KATOLIŠK CEKKTEN LIST.
»Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za eelo leto 4 gl. 20 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 gl. 20 kr Vtiskarnici sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr.,za pol leta 1 gl. 80 kr., za «/« leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide „Danica dan poprej
Tečaj XLII.
V Ljubljani, 8. listopada 1889.
List 45.
JAKOB,
po usmiljenji božjem in apostolskega sedeža
milosti
knezoškof Ljubljanski,
vsem vernim v oje škofije pozdrav in blagoslov od Gos/oda in Zveličarja na<ega Jezusa Kristusa!
(Dalje.)
Vse to tedaj na vso moč jasno priča, v kakšnem položaju se nahaja najvišji glavar svete cerkve, pastir in učitelj katoličanov.
Pri takem bridkem žaljen ju in pod težo skerbi, poveril pa še pri visoki Naši starosti bi se skorej kar zgrudili, če bi Nas ne oserčevalo in ne krepčaio prav tako najterdnejše upanje, da Gospod ne bode nikdar odtegnil božje pomoči svojemu Namestniku, kakor stroga dolžnost, katere se dobro zavedamo in ki Nas ojstro opominja, toli terdnejše prijeti za kermilo sv. cerkve, kolikor bolj divja zoper njo v peklu vzbujeni vihar zmot in strasti. — Vse upanje in zaupanje stavimo torej v Boga, za katerega se borimo, terdno zanašajoč se na mogočno priprošnjo velike Device, Pomočnice kristijanov, kateri se goreče priporočamo, in ravno tako na priprošnjo svetih apostolov Petra in Pavla, pod katerih varstvom in brambo je sveto mesto vedno srečen mir vživalo.
Kakor pa Vi, častitljivi bratje, z Nami vsikdar žalost delite in pošiljate prošnje k Bogu, varim in maščevalcu svoje cerkve, tako prav nič ne dvomimo, da bodo vsikdar ravno tako delali in vsi častitljivi bratje, italijanski škofje, in toliko skerbnejše vsak svoje ljudstvo vodili, kolikor večjo skerbnost hudi časi tirjajo. — Opominjamo, naj si zlasti prizadevajo, vernim svojim oznaniti
in jasno jim razodeti. kako brezbožni in brezvestni da so naklepi, katere nameravajo izversiti ljudje, ki so prav tako sovražniki vere kot domovine. Naj jim povedo, da se grč za najvišje in najistinitcjše dobro, za katoliško vero: da si sovražniki ničesar bolj ne prizadevajo, kot italijanska ljudstva od one vere od verni ti in odtrgati, po katere blaginji so tako dolgo cvetela v vsakoverstni slavi in sreči: da bi bilo za katoliške može vsekako pregrešno, v takih nevarnostih spati, ali se jim le leno ustavljati, in da je treba, da svojo vero serčno spoznavajo, stanovitno jo branijo, in da so tudi pripravljeni z veseljem karkoli za njo terpeti, če bi okoliščine zahtevale.
Ti nauki in opomini zadevajo še bliže rimske meščane, katerih vera — kakor je očitno — se zvito dan za dnevom nevarnejše žali. Temu nasproti naj toliko bolj stanovitni ostanejo, kolikor večja je dobrota sv. vere, katero imajo od Boga. vsled tako tesnega združenja z apostolsko stolico. in naj bodo vredni potomci svojih očetov in prednikov, katerih vero slavi dober sloves po vsem svetu. Oni pa. in vsi Italijani in vsi katoličani po celem svetu naj ne nehajo in z molitvami in z vsakoverstnimi dobrimi deli Boga prositi, da naj milostno potolaži svojo jezo. pro-vzročeno s strašnimi pregrehami in z nespametnimi napadi zoper sv. cerkev in naj dobrotljivo usliši združene prošnje dobrih in pobožnih, ki ihte po usmiljenju, hrepene po miru in izveličanju.-
Tako govore sv. Oče. — Predragi v Gospodu! Očetova bridkost je tudi bridkost otrok; njegova nevarnost tudi naša nevarnost; sramota, katero zaradi vere njemu napraviIjajo, zadeva tudi vse tiste, katere veže ž njimi ista vera. Ker
U , s^1
boj, ki se bije proti sv. Očetu, ne velja njegovi osebi, ampak veri, katero mora po božji na-redbi varovati: in ker je ta vera prav naša vera, zato velja boj tudi nam. Hudo bi se motili, ko bi menili, da ne zadeva osoda papeža in rimske stolice tudi nas. Hočejo udariti pastirja, da bi tem ložje čedo razkropili: zvezati hočejo čuvaja sv. vere, da bi tem ložje sejali seme nevere: omajati hočejo temelj, da bi toliko gotove je porušili nanj postavljeno poslopje. To je namen vseh napadov na papeža prav do ostud-nosti. s katerimi so ga sramotili binkoštne praznike. Rim, nekdaj mesto brezštevilnih mučencev za sv. vero, češ. naj postane sedaj zavetišče brezvercev: in cerkveno središče kerščanstva — ognjišče novega paganstva. Jasno nam to oznanjujejo govori polni sovraštva in žolča, ki so se glasili o razkritju spomenika in ki so z neko strašansko odkritostjo priznavali, da to slavljenje odpadnika velja novi veri: veri, v kateri ne vlada in ne zmaguje več neumerljivi Bog, ampak boginja ..pamet".
Nasproti vsemu temu. dragi moji! sc mora vsakdo pokazati moža. Pred vsem mora nas navdajati živo prepričanje, globoko čustvo, da moramo biti tesno zvezani s papežem, ki je od Boga postavljen za varha sv. vere.
Mi ne smemo tedaj nikakor terpeti, da bi se vez jedinosti. ki nas veže s cerkvenim poglavarjem. kakorsikoli bodi zrahljala: še več, mi moramo skerbeti. da sc ta vez vsaki čas močna in nerazvezljiva ohrani in vterjuje. In to storimo s tem. če sprejemamo brez izjeme vse verske in nravne nauke, katere nam papež oznanja, kot božjo resnico in če čisto natanko izpolnjujemo vse ukaze, katere za potrebne spozna pri vladanju svete cerkve. Prav mnogo jih je, ki menijo, da so katoličani, v resnici pa niso. Niso pa zaradi tega. ker verujejo in store le toliko, kolikor sami hočejo, ne pa toliko, kolikor jim cerkev ukazuje verovati in storiti. Ne ravnajo se sami po veri, marveč vero obračajo po sebi: oni ne poznajo pokorščine do Boga, temveč hočejo, naj sc Bog in njegova cerkev po njih ravna, njim u klanja. Kdor le tako veruje, ta ne veruje v izveličan je: ker on ne veruje kerščansko-katoliško.
