkjkl konsenz tako glede pom0l1Z SOkCdlnj.0l;SCs;S^k0k vloge dažkvc in je omogočil povojno 1Zgrkdn]0 meskncga ^00cg^eln0ž-kvencga niodela, t. l. Soziale MarktwirtscMff. T. mciaeroe .vržŽIlosgtkvljcn na tradiciji posebne ^cmslecu;ao-S0^U|eloaCdolibcrklizmk, katerega zkgovorn1k1 oo opoU;;aJkl; Z0kM1vno vlogo države pri prcprcCcvkn]u monopoloi.rm l1zPo^v0jklljugodravc konkurcncc.VAnglijC,lPn0odrug1 P0aoScov;oCol;l^^^ vpo' m(jn^0Cz1cjlmk etični filozofiji. Za knglcskc ncollbcrkl-vppa .nCn^mozrrbltl polltlCne svobode brez svobodc. v trg0k-iiknPaul-CsWiiCc , Iij1sPcganjc v nekaj tako fundamentallZcgk, k0l;Jje svsoebod^ prgovanja, neizbežno vod1 v totalltarizem, ar se je pokazalo na kontinentu. kar S;IketC0ckU^;c00c so predstavljale redne toCke na zas^-danNNhasMon t^^^elerin Society in v petdesetih so se pr0]rci-U; jZMMežC;;C države AAm^erlke, natanCneje, na Un1veaZ0 Va^hVCagUeNCanrcjcj se je sCasoma oblikovala ..s.. posebna ItC;ujkc kglkaS jneo Uberallzma, ki ga poznamo da;0cs. Nreuja zS pk so neločljivo povezan1 z dvema osebnostma - akademikom in podjcto1kom. Akademik Friderich August HaYek^ ekonomist av- ... / MtOOVAtl r^50l! wflMHimii^^ Dtrin]sl core>asezIS^Ceti za denar«. Kljub temu, ali ^a ^zac^ čPrS^O zjO ŠecC, CjJdeIoaanje med Hayekom in LCu^ttjiwzaon^O erdjsaIo še mnoca Ieta. Vendar se Luhnowe knjife nikoli nnekPOada;afaPiSati, t0 deIo je desetletje karnejCopraaIi Tretja knjiga: Capitalism and Freedom Če ae aZi, da je Hayek asaj deloma obžaloval aaoi položai, ie bil ta generaciio mlajšemu Miltonu FrieZmanu, ei ae meZ-tem priZruži čieašeemu krogu, aamOumeaen in lOgičen. Za FrieZmana gre pri aečini Zružbenih interaecii agOli aa taešno ali Zrugačno obliko trgoaania. Politiei eupuieio gla-soae, pacienti aZravje, šolarii znani0 in liuzie, eot ie Luhnow, noa princip organizaciie družbe. Dobrobitne učinee, ei nai bi jih aagotaalial aiatem eoneurence aa trg, ie FrieZ-man prek analogiie aseh Zružbenih oZnoaoa eot a eaenci tržnih oZnoaoa raategnil na celotno Zružbo. Saoie pOgleZe ie raaoZel a leta 1962 iaZani enjigi Capitalism and Freedom. V niei ZoaleZno izpeliuie saojo logieo na raalična poZročia Zružbenega Zeloaania - aaaaema se za 0Zpraa0 poaitiane Ziaeriminaciie in Zeloanoaarataene aaeonoZaie, aa (aicer subvencionirano) plačliiao šolstao, aa 0Zpraa0 zržaane-ga licencirania (npr. aZraanieoa), en0tn0 Zaačn0 atopnio in PoZobno. Zavzel se je tudi za oZpraao Bretton-WooZa aiatema in za aarčeaalno politiko FED. FrieZman ie tiati, ki uteleša podobo čikaškega neoliberalizma, po kateri ga poznamo Zanea. V Zrugi polovici petZeaetih pride do Zoeončnega raaeo-la a MPS, alaati z nomšeimi orZoliberalci. SPor ae ie artel alaati okoli aprašanja monopolov - ainZieati, ei ao bili aa nemšee liberalce partnerii države a iaeaniu eompromiaoa a obliki eoloetianih pogodb, so bili za čieašee eeonomiate iaailieaalci, ei so ugrabili proiaaoZnio eot talca. Po zrugi strani so neaarnost, ki so jo aiZeli nemšei eeonomiati a mOnopolih okonomsee moči, recimo a eoncentraciii tržnega deleža, Friodman in aomiŠlieniei imeli aa precenieno. V raaiaeaai The Antitrust Project so Zoeaaoaali, Za ie iaeori-ščanie monopolnega položaja neke arst0 Piroaa amaga - Za neiabežno aodi a iapaZ ZohoZeoa aaraZi prežeče eoneu-rence, ki samo čaka, da nekdo zviša cene, in da tako ni profitnega motiaa. S tem zagjaorom eorporatiane moči Chicago School of Economics dobi saojo poznano podobo. Nzzzlieaznie ZgoZbe gre po nzazZi tzkole: po državnem uZzru 1973 poatznejo Čile teatni poligon zz neoliberzlne eeaperimente, 1984 Mzrgzret Thatcher nzpoae aojno ruZzraeim ainZieztom, ROnzlZ Rezgzn pz a izteku Zeaetletjz a imenu zmerišeegz nzčinz žialjenjz podpira poaleZnje boje hlzZnoaojne Zobe. VenZzr delzmo nzpzeo, če se 0mejUjem0 zgOlj nz trenutee, eo je Zružbeni boj