KAT0L1SK CERKVEN UST.
„ Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr, za pol leta 2 gl. 40 kr., za četert leta 1 gl. 30 kr. V ti8karnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za čertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica'- dan poprej.
Tečaj XXXVIII.	V Ljubljani, 19. rožnika 1885.	List 25.
Premišljevanje in molitve za vse stanove.
(Daije).
60. Kerščanska modrost. *
Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in pride od Očeta svitlobe, pri kterem ni premenjeoja, tudi ne sence kake spremenljivosti (Jak. 1, 17). Vse svoje darove nam pa nebeški Oče deli po svetem Duhu, kterega je v nas obilno vlil po Jezusu Kristusu, Zveličarji našem. (Tit. 3, 6.) Med vsemi darovi sv. Duha pa je najpervi in najimenitniši dar modrosti. Duh Božji je bil, ki je v stari zavezi narekoval modrostine bukve in ki je govoril sploh po prerokih. In kristjan, ki ta dar ima, je zares kerščansko moder. V čem tedaj obstoji kerščanska modrost, ali kaj je kerščanska modrost?
1.	Kerščauska modrost je po besedah sv. Avguština spoznanje tega. kar mora človek misliti, želeti in storiti, kar mora sovražiti in opuščati, če hoče tukaj srečen in tam zveličan biti. Ali z drugimi besedami: Kerščanska modrost je tista čednost, s ktero kristjan vse v svoje zveličanje potrebne pomočke izvoli iu izveršuje, vse pa opušča, kar bi ga pri tem opoverati zamoglo. K modrosti ste tedaj dve reči potrebne. Pervič dober, pravi namen, in drugič pripravni pomočmi, ki do nameravanega namena gotovo vodijo. Kjer le ene teh reči manjka, tam se o modrosti govoriti ne more. Nas vsih od Boga nam postavljeni nameu je čast Božja in naše zveličanje. Oboje pa se le more doseči z dobrimi deli iu s preje nanjem ss. zakramentov, ki so poglavitni pomočki našega zveliča nja. Kdor bi tedaj hotel zveličan biti, pa bi greh delal in zakramente zanemarja!, taki ni moder, ampak norec, iu žali, da je toliko takih norcev tudi celo med kristjani.
2.	Kerščanska modrost nam je vsim potrebna. Brez nje tudi druge čednost) kaj ne veljajo. Modrost vodi in spremlja druge čednosti. Vzemi pa modrost proč, iu čednost ui več čednost, ampak napaka, pravi sv. Bernard. In sv. Gregor piše: Ako čednost vidi, kaj vse premore, silno globoko pade, ako je modrost ne spremlja. Zato opominja modri v bukvah pregovorov: Ako modrost kličeš in svoje se.ce k razumnosti naklaujaš — tedaj bodeš strah Gospodov razumel in spoznanje Božje našel. (Preg. 3, 3—5) In če je že modrosti treba, da se čednost
* Nadaljevanje Furinaherjevih premišljevanj.
(pobožnost) na napačna pota ne zgubi, koliko bolj je še potrebna, da se človek zamore grehu in njegovim skušnjavam ogniti. Od kod pač toliko zmot, grehov in hudobij, če ne od tod, ker pri svojih delih premalo pomislimo, kaj bo iz teh prišlo, in sploh ker nam modrosti manjka. Zato nas naš Zveličar k modrosti opominja, rekoč: Bodite razumni, kakor kače in priprosti kakor gol obje. (Mat. 10, 16.) In sv. Pavel tako piše Efežanom (5, 15—17): Glejte bratje, kako boste varno hodili, ne kakor nespametni, ampak kakor pametni; odkupljajte čas, ker dnevi so hudi. Ne bodite toraj neumni, ampak umejte, kaj je volja Božja! — In zopet Tesaloničanom (I. Tes' 5. 21—22): Vse poskusite, kar je dobro, ohranite. Vsako sence hudega se zderžitel Modrost tedaj nam je potrebna k zveličanju — brez nje ne moremo svojega namena doseči; zakaj pisano je: Kdor modrost najde, najde življenje, iu prejme zveličanje od Gospoda. 'Preg. 8,35.)
3. Kje iu kako pa bomo modrost našli in dosegli?
Modrost »e ne dobi na tergu, se ne plača z denarji, se ne koplje iz zemlje, ampak je dar sv. Duha. za kterega ga moramo ponižno prositi. Tako namreč piše sv. Jakob: Ako pa kdo zmed vas potrebuje modrosti, naj je prosi od Buga, kteri daje vsim obiluo iu ne oponaša, in mu bo dana. (Jak. 1.5.) Tako je prosil kralj Salamon za modrost, ko je k Bogu molil: O gospod, daj svojemu hlapcu podučljivo serce, da zamore učiti tvoje ljudstvo in razločevati med dobrim in hudim! (3. kraljev. 3. 9.) Iu ta molitev je bila Bogu tako všeč, da mu je rekel: Ker si prosil te reči. in nisi prosil veliko dni, ne bogastva, ne duš svojih sovražnikov, ampak si profil modrosti. — glej sem storil po tvojih besedah in sem ti dal serce modro in razumuo tako, da nihče pred teboj ni bil tebi enak in tudi za teboj ne bo vstal. (Ravno tam, 11—12.)
Molitev.
O Bog sveti Duh! ponižno Te prosim, daj mi pravo nebeško modrost; da bom razločil dobro od hudega; uči me, prav in modro misliti, govoriti in delati, kaži mi pravo pot k zveličanju, da bom spoznal vse pomočke, ga doseči, pa tudi vse zapreke, ki me ustavljajo na poti proti nebesom. Pridi, o sv. Duh, in dodeli mi dar modrosti, da bom le po zveličanji hrepenel, le za zveličanje delal in skerbel, da 8e bom vsih pomočkov, ss. mentov, zvesto posluževal in tako s Tvojo sveto pp:
s pravo kerščansko modrostjo tudi zares zveličanje dosege). Ameo.
Lešniki za brezverce in slaboveree.
Ti praviš: Bog je predober, da bi me pogubil. Jest pa pravim: Bog je predober, da bi te v nebesa med poštene vzel, ako si za pogubljenje dozorel. Krivice Bog gotovo ne bo nikomur storil, koliko manj pravičnim, ki so morali za nebesa vse žive dni toliko delati in terpeti; krivica pa bi bila, ako bi pošteni, dobri ljudje imeli nebesa s tatovi, pobijavci, nečistniki skupaj. Kaj porečeš k temule:
Zbrana je prav vesela in srečna družba, v ktero pa se sprejemajo le ljudje, kterih poštenost in spodobnost je popolnoma poterjena, ali ob kratkem: kteri so te družbe vredni, kajti ona družba in njena sreča je neraz-družljiva. Neprevidoma pa bi predsednik pripeljal tri strašne hudobneže, kterih e len je tat in razbojnik, drugi nečistnik in prešestnik, tretji nepoboljšan pijanec in po-žrešnik, in rekel bi: Ti bodo tudi vaši tovarši za vselej: kaj bi K temu poštenjaki rekli? Ali bi ne ugovarjali, rekoč: Ako bodo ti enaki stavljeni z nami, naša družba ne bo več srečna in vesela; ali smo se zato toliko trudili in delali, da zdaj pridemo med tatove in ubijavce, med uesramneže in prešestnike, med pijance, zapeljivce, bogoskrunce: to ne bo srečna družba, to bo tolovajska jama! Tega tudi neskončno dobri, neskončno pravični Bog ne more storiti, da bi brezbožne jemal v nebesa, med poštene, spodobne in pravične.
Pa praviš morebiti: Sej jim je žal, da so hudo delali. Toda s tem ugovorom tudi nič ne opraviš, zakaj če so pred smertjo hudobno voljo spremenili in se pokorili, ne pridejo v pekel, ampak k večemu v vice, če 8e niso še popolnoma očistili; če so pa s hudobno voljo, to je, z grehom na uni svet šli, so veje od drevesa od-sekaue, ki ne rodijo več sadu — pokore. Njih hudobna volja s smertjo postane satanska, ki sovraži vse dobro, tudi Boga, zveličane ter nebesa same. Kakošen bi bil Bog, ko bi take v nebesa vzel, in kakošne bi bile nebesa, v kterih bi bili taki brezverci, taki tolovaji, taki nespodobni ljudje?
