Zrno kakor kokošje jajce
(Spisal grof Leo Tolstoj; z ruskega preložil J. Barlf'.)
troci našli so v jarku stvareo kakor kokošje jajce, z grabenčkom po sredi, ^podobno zrnu. Pri otrocih videl je stvarco popotnik, kupil jo od njih za petak (denar od pet kopejk), odnesel jo v mcsto in prodal carju za redkost.
Oar pozval je modrijane in jim zapovedal, da 11111 povedo, kakšna je ta stvarca, je li to jajee, ali je zrno. Mislili so, mislili modrijani — ali niso mogli odgovoriti.
Ležala je stvarca na oknu, prišla je kokoš, zaeela kljuvati — prekljuvala je kožo; vsi so rideli, da je zrno. Prišli so modrijani in rekli earju: ,,Ta stvarca je rženo zmo."
Začudil se je car iu zapovedal, da inu puvedo, kje in kedaj je to zrno rodilo. Mislili so, mislili modrijani, iskali po knjigak — nifesar niso našli. Prišli so k carju in mu rekli: ,,Ne. moremo odgovoriti. V našili knjigah se nikjer nižesar ne piše, poprašati moramo kmete, morda je kateri od starce? slišal, kedaj in kje so tako zrno sejali."
Poslal je ear po starčka kmeta in zapovedal, da ga k njemu privedo. Našli so stareka kmeta in ga pripeljali k earju. Prišel je starček star, škrbast, koinaj je prilezel ob dveh palieah.
Pokazal mu je car zrno, ali starček ni več niti dobro videl, nekoliko ga je razgledal, nekoliko z rokama pretipal. Oar ga je počel izpraševati: ,,Ne veš li kumek, kje je tako zruo rastlo? Mogoče, da si ti sam na svojem polji tako zrao sejal ? Ali si pa kupoval tako zrno?"
Starček bil je glub, komaj — komaj je zaslišal, koraaj — komaj je razumeJ besede carjeve. Iu odgovoril je carju: ,,Ne, tako zrno ni sejač na svojem polji sejal, želec ga ni žel, kupec ga ni kupoval. Ko smo kupovali žito, bilo je ravno tako drobno, kakor danes. Tender — govoril je — poprašal bodem svojega očeta — mogočo. da je on slišal, kje je tako zrno rodilo." —
Poslal je car po starčevega oeeta in zapovedal, da ga pripeljejo k njemu. —
Našli so tudi starčevpga očeta in ga pripeljali k earju. Prišel je sivi stareek, opiraje se ob jedno palico. Car pokazal mu je zrno. StarSekje dobro videl in zrno pozorno pregledal. Car ga je začel izpraševati: ,,Ne veš li. strijček, kje je tako zrno rodilo? Mogoče, da si ti sam na svojern polji tako žito sejal? Ali so pa v tvojem veku kje kupovali tako zrno?"
Stareek je dobro slišal in razumel carja bolje od sina. — ,,Nč, tako zrno ni sejač na svojern polji sejal, želec ga ni žel, a kupec ga ni kupoval, ker v raojem veku še denarjev ni bilo. Vsi so se ob svojem kruhu branili, a v sili — drug din-gemu delili. Ne vem, kje je tako zrno rodilo. Naše žito bilo je sicer debeleje in rodneje, vender takega nisem že videl. Cul sejn pa od svojega očeta — taeas ro-dilo je žito še bolje od našega — da je bilo debeleje in rodncje. Treba bi bilo njega poprašati." —
Poslalje car po starčevega očeta. Našli so tudi njega in ga pripeljali k earju. Prišel je stareek k carju brez palice, prišel je lehko, oči irael je svetlejše, a glas razuniljivojši.   Car poknzal je dedeku zrno.  Pogledal ga jo dcdek. obrnil ga šcm,
—•¦< 45 *¦¦•—
obrnil tja. — ,,Dolgo — govoril je — nisem videl starega žita!" ¦— Zagriznil ga je malo in veselo vzkliknil:
—  Da, da, to je pravo, baš ono! —
—  Povej mi dedek, kje in kdaj je tako zrno rodilo? Mogoče, da si sam na svojem polji tako zrno sejal? Mogoče, da si ga pa takrat kje od ljudij kupoval? —
In odgovoril je starček: ,,Tako žito je takrat v mojem veku vedno rodilo. S takim žitom sem sebe in svojce hranil, tako žito sem sejal. tako žito žel, tako žito mlatil." —
A car ga je poprašal: »Povej mi no dedek, si li ti tako žito kupoval, ali si ga pa na svojem polji sejal *?"
Nastnehnil se je dedek: BV mojein veku — govoril je — ni mogel nihce si takega greha izmisliti, da bi žito kupoval in prodajal. Za denarje ni se ni znalo, a žita imel je vsakdo po volji." —
Oar ga je pa poprašal: ,,Pa povej mi vender dodek. kje si tako žito sejal iu kje je bilo tvoje polje?"
A dedek mu je odgovoril: ,,Moje polje bila je — zemlja božja. Kjer sem izoral — tam mi je bilo polje. Zetnlja bila je vseh, nobeden je ni nazival svojo. Svojim zvali smo samo trud."
,,Pa odgovori mi," dejal je ear ,,še na dve vprašanj. Prvo: kako to, da je popreje tako zrno rodilo, — drugo: zakaj je tvoj vnuk prilezel ob dveh palicah, tvoj siii ob jednej; a ti, evo, prišel si povse lahko, tvoje oči so svetlejše, zobje močnejši, a glas jasen in prikupljivejši ? Kako je vender to, povej rai dedek?"
In odgovoril jestarfiek: ,,To je zato. ker so Ijudje prenehali od svojega truda živeti — a počeli po tujem hrepeneti. Nekdaj niso tako živeli; nekdaj živeli so po božjej postavi: na svojem so gospodarili. a s ptujim se niso oko-rišeevali.