izbruhnil a odprt apopzZ zli cel0 a0jn0. V 0ZzZjU je nzmreč poteezlz reaolucijz, ki je bilz aazj tzeo te-meljitz eot je bilz tihz. Gre zz reaolucijo preazemznjz eljuč-nih položzjea a zezZemaei sferi in politiei, a eztero poatzne neoliberzlizem prealzZujOč Ziaeurz. Preazem funecij aae oZ praegz peer reaiew a znznataeni reaiji pz Zo eomiaije zz poZelitea Nobelove nzcrzde zz eeonomijo ae ni ZgoZil zzt0. er bi neoliberalizem tako hitro zavrnil ostale ekonomske teoriie, ki so aeZz]■ izrinjene v večjo zli mznišo mzrginzlnoat. Vlogz Mont Pelerin Society je bilz pri tem kliučnz, venZzr je ne smemo razumeti kot nekakšno prostoaiZzrsko ložo, kjer ista skupina ljudi že pol stoletja načrtuje globalno dominacijo. Če nič Zrugegz, je bil neoliberzlizem vsz] spraz bistveno preveč nehomogenz in nesistemztičnz vednost zz kz] tzkegz. Raje gre preprosto zz to, Zz imz iZeologiiz mzterizlno eksistenco. Neoliberzlni intelektuzlci so hitro nzšli zzvezništvo z IJuZmi iz gospoZzrstvz, ti pz so finzncirzli poZvige, ki so jih imeli zz beneficizlne Izstnim interesom in prepričzniem. TuZi to soZelovznJe ni potekalo brez nesoglzsij, venZzr je podprlo nzstznek cele vrste neoliberzlnih think tankov, inštitutov, rzzisezv, univerzitetnih oZZelkov ter publikzci], ki so neoliberalizem umestili na pozicijo dominantne ideologiJe in przkse v politiki. Pri tem so zZvokzti neoliberzlizmz vzeli klzsično ekonomsko vednost in Jo postzvili nz glzvo. Dz so eZini IJuZJe, ki danes še berejo (in razumejo) Bogastvo narodov, margi-nalni levičarski intelektualci s čutom za teoretsko doslednost, medtem ko odkriti in latentni neoliberalci obenem čzstijo mistično silo po imenu NeviZnz rokz, Je irelevzntno. Da je mesto, na katerega je povzdignjena neoliberalna misel, neazsluženo gleZe nz njen epistemološki Zomet, Je przv tzko irelevzntno. Vednost ni stvzr linezrnegz evoluciiskegz rzzvo-Jz, ko v vszkem nzsleZniem historičnem momentu vemo več in bolje kot v tistem popre]. Niti ne postane vednost nujno dominantna po zaslugi epistemoloških rezov in revolucio-nzrnih obratov obstoječih pzrzZigem v kuhnovskem smislu. Rzie: uvelizvljenz vednost Je rezultat bojz meh profesionzl-no-iZeološkimi grupzciizmi, ki proZucirzJo nzsprotuioče si nzrzciie. In to ne Zrži zgolj zz mehke Zružbene vehe, znzn-stveniki - med njimi ekonometriki - so toliko hujši ideologi, sz] Zokzzuieio svoj przv z nzibolj trZovrztno ideološko misti-fikzcijo nz svetu - objektivnostio številk. Tako nam danes resnico o globalnem segrevanju izmenično dokazujejo inštituti, ki jih, vsakega svoje, podpirajo inZustriJe s presežkom zli Zeficitom karbonskih obveznic. Anthony GiZZens letz 2007 zztriuie, Zz bo Libija postzlz mz-grebskz Norveška poZ Gzhzfijem, čigzr Zružinz Je velik be-nefzktor London School of Economics. Množica ekonomistov od 2007 dalje vsako leto dokazuje, da smo tik pred izhodom iz krize nz osnovi nikakor ne objektivnih inZikztoriev. Meh njimi trenutno ni veliko Grkov. V resnici vir finzncirzniz pove veliko, ne pomeni pz zvto-mztske ZiskreZitzciie. Veljz pz tuZi obratno, spontzni neo-liberzlci so tuZi IJuZJe, ki Jih ne finzncirzio multinzcionzlke. In v tem je resnična učinkovitost revolucije, ki so jo izvedli člzni Mont Pelerin Society: Zz tuZi Zznes, ko mnogi obsojz-jo neoliberalizem, ogromen delež človeštva, vključujoč deklarirane levičarje, šteje njegove koncepte za samoumevne, tako samoumevne, da jih niti ne povezuje več z neolibera-lizmom. Slišali smo zz gozZ, ne viZimo pz več posamičnih Zreves. ro v iskanju izhoda iz tujega sna in lastne more Konference, ki jo je v okviru istoimenskega mednarodnega projekta in ob 20. obletnici svojega aktivistič- --nega udejstvovanja v sodelovanju z zagrebškim Centrom piše Natalija Majsova za mirovne študije in turško Fundacijo za ekonomske in družbene