III.
Brezverci in novi pogani ljudem lažejo in pravijo: »Duhovni so si spoved izmislili!"
To se sicer lahko reče, pa dokazati se ne more, ker spoved ni iznajuba duhovnikov, pač pa naprava Njega, kteri je vstanovitelj duhovnov, kteri nam odpušča naše grehe.
Odpri sv. evangelij iu beri besede, ktere je Jezus govoril zbranim aposteijuom po svojem vstajenju: Mir vam bodi! Kakor je poslal oče mene, tako tudi jaz pošljem vas. In ko je to rekel, dahne vanje in reče jim: Prejmite sv. Duha. Kterim koli boste grehe odpustili, odpušeni so jim, kterim koli jih boste zaderžali, zaderžani so jim. (Jan. 20, 21, 22, 23.)
Te besede ne potrebujejo razlage. Ž njimi je dal naš Gospod svojim duhovnom oblast grehe odpuščati do konca sveta.
Duhovnik pa ne more neznanih grehov odpustiti, in zato je treba, da grešuik odkrije svojo vest in serce in da se obtoži svojih grehov. To je vsa spoved. Če hoče sodnik soditi nepristransko in pravično, mora voditi prestop postave in vse okoliščine, ktere to zadolženje povišujejo ali pomanjšujejo. V spovednici je pa duhovnik Hodnik, kteri nam odpušča ali obljubi odpuščanje pri prihodnji bolji spovedi.
Kteri spoved tajijo, ne poznajo niti spovedi zgodovine, niti evangelija; precej v začetku, v pervih stoletjih, je bila spoved pogoj za odpuščanje grehov. Vedno
in povsod so ljudje spoved spoštovali za božjo napravo.
Ker spoved ui dišala protestantom, so jo zavergli, kakor vse drugo, kar jim ni bilo \šeč. Da bi pa opravičili odpravo spovedi, so začeli terditi, da ni Bog vstanovitelj spovedi, ampak laterauski cerkveni zbor. Toda vsi ti dokazi so piškavi, ker nam je zgodovina ohranila spovedniKivo ime. kteri je 500 let pred lateranskim cerkvenim zborom spovedoval Karola Velikega in njegovega sina.
Iz usmiljenja nam je dal spoved naš stvarnik, obranitelj in vladar, da se zamoremo preveriti, da so nam grehi res odpuščeni, iu da zadobimo po njej dušni mir. Lahko Boga za odpuščanje svojih grehov prosimo in želimo, da bi odpuščanje izprosili, a prepričani nismo, da so nam grehi Odpuščeni. Če pa slišimo prijetne besede : Odvežeiu te tvojih grehov v imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha, in če nam vest pravi, da smo storili po svoji moči vse, kar zahteva sv. Cerkev za dobro spoved, smo popolnoma preverjeni, da je dobrotljivi Bog odpustil vse grehe in da je naša duša bela kot lilija, ker v spominu imamo Kristusove besede: Kterim koli boste grehe odpustili, odpuščeni jim bodo.
Kakor v druzih, tako smo tudi v zakramentu sv. pokore deležui Zveličarjevega zasluženja, ker zasluženje Kristusovo nam nadomestuje tukaj nepopolnost našega kesa.
Spoved vstreza zahtevi našega nagona in potrebi našega serca. Kako lahko in prijetno je človeku pri serci, ko razodene svoje težave čutečemu sobratu! Kdo v žalosti in nesreči še ni čutil želje, svojo nesrečo in tugo odkriti prijatelju in zjokati se v njegovem naročji? Kdo ne ve, kako lahko se prenese bol in žalost, če komu potožimo svoje nadloge?
Taka je tudi s spovedjo. Greh je hudo, ktero teži naše serce, duhovnik je pa oni prijatelj, kteremu potožimo svoje serce. On nas ne tolaži le, temuč nam tudi to težo in žalost odvzame iu da mir in radost dobre vesti. Resnično: spoved je znamenje božje dobrotljivosti in usmiljenja.
»Duhovni so si spoved izmislili" — ta lažnjivi ugovor hoče reči: Jaz se nočem spovedati:
1.	ker sem zelo prevzeten in strasten;
2.	ker imam mnogo velikih grehov;
3.	ker se nočem poboljšati!
Naj pa kdo reče. da to ui res!
Če je kaj težkega v duhovskem stanu, je gotovo spoved ena največih pritežnost za dnhovna. V kakošne hude okolišine utegne priti spovednik, )e skusil pred uekterimi leti duhoven v Parizu. Bil je poklican, da naj naglo gre previdit umirajočega človeka. Duhoven se napravi in s6de v kočijo, v kteri sta sedela uva oger-ujena človeka. Po dolgi vožnji zavežeta neoboroženemu duhovnu oči, pred neko hišo se ustavi kočijaš, in du-hovua peljejo k bolniku. Ko je duhoven bolnika oskerbel, peljeta ga ošemljena človeka v drugo sobo, nastavita revolver (novi samokres) na serce in zahtevata, naj brez pomude pove, ka) se mu je bolui spovedoval; če ne,
bode po ujem v trenutku____Duhoveu je prosil za dve
minuti časa, da svojo dušo Bogu priporoči; potem pa, da je voljan umreti, Ker iz spovedi nikdar tudi besedice ne bo izdal. Na to sta odjenjala 8 prijaznimi besedami, in pojasnivši mu, da sta se hotla prepričati, če ne bode nikjer kaj naznanjeno, česar se je umirajoči spovedoval, je bil v miru odpravljen zopet na svoj dom.
To pa ni ediui pot, da se je godila tako huda in terda poskušnja. Kdo bi bil tako berlav in bi ne previdil, da taka stanovitnost je le od tod, ker sveta spoved je naredba in zapoved Božja.
Ali si smč katoličan naročiti liberalni časopis?
(Dalje.)
Branje liberalnih časopisov, bukev, spisov prepoveduje nam tudi ljubezen do bližnjega.
Razun nevarnosti, katera preti onim, ki slabe časopise, bukve itd. bero brez potrebe, nas >eže še tudi drogi dolžnost to opustiti, in to le ljubezen do bližnjega. O tem govori Augerski škof v svojem pastirskem listu, ko pravi: „Ali ni slab izgled in pohujšanje, brati časnike, v katerih se sv. vera na vsaki strani zasramuje in zasmehuje? Ali je dovoljeuo studence napravljati in pospeševati, iz katerih neizmerni to« pohujšanja privre vsakikrat, ko taki list izide? In akoravno bi bil ti že sam htrani od prepada, ali ne živč tebi na strani tudi žena in otroci, ali tvoji bližnji, od katerih se mora vse odvračati, kar bi zamoglo škodovati njihovi veri, ali čednoati? Toraj bratje, ne odlašajte več odverniti nevarnosti od svoje družine? Napnite vse moči, da zabranite liberalnim Časopisom (se ve, da enako bukvam, brošuram) v svoje hiše iu družbe."