Terdno prepričani o vzvišeni stopinji, katero zavzemajo papež po božji volji v cerkvi, in prepričani o resnici, da je le ondi cerkev Kristusova. kjer je papež, moramo dalje na to gledati, da bode papežu tudi vsikdar mogoče izpolnjevati svojo visoko nalogo. Kakor božja beseda in božja postava ne more biti odvisna od dobre ali hudobne volje ljudi, isto tako mora biti tudi ozna-
njevalec in tolmač božje besede, papež, neodvisen od vsake človeške oblasti. Nihče ga ne sme zavirati v oznanjevanju božje besede, če prav se zdi komu nepriležna: in on mora imeti vsak čas prostost, brez ozira na kako svetno moč zahtevati in ukreniti, kar tirja korist neumerljivih duš. Kakor Bog pri svojih sodbah ne more biti nikomur služabnik, prav tako tudi tisti ne, ki nam mora po božji volji kazati pota, po katerih moramo hoditi, da se nam ne bode treba kedaj bati sodbe božje. Z jedno besedo: papež mora biti prost in neodvisen pri izverševanju svojega vzvišenega nadnaturnega poslanja. — Te prostosti, te neodvisnosti pa pri sedanjih razmerah človeške družbe redno ne more imeti drugače, kakor če tudi v svetnem oziru ni nikomur služabnik, nikomur podložen, ampak če je sam neodvisen, samostojen vladar. Saj je, če prav vsakdanji, vendar vedno resničen pregovor: „Čegar kruh ješ, tega pesem pevaš." Zato tirja korist svete vere, korist kraljestva božjega na zemlji da se zopet vstanovi primerna, od vsake druge deržave neodvisna papeževa, ali kar je isto, cerkvena deržava. Ne moremo in ne smemo se tedaj nikdar odreči, da bi ne vresničevali te zahteve: marveč vsak dan moramo to pravico za cerkev nazaj zahtevati, kakor tudi vsak dan molimo: pridi k nam tvoje kraljestvo. Saj ravno prostost in neodvisnost papeževa nam je porok, da bode moglo priti božje kraljestvo s svojimi blagri k nam v polni meri in nepopačeno, kolikor je to odvisno od cerkvenega poglavarja.
(Dalje nasl.)
Rožni venec me je obvaroval krive prisege.
Dninar Bernard je živel s svojo družino v zelo slabih razmerah. Sam ni imel večkrat ves ljubi teden nobenega zaslužka. Njegova žena kuniguiida je bila vsled večletne bolezni brez vsakega zaslužka. Marjeta, njegova edina dvajsetletna hči, je bila tudi zelo slabotna in je bila zato zmožna le za lahka dela. Terdoserčen upnik, ki m mogel plačila dobiti, je pretil z rubljenjem njih stanje še shujšati. Vera. ki pravemu kristijanu z vdanostjo v božjo voljo in z zaupanjem v božjo milost olajša tudi najtežje breme, sicer ni popolnoma izginila izmed te obžalovanja vredne hiše, a bila se je precej ohladila.
Nekega dne pride k Bernardu kmet Leonard, zelo premožen mož iz bližnje vasi. Dobi ga doma z ženo in hčerjo, ter začne naravnost tako-le govoriti: „Gotovo ste slišali od pretepa, ki je bil v moji vasi na cesti in pri katerem je bil fant Valentin zaklan. Moj sin Janez je bil na sumu, da je on to pregreho izveršil, in je zato v preiskavi; čez nekaj dni se bode sodba dokončala. Sedaj je pa treba dobiti olaj-
ševnvnih prič, katerih izjave bodo mojega sina ali opr">ule ali pa njegovo krivdo olajšale. Ce mi hočete pomagati, devica Marjeta, vas bodem dobro plačal."
„Kako zamorem to storiti?" vpraša Marjeta, „saj me med pretepom še v vasi ni bilo."
„To je res," odgovori kmet Leonard, rpa glejte, ono nedeljo, ki je bila pred tem nesrečnim dnevom, ste vi stregli gostom „pri lipi", kamor je tudi Valentin prišel in se v posebni sobi sam vsedel. Vi ste mu prinesli več kozarcev pive in se ž njim dalj časa pogovarjali. Hitro je popil pijačo in pretil, še danes enega zaklati. Od gostilne „pri lipi" se je podal Valentin v našo, pol ure oddaljeno vas. Kaj se je tam zgodilo, gotovo ne veste povedati, ker vas tam ni bilo. Valentin je pa vaš domačin. Znan je bil kakor naglo jezen in prepirljiv mladenič."
„Valentin je bil prav zmeren in miroljuben mladenič," odverne Marjeta resno, „bil je sicer v po sebni sobi ono nedeljo, a spil je samo en kozarec piva, bil je miren in vesel ter je z menoj le o vsakdanjih rečeh govoril."
„Če Je bil Valentin kot miren človek znan", odgovori kmet Lenard čez nekaj časa. „ga vi res ne smete za človeka nagle jeze imeti. Toda ono nedeljo — morate vi reči, je bil zelo razdražen, in sicer zarad fantov v naši vasi. Za povod ga niste hoteli vprašati, nekaj, da bi Valentina še bolj ne razjezili, nekaj pa, ker ste imeli še po drugih gostilniških prostorih opraviti. Te male laži v sili ne škodujejo Valentinu, ker je mertev in nima nobenih sorodnikov; a škodujejo tudi vam nič ne, ker vam laži nobeden ne more dokazati. Te male laži pa lahko mojemu sinu k prostosti ali vsaj k manjši kazni pripomorejo. Jaz sam bodem pa upnika plačal, ki vašim starišem z rubljenjem preti in ne bodem nikoli pozabil, kako veliko hvaležnost sem Vam dolžen."
,,Če bi mi le ne bilo treba priseči!" vzdihne Marjeta. „kriva prisega je tako velik smertni greh, kakor so re'<li gosp. žnpnik v šoli in že večkrat v cerkvi."
„ Neumen otrok." jo za verne oče. „greh vzamem jaz na-se. Ti storiš to le iz ljubezni in pokorščine do starišev. katere velike revščine rešiš." Dolgo časa so jo morali nagovarjati, da je slednjič obljubila pri sodniji tako odgovoriti.
Vas, v kateri je bil Valentin od hudobneževe roke umorjen, je bila dve uri daleč od bližnje sodnije. Cesta v mesto je deržala skozi Bernardovo domačo vas. Na dan preiskave je šla Marjeta ob šestih zjutraj proti mestu. Bil je lep dan mesca rožnika. Solnce je prijazno svetilo z neba. v Marjetinem sercu je pa bilo vse zelo žalostno. Ljubezen do starišev, katere bi lahko rubljenja oprostila in glas vesti, ki jo je opominjal in od krive prisege odvračeval, sta se silno borila v njenem notranjem. Zato je Marjeto zelo veselilo, ko je došla staro potovko. Ta jo pozdravi in vpraša, če tudi misli v mesto iti?
-Da," odgovori vprašana, ^povabljena sem za pričo k sodniji. Treba mi bode pričati o onem pretepu. pri katerem je bil ubogi Valentin umorjen."
„Tedaj bodeš morala priseči!" odgovori potovka resno, Jaz imam navado, na potu v mesto sv. rožni venec moliti. Moli ga z menoj! Pred tako resnim in imenitnim delom, kakor je prisega, je pobožna molitev zelo koristna."
Marjeta je morala osramotena priznati, da nima rožnega venca pri sebi.
„Ti toraj nimaš rožnega venca pri sebi!" jo pokara stara, verla potovka, .katoličan bi imel preje jed kakor rožni venec pustiti. Veš kaj? Na svojem rožnem vencu bom molila skrivnosti, ti pa moliš potem „sv. Marijo."
Ženski še niste dolgo časa molili, ko zaslišite divje vpitje za seboj. Kmalu potem gredo trije pojoči fantje mimo njiju naprej. Bili so iz Leonardove vasi. Fantje ju pozdravijo in eden izmed njih vpraša Marjeto: »Greš tudi ti k obravnavi?" Marjeta priterdi. Ko so odšli, molite dalje. Nemir jo je zmiraj bolj popustil. Pri vhodu v mesto ji potovka še stisne roko ter se z njo poslovi.