študije iz Istanbula organiziral Mirovni inštitut, Kako daleč sega in kam vodi pogled prek se je udeležilo več kot 60 sodelujočih iz vseh držav EU, ........................................................................................................................................................................jugovzhodnoevropske regije in Turčije, odlikovala pa je ni meja? K medkulturnemu dialogu, k iz- zgolj pestra ponudba predavanj in okroglih miz, ampak ........................................................................................................................................................................tudi - in morda prav posebej - nič manj pozornosti vreden menjevanju izkušenj, k razumevanju, bi kulturno-umetniški program. ........................................................................................................................................................................Rdeča nit širokega nabora dogodkov je bila neizčrpno najbrž zatrdil zagovornik ene od številnih, vprašanje prihodnosti EU in njene širitve, kar pa pravza- ........................................................................................................................................................................prav ne pove veliko, če ne pogledamo globlje, h konkre- domnevno neškodljivih in v dobro nedolo- tnejši vsebini konference. V okviru dopoldanskih okroglih ........................................................................................................................................................................miz in razprav so sodelujoči, strokovnjaki iz različnih in čljivih, v eno združenih »vseh« usmerjenih raznolikih sfer in raznih profilov, od čisto akademskih do ........................................................................................................................................................................aktivističnih, obravnavali barvit bricolage perečih proble- zahodnih različic multikulturalizma. A naj matik: od identitete EU in njene prihodnosti do z njima ........................................................................................................................................................................povezanega vprašanja človekovih pravic ter konceptov, bo barje takega besedičenja še tako vklju- kot so multikulturalizem, integracija in toleranca, pa tudi ........................................................................................................................................................................teme, kot sta vprašanje solidarnosti in problematika raz- čujoče in vpojno, kljub temu ni popolnoma merij moči v postfordističnih gospodarstvih. zaščiteno pred rezi radikalno drugačnih Od teorije k podobam, dejanjem ^ mnenj. Na primer, da idealizirane prek- Že bežen obris nakazuje, da gre za teme, ki jih je težko ........................................................................................................................................................................obravnavati, če nekaj ključnih iztočnic ne vzamemo za mejne izkušnje nikoli niso bile in niti ne svoje. Na tem mestu naj izpostavimo le eno: da prigovar- ........................................................................................................................................................................janje zahodnemu konceptu medkulturnega dialoga in morejo biti zgolj neškodljiv »kulturni tu- prijateljstva v današnjem svetu pogosto pomeni žal tudi ........................................................................................................................................................................podporo t. i. vojni proti terorizmu, in to ne glede na ve- rizem«, ki temelji izključno na