V resnici človek, kateri bere slabe časopise, d<ije svojemu bližnjemu slab izgled m dela veliko pohujšanje. Ako katoliški kristjan bere slabe časnike in se dela, kakor da bi v njih nič hudega ne bilo — zraven pa h< če veljati za dobrejia katoličana, — mislijo potem drugi, da ni mogoče, da bi bilo branje teh list«»v, bukev, brošur tako ojstro prepovedano, in tako pregrešno. Hudo se potem dalje razširja, tudi drugi začno potem brati take spise in bitro se pokažejo premuogi hudi nasledki. Človek ima namreč tako lastnost,da rad druge posnema; čudno se mu začne do/.devati, zakaj da bi bilo zanj bolj nevarno brati slabe časnike, kakor za druge. Na ta način jih slabi izgledi veliko zapeljejo, da začno brati slabe spise, iz katerih potem hlastno serkajo smertni strup za svojo in za bližnjega dušo in vero. Akoravno bi kedo mislil, da niemu taki časniki, spisi in bukve ne morejo škodovati, kar pa ni verjeti, naj njih branje saj iz ljubezni do bližnjega opusti, kajti lahko se jih veliko pohujša iu pogubi zaradi tega branja. Ali ni dolžnost velikokrat opustiti celo kaj, kar je sicer dovoljenega, ako bi bilo bližnjemu v spotiko in bi ga lahko v greh zapeljalo? Sv. Pavel je pisal Korinčauom, da noče jesti od živali, malikom darovanih, akoravno ni bila taka jed pregrešna, samo da bi svojim bližnjim ne bil v spotiko. »Toraj nočem jesti mesa uikdar, da svojega brata ue pohujšam." (1. Kor. 8, 13.) Ker zanikamo branje ni dovoljeuo, nas mora Jjubezeu do bližnjega še bolj zbujati, da opustimo naročevanje tacih reči. Z branjem spotikljivib reči se ne pregrešimo samo zoper svojo dušo in zoper cerkveno postavo, temuč postanemo tudi deležni ptujih grehov s tem, da druge s svojim zgledom pohujšujemo.
Marsikteri slovenski pisatelji in založniki imajo v tem oziru vzrok vest si izpraševati. Čudno je, ko vender le nekoliko čeden človek čednost in nedolžnost ljubi in spoštuje, pa vender premnogim v pisanji pero uhaja le na mesenost in poželjivost. Obeta se včasi tudi u. pr., kako »e bo pred vsem skerbelo, da se bo vse zlagalo z vero in nravnimi načeli slovenskega ljudstva. Pred seboj imamo pa knjižurino. ki — bi djal — mergoli o zaljub-ijenjih, poljubijejih in babeštvu — po navadnim kopitu prismojenih iu slinastih »romanov" v druzih jezikih. S takimi mehkužami in mlakužami se mladini fantazija napolnuje, mori se možki značaj in serce kazi. Obširno so sanjarije popisovane. pa ne da bi se naravnost reklo: to ni prav, to je nepošteno, greh itd., in zgodi se po pregovoru: „Semper aliquid baeret", povsod se nekaj kužuosti v misli in v serce vtepe, kar se ne da več
zbrisati vse žive dni. Kdor našo mladino s tako kermo pita in pase, ni njen prijatelj. Res je: „Veritas odium parit", pa skerb za drago mladino nas priganja naravnost izreči, da večina slovenske beletristike je na napčnem potu. Sad se kaže. in kazal se bo vedno huje, ako se na desno ne zakerni.
Blagi mladini v tacih okolišinah bodi pred očmi lahko vodilo: Kadar ti pride pred oči časnik, knjižura, spis: primeri, če se zlaga 8 katekizmom ali ne, kar čitaš: Če vidiš, da je nasprotno božjim ali cerkvenim zapovedim, treši malika v smeti, naj se je prikradel k tebi pod lipo ali pod hrastom, v fraku ali v surki! Bolje je, da se malik razčesne, kakor da bi se umazalo tvoje lepo serce!	_
Odpustki,
ktere so sv. Oče Leon XIII podelili tistim vernikom, kteri imajo v posestvu kako kronico, rožni venec, križ, razpelo (britko matro). malo štatuvo, svetinjo, kar je od njih blagoslovljeno, ako predpisane pobožne dela spolnijo.
Prav veliko ljudi ima od papeža kake take reči in pogosto poprašujejo. kakošni odpustki so z njimi sk'e-nieni. Sveti zbor Propagande je na svetlo dal zapisnik omenjenih milost in frančiškanski mesečnik (Acta Ordinis Minorum) v Rimu ga je posnčl za svoje ude in za tiste, ki imajo oblast to pravico drugim podeliti. Po tem me-sečuiku tedaj je posneto, kar sledi.
Opomini. Da kdo, ki ima ktero omenjenih reči od sv. Očeta, zamore odpustke zadobiti, se zahteva:
1.	Da sam nosi (pri sebi ima) ktero zgoraj omenjenih reči.
2.	Če to ni. se zahteva, da on tisto ali v lastni sobi, ali na drugem spodobnem kraji svojega stanovanja ima shranjeno, in da pred njo predpisane molitve po-božuo opravlja.
3.	Blagosloviti se ne morejo natisnjene in naslikane (namalane) podobe, kakor tudi ne križci, britke martre, štatuvice in svetinje iz kositerja (cina), svinca in druge zurobljive tvarine.
4.	Podobe morajo pred oči staviti svetnike, ki so po cerkveno že med svete prišteti, ali ki je njih življenje popisano v poterjenih martirologijih.
Kdor tedaj ima ktero omenjenih blagoslovljenih reči, zamore preobilnih odpustkov zadobivati, ako saj vsak teden moli rožni venec ali njegovo tretjino, ali cerkveue dnevnice za mertve. ali sedem spokornih psalmov, ali stopniške psaline (psalmon graduales), ali če navadno druge keršanski nauk uči, ali če po ječah jetnike ali po bolnišoicah bolnike usmiljeno obiskuje, ali ubožne podpira, ali posluša sv. mašo, ali jo sam opravlja, če je mašnik. Kdor tedaj kaj tacega dobrega dela, zamore pod navadnimi pogoji zadobiti popoluoma odpustek ob dnevih, ki nasledujejo: Jezusovo rojstvo (Božič), Vne-bohod, Binkošti, prazniki presv. Trojice, Sv. R. Telesa, Svečnici, Oznanjenje. Vnebovzetje, rojstvo in čisto spočetje M. D., rojstvo sv. Janeza Kerstuika, sv. Jožef, ss. apostelj nov Petra in Pavla, Andreja, obeh Jakopov, Janeza, Tomaža. Filipa. Jerneja, Mateja, Simona in Juda, Matija, in Vsih svetih.
To so tedaj dnevi popolnoma odpustkov ako taki dan ud vredne opravi spoved in sv. Obhajilo ter v cerk vi ua papežev namen moli.
Ce opravi to o druzih praznikih Gospodovih in Marije D., dobi vselej 7 let in 7 kvadragen odpustkov; vsako nedeljo ali o drugem prazniku 5 let in ravoo tolikrat 40 dni; kterikoli drugi dan pa 100 dni odpustkov.
(Konec prib.)
*
Duhovno romanje v Rim.
Katoliški časniki že delj časa pisarijo o zlati maši sv. Očeta Leona XIII. ki se ima obhajati 1. 1887. Takrat, če Bog da, bo silno veselje po vesoljnem svetu; zato se pa že zdaj na to pripravljajo. Kolikor bolj namreč sovražniki sovražijo Kristusa, sv. Cerkev in njegovega namestnika na zemlji, toliko bolj pošteni verni Ki ljubijo Jezusa Kristusa, njegovo sv. Cerkev in njegovega namestnika rimskega papeža, sedaj Leona XIII.
V Vatikanu se v ta namen pripravlja imenitna razstava cerkvenih reči kakor zlatomašni dar. V raznih jezikih ima izhajati časnik z naslovom: „Zlata maša sv. Očeta Leona XIII**, ki bode prinašal vse dotične priprave iu novice. Ob kratkem rečeno: vse se bo storilo, kar je zmožno, tako velikansko početje povzdigniti iu proslaviti.
Vvod v to slovesnost pa bode duhovno romanje v večno mesto ter na grob ss. aposteljnov Petra in Pavla. To duhovno romanje vsak lahko opravi, ker to ni nič druzega, razun da Re vsaki v duhu misli kakor bi bil na grobu teh apostoljskih pervakov v Rimu, in da opravi kako pobožnost, ki se zlaga s tem namenom.
Sv. Oče Leon XIII so v ta namen podelili posebne duhovne milosti, odpustke. Pogoji k temu so: 1. V duhu se mora počastiti grob ss. Petra iu Pavla; 2. kaj. kar si bodi, pripomoči za srečen izid tega pobožnega romanja; 3. pobožno opravti IMnevnico k prazuiku teh aposteljnov (29. rožniKa 1880); o tej 9dnevnici se vsak dan moli saj eo del rožnega venca za edinost keršanskih poglavarjev, zatrenje krivoverstev, spreobernjenje grešnikov iu povišanje sv. matere katol. Cerkve.