Pri začetku obravnave so bile vse priče poklicane in od predsednika opominjane, da naj ne prisežejo krivo in si s tem ne nakopujejo božje kazni. Marjeta še enkrat proti nebu vzdihne in odstopi.
Več ur potem preteče. Slednjič pokličejo Marjeto v sobo, da bode svojo izjavo ponovila. Na vsem životu derhteča gre pred sodnika in počasi izgovarja prisego. Predsednik jo še večkrat opominja, le resnico povedati in tudi nobenega resničnega dogodka ne prikriti; potem ji pa stavi navadna vprašanja. Na vprašanje, če ji ni bilo nič obljubljenega ali po-nudenega, odgovori z razločnim „da." Sodnik je mislil, da jo je napačno razumel in ponovi še enkrat vprašanje. Sedaj pa začne Marjeta jokati in odgovori: nKmet Leonard mi je obljubil, če bodem zanj pričala, da bode ves očetov dolg poplačal in ga tako rubljenja obvaroval. Toda Bog je moja priča, jaz sem danes na potu v mesto rožni venec molila in ne morem starišem pomagati, jaz moram golo resnico povedati/ Vsi poslušavci se zelo začudijo. Marjeta potem pove. kakor je bilo in omeni tudi, kako se je Valentin ono nedeljo obnašal
Sedaj pridejo na versto oni tri j" fantje, ktere je Marjeta na potu videla. Vse tri je sodnik resno opominjal, da naj resnico povedo: pa vsi povedo drugač, kakor druge priče in se s tem še bolj zamotajo. Vsi trije ostanejo terdovatno pri svoji izjavi in so bili kakor krive prisege krivi v preiskavo pe-Ijani. Bogati in veljavni kmet Loonard je bil tudi zapert kakor zapeljivec k krivi prisegi.
Marjetini stariši spoznajo potem, kako so se nad hčerjo pregrešili, ker so jo hoteli k krivi prisegi zapeljati; zato je pa tudi nič no karajo, ko je bilo rubljenje resnično zveršeno. Marjeta si jo pa s tem svojo srečo vstanovila.
Neka bogata gospa je namreč zvedela to preiskavo in jo verlo deklico k sebi vzela; kmalu se je Marjeta pri njej tako izurila v ročnih d*'lih, da je še svoje stariše podpirati zamogla. Cez nekaj let je stariše še k sebi vzela, ki so potem pri nji zadovoljni svoje življenje zamogli dokončati
„Rožni venec me je obvaroval krive prisege*, tega ni mogla Marjeta nikoli pozabiti. Sv. rožni venec je bil potem njena najljubša molitev, ki je njeno serce razveseljeval, v težavah in bridkostih tolažil in v marsikaterih potrebah ji pomagal.
Kmet Leonard je vsled žalosti zbolel in še v zaporu umeri. Njegov sin Janez in drugi soudeleženci pri tej pregrehi in pri krivi prisegi so se vernili po prestani kazni v domači kraj nazaj. Ker se pa noben pošten človek ž njimi pečati ni hotel, so bili pri-
siljeni v Ameriko oditi, da bi si tam nove domačije poiskali. Bog jim daj pravo spreobernjenje in pobolj-šanje! (Kathol. Sonntagsbl. 27. okt. 18a9.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
lz Ljubljane- Prevzvišeni gospod knez in škof so se 4. t. m. odpeljali na Dunaj k škofovskim posvetovanjem. Tudi več druzih cerkvenih knezov se je pred nekterimi dnevi odpotilo na Dunaj. V tacih ozirih je zelo potrebno, da bi duhovni in drugi verniki goreče molili za dober vspeh višjih pastirjev pri njihovih prizadevanjih. —
Liberalni in judovsko-framasnnski časniki škodoželjno po svetu trobijo o odpadu Podražanov k ger-škim razkolnikom in Koprivnikarjev na Kočevskem k .altkatolikom." Hvala Bogu, da ne v enem in ne v drugem kraju ni še slišati očitnih odpadih in upajmo v Božjo pomoč, da tudi ne bo. Naredili so pa hujskači dosti veliko pohujšanje s svojim bobnanjem, ker slovenski narod je daleč okrog po svetu v naj boljšem imenu zarad svoje neomahljive zvestobe in vernosti do katoliške Cerkve; zdaj pa se začudujejo, češ. kaj mora biti, da se tako včrni narod jame edinozveličavni Cerkvi izneverjevati ?... Dosti grenke so šibe, s kterimi nas letos pravica božja tepe, — nikarmo je še z novimi pregrehami ne dražimo!
Na Brezovcu imeli so štiri dni ponavljanje sv. misijona. Vodila sta ga prečast. oo. Lazarista Urban Nežmah in Karol Heidrih z vso gorečnostjo in z velikim trudom: lahko bi se reklo, da sta bila noč in dan v cerkvi, v spovednici ali pa na leči. Poseben pomočnik je bil tudi preč. frančiškan o. Angelik, ne-utrudljivi spovednik. Bog plačaj! Nad 1700 spovednih listkov je bilo po fari razdeljenih in vsi so nazaj prišli. Upati je obilnega vspeha. V ponedeljek. 4. t. m., je bil slovesen sklep s primernim govorom, sv. mašo in Te-Deum-om. Bog daj obilnega sadu!
Iz Bosne nam piše eden prav veljavnih gospodov tako-le: Liberalni časniki frajmavrarski so povsod raznesli glas, kako se je mesto Podraga (ne „mesto", ampak vas; Vr.) s svojim prebivalstvom odvernilo od edinozveličavne katoliške Cerkve in prestopilo k razkolništvu. (To se sicer ni zgodilo in upamo, da se tudi ne bo. Vr.) Kaj pa, da to fraj-mavrarji z velikim bobnom preslavljajo in obračajo na mlin zoper katoliško Cerkev. Mi v Bosni naj bolj poznamo nesrečo prestopa v razkolništvo, kajti nasprotniki katoličanstva zase rabijo to dogodbo ter pravijo: Ako se na Kranjskem tako dobro in pobožno ljudstvo odvrača od katoliške Cerkve; kaj pa v Bosni in na Hervaškem? Sovražniki na vse kriplje gledajo porabiti slučaj v Podragi na škodo katoliške Cerkve.
Gotovo je ljudstvo v Podragi dobro, kakor drugod po Kranjskem, pravi gosp. dopisnik, le liberalni časniki da so ljudstvo zbegali. Vi ste, preč. gosp., v št. 40 „Zgod. Danice", pravi dalje, podučili ljudstvo in pokazali, kaj je razkolništvo; lejte, tudi jaz sem nekaj malo napisal, da Slovenci vidijo, kaj da je razkolstvo — šizma; porabite, ako Vam je drago. (Op. pride prihodnjič, omenimo pa naj tukaj nekaj druzega. v to zadevajočega). V rSlovencu" pretekli torek pripoveduje nekdo v dopisu iz Vipave dogodek,
ki kaže, kako globoko se človek v slepoto pogrezne, ako začne zoper svojo mater, svojo lastno Cerkev rogoviliti. Pravi namreč, da v neki pošteni kerčmi v Vipavi so bili med drugimi gosti tudi trije ali štirje Podražani. Ko ravno r Ave-Marijo" zazvoni, molijo vsi drugi gosti z domačimi vred na glas „angeljsko češčenje." Pričujoči Podražani pa začno govoriti zabav-Ijice o tej „angeljski molitvi in preblaženi Devici..."
Ako je to res, se bo moral „pope" sam prekrižati in s strahom bežati od tacih novovercev.