dojemanju dno bolj sumljiv sloves slednje. s poudarjanjem potrebe po ........................................................................................................................................................................medkulturnem dialogu, z izpostavljanjem njegovih pred- drugačnosti kot daru. Taka posploševanja, nosti namreč pozabljamo, da razlike, ki naj bi jih z dialo- ........................................................................................................................................................................gom presegli, v resnici izpostavljamo in utrjujemo, njihovo hote ali ne, pod preprogo pometajo številna preseganje pa enačimo s preprostim upravljanjem, kar ni........................................................................................................................................................................kakor ni isto. Za upravljanje potrebujemo upravitelja, čigar pomembna vprašanja in prispevajo k vse vlogo si, ko gre za medkulturni dialog, žal tako ali drugače ........................................................................................................................................................................prisvaja Zahod. globljemu pogrezanju v živi pesek krize, Če želimo take paradokse preseči, se moramo najbrž v ........................................................................................................................................................................prvi vrsti soočiti z dejstvom, da se je odpiranja vprašanj, ki tolikokrat preprosto označene kot »vse- jih terja vsaka želja po temeljnem zasuku pogleda, mogoče ........................................................................................................................................................................lotevati na ogromno različnih načinov. To je pomenljivo splošna«, ki ji, tako se zdi, nihče več ne vidi predstavil kulturno-umetniški program konference, ki je ........................................................................................................................................................................izkušnje prek meja in brez meja predstavljal, problemati- ne konca ne kraja. S takšnim razmišljanjem ziral in izražal vse prej kot zgolj v besedi, prav tako pa ni........................................................................................................................................................................kakor ni niti ostal zgolj pri teoriji niti skušal dajati vtis, da je direktor Mirovnega inštituta Lev Kreft črpa iz surove, gole prakse. ........................................................................................................................................................................Program je bil raznolik in barvit tako po formalni ka- nagovoril občinstvo, 25. oktobra zbrano kor tudi po vsebinski plati: obsegal je razstavo, filmsko ........................................................................................................................................................................projekcijo, koncert in literarni večer, kjer so se predstav konferenčni dvorani Mestnega muzeja vili umetniki iz jugovzhodnoevropskega prostora, in, kot ........................................................................................................................................................................je povedala koordinatorka projekta z Mirovnega inštituta Ljubljana, enega od osrednjih prizorišč Lana Zdravkovic, nazorno pokazali, da je lahko umetnost ........................................................................................................................................................................iz te regije prav