Duhovne dobrote zato so pa. I. 3<\) dni odpustkov za vsak dan 9dnevnice. II. Popolnoma odpustek v praznik ss. Petra in Pavla ali pa kak dan v osmini po prejetih ss. zakramentih itd. (9dnevnica tedaj bi se utegnila pričeti 20. tega mesca).
Deležniki delajo čisto majčkene skladbe za 200 ss. maš: za žive njih 100, in za mertve 100 — vse po namenu darovalcev; opravile se bodo na grobu ss. Petra in Pavla; potem za eno sv. mašo na vernih duš dan v Vatikanu za deležnike iu po njihovem namenu; in po-slednjič za eno prelepo zlato svetilnico, ki ima tako rekoč Jezusu vedno klicati, da naj bi spolnil vse vošila romarjev. Ostanek se bo zročil sv. Očetu o godovanji samem za eno sv. mašo.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Škof Sogaro o Rim, in afrik. misijon.) Iz Kaire uazuanja afrikansKi misijonar Fr. Ksav. Geyer, da 5. rožnika je srednje - afrikanski škof milgosp. Fr. Sogaro odriuil od tam v Rim, kamor je bil poklican zastran srednje-afrikan. misijona. Gotovo se bode zdaj posvetovalo, kaj naj se v tej reči počne nadalje, ker so se okolišiue z Mahdijevo silovitostjo tako silno spremenile. Misijonsko osebstvo je zdaj v Kairi v Egiptu, nekaj jih je pa v Mahdijevi sužnjosti. Upati se sme, da sedanja mohamedauska povodeoj je le memogredoča in da Bog tolikega truda in toliko molitev za spreobernjenje Afrike ne bo dopustil biti brez sadu. Sicer pa tudi zdaj misijonarji ne počivajo. V Kairi odgojajo mlade zamurce in zamurke, da bodo o svojem času sami podučevali svoje rojake. Zdaj v kratkem jih je bilo zopet pet keršenih, drugi se ua keret pripravljajo. Dva dečka sta nedavno spodbudne smerti umerla. Opomniti se utegne, da za-murci so raztreseni več ali mauj po vsem Egiptu, in ako misijonarji zbirajo take sirote doma, kakoršne sta ranjca gg. Olivieri in Verri vodila v Evropo, bodo tudi imeli dosti dela.
O tej priliki pa še ta-le nasvet in prošnja: Naj bratovšina N. lj. G. presv. Serca moli za glasovitega mohamedana M<ihdi-ja. da bi se po lepem izgledu in molitvi vjetih misijonarjev on sam spreobernil; ali če njegova terdovratnost tega nikakor ne dopusti, naj bi Bog njegovo voljo saj toliko omečil, da bi kristjanom dopustil svobodo in viete misijonarje pustil iz sužujosti. Tedaj: Mabdi v molitev priporočen.
Iz Borovnice. V nedeljo, 14. avgusta, bil je pri nas jaKo lep in vesel dan. Zjutraj bilo je okoli 70 otrok pri pervem svetem obhajilu, in č. g. kaplan so poprej priserčen govor naredili do otrok, potem pa so še sta-rišera otroke živo priporočili.
O polidesetih pa so nam preč. P. Placid blagoslovili novi križev pot. V prelepem govoru so nam pojasnovali sveti križev pot; nadalje pa terpljenje našega Gospoda, Sina Božjega, kakor ga je prestal iz ljubezni do nas.
Po ginljivem govoru bila je slovesna sv. maša.
Slike križevega pota so prav lepe, posnete po narisih Rlovečega umetnika Firiha.
Veliko hvale smo dolžni preč. gospodu župniku, ki so tako vneti za lepoto hiše Božje. Kor je popravljen, orgije nam je lansKo leto naredil dobro znani g. GoršiČ, ia veliki svečnjak (luster) je nov. Res, lahko smo vesel), kadar idemo v hišo Božjo.	K.
Iz Borovnice. (Pogled v Bosno in še kaj druzega III.) Kadar se človeK dela loti, pokaže se še le zmožnost in nezmožnost, in ravno tako jaz zdaj čutim svojo nezmožnost; pa obljubil sem, in zato upam si nadaljevati. Trapisti nimajo kake fare za oskerbovanje; pečajo se s poljedelstvom in z drugim delom. Govori se, da je samostan v „Marija Zvezdi" bogat; resnica pa je, da ima samostan tudi še precej veliko dolga.
Med drugimi stroški naj le dva omenim. Stroški za lekarno in za sirotišnico. Po dva ali tri dni daleč pridejo v samostan po zdravil, ki jih brezplačno vsaki dobi, in kdor je lačen, mu tudi še v tem pomagajo. V sirotnišnici pa imajo štirideset do šestdeset dečkov, ki so vsi brez „otcak ali „majkeu, ali brez obeh. Dečki so z vsem oskerbljevani in imajo tudi poduk v štirirazredni šoli v samostanu. Ko pa dečki odrastejo, razidejo se simo tamo. ali pa se v samostanu učijo kakšnega rokodelstva, kolikor je mogoče. Brat Josip pa, od nekdaj vnet za lepo petje, stopil je večkrat v sirotišnico, ter je dečke v petju podučeval.
V tem oziru so Bošnjaki tudi zelo siromašni, in navadno le svoj dolgi „o-o-ott pojo, in če so pri volji, to celo uro napletajo.
Da bi se vsaj nekterim dečkom kaj pripomoglo k nadaljnemu poduku, prosil je moj brat preč. P. prijora, da bi poskusil v tem oziru kaj storiti. Potem je prosil in pisal preč. gosp. kanoniku Jeranu v Ljubljano, bi li zamogli po kakšnem potu sprejeti par dečkov, da bi v Ljubljani hodili v šolo.
Ko so preblagi gospod obljubili s pomočjo dobrotnikov storiti, kar bo mogoče, pisal je tudi meni, naj poizvem za nekaj dobrih mojstrov, ki bi hotii sprejeti kaj dečkov v poduk za razne rokodelstva. Ko sem to storil, namenil Rem se v samostan, ker imel sem že polovico serca doli; kajti preljubi „miru samostanski bil se mi je bolj priljubil, nego nepokoj posvetnih otrok, kakoršnega je dandanes toliko odveč. Na to pa mi je došlo pismo, da brat ne more dečkov pripeljati na Kranjsko ; naj toraj berzo idem jaz po nje, v Bosno. Bil sem kmalo doli, pa dečkov je bilo samo pet, da so bili še pri volji iti v Slovensko zemljo; ker nekdo jih je bil ostrašil, da bodo samo „grah" jedli, in kako da jim bo hudo na Kranjskem.
S tem številom nezadovoljen dobil sem še jednega dečka, kojega je dobil brat Josip zunaj samostana. Bil
sem ga vesel, pa tudi ustrašil sem se ga; po šegi revnih Bošnjakov imel je dolge lase, srajco Čez hlače do kolen, in pa opanke na nogah; denarja pa nič ne! Vožnja za njega šla je toraj na mojo kožo!
Kakor sv. Matevž „mitnicou, tako je ta dečko zapustil službo, — meni nič tebi nič; — gospodar prišel se je hudovat na brata Josipa, da ga je spravil ob pastirja; on pa se mu je smejal.
Drugi dan avgusta leta 1884 bili smo zgodaj na nogah, šest dečkov iu jaz. Po sv. maši in po zajuterku šli smo še preč. P. prijorja prosit svetega blagoslova, potem pa smo jo odrinili na kolodvor. Med potjo zapeli smo par pesmic, en dečko pa je nesel slovensko zastavo naprej.
Ker so dečki zapustili svoje znance in domačo zemljo, toraj ni čuda, da so imeli tudi s solzami nekaj opraviti.
