242
M. JEZERNIK
Trn nagajivček.
i poti skozi gozd se je bahavo razrasel črni trn. Z vejami je grabil po okolici, da bi hitro malo opraskal sosede.
Eal  pa ni  samo praskal,  tudi  ranil jih je  in jim trgal nežne tkanine.
Nekega dne se je tako razposajeno veselil nove obleke, ki mu jo je obljubila pomlad, da je kar vse vprek zbadal. Ranil je prijaznemu cis trončku desno zadnjo tačico, strgal belinu belo svileno obleko, navrtal čašo tnale mrtve koprive, da se ji je med kar cedil po udih. Majhni penici je skoro iztaknil oko; zaupljivemu hrošču je pa kar prebodel oklep.
Se isto noč ga je doletela kazen za prešerno nagajivost. Solnce je kmalu zatonilo. Bele megle so napajale žejno rastlin* stvo z nočno vlago in zapirale nepoklicanim pogled v skrivnostni gozd. Priplesale so vitke vile, rajale po gozdu, se lovile okoli dcbel in stebel. Kadar so prišle mimo črnega trna, je poredno iztegoval dolge veje, da bi ujel nežno deklico. S srebrnim smehom so mu uhajale. Res je, da je raztrgal deklici tančico iz modrine neba, da je drugi vili razparal obleko iz srebrne mesečine. da je bežeči mla* denki pokvaril rahlo tkanino, ki so jo migljajoče zvezde stkale iz zlatih las. Toda deklice so ga le posvarile in hitele naprej.
Priplesala je mimo črnega trna najmlajša vila, hčerka mogočne kraljice. Trn jo je nepremišljeno udaril in ranil. Rdeča kri je zalila beli obrazek, deklica je omedlela.
Zaplakale so tovarišice, onemel je gozd. Črni trn je prestrašeno skril trnje.
V tem je že priplavala mogočna kraljica in govorila tako: »Ranil  si najnežnejšo, najmlajšo vilo. Taka krutost ne  zasluži, da  bi se odevala v nežno pomladansko obleko.  Nikdar več  se ne boš veselil   svežega   zelenja.   Nikdar več se ne boš   bahal z belim cvetjem. Suhe, gole, trnjeve veje ti bodo štrlele v zrakl«
Cmi trn si je zakril obraz. Mlada ranjena vila se je zbudila, smilil se ji je ubogi trn. Zaprosila je kraljico: »Mogočna mamica, usmili se ga. Saj je bil samo poreden, nepremišljen!«
Cvetke so pristavile: »Storil nam je že mnogo dobrega.« Vijolica je zadehtela: »Skrival me je pod gostimi vejami.« Palček  je  zažgolel:  »Ponudil  mi  je  udobno vejo  za  gnezdo  in branil mi je mladiče.«
Mladi srobot je zaklical: »Meni je črni trn najboljša opora.« Kosi so zažvižgali: »Ali ste že pokusili njegove črne češpljice. Nič boljšega v pozni jeseni, ko jih je že slana poparila.«                   k
243
Kraljici se je nekoliko razjasnil obraz, ko je govorila: »Dobro, odpustim mu, če se mu posreči dobro delo, preden se zopet vidimo!«
Drugo jutro se je ves gozd ponašal s pisano pomladansko obleko. Trn se je trudil na vso moč. a ni mogel pognati niti najmanjše bele krpice niti zelenega lističa. — Zalostno je povesil dolge gole veje in premišljeval, kakšno dobro delo naj opravi. Izpraševal je sosede:
»Ljuba vijolica, naj te dvignem, da boš videla čez pot?«
»Hvala lepa, najrajši se skrivam!«
»Zlati taetulj, počakaj, da ti zakrpam svileno obleko, dovolj imam šivank.«
»Saj sem jo že sam.«
»Gospa penica,  kar  odleti!  Ti bom  stražil dragocena jajčeca.«
»Hvala, jih moram greti.«
»Gospod jež, ali vam smem bodice očistiti smeti in suhega Hstja?«
»Hvala, to je najljubše delo moje ženke.«
»Draga čebelica, ali ti naj navrtam cvetno čašo, da ne boš izte< govala trudnega jezika?«
»Hvala, lepa hvala! Srkanje iz globokih čaš mi je največja slast.«
Nikjer prilike za dobro delo. Spokornik je še bolj povesil veje in rSe vdajal črnemu obupu.
Zdramilo ga je šepetanje onkraj pota. Pogledal je in ostrmel. Divja češnja se je odela v belo obleko in zdaj prijazno mahala spo* kornemu gre.šniku kraj pota:
»Bratec, bratec, ne obupavaj! Slušaj! Gozd si pomaga sam. Ne nudi toliko prilike za dobro delo. Le kadar pridejo tiste poredne živalce, je treba pomagati, braniti!«
»Katere?«
»Ah tiste, ki hodijo le po zadnjih nogah, s sprednjimi pa delajo škodo.«
»Poznam jih. Predobro jih poznam!«
244
»Pst! Glej! Pazi! Ze gresta dve izmed najhujših! Ze pobirata kamne. Ubogi ptički!« Češnja je hitro povesila vejice, da bi zakrila, kar je bilo na vejah.
V tem je že zaklical vesel glas: »Poglej! — Ne vidiš? — Ščins kavčevo gnezdo. — V rdgovili pri deblu!«
»Aha. vidim. že vidim! Takoj bo na tleh« In prvi kamen je letel med veje.
Črni trn pa je videl pred seboj le bose noge. Tiho je iztegnil dolge veje in zasadil močan trn v vsako peto.
Odskočile so noge. Po gozdu pa se je razlegal obupni klic: »Av! Avl« »Jojmene kača!« In bose noge so odhitele.
Ščinkavka pa je prihajajočemu skrbnemu samcu razburjeno pra= vila o veliki nevarnosti in o dobrem delu spokorne trnjolice.
6         *         *
Odleglo je črnemu trnu. Odleglo je pa tudi sosedom. Preveč se jim je smilila gola trnjolica sredi cvetočega gozda.
Z večerno meglo so priplavale vile. Prihitela je najmlajša. Iskre= no je pobožala črni trn: »Ubožec. zaradi mene si trpel! Kraljica ti odpušča!«
Sleherne veje in vejice se je dotaknila z nežnimi prstki. Črni trn je takoj začutil, da se mu novo življenje poraja po udih. Kljuvalo ga je po koreninah, skominalo po vejah, pretegovale so se mu vejice. Brstelo in poganjalo je vso noč, odpirali so se popki.
Drugo jutro se je začudil gozd, ko je videl, da si je skesani trn tako hitro oblekel snežno belo, rahlo, dehtečo haljo veselja — in da se mu je posrečilo skriti trnje. On pa je obljubil, da bo obrodil toliko dobrih češpljic kakor še nikoli. še celo na jesensko gostijo je povabil sosede.