—	kajti tudi „staroverci" častč Marijo kakor Mater Božjo in imajo do nje veliko spoštovanje, — oni nesrečni preklinjavci pa bodo morali poiskati še kako drugo vero. n. pr. judovsko, ali celo turško*)...!
—	Toda, kakor naš bosanski dopisnik pravi: ljudstvo v Podragi je gotovo dobro, kakor drugod Kranjci,
—	zaslepili so jih laži-liberalci s svojim hujskanjem. Ko se bo razdraženost malo ohladila, naj bi se jim naklonil kak sveti ljudski misijon, da bi spoznali svojo napako in se skesani k Bogu povernili ter se v resni pokori zopet sprijaznili z razžaljenim Bogom in z materjo sv. Cerkvijo.
lz Amerike Št. Jožef, 2. okt. 1889. Če hočete in mislite, da bo zanimivalo Kranjce, lahko to-le denete v Vašo zelo cenjeno „Danico".
Francko v Gospod pri amerikanskih Slovencih v gos tj ah.
Vem, da pa tudi radi slišite, ljubi rojaki unstran morja, kako se nam tukaj godi'. Če tudi kaj posebnega ne bodete tukaj brali, vendar bi utegnila moja popisovanja Vam pomagati, da se bodete malo ložje mislili v razmere našega življenja.
Ze od leta 1881, ko sem z njimi v Ameriko popotoval, se nisva več vidila s prijaznim g. Janez Pavlinom; dvajset let je že preteklo od kar so za kratek čas imenovani gospod kranjsko naselbino oskerbovali, od tega časa jih nič ni bilo blizo. Tudi to stran morja v velikanski namreč smo Slovenci daleč narazen in se le včasih snidimo, kadar čas in delo pripušča.
Druzega septembra zvečer pridejo z vjakom Č. gospod z bogoslovcern. g. M. Bilbanom, v Št. Jožef, ker jaz med tednom bivam. Drugi dan zjutraj so gospod Janez v samostanu pri benediktinskih sestrah maševali, potem sva naglo pogledala njihova poslopja. Posebno jih je zanimiva! vstav za indijanske deklice. Pogumne dekletca so jim koj morale v očipovskem jeziku moliti. — So pa dekleta v tej napravi od sedmega do 22 tega leta. Vlani smo tukaj s srečnim vspehom odgojevali čez 100 Indijank; dve in trideset deklic (od 11 — 19. leta) sem spustil po dobri pripravi k pervemu svetemu Obhajilu. Znale so na pamet celi srednji katekizem v angleškem jeziku. Večjega veselja ni bilo želeti ne nam in ne mojim gojencem, kakor smo ga občutili ta dan. Bog jih pri tej volji ohrani! S tein delom se ukvarjajo sestre že peto leto. V Št. Jožefu, je že kakih dve sto sestra v ben. samostanu, ktere doma in po misijonih šolo učč in po bolnišnicah bolnikom strežejo. Med sestrami so različni narodi zastopani. Večinoma so nemke, je pa tudi mnogo irčank. angličank, francozinj, po-
*) Stavec: Počasi..., tudi tega ne! Slišal sem. da tudi turki Sinu Božjega spoznajo saj za preroka; tedaj !>i ne pustili Njegove matere zaničevati!
lakinj, čehinj; dve sta na pol-indijanki in kakih deset je Slovenk. Njih poslopja so iz opčk zidane.
Zdaj pa naprej. — Žumrov oče imajo napre-žena že dva iskra konja, da nas potegnejo v novo slovensko naselbino.
Tako smo dirjali teh 12 angl. milj, da smo bili v dveh urah že tam pred cerkvijo. Gospoda je kaj veselilo, da je iz prešnje burne kapelice, ki je bila iz hlodov skup zbita, vendar le postala prijetno z deskami preoblečena cerkvica. Letošnjo spomlad smo jo zunaj in znotraj prebarvali in na novo prekrili. — Poslopje ima 55 čevljev na daljavo in 40 na širjavo.
Otroci, mladina in stari Kranjci so nas čakali že pred cerkvijo, da so vidili in pozdravili preč. g. duhovna in rojaka. Precej hotli smo začeti službo božjo, pa kaj se če? prašanja in odgovarjanja ni bilo konca. — Pokažem č. gostu še notranje v cerkvici; rekli so: „prav berhko imate notri." Seveda, z malimi dohodki jo po svoji moči ozaljšujemo. Oltarji in spovednica so le za silo skupaj zbiti, na Marijinem oltarji imamo pa prav lepo statvo (kip) Marije Device, ktero smo dobili iz Monakovega, Ta oltar dekleta in žene z različnimi cvetlicami kar obložč, tako, da umetno narejenih lahko pogrešamo. Nekaj tacih narejenih še tudi imamo; so jih žene od doma iz Gorjanske fare sabo prinesle.
Slednjič začnemo slovesno sveto mašo, — je namreč tudi začetek šolskega leta. Vsa cerkev je polna ljudi; kakor o velikih praznikih; zato porabim priložnost in jim razložim njih dolžnosti za šolo, in sploh izrejo otrok. — Po sv. maši gre šolska mladina na svoje delo. Je pa tu popolnoma kranjska šola; vendar se slovenskega kaj prida ne podučuje. Ko otroci pridejo v šolo, večinoma le slovenski umejo, pa morajo se koj angleščine poprijeti, s slovenskim jezikom se ne pride dalje kot uro hoda. Kerščanski nauk se pa vendar vsi učijo le v maternem jeziku in. hvala Bogu. prav pohvalno.*)
Mladina, ki je šla sedaj k pervemu sv. Obhajilu, je znala dobro ves srednji katekizem (100 str.) na pamet. Ko znajo angleško brati, nauče se po slovensko v par tednih. Že otroci se tukaj vsake reči pogumno poprimejo, prav po amerikansko!
Pri tem mi zelo pomaga g. učitelj, ki je tudi zmožen tega jezika. Imamo sedaj g. Franjo Bernika, amerikanskega Slovenca, kteri se je v našem benediktinskem vseučilišču izučil. Otroci imajo vsak dan kerščanski nauk v šoli, vsake 14 jih pa jaz še nekaj ur pridem podučevat.
Toliko o šoli. Po slovesnosti smo se še s Kranjci pomenkovali in kratkočasili. Napravili so nam prav dobra kranjska jedila; po južini so jo pa tako prepevali, da je bilo kaj. Dekleta, žene, fantini in možje so se na okrog vstopili in so jo rezali, kar se je dalo. Nastavili so gorenjske, dolenjske, poljanske in podgorske narodne pesmi, tako ginljivo je bilo, da so nam solze silile v oči. Naše misli in naša serca so se dvignile tje v preljubo domovino in so se nasitovale kranjskega veselja. Č. g. Pavlin se kar naslišati niso mogli, ker kaj tacega v Ameriki še niso doživeli; celi dan so bili polni teh občutkov in po noči so jih prijetne sanje nosile po slovenskih
*) Glejte, da se materaa beseda v srenji pridno goji in ohrani!	Vr.
pokrajinah. Nazadnje so še zapeli: „Ko smo delo dokončali", ter smo se z gosp. Kapusom odpeljali proti zapadu v drugo slovensko naselbino, k sv. Antonu. To je pa šla pot po gozdih in travnikih, po grobljah in močvirjih, da smo že vsi dosti imeli. Močni, ponosni konji so berzo do malega vseh 9 ur tekli, mi smo pa odletovali na vozu, kakor da bi v stopah Ješprenj" delali. Gospod Pavlin so rekli: „Saj nam se bodo še kosti razklenile: tukaj imate pota koj vse na kvčder.*' Pri vsem tem nas pa dobra VOlja in zapustila.	(Konec nasl.)