Na kolodvoru smo se poslovili z bratom Josipom, ki mi še reče: mala četica je. in truda dovolj; pa upam, da ne bode brez sadu. Dobremu Bogu, preč. g. Jeranu in tebi pa dečke izročim in upam, da verli Kranjci bodo pokazali staro keršansko ljubezen tudi do bosanskih sirot, ki so po veri in narodu naši bratje.
Ob sedmih zjutraj odnesel nas je vlak in drugo jutro, 3. avgusta, bili smo v beli Ljubljani. (Dalje sledi.)
Iz Vipavske doline, 12. junija. J. P. Bila je sv. Trojice nedelja — zadnji dan meseca majnika — vže na vse zgodaj razlegal se je strel 8 topičev iz starega grada nad Šentvidom. Iz raznih krajev prijazne Vipavske doline vidiš prihajati v dolgih verstah ljudstvo v praznično oblečeno v cerkev sv. Vida, kjer se je bilo zbralo tudi nenavadno število gg. duhovnov. Kaj se ima pač danes veršiti v praznično okinčani cerkvi? V svetišči pred velikim oltarjem vidiš stati — krasen, s svečami, cvetlicami in venci opleteu kip Matere B. čistega spočetja. namenjen za iz nova sozidano kapelico pred tergom sv. Vida tik cesarske ceste, deržeče iz Ljubljane v Gorico. Namen današnje slovesnosti je blagoslovljenje kipa Matere B. in njega slovesno prenesenje v procesiji iz farne cerkve v dotično kapelico.
Točno ob 9 po odpetem „Aspergesa stopi na lečo slavnostni govornik, preč. o. Konštantin, gvardijan iz kapucinskega samostana v sv. Križu na Goriškem. V lepi in gladki besedi ves vneti pridigar spodbuda verne kristjane k neomahljivemu zaupanji na brezmadežno D. Marijo, ktera se je v brezštevilnih okolišinah skazala svojim častilcem nebeška pomočnica. Prav zvesto poslušalo je verno ljudstvo Božjo besedo in ko je naposled preč. govornik k sklepu vse pričujoče izročal v verstvo nebeške Matere, utrenila se je marsiktera vroča solzica. Bog dal, da b! besede poslušalcem dolgo v spomin ostale in sad rodile!
Slovesno sv. mašo je nato opravljal domači gospod župnik med obilno azistencijo. Cerkveno petje, ktero so danes Šentviški in Podražki pevci skupno oskerbovali, bilo je vse skozi častitljivo; želeti bi le bilo, da se z lepim petjem tudi orgijanje strinja.
Po maši veršilo se je slovesno blagoslovljenje podobe Marije D. brez madeža spočete po prečast. gosp. dekanu Vipavskem, in takoj potem prenesla »e je v slovesui procesiji iz farne cerkve v kapelico. To ti je bila, dragi čitatelj, krasna procesija! Več tisoč ljudi se je pomikalo v najlepšem redu iz cerkve t je venkej pred terg sv. Vida na mesto, kjer je lepo ozališana kapelica pričakovala svoje zavetnice. Perva za križem šla je šolska mladina, potem za banderom ?v. Vida mladenči in možje, za kterimi ste sledile dve versti belo oblečenih deklic z venci na glavi, za temi so nosili štirji čversti mladenči kip Matere Božje, kterega so obdajale dekleta z venci na glavi in s šopki v rokah; potem je šla duhovščina v cerkvenih oblačilih, in za njo velikanska
mnočica pobožnega ženstva. Med procesijo pevali so gg. duhovni lavretanske litanije in ljudstvo je skupuo od-pevalo, tako da seje razlegalo kakor g'as nebeške vojske. Dospevši na odmenjeno mesto blagoslovili ho preč. gosp. dekan na novo sozilano kapelico, mladenči so postavili kip v ozidje na stojalo. Sklep slovesnosti bila je zahv&lna pesem. „Te Deum", pod milim nebom in iz sto in sto gerl slišal se je odpev: »Hvala bodi Gospod Bogu*. Marsiktero oko. staro in mlado, solzilo se je veselia. kajti javaljne veršila se je, odkar Šeut-Vid stoji, kdaj tako milo-sladka slovesnost Mariji v čast. kakoršno doživeli smo danes. Bog daj, da ta krasni dan ŠentvKcem nepozabljiv ostane ter na priprošojo Marije brezmadežne ta redka slovesnost prav obilno duhovnega sadu obrodi! V to pomozi Bog in naša nebeška zavetnica D. Marija!
Konečno naj mi je še dovolieno omeniti, da je kip M. B. iz cementmarmorja, delo našega kiparja g. Matija Ozbiča iz Kamnika. Visoka je podoba 175 centim. Ako še omenim, da je bil ravno ta kip M. B. leta 1882 v Teržaški razstavi z veliko srebemo svetinjo obdarovao, je to gotovo najboljše spričevab, da je delo hvale vredno. Glede postavnega dela in poštene cene smemo g. Matija Ozbiča z dobro vestjo za enaka dela priporočati.
Iz Podgrada. Veselje za vernike je, kadar se obhaja cerkveno žegnanje domače župnijske cerkve iu to tem veče, ako so z njim sklenjene še posebne slo vesnosti in duhovne milosti. Tako je bilo letos pri nas na Mehovem v praznik presvete Trojice. Dasiravno je župnijska cerkev posvečena Mariji Devici, se vender le cerkveno žegnanje obhaja omenjeni praznik. Po milosti sv. Očeta Leona XIII so podeljeni za celo osmino tega praznika popolnoma odpustki pod navadnimi pogoii; in to privabi obilno romarjev iz bližnjih in daljnih krajev. Letos pa jih je bilo še nenavadno veliko, ker je bilo lepo vreme in se je bilo oznanilo, da bodo milostljivi gospod prošt Peter Urh iz Rudolfovega tu slovesno službo božjo opravljali. Med drugim, kar so bili pokojni milostljivi gospod knezoškof pri zadnji vizitaciji v naši župnijski cerkvi v popravo priporočili, bil je tudi po stari šegi napravljeni verteči tabernakelj. Da bi bilo cerkvenim postavam zadosteno, dal sem ga popraviti g. podobarju Antonu Kušlanu v Kandiji. kateri ga je tudi lepo popravil in prenovil. Mil. gosp. prošt so najpervo blagoslovili tabernakelj, na to je bila pridiga, v kteri so z znano zgovornostjo in gorečnostjo od tabernakelj na nove zaveze kazali na skrinjo miru in sprave stare zaveze. kakor predpodobe, ter povdarjali, zakaj se morajo tabernakeljni kolikor mogoče lepšati, da v njih pripravimo vredno bivališče v podobi kruha resnično in bisveuo pričujočemu Jezusu Kristusu; dokazali pa so tudi, zakaj moramo Jezusa Kristusa v taberuakeljnu pričujočega večkrat obiskovati ter pobožno moliti. Med tem so pa tudi zunaj cerkve pridigovali prečastiti frančiškanski vikar. Pater Metod iz Rudolfovega. zuaui neutrudljivi dolenjski misijonar. Nato je bila slovesna sveta maša z leviti, pri kateri so mil. gosp. proštu stregli prečastiti gospodje: Pater Metod, kapiteljski vikar Feliks Zavodnik, in domači župnik. To je bil tedaj zopet dan vesel|a zrn nas Podgorce; bil je pa tudi dan milosti, *er je veliko domačih in tujih ljudi prejelo svete zakramente iu zado-bilo popolnoma odpustek. Zato pa prav iskreno zahvalo izrekamo visokočarftitim gospodom, ki so se potrudili Božjo službo pri nas povzdigniti, vernikom mnoge milosti, vsim pa veliko veselje napravili. Bog poverni! J. V,
V Katinarn, v Teržaški okolici, je preč. gosp. Dolijak imel prav blagoslovljen misijon od 31. mauiika do 7. rožnika. Dve nedelji in v praznik sv. R. Telesa je imel po tri. druge dni po dva govora. Blizo 1400 je bilo spovedencev. Poslednjič je milgsp. prošt dr. J. Šust blagoslovil misijonski križ. Dopisnik v »Slov." na svetuje
▼takemu duhovnemu pastirju, da naj napravi sv. misijon, ako je le mogoče, ker sad je pri tem nepričakovano velik.