tako kakovostna in dobra kot umetnost konference Crossborder Experience, ki je za Zahoda. To pa poraja vprašanje, kaj sploh je kakovostna ........................................................................................................................................................................umetnost, še posebej če temelji na nepriznavanju eman- pet dni poživila v poznooktobrsko meglo in cipatornih potencialov, ki naj bi jih imel ideal zahodnega ........................................................................................................................................................................multikultimodela (če pustimo ob strani vprašanje, ali tak dež ovito prestolnico. ideal sploh obstaja). Drugače povedano: kakšna naj bi bila ........................................................................................................................................................................umetnost v krizi? Pomeni kriza gospodarskega, političnega, idejnega nujno tudi krizo umetnosti in ali obstajajo načini, kako ta začarani krog odčarati, mu dodati kakšen vogal, ki bi se ga lahko (o)prijeli; bi lahko krizo vzeli tudi kot neke vrste navdih? Tovrstna vprašanja so, tudi če niso bila eksplicitno za- ^^^^^ stavljena, napajala razpravo ob otvoritvi razstave v ŠKUC- u, naslovljene z Deleuzeovo zgovorno ugotovitvijo If you're trapped in the dream of the other, you're fucked!, ki se je, ko Mar niso prav take prakse primeri je bila izrečena, nanašala ravno na Balkan. Balkan, ki naj . J ^ . , . . . bi bil ujet v evropskem snu, ujet kot njegova temačna, mo- izkuSenJ brez meja, te Pa Prikazujejo rasta plat in obenem njegov konstitutivni del, dozdevno ponotranienie n0Vena nacina mi- obsojen na vlogo zaviralca, ki snu preprečuje izpolnitev. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da lahko tako vi- Sljenja, ki v ospredje ne postavlja več denje povzroča precej nelagodne občutke, posebej tistim z etnične ali nacionalne pripadnosti in Baikhanna indi?ovsebeJ vjsa^mZertah, kodsee de'n. vsvvojimelovitkosti ^ ^ sploh ne zdi več sanjski. Zato se zdi, da imajo umetniki iz ki ne gradi več na meSajoČih se kul- tega prostora, ki ga je Crossborder Experience upravičeno , h. ■ h. f razširil na jugovzhodno Evropo in Turčijo, vso pravico do turah, ampak prej na konceptu me- jeze, besa, užaljenosti, poskusov lomljenja neupravičeno Sanja samega po sebi in rezultatih, ki vtisnjenega pečata, s katerim jih zaznamuje zahodneje ležeča Evropa. Le da s takšno vrsto upora najbrž nikomur ne jih le-ta prenaSa. bi ničesar dokazali, ker bi zgolj potrjevali stereotip, da so tako ali tako napol barbari, da lahko kvečjemu ustvarjajo blede, popačene kopije tiste »prave« (četudi nikoli določene ali zamejene) evropske umetnosti in se s tem na margi-no zasidrali še trdneje. A obstaja tudi drugačna strategija, ki pa terja veliko drznosti in poguma, obenem pa zaradi svoje neizprobanosti dozdevno praktično ničesar ne obeta. Strategija identifikacije, ponotranjenja tistega od zunaj, zviška dodeljenega simptoma, za katero so se odločili umetniki, ki so svoja dela od 26. do 28. oktobra predstavljali v galeriji ŠKUC, in za katero se na prvi pogled zdi, da ne obeta ničesar. Ničesar, razen popolnega zasuka pozicije in posledičnega odpiranja obzorja do te mere, ko bi se lahko na njem, četudi v neslutenih daljavah, prikazale nove, drugačne sanje. _ in predvsem novim, drugačnim vprašanjem Zdi se, da leži presežek drznežev, ki so med konferenco Crossborder Experience svoja dela predstavili v galeriji ŠKUC, še korak dlje od golega sprejetja dejstva, da se »evropskemu« pogledu ne morejo izogniti in se mu zo-perstaviti drugače, kakor da ga vzamejo za svojega in delujejo »od znotraj«, na ta način pa skušajo opozoriti