Čepovan. 1. novembra. (Nove orgije in do-tična slovesno t.) Dve znameniti slavnosti smo letos praznovali pri nas, katerih naš sedanji rod ne bo pozabil do groba. Na pervo so hrepeneče čakali že naši očetje, pa le redki so jo doživeli, to je na instalacijo pervega župnika, ki se je veršila letos 24. junija. Ta naš pervi župnik pa nam je preskerbel tudi letos 27. oktobra novo slavnost. kakoršne pač sedanji in naslednji rod ne bo več praznoval, namreč blagoslovljenje novih orgelj Orgije je blagoslovil in pridigoval prečastiti gospod dekan A. Harmel S svojim prihodom je ustregel željam in vabilu svojega prijatelja , našega č. g. župnika B. Gerča. razveselil je vso občino s krepkim govorom o pravi cerkveni glasbi in petju, a navdušil tukajšno cecilijansko pod-družnico, ki ga časti očeta cecilijanskega petja v naši nadškofiji. K tej slavnosti so došli tudi še trije sosednji čast. gospodje duhovni, preč. gosp. župnik J. Kokošar pa je prišel iz daljnih Šebrelj, da je nove orgije, delo gospodov bratov Zupanov iz Kamne gorice, pregledal in presodil Dal jima je častno priznanje, da sta res mojstra v svoji stroki, ki neprenehoma napredujeta porabljajoč vse novejše znajdbe. zadevajoče izdelovanje orgelj.
Orgije imajo 10 pevajočih spreraenov in 5 ko-lektivnikov. Zunanje lice je očem zelo prijetno, zadosti, a ne preveč okrašeno. Vsa mehanika in znotranja sostava je priprosta. zato pa priročna in terpežna. doveršena po najnovejših znajdbah. Vsi smo z orgijami popolnoma zadovoljni, mojstroma pa hvaležni, da sta nam napravila tako izverstne orgije za jako nizko ceno, 1350 gld. Ker je naš č. g župnik vnet za pravo in postavno cerkveno petje in ga tukajšni cecilijanci radi in zdatno podpirajo, smo prepričani, da bodo nove orgije pele vedno le v čast Božjo in nam v spodbudo, nikoli pa nespotikljivih napevov. So pa tudi spremeni Zupanovih orgelj tako vbrani. da veličastni „principalu s svojo Boktavoa poslušalca opominja na mogočnost božjo in lastno nizkost: drugi bolj milobni pa duha povzdigujejo in nagibajo k pobožnosti.
V Jeruzalemu, 15. okt. 1889. Iskren, hvaležen pozdrav iz vsega serca s Kalvarije. Kristusovega slavnega in presv. groba in mnozih svetišč v Jeruzalemu ' Poslednjič pisal sem Vam iz Aleksandrije, še prej pa s Korfa. Ste li pisma prejeli? (Vse pošteno došio Vr.) Iz Aleksandrije plovili smo v Por Safd pri začetku sueškega prekopa; tu smo ostali vso rožno-venško nedeljo. Šel sem v novo mesto k službi Božji — v katoliško cerkev. Na parobrodu so pa vso nedeljo izlagali in nalagali blago. — Ob 4ih popoldne bilo je določeno odploviti; ko začno sidro vleči iz morja, se oni stroj, s kojim ga vzdigajo polomi in iz mesta parobrod ni se mogel ganiti, velika škoda in
mnogo zgube, celo noč so delali, nič niso opravili, še le v ponedeljek so z velikimi napori sidro izvlekli. (Tako je plačilo za skrunjenje dne gospodovega! Vr.)
—	Določeno bilo je prej, da od tod plovimo v Jaffo, zbog one nesreče pa so plovili pervo v Berut. Meni je to prav došlo, morali so me zastonj ploviti ob obrežji Palestine in Sirije. V Berutu so ostali ves dan, odplovil sem v čolnu v mesto in obiskal cerkve.
—	V noči odplovil i smo nazaj proti Kajfi, tu ostali zopet jeden dan; odplovil v mesto, obiskal cerkve, potem pa šel na slavno in sveto goro Karmel. Tako sem pervi pot stopil na sv. zemljo v Galileji.
—	Opravil sem pobožnosti v slavo rojstva bi. D. Marije in k včlovečenju Sina Božjega, k presv. Družini.
V noči odplovili smo doli proti Jaffi; deželo sem zamogel vedno viditi, ker tu luna jako bistro sveti, bolje nego pri Vas. V jutro rano doplovili smo pred Jaffo. Vreme lepo, morje mirno. Odplul sem v čolnu k mestu za pol franka; sitnosti in nadlege nobene. Taki šel sem v frančiškanski samostan in bil pri slovesni jožnovenški službi Božji in pri več ss. mašah; dobil černe kave in sobo za počitek; ali počival nisem. Opoldne obed. Po obedu hotel sem oditi; ali neki frater mi pravi: ^Počivajte, imate še časa dovolj pritivRamlo; saj ni več kakor 2—3 ure. Slušal sem in se opekel. — Ob 4ih popoldne odidem sam in peš; ali grem in grem: Ramle le ni! Noč se napravi in berzo hodeč hodil sem še dve uri v noči. Došavši v Ramlo najdem že vse zaperto. osobito samostan, — komaj sem sklical in dobil vhod. Tu sem prenočil. V jutro bil pri sv. maši in rožnovenški pobožnosti, dobil černe kave za zajutrek in odšel. Nekaj časa je še bolj zložna, valovito griča sta planjava. potem pa vedno bolj kviško po žlebasti dolini med okroglastimi gorami, še dalje pa z verhov v nižine okroglih gorskih verhov, skoro brez konca in kraja.
Štiri gostilne so ob cesti po 2--3 ure saksebi; poldne je že proč. jaz samo ob čemi kavi. — Idem v gostilno in vprašam, koliko stane steklenka vina? rDva franka", bil je odgovor. Prosim le za malo vode, zraven pa prigriznem en mornarski suhor, biskot.
Idem dalje; večji del je samotno. Silo visoko sem že na gorah; mislil sem, da vsaki časek ugledam Jeruzalem, ali zopet in zopet se prikazujejo verhovi gora in doline in kotline vmes. V mraku sem došel v globoko dolino, vprav pod sv. Ivanom v gorah; pri cesti so 4 gostilne. Idem v pervo. Gostilničar bil je palestinski rojak in katolik. — Kruha ni imel; vzel sem vina; ni bilo drago. Najdem v torbi še malo sira in en suhor. — Lačen, nisem spoznal, da je oboj«* že plesnjevo. — ali kmalo počutil in terpel sem hude muke. Omenim naj mimogrede: vročina je še sedaj tu povsod jako silna, nikdar v poletju ni taka na Kranjskem. — V jutro rano počastim iz doline gori: obiskovanje bi. D. Marije k Elizabeti in predhodnika Kristusovega. Iz doline se v silnih težavah in slabosti pomikam po stari bližnji cesti, zelo v kreber in visoko, vsacih 15—30 korakov sem 1 omagal in se zgrudil na tla ob potu.	!
• Konec nasl.)
Pesem v slavo sv. Tereziji. -)
Danes v bridkosti nikar ne žalujmo, Praznik Tereze v veselju praznujmo!
Boj je življenje - vedno terpljenje. Bog, ki sprejel je Terezijo v raj,
Dal bo rešenje, Uslišal bo njene priprošnje sedaj.