V Terstu je bila procesija sv. Rešnjega Telesa kaj zala in častitljiva. Vodil jo je namesto milgsp. škofa preč. gosp. stolni prošt dr. Jan. Šust; poveličevali so jo močno in v velikem številu verli okoličani iz vsih ▼asi. Ni pa tudi brez tacih. ki pridejo le zijala prodajat, ne da bi lepo s procesijo šli in zvesto molili, naj bi usmiljeni Bor blagoslovil hiše in njih prebivalce, njive in polja, prizanesel pa s svojimi šibami grešnemu ljudstvu, kakor moli sv. Cerkev, pri tej imenitni slovesnosti. V Terstu je še posebno potrebno Božjega usmiljenja prositi, ker mnogi zaslepljeni framasoni s svojim sovraštvom do sv. vere in cerkve kličejo jezo Božjo k maševanju.
Prederziia ptica.
Razgled po svetu.
Po gojzdu ptica zala Brezskerbno je skakljala, Prepevala lepo. Je sestre zapustila, V gošavo se zgubila. Med drevje senčnato.
Jo starka je svarila: Glej. da ne boš hodila Tje v goščo senčnato: Tam roparji prežijo. Gorje! če te vlovijo, Nazaj te več ne bo!
Se ptica posmehuje, ^varila zaničuje, Prevzetno pravi še: Zadosti sem velika, Ni treba mi vodnika; Že vem, kaj pravo je.
In ptica se raduje. Še dalje poskakuje. Veselo žvergoli. Zdaj jastreb jo zapazi, Se tiho k nji priplazi, Sladko ji govori:
Od kod si priletela, Ti ptičica vesela. Ki lepa si zares? Imaš očesca jasne, Peruti pa prekrasne, Kot angeljci z nebes.
Tako lepo znaš peti, Da ni ga več na sveti, Ki bi prekosil te. Le, ptičica, prepevaj, Veselje razodevaj, Ne boj ničesar se.
Se ptica je prevzela, Še enkrat je zapela, Da krog razlega se: Ko jastreb jo privabi, NevsmiljeDO jo zgrabi, Razterga in požre! —
Tako zgodi se rado, Tud* tebi, dekle mlado, Ki svet te veseli. Se svet ti približuje, Te v grehe zapeljuje, In dušo ti umori! A.
V.
Najostudnisi človek.
Ostuden človek je, ki prijatelja, Dobrotnika, preblagega serca. Ki vžil od njega je dobrot, veselja. Nesramno gre, časti oropa ga.
Ostudnež je, ki svojo rodovino Preti svetom gerdi, jo osramoti; Ostuduež je, ki drago domovino, Za malo bleska zdaja, zataji.
Ostuduež je, ki duš nedolžnih cvetje Z jezikom strupnim kvari, v prah tepta, Ostudnež je, ki vdov, sirot imetje Svoji si. krade, ne pomui soLa!
Ostudnež veči je, če clo v starosti Očeta, mater žali. zapusti, Ostudnež je, kateri v divji zlosti — Otroke, ženo revi izroči.
A naj ostudniši je brez primere, Da. brat je Iškarjota Judeža. Izdajav'c čerui naše svete vere, — On lastno dušo satanu proda! RadoHav.
Avstrija. Volitve za deržavni zbor so doveršene ter ima cesarstvo 349 deržavnih poslancev. Pravijo, da izmed teh bode 193 desničarjev in 138 levičarjev, in 22 srednje stranke. Koliko da je med njimi pravih djanskih katoličanov, čversto vernih mož, bi bilo tudi važno ve-diti, zakaj mir in pravicoljubnost med narodi je zmožno prinesti le resnično djansko keršanstvo. Da bi bila pa Avstrija v resnici srečna, treba je. da vera prežene tako pogosti „švindel" iz raznih početij, vsadi več nravnosti v razne razmere, naprave in ob kratkem — v vse stopinje in dostojništva.
Na Nemškem se hudobije grozovito širijo. Ječe se napolnujejo še posebno z mladimi hudodelniki, med katerimi je največ nezakonskih. Brezverske šole pa kulturna borba sta dva pekla, iz kterih ogenj brezboštva šviga.
Iz Vircburga je nemška katoliška akademiška mladina poslala prav lepo adreso sv. Očetu: podpisali so jo na spodbudo ondotne akademiške družbe sv. Bonifacija vse kat. družbe nemških vseučilišč. Adresa zagotavlja sv. Očetu pokornost in zvesto vdanost katolišuih dijakov na Nemškem, spominja jubilej Marijanske kongregacije (posebno sloveče dijaške bratovščine) in ozira se tudi na encikliko sv. Očeta, ktera obsojuje skrivne družbe. Adresa je podpisana od 54 akademiških družb, katere imajo blizo 2500 dijakov. Tako djanje kaže vse hvalo vreden značaj katoliške šolske mladine, ktera si v čast šteje, dajeserčno vdana očetu vesoljnega katoličanstva.
Monakovo. Pomanjkanje duhovnov se tuli na Bavarskem zmerom huje čuti, in tožbe so od te«a časa, ko se večji del mladih duhovnov iz Severo-Nemčije v domovino vrača, le še veče. Samostane prosijo za pomoč, ne morejo pa. ker njim samim klerikov primanjkuje, da bi le po nekoliko zahtevam zadostvali. V sami škofiji Monakov-Frisinski je od leta 1864—1880 326 duhovnov več umerlo, kakor jih je bilo posvečenih.
Varšava. Od uroerlega Lublinskega šitofa Kazimira \Vonowskega se naslednje ponča: Ko so meči njemu odpovedale, se mu je priporočalo, da naj bi k sebi poklical imeuitnega zdravnika iz Varšave. Škof pa, kateri je navadno vse svoje premoženje razdajal med uboge, je 8inehl|aje pomig;nil z ramami. Njegovo obnašanje so drugi razumeli in zložili so potrebno svoto denarja. — Zdravnik dr. Bavarowski iz Varšava je prišel, pa odbil je vsako plačilo. Žali, da ni bilo več mogoče pomagati še ga rešiti amerti. Ko so se krog stoječi začeli jokati, je umirajoči smehljaje rekel: Ne jokajte se, moji otroci, Božja voha je. Hvaležen sem Bogu za njegovo milost, da me reši iz teh okovov. Ljubite se, bodite terdni v veri in v ranesljivosti do Gospoda; On vas ne bode osramotil. Še eno Vas prosim, je umirajoči če^ uekoliko časa nadaljeval, pokopljite me ubožuo, kar je le mogoče. Dobro vem. da hočete tuui po smerri častiti svojega škofa, vender bodite z naipotrebnišim zadovoljeni. Denite me v leseno rakev. v tako, kakoršua je moje ljube matere.
Angleško d«-bi novo. konservativno minister-stvo; liberalni Gladstone ie moral odstopiti. Ko je bil le-t£ nastopil, ga je vse hvalilo, zdaj pa ne morejo dosti popisati, kako je vse zavozil. Sej liberalci druzega niso zmožni. Novo ministerstvo bo sostavil Salisbury. Porta in pa Anglija imate svoje vozle zarad Egipta itd.
Med tem ko večina evropejskih vl&d kisa svojo zopercerkveno politiko, pa Mahli zlagoina pripravlja, kako bode nadalje svoj kostauj pčkel na žerjavici ker-šauskega razpora in Iramasonske hudobije. To sicer ne bo pervikrat v zgodovini. K temu žuga pa še kolera.
V Kašmiru, kraljestvu v vzhoduji Indiji, so že nekaj lasa strašni potresi. Mesti Baramula in Sopur ste popolnoma razdjani; 400 ljudi je pokončanih, tako njih veliko tudi po sosednjih vaseh.