na njegove pomanjkljivosti. Gre namreč le za eno razsežnost njihovega dela, ki bi jo morda bilo smiselno izpostavljati, če bi imeli opravka z opusom vsakega od naštetih posameznikov posebej. Crossborder Experience pa ni soočil le več del, temveč tudi več avtorjev, njihove poglede, impresije, jim dovolil nastopiti ne le v vlogi umetnikov, ampak tudi razmišljujočih, odzivnih posameznikov, ki imajo odgovore na vprašanja še širšega dosega, kot je na primer tisto o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Balkana in ki se ga tako zelo rado postavlja na tapeto, ko se govori o balkanski umetnosti. Namreč res je, da nekatera v ŠKUC-u predstavljena dela, na primer filmi Lane Čmajčanin, Sebastjana Lebana in Staša Kleindiensta, obravnavajo težko povojno dediščino Balkana. A v okviru Crossborder Experience jim je ob boku stal na primer tudi dokumentarec o prekernih romskih delavcih v Beogradu. Posnela sta ga umetnika in aktivista Rene Rädle in Vladan Jeremic, ki velik del svoje energije usmerjata v delo s prekernimi delavci po celi Evropi, naj v ilustracijske namene omenimo zgolj Finsko. Vprašanju sedanjosti in prihodnosti taka soočanja dodajajo preko vojne in preko Balkana segajoče razsežnosti, dodatno pa teren razrijejo in razširijo dela, kakor je na primer provo-kativna instalacija Nemanje Cvijanovica, ki brez zadržkov vsakršne svetosti oropa zastavo EU, tako da jo kombinira z nacistično simboliko. Zdi se torej, da v primeru Crossborder Experience o »balkanski« umetnosti niti ni mogoče govoriti, kar je z ozirom na naslov projekta najbrž edino pravilno, upoštevajoč dejstvo, da veliko sodelujočih deluje tako na območju Balkana kot EU, pa še toliko bolj. Ravno zato se zdi konferenca dragocena: ker prek prakse postavlja na glavo uveljavljene, etnocentrične teorije. Kako bi namreč drugače označili delovanje srbsko-avstrijsko-nemške umetniške ekipe s prekernimi romskimi delavci na Finskem? Mar niso prav take prakse primeri izkušenj brez meja, te pa prikazujejo ponotranjenje novega načina mišljenja, ki v ospredje ne postavlja več etnične ali nacionalne pripadnosti in ki ne gradi več na mešajočih se kulturah, ampak prej na konceptu mešanja samega po sebi in rezultatih, ki jih le-ta prenaša? Zdi se, da ponuja razstava, predstavljena v okviru konference Crossborder Experience, enega od odgovorov na to, kako je mogoče v praksi preusmeriti pogled od struktur k delovanju, od statike k dinamiki: kakšne prednosti, obenem pa tudi izzive predstavlja neoboroženemu opazovalcu, pokuševalcu, sodelujočemu. Zatorej morda njenega presežka sploh ne gre iskati v ustaljenih in na preživetih idealih osnovanih kategorijah kakovosti, primernosti, zmožnosti spreobrniti vladajočo ideologijo, ampak predvsem v predstavitvi nečesa novega: umetnosti brez meja, umetnosti, ki obstoječe, ustaljene meje presega, ker se zanje aktivno noče brigati. ro KM11 -glasbeni tek po Sloveniji tekst Daniel Sheppard ilustracija Aljaž Košir - Fejzo mesto brašna služi plošček, na katerem vsakemu ma- V skladu s tradicijo se je s prvim novem- ratoncu pripadata dve skladbi, posneti v studiu RŠ, vse ........................................................................................................................................................................skupaj pa je lično zapakirano v edinstveno grafično brskim petkom na velikem ljubljanskem podobo. Z ovitkom letošnje kompilacije, oblikovanem ........................................................................................................................................................................v stilu zemljevida podzemne železnice, in priloženo finalu zaključila »najglasnejša turneja pri kocko je možno celo odigrati partijo nekakšne Človek ........................................................................................................................................................................ne jezi se variante. Dovršen, celosten in vseobsegajoč nas«, Klubski maraton, tokrat že v svoji paket, skratka. enajsti ponovitvi. Akterji Noč je. No, tehnično gledano je za povprečen žurerski bioritem bolj večer, če ne celo pozno popoldan, a zunaj je že tema in z nekaj bolščanja navzgor se da najti peščico zvezd, tako da - noč je. Nekje drugje, v nekem bolj kičasto romantičnem okolju verjetno žvrgoli kako oper-jeno bitje, pred Menzo pri koritu pa je slišati le klepet, krohot in mamljivo prepoznavni tlesk-plonk-sssik sveže odprte pločevinke. Ko iz globočin dvorane priplavajo prvi zvoki sintetično podkrepljenih nažigačev Karmakoma, se prične do konca večera neusahljivi pretok ljudi skozi vrata. Prične se KM11. Večtedenska panslovenska klubska turneja je na prelomu tisočletja, sedaj oddaljenem že dobro dekado, zrasla na zelniku Radia Študent, pognojena s pepelom Novega rocka. Za nepoučene, to je bilo tisto špilanje v Križankah, ko so bili Nieti pa Jonas pa punk pa tko, predvsem pa je festival dvajset let predstavljal osrednjo izložbo domače scene trdih kitarskih rifov in začetek uspešne poti marsikatere glasbene staroste dandanes. A vsak začetek ima tudi svoj konec in z upadlim obiskom, neuspelim nekitarskim spin-offom in vzponom Britney Spears se je Novi rock leta 2000 zaključil. V osveženi različici 3.0 je sicer zopet vzdignil glavo ravno letos, a zaenkrat tudi le samo za letos, v vmesnem času pa je breme odgovornosti podpiranja, razvijanja in promoviranja kohezivne slovenske altergodbe padlo na domiselno poimenovan Klubski maraton. Zapovedi Vroče je. Pa se je šele dobro začelo. Število prisotnih vztrajno narašča, upanja na ohladitev ni. Je vsaj zunaj presenetljivo tolpo, tako da pri prehodu ni šoka. Notri se sicer še ni scmarila tista famozno opresivna Menzi-na vročica, saj ljudstvo umirjeno srka pijačo in opazuje oder, čeprav se to ne sklada ravno najbolje s hardcore punkom, ki ga iz sebe bljuvajo The Hoax Program. Žal so šele drugi od šestih nastopajočih, noč bo še dolga in z energijo je treba ravnati preudarno. Radio Študent prek razpisa vsako leto izbere okoli pol ducata mladih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, ki načeloma še niso pustili svojega pečata na širšem prizorišču, in jih pošlje križem-kražem po koncertnih odrih Slovenije, od Beltincev do Kopra, od Triglava do Vardara. Oziroma vsaj do Kolpe. Za popotnico jim na- Gužva je. Tako notri kot zunaj, a čuti se jo predvsem notri, prek stiskanja do šanka, prek kakšnega nenamerno naperjenega komolca, prek pohojenega prsta. Prikupno vzvišene hipsterke ob bradatih robavsih. Staro ob malo manj starem. Kvaziestradniki alterja ob kvazialterjih estrade. Ta odobravajoče prikimava na hip-hop ritme Da-bazadžaba!, oni nergajoče zmajuje, češ da je to samo neka varianta Dubioza kolektiva. Ni da ni. Všečna značilnost Maratona je, da na svojih 28 odrih široko po podalpski idili ne diskriminira, kot bi se lahko očitalo Novemu rocku, ter pod enim krovom združi raznoliko muziciranje. Rock, punk, metal, hip-hop, elektronika, nič ni tabu, dokler je sveže in gre v uho. Pestrost je jasno najizrazitejša ob skupnem finišu vseh nastopajočih v Ljubljani, a tudi preostanek vojvodine Kranjske ni zanemarjen. Vsakomur svoje in za vsakogar nekaj, četudi letošnji nabor bendov kljub temeljni kvaliteti nastopajočih ni ravno izstopal iz povprečja po svežini, saj se je polovica maratoncev oklepala preizkušeno učinkovitih žanrskih formul, pa so Karmakoma, Walter Flego in Ludovik Material nakazali veliko pripravljenost do širjenja izraznih meja. Pomen Živahno je. Ob pulziranju elektroncev Walter Flego hlastanje za kisikom vodi na plan, med