V boju omagati tukaj ne smemo, Radost, da tamkej nebeško prejmemo.
V boju pomaga varhinja blaga, Ktera junaško borila se je. —
Mati nam draga. Tebe pozdravlja veselo serce!
Kak je gorela, kako hrepenela, Gledala njo so nebesa vesela.
Zdaj je končano — zdaj je prestano, Duh nje je splaval tje v svitlo nebo.
S slavo obdano Gleda devico zdaj naše oko.
Zemlja, zares si ti solzna dolina, Oj, kako raja blišči se višina!
Varuhi naši — smert nas ne plaši: Grenkost živeti je, umreti je slast.
Smert nas ne straši: Pelji, Terezija, Bogu nas v last.
Nekaj, Terezija, te tolažilo, Kadar sercš tu solzice je lilo:
Terpi, za Krista, kakor On terpi! To nas Tereza v terpljenju učiš;
Z Jezusom terpi, Nosi v življenju veselo svoj križ.
Vzdignjeno k angelom v rajske višave, Venča zdaj venec Terezijo slave.
Da se borimo, krono dobimo, Zmagamo satana, sebe in svet,
Njo zdaj prosimo; -Slabim pomaga junakinj naj cvet.
Mi, ki smo kazen za greh zaslužili, Bomo v pokori se britko solzili.
Serce skesano — Bogu udano Toči solzice s Terezijo naj.
Serce skesano Pelje k Tereziji v sveti nas raj. —
Prosto poslovenil : Janez Bile.
Razgled po svetu.
Dnnaj. (Šolski antikrist.) Na Dunaju imajo vseučilišniki polno društev pod raznimi imeni. Med temi ste tudi katoliški društvi „Norika" in »Avstrija", kterih število se pa skoro zgubi proti drugim; nektere katoliški družbi rade pisano gledajo, zlasti ker je vmes tudi veliko judov in drugovercev.
*) S to pesmijo bojo čč. sestre Karmel-anke slavile svoja varhinjo in mater. sv. Terezijo.
Že tukaj smemo prašati: Kaj je postalo iz nekdaj katoliške, s katoliškim denarom in od katoliških mož vstanovljene univerze?
Še huje pa je, kar se je godilo 26. oktobra v univerznem preddvoru in od ondot na poti proti magistratu. Družniki „Germanije" in „Markomanijew so začeli katoliškim dijakom „Norikeu in „Avstrije" zabavljati in so jih pahali in izrinili iz vseučilišnega poslopja, jim začeli „Pereatu kričati itd. Katoliški družniki se podajo proti magistratu, da bi tam varstvo našli. Poročilo pravi: Ravno da so bili katoliški zunaj, se vsa tropa — njih 1000 — dervf za njimi in jih začne s palicami bfti in pretepati, da je vstala polna vojska. Vse, kar je tej divji tropi („dieser wilden Rotteu) se ustavljalo, je bilo na tla poteptano. Kmalo so bili izmed katoliških študentov marsikteri do kervi ranjeni. Le-ti, da bi ne bili na ulicah pobiti od teh razdraženih sovražnikov, so se umaknili v mestno hišo; pa še tje notri so za njimi psovanja kričali in divje se derli! In to se je godilo opoldan, očitno na ulicah, v stoljnem mestu Dunaju proti cesarju zvestim katoliškim študentom.
In kaj je bil vzrok take turške razdraženosti ? Neka društvena znamnja, ktera so katoliški družbeniki nosili z vladnim privoljenjem, so nasprotnike v oči bOdla, najberže pa še bolj sovraštvo zoper to, da se ti verli dijaki ne boje očitno kazati se katoličane, in še posebej, da katoliški dijaki zaveržejo brezbožni dvoboj, kteri je že tako po božjih in deržavnih postavah prepovedan.
Vsi poštenjaki, kakor n. pr. profesor di. Scheicher, čestitajo katoliškim dijakom, da so zarad verskega prepričanja toliko krivico terpeli, grajajo pa divjaški fanatizem zaslepljenih napadnikov.
Tudi 95 bogoslovskih poslušavcev na univerzi z mnogimi drugimi človekoljubi vred je poslalo pri-terdivno adreso tem dijakom. Pač potrebna je katoliška univerza, kakoršno pripravljajo v Solnogradu..., naj bi se le skoraj doveršila.
Grerško. Katoliška liceja sv. Dijonizija v Atenah. Sv. Oče Leon XIII osnovali so nedavno katoliško gerško licejo v Atenah, gerškem stoljnem mestu. Na tej liceji bode klasičen poduk in učili se bodo tudi živi jeziki. 0 tej priliki pišejo gerške novine „Anatolšu: Izbranje imena za licejo ni moglo biti srečniše, ker postavljeno je pod varstvo sv. Dijoni-zij-a, kteri je preslavil gerško cerkev, in ki je varh glavnega mesta. Pod varstvom in nadzorstvom škofa Marongo-a bode nova licčja; kar je narbolj želeti, in nadjati se, je to, da bode kmalo obrodila naj boljšega sadu. Da je ta liceja osnovana po darežljivosti sv. Očeta Leona XIII, to je očitno znamnje, kako goreče želijo papeži, da naj katoličani zraven vere obvarujejo svojo narodnost. Lažnjiva pravljica je tedaj, da katoliška Cerkev hoče polatiniti one, kteri k nji pristopijo. Resnica je ravno nasprotno, kajti kotoliška Cerkev dopušča vsakemu narodu, da varuje svojo narodnost... („Vrhbosna.-)
Angleška vlada je P. Perry-u S. J. dala nalog, naj bližnje popolno merknjenje solnca opazuje v Guinei. P. Perry je vodja na Stanyhurst — zvezdami in eden naj učenejših astronomov.
V Skadro, carjigrajskem predmestji na azijanski strani, je 29. oktobra strašen ogenj v kratkem upe-pelil čez sto hiš.
1. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec november (listopad). a) Glavni namen: Katoliške vlade južne Amerike. b) Posebni nameni:
15.	S. Leopold. Cesar avstrijski. Dedua dežela avstrijska in svetpikove vstanove. Katoliški tisk.
16.	S. Jedert. Saksonsko iu misijoni po severu. „Duhovni in obhajanci " Pospeševatelji Sen a Jezusovega bratovščine in molitvenega apostoljstva. „Žertve prekucije.*
17.	S. An i jan. Društvo sv. Kanizija in mladina, ktere vera in nravnost je v nevarnosti. Več učiteljic iu vzgo-jevališč in njih vodstvo. Važne volitve.
18 S. Evgenij Neki škof s svojo škofijo. Veliko imenitnih gospodov. Različni bolniki, reveži, stiskani.
19.	S. Elizabeta. Tirinško. Avstrijska eesariea. Kerščanska materinska društva. Elizabetinke. Več vdov iu sirot.
20.	S. Feliks Valeški. Misijoni po Afriki. 1'roti-suženjsko gibanje. Delavci in delodajavci.
21.	Marijino darovanje. Marijanske kougregacije in bratovščine. Veliko tacih, ki zamujajo službo božjo. Zadev«' zarad poklica.
22.	S. Cecilija. Kerščanska umetnost, posebno cerkvena glasba. Več ženinov in nevest, več zakonskih Da bi se raztergale grešne zveze in zuauja.
23 S. Klemen. Oznanovavei sv. evangelija. Sužnji strahu pred ljudmi. Več na duhu bolnih.
(Konec nagi.)