Pri čem je svet? Za framasonsko lahunstvo se je šiba namočila. V Masani in Asabu ob Rudečem morji laške posadke desetiui vročica in vročina ter žuga posadko pokončati. Memogrede rečeno: imeli so mladolahi do teh krajev tako malo pravice, kakor do papeževega Rima, ki so ga ugrabili. — Verh tega se je pa laško prebivalstvo, kolikor ga je v Tunisu v gornji Afriki, tako hudo skavsalo z ondotno francosko vajaščino, da se bode ta rana težko zacelila.
Br«tovslte zadeve. V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore iu samomore, odpad in brezverstvo. prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevauja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Oseba za Božje varstvo na poti in dalje. — Nekdo za spreobernjenje. — Družinski oče v mnogih stiskah, da bi bil na priprošnje N. lj. Gospe, sv. Jožefa in sv. Ant. Pad. rešen, da bi se mogel greha varovati, svoje otroke keršansko izrediti. (Op. Prošnja bila založena.) — Na nogi hudo bolna za pomoč.
Zahvale.
V	dušnih iu v časnih mučnih zadregah sem se priporočal N. lj. Gospej presv. Serca, in bil sem uslišan; toraj: Bodi od vsih stiskanih na pomoč klicana in češena N. lj. G. presv. Serca Jezusovega!	K., duhoven.
Sedemletni hčerki, sključeni že 4 leta v nogah in rokah, se je zboljšalo, odkar Kino jo po „Danici" priporočili in zanjo, na čast naši ljubi Gospej, sv. Antonu Pad. iu sv. Frančišku Ser. devetdnevnico opravljali Ker ni še čisto zdrava, bodi še, dokler popolnoma ne ozdravi, v molitev priporočena.	S T. K, starši.
Dolgo sem odlašal, Mariji in sv. Jožefu dolg plačati. Vže vlani je bilo, da sta tu v moji fari 2 blaga mladenča, brata, hudo za vročnico zbolela. Kazalo se je, da bodeta morala oba umreti. Jest sem na skrivnem oba Mariji D. in sv. Jožefu posebno priporočil ter obljubil v „Da-niciu njuno ozdravljenje Mariji D. in sv. Jožefu na čast in v zahvalo naznaniti.
Oba sta ozdravela. Jest to ozdravljenje, pri pomoči zdravil, priprošnji Marije D. in sv. Jožefa pripisujem. Zato Vas vljudno prosim, naznanite to v „Danici". Sebe in svojo faro ob enem v bratovsko molitev priporočam.
V	Stopičah, 10/6. 1685.	M. Jereb,
župnik.
Bila sem v veliki zadregi, ker sem bila v prav hudi iu britki službi, na prošnjo k Sercu Jezusovemu in Marijnemu sem pa dobila sicer dobro in mirno službo. Prišla sem bila k takim, ki ne časte Marijnega čistega spočetja, to me je najbolj žalilo pri sercu. Pa kmalo je ena hčerka hudo zbolela, ki je štiri bolezni skup imela, bile so strašno hude in nevarne, ena jo je skor pol mertvo naredila, in če je eno zdravnik odpravil, so pa drugim pot odpirali, da ji je bilo zopet hujši. Jest sem jim zmirej Marijo prečisto devico pred oči stavila in njen bistri studenček. *)
*), t. je. lurdska vodo
Enkrat so mi pa dovolili, da naj grem ponj, in koj ko je od studeučka užila. je popolnoma ozdravela — na priprošnjo svetih mož iu veliko bogaboječih duš, ter na pobožuo molitev in ko smo opravili 9dnevnico na čast Materi Božji čistega početja. Tebi bodi, o Marija! prelepa zahvala, ti o nebeška Kraljica bodi počešena, o čudodelna Gospa! Rada bi vse verne jezike imela, da bi tebe ž njimi počastila. Češena si Marija! Bodi po-češen tisti blaženi stolček, na kterem si ti Devica stala, ko si se Bernardki prikazala, in ko je prišumljal tisti žlahtni studenček, od kterega je že toliko ljudi z<iravje zadobilo. Kdor bo to bral. naj zdihue še na papežev namen: On čudodelna Gospa! pripelji jih k luči večnega življenja, v sv. Cerkev, da hvalijo tudi tebe, ki si najlepši stvar, ti krona vsega stvarjeuja Božjega. O kako si lepa, in prijazna in kako mile so tvoje oči, ko se še najbolj zastaraui grešuik pred tvoje obličje ne boji. Zdaj pa prav lepa zahvala trojediuemu Bogu, Očetu. Sinu in s v. Duhu! Lepa zahvala še enkrat naši ljubi Gospej pres\etega Serca Jezusovega, ki prosi za nas Boga!
S. M.
Koledar za prihodnji teden:
22. rožuika. S. Ahacij. — 23. S. Zenon. — 24. S. Janez Kerstuik. — 25. S. Viljem. — 26. Ss. Janez in Pavel. — 27. (Post.) ri. Ladislav. — 28. Peta nedelja po Bink. S. Leon p.
Listek za raznoterosti.
•)• Gosp. Jan. Kapretz, predsednik c. kr. deželne
sodnije v Ljubljani, je 10. t. m. previden s ss. zakramenti,umeri. Bog mu daj večni mir.
Želja mnogih. Pokojni mnogozaslužni škof Anton Alojzij Volf so dali leta 1849 tiskati Proprium San-ctorum. V teku let, od 1849 do 1884. je veliko dodatkov bilo izdanih, ker je bilo dokaj svetnikov oklicanih in razglašenih. Ti posamezni listi se lahko pogube. Toraj je močno želeti, da bi kteri ijubljauskih gospodov vravnal na novo Proprium Sanctorum.v kterem bi bile natisnjene vse „Officia propria Sanctorum". S takim Propriumom bi Mlo gotovo vstreženo vsim mašniitom. kteri so bili tudi veseli Propriuma Missarum izdanega po trudu in prizadevanji bivšega kapitelvikarja, prečast. gospoda dr. Heurika Pavkerja.	A. K.
Voda sovražnica kazalis. Dozdaj se več let skor neprenehoma bere, kako je to in to kazališe ogenj čisto pokončal; zdaj pa se je razlila tudi voda nad euo teh meseuih naprav. V Quaranjuatu ua Mexikanskem se je bila ravno pričela kazališna igra, kar pridere povodenj v „parterre" in preplove sedeže. Vstal je grovzoiten strah. 100 ljudi je končanih, več stotin je hudo zdelanih. Vstal je bil namreč grozen vertinec nad ondotuo okrajino. Povodenj je razdjula tudi več druzih hiš. Nad 200 ljudi je potonilo ali so jih pa razvaline pokončale.
„Ali iina pamet V neki družbi, kjer je bil tudi duhoven, se je nekemu liberalcu zljubilo čuduo modrovati o verskih resnicah. Da bi duhovnu euo zasolil. je med drugim tudi rekel, „da ne more verovati, da bi bil res hudič, ksjti on še ni o njem sledi našel."
Iz ravno tega vzroka, odveruil je duhoven, dvomim jest, da imate vi pamet, kajti ni sledi od nje pri vas! — Ali mu ni prav povedal?
Nasledki liberalizma. Neki doktor Fiorispini v Rimu je preiskoval in našel, da od leta 1870 (odkar so brezbožni papeža opleuili). se število na umu zmešanih (norcev* prav hudo množi in sam pravi, da vir namnoževanih norcev se mora pripisovati „gnanju in duhu sedanjega,
časa po brezmejni svobodi, in še brez razločka starosti spola, stanu. ... Zastava z napisom: edamus et bibamus se viha nad civilizovaoim svetom.0 Ako se pomisli, da zdrava pamet je dobrota, ktere bi pametni človek za nobeno bogastvo ne zamenjal, je pač očitno, kaj so si ubogi Rimljani z „novo Italijo" pridobili!
Toča je hudo pobila po Solnograškem in Opočennki okolici na Češkem, pa tudi po Gornje -A vstrijanskem, koder je strela ua 6 krajih napravila pogoriša. — Ljudje, pri delu nikar ue koluite iu ne kvantajte; to jemlje blagoslov Božji. Koder se ljudje celo med seboj pobijajo, m čudo, če toča tudi na n)ih polja in njive bije.
