Milan Skrbinšek
Dijaško diletantsko društvo
Zelo rad hranim predmete, ki so priče mojili spominov. Zato imam med drugimi takimi stvarmi na steni svoje sobe lepo število vencev s trakovi ali samili "trakov, ki sem jib prejeV ob priliki raznib poniembnih ali zaine slavnostnili predstav.
Najljubši in najponiembnejši nii je širok slovenski trak, ki nosi na enem koncu označbo D. D. D., na drugi strani pa elatum 9. III. 1909. Velik venec s tem trakom so rai poslali na oder jnoji nekdanji tova-riši iz društva, ki sem mu položil temelje že kot prvošolec in je ob-stojalo osem let ter sc je imenovalo »Dijaško diletantsko društvosc. Ta trak ini ni le drag spomin na onih osem let srednješolskega dile-tantskega delovanja, ki smo ga vršili vsi — jaz kot »umetnostni vo-dja«: moii tovariši in tovarišice pa kot navdušeni in zvesti sodelavci — z vclikim idealizmom: ta trak je zame. ki sem dovršil s preleklo sezono že eno in trideset let svojega poklicnega igralskega in trideset let svojega režiscrskega udejstvovanja, tudi zato pomeniDen. ker sein ga prejel ob priliki svojega debuta ali poizkusnega gostovanja za angažma (shižbo) na poklicnem odru, ko sem kot gojenec dunajske igralske šole »Otto« še pred dovršitvijo šole nastopil na odru ljub-ljanskega gledališča koi Martin Spak v Govekarjevi dramatizaciji Jurčičevega romana »Deseti brat«.
O tem, zakaj sem si izbral prav to vlogo za debut (prvi nastop), o takratnih. stojiIi poklicnih soigralcih, o uspehu tistega mojega na-stopa ter o marsičem zanimivem okoli teea gostovanja, bom pa širše spregovoril, ko se bo začel tretji del niojih življenjskih, z gledališkim življenjem prepletenih spominov, ki jih že pišem in ki bodo obsegali tri glavne dele z naslovi »Otroška doba«, >Dijaška letai in >V poklicu«.
K                               115
Zclaj me pa spremljajte skozi čudovito lepi čas ob prehodu iz ljudske šole v sredajo, ko me je leta 1899. moj dobri oče vpisal v ljubljansko realko, do mojega prvega nastopa na poklicnem odru, ko sera prebrodil po končanih srednješolskik študijan po en semester dunajske tehnike in univerze ter sera končno našel svoja prava trdna ila v igralski šoli, ki me je usposobila za — poklicnega igralca.
Že tista leta, ko sem hodil v Ijudsko šolo na vadnici mariborskega učiteljišča, sem mnogokrat otroško razmišljal o tem, kakšen poklic bi si izbral.
Če se zamislim v tiste čase in se opazujem kot šolski otrok, vidim nežnega, tihega in mirnega dečka, ki mii ni bilo za razgibano in glasno (jružbo. Če so drugi sošolci v svoji otroški razposajenosti t odmorih »noreli« tarn med klopmi ali se celo pretepali, sem jaz mirno sedel v klopi in jih opazoval. Ko je učitelj med uro razlagal, sem ga verno poslušal ter si večkrat ruislil, kako lepo bi bilo, Če bi mogel tudi jaz postati — učitelj.
Pri veronauku me je v zgodbah svetega pisma vedno znova navda-jalo veliko začudenje, ko sem poslušal gospoda kateheta ob razla-ganju o stvarjenju sveta, a v katekizrau so me dvigali visoki nauki o pravem duševpem življenju, od katerih se mi je najbolj vtisnil v srce nauk o ljubezni tlo bližnjega; posebno lepo pa scm občutll ljubezen do sovražnika. In kadar je o teli stvareh pri Šolski masi tako lepo govoril gospod katehft s prižnice. sem si želel biti — duhovnik.
Ko sem bil v tretjem ali četrtem razredu. sem videl prvo »res-nično«, to je poklicno gledališko predstavo. Šel sem z materjo gledat tuje igralce, ki so predstavljali v tedanjem mariborskem jiemškem gledališču »Oberammergauske igre«, to je — Kristusovo trpljenje. To je bil zame tako Čudovit doživljai, da nie je vsega prevzel. Oitc krasne slike na odru, ono umirjeno, tilio kretanje kar pravljično lepih oseb na odru ter neka tiha godba, ki je zvenela k nam gori na galerijo, kakor iz daljne tajinstvene dežele, vse to me ie iako prevzelo> da sem o tej predstavi še dolga leta sanjal... Jn zdeJa se mi je velika sreea, da velika milost — biti ig ralec !...
Učiiclj, dnliovnik — igralec, da, to so bili oni trije idealni poklici, po katerih sem hrepenct. Saj vsi trije poklici govore cfuši človeka in ustvarjajo duhovne vrednote in lepote. Učitelj ob katedru, duhovnik na prižnici in v spovednici, igralec na odru!                        J   '         ^
Predstavljal sera si, kako bi bil kot uČitelj z otroki dober. Za-vedal sem se najureč, da z dobroto in potrpiien.jem največ dosežeŠ; ne samo pri otrocih, temvcč pii ljuaeh splon. Opazoval sem sebe in svoje sošolce in videl. s kakšnim zanimanjem smo poslušali učitelja. ki je bil z nami dober in koliko smo se pri njem nftučili ler kako pogumno smo pri izpraševanju odgovarjali. Vpričo strogega učitelja pa smo bili res še mirnejši, a ta mir je bil le navidszen, ker nas je utesnjeval strah, da nain je srce burno bilo, da nas je v grlu dušilo in so nara v glavi begale misli plašno sem in tja, kakor se zaletava ujet, kletke nevajen plic od stene do steno, dokler se ves izmučen ne zgrudi.
Če sem se zamislil v poklic duhovnika, sem se že kot otrok zavedal in živo občutil, kako mogocno vpliva beseda, ki zazveni s prižnice v onem ogromnein, sicer tako tajinstveno tihem svetem pro-storu. Pa sem si predstavljal. koliko tega, kar mi je težilo moje otroško srce, ki je trpelo zaradi prevelike, da, vcasih kar krute stro-gosti nekaterih učiteljev ter staršev innogih mojih solskih ali hišnih
,                      116
tovarišev, a prav tako zaradi brezsrčne neubogljivosti in lenobe ne-katerih mojin sošolcev, ki so s tem po nepotrebnem grenili svojim učiteljem in staršem življenje — koliko tega bi lahko prav iz globine srca z glasno živo besedo in s polno pravico duhovnika na priž-nici zaklical vsem v cerkvi v dno srca ter jih na ta način poboljšal in jim olajšal življenje.
A najraje bi bil takšne šolske in družinske prizore napisal za oder, kjer bi lahko tudi sam nastopil kot oirok in učenec, da bi s pretresljivo in doživljeno besedo lahko izpovedal, da — izkričal vso bolest mojih otroških prijateljev, ki trpe zaradi šole iu doma. Na drugi strani pa bi bil hoiel predstavljati dobrega očeta tako veino, da bi otroci spregledali in spoznali, kako jih starši navzlic vsemu lju-bijo, tako da bi se poboljšali doma in v šoli.
Moj oče je slutil, kaj se godi v meni, zato me je po končani ljudski šoli vpisal v meščansko šolo z namenom, da bi pozneje doštudiral učiteljišče.
Toda — človek obrača, Bog obrne!...