11 Bratovske zadeve N. lj. Gtospč presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti. sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe iu velike nesreče. — Nekaj med seboj sovražnih oseb za spravo. — Bolan učenec za zdravje. — Neki bolnik za zdravje, če je Božja volja. — Bolna za zdravje. — Žena priporoča moža in otroke za pravo kerščansko življenje.
Zahvale.
Tako hudo bolna sem bila, da mi nobeno zdravilo ui pomagalo; po opravljenih več 9dnevnicali iu dobrih delih ua čast ss. Jožefa, Antona in Frančiška Ksav. pa sem se popolnoma ozdravila. Toraj serčna zahvala Bogu in itnenov. svetnikom!
Slišala sem, da je dobro moliti k Jezusovi ramui rani. toraj sem se v nekih britkostih zatekla k Jesusovim svetim ranam iu opravila devetdnevnieo, posebno k njegovi ramni rani; in bila sem uslišana. S tem spolnujem svojo obljubo, da naznanim po „Danici" priserčno zahvalo za dobroto, ki sem jo dosegla.	J. K.
Listek za raznoterosti.
Ljudska in dijaška kulrnja. Po izkazu preteklega mesca je bilo ob koncu oktobra 137 osčb zaznam-njanih na dijaško ime. ki dobivajo po nekoliko hrane zastonj. Njih 10 oskerbljuje ljudska kuhinja m daje jim ..gratfs" iz zapuščine pokojnega voznika Rozmana in svojega kapitala; druzih 121 je na ministrovih ramah, izmed kterih po pogodbi kuhinja še 3 prevzame. in sicer tacih, za ktere je plačevati po G kr. na dan. Za druzih 119 je prišlo na dijaškega ministra plačati za pretekli mesec 109 gld. 02 kr. — Se za druge, ki dobijo k stanovanju ali sicer na dom pomoč, k šolstvu, šolnini itd., tudi niso bili majhni troški. Tudi dijaški kuhinji žuga huda letina. Bog daj prav obilen biagoslov našim usmiljenim dobrotnikom!
Rimski Katolik, VI. zvezek dr. Ant. Mah niča je ravno prišel na svitlo in ima od str. 557 do 008 obilno premislika vrednega blaga.
t Umeri je 2. t. m. hišni posestnik Ver ban Kalan v Ljubljani, v 00. letu svojega življenja, kterega v imenu sorodovine priporoča v molitev in spomin njegov nečak č. g. A. Kalan.
Foročil, se je preteklo nedeljo. 3. t. m., blago-rodni gosp. Levičnik Albert, potomec znane Levičnikove rodbine iz Železnikov, sedaj sekcijski svetovalec v c. kr. pravosodnjem ministerstvu na Dunaji. z gospodičinjo Frančiško Guzel-ovo. po domače Balantovo. iz Škofje Loke. Venčanje veršdo se je v škofjeloški kapucinski cerkvi, in bil je sv. obred sklenjen s sv. mašo. Naj smemo o svatbi omeniti nekaj, kar je morebiti zlasti pri gosposkih mizah premalo v navadi, zato pa toliko bolj spodbudno in posneme vredno. Pred svatovskim obedom so namreč vsi navzoči gosti stoje na glas in skupno opravili, se ve. slovenski, molitev pred jedjo, in ko je kmalo zatim zazvonilo „poldansko angelovo češenje", se je enako tudi od vseh navzočih na glas opravila predpisana molitev. Da imenitni in visoki gospodje in gospe očitno spoznajo svojo vero, je nekaj, kar sme tudi v ..Danici" zapisano ostati; naj bi se vselej tako godilo.	J. L.
».Spomenica o posveti pervostolne cerkve Serca Isusova u Sarajevu." ktero je .Danica" bila že napovedala. je res lepo delo s podobami. Razposlana je gospodom, kteri so se ondotnim gg kanonikom za njo oglasili. Kolikor več se jih bo oddalo, toliko več koristi bo imela nova pervostolnica. ktera v svojem notranjem pogreša še mnogo mnogo. Vredil je delo preč. g. kanonik dr. An dri j a J a ga t i č, vrednik cerkvenega lista .Verhbosne/
r Umeri je č. g. župnik Ign. V r a n č i č. R. I. P. Podpore vsled vremenskih nezgod Gg. župani in duhovni po deželi naj nemudoma pošijejo svojim zastopnikom v deželnem zboru poročila o cenjenih škodah po toči. povodnji itd., da se bo vedil zbor ozirati na njih potrebe.
Duhovske spremembe.
V Goriški nadškofiji. Kanoniško investirani so čast. in preč. gg.: Ljudovik Kumar za kuracijo Lokve; J a k. V ice n t i n i za župnijo Vogersko; Mih. Avian je postal namdstni vodnik svetišča M. D. na
otoku Barbanu; za vikarja na otok Morosmi Fr, Bauden, duh. pom. v Teržiču; v Teržič pride Ev g. Jordan, v Villese pa Fain Ant.
Preskušnjo za samostalnike so delali 8—10. okt. čč. gg.: Fr. Cleri, Barban Maran in Gothard Pa v let i č. — Č. g. dr. Fr. Se dej, bogoslovski profesor. je imenovan dvorni kapelan in vodja v Avgu-stineju na Dunaju. Čast. g. Karol Bavbele je postal doktor bogoslovski.
Iz rimskega Martirologija
22. sušca.
Rimski zapisnik ima tudi za ta dan mnoge svetnike in svetnice, kakor so poznarnnjani. namreč:
V	Narboni na P>ancoskem sv. Pavel, škof, učenec apostoljski, ki je bil. kakor piše Sergij Pavel, prokonzul. sloveč svetni gospod, kteri je bil pa ker-ščen od sv. ap. Pavla, in ko je potoval na Španjsko, je bil puščen v Narboni; tam je postal škof. Ondod je goreče oznanoval sv. evangelij, in sloveč s čudeži se je preselil v nebesa.
V	Taracini sv. Epafrodit, ki je bil od sv. adosteljna Petra posvečen za škofa v tem mestu.
V	Afriki s s. mučenci Saturnin in še devet druzih marternikov.
Ravno ta dan svete mučenici G a 1 i n i c a in B a z i 1 i s a.
V	Anciri sv. Bazilij, mašnik in mučenec. ki je pod Julijanom odpadnikom v grozovitih martrah dušo Bogu izročil.
V	Kartagi sv. Oktavijan, arhidijakon, in ž njim veliko tisuč marternikov, kteri so bili zarad katoliške vere od Vandalov poklani! Zarad katoliške vere: slišite Podražani?
Ravno tam sv. škof z imenom Deogracijas, škof v Kartagi. ki je veliko katoličanov, vjetih in od Vandalov z mesta v sužnjost peljanih, odkupil, in po mnogih drugih svetih delih življenje v Gospodu dokončal.
V	Auxim-u na Picenskem sv. Benvenut,
škof.
Na Švedskem sv. devica Katarina, hči sv. Brigite. Švedi so bili katoličani, potem so od sv. vere odpadli k luteranstvu; od tistega časa, se v<§, nimajo več svetnikov in ne svetnic.
V	Rimu sv. Le a, vdova, ktere čednosti in pre- f seljenje k Bogu je popisal sv. Je ro ni m.
V	Genovi sv. Katarina, imenovana Genoveška. vdova, sloveča zavolj zaničevanja vsega posvetnega in zarad goreče ljubezni do Boga.
Sv. Cerkev ima brez števila blaženih in svetnikov; zato se vsaki dan v koru kanonikov po branjih zadevnih imen še pristavlja: „In drugod spomin druzih svetih mučenčev, spoznavalcev in svetih devic.