Postave zoper potepinstvo, postopanje in nesramnost so dane iu poterjeue. Bog uaj, da bi njih ostrost veliko koristila. Izdatni pomoček pa bi se smel upati potem, ako bi po okrajinah bili čversti odbnri. kteri bi postopače k delu silili in taisto jim po razl;č nh delavnicah oskerbovali. kakor tudi izdaten poduk v keršanskem nauku, božjo službo itd. jim oskerbeli.
Kolera. V Murciii na Španjskem jih je 10. t. m. 28 zbolelo za kolero. V Madridu, glavnem mestu, je že nekoliko ljudi kolera pobrala. Strah je velik in ljudje bežč ua vse kraje, s čiiuur tudi bolezen raznašajo. Okužene so že: Castellon, Albacete, Sagunt, Jativa, Alcire in druge mesta. Letos se je bati hujšega, kot je bilo lansko leto. — Okoli Murcije je 14. t. m. zbolelo blizo 100 ljudi. V Valenciji je napadenih 23. — V Alberiku jih je v kratkem 159 zbolelo in 59 umerlo. —
S čimer se greši, v tem pride kazen. Malo reči se tako močno zlorabi, kakor vino; zato ni čudo, ako se šliši o vedno novih boleznih tega daru Božjega. Na Rumunskem se je prikazal nov sovražnik, ki še hitreje pokončuje vinske terte. kakor tertna uš. To so mali žužki v silni množini: gorje vinogradom, ktere ti mer-česi napadajo!
K brezmernemu beračunstvu in vsled tega k pošto-paštvu se brez uvoma tudi s tem prilika daje, ako se malim otrokom ueuar deli. Nekdo torej tudi nasvetuje, da naj romarji na božjih potih ne dajejo dat fl otrokom, ktere dostikrat brezvestni starši primorajo, da uaj ljudi nadlegujejo. — Težko je pa v tej zadevi določno reči, da. ali da ne. ker pri otrocih Kakor tudi pri odrašenih utegue biti resnična potreba ali sila; gotovo pa je, da otroka, ki se je navadil beračiti, je prav težko pripraviti k stanovitnemu iu resnemu delu. Priča so cigani in plašsrji, pa mnogi mestni postopači in šnopsarji.
Sleparstva pri kasah se kar neprenehoma godijo in ponavljajo. Na Dunaju je zopet neki vradnik pri depo-zitni banki in drugod izneveril čez 100.00J gld. — Te baže ljudje »o veči del izrejeni brez terdne podlage v veri; kdo bode potem pričakoval, da bo ta iu uui pošten, ko pride priložnost za tatvino!
Slovstvo. V katol. bukvami se dobivajo naslednje priporočevauja vredne knjige:
Apologie des Christenthums und Philoso-phie. 1. Bd.: Der Beweis des Chriatenthums 1. und 2. Abtbeilung. Šesta zboljšana izdaja. Cena za oba zvezka 4 gld. 80 kr.
Od ravno tega: Aus Welt und Kirche.
I.	Bd.: Rom u. It al i en. Cena 2 gld. 10 kr.
II.	Bd.: Deutschland u. Frankreich. Cena 2 gld. 10 kr.
Freiburg in Breisgau 1885.
Unsere liebe Frau von Lourdes. Erbau-ungsbuch; v. P. Philibert Seebock O. S. Fr. 2. natis 1885 in Innsbruck. Cena 80 kr.
Run d um Afrika mit vielen Bildern fur die Jugend, von Jos. Spillmann S. J. Freib. in Br. 1885.
Velika knjiga, kvart, primerna za branje, zlasti o počit' nicah. Iz misijonskih naznanil. Cena 3 gld.
Der Clerusu. dieWahlen, v. Elmar Freimund, Wien 1*85. Brošura 30 kr.
Das Vaterunser v. Alb. Stolz. Cena 36 kr.
0. P. Grasselli je bil v ponedeljek v mestni hiši slovesno umeščen kot župan Ljubi lanskega mesta. Bla~ goslov Božji nad župana in mesto!
Prošnje. Mati priporoča svojega sina. da bi svoje težke dolžnosti do Boga in do matere prav spolnoval. — Za srečen izid zrelotue skušnje. — Dijak za dobro doveršenje v 1. razredu. — Več niladenčev za poboljšanje,
Duliovske spremembe.
V Lavautinski škofiji. Čast. g. Fr. Vil h ar gre za
provizorja v Studenice; čast. g. j. Kotnik pa enako k sv. Joštu; čast. g. Hermau Vene d i k, novinec križarskega reda, gre za kaplana v Ormož.
Dobrotni darovi.
Za opravo ubožnih cerkev ljubljanske škofije: Iz Peč
3	gld. 34 <r. — Iz Čeruomlja lO gld. — S Stranj 7 gld. I/. Vrern 5 gld. 48 kr. — Iz Terstenika 19 gl. — lz Kostanjevice 5 glg. 61 kr. — lz Bele cerkve 8 gld. — Iz Predosolj 15 gld. — Z Hotiča 7 gld. — S Tujnic 20 gld. — Iz Podbrezji 18 gld. — S Šent-Vida nad Cirkuico 3 gld. — Po čč. gg. Uršulinaricah 11 gld 67 kr. S Cola nad Vipavo 1 gld. 35 kr. — Iz Piedvora 15 gld.
—	Iz Zapog 4 gld. 50 kr.
Za študentovsko kuhinjo: Nekdo 2 gld. — Čast. g. župnik Mart. Narobe 5 gld. — Čast. gosp. kaplan Ant. Kukelj 3 gld. — Pre ast. g. dekan Mat. Erjavec 6 gld.
—	Krumperška grafnja 5 gld. — t 10 gld.
Za cerkev sv. Cirila in Metoda v Solunu: f 100 gld, „ Za oltar sv. Antona v Stangi: Neimenovana 1 gld.
—	Čast. g. župnik Mart. Narobe 5 gld.
Za kapelo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani: Čast. gosp. župnik Bartol B. 5 gld.
Za varhe Božjega groba: f 20 gld. Za bratovšino brezmad. spočetja: t lo gld. Za srednje-a/rikanski misijon: t 20 gld. Za Sijonske hčere v Jeruzalemu: G. T. P. 5 gld. Za kapelo sv. Cirila in Metoda v novi cerkvi Jezu* sovega presv. Serca v LjiMjani so uarovali naslednji časti ti ti gospodje: Simon Žužek, župnik pri sv. Katarini v Topolu. 5 gld. — Janez Skubic, župnik v pokoji v Mirni Peči, 5 gld. — Rihard Frank, kanonik v Rudolfovem, 10 gld. — Janez Čibašek, župnik pri sv. Vidu nad Cir-knico, 2 gld. — Andrej Škrabec, kanonik v Rudolfovem, 10 gld. — Lurenc Oblak, duhovni pomočnik v Cerkljah. 5 gld. — Peter Piacentini, duhovnik v Gorenjih Žicah,
1	gld. — Janez Mazgon. duh. pomočnik na Jesenicah,
2	gld. — Jurij Dernovšek, duhovnijski oskerbnik v Ze-limljem, 2 gld. — Janez Kljun. duh. pomočnik v Seut-Vidu pri Zatičini, 3 gl . — Blaž Petrič, župuik v Blagovici. 3 gld.	(Dalje prih.)
Za cerkev Jezusovega presv. Serca so darovali čast gospodje: Janez Kobilica, kaplan pri D. Mariji v Polji,
4	gld. — Peter Vartolj, župnik v Hinah. 5 gld. — N, Potočar iz Gradenba, 10 gld. — Jakob Poličar, župnik v Podbrezji, 5 gld. — Ivan Juvan, katehet v Idriji 5 gld.
—	Jožef Louiberger, beneficijat v Komendi sv. Petra,
5	gld. — Jakob Dolenec. župnik na Igu, 5 gld. — Jan. Sega, kaplan v Kostanjevici, 2 gld. — Auton Zamik, župnik v Naklem, 5 gld.	(Dalje prih.)
Odgovorni vreduik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blazni ko vi nasledniki v Ljubijaui.