tiste, ki so uživanje ob glasbi zamenjali za uživanje ob pijači in starih znancih. Ne gre samo za kratkočasenje, kljub raznolikosti se zdi, da prisotne druži neotipljiva pripadnost glasbi in maratonskemu teku. Neizpodbitno velja, da ima Maraton v našem prostoru posebno in pomembno mesto. Neuveljavljenim in neodvisnim izvajalcem nudi tako finančno podporo kot dragocene turnejske izkušnje, ustvarja in promovi-ra klubsko dogajanje, širi glasbena obzorja obiskovalcev ter se ob predstavljanju trenutnega stanja alt-glasbe pri nas trudi vzpostaviti neke vrste rdečo nit prek celotne Slovenije. Tak, na prvi uč opravljen pregled prejšnjih let pokaže, da približno tretjina nastopajočih preraste v večja imena alternativnih krogov a la Melodrom in Nikki Louder, tretjina kljub neuspelemu prehodu v višjo ligo suvereno velja za stalnico scene, tretjina pa iz tega ali onega razloga neha z obratovanjem. Maraton se tako lahko obravnava hkrati kot izložbo, gonilo in cedilo podtalne glasbe. Odziv Divje je. Menzine termometre je že zdavnaj razneslo, ra-skava vokalistka punkerjev Joko Ono se večno-politično-aktualno dere »Manipulac'ja!«, premikanje je omejeno na par centičev desno in morda levo, razen tik pod odrom, kjer se peščica razposajeno preriva, skače in vrti. Maraton je v polnem teku. Že skoraj neznosna gneča na ljubljanskem koncertu jasno pokaže, da je ljudstvo lačno tovrstnih iger, pri čemer svoje seveda primakne tudi ugodna vstopnina v višini nič evrov. A karavana drugod po Sloveniji ni bila deležna tako številnega sprejema, kot je bilo mogoče razbrati iz komentarjev nastopajočih ter kot je po koncu opazil tudi glasbeni publicist Igor Bašin: »Bendi so lahko prečekirali, kaj pomeni turat in igrat po Sloveniji, s tem da ne bi kritiziral posameznih klubov, temveč odziv posameznih mest. Če že imamo toliko bendov in toliko klubov, je čudno, da ni publike, čeprav je tudi res, da folk, ki ga to zanima, je ali v bendu ali pa ima klub.« Na delu pa je verjetno tudi šmentana slovenska zadržanost do novega, nepoznanega in lastnega ter prioritiziranje domačnosti starega, preverjenega in tujega, kar pridoma izkoriščajo drugod že odsluženi zvezdniki. Decentralizacija Novega rocka, eden izmed ciljev, zastavljenih pred enajstimi leti, vsaj glede sprejema še ni pritekla do konca proge. Obeti Gledano pod črto je Klubski maraton letos zopet izpolnil nenapisano obljubo in tako kot v prejšnjih letih po Sloveniji ponesel koš dobre, raznolike domače glasbe. Koliko je vsak izmed nas iz tega koša nagrabil zase, je druga zgodba, a namen je bil dosežen. Maraton je v času svojega obstoja pridelal spoštljivo kilometrino in status, s katerim se lahko zadovoljno potreplja po ramenih kot ena izmed glavnih sil doma proizvedenega šundra, četudi sedenje na lovorikah ni zaželeno. Zavoljo svoje ožje usmerjenosti in fleksibilnosti je Maraton morda bolj odporen na tegobe glasbene industrije v splošnem, tako da si je njegov propad težko predstavljati. A navsezadnje so kaj takšnega zagotovo rekli tudi naši tastari, le da o Novem rocku. Konec je. Menza je dosegla polno kapaciteto, tako da je treba za vstop čakati v vrsti, a vse še vedno teče gladko. Vihravo strastna pevka Ludovik Material ob elektroaku-stični podpori v publiko zadnjič zacvili, da bi rada »glumila porniče« in požanje zaslužen aplavz. Raja še ni po-tešena in kot zadnjim nastopajočim Ludovikom pripade še spontani bis, preden se obiskovalci, že boječe sluteči jutranji glavobol, polagoma razkropijo po Metelkovi in naprej, iščoč naslednje pivo, posteljo ali bogsigavedikaj. Okoli vratu vsakega se ponosno blešči namišljena medalja, za nekatere prva, za druge le ena v vrsti mnogih, za redkega pa zadnja. Pa dosti naj bo blesavega pisarjenja za sedaj, glavno, da naslednje leto zopet tečemo. ro