Zaradi pomanjkanja prostora darovi prihodnjič. Pogovori z gg. dopisovalci.
..Pr.*: Pesmica še ni godna. Želite vedeti vzrok. Še p a in svatovske obleke nima n. pr.:
„Hodijo le po krivi poti, Nespamet vidi se povsod i."
Ali pa:
.Vsak le svoje malhe polne, Siromaka zdaj vsak kolne."
Odgovorni ?relaiK . Laka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljiu.:.
Listek za raznoterosti.
Ljudska in dijaška knlrnja. Po izkazu preteklega mes^a je bilo ob koncu oktobra 137 osčb zaznam-njanih na dijaško ime. ki dobivajo po nekoliko hrane zastonj. Njih 10 oskerbljuje ljudska kuhinja m daje jim ..gratfs" iz zapuščine pokojnega voznika Rozmana in svojega kapitala; druzih 121 je na ministrovih ramah, izmed kterih po pogodbi kuhinja še 3 prevzame. in sieer tacih, za ktere je plačevati po G kr. na dan. Za druzih 119 je prišlo na dijaškega ministra plačati za pretekli mesec 109 gld. 02 kr. — Se za druge, ki dobijo k stanovanju ali sicer na dom pomoč, k šolstvu, šolnini itd., tudi niso bili majhni troški. Tudi dijaški kuhinji žuga huda letina. Bog daj prav obilen blagoslov našim usmiljenim dobrotnikom!
Rimski Katolik, VI. zvezek dr. Ant. Mah niča je ravno prišel na svitlo in ima od str. o.")7 do 008 obilno premislika vrednega blaga.
t Umeri je 2. t. m. hišni posestnik Ver ban Kalan v Ljubljani, v 00. letu svojega življenja, kterega v imenu sorodovine priporoča v molitev in spomin njegov nečak č. g. A. Kalan.
Foročil, se je preteklo nedeljo. 3. t. m., blago-rodni gosp. Levičnik Albert, potomec znane Levičnikove rodbine iz Železnikov, sedaj sekcijski svetovalec v e. kr. pravosodnjem ministerstvu na Dunaji. z gospodičinjo Frančiško Guzel-ovo. po domače Balantovo. iz Škofje Loke. Venčanje veršilo se je v škofjeloški kapucinski cerkvi, in bil je sv. obred sklenjen s sv. mašo. Naj smemo o svatbi omeniti nekaj, kar je morebiti zlasti pri gosposkih mizah premalo v navadi, zato pa toliko bolj spodbudno in posname vredno. Pred svatovskim obedom so namreč vsi navzoči gosti stoje na glas in skupno opravili, se vč. slovenski, molitev pred jedjo, in ko je kmalo žarim zazvonilo „poldansko angelovo češenje", se je enako tudi od vseh navzočih na glas opravila predpisana molitev. Da imenitni in visoki gospodje in gospč očitno spoznajo svojo vero, je nekaj, kar sme tudi v ..Danici" zapisano ostati; naj bi se vselej tako godilo.	J. L.
».Spomenica o posveti pervostolne cerkve Serca Isusova n Sarajevu." ktero je .Danica" bila že napovedala. je res lepo delo s podobami. Razposlana je gospodom, kreri so se ondotnim gg kanonikom za njo oglasili. Kolikor več se jih bo oddalo, toliko več koristi bo imela nova pervostolnica. ktera v svojem notranjem pogreša še mnogo mnogo. Vredil je delo preč. g. kanonik dr. An dri j a Jagatič, vrednik eerkvenega lista .Verhbosne/
r Umeri je č. g. župnik I g n. V r a n č i č. R. I. P. Podpore vsled vremenskih nezgod Gg. župani in duhovni po deželi naj nemudoma pošljejo svojim zastopnikom v deželnem zboru poročila o cenjenih škodah po toči. povodnji itd., da se bo vedil zbor ozirati na njih potrebe.
Duhovske spremembe.
V Goriški nadškofiji. Kanoniško investirani so čast. in preč. gg.: Ljudovik Kumar za kuracijo Lokve; J a k. V ice n t i n i za župnijo Vogersko; Mih. Avian je postal namdstni vodnik svetišča M. D. na
otoku Barbanu; za vikarja na otok Morosmi Fr, Bauden, duh. pom. v Teržiču; v Teržič pride Ev g. Jordan, v Villese pa Fain Ant.
Preskušnjo za samostalnike so delali 8—10. okt. čč. gg.: Fr. Cleri, Barban Maran in Gothard Pa v let i č. — Č. g. dr. Fr. Se dej, bogoslovski profesor, je imenovan dvorni kapelan in vodja v Avgu-stineju na Dunaju. Čast. g. Karol Bav bele je postal doktor bogoslovski.
Iz rimskega Martirologija
22. sušca.
Rimski zapisnik ima tudi za ta dan mnoge svetnike in svetnice, kakor so poznarnnjani. namreč:
V	Narboni na P>ancoskem sv. Pavel, škof, učenec apostoljski, ki je bil. kakor piše Sergij Pavel, prokonzul. sloveč svetni gospod, kteri je bil pa ker-ščen od sv. ap. Pavla, in ko je potoval na Španjsko, je bil puščen v Narboni; tam je postal škof. Ondod je goreče oznanoval sv. evangelij, in sloveč s čudeži se je preselil v nebesa.
V	Taracini sv. Epafrodit, ki je bil od sv. adosteljna Petra posvečen za škofa v tem mestu.
V	Afriki s s. mučenci Saturnin in še devet druzih marternikov.
Ravno ta dan svete mučenici G a 1 i n i c a in Bazilisa,
V	Anciri sv. Bazilij, mašnik in mučenec. ki je pod Julijanom odpadnikom v grozovitih martrah dušo Bogu izročil.
V	Kartagi sv. Oktavijan, arhidijakon, in ž njim veliko tisuč marternikov, kteri so bili zarad katoliške vere od Vandalov poklani! Zarad katoliške vere: slišite Podražani?
Ravno tam sv. škof z imenom Deogracijas, škof v Kartagi. ki je veliko katoličanov, vjetih in od Vandalov z mesta v sužnjost peljanih, odkupil, in po mnogih drugih svetih delih življenje v Gospodu dokončal.
V	Auxim-u na Picenskem sv. Benvenut,
škof.
Na Švedskem sv. devica Katarina, hči sv. Brigite. Švedi so bili katoličani, potem so od sv. vere odpadli k luteranstvu; od tistega časa, se vč, nimajo več svetnikov in ne svetnic.
V	Rimu sv. Le a, vdova, ktere čednosti in pre- f seljenje k Bogu je popisal sv. Je ro ni m.
V	Genovi sv. Katarina, imenovana Genoveška. vdova, sloveča zavolj zaničevanja vsega posvetnega in zarad goreče ljubezni do Boga.
Sv. Cerkev ima brez števila blaženih in svetnikov; zato se vsaki dan v koru kanonikov po branjih zadevnih imen šo pristavlja: „In drugod spomin druzih svetih mučenčev, spoznavalcev in svetih devic.
Zaradi pomanjkanja prostora darovi prihodnjič. Pogovori z gg. dopisovalci.
..Pr.*: Pesmica še ni godna. Želite vedeti vzrok. Še p a in svatovske obleke nima n. pr.:
..Hodijo le po krivi poti. Nospamet vidi se povsod i."
Ali pa:
.Vsak le svoje malhe polne, Siromaka zdaj vsak kolne."
Odgovoru) vreiaik. Laka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljiu.:.