Goriško učiteljstvo. Praznujeino jubilej našega vrlega stanovskega glasila. Že petdeseto leto propagira naš -Tovariš" ideje stanovske organizacije, ideje duševnega napredka, ideje svobode. Petdeseto leto je .Učiteljski Tovariš" vedno isti, z istimi smotri, z istimi načeli. Popolna kulturna tema je vladala ob njegovem rojstvu, in vse njegovo delovanje je bilo neprestan, trd boj proti tej temi. Ljudstvo je bilo materialno, a še veliko bolj duševno usužnjeno glasoviti ,,mrtvi roki". Ta je gospodarila po mili volji z ljudskimi žulji, a še veliko okrutnejša in neizprosnejša je bila ta roka, ko je pritiskala k tlom ljudsko voljo, željo po svobodi. A učitelji, naši predniki? Bili so marionete v rokah klerikalizma, bili so karikature onega stanu, ki bi moral prinašati luč prosvete, a je moral širiti temo nevednosti in suženstva. Učitelji so bili nesvobodni, bili so mežnarji, organisti, brez potrebne izobrazbe, škandalozno plačani, brez spoštovanja in ugleda pri ljudstvu. -Učiteljstvo je delovalo plodonosno za ljudsko prosveto složno z duhovniki!" Pač uspešno složno delo! Še dandanes je ta nsloga" ideal nekaterih ,,učiteljev"! V naši lepi, solnčni goriški okolici so bile pred 50 leti na šolskem polju uprav obupne razmere — celih 12 šol je bilo v okraju, kjer je danes približno 100 šol. Šolstvo, ki sta ga uvedla blagopokojna cesarica Marija Terezija in njen ljudomili sin Jožef, je v oskrbi ,,črne garde" postalo pastorka države; bilo je le žalosten ostanek prosvetljenega 18. stoletja. Kakor je bilo to drugod, tako tudi pri nas. Na teh 12 šolah je poučevalo 12 učiteljev: čitanje, pisanje, računanje po zastarelih metodah, oziroma nemetodah. Če se je učenec naučil za silo čitanja in pisanja, je bil to že izreden uspeh. Seveda je bilo te dobrote deležno le 12tero vasi; otroci v ostalih vaseh so vzrasli brez vsakega pouka. Gledali pa so pri sprejemu v šolo tudi na spol otroka; dečki so imeli prednost pred deklicami. Za te je bilo dovolj, kar so jih matere naučile. Kakšne matere so postale te deklice, si lahko vsakdo misli. Kolika razlika med našimi tedanjimi razmerami in med Finsko, kjer so morali že v 17. stoletju znati ženini in neveste čitati in pisati, če so hoteli stopiti vzakon! Za vzgojo se ni nihče brigal, tudi učitelji ne. Še sebe niso znali vzgojiti. Da bi imeli kako stanovsko zavest, o tem ni bilo niti govora. V temi nezavednosti so tavali, dokler jih ni prebudil iz tega mrtvila list, ki je začel izhajati v Ljubljani pod naslovom „Učiteljski Tovariš". Zmajali so z glavami tedanji mežnarjiučitelji, ker si niso mogli misliti, da so tudi oni ljudje, ki jim pripada visoka socialna naloga med našim ljudstvom. A dolgo ni trajalo to začudenje. Naročili so si list, ga čitali in izprevideli, da se dado vse te ideje uresničiti, da je v njih moči doseči smotre, za katerimi je stremil ,,Učiteljski Tovariš". Navdušili so se za stvar, in to navdušenje je porodilo v našem okraju nov stanovski list ,,Šola", ki pa je moral zaradi vednega deficita prenehati. Tem tesneje so se zlasti mlajši oklenili ,,Učiteljskega Tovariša", ki jih je vzpodbujal k vztrajnemu delu in k zavednosti, da je učiteljstvo enega okraja le majhna moč, ki ne more nikomur imponirati. Skrbno so skrivali hrepenenje po luči v svojih srcih, zakaj črna roka je grozeče visela nad njimi. Prišlo je leto 1869., ki je prineslo našim prednikom toli zaželjeno svobodo; oprostilo se je učiteljstvo suženjskih spon — zasijala je ljudstvu nada v boljšo bodočnost. Svobodno učiteljstvo je začelo misliti na svojo organizacijo, ki se je polagoma razpredla po celi slovenski domovini. A učitelji niso mislili Ie nase, tudi prosveta ljudstva jim je bila posel, ki so se ga oklenili z vso vnemo. Povsod so ustanavljali bralna in slična društva, kjer se je odraslo ljudstvo dalje izobraževalo; prirejali so veselice in predavanja ter tako zbudili v ljudstvu narodno zavest, zbudili so mu razsodnost in učili so ga umevati vsa javna vprašanja, ki se tičejo kmeta. Navodila in tolažbo v težkih dneh so pa dobivali v svojem vrlem glasilu, ki je dajalo iniciative, nasvete in branilo učitcljstvo in njegovo delo pred raznimi napadi. Ustanavljale so se nove šole, širile že obstoječe in vrsta narodnih in kulturnih delavcev se je množila, in z njo se je razširila kultura, moralna in materialna, po geslu idealnega voditelja goriških Slovencev, nepozabnega dr. Lavriča: Vse za omiko